TEMELJNI POGOJI ZA UVEDBO DEDOVANJA Flashcards
5 temeljnih pogojev za uvedbo dedovanja
5 temeljnih pogojev za uvedbo dedovanja, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni tako pri oporočnem kot zakonitem dedovanju:
1.) SMRT ZAPUSTNIKA
Dokler zapustnik ne umre, najbolj relevantno pravno dejstvo za dedovanje ne obstaja.
2.) OBSTOJ ZAPUŠČINE (PREDMETA DEDOVANJA)
3.) OBSTOJ DEDIČA
Zapuščino brez dediča namreč pridobi država ali občina, pri čemer pa ne gre za dedovanje.
4.) PRAVNI TEMELJ (DEDNI NASLOV)
- Oporoka
- Zakon
5.) DEDNA SPOSOBNOST DEDIČA
Dedič mora biti dedno sposoben, tj. ne sme biti dedno nevreden.
Na splošno o uvedbi dedovanja
Vsi temeljni pogoji za uvedbo dedovanja (smrt zapustnika, obstoj zapuščine, obstoj dediča, pravni temelj, dedna sposobnost dediča) morajo biti KUMULATIVNO izpolnjeni. Ko se vsi pogoji hkrati izpolnijo, pride do dedovanja v univerzalnem smislu in tudi v smislu singularnega nasledstva. Tudi za pridobitev volila je torej potrebna izpolnitev vseh pogojev.
Če so izpolnjeni vsi pogoji, preide zapuščina na dediče ipso iure, tj. na podlagi zakona že v trenutku zapustnikove smrti.
Načelo prostovoljnega dedovanja narekuje, da ne moremo nikogar prisiliti, da deduje. Zato obstaja možnost, da se dedič dedovanju odpove. Njegova odpoved velja ex tunc (za nazaj). Šteje se, kot da že v trenutku zapustnikove smrti ni bil dedič oz. ni pridobil dediščine.
Kdaj pa se dedič NE more odpovedati dediščini?
Dedič se NE more več odpovedati dediščini, če:
1.) Jo je že izrecno sprejel.
2.) Je že razpolagal s celotno zapuščino ali njenim delom. S tem je zapuščino konkludentno (tacites) sprejel.
* Izjema: dedič je razpolagal z zapuščino, a je šlo za potrebno, redno upravljanje, ukrepe, potrebne za ohranitev vrednosti zapuščine. V takem primeru se dedič še lahko odpove dediščini.
Ali pri nas velja sistem ipso iure dedovanja ali sistem ležeče zapuščine?
V slovenskem pravnem redu je uveljavljen sistem ipso iure dedovanja.
Sistem ležeče zapuščine
Naš pravni red uveljavlja sistem ipso iure dedovanja. Sistem ležeče zapuščine pa pozna avstrijski ODZ.
V trenutku delacije, tj. ko se izpolni temeljni pogoj dedovanja, zapustnik umre, je dedičem zapuščina zgolj ponujena. Dediči pa se nato sami odločijo in izrecno izjavijo, ali želijo dedovati. Takrat nastopi akvizicija. Tako sta trenutka delacije (izpolnitev pogojev za dedovanje) in akvizicije (pridobitev dediščine) v sistemu ležeče zapuščine ločena. V sistemu ipso iure dedovanja pa sta delacija in akvizicija združena v en časovni trenutek, se časovno pokrivata; še več, dedič pridobi celo posestno varstvo.
- pogoj: SMRT ZAPUSTNIKA
Danes je smrt pojmovana kot prava, biološka, fizična smrt posameznika. V starem Rimu so poznali še drugo obliko smrti, tj. civilna smrt, ko je svobodna oseba postala suženj.
Smrt zapustnika je temeljni predpogoj za uvedbo dedovanja. Dokler zapustnik ne umre, tudi pojmovno ne more biti dedovanja. Dokler zapustnik živi, ni dedovanja; ne obstaja ne dedna pravica ne kakšna druga pravica do zapuščine. Ni namreč mogoče razpolagati s pravico, ki je oseba še nima. Osebe, ki bodo morebiti ob zapustnikovi smrti poklicane k dedovanju po zakonu, so do smrti zapustnika samo domnevni bodoči dediči. Oseba , ki je v oporoki imenovana za dediča, ima golo nadejo, le upanje, da bo dedovala, ker lahko oporočitelj oporoko vsak čas prekliče. S pričakovano dediščino ne more nihče razpolagati. Po zakonu je neveljavna pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino, kot tudi vsaka pogodba o dediščini po kom drugem, ki je še živ. Prav tako je neveljavna pogodba o volilu ali kakšni drugi koristi, ki jo pogodbenik pričakuje od dedovanja, ki še ni uvedeno (tj. pred zapustnikovo smrtjo) (104 ZD (neveljavnost pogodbe o pričakovani dediščini ali volilu)).
