Nevrofiziološke osnove učenja Flashcards
Zorenje živčevja in možganov: obdobja brstenja, pomen prvih vtisov, proces obrezovanja, proces mielinizacije živčevja in dejavniki, ki negativno vplivajo na procese živčnega zorenja.
- Otroks se rodi z vsemi živčnimi celicami, ki jih bo imel. Povezovanje med celicami ni še končano.
- PRVO OBDOBJE BRSTENJA MOŽGANOV: med 8. in 13. tednom nosečnosti, delitev živčnih celic, pomen aminskih kislin.
- DRUGO OBDOBJE BRSTENJA MOŽGANOV: od 10 tednov pred rojstvom do konca 2 leta: povezovanje med nevroni, nove sinapse, mielinizacija.
- POMEN PRVIH VTISOV: bogastvo vtisov v okolju vpliva na to, kako gosta bo mreža povezav, kakšne bodo. Vplivajo torej na razvoj živčevja in razvoj sposobnosti.
- PROCES OBREZOVANJA: ustvari se več povezav, kot jih je potrebnih, te se pozneje zmanjšajo.
- PROCES MIELINIZACIJE: opremljanje živcev z mielinsko ovojnico, ki omogoča prevajanje impulzov. Daje nevrofiziološko osnovo za učenje gibalnih spretnosti in določa zaporedje tega učenja.
DEJAVNIKI, KI NEGATIVNO VPLIVAJO: podhranjenost matere, prevelika oz. premajhna količina kisika, bolezni, poškodbe možganovine ob porodu.
V kakšnem odnosu sta igra in učenje?
V otroštvu pomeni igra najpomembnejši način otrokovega učenja in pridobivanje osnove za višje oblike učenja in razvoj mišljenja. Prek igre pridobiva čutne vtise, pridobiva socialne izkušnje itd.
Najpomembnejši deli možganov in njihove funkcije
Posamezni deli so različno stari. - Možgansko deblo: uravnava vse življensko važne funkcije, v njem se preklapljajo vsi prihajajoči dražljaji. - Limbični sistem: sestavljen is hipotalamusa, talamusa, amygdale, hipokampusa. Uravnava hormonalno ravnotežje, čustvene reakcije in dolgotrajni spomin. - Talamus: Skozi talamus gre vsak dražljaj, ki ga je živčni sistem selektivno zaznal. - Hipotalamus: uravnava presnovo, temperaturo, stanja budnosti, agresije, strahu in spolne vzburjenosti. - Amygdala: sedež čustvenega spomina, sproži neposreden čustveni odziv, še preden dražljaji pripotujejo v možgansko skorjo, kjer jih osmislimo. - Hipokampus: najbolj pomemben za učenje, uravnava selektivno pozornost, posreduje učenje dejstev in vpliva na delovanje delovnega spomina. - Veliki možgani in možganska skorja: polja specializirana za sprejemanje različnih dražljajev. Povezovanje vtisov, mišljenje, spomin in usmerjena pozornost - Mali možgani: prostorska orientacija
Možganski polobli in učenje: Kako delujeta? Kdaj poteka učenj najbolj optimalno? Katere funkcije so značilne za vsako možgansko poloblo po Russellu?
- Možganski polovici ne delujeta simetrično, ampak ima vsaka do neke merer specializirano nalogo: poenostavljeno bi lahko rekli, da je desna nema, leva pa zgovorna.
- Do teh spoznanj so prišli, ko so proučevali bolnike z epilepsijo, ki so jim prekinili vez med hemisferama. Pojavile so se posebne motnje.
- Učenje najbolje potek, kadar hemisferi povezano delujeta.Šolski sistem daje prednost funkcijam leve hemisfere , ki na podlagi analitično in verbalno usmerjenega pouka začne prevladovati
- Danes raziskave kažejo, da sta pri večini dejavnosti aktivirani obe hemisferi, vendar vsaka deluje nekoliko drugače.
Lokalizacija funkcij nasporti celovitemu delovanju: Kateri deli živčevja oz. možganov so odgovorni za uspešno učenje, za sprejemanje, obdelavo in skladiščenje informacij, za učenje novih reakcij in pomenov?
