PIL

Question 1

Pravo intelektualne lastnine

Answer 1

Pri pravicah intelektualne lastnine ne gre za stvarne pravice, temveč za pravice, ki nastanejo zaradi intelektualne kreacije na področju znanosti, umetnosti, tehnike itd. Sodobno pravo intelektualne lastnine upošteva, da so intelektualne stvaritve tržno zanimive. Tržni vidik se kaže zlasti v tem, da med pravice intelektualne lastnine uvrščamo tudi blagovne in trgovske znake, čeprav velikokrat ne gre za intelektualne stvaritve. Med kategorije prava intelektualne lastnine se uvršča tudi varstvo pred nelojalno konkurenco. Pravice intelektualne lastnine so zelo raznovrstne: nekatere so posledica znatnega intelektualnega vložka, druge ne. Vsem pa je skupna njihova tržna narava.

Pravo intelektualne lastnine se deli na:

• pravo industrijske lastnine;
• avtorsko pravo: ne vsebuje samo avtorskih pravic, temveč tudi njim sorodne pravice.

Družbeni pomen pravic intelektualne lastnine se veča. Konec 18. stoletja (po francoski revoluciji) se uveljavi pojmovanje, da človeku pripadajo določene pravice tudi zaradi intelektualnega ustvarjanja (propriete industrielle, propriete intelectuelle, intellectual property, gewerblicher Rechtsschutz, gewerbliche Eigentum, droit de auteur, copyright, Urheberrecht). Gre za pravice, ki niso ekvivalentne lastninski pravici, a so ji v marsičem podobne.

Intelektualne stvaritve niso vezane na določen teritorij. Zato mora biti pozitivnopravna ureditev dokaj enotno urejena. V varstvo pravic intelektualne lastnine tako močno posega mednarodna unifikacija. V Sloveniji imamo na tem področju dva osnovna zakona (zakon o industrijski lastnini in zakon o avtorski in sorodnih pravicah). Zakon o industrijski lastnini bo noveliran, ker mora biti usklajen z mednarodnopravno ureditvijo.

Question 2

Mednarodna ureditev

Answer 2

V večini držav nimajo resnejših nacionalnih predpisov s področja intelektualne lastnine. Prehitela jih je mednarodna unifikacija. Ideja, da bi poenotili pravo intelektualne lastnine na mednarodni ravni, se pojavi v drugi polovici 19. stoletja. Po dunajski svetovni razstavi, ki je bila l. 1870, je bila leta 1883 sprejeta Pariška konvencija o varstvu industrijske lastnine. Na področju avtorskega prava pa je bila sprejeta Bernska konvencija. Ti dve konvenciji z manjšimi spremembami veljata še danes. Slovenijo praktično zavezujeta že od l. 1883, ko ju je ratificirala Kraljevina Srbija. Za izvajanje določb konvencije so ustanovili Pariško in Bernsko unijo.

Pariška in Bernska konvencija imata veliko podobnih določb. Tudi nekatera temeljna načela so podobna. Ker različne države različno gledajo na stopnjo varstva ustvarjalcev, materialno - pravna kodifikacija ni bila mogoča. Če bi določili visoke standarde varstva, konvencije ne bi ratificirale tiste države, ki imajo same nižje standarde varstva. Ker popolnega materialno - pravnega poenotenja ni bilo mogoče doseči, konvenciji izhajata iz dveh načel:

a) Načelo teritorialnosti: avtor uživa varstvo samo v državi, kjer je pravica nastala. Pravica torej obstaja samo v obsegu, ki jo priznava pravo države, kjer je nastala stvaritev. To načelo je dopolnjeno z načelom asimilacije.
b) Načelo asimilacije (nacionalnega tretmaja): država mora priznavati vsem stvaritvam enako varstvo, ne glede na to, ali je njen avtor tujec ali domačin. Država podpisnica konvencije ne sme privilegirati domačinov. Če je varstvo v posamezni državi šibko, naj bo táko za domače in tuje osebe. To države sili k višanju stopnje varstva pravic intelektualne lastnine. Posledica pa je dejansko poenotenje nacionalnih ureditev, saj država z nižjo stopnjo varstva ne more pričakovati veliko tuje gospodarske aktivnosti na svojem ozemlju.

Kljub temu, da se konvenciji ne spuščata v materialnopravno urejanje, pa vendarle vsebujeta določene pravice, ki jih države podpisnice morajo zagotavljati. Sankcija za nespoštovanje teh minimalnih pravic je mednarodna trgovinska izolacija.

Za izvajanje Pariške in Bernske konvencije je bilo potrebno ustanoviti določene mednarodne institucije. Pariška in Bernska unija sta se združili v organizacijo s kratico BIRPI, ki se danes imenuje WIPO (World Intellectual Property Organisation), nastala pa je l. 1967. To je skupna administracija, ki skrbi za izvrševanje obeh konvencij. Poleg te organizacije se je razvil vzporeden sistem varstva, ki je nastal zaradi vzpostavitve določenih načel v mednarodni trgovini: GATT (General Agreement on Tariffs and Trade). L. 1994 se je GATT preimenoval v WTO (World Trade Organisation). Takrat je bil podpisan sporazum v Marakešu (Maroko), ki ga je ratificirala tudi Slovenija. Del Marakeškega sporazuma se imenuje TRIPs (Trade Related Intellectual Property Rights), ki vsebuje več materialnopravnih norm s področja intelektualne lastnine, povezanih z mednarodno trgovino. Na področju intelektualne lastnine je bilo sprejetih še veliko drugih konvencij.

Question 3

TEORIJE O PRAVICAH INTELEKTUALNE LASTNINE

Answer 3

Na pravico intelektualne lastnine je mogoče gledati z dveh vidikov. Lahko si jo predstavljamo kot blago, ki ustvarjalcu prinaša določene materialne koristi. Po drugi strani pa gre za posebno vrsto izražanja posameznika (osebnostni vidik). Osebnostni vidik je različno prisoten pri različnih oblikah stvaritev. Načeloma pa so pravice intelektualne lastnine sestavljene iz dveh vrst upravičenj: materialnih in moralnih. Teorije, ki te pravice obravnavajo, se delijo v dve skupini:

• dualistične teorije: govorijo o dveh vrstah pravic, materialnih in moralnih;
• monistične teorije: govorijo o enotni pravici intelektualne lastnine, ki pa je sestavljena iz dveh vrst upravičenj, materialnih in moralnih.

Potrebno je poudariti, da je lahko določena stvaritev varovana z več različnimi pravicami intelektualne lastnine. Tak primer je Iskrin telefon. Gre za novo obliko telesa, ki se zavaruje z modelom. Ta pravica se pridobi samo z odločbo patentnega urada. Nova oblika telesa pa je lahko tudi avtorsko delo (npr. delo likovne umetnosti). Avtorsko varstvo nastane že s samo stvaritvijo in poseben postopek ni potreben. V primeru Iskre pa je možen tudi tretji način varstva po zakonu o varstvu konkurence (13. člen, nelojalna konkurenca): neupravičena uporaba imena, firme, znamke ali kakšne druge oznake drugega podjetja.

Velikokrat je meja med izumom in avtorskim delom nejasna. Obstaja veliko stvaritev, kjer točne meje ni mogoče določiti. Tak primer je računalniški program. Gre za stvaritev na področju znanosti, ki ni izražena v materialni obliki. Ker program ni tehnična stvaritev, se je uveljavilo stališče, da gre za avtorsko delo. To stališče je prevzel tudi slovenski zakon o avtorski in drugih sorodnih pravicah.

Glede na to, da se pri pravicah intelektualne lastnine prepletata osebnostni in podjetniški element, govorimo o dveh vrstah teorij. Osebnostne teorije poudarjajo zlasti vidik osebnega vložka v stvaritev. Čeprav so številne pravice intelektualne lastnine negociabilne, prenosljive, predmet blagovne menjave, za to teorijo to ni najpomembnejše. Čiste osebnostne teorije zanemarjajo dejstvo, da imajo nekatere pravice (npr. avtorska) več osebnostnih elementov kot druge. Tako lahko večkrat pride do prepletanja avtorske in osebnostne pravice (npr. slikanje manekenke v garderobi: tu ne gre za kršitev avtorske, temveč osebnostne pravice). Podobno je pri fotografiranju javnih dogodkov: avtorsko pravico ima fotograf, osebnostno pa tisti, ki je fotografiran. Druge teorije (Pretnar) poudarjajo zlasti podjetniški, tržni vidik pravic intelektualne lastnine. Avtor ali izumitelj ne ustvarjata zgolj zase, temveč predvsem za trg. Vsak stvaritelj sicer ustvarja iz svoje osebnosti, pa vendarle za trg.

Question 4

EKONOMSKI POMEN PRAVIC INTELEKTUALNE LASTNINE

Answer 4

Stopnja razvitosti določene družbe je premosorazmerna s stopnjo intelektualne kreativnosti. Največ prijavljenih patentov imajo na Japonskem, v ZDA in v drugih razvitih (zlasti zahodnoevropskih) državah. Več kot je ustvarjanja, bolj se razvija gospodarstvo. Zato je za državo pomembno, da nastajanje intelektualnih stvaritev spodbuja, zlasti z varstvom pravic intelektualne lastnine, pa tudi z drugimi mehanizmi (npr. davčna politika, davčne olajšave, stimulacije znotraj samih podjetij itd.).

Nova kreacija je ekonomsko pomembna tudi za ustvarjalca, saj običajno ustvarja zato, da bi stvaritev vnovčil. Glavna pravica ustvarjalca je, da s svojo stvaritvijo razpolaga, jo izkorišča (monopol). Vendar pa običajno ni možno, da bi ustvarjalec svojo pravico izkoriščal izključno sam. Potrebna je namreč organizacija proizvodnje, pridobitev posojil, organizacija prodajne mreže, promocija, marketing itd. To pa opravljajo podjetja, ki so specializirana za ukvarjanje s tovrstnimi dejavnostmi (založniška podjetja, proizvodna podjetja, podjetja za marketing). Ustvarjalec tako prenese pravico na koga drugega, ki postane izvedeni nosilec pravice, sam pa za prenos dobi ustrezno plačilo. Pravo intelektualne lastnine je zato tesno povezano s pogodbenim pravom. Ustvarjalnemu dosežku praviloma sledi sklenitev različnih tipov pogodb. Pri teh pogodbah je predmet intelektualni dosežek kot blago: ena stranka pravico do izkoriščanja dosežka prenese na drugo, ta pa ji za prenos plača. Možnosti pa je več. Ustvarjalec lahko svojo pravico vloži v gospodarsko družbo kot stvarni vložek in postane družbenik, družba pa organizira izkoriščanje pridobljene pravice.

S sklenitvijo pogodbe se lahko ustvarjalec v celoti odreče svoji pravici v korist pridobitelja, ki postane derivativni nosilec pravice. Lahko pa sklene licenčno pogodbo in z njo prenese samo del upravičenj, del pa jih zadrži zase. Izjema velja za firmo, ki je prav tako lahko intelektualna stvaritev, vendar pa se lahko prenese samo v celoti, ne pa tudi deloma. Pogosto gre za mešano, zloženo pogodbo, v kateri se pojavljajo elementi različnih pogodbenih tipov. Pogodba o distribuciji velikokrat vsebuje licenčno pogodbo. Gre za obliko prodajne pogodbe, pri kateri se ena stranka zaveže, da bo prodajala izdelke druge stranke, hkrati pa bo smela uporabljati njeno blagovno znamko. Podobno je pri pogodbi o franšizingu in pogodbi o prenosu know-how, ki vsebujeta vrsto patentov, blagovnih znamk, avtorskih del itd.