Tudi odpoved dedovanju, ki še ni uvedeno, praviloma nima pravnega učinka. Bodoči dedič se pred zapustnikovo smrtjo praviloma NE more odpovedati dediščini. *Izjema velja za zapustnikove potomce ter zakonca, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami.
137 ZD (Odpoved neuvedenemu dedovanju)
(1) “Odpoved neuvedenemu dedovanju NIMA pravnega učinka, *razen če se dedovanju odpove potomec ali zakonec zapustnika.
(2) “Potomec ali zakonec, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami, se v SPORAZUMU s prednikom oz. zakoncem odpove dediščini, ki bi mu šla po smrti njegovega prednika ali zakonca.
(3) “Če se je dediščini odpovedal potomec, velja taka odpoved tudi za potomce tistega, ki se je odpovedal, če ni s sporazumom ali poznejšim sporazumom določeno kaj drugega.”
Od novele ZD-C 2016 dalje lahko tak sporazum o vnaprejšnji odpovedi dedovanju skleneta tudi zakonca, ne pa več le prednik in potomec.
Če se oseba vnaprej odpove dedovanju, to pomeni, da se ODPOVE VSAKEMU DEDOVANJU – tako oporočnemu kot zakonskemu in posledično tudi nujnemu dedovanju (svojemu nujnemu deležu!).
Ali bi lahko rekli, da ima sporazum o (vnaprejšnji) odpovedi dedovanju naravo dedne pogodbe?
Da, lahko rečemo, da gre za neko vrsto dedne pogodbe, ki so načeloma nične. Tovrstni sporazum ima daljnosežne posledice.
Značilnosti sporazuma o (vnaprejšnji) odpovedi dedovanju
- Popolna poslovna sposobnost 137/II ZD: “Potomec ali zakonec, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami…”
- Ker gre za oseben in pravni posel z zelo daljnosežnimi posledicami, NE prenese zastopanja.
- Oblika: sklenitev V OBLIKI NOTARSKEGA ZAPISA + PRISOTNOST 2 ZAPISNIH PRIČ // ZAPISNI PRIČI LAHKO ZAMENJA DODATNI NOTAR.
- Gre za aleatorno zavezo dedič, ki se vnaprej odpoveduje dedovanju, ne more točno vedeti, čemu se odpoveduje, saj ne ve, kakšen bo obseg zapuščine v trenutku zapustnikove smrti.
Ali je ustavnopravno sprejemljivo, da naš pravni red ne pozna oz. ne priznava dedne pogodbe? O tem se je USRS izjavilo v sklepu U-I-123/94.
Ustava v 33. členu zagotavlja lastninsko pravico in pravico do dedovanja, v 67. členu pa določa, da način in pogoje dedovanja določa zakon. Zakon, tj. ZD, je določil neveljavnost dednih pogodb (103 ZD).
To zakonsko določbo opravičujemo z več argumenti:
* Dedne pogodbe se ne da kar tako enostransko preklicati, medtem ko lahko oporočitelj oporoko enostransko kadarkoli prekliče, spremeni. Posledično naj bi bila z dedno pogodbo okrnjena svoboda zapustnika.
* V trenutku sklenitve dedne pogodbe se zapustnik ne zaveda svojega dejanskega stanja, ne more natančno predvideti, kakšen bo obseg njegovega premoženja, ko bo umrl.
* Razlog zadostnosti – tretjega dednega naslova ne potrebujemo, saj zadostujeta oporočno in zakonito dedovanje. Oporočno razpolaganje in dedna pogodba naj bi bili primerljivi obliki zapustnikove svobode razpolaganja s svojim premoženjem, zato naj zakonodajalec po pooblastilu iz 67 URS izbere eno izmed obeh poti, ki se zdi primernejša.
USRS je odločilo, da neveljavnost dednih pogodb NI v neskladju z Ustavo.
Kako izkazujemo smrt osebe?
Smrt mora biti izkazana, ne le zatrjevana.