- 2 pogleda:
- Eni trdijo, da so psihične funkcije strogo lokalizirane.
- Drugi trdijo, da so na široko razporejene ali distributirane.
Raziskovalci so se opirali na proučevanje možganskih poškodb, obolenj in operacij, ter danes rezultate merjenja električnim možganskih potencialov in računalniške tomografije. –> poškodba določenega dela vodi do izgube določene sposobnosti, aktivacija različnih predelov možganov ob različnih dejavnostih itd.
DANES: Se od stroge lokalizacije oddaljujemo. Kljub delnim lokalizacijam, gre za izredno celovito, fino uglašeno delovanje nevronskih podsistemov in za njihovo zmožnost učenja na osnovi izkušenj tudi še v odraslosti.
Možgani so neprestano aktivni, tako pod vplivom zunanjih dražljajev kot tudi notranjih pobud in signalov (hormoni).
Katera stanja možganske aktivnosti poznamo? Kako merimo možgansko aktivnost? V katerem stanju učenje poteka najbolj optimalno? Kateri pristopi so se na podlagi tega razvili?
Stanja možganske aktivnosti:
- beta stanje: normalna budnost
- alfa stanje: sproščena budnost
- theta stanje: spanje s sanjami
- delta stanje: globoko stanje
Možgansko aktivnost merijo z EEG- eketroencefalogramom in jo izražajo v Hz.
Učenje poteka najbolj optimalno v alfa stanju. V alfa stanju se poveča sprejemljivost tudi za monotone, manj smiselne in sicer nezanimive dražljaje, ki si jih posameznik tako lažje zapomni. V alfa stanju je delovanje obeh hemisfer bolj simetrično.
Razvile so se različne metode, do katerih moramo imeti kritičen pristop to so npr. sugestopedija, hipnopedija, nevrolingvistično programiranje…
Kaj so različne klasifikacije razvoja?
- Filogenetski razvoj (razvoj organizmov) in ontogenetski ravoj posameznika (razvoj organizma od oplojenega jajčeca do smrti).
- Osebnostni razvoj
Kaj so nevrotransmiterji in kako vplivajo na učenje? Kakpen je vpliv negativnih čustev, stresa na učenje?
Možganske celice imajo svoje izrastke oz. dendrite, po katerih potujejo dražljaji. Med seboj so možganske celice povezane prek sinaps, prevajanje impulzov v sinapsah pa omogočajo nevrotrasmiterji.
Nekateri hormoni blokirajo nevrotransmiterje in s tem ovirajo prehod impulzov med celicami. Kaj to pomeni za učenje? V stanju strehu, zmede, sramu in ogroženosti je blokirano delovanje višjih miselnih funkcij. To pomeni, da z umetnim povečevanjem strahu učitelji ne morejo doseči boljših rezultatov oz. intenzivnejšega učenja.
Pri pozitivnih učnih izkušnjah pa se sprošča nevrotrasmiter dopamin, ki nam daje dodatno energijo.
Kaj so kritična ali ugodna obdobja za učenje? Kaj je značilno za najstniške možgane?
V kritičnem obdobju je otrok najbolj dojemljiv za določene učne izkušnje. To je obdobje, ko so živčne strukture še plastične in je učenje najučinkovitejše. Zamujeno kritično obdobje je vidno v posledicah, npr. volčji deklici, ki sta imeli težave z učenjem govora, to je najbolj optimalno med 1. in 3. letom.
Možgani ostajajo gnetljivi vse življenje, tudi število nevronov se ne zmanjšuje, krepijo se pa določene povezave pod vplivom intenzivne vadbe in kompleksnega okolja.
Najstniški možgani še niso povsem dozoreli. Zanje je značilen buren razvoj možganov, ki mu sledi obrezovanje. Zanje je značilno obdobje prehoda ko se pretežno opiranje na amygdalo prenaša na na čelne režnje, kar je značilno za odrasle. To razloži nekatere posebnosti učenja in odzivanja mladih, zlasti impulzivnosti, prehitro in nepremišljeno odzivanje.