Ob pogodbenih prenosih pravic intelektualne lastnine se stranki dogovorita za denarno plačilo. Vendar pa je težko oceniti vrednost stvaritve. Negotov je tudi dohodek od njene prodaje. Stranki se lahko dogovorita, da bo plačilo v obliki pavšalnega zneska ne glede na uspeh prodaje, lahko pa se dogovorita za odstotno plačilo od dohodka prodaje. Oba načina imata svoje prednosti in slabosti. Za zmanjšanje tveganja se je uveljavila kombinacija obeh načinov. Stranki se dogovorita, da gre ustvarjalcu določen pavšalni znesek in določen odstotek od prodaje izdelkov, ko in če bo prodaja presegla določeno število kosov.

Založniška, marketinška, proizvodna, finančna in druga podjetja, ki se pojavljajo kot pogodbene stranke nasproti ustvarjalcu, imajo običajno močnejši ekonomski položaj. Ustvarjalec je izrazito šibkejša stranka. Zato se tudi ustvarjalci (izumitelji, avtorji…) združujejo v različna društva, s katerimi se borijo proti ekonomski premoči podjetij.

Question 5

ZPIL

Answer 5

Patent je pravica, ki gre fizični ali pravni osebi na podlagi določenega izuma. Izum mora izpolnjevati vse v zakonu določene kriterije. Nosilec patenta pridobi izključno pravico do gospodarskega izkoriščanja s patentom zavarovanega izuma. Patent naj bi s pravicami, ki jih vsebuje, vzpodbujal ustvarjalnost in zagotavljal podlago za konkurenčnejšo uspešnost oz. sposobnost nosilcev patenta.

V okvir generičnega pojma znaki razlikovanja je uvrščenih pet kategorij: nove oblike telesa, slike in risbe, blagovni in storitveni znaki in geografska imena blaga. Pojem znaki razlikovanja je primeren zlasti zaradi funkcije, ki jo imajo vsi našteti predmeti v prometu blaga in storitev. Slike in risbe ter nove oblike telesa so dvo in trodimenzionalni oblikovalski dosežki, ki se lahko zavarujejo z vzorcem, če gre za dvodimenzionalno oblikovno stvaritev, ter modelom, če gre za nov trodimenzionalni oblikovalski dosežek. Blagovni oz. storitveni znak se zavaruje z blagovno oz. storitveno znamko. Geografsko ime proizvoda se zavaruje z označbo porekla blaga.

Upravičenci pridobijo s priznanjem pravic moralne in materialne pravice. Materialno upravičenje ima dva vidika. Gre za pravico nosilca pravice, ki obsega izključno pravico njenega gospodarskega izkoriščanja. Po drugi strani pa gre za upravičenje nosilca pravice do razpolaganja. Pri patentu, modelu in vzorcu ima nosilec pravico v proizvodnji izkoriščati predmet varstva in izključno pravico dajati v promet predmete, izdelane na podlagi pridobljene pravice. Če je predmet patenta postopek, obsega patentno varstvo tudi snovi in proizvode, ki so neposredno dobljeni s tem postopkom. Nosilec znamke in upravičenec do označbe porekla pa imata pravico znak oz. geografsko ime uporabljati v gospodarskem prometu za označevanje svojih proizvodov. Negativni vidik materialnih pravic je pravica nosilcev pravic prepovedati uporabo zavarovanih stvaritev vsem tistim subjektom, ki nimajo njihovega privoljenja za izkoriščanje stvaritev. To izhaja iz absolutne narave njihovih pooblastitev. Izključna narava pravic industrijske lastnine je ena od njihovih temeljnih lastnosti. Priznana pravica industrijske lastnine ima učinek erga omnes. Moralno upravičenje pomeni, da ima ustvarjalec pravico biti kot tak naveden v vseh listinah, ki se nanašajo na patente, modele in vzorce. Če je izum, nova oblika telesa, slika ali risba dosežek ustvarjalnega dela več oseb, so v listinah vse osebe označene kot ustvarjalci.

Za varstvo izumov in znakov razlikovanja mora biti vložena ustrezna prijava pri Uradu Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine (Urad). Formalen postopek je značilnost pravic industrijske lastnine. Predmet varstva s samim nastankom še ni varovan (kot to velja za avtorsko delo), temveč pridobi varstvo šele po postopku pred Uradom. Vložnik je praviloma ustvarjalec sam oz. njegov dedič ali pravni naslednik. Pravna oseba je prijavitelj tedaj, kadar gre za stvaritve, ustvarjene v delovnem razmerju ali na njegovem temelju, in je zato originarna nosilka pravice do prijave. Urad vodi upravni postopek in opravlja druge upravne zadeve, ki se nanašajo na pridobitev in varstvo izumov in znakov razlikovanja. Zoper odločbe, ki jih izda Urad na podlagi ZIL, ni pritožbe, možen pa je upravni spor. Urad je dolžan omogočiti zainteresiranim osebam dostop do svoje dokumentacije o pravicah, s katerimi se zavarujejo izumi in znaki razlikovanja, razen tiste dokumentacije, ki je v postopku do objave (načelo javnosti).

Pravne in fizične osebe, ki so pripadniki tujih držav, uživajo glede varstva izumov in znakov razlikovanja v Republiki Sloveniji enake pravice kot domače pravne in fizične osebe oz. domači pripadniki, če to izhaja iz mednarodnih pogodb in konvencij ali uporabe načela vzajemnosti.

Question 6

Patent

Answer 6

Beseda patent izhaja iz pojma “litere patentes”. To so bila odprta pisma, ki jih je na javnost naslovil podeljevalec patenta. Sistem pravil o varstvu izuma je zelo zapleten in obsega pretežen del ZIL. Potrebno je razlikovati pojma izum in patent. Izum je dosežek, stvaritev, ki jo nekdo ustvari, patent pa pravica, s katero se izum zavaruje. Izum je patentibilen (lahko pridobi patent), če kumulativno izpolnjuje materialnopravne (vsebinske) pogoje, ki so taksativno navedeni v 1/8 ZIL:

a) izum mora biti nov;
b) mora iti za dosežek na področju tehnike;
c) biti mora dosežen z ustvarjalnim delom na ravni izumiteljstva;
d) biti mora industriabilen.

S patentom se torej lahko zavaruje samo tisti izum, ki izpolnjuje vse zahtevane pogoje oz. ki ima vse zahtevane lastnosti in prvine, in na katerega se ne nanašajo ex lege izključitvene podlage na dveh temeljih:

• 2/8 ZIL določa stvaritve, ki nimajo pravne narave izuma. To so odkritja, znanstvene teorije, matematične metode, računalniški programi in druga pravila, načrti, metode in postopki za duhovno aktivnost kot taki.
• 12 ZIL določa, da se s patentom ne more zavarovati izuma, katerega objava ali uporaba je v nasprotju z zakonom ali moralo. Prav tako se ne more zavarovati izuma kirurškega ali diagnostičnega postopka zdravljenja, ki se uporablja neposredno na živem človeškem ali živalskem telesu, razen izuma, ki se nanaša na snov za uporabo pri takšnem postopku. Gre za formalnopravne, etičnomoralne, človekoljubne in zdravstvene razloge.

a) Novost:
9 ZIL: izum mora biti nov. To je ena izmed najpomembnejših prvin, ki morajo biti izpolnjene, da bi ga lahko zavarovali s patentom. Izum mora biti že v trenutku vložitve patentne prijave, retrogradno, takšna rešitev tehničnega problema, ki je objektivno, v svetovnem merilu, nova, torej takšna, ki ni bila obsežena s stanjem tehnike. Nova tehnična rešitev mora biti izvirna, prvič objavljena v patentni prijavi. Poleg tega mora presegati že znane, podobne rešitve in se nanje ne sme naslanjati. Mora iti za bistven napredek, ki ga označuje ustvarjalnost. Šteje se, da izum ni nov, če je postal dostopen javnosti z objavo, razstavitvijo, prikazovanjem ali uporabo na način, ki omogoča strokovnjakom, da ga lahko uporabijo, oziroma, če se ne razlikuje od vsebine prijav, vloženih pred tem v Republiki Sloveniji ali v tujini. Ker je raziskovalna dejavnost danes tako razvita, da ni veliko prostora za nove velike tehnične rešitve, je ugotavljanje novosti zelo težko in zahteva veliko strokovnega tehničnega znanja.

Zaradi izjemnega tehničnega napredka obstaja velika verjetnost, da izumi nastajajo vzporedno, npr. več znanstvenikov istočasno razvija enake stvaritve. Težave, ki bi zato utegnile nastati, rešuje načelo prioritete (prior tempore potior iure). Prioriteta se nanaša na trenutek vložitve patentne prijave, formalne vloge izumitelja, ki se vloži na patentnem uradu. Zato je v interesu izumitelja, da se prijava vloži čimprej.

Patent velja samo na ozemlju države, ki ga je podelila. Tudi patentna vloga učinkuje samo v državi, kjer deluje patentni urad (načelo teritorialnosti). Zato mora izumitelj oceniti, v kateri državi bo zahteval patentno varstvo, katera država je dovolj tržno zanimiva za trženje izuma. Vlaganje patentnih prijav v različnih državah je zapleteno in povezano z velikimi stroški. Potrebni so prevodi podrobnih tehničnih opisov, upoštevati je treba formalnost postopka in najeti zastopnika. Če izumitelj prijav ne vloži istočasno, ima lahko težave. Kasnejša prijava v drugi državi se lahko zavrne, ker izum ni nov (bil je že prijavljen). Kakšen drug izumitelj lahko v času med prijavama v drugi državi vloži patentno prijavo. Te težave rešuje institut unijske prioritete. Če je prijavitelj vložil patentno prijavo v eni od držav članic Pariške unije, ima na voljo 12 mesecev, da vloži patentno prijavo za isti izum v katerikoli drugi državi članici. Pri tem se šteje, da je tudi pri kasneje vloženih prijavah dan vložitve tisti, ko je bila vložena prva prijava. Tako se prijavitelj izogne istočasnemu vlaganju vseh prijav, hkrati pa lahko bolje oceni tržno vrednost svojega izuma.

Pomemben institut patentnega prava je tudi sejemska prioriteta. Sejmi so pomemben element promocije novih izdelkov. Razstavljalci pogosto predstavljajo nove proizvode, ki so izdelani na podlagi novih izumov. Zato obstaja nevarnost, da konkurenti izum kopirajo. Če izumitelj prijavo vloži po sejmu, je lahko zavrnjena, ker izum ni več nov. Zato jo mora vložiti pred sejmom. Ker pa je prijava izuma mnogokrat odvisna šele od uspešnosti predstavitve na sejmu, se izumitelji raje odločajo za njeno kasnejšo prijavo. Sejemska prioriteta pomeni, da se za dan prijave, ki se vloži v treh mesecih po zaključku sejma, šteje prvi dan, ko je bil izum predstavljen na sejmu. Pogoj je, da ima sejem mednarodni status.

