Socialnopsihološki dejavniki učenja Flashcards
vidiki razumevanja in uravnavanja skupinskih procesov v izobraževanju
→ učenje običajno poteka v skupinah
→ aktivno znanje se rojeva predvsem v produktivnem dialogu, skupnem poglabljanju smisla
→ vzpostavijo se rutine, ki so odporne proti spremembam
→ učenje sožitja v skupini, reševanja konfliktov, timskega dela
→ učeče se skupine, organizacije
medosebna komunikacija
→ obsega hoteno in nehoteno
→ zavestno ali nezavedno
→ načrtovalno ali nenačrtovano
→ pošiljanje, sprejemanje in delovanje sporočil v medsebojnih, neposrednih odnosih ljudi
→ gre za izmenjavo misli in čustev na osnovi skupnega sistema simboličnih znakov
interakcija
obojesmerno vplivanje
osnovna postulata o komunikaciji
→ nemogoče je ne komunicirati
→ vsaka komunikacija ima vsebinski in odnosni vidik
- 4 ušesa
→ kdo si, kakšen si
→ kaj mi sporočaš
→ kakšen je najin odnos
→ kaj želiš od mene, kakšen vpliv imaš name
za zbiranje podatkov o mikrosocialni strukturi uporabljamo
sociometrične tehnike
splošne značilnosti razredne interakcije
→ dinamična in spremenljiva
→ vsebuje besedna in nebesedna sporočila
→ poteka po pravilih ki so delno uradna delno neformalna
→ je merljiva
→ nanjo vpliva fizikalno in socialno okolje
→ je vzajemna, krožna, cirkularna (učitelj in učenci vplivajo drug na drugega)
pomen prvega stika
- besedno, nebesedno, zavedno, nezavedno sporoča odnos
- predstavi sebe in kaj bodo delali
- pokaže interes, posluh za njihova pričakovanja
- pove pravila igra, kaj pričakuje, kakšen okvir postavlja njihovemu vedenju
- šele ko vzpostavi dober odnos odpre vrata za kvalitetno vsebinsko komunikacijo
Korthagen – 3 skupine osebnostnih lastnosti uspešnih učiteljev
→ mišljenje: jasno, radovedno, prodorno, objektivno
→ občutenje: odprtost, ranljivost, zavzetost, skrb, ljubezen, sočutje
→ težnje: iniciativnost, odločnost, trdnost, usmerjenost k cilju
- Rogers – značilnosti ki vplivajo na psihosocialno ozračje pomembnega učenja
→ učiteljeva kongruentnost – skladnost: učitelj naj bo pristen
→ brezpogojna naklonjenost: zaupanje učencem, ozračje gotovosti
→ empatično razumevanje in sprejemanje učenca tak kot je
- dokazano pomembne lastnosti:
ekstravertiranost, empatičnost, osebnostna zrelost in stabilnost, samozaupanje in pozitivna samopodoba, odprtost do negotovosti, proaktivnost
model avtoritativnega vodenja
→ učitelj vodi, o vsem odloča sam, pri tem ne razloži pravil ali zahtev, ni pripravljen na razgovore in pogajanja, odklanja dialog, ne upošteva mnenja drugih
→ vzorec komunikacije poteka največ od učitelja k učencem, s strani učencev prihajajo samo odgovori, prevladuje frontalna oblika
→ celotna odgovornost za rezultate je na strani učitelja
- model demokratičnega vodenja
→ učitelj učencem predstavi cilje, zahteve in kriterije ter jih obrazloži in spodbudi učence k dajanju predlogov
→ odprt je za odgovarjanje
→ ima avtoriteto ki temelji na znanju in izkušnjah ne pa na sankcijah
→ pouk ne poteka samo frontalno ampak tudi skupinsko
→ učence navaja na samostojnost in prevzemanje odgovornosti
Flandersov sistem analize razrednih interakcij (FIAS)
→ izhaja iz osnovne dimenzije inciativa-reagiranje
→ izurjen opazovalec vsakih nekaj sekund označuje kdo in o čem v razredu govori ter ugotavlja delež sestavin interakcije
→ sestavine: učiteljevo reagiranje, učiteljeva inciativa, reagiranje učencev, inciativa učencev, molk/zmeda/samostojno delo
- zakon dveh tretjin
učitelj govori 2/3 časa, 1/3 pa učenci
učitelje delimo na direktivne in indirektivne
→ direktivni: sorodni avtoritarnim, imajo inciativo, postavljajo ožja vprašanja, več kritizirajo
→ indirektivni: sorodni demokratičnim, več hvalijo, upoštevajo čustva, ideje
dvodimenzionalni model učiteljevega komunikacijskega stila
- celovitejša podoba o stilu učiteljeve komunikacije
→ vključuje perspektivo učencev in čustveno dimenzijo - gre za kombinacijo dveh osnovnih dimenzij komunikacije:
→ gospodovalnost – podredljivost
→ sodelovanje – nasprotovanje - podoben je model situacijskega vodenja
→ kombinira dimenziji direktivnosti – usmerjenosti v nalogo in podpornosti – usmerjenosti v odnos
→ če je učitelj močno direktiven in podpira učence gre za inštruktorski stil
→ če je direktiven in ne podpira je to delegatski stil
pomembni vidiki učitelja kot posredovalca informacij