Kaj je zorenje? V kakšnem odnosu je z učenjem? Kako strokovnjaki pojmujejo ta odnos?
Zorenje je dedno zasnovan fiziološki proces rasti oz. razvoja organizma, ki ima zasnovo v genih in ki poteka pri vsakemu človeku v točno določenem zaporedju.
V otrokovem razvoju se zorenje in učenje neločljivo prepletata:
- določena stopnja zrelosti je nujen pogoj za učenje,
- z učenjem ne smemo na silo prehitevati pa tudi ne zamujati pravega trenutka,
- zrelost na učenje oz. pripravljenost lahko do neke mere spodbujamo oz razvijamo z nudenjem primernih izkušenj.
Prav zaradi tesne prepletenosti in zapletenosti obeh procesov je težko eksperimentalno raziskovati delež zorenja in učenja pri razvoju različnih psihičnih funkcij.
Odnos med zorenjem in učenjem strokovnjaki različno pojmujejo. Znani sta:
- DOKTRINA ODLAGANJA: razvoj je pretežno stvar genetskih silnic, na katere ne moremo bistveno vplivati. Preprosto moramo počakati, da otrok dozori za neko vrsto učenja.
- DOKTRINA ZGODNJEGA UČENJA: trdi, da se je otrok ob primernih spodbudah in metodah zmožen marsičesar uspešno naučiti. Z učenjem ne smemo zamujati.
Jean Piaget: Učenje je podrejeno zakonitostim razvoja.
- Spoznavni razvoj poteka kot proces aktivnega prilagajanja (adaptacije) okolju; v katerem prihaja v otrokovi aktivnosti do stalnega rušenja in ponovnega vzpostavljanja ravnotežja (proces ekvilibracije).
- Ob novih s prejšnjimi neskladnih izkušnjah se v procesu razreševanja kognitivnih konfliktov prepletata:
- proces asimilacije: vklapljanje novih informacij v obstoječe kognitivne strukture
- proces akomodacije: prilagajanje, spreminjanje lastnih kognitivnih struktur
- Piaget meni, da bomo pri otroku uspešno pospesili in razvili npr. pojem konzervacije, le če je otrok v svojem kognitivnem kazvoju že sam zelo blizu teji stopnji.
Brunner, Piagetov učenec, meni, da moramo pri poučevanju upoštevati otrokovo razvojno stopnjo mišljenja. Opredeli 3 faze: enaktivno (rešuje probleme na ravni akcije), ikonično (na osnovi slikovne predstavitve), simbolično. Za razliko od Piageta je “metodični optimist”.
Gajperin in Vigotski: pomen aktivnosti, sistem etapnega oblikovanja miselnih operacij, področje bližnjega razvoja.
Poudarjata pomen zunanjih, praktičnih otrokovih aktivnosti za oblikovanje notranjih psihičnih operacij; gre za njihovo postopno interiorizacijo.
Menita, da lahko na otrok razvoj vplivamo s smotrno organizacijo otrokovih aktivnosti. –> Sistem etapnega oblikovanja mislenih operacij(slovnica, računanje), ki obsega naslednje funkcije: pridobitev osnovne orientacije, izvršitev dejavnosti (zunanje), izvršitev z glasnim govorom, izvršitev s tihim govorom, nastanek mentalne operacije (notranji govor).
Vigotski je poudaril, da je učenje najuspešnejše, če je umeščeno v področje bližnjega razvoja, torej v razvojno stopnjo mišljenja in spretnosti, ki je le malo nad tem, kar je otrok že dosegel, sam pa je brez pomoči ne bi mogel doseči.
Gagne: učenje kot kumulativen proces
Novo se gradi na prejšnjem. Razlike med otroki v pripravljenosti za učenje lahko pripišemo razlikam v številu in vrsti intelektualnih spretnosti, ki jih je lahko otrok že pridobil in jih lahko uporabimo pri učenju novega.
Tako lahko pripravljenost za določeno vrsto učenja sami izpopolnimo oz. ustvarimo.