Novost izuma ugotavlja patentni urad. Ker je to zahtevna naloga, bi morali imeti uradi zaposlene številne strokovnjake, ki bi preverjali vsebinske pogoje za pridobitev patenta. To pa bi bilo povezano z visokimi stroški. Zato so se v svetu razvili različni sistemi preizkusa novosti izuma:

• sistem popolnega preizkusa: ob podelitvi patenta mora imeti urad podatke, da je izum nov. Do teh podatkov pride urad sam. Preverjanje novosti v tem sistemu traja nekaj let. V tem času je izum sicer lahko v pravnem prometu kot pričakovan patent, popolno patentno varstvo pa dočaka šele z odločbo urada.
• sistem prijave (registracije): urad samo formalno preizkusi vse pogoje in brez preizkušanja novosti podeli patent. Preizkušanje novosti je prepuščeno zainteresirani stranki, ki lahko v posebni pravdi izpodbija podelitev patenta. Tak patent je komercialno manj vreden in nezanesljiv, ker ni resne garancije, da gre res za nov izum.
• sistem odloženega preizkusa (examen differe): je vmesen sistem preizkušanja novosti. Ekonomska vrednost izuma je največja v trenutku patentne prijave. Izum namreč hitro zastari, ker se pojavljajo nove rešitve. Ob prijavi pa izumitelj ne pozna točne vrednosti svojega dosežka. Če se kasneje izkaže, da izum ni ekonomsko uspešen, so vsi stroški pri pridobitvi patenta zaman. To še posebej velja za sistem popolnega preizkusa, ki je zelo drag. Sistem odloženega preizkusa pomeni, da se po vložitvi patentne prijave prijavitelju dopusti določen čas, v katerem lahko razmisli, ali bo sploh zahteval popoln preizkus. Tak sistem je ugoden za prijavitelja, saj prijava varuje prioriteto, vmesni čas pa omogoča boljšo oceno o tržni vrednosti izuma. Vsebovan je bil v bivšem jugoslovanskem zakonu.
• sistem pogojnega preizkusa (pogojnega patenta): uveljavil se je v Belgiji. Patent se podeli na podlagi same prijave in formalnega preizkusa obstoja pogojev. Popoln preizkus se ne opravi. Tak patent pa je podeljen pogojno: popoln preizkus mora biti opravljen po koncu 9. leta po trenutku vložitve prijave. Do konca izteka devetletnega roka mora prijavitelj predložiti uradu potrdilo, da je izum nov, sicer patent ugasne s koncem desetega leta veljavnosti. Tako potrdilo je lahko tuj patent, pridobljen po pravilih popolnega preizkusa, lahko pa je tudi strokovno poročilo mednarodne organizacije, ki je pooblaščena s strani PCT (Patent Cooperation Treaty).

Sistem pogojnega preizkusa imamo tudi v Sloveniji. Patentni urad nikoli sam ne preizkuša novosti, temveč daje prijavitelju na voljo 9 let, da priskrbi tuj patent ali strokovno poročilo, ali pa pusti, da patent ugasne. Nepotrjen patent pa nima velike vrednosti. Če pride po pridobitvi takega patenta do tožbe, mora sodišče ugotavljati novost izuma. Če uveljavlja sodno varstvo nosilec patenta, (ker npr. nekdo drug patent neupravičeno izkorišča), je on tisti, ki mora predložiti potrdilo o novosti izuma, čeprav ga sicer sploh ni hotel pridobiti. Tak sistem prijavitelja sili, da čimprej predloži ustrezna potrdila patentnemu uradu, če želi svoj izum uspešno izkoriščati.

Izum ni nov, če je obsežen s stanjem tehnike. Šteje se, da je obsežen s stanjem tehnike, če je postal dostopen javnosti z objavo, razstavitvijo, prikazovanjem ali uporabo na način, ki omogoča strokovnjakom, da ga lahko uporabljajo ali če se ne razlikuje od vsebine prijav, vloženih pred tem. V določenih primerih pa dejstvo, da je izum že postal znan javnosti, ne vplina na njegovo novost (če so informacije postale dostopne v roku največ 12 mesecev pred vložitvijo prijave):

• če je postal znan z objavo ali kakšno drugo obliko javne predstavitve neposredno s strani izumitelja;
• če je postal znan zaradi kakšne druge prijave izumitelja ali zaradi prijave tretje osebe, ki je informacije pridobila neposredno ali posredno od izumitelja brez njegove vednosti ali privolitve;
• če je postal znan zaradi dejanj tretjih oseb, ki so informacije pridobile neposredno ali posredno od izumitelja.

b) Dosežek na področju tehnike:
Izum mora biti s področja tehnike, mora torej iti za neko tehnično rešitev. Računalniški program ne pomeni dosežka na področju tehnike in zato tu ne govorimo o izumu (lahko pa gre za avtorsko delo). Tehnična rešitev je tista, katere rezultat je sprememba v naravi. Dosežek mora povzročiti neko realno spremembo v naravi (živi ali mrtvi). 2/8 ZIL našteje nekaj stvari, ki niso s področja tehnike, npr. odkritja, znanstvene teorije, matematične metode, načrti itd. Pri Rubikovi kocki sama ideja, da je mogoče skonstruirati veliko število spreminjajočih kombinacij, ni izum, izum pa je tehnična izvedba te ideje v obliki kocke, ki dejansko omogoča realizacijo ideje. Podobno je pri avtomobilu na alkoholni pogon, kjer ideja ni izum, fizična izvedba pa bi bila.

ZIL ne dopušča patentiranja določenih stvaritev zaradi formalnopravnih, etičnih, človekoljubnih oz. zdravstvenih razlogov. Zdravila so patentibilna, vendar pa je možna prisilna licenca (oz. prisilen delen odvzem patenta).

c) Izumiteljski nivo:
Izum mora biti dosežen na ravni izumiteljstva, ne sme izhajati iz že znanega stanja tehnike. Pogoj je, da stvaritev predstavlja določen napredek tehnike. Neznatne rešitve se ne upoštevajo. Dosežek intelektualnega snovanja mora imeti ustvarjalno obeležje.

d) Industriabilnost:
Izum mora biti industrijsko uporabljiv. Mora biti tehnično izvedljiv in tak, da ga je mogoče izdelati v več primerkih. Izum se lahko industrijsko uporabi, če se njegov predmet lahko proizvede ali izkorišča na kateremkoli področju industrije.

2.2. POSEBNE VRSTE PATENTA

a) Dopolnilni patent:
Z dopolnilnim patentom se zavaruje izum, ki dopolnjuje nek prejšnji izum, ki že ima pridobljen patent oz. je glede njega že vložena patentna prijava (imenujemo ga temeljni patent). Dopolnilni patent se mora naslanjati na tehnično rešitev, ki jo vsebuje temeljni patent: brez izkoriščanja temeljnega patenta uporaba dopolnilnega ni možna. Oba patenta sta tudi pravno povezana in delita usodo: če temeljni patent preneha, preneha tudi dopolnilni. Rok za vložitev vloge za pridobitev dopolnilnega patenta je 18 mesecev od vložitve vloge za pridobitev temeljnega patenta. Dopolnilni patent sam ne more obstajati, lahko pa izumitelj zahteva, da se spremeni v samostojnega. V tem primeru ne more trajati dlje, kot bi trajal temeljni patent, na katerega se je nanašal.

b) Patent s skrajšanim trajanjem:
Patent s skrajšanim trajanjem se imenuje tudi mali patent (utility model, Gebrauchsmuster). Za njegovo pridobitev mora izumitelj izpolnjevati manj pogojev, varstvo pa je šibkejše. Gre za zavarovanje nove tehnične rešitve, ki ne izpolnjuje vseh pogojev za patent. Malega patenta ne smemo zamenjati s pojmoma vzorec oz. model (design), s katerima označimo izključno novo oblikovno rešitev. Bistvena razlika med patentom in malim patentom je, da se s slednjim lahko zavaruje določene stvaritve, ki niso dosežene na ravni izumiteljstva. Gre za manj pomembne izume, ki ne predstavljajo neke tehnične, izumiteljske rešitve, izpolnjujejo pa pogoje novosti, industriabilnosti in ustvarjalnega dela. Zato se takšen izum bliža oblikovnim rešitvam.

Malega patenta ni potrebno opravičevati z dokumenti tujega patentnega urada. Zanj velja sistem popolnega preizkusa. Čas trajanja je največ 10 let. K patentu s skrajšanim trajanjem ni mogoče zahtevati dopolnilnega patenta.

c) Odvisni patent:
Gre za razmerje med dvema patentoma. Pri dopolnilnem patentu gre za istega izumitelja. Pri odvisnem patentu pa gre za to, da kasneje prijavljenega izuma ni mogoče izkoriščati, če se hkrati ne izkorišča prej prijavljenega izuma nekega drugega izumitelja. V takem primeru bi bilo mogoče uporabiti tudi institut prisilne licence. Z njim se prvega izumitelja prisili, da dovoli izkoriščanje svojega izuma.

d) Zaupni patent (patent za zaupni izum):
Gre za izume, ki so pomembni za obrambo Slovenije. Postopek za pridobitev vodi ministrstvo, pristojno za obrambo. Če ministrstvo meni, da izum ni zaupen, pošlje patentno prijavo patentnemu uradu. Če urad prejme prijavo, za katero oceni, da se nanaša na zaupni izum, prijavitelja o tem obvesti in ga pozove, naj se o tem izjasni. Če se prijavitelj z oceno urada strinja, se postopek prenese na obrambno ministrstvo. Če se ne strinja in svoje mnenje utemelji z dokazi, urad nadaljuje postopek, če pa svoje mnenje ne utemelji z zadostnimi dokazi, urad odstopi prijavo ministrstvu za obrambo.

Zaupen patent se ne objavi. Pravico do njegovega izkoriščanja ima ministrstvo za obrambo. Izumitelju pripada enkratno plačilo ne glede na to, koliko se izum izkorišča za obrambne namene.

2.3. OBSEG IN TRAJANJE VARSTVA, KI GA DAJE PATENT

Govorimo lahko o treh časovnih točkah:

1. nastanek izuma
2. vložitev prijave
3. pridobitev patenta

V točki 1 pridobi izumitelj pravico do prijave. Če kdo drug neupravičeno izve za izum in ga prijavi, lahko izumitelj vloži tožbo za ugotovitev izumiteljstva. Že v tej točki torej obstaja določeno varstvo. V točki 2 izum še nima polnega varstva, prijavitelj uživa le pogojno pravno varstvo po načelu prioritete. Popolno pravno varstvo nastane šele v točki 3.

Vsebina patenta je:

• pravica izkoriščati izum v proizvodnji;
• pravica dajati v promet izdelke, narejene na podlagi izuma;
• pravica razpolagati s patentom, ga prenesti na drugo osebo;
• pravica preprečiti nedovoljeno izkoriščanje izuma tretjim osebam: to je osnovna ideja patenta, monopol oz. izključnost. Nihče ne sme s patentom zavarovanega izuma izkoriščati brez dovoljenja izumitelja. Gre za izkoriščanje v gospodarskem smislu. Uporaba v nepridobitne (negospodarske oz. zasebne) namene ni prepovedana. Take uporabe izumitelj ne more preprečiti.

Če bi bilo časovno trajanje patenta vezano na pridobitev patenta (točka 3), bi bili nosilci patenta v različnih položajih. Zato je pomemben trenutek vložitve prijave. Splošno pravilo je, da traja patent 20 let od trenutka prijave. Bolj pravilno bi bilo reči, da traja največ 20 let, saj lahko ugasne že prej. Izjemoma pa lahko traja tudi do 25 let, če je razglašeno vojno stanje ali izredne razmere, ali pa če je predmet patenta izdelek ali postopek za proizvodnjo izdelka, za katerega je pred pričetkom gospodarskega izkoriščanja potrebna pridobitev oblastnega dovoljenja (npr. pri zdravilih). V teh primerih se čas trajanja patenta podaljša za čas trajanja vojne oz. izrednih razmer oz. pridobitve oblastnega dovoljenja.