→ jasnost in razumljivost
→ čustvena zavzetost
→ miselno aktiviranje udeležencev
→ usklajenost besedne in nebesedne komunikacije
- besedna in nebesedna komunikacija v razredu
→glasovni kod: hitrost, intonacija, register, barva, glasnost
→ gibalni kod: očesni stik, mimika, gibi roke, glave, hoja
→ dotikalni kod
→ prostorski kod: bližina, približevanje in oddaljevanje, razpored, sedenje v skupinah
→ zunanjost: obleka, pričeska
učitelj kot spraševalec
strategija zastavljanja vprašanj, čakalni čas, odziv
učitelj kot poslušalec in svetovalec
- aktivno poslušanje
→ učitelj se vživi v učenca, mu s svojim odzivom pokaže da razume sporočilo ne le površinsko ampak z vidika učenčeve perspektive
→ ponovitev, parafraziranje, zrcaljenje - parafraziranje
→ s svojimi besedami ponovi izjavo učenca - empatično poslušanje
uspešno preprečevanje disciplinskih problemov
→ stalna prisotnost: hodi po razredu, pomirja nebesedno
→ preklapljanje: pozornost na več dogajanj hkrati
→ primeren tempo
→ gladkost dogajanja: gladek prehod med fazami, ne zahaja na stransko pot
→ nepredvidljivost postavljanja vprašanj
- konflikt povezan z vsebino:
→ učenci imajo različna stališča
→ to da možnost za razvoj kritičnega mišljenja in sposobnost argumentirane razprave
→ učitelj odpre komunikacijski prostor in spodbudi učence k izražanju mnenj
- konflikti povezani s postopki in cilji:
→ se rešujejo s pogajanjem, soglasjem in ne z glasovanjem
- medosebni konflikti
→ so resnejši, povezani z močnimi negativnimi čustvi
→ pri obravnavi zahtevajo veliko taktike
→ tri metode reševanja: učitelj zmagovalec učenec poraženec, učenec zmagovalec učitelj poraženec, rešitev je za oba sprejemljiva
učenci med seboj
- učeča se skupnost in ne skupina izoliranih, tekmovalnih posameznikov
- dobri medosebni odnosi: povečana motivacija, dosežki, pomoč pri učnih težavah
- pouk organiziramo tako da se stopnja konstruktivnega sodelovanja poveča
- socialni konstruktivizem
→ skupina je katalizator ki posamezniku omogoča konstrukcijo znanja - odnosi so pomembni v spoznavnem in motivacijskem smislu
- tekmovalno vzdušje
→ člani skupine v drugih vidijo tekmece
→ niso pripravljeni pomagati, razložiti, posoditi zvezke
- tekmovalna situacija
→ cilj ni deljiv, ko ga eni dosežejo ga drugi ne
→ sodelovanje znotraj skupine
- sodelovalna situacija
→ vsi lahko dosežejo cilj če sodelujejo
- sodelovalno učenje
→ učenci delajo v manjših skupinah da dosežejo skupen cilj
→ delo je organizirano tako da vsak doseže maksimalni učinek in pomaga drugim da dosežejo največ
→ osrednje mesto ima interakcija v skupini
- osnovna načela:
→ pozitivna povezanost med člani skupine
→ neposredna interakcija
→ odgovornost posameznika
→ skupine so heterogene
→ vodenje je porazdeljeno
→ pomembni so spoznavni in čustveno motivacijski in socialni cilji
model Sestavljanka
vsak učenec dobi osnovno informacijo o celoti učne snovi, poglobi pa se le v del, odgovoren je za to da drugim razloži svoj del in pomaga ob nejasnostih, preizkus znanja je individualen, rezultat pa povprečje skupine
vzajemno poučevanje
- temelji na teoriji socialnega konstruktivizma
- snov se utrjuje in krepi skozi dialog
- poteka po točno določenih stopnjah
1. zastavljanje vprašanj o besedilu
2. povzemanje odlomkov besedila
3. razjasnjevanje nejasnih mest
4. predvidevanje kaj bo sledilo - učitelj modelira stopnje, nato prevzame učenec
razredna in šolska klima
- vključuje širši spekter odnosov med učitelji, učenci, vodstvom šole, ostalimi zaposlenimi
spreminjanje razredne klime
→ sistematično delo ki aktivira vse udeležence
→ veliko dejavnikov je v učiteljevih rokah
→ ravnotežje dobrega počutja in storilnosti
šolska kultura
predstavlja sklop vrednot, stališč in prepričanj do učenja, discipline, odgovornosti
→ večinoma gre za dve vrsti
1. tradicionalna storilnostna kultura: poudarja učno uspešnost, prizadevnost, disciplino, znanje kot količino podatkov, zunanjo motivacijo, učno snovno naravnanost
2. kultura dobre skupnosti: poudarja dobro počutje, sodelovanje, medosebno pomoč, notranjo motivacijo, razvojno-procesno naravnanost, samostojnost, kritičnost in ustvarjalnost učencev, gradnjo razumljenega in uporabnega znanja
→ kulturi si nista nasprotni, razlika je v poudarkih in sredstvih
→ pomemben del šolske kulture je vrstniška subkultura