1.) Izpis iz matičnega registra
2.) Postopek razglasitve pogrešanca za mrtvega
3.) Postopek dokazovanja smrti
Načelom se smrt izkazuje z MRLIŠKIM LISTOM, ki se izpolni na podlagi ugotovitve zdravnika. To dejstvo se vpiše v MATIČNI REGISTER. V matični register se vpisuje:
- datum, čas, kraj rojstva
- oče, mati
- zakonska zveza
- čas in kraj smrti
V določenih primerih, ko takšnega dokazila ni mogoče pridobiti, pa obstaja alternativna možnost v 2 sodnih (nepravdnih) postopkih, tj. bodisi postopek razglasitve pogrešanca za mrtvega bodisi postopek dokazovanja smrti. V obeh postopkih se izda sklep, ki nadomešča mrliški list.
POSTOPEK RAZGLASITVE POGREŠANEGA ZA MRTVEGA
Postopek razglasitve pogrešanega za mrtvega je urejen v XI. poglavju v Zakonu o nepravdnem postopku.
Sodišče razglasi za mrtvega:
1.) pogrešanca, če o njem v zadnjih 5-ih letih ni nobenega poročila in je od njegovega rojstva preteklo 70 let;
2.) pogrešanca, če o njem v zadnjih 5-ih letih ni nobenega poročila in je verjetno, da ni več živ;
3.) pogrešanca, ki je izginil pri potopu ladje, prometni ali letalski nesreči, požaru, povodnji, potresu ali v kakšni drugi smrtni nevarnosti in o njem v zadnjih 6-ih mesecih po prenehanju nevarnosti ni nobenega poročila;
4.) pogrešanca, ki je izginil med vojno zaradi vojnih dogodkov in o njem 1 leto po prenehanju bojevanja ni nobenega poročila.
Postopek se začne na PREDLOG. Predlog za razglasitev za mrtvega lahko vloži:
- Vsakdo, ki ima pravni interes,
- DT.
Sodišče po prejemu predloga:
- opravi poizvedbe - priskrbi si potrebne podatke, poročila in zasliši priče,
- pogrešancu izmed odvetnikov ali notarjev imenuje SKRBNIKA ZA POSEBEN PRIMER ter določi obseg skrbnikovih pooblastil,
- izda OKLIC, v katerem navede vse bistvene okoliščine zadeve, pozove pogrešanca, da se oglasi in pozove vse, ki kaj vedo o njegovem življenju, da to javijo sodišču, z opozorilom, da bo sodišče po preteku roka pogrešanega razglasilo za mrtvega. OKLICNI ROK: 3 meseci po objavi Uradnem listu RS. Sodišče oklic objavi v Uradnem listu RS, na sodni deski ter v kraju, kjer je imel pogrešanec svoje zadnje stalno ali začasno prebivališče, lahko pa tudi na drug primeren način, če je to potrebno (npr. na raznih spletnih straneh).
- opravi narok, če je to potrebno.
Nato sodišče izda SKLEP O RAZGLASITVI POGREŠANCA ZA MRTVEGA.
- V sklepu določi dan in po možnost tudi uro, ki veljata za čas pogrešančeve smrti.
- Za dan smrti velja tisti dan, ko je pogrešanec na podlagi poizvedb najverjetneje umrl oz. ga najverjetneje ni preživel.
- Če se tega dne ne da ugotoviti, potem velja, da je pogrešanec umrl 1. dan po poteku rokov iz 123.člena.
Sodišče pošlje pravnomočni sklep upravni enoti zaradi vpisa v matični register in CSD-ju. Sklep nadomesti mrliški list.
Če se kasneje izkaže:
a) da je oseba še živa - se sklep razveljavi.
b) da je oseba umrla ob nekem drugem času - se sklep spremeni.
POSTOPEK DOKAZOVANJA SMRTI
Postopek dokazovanja smrti je urejen v XI. poglavju v Zakonu o nepravdnem postopku. Za ta postopek se smiselno uporabljajo določbe, ki urejajo postopek razglasitve pogrešanca za mrtvega.
Ta postopek pride v poštev v primerih, ko oseba ni pogrešana, ampak ni mogoče priti do izstavitve listin, ki se zahtevajo za vpis v matični register. Npr. nekdo umre v hudi eksploziji, ni jasnih fizičnih dokazov, da bi zdravnik lahko v tistem trenutku potrdil smrt.