Patent lahko preneha pred potekom dvajsetih let v naslednjih primerih:

• Če se mu nosilec odpove. V tem primeru je potrebno soglasje oseb, ki imajo interes za obstoj patenta, npr. nosilec licence, zastavni upnik nosilca patenta itd.
• Če nosilec preneha obstajati (smrt, prenehanje pravne osebe), razen če se patent deduje ali vnovči v stečajnem postopku. V tem primeru nosilec postane nekdo drug.
• Če je patent ugotovljen za ničnega s sodbo sodišča ali odločbo patentnega urada. Vsaka fizična ali pravna oseba, združenje oseb ali državni organi lahko vložijo tožbo za ugotovitev ničnosti. Tožnik mora sodišču predložiti dokaze, da ob dnevu prijave niso bili izpolnjeni pogoji za pridobitev patenta.
• Zaradi neplačevanja taks. To je najpogostejši primer prenehanja patenta. V postopku pred patentnim uradom se plačujejo določene takse, najprej za pridobitev patenta, kasneje pa tudi za vzdrževanje patenta v veljavi. Monopol naj ima samo tisti upravičenec, ki ima interes gospodarsko izkoriščati izum. Ta interes se izkaže s plačevanjem taks. Pristojbine se plačujejo enkrat na leto in so močno progresivne: naraščajo s potekom časa. Če upravičenec preneha plačevati takse, ga urad najprej pozove, naj plača pristojbino (opomin), in če tega ne stori, patent preneha, izum pa postane splošno dostopen. Urad o neplačevanju obvesti osebe, ki imajo interes za obstoj patenta, te pa lahko v šestih mesecih od obvestila nadaljujejo s plačevanjem taks namesto nosilca. V tem primeru patent ne preneha. Urad vodi register oseb, ki imajo določen interes glede patenta. Medtem ko se ustanovitev patenta vpiše po uradni dolžnosti, se obremenitve vpišejo na zahtevo strank. Vpis obremenitve sicer ni konstitutivnega značaja, vendar pa urad o neplačevanju obvesti samo tiste osebe, ki so vpisane v register.

2.3. PRAVICE IZ PATENTA (18. člen)
Patent zagotavlja imetniku naslednje izključne pravice:
g) če je predmet patenta proizvod: preprečitev tretjim osebam, ki nimajo imetnikove privolitve, da izdelujejo, uporabljajo, ponujajo v prodajo, prodajajo ali v te namene uvažajo zadevni proizvod;
h) če je predmet patenta postopek: preprečitev tretjim osebam, ki nimajo imetnikove privolitve, da postopek uporabljajo in ponujajo v prodajo, prodajajo ali v te namene uvažajo proizvod, ki je pridobljen neposredno s tem postopkom.
Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov. Za razlago patentnih zahtevkov pa se uporabljajo tudi opis in skice.
Pravica poprejšnje uporabe: pravice, ki jih ima imetnik patenta na podlagi 18. člena tega zakona, nimajo pravnega učinka zoper osebo, ki je v dobri veri uporabljala izum v Republiki Sloveniji pred datumom prijave zadevnega patenta ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana, ali se pripravljala za njegovo uporabo, in ki nadaljuje s tako uporabo. Taka oseba zadrži pravico uporabljati izum, nima pa pravice dajati licence ali drugače razpolagati z izumom.

Omejitev pravic iz patenta (19. člen)
Pravice iz 18. člena tega zakona se ne nanašajo na:
i) dejanja, storjena zasebno in za negospodarske namene;
j) raziskave in poizkuse vseh vrst, ki se nanašajo na predmet patenta, ne glede na njihov končni namen;
k) neposredno posamično pripravo zdravila v lekarni v skladu z zdravniškim navodilom ali receptom ter dejanja, ki se nanašajo na tako pripravljeno zdravilo;
l) uporabo predmeta patentiranega izuma na ladjah drugih držav, v ladijskem trupu, strojih, škripčevju, palubni opremi in raznih dodatkih ladijske opreme, kadar te ladje začasno ali slučajno priplujejo v vode Republike Slovenije, pod pogojem, da je izum tu uporabljen izključno za potrebe ladje;
m) uporabo patentiranega izuma v konstrukcijah ali delovanju zračnih plovil ali kopenskih vozil drugih držav, ali v priborih teh plovil oziroma vozil, kadar začasno ali slučajno pridejo na ozemlje Republike Slovenije;
n) dejanja, predvidena v 27. členu Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu z dne 7. decembra 1944 (Uradni list FLRJ MP, št. 3/54, 5/54, 9/61, 5/62, 11/63, 49/71, 62/73, 15/78, 2/80, Uradni list RS MP, št. 9/92), kadar gre za letalo države, za katero veljajo določbe navedenega člena konvencije.

2.4. OBSEG IN TRAJANJE VARSTVA, KI GA DAJE PATENT

Govorimo lahko o treh časovnih točkah:

1. nastanek izuma
2. vložitev prijave
3. pridobitev patenta

V točki 1 pridobi izumitelj pravico do prijave. Če kdo drug neupravičeno izve za izum in ga prijavi, lahko izumitelj vloži tožbo za ugotovitev izumiteljstva. Že v tej točki torej obstaja določeno varstvo.
V točki 2 izum še nima polnega varstva, prijavitelj uživa le pogojno pravno varstvo po načelu prioritete.
Popolno pravno varstvo nastane šele v točki 3.

Vsebina patenta je:

• pravica izkoriščati izum v proizvodnji;
• pravica dajati v promet izdelke, narejene na podlagi izuma;
• pravica razpolagati s patentom, ga prenesti na drugo osebo;
• pravica preprečiti nedovoljeno izkoriščanje izuma tretjim osebam: to je osnovna ideja patenta, monopol oz. izključnost. Nihče ne sme s patentom zavarovanega izuma izkoriščati brez dovoljenja izumitelja. Gre za izkoriščanje v gospodarskem smislu. Uporaba v nepridobitne (negospodarske oz. zasebne) namene ni prepovedana. Take uporabe izumitelj ne more preprečiti.

Če bi bilo časovno trajanje patenta vezano na pridobitev patenta (točka 3), bi bili nosilci patenta v različnih položajih. Zato je pomemben trenutek vložitve prijave. Splošno pravilo je, da traja patent 20 let od datuma vložitve prijave. Bolj pravilno bi bilo reči, da traja največ 20 let, saj lahko ugasne že prej.
Izjemoma pa se lahko neposredno po izteku trajanja patenta, za izum enkrat podaljša veljavnost patenta, in sicer za največ 5 let, (traja tako do 25 let), če je razglašeno vojno stanje ali izredne razmere (za dobo trajanja takšnega stanja oz. okoliščin).
Neposredno po izteku trajanja patenta se lahko za izum v skladu z uredbo Vlade RS enkrat podeli dodatni varstveni certifikat, in sicer za največ 5 let, če je predmet patenta proizvod ali postopek za proizvodnjo oziroma uporabo proizvoda, za katerega je pred pričetkom gospodarskega izkoriščanja potrebno izvesti z zakonom predpisani uradni postopek odobritve - torej je potrebna pridobitev oblastnega dovoljenja (npr. pri zdravilih). V teh primerih se čas trajanja patenta podaljša za čas pridobitve oblastnega dovoljenja.

Patent lahko preneha pred potekom dvajsetih let v naslednjih primerih (77. člen):

• Če se imetnik odpove pravici – naslednji dan, ko urad prejme vlogo o odpovedi. V tem primeru je potrebno soglasje oseb, ki imajo interes za obstoj patenta, npr. nosilec licence, zastavni upnik nosilca patenta itd.
• Če nosilec preneha obstajati (smrt, prenehanje pravne osebe), razen če se patent deduje ali vnovči v stečajnem postopku. V tem primeru nosilec postane nekdo drug.
• Če je patent ugotovljen za ničnega s sodbo sodišča ali odločbo patentnega urada. Vsaka fizična ali pravna oseba, združenje oseb ali državni organi lahko vložijo tožbo za ugotovitev ničnosti. Tožnik mora sodišču predložiti dokaze, da ob dnevu prijave niso bili izpolnjeni pogoji za pridobitev patenta.
• Zaradi neplačevanja predpisanih pristojbin (taks). To je najpogostejši primer prenehanja patenta. V postopku pred patentnim uradom se plačujejo določene takse, najprej za pridobitev patenta, kasneje pa tudi za vzdrževanje patenta v veljavi. Monopol naj ima samo tisti upravičenec, ki ima interes gospodarsko izkoriščati izum. Ta interes se izkaže s plačevanjem taks. Pristojbine se plačujejo enkrat na leto in so močno progresivne: naraščajo s potekom časa. Če upravičenec preneha plačevati takse, ga urad najprej pozove, naj plača pristojbino (opomin), in če tega ne stori, patent preneha, izum pa postane splošno dostopen. Urad o neplačevanju obvesti osebe, ki imajo interes za obstoj patenta, te pa lahko v šestih mesecih od obvestila nadaljujejo s plačevanjem taks namesto nosilca. V tem primeru patent ne preneha. Urad vodi register oseb, ki imajo določen interes glede patenta. Medtem ko se ustanovitev patenta vpiše po uradni dolžnosti, se obremenitve vpišejo na zahtevo strank. Vpis obremenitve

Question 7

Model

Answer 7

Model se registrira za videz izdelka, ki je nov in ima individualno naravo. (33/1. člen)
Videz izdelka pomeni izgled celotnega izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti zlasti linij, obrisov, barv, oblike, teksture oziroma materialov izdelka samega ali ornamentov na njem.
Izdelek pomeni industrijski ali obrtni izdelek, ki med drugim vključuje dele, ki so namenjeni za sestavo kompleksnega izdelka, embalažo, opremo, grafične simbole in tipografske znake, z izjemo računalniških programov. Kompleksen izdelek pomeni izdelek, sestavljen iz več sestavnih delov, ki jih je mogoče zamenjati, tako da se izdelek lahko razstavi in ponovno sestavi.
Če se videz izdelka nanaša na sestavni del kompleksnega izdelka, je nov in ima individualno naravo le:
o) če sestavni del, potem ko je vključen v kompleksen izdelek, ostane viden ob normalni uporabi kompleksnega izdelka, in
p) če vidne značilnosti sestavnega dela tudi same izpolnjujejo pogoja glede novosti in individualne narave.

Novost in individualna narava
Videz izdelka je nov, če pred datumom vložitve prijave modela ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana, javnosti ni bil dostopen enak videz izdelka. Videz izdelka se šteje za enakega, če se njegove značilnosti razlikujejo le v nepomembnih podrobnostih.
Videz izdelka ima individualno naravo, če se celotni vtis, ki ga naredi na seznanjenega uporabnika, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga naredi kak drug videz izdelka, ki je bil dostopen javnosti pred datumom vložitve prijave ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana.

Z modelom se tako zavaruje vsakomur vidna nova zunanja oblika določenega industrijskega izdelka oz. njegovega dela (trodimenzionalna, plastična rešitev, ki ima dolžino širino in višino, npr. izvirno oblikovana steklenica, telefon, postelja itd.).

• Z vzorcem pa se zavaruje vsakomur vidna nova slika ali risba, ki se da prenesti na določen industrijski izdelek (dvodimenzionalna rešitev, npr. slika na steklenici, vzorci na tapetah, tekstilnem blagu, zgornja površina smuči itd.). Tu ne gre za dosežek tehnike, ampak za ustvaritev nove vizualne stvaritve, torej za dosežek na področju oblikovanja. Tako kot je v patentnem pravu izum dosežek, patent pa pravica, s katero se izum zavaruje, lahko tudi tu ločimo risbo oz. sliko in novo obliko telesa kot dosežke ter vzorec oz. model kot pravici, s katerima so tovrstni dosežki zavarovani. Razlika med vzorcem in modelom je pravzaprav le v dvo oz. trodimenzionalnosti, sicer pa sta postopek in pravna ureditev (varstvo) popolnoma enaka.

