Stili spoznavanja, spoznavna struktura in učenje Flashcards
stil spoznavanja
razmeroma dosledna in trajna posebnost posameznika v tem, kako sprejema, ohranja, predeluje in organizira informacije ter na njihovi osnovi rešuje probleme
→ stili so izraz širših razsežnosti osebnostnega funkcioniranja, saj sodelujejo tudi čustveno motivacijske plati osebnosti
učni stil
je soroden pojem, le da je nekoliko širši in zajema tudi tipične strategije učenja pa tudi cilje in pojmovanja učenja
stil zaznavanja
označuje zaznavni kanal – čutilo, ki mu posameznik daje prednost pri notranji predstavitvi čutnih vtisov iz okolja
pri stilih gre za pare nasprotij; obstajajo razlike v
→ širini razvrščanja: ozke ali široke kategorije podatkov
→ spoznavni ali kognitivni kompleksnosti nasproti kognitivni preprostosti: eni uporabljajo veliko število raznih pojmov, dimenzij za razumevanje sveta okoli sebe, drugi pa manj
→ konvergentni nasproti divergentnemu stilu spoznavanja
→ težnja poenostavljanja in čim prej uvrstiti informacije v določeno kategorijo in jih očistiti vseh nebistvenih podrobnosti, proces skeletizacije
→ analitičnem nasproti intuitivnem načinu spoznavanja realnosti in reševanja problemov
→ poravnavanju nasproti zaostrovanju: nove informacije dodajamo k že znanemu da se razli zbrišejo v nasprotju z ohranjanjem in povečevanjem razlik
→ tolerantnosti do dvosmiselnih, nejasnih informacij – ali znamo nejasne informacije ali take, ki niso v skladu z že znanim, sprejeti ali jih nestrpno zavržemo
Najpogostejša delitev:
vizualni vidni, avditivni in kinestetični čutno čustveni stil
po mnenju strokovnjakov lahko že z opazovanjem posameznika med tem ko razmišlja v grobem opredelimo za kateri tip gre
→ vidni išče vizualne notranje podobe, gleda navzgor
→ slušni prisluhne notranjemu monologu, oči mu begajo vodoravno iz leve proti desni
- nekaj zunanjih značilnosti ljudi z različnimi stili zaznavanja
→ vizualni stil: uporablja predvsem besede ki označujejo barve in vidne vtise, je organiziran in sistematičen, je miren in premišljen, si zapomni predvsem slikovno gradivo in podobe, hrup ga razmeroma manj moti, težko si zapomni ustna navodila, raje bere sam kot posluša, stvari ureja po barvah, želi pregled (miselne vzorce, skice)
→ avditivni stil: uporablja izraze kot so »to mi dobro zveni«, ima rad predavanja in razprave, pri branju premika ustnice in rad glasno bere, govori sam s seboj, pri učenju uporablja notranji dialog, hrup ga moti pri delu, govori ritmično, ima rad glasbo, dobro posnema govorni ton in barvo, vse si zapomni po korakih, bolje govori kot piše
→ kinestetični stil: uporablja izraze kot so »imam slab občutek«, ljudi in stvari se dotika, veliko se giblje in gestikulira, uči se ob ravnanju s predmeti, več si zapomni med hojo, ob branju si kaže s prstom, bolje si zapomni celovito izkušno kot podrobnosti, govori počasi, rad bere »akcijske« knjige, važnejši mu je dober občutek kot videz
→ pretežno vizualen učitelj: hitro govori, je pozoren na obliko izdelka, veliko uporablja vizualne pripomočke in ponazarja snov
→ pretežno avditiven učitelj: govori ritmično, daje prednost glasnemu branju in razpravi v razredu, malo uporablja vizualne pripomočke
odvisnost in neodvisnost od polja
gre za razlike med posamezniki v sposobnosti, da ločiš lik od okolja oz. Polja v katerega je vključena
- tudi na razvoj tega stila vplivajo značilnosti domače vzgoje
- raziskave o povezavi med odvisnostjo od polja in učno uspešnostjo so v prid učencem neodvisnim od polja
→ v šoli dajejo prednost analitičnemu od okoliščin neodvisnemu predelovanju informacij ter poznavanju podrobnosti pred celostnim razumevanjem in povezovanjem
→ učenci, neodvisni od polja, tudi aktivneje pristopajo k učenju, znajo bolje strukturirati učno gradivo, izločiti bistvo
kako te razlike upoštevati in pomagati učencem, odvisnim od polja
→ treba je dajati jasneje strukturirane naloge in jih v procesu reševanja voditi
→ učenci neodvisni od polja lahko dobijo le odprta, okvirna navodila, pot do rešitve pa odkrijejo sami
stili spoznavanja po Rancourtu
temelji na tem kako ljudje sprejemamo, prenašamo, delimo, konstruiramo in uporabljamo znanje
- izhaja iz treh osnovnih načinov spoznavanja, ki so v različni meri prisotni v procesu spoznavanja pripadnikov različnih strok in poklicev
→ razlikuje empirični (prednost čutilom/zaznavanju), racionalni (razumu/razmišljanju) in noetični modus (intuicija)