OKLICNI ROK: 15 - 30 dni
Sodišče izda SKLEP O POTRDITVI SMRTI, ki nadomesti mrliški list.
Sodišče v sklepu:
- določi dan in po možnost tudi uro, za katera je DOKAZANO, da sta dan in ura smrti te osebe.
- če se tega dne ne da zanesljivo ugotoviti, velja za dan smrti tisti dan, za katerega je ugotovljeno, da ga ta oseba ni preživela.
Zakaj je trenutek smrti odločilen?
Določitev časa smrti je odločilno za:
1. Za DOLOČITEV KROGA ZAPUSTNIKOVIH DEDIČEV: krog dedičev predstavljajo le osebe, ki so bile žive v času zapustnikove smrti. *Izjema pri tem je zarodek (nasciturus) zarodek se lahko šteje za živorojenega, kadar gre za njegove koristi. Nasciturus pro iam nato habetur, quotiens de commodis eius agitur. Če se torej zarodek rodi živi, se domneva, da je obstajal že v trenutku zapustnikove smrti. Če pa se rodi mrtev, se šteje, da nikoli ni bil dedič.
2. Zaradi OBSEGA ZAPUŠČINE: zapuščino bo tvorilo le tisto premoženje, ki ga je imel zapustnik v trenutku nastopa smrti.
3. Zaradi DEDNE NEVREDNOSTI ali DEDNE NESPOSOBNOSTI: tudi to se presoja po trenutku nastopa smrti.
4. Zaradi ZAČETKA TEKA POMEMBNIH ROKOV: s trenutkom smrti začnejo teči določeni roki
- roki za podajanje dedne izjave (ali bo oseba dediščino sprejela ali ne)
- roki za uveljavljanje pravice zahtevati zapuščino
- roki za druge dednopravne zahtevke (npr. za ločitev zapuščine).
5. Zaradi KRAJEVNE PRISTOJNOSTI ZAPUŠČINSKEGA SODIŠČA: določi se glede na stalno prebivališče zapustnika v trenutku nastopa njegove smrti.
- pogoj: OBSTOJ ZAPUŠČINE (PREDMETA DEDOVANJA)
Predmet dedovanja je zapuščina. Če zapuščine, predmeta dedovanja ni, potem ni dedovanja. Če nekdo nima nobenega premoženja, potem sploh ni zapustnik. Umrla oseba, ki ne zapušča premoženja (niti aktive niti pasive), ni zapustnik, zato ne pride do formiranja zapuščine. Dedovanja ne bo.
Te situacije so sicer zelo redke.
- pogoj: OBSTOJ DEDIČA
Dedič (ali legatar) mora obstajati (pravna oseba) oz. biti živ (fizična oseba) v trenutku zapustnikove smrti. Temeljni predpogoj za uvedbo dedovanja je torej tudi, da je oseba preživela zapustnika! Če nimamo dedičev, ne bo prišlo do dedovanja. S tem mislimo dediča v širšem pomenu besede (tudi volilojemnike, ker tudi oni dedujejo v širšem pomenu).
*IZJEMI:
* Iz rimskega prava imamo pomembno izjemo od tega pravila:»Nasciturus pro iam nato habetur, quotiens de commodis eius agitur.« Spočet (v trenutku zapustnikove smrti), a še ne rojen otrok se šteje za že rojenega, če gre za njegove koristi - da bo lahko dedoval po svojem zapustniku. Za spočetega ob smrti zapustnika se šteje, če se je rodil v času 300 dni po njegovi smrti.Ta domneva ne velja samo za razmerje oče – otrok, gre za vse primere, ko lahko nasciturus deduje – velja za vse dediče, ne le za potomce zapustnika – domneva velja tako pri oporočnem kot pri zakonitem dedovanju. AMPAK: ta se more potem tudi živ roditi, to je pogoj. Če se rodi mrtev, štejemo, da sploh ni postal dedič. Odločilen je trenutek rojstva. Torej pazi; četudi je otrok umrl minuto kasneje, to zadostuje za dedovanje, otrok postane zapustnik!
*Po analogiji z nasciturusom lahko postane dedič tudi pravna oseba, ki ni povsem dokončno formirana, da bi ji lahko pripisali pravno sposobnost. Izpolnjena morata biti dva pogoja:
pravna oseba je že v postopku ustanavljanja – že teče postopek za ustanovitev in
dejansko tudi že izpolnjuje vse temeljne pogoje za ustanovitev, tj. za pridobitev pravne sposobnosti.