Pogoji, da se nove oblike telesa zavarujejo z modelom, so:

• Nova oblikovna rešitev mora biti vsakomur vidna oz. dostopna človekovemu vidu.
• Nova oblika mora biti industriabilna, uporabna v industriji oz. gospodarstvu. Včasih je zabrisana tudi meja med patentom in modelom, npr. pri novi aerodinamični obliki telesa.
• Pomemben element modela je tudi novost, ki pa jo je potrebno razumeti ožje kot pri patentu. Oblika telesa je nova, če se bistveno razlikujejo od tistih, ki so bile prej prijavljene oz. pred vložitvijo prijave dostopne javnosti v Sloveniji. Novost je torej omejena na ozemlje Slovenije. Glede na to je tudi obseg varstva manjši kot pri patentu.

Zavrnitev modela

ZIL-1 v 36. členu izrecno našteva nekatere stvaritve, ki ne morejo biti zavarovane z modelom.
Videz izdelka se ne sme registrirati kot model:
q) če ne ustreza drugemu odstavku 33. člena tega zakona;
r) če ne izpolnjuje pogojev iz prvega ali četrtega odstavka 33. člena ali 34. ali 35. člena tega zakona ali če nasprotuje modelu, ki velja v Republiki Sloveniji na podlagi prijave z zgodnejšim datumom vložitve;
s) če mora biti zavrnjen na podlagi 6.ter člena Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine z dne 20. marca 1883, ker ni bilo izdano dovoljenje pristojnih organov;
t) če vsebuje ali posnema znamenja, embleme ali grbe, ki niso obseženi s 6.ter členom Pariške konvencije, vendar imajo poseben javni pomen, razen če so pristojni organi zanje izdali dovoljenje za registracijo;
u) če nasprotuje javnemu redu ali morali.
Model se ne more registrirati za značilnosti izgleda izdelka, ki so določene izključno z njegovo tehnično funkcijo.
Model se ne more registrirati za značilnosti izgleda izdelka, ki morajo biti reproducirane v natančni obliki in dimenzijah, zato da bi bilo mogoče izdelek, na katerega se videz nanaša, mehansko povezati z drugim izdelkom ali ga vanj, okrog njega ali ob njega namestiti, tako da lahko vsak izdelek opravlja svojo funkcijo.
Ne glede na prejšnji odstavek je lahko pod pogoji iz 34. člena tega zakona kot model registriran videz izdelka, ki omogoča večkratno sestavo ali povezavo medsebojno zamenljivih izdelkov znotraj modularnega sistema.

3.2. PRAVICE IZ MODELA

Vsebina pravice, ki jo daje model, je enaka kot pri patentu (37. člen):
- pravica izkoriščati model v proizvodnji;
Imetnik modela ima izključno pravico, da ga uporablja in prepreči tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da ga uporabljajo. Omenjena uporaba obsega zlasti izdelovanje, ponujanje, dajanje na trg, uvažanje, izvažanje ali uporabljanje izdelka, na katerega se videz nanaša, ali skladiščenje takega izdelka v te namene.
- pravica dajati v promet izdelke, narejene na podlagi modela;
- pravica razpolagati s pravico, jo prenesti na drugega;
- pravica preprečiti izkoriščanje drugemu.

Izčrpanje pravic iz modela

Pravice iz modela se ne nanašajo na dejanja v zvezi z izdelkom, na katerega se nanaša videz, ki je predmet modela, če je imetnik modela dal izdelek na trg v Republiki Sloveniji ali je bilo to storjeno z njegovim soglasjem. Izčrpanje pravic iz modela po prejšnjem odstavku se lahko razširi prek ozemlja Republike Slovenije, če je to v skladu z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo.

Razkritje videza izdelka
Pri uporabi 34. člena tega zakona se šteje, da je bil videz izdelka dostopen javnosti, če je bil objavljen v postopku registracije oziroma kako drugače ali razstavljen, uporabljen pri trgovanju ali drugače razkrit pred datumom vložitve prijave ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana, razen če ti dogodki ne bi mogli postati znani v normalnem poteku poslovanja specializiranim krogom zadevnega področja, ki delujejo v Evropski skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Skupnost). Videz izdelka ne šteje za dostopnega javnosti zgolj zato, ker je bil razkrit tretji osebi pod izrecnimi ali neizrecnimi pogoji zaupnosti.

Druge oblike varstva modela
Določbe tega zakona o modelu ne posegajo v določbe drugih zakonov, ki se nanašajo na neregistrirane modele, znamke ali druge znake razlikovanja, patente, uporabne modele, oznake, civilno odgovornost ali nelojalno konkurenco.
Model je lahko predmet avtorskopravnega varstva od dneva, ko je bil videz izdelka ustvarjen ali določen v katerikoli obliki, če izpolnjuje pogoje za pridobitev takega varstva po zakonu, ki ureja avtorsko in sorodne pravice.

Trajanje modela
Model traja eno ali več petletnih obdobij od datuma vložitve prijave.
Imetnik modela lahko obnovi model za eno ali več petletnih obdobij, vendar največ 25 let od datuma vložitve prijave. Če se model nanaša na več izdelkov, se lahko obnovi v skladu s prejšnjim odstavkom za celotni model ali v zoženem obsegu le za nekatere izdelke.

Mednarodni depozit modela

Zahteve po Haaškem sporazumu
Zahteve po Haaškem sporazumu o mednarodnem depozitu industrijskih vzorcev in modelov z dne 28. novembra 1960, dopolnjenem 14. julija 1967 ter spremenjenem in dopolnjenem 28. septembra 1979 (Uradni list RS-MP, št. 20/94, v nadaljnjem besedilu: Haaški sporazum) se vložijo v skladu s Haaškim sporazumom ter pravili in navodili, izdanimi za njegovo izvajanje, neposredno pri Mednarodnem uradu. Pri zahtevah po Haaškem sporazumu, s katerimi se zahteva varstvo modela v Sloveniji, se v skladu z 8. členom Haaškega sporazuma smiselno uporabljajo določbe tega zakona, razen drugega odstavka 96. člena tega zakona.

3.3. POSTOPEK PRIDOBITVE MODELA

Postopek pridobitve modela je prav tako enak kot pri patentu. Vložiti je potrebno prijavo na patentni urad. Za prijavitelja velja načelo prioritete (unijska in sejemska). Pri unijski prioriteti je rok 6 mesecev, torej krajši kot pri patentu. Prijava za pridobitev vzorca ali modela mora vsebovati podobo nove oblike (skico, fotografijo ali risbo). Iz opisa rešitve mora biti razvidno, kaj je novost. Vzorec oz. model trajata največ 10 let. Lahko pa prenehata že prej iz istih razlogov kot patent (odpoved, ugotovitev ničnosti, prenehanje nosilca, neplačevanje taks).

Včasih vsebuje nova rešitev tako elemente izuma kot nove oblike (npr. nova oblika vozila, ki ima izjemno nizek zračni količnik). V tem primeru se lahko postopek za pridobitev patenta kasneje spremeni v postopek za pridobitev modela (če se izkaže, da ne gre za izum), prioriteta pa je zagotovljena s prvo prijavo.

V postopku za pridobitev vzorca oz. modela se uporablja čisti sistem prijave. Patentni urad na podlagi prijave ugotavlja samo, če predmet prijave očitno ne nasprotuje omejitvam iz ZIL (nasprotje z zakonom, moralo, podoba znane osebnosti itd.). Če urad ne ugotovi zadržkov, objavi novo obliko, sliko ali risbo v svojem biltenu. V roku treh mesecev od objave ima vsakdo pravico, da vloži ugovor, s katerim nasprotuje podelitvi pravice. Ugovor lahko vloži vsakdo, tudi tisti, ki nima pravnega interesa (actio popularis). To je redka izjema v našem pravu. Če v treh mesecih nihče ne vloži ugovora, urad izda odločbo, s katero vzorec oz. model prizna. Če pa je ugovor vložen, urad opravi popoln vsebinski preizkus (pri patentu lahko popoln preizkus zahteva tudi prijavitelj sam). Po izdaji odločbe patentnega urada je še vedno mogoča tožba na ugotovitev ničnosti podelitve pravice, vendar je v primeru popolnega vsebinskega preizkusa (po ugovoru) tožba skoraj zagotovo obsojena na neuspeh. Podobno velja tudi pri patentu.

Question 8

BLAGOVNA IN STORITVENA ZNAMKA

Answer 8

Institute industrijske lastnine (razen patenta) lahko imenujemo tudi distinktivne znake. Ena njihovih temeljnih funkcij je razlikovanje. Z blagovno (oz. storitveno) znamko se zavaruje kakršenkoli znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga (oz. storitev) iste ali podobne vrste.

Znak je torej tista označba, ki se razlikuje od drugih, znamka pa je pravica, s katero se znak zavaruje. Osnovna funkcija blagovne znamke je distinktivna. Z znamko zavarovani znak rabi za razlikovanje blaga ali storitev ene gospodarske družbe od enake ali podobne vrste blaga ali storitev druge gospodarske družbe. Vprašanje, ali je nek znak primeren za razlikovanje in ali izpolnjuje kriterij primernosti za razlikovanje, je potrebno presojati celovito in z vidika povprečnega potrošnika. Znamka je pogosto garancija kvalitete proizvoda. V očeh potrošnikov se z njo ustvari vtis o kakovosti. Je napotilo na izvor blaga, saj kaže, iz katerega okolja blago izhaja. Ima tudi reklamno (tržno, marketinško) funkcijo. Vsaka reklama vsebuje neko znamko. Pogosto pa je njena funkcija tudi zagotovitev tržne discipline, saj je zloraba znamke primer nelojalne konkurence po 13. čl. zakona o varstvu konkurence (zloraba zunanjih oznamenil). Sama znamka je lahko ekonomsko več vredna kot proizvod.

Predmet varstva znamke (42. člen)
Kot znamka se sme registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z osebnimi imeni, črke, številke, figurativni elementi, tridimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže, in kombinacije barv kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov. Narava blaga ali storitev, na katere se nanaša znamka, ne sme biti v nobenem primeru ovira za registracijo.

Absolutni razlogi za zavrnitev znamke (43. člen)
Kot znamka se ne sme registrirati znak:
a) ki ne more biti znamka;
b) ki je brez slehernega razlikovalnega učinka;
c) ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev;
d) ki vsebuje ali sestoji iz geografske označbe, ki označuje vina ali žgane pijače, če se prijava znamke nanaša na vina ali žgane pijače, ki nimajo takega izvora;
e) ki sestoji izključno iz znakov ali označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v dobroverni in ustaljeni praksi trgovanja;
f) ki sestoji izključno iz oblike, ki izhaja iz same narave blaga ali je nujna za dosego tehničnega učinka ali daje blagu bistveno vrednost;
g) ki nasprotuje javnemu redu ali morali;
h) ki zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev;
i) ki vsebuje uradne znake ali punce za kontrolo ali jamstvo kakovosti blaga ali jih posnema;
j) za katerega ni bilo izdano dovoljenje pristojnih organov in mora biti zavrnjen na podlagi 6.ter člena Pariške konvencije;
k) ki vsebuje ali posnema znamenja, embleme ali grbe, ki niso obseženi s 6.ter členom Pariške konvencije, vendar imajo poseben javni pomen, razen če so pristojni organi zanje izdali dovoljenje za registracijo;
l) ki vsebuje označbo porekla blaga ali geografsko označbo, registrirano v skladu z Uredbo (EGS) št. 2081/92 z dne 14. julija 1992 o varstvu geografskih označb in označb izvora za kmetijske proizvode in živila (UL L 208/92, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 2081/92/EGS), ali je iz nje sestavljen, če so podane okoliščine iz 13. člena Uredbe 2081/92/EGS, in se nanaša na isto vrsto blaga, pod pogojem, da je bila prijava znamke vložena po datumu vložitve prijave za registracijo označbe porekla blaga ali geografske označbe pri Komisiji.