- empirični modus: spoznavajo svet predvsem na osnovi podatkov, dobljenih prek čutil, z eksperimentiranjem in induktivnim sklepanjem;
→ so taktilni, kinestetični, analitični, neodvisni od polja, objektivni, ne ozirajo se na čustva drugih, cenijo praktično uporabno znanje, informacije želijo imeti predstavljene na strukturiran in zaporeden način
→ značilna poklicna področja: naravoslovje, medicina, tehnika
→ kot učitelj: cenijo laboratorijske in eksperimentalne vaje, zunanjo aktivnost učencev, ustreza jim pouk z jasnimi cilji in sistematično postopnostjo, naenja, pri čemer največ jih najdemo med učitelji naravoslovnih predmetov in delno geografije
- racionalni modus: spoznavajo svet predvsem prek razmišljanja, deduktivnega sklepanja
→ uživajo v strukturiranem, logičnem proučevanju, so osebnostno razumski, avtonomni, vztrajni, ne marajo kompromisov, želijo jasno porazdelitev odgovornosti brez upoštevanja vsakokratnih okoliščin in osebne vpletenosti
→ značilna poklicna področja: matematika, teoretska fizika, filozofija
→ kot učitelj: cenijo sistematična predavanja, študij po literaturi in dobro organizirane diskusije, poučevanje je predvsem trening logičnega mišljenja pri čemer ni potrebno da bi učenci sami odkrivali zakonitosti
- noetični modus: dajejo prednost intuitivnemu pridobivanju spoznanj na osnovi edinstvene osebne, čustveno obarvane izkušnje
→ pri spoznavanju se zanesejo na občutek osebne gotovosti, sklepajo po analogiji, ne razmišljajo sistematično ampak naključno z miselnimi preskoki, so vizualno in prostorsko usmerjeni
→ značilna poklicna področja: vse umetnostne panoge pa tudi družboslovno humanistični predmeti
→ kot učitelji: cenijo odprte diskusije, tudi čustveno obarvane, možganske nevihte, reševanje odprtih problemov, dajejo prednost procesu pred vsebino, poudarjajo pomen nebesedne komunikacije in intuitivnega vživljanja v učence
Stili učenja po Kolbu
Kolb gradi svoj model učnih stilov na pojmovanju izkustvenega učenja
- vsako kakovostno učenje naj bi povezalo štiri pole, ki nastanejo s kombinacijo obeh dimenzij učenja: konkretne izkušnje in abstraktne konceptualizacije, razmišljajočega opazovanja in aktivnega poseganja (eksperimentiranje)
- modalitete se oblikujejo s časom preko različnih značilnih poudarkom na enem od navedenih polov na katere se opirajo
- kombinacije dveh močnih modalitet opredeli značilen stil učenja ki je lahko: akomodativen, asimilativen, divergenten, konvergenten
- učni stili se razvijajo na osnovi človekovih zgodnjih izkušenj, osebnostnih lastnosti, izkušenj v času šolanja in oblikovanja poklicne kariere
→ kasnejše spremembe v poklicu zahtevajo spremembo v stilu
akomodativni stil
izvaja načrte, se prilagaja okoliščinam, usmerja akcijo, rešuje probleme intuitivno, je zmožen tvegati
- zanemarja teorije, je nepotrpežljiv
Divergentni stil
ustvarja nove ideje, miselno prožen, presoja z različnih vidikov, upošteva čustva, fantazije, vrednote, interes za ljudi
- preveč v oblakih, neuspešen v konkretni situaciji
Asimilativni stil
interes za teorijo, gradnja teoretskih modelov, povezovanje idej, induktivno sklepanje
- zaprt slonokoščeni stolp, brez interesa za ljudi in aplikacijo idej
Konvergentni stil
aplicira ideje v praksi, rešuje probleme z enim odgovorom, želi gotovost, deduktivno razmišlja
- rešuje napačen problem, ne upošteva ljudi, je tog, ima ozke interese
Stili učenja po Dunn
- teza: ni najboljših stilov oz. Načinov učenja, ampak je treba upoštevati vsakokratne okoliščine in individualne posebnosti učencev
→ namesto dajanja učencem splošnih receptov za učenje je bolje, da jim pomagamo, da sami ugotovijo kaj jim najbolj ustreza in to razvijamo - vprašalnik z 22 elementi imenovan »Inventar stilov učenja«
→ ne gre le za stile v ožjem smislu ampak za zbirko različnih značilnosti, strategih, okoliščin, ki se v raznih raziskavah izkazale pomembne za učenje
→ vprašanja so grupirana v 5 področij
1. učno okolje: nivo hrupa, svetlobo, temperaturo, razporeditev sedežev
2. čustva in stališča: storilna motivacija, vztrajnost, odgovornost, potreba po strukturi
3. učenje v skupinah: individualno učenje, delo v parih, skupinsko delo, prisotnost avtoritete, pestrost oz spremembo
4. zaznavne značilnosti: slušno, vidno dojemanje, dotikanje in raziskovanje, konkretne aktivnost ali gibanja
5. biološke značilnosti: potreba po hrani in pijači, najboljši čas učenja, potreba po gibanju