Relativni razlogi za zavrnitev znamke (44. člen)
Kot znamka se nadalje ne sme registrirati znak:
m) ki je enak prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, za katere je registracija zahtevana, enaki blagu ali storitvam, za katere je registrirana prejšnja znamka;
n) ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko;
o) ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke ali če bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke;
p) če je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6.bis Pariške konvencije ali tretjega odstavka
16. člena Sporazuma TRIPs;
q) če imetnik znamke, registrirane v kakšni državi članici unije, ustanovljene na podlagi Pariške konvencije (v nadaljnjem besedilu: Pariška unija), ali Svetovne trgovinske organizacije (v nadaljnjem besedilu: WTO), dokaže, da je ta znak brez njegovega pooblastila prijavil njegov posrednik ali zastopnik na svoje ime;
r) če bi njegova uporaba nasprotovala prej pridobljenim pravicam do imena, osebnega portreta, označbe za rastlinsko sorto, geografske označbe ali drugi pravici industrijske lastnine ali prej pridobljeni avtorski pravici, razen če je imetnik prej pridobljene pravice izrecno soglašal z registracijo takega znaka.

Podoba ali ime kakšne osebe se lahko zavaruje samo z njeno privolitvijo. Če je oseba že umrla, morajo dovoljenje dati njen zakonec in otroci, pa tudi starši, če so še živi. Podoba ali ime zgodovinske osebnosti se lahko zavaruje samo z dovoljenjem ministrstva za notranje zadeve. Oseba, ki ima enako ime, naziv ali firmo kot določena blagovna znamka, ki jo je pridobil nekdo drug, lahko uporablja svoje ime, naziv ali firmo (daje v promet izdelke s takimi znaki). To lahko stori pod pogojem, da je take znake pridobila v dobri veri. Uporablja jih lahko, četudi jih ni dala pravno zavarovati. Če ima prijavitelj znamke že ime, firmo ali naziv, torej besede, ki so istovetne z znakom, zavarovanim z znamko za nekoga drugega, lahko to znamko izpodbija, razen če je imel nosilec že pridobljene znamke ob prijavi isto ime, firmo oz. naziv. Potrebno je poudariti, da gre vedno za znamke, s katerimi je bilo pridobljeno pravno varstvo za znake, ki označujejo enako ali podobno vrsto blaga ali storitev.

Če je znak sestavljen iz besed ali črk ali kombinacije besed ali črk, so z njegovim varstvom obseženi ti znaki, njihove transkripcije ali transliteracije, napisane v kakršnikoli pisavi, v kakršnikoli barvi ali izražene na kakršenkoli način (npr. prepis besede iz latinske pisave v cirilico, gotico, kitajske pismenke…)

Poznamo različne vrste znamk:

• blagovna znamka: za blago.
• storitvena znamka: za storitev.
• kolektivna znamka: služi razlikovanju proizvodov določene skupine subjektov, ki so med seboj povezani (npr. združenja, zbornice…). Znamko lahko uporabljajo samo tisti uporabniki, ki pripadajo določenemu združenju. Uporablja se tudi izraz koncernska znamka, ko podjetja, ki so med seboj povezana, zaščitijo znak z znamko, ki jo potem uporabljajo.
• homonimna znamka: gre za znake, ki so nastali tako, da je zadevna podjetniška pravnoorganizacijska oblika svoje ime (firmo) kot znak posebej pravno zavarovala tudi z znamko, npr. ADIDAS, COCA COLA, ELAN, LEGO…
• firmske družine znakov: tako naravo imajo npr. znaki, ki jih je pravno zavarovala z znamko tovarna farmacevtskih izdelkov Lek: ACRYLEK, BIOLEK, ISOLEK, LEKODUR…
• vsebinsko pojmovne družine znakov: npr. ACCORD, PRELUDE, CONCERTO za Hondine avtomobile.
• znamka za proizvod, ki ima posebna kakovostna obeležja (Markenartikel). Gre za take proizvode, ki nosijo proizvajalčevo ime, potrošniku stalno zagotavljajo enako kakovost blaga in imajo glede kakovosti, cene ali servisa vodilno vlogo v svoji blagovni skupini.
• sloveča znamka (famous trade-mark, marque renommee, berühmte Marke, marchio supernotorio): znamka, ki je široko znana in uveljavljena na svetovnem trgu in ki jo poznajo tudi tisti potrošniki, ki sicer ne kupujejo takih izdelkov in ki potemtakem učinkuje že na simbolni ravni, npr. COCA COLA, IBM, MCDONALD’S, NIKE, MICHELIN, ASPIRIN, SONY, BMW, NIVEA, DR. OETKER… Sloveča znamka je relativno znana: ni potrebno, da bi bila znana po celem svetu, odločilen je trg, na katerem je bila kršitev storjena.

Eno izmed temeljnih načel v pravu blagovnih in storitvenih znamk je načelo specialnosti znaka: obseg njegovega varstva je določen glede na znak in vrsto blaga oz. različico storitve. Funkcija znamke je omejena na razlikovanje istih ali podobnih vrst blaga oz. storitev. Blago oz. storitev druge vrste sta lahko označena z istim znakom. (Pri firmi govorimo o načelu izključnosti: dve družbi ne smeta imeti enake ali podobne firme ne glede na to, s kakšno dejavnostjo se ukvarjata.) Pri prijavi znaka je potrebno navesti vrsto blaga, na katerega se nanaša. Razporeditev vrst blaga in šifre vsebuje Madridski aranžma o klasifikaciji blaga. Posamezna oseba lahko zahteva varstvo istega znaka za več vrst blaga oz. storitev kot tudi varstvo več različnih znakov za isto vrsto blaga oz. storitev.

Načelo specialnosti pozna izjemo. Z znamko zavarovan znak ne izključuje pravice drugega, da uporablja v gospodarskem prometu enak ali podoben znak za označevanje druge vrste blaga oz. storitev, razen če je zavarovani znak sloveča znamka. Če je nek znak takšen, da ga lahko štejemo za slovečo znamko, ga tudi za drugačno blago ni mogoče uporabiti, saj pomeni takšno garancijo kvalitete, da bi uporaba povzročila zmedo pri potrošniku.

Znamka nima omejenega roka trajanja. Najprej traja 10 let, potem pa se lahko poljubnokrat podaljšuje za novih 10 let. Medtem ko interes nosilca patenta z leti upada, je pri znamki ekonomski interes drugačen. Pogosto je ravno starost znamke tista, ki ji povečuje vrednost.

Če bi nekdo zavaroval znak za vse proizvode, bi obstajala nevarnost monopolnega položaja. Zato obstajata dve varovalki. Za vsako blago posebej (glede na Madridski aranžma) se plačujejo pristojbine (sistem pristojbin). Nosilec znamke jo je dolžan uporabljati. Če je ne uporablja pet let, je možno zahtevati razveljavitev znamke. Zahtevek se lahko naslovi na patentni urad, ki odloči v upravnem postopku. Če pa nosilec ugovarja, se začne pravda. Dokazno breme je na tožencu, nosilcu znamke. On mora dokazovati, da je zavarovani znak v zadnjih petih letih uporabljal oz. da je imel upravičene razloge, da ga ni mogel uporabljati.

Postopek za pridobitev znamke je formalen. Vloga se vloži pri patentnem uradu, ki ugotovi, ali znak vsebuje formalne pogoje za varstvo z znamko. Uveljavljen je sistem prijave (ni popolnega preizkusa). Vsakdo pa lahko v treh mesecih po objavi znamke v biltenu urada vloži ugovor. V tem primeru urad opravi popoln preizkus in izda odločbo.

45. člen - predmet varstva kolektivne znamke
    (1) Kot kolektivna znamka se lahko registrira vsak znak, ki ustreza zahtevam po 42. členu tega zakona in je primeren za razlikovanje blaga ali storitev članov nosilca kolektivne znamke od blaga ali storitev drugih podjetij z ozirom na proizvodni ali geografski izvor, vrsto, kvaliteto ali kakšne druge značilnosti.
    (2) Prijavitelj oziroma nosilec kolektivne znamke je lahko vsako društvo ali združenje pravnih ali fizičnih oseb, vključno z zvezo društev ali združenj, ki ima lastnost pravne osebe (v nadaljnjem besedilu: društvo), ali pravna oseba javnega prava.
    (3) Člani nosilca lahko v skladu s pravilnikom iz 46. člena tega zakona uporabljajo kolektivno znamko.
    (4) Za pridobitev kolektivne znamke se uporabljajo določbe tega zakona, razen če ta zakon določa drugače.
46. člen - pravilnik o kolektivni znamki
    Vložnik prijave za registracijo kolektivne znamke mora skupaj s prijavo predložiti pravilnik o kolektivni znamki.
    Pravilnik mora vsebovati vsaj naslednje podatke:
    - naziv in sedež prijavitelja;
    - dejavnost prijavitelja in podatke o tem, koga uradno oziroma statutarno predstavlja ali zastopa;
    - pogoje za pridobitev članstva;
    - podatke o krogu upravičencev do uporabe kolektivne znamke;
    - določbe o pravicah in obveznostih članov v primeru kršitve kolektivne znamke.
    Prijavitelj oziroma nosilec kolektivne znamke je dolžan Urad nemudoma obvestiti o vsaki spremembi ali dopolnitvi pravilnika. Urad preveri, ali sprememba oziroma dopolnitev pravilnika ustreza določbam drugega odstavka tega člena. Pravilnik je javen in je vpogled vanj dovoljen vsakomur.
47. člen - pravice iz znamke
    Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po tem zakonu. Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo:
    - katerikoli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, ki so obseženi z znamko;
    - katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko;
    - katerikoli znak, ki je enak ali podoben znamki za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, ki so obseženi z znamko, če ima znamka v Republiki Sloveniji ugled, in če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala značaj ali ugled znamke.
    Pravica iz prejšnjega odstavka obsega med drugim prepoved:
    - opremljanja blaga ali njihove embalaže z znakom;
    - ponujanja blaga, označenega s tem znakom, njegovega dajanja na trg ali skladiščenja v te namene oziroma ponujanja ali oskrbovanja s storitvami pod tem znakom;
    - uvoza ali izvoza blaga pod tem znakom;
    - uporabe znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju.
48. člen - omejitev pravic iz znamke
    Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja:
    - svoje ime ali naslov;
    - označbe glede vrste, kakovosti, količine, namena, vrednosti, geografskega izvora, časa proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali drugih značilnosti blaga ali storitev;
    - znamko, če je potrebno z njo označiti namen proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele;
    - znak, ki je enak ali podoben znamki, če ga je tretji začel uporabljati v dobri veri pred datumom vložitve prijave oziroma pred datumom prednostne pravice, če je ta v prijavi zahtevana.
    (2) Če imetnik prejšnje znamke iz drugega odstavka 44. člena tega zakona v obdobju petih zaporednih let ni nasprotoval uporabi kasnejše znamke, čeprav je vedel za njeno uporabo, ne more na podlagi svoje prejšnje znamke vložiti tožbe po 114. ali 119. členu tega zakona ali prepovedati uporabe kasnejše znamke za blago ali storitve, za katere se kasnejša znamka uporablja, razen če kasnejša znamka ni bila prijavljena v dobri veri.
49. člen - omejitev pravic iz kolektivne znamke
    Nosilec kolektivne znamke, ki označuje tudi geografski izvor blaga, mora omogočiti vsaki osebi, katere blago ali storitve izvirajo iz navedenega geografskega območja in ki ustrezajo v pravilniku navedenim pogojem za uporabo kolektivne znamke, da postane član društva, ki je nosilec te znamke.
50. člen - izčrpanje pravic iz znamke
    (1) Znamka ne daje imetniku pravice, da prepove njeno uporabo v zvezi z blagom, ki ga je imetnik dal na trg v Republiki Sloveniji ali se je to zgodilo z njegovim soglasjem.
    (2) Prejšnji odstavek se ne uporablja, če obstajajo utemeljeni razlogi za imetnikovo nasprotovanje nadaljnji komercializaciji blaga, zlasti če se je stanje tega blaga spremenilo ali poslabšalo, potem ko je bilo dano na trg.
    (3) Izčrpanje pravic iz znamke po prvem odstavku tega člena se lahko razširi prek ozemlja Republike Slovenije, če je to v skladu z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo.
51. člen - reprodukcije znamk v slovarjih
    Če daje reprodukcija znamke v slovarju, enciklopediji ali podobnem delu vtis, da gre za generično ime blaga ali storitev, za katere je znak registriran, mora založnik dela na zahtevo imetnika znamke poskrbeti za to, da je najkasneje v naslednji izdaji publikacije pri reprodukciji znamke oznaka, da gre za znamko.
52. člen - trajanje znamke
    Znamka traja 10 let od datuma vložitve prijave.
    Imetnik znamke lahko poljubno mnogokrat obnovi znamko za obdobje naslednjih deset let, šteto od datuma vložitve prijave. Znamka se lahko obnovi za vse blago ali storitve ali v zoženem obsegu le za nekatero blago ali storitve.
    Mednarodna registracija znamke
53. člen
    (vložitev zahteve pri Uradu)
    (1) Urad sprejema zahteve v skladu z Madridskim aranžmajem o mednarodnem registriranju znamk z dne 14. aprila 1891, zadnjič revidiranim 14. julija 1967 (Uradni list SFRJ-MP, št. 2/74, Uradni list RS MP, št. 9/92, v nadaljnjem besedilu: Madridski aranžma) in Protokolom k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk z dne 27. junija 1997 (Uradni list RS MP, št. 21/97, v nadaljnjem besedilu: Madridski Protokol).
    (2) Ob vložitvi zahteve ali v treh mesecih od vročitve poziva Urada se plača ustrezna pristojbina. Če pristojbina ni plačana v tem roku, se šteje, da je zahteva umaknjena.
    (3) K zahtevi za mednarodno registriranje znamke mora vložnik priložiti seznam blaga ali storitev v jeziku, ki je predpisan z Madridskim aranžmajem oziroma Madridskim Protokolom in predpisi in navodili za njuno izvajanje.
    (4) Če zahteva ni sestavljena v skladu z Madridskim aranžmajem oziroma Madridskim Protokolom, predpisi in navodili za njuno izvajanje, tem zakonom in podzakonskimi predpisi, Urad pozove vložnika, naj jo v treh mesecih od vročitve poziva ustrezno dopolni ali popravi. Če vložnik v tem roku ne popravi ali dopolni ustrezno svoje zahteve, se šteje, da je zahteva umaknjena.
    (5) Minister, pristojen za področje industrijske lastnine, s podzakonskim predpisom natančneje določi vsebino zahtev iz prvega odstavka tega člena in postopke v zvezi s temi zahtevami.
54. člen
    (preizkus mednarodne znamke)
    (1) Pri zahtevah po Madridskem aranžmaju ali Madridskem Protokolu, s katerimi se zahteva varstvo znamke v Republiki Sloveniji, se v skladu s 5. členom Madridskega aranžmaja oziroma 5. členom Madridskega Protokola smiselno uporabljajo določbe tega zakona, razen 103. člena tega zakona.
    (2) Objava podatkov o mednarodno registrirani znamki v glasilu Mednarodnega urada se šteje kot objava prijave znamke v Republiki Sloveniji.
    (3) Če se imetnik znamke, ki zahteva varstvo v Republiki Sloveniji na podlagi Madridskega aranžmaja ali Madridskega Protokola, ne izreče o nameravani zavrnitvi varstva znamke, o kateri je obveščen v skladu s 5. členom Madridskega aranžmaja oziroma 5. členom Madridskega Protokola, Urad v takem primeru ne glede na peti odstavek 129. člena tega zakona izjemoma vroči odločbo neposredno po pošti imetniku znamke.

Question 9

OZNAČBA GEOGRAFSKEGA POREKLA BLAGA

Answer 9

Označba geografskega porekla blaga je posebna vrsta znakov razlikovanja. Njihova funkcija je v tem, da ločijo istovrstne proizvode med seboj po geografskem poreklu.

Predmet varstva registrirane geografske označbe
Geografska označba, ki se sme registrirati, pomeni oznako, ki označuje, da blago izvira z določenega ozemlja, območja ali kraja na tem ozemlju, če je kakovost, sloves ali kakšna druga značilnost tega blaga bistveno odvisna od njegovega geografskega porekla.
Kot geografska označba se lahko registrira tudi ime, ki je postalo po dolgotrajni uporabi v gospodarskem prometu splošno znano kot označba, da blago izvira iz določenega kraja ali območja.
* V tem primeru govorimo o posrednih označbah porekla, za katere je bistveno, da ne vsebujejo geografskega imena, temveč je zveza s krajem porekla produkt miselne operacije, asociacij, ki črpajo podatek o geografskem poreklu iz slike mesta ali tipične pokrajine, simbola, imena ulic, znanih ljudi in prireditev, tipične embalaže… Taki primeri so npr. Eifflov stolp, berlinski medved, ameriška zastava, nizozemska pokrajina z mlini na veter, Champs-Elysees… V Sloveniji sta taka primera npr. teran in cviček. Posredna označba je lahko tudi beseda ali kombinacija besed, ki same po sebi nimajo nikakršne zveze z geografijo, pa vendarle vsebujejo predstavo o poreklu blaga.
Geografska označba, ki se nanaša na blago s posebnim zgodovinskim ali kulturnim pomenom, se lahko zavaruje neposredno z uredbo Vlade Republike Slovenije.
Kot geografska označba po tem zakonu se ne sme registrirati geografska oznaka za kmetijske pridelke oziroma živila ter za vina in druge proizvode iz grozdja in vina.

Razlogi za zavrnitev registracije geografske označbe
Geografska označba se ne sme registrirati:
- če označuje ali nakazuje, da določeno blago izvira z geografskega območja, ki ni resnični kraj izvora, na način, ki zavaja javnost glede geografskega porekla izvora;
- če je sicer dobesedno resnična kar zadeva ozemlje, območje ali kraj, iz katerega izvira blago, vendar pa v javnosti ustvarja napačen vtis, da blago izvira z drugega geografskega območja;
- če je postala po dolgotrajni uporabi v gospodarskem prometu splošno znana kot oznaka za določeno vrsto blaga;
- če bi njena registracija zaradi ugleda, poznanosti in trajanja uporabe znamke lahko zavajala potrošnika glede resnične identitete izdelka.

Varstvo registrirane geografske označbe pred splošno uporabo
Registrirane geografske označbe se ne morejo spremeniti v generična ali splošno znana imena, katerih uporaba v gospodarskem prometu bi bila prosta.

Pravice iz registrirane geografske označbe
Registrirana geografska označba je kolektivna (in ne individualna!) pravica in jo smejo uporabljati v gospodarskem prometu osebe, ki v skladu s specifikacijo iz drugega odstavka 104. člena tega zakona proizvajajo in dajejo v promet blago, zavarovano z geografsko označbo.

Neupravičene osebe ne smejo uporabljati registrirane geografske označbe. Označbo smejo uporabljati tisti, ki blago proizvajajo in dajejo v promet. Lahko se uporablja samo za tisti proizvod, za katerega je registrirana, saj je vezana na njegove lastnosti. Ne smejo pa je uporabljati drugi proizvajalci, ki proizvajajo na drugem geografskem območju.
Uporaba registrirane geografske označbe je prepovedana, če blago ne izvira iz kraja, ki ga označuje določena geografska označba, tudi če je označen pravi izvor blaga, če je geografska označba uporabljena v prevodu ali če geografsko označbo spremljajo izrazi, kot so “vrsta“, “tip“, “stil“, “imitacija“ in podobno.

Pravice, ki izhajajo iz označbe porekla se kršijo predvsem s posnemanjem označbe za blago, ki ne izvira iz določenega območja. Zlorabe pa so tudi bolj prefinjene, ko se blago opremi z napisi: tip, način, po postopku, izdelano po šampanjski metodi, a la gorgonzola… Vsako sklicevanje na podobnost je kršitev označbe porekla. Lažno reklamiranje je tudi dejanje nelojalne konkurence po zakonu o varstvu konkurence (3. odstavek 13. člena). Takšno reklamiranje je še zlasti možno z uporabo sodobnih medijev, predvsem televizije, ko je mogoče ustvariti vtis tujega porekla že s samo sliko pokrajine, melodijo itd.

Omejitev pravic iz registrirane geografske označbe
Če je bila znamka, ki je enaka ali podobna registrirani geografski označbi, prijavljena ali registrirana v dobri veri ali če je bila znamka pridobljena z uporabo v dobri veri, še preden je bila geografska označba registrirana, te znamke ni mogoče razveljaviti ali prepovedati njene uporabe.
Registrirana geografska označba ne izključuje pravice drugega, da v gospodarskem prometu uporablja svoje ime ali ime svojega predhodnika v poslu razen, če je tako ime uporabljeno tako, da zavaja javnost.

Z označbo porekla blaga se ne more zavarovati geografskega imena proizvodov, ki je postalo po dolgi uporabi v gospodarskem prometu splošno znano za zaznamovanje določene vrste proizvodov. Gre za neprave označbe porekla, npr. fantazijske označbe in označbe vrste. Fantazijske označbe so bolj ali manj izmišljena imena, ki same po sebi ne sporočajo ničesar o kvaliteti ali poreklu blaga, npr. Eskimo za sladoled, Adria za prikolice, Mont Blanc za nalivna peresa. Te označbe niso predmet varstva v okviru pravic do označbe porekla, lahko pa se registrirajo kot blagovne znamke. Med označbe vrste sodijo psevdo označbe porekla, ki sicer na videz vsebujejo ime določenega kraja, v resnici pa pomenijo nekaj drugega, npr. Wiener Würstchen za hrenovke mesarja Wienerja. Sem sodijo tudi imena, za katera je značilno, da so svoj geografski značaj že popolnoma izgubila, npr. pergament po mestu Pergamos, keramika po trgu lončarjev v starih Atenah Kerameikos, saten po mestu Saitun na Kitajskem, pa tudi označbe vrste, ki so se razvile iz nekdanjih označb porekla, vendar svojega značaja še niso v celoti izgubile, npr. francoska solata, kranjska klobasa, napolitanke, dunajski zrezek… Čeprav je njihov geografski značaj še vedno razviden, so te označbe izključene iz pravnega varstva, saj nimajo nikakršnega konkurenčnega učinka. Geografsko ime v tem primeru postane generična označba.

Neenotnost pravne ureditve označbe porekla se kaže tudi v načinu pridobitve pravice. Obstajata vsaj dva sistema:

• označba porekla se lahko pridobi po samem zakonu. Čim se določeno blago začne označevati z geografskim imenom, ki v zavesti potrošnikov pomeni določeno stopnjo kakovosti, nastane pravica sama po sebi. Posebnega postopka ni potrebno izvesti. Prednost tega sistema so manjši stroški, slabost pa negotovost: dokler ne pride do spora, uporabniki označbe porekla ne vedo, ali geografsko ime uživa varstvo ali ne.
• označba porekla se pridobi v določenem postopku pri državnem organu (sistem registracije).

Po ZIL je za podelitev označbe porekla pristojen patentni urad, ki pravico prizna na podlagi strokovnega mnenja Gospodarske zbornice Slovenije. To mnenje mora obsegati geografsko ime proizvoda, proizvode, ki smejo v promet s predlagano označbo, proizvodne lastnosti, način zaznamovanja proizvodov in natančnejše pogoje, ki jih morajo izpolnjevati upravičenci (uporabniki) pri uporabi označbe. Urad pravico vpiše v register označb porekla blaga, kar ima učinek erga omnes. Na mednarodni ravni omogoča poenostavljeno registracijo Lizbonski aranžma.

Trajanje registrirane geografske označbe porekla ni časovno omejeno. Ko je geografsko ime enkrat zavarovano, ko je torej pravica priznana, je ni potrebno podaljševati. Podobno kot blagovna znamka tudi označba porekla s časom pridobiva na ekonomski vrednosti.

Question 10

POSTOPEK ZA PRIZNANJE PRAVIC

Answer 10

Postopek za pridobitev pravice je strogo formalen. Postopek za priznanje patenta, modela, vzorca in znamke se začne z vlogo (prijavo) na patentni urad. Urad je upravni organ, ki odloči z odločbo v upravnem postopku. Pri tem je vezan na postavljeni zahtevek (kot v pravdnem postopku). Zato mora biti prijava natančno opredeljena in mora vsebovati vse bistvene sestavine, ki so določene z ZIL. Postopek za priznanje označbe porekla se začne s pisno zahtevo za priznanje varstva geografskega imena proizvoda. Vlagatelj zahteve je lahko državni organ, občina, širša lokalna skupnost, zainteresirano poslovno združenje ali za zadevni kraj oz. geografsko območje pristojna zbornica.

Od datuma prejema pravilne prijave ima prijavitelj prednostno pravico nasproti vsakomur, ki za enak izum, obliko telesa, sliko, risbo ali znak vloži prijavo kasneje. To je prednostna (prioritetna) pravica. Prednostno pravico vsebuje tudi Pariška konvencija, ki državljanom katerekoli države članice Unije zagotavlja prednostno pravico v vseh državah članicah (unijska prioriteta). Prijavitelju, ki razstavlja na priznani mednarodni razstavi ali sejmu v Sloveniji ali drugi državi članici Unije, je zagotovljena tudi sejemska prioriteta.

Urad na prijavi označi datum in številko prijave (zaradi prioritetne pravice). Prijava mora (glede na predmet) vsebovati:

• podatke o prijavitelju in pravici, za katero se zahteva varstvo.
• zahtevek (tenor): lahko je eden ali pa jih je več. Patentno varstvo zajema samo tisto, kar je postavljeno v zahtevku.
• opis izuma, slike, oblike telesa, znaka (naracija, tožbene navedbe). Vsak izum mora imeti ime. Opis zahtevka mora biti takšen, da ima strokovnjak dovolj podatkov, da lahko ugotovi, v čem je tehnični dosežek in kako se lahko izum uporablja.
• podatke o stanju tehnike.
• natančne podatke, iz katerih mora izhajati, v čem je novost.
• po potrebi sliko (skico) izuma, fotografijo oblike telesa itd.
• prijava znamke mora vsebovati znak in seznam proizvodov oz. storitev, za katere se zahteva varstvo.

Urad preizkusi, če prijava vsebuje vse elemente. Če je pomanjkljiva, pozove prijavitelja, naj jo dopolni. Če tega ne stori, prijavo zavrže. Če predmet prijave za model, vzorec oz. znamko očitno nasprotuje določbam ZIL (nasprotuje zakonu ali morali, vsebuje državni grb, podobo osebe brez dovoljenja, ni primeren za razlikovanje, je istoveten s slovečo znamko itd.), se prijava zavrne. Če predmet prijave za model, vzorec oz. znamko očitno ne nasprotuje določbam ZIL, urad v svojem glasilu objavi glavne podatke iz prijave. V roku treh mesecev od objave lahko vsakdo vloži ugovor zoper izdajo odločbe o priznanju pravice. Na podlagi ugovora urad izvede preizkus in izda ustrezno odločbo. Če ugovor v roku ni vložen, izda urad odločbo o priznanju zadevne pravice.

ZIL pozna posebne določbe o postopku za priznanje patenta. Urad prijavitelju zavrne prijavo, če je iz prijave očitno razvidno:

• da predmet varstva ni nov, ni dosežen z ustvarjalnim delom, ni na ravni izumiteljstva ali ni industriabilen,
• da sodi v okvir stvaritev, ki se ex lege ne štejejo za izume (odkritja, znanstvene teorije, računalniški programi),
• če gre za predmete varstva, ki nasprotujejo zakonu ali morali oz. če gre za izume kirurškega ali diagnostičnega postopka ali postopka zdravljenja.

Izvleček patentne prijave ter morebitna skica se objavijo v biltenu urada po poteku 18 mesecev od datuma, ko je bila vložena prijava. Z dnem objave patentne prijave se podeli patent, ki se vpiše v patentni register. Najkasneje do izteka devetega leta trajanja patenta je nosilec patenta dolžan uradu predložiti pisno dokazilo (podeljeni patent za identični izum, ki ga izda državni ali mednarodni patentni urad po popolnem preizkusu ali strokovno poročilo o preizkusu novosti, ki ga izda pooblaščena ustanova) o tem, da patentirani izum izpolnjuje vse zahteve. Če tega ne stori, veljavnost zadevnega patenta preneha najkasneje z dnem, ko poteče deseto leto veljavnosti. Nosilec patenta mora prav tako predložiti dokazilo, če toži tretjo osebo zaradi kršitve pravic. Na podlagi predloženega dokazila lahko urad izda ugotovitveno odločbo, s katero ugotovi, da izum popolnoma ali delno izpolnjuje pogoje, ali odločbo o razglasitvi ničnosti, če izum ob dnevu vložitve prijave ni izpolnjeval pogojev za varstvo.

V postopku za podelitev patenta je predpisano obvezno zastopanje. ZIL določa, da morajo biti patentni zastopniki vpisani v posebnem registru pri uradu. Zastopniki morajo biti strokovnjaki s tehničnim in pravnim znanjem, zato so to bodisi odvetniki, ki imajo zaposlenega strokovnjaka tehnične smeri, bodisi strokovnjaki tehnične smeri z ustreznimi izpiti. Obvezno zastopanje velja samo v postopku za pridobitev patenta. V primeru sodnega spora veljajo splošne določbe pravdnega postopka.

Question 11

OMEJITEV PRAVIC INDUSTRIJSKE LASTNINE

Answer 11

Omejitve so lahko časovne (patent npr. traja 20 oz. 25 let) ali vsebinske. Delimo jih v tri skupine:

a) Domaine public
Gre za primere proste uporabe brez dovoljenja nosilca pravice in brez plačila. Po določenem časovnem obdobju postanejo patent, model in vzorec dostopni javnosti (javna lastnina). Uporaba v negospodarske namene je prosta že od samega začetka trajanja patenta, vzorca in modela. Tretja omejitev iz te skupine je primer predhodne uporabe, ko dva ustvarjalca neodvisno drug od drugega ustvarita enak izum, obliko telesa ali risbo. Tudi tu velja načelo prioritete, ki pa je omiljeno. Ustvarjalec, ki stvaritev prijavi kasneje, sicer ne pridobi zavarovane pravice, vendar pa lahko stvaritev brez kakršnihkoli obveznosti uporablja (tudi v gospodarske namene), če jo je vestno in nejavno uporabljal že pred vložitvijo prijave prvega ustvarjalca.

b) Domaine public payant
Gre za prosto uporabo, ki pa se plača. Oseba lahko uporablja stvaritev brez dovoljenja nosilca pravice, vendar proti plačilu. Razlikujemo dva instituta:
- zakonita licenca: kdorkoli lahko po samem zakonu uporablja zaščiteno delo proti plačilu honorarja. Tovrstne licence v pravu industrijske lastnine ni, obstaja pa v avtorskem pravu.
- najavljena licenca (licence of right, Lizenzbereitschaft, licence de plein droit): je značilna za industrijsko lastnino. Gre za izjavo o licenci ob prijavi patenta. Prijavitelj lahko ob prijavi navede pripravljenost dati licenco komurkoli. S tem izgubi svojo monopolno pravico, saj lahko njegov patentiran izum uporablja vsak, ki to želi, če plača licenčnino. Najavljena licenca ne nastane že po samem zakonu, temveč šele z izjavo. Najavljena licenca je lahko neizključna: dajalec licence se ne odreče vsem svojim upravičenjem iz patenta. To pomeni, da lahko zavarovan predmet izkorišča sam, poleg pridobitelja zadevne izključne licence, in da pravico do uporabe zadevnega izuma lahko da oz. prenese tudi na druge zainteresirane osebe, ki bodo na tem pravnem temelju postale pridobitelji neizključne licence. V primeru izjave o licenci je prijavitelj oproščen plačila pristojbin za plačevanje patenta do sklenitve prve licenčne pogodbe oz. največ za dobo pet let od vložitve prijave. S tem ga skuša ZIL stimulirati, saj velikokrat ne ve, če bo njegov izum komercialno uspešen. Zato mu je morda v interesu, da izum prijavi z najmanjšimi možnimi stroški. Dokler prijavitelju ne začne pritekati licenčnina, tudi stroškov s patentom nima.

c) Prisilna licenca
Smisel patentnega varstva je monopol, s katerim se pridobi premoženjska korist kot nagrada za ustvarjalnost ustvarjalca. Vendar pa naj nova tehnična rešitev služi tudi napredku. Monopol nosilcu ne daje pravice, da izuma ne bi izkoriščal. Če nosilec patenta izuma ne uporablja, je to v nasprotju z namenom patentnega prava. Nekdo bi lahko pridobil večje število patentov in začel monopolno obvladovati celotno območje. Tako pridobivanje je bilo večkrat prepovedano. Še bolj to velja v primeru, ko se patent sploh ne izkorišča.

Poznamo dva načina podelitve prisilne licence (dva sistema posegov v monopol nosilca patenta):

• fotosistem: sistem generalne klavzule. Razlogi za prisilno licenco so označeni splošno, npr. kadar to zahteva javni interes.
• spektrosistem: metoda enumeracije. Gre za naštevanje posameznih razlogov.

ZIL je združil oba sistema. Prisilna licenca se lahko podeli, če obstaja javni interes (generalna klavzula) ali če nosilec patenta zlorablja s patentom priznane pravice. Za zlorabo se šteje zlasti, če nosilec patenta sam ali po kom drugem izuma gospodarsko ne izkorišča ali ne izkorišča v zadostnem obsegu, ter pri tem noče odstopiti drugemu pravice za izkoriščanje oz. za odstop takšne pravice postavlja neupravičene pogoje. Če nosilec patenta dokaže, da obstajajo upravičeni razlogi za neizkoriščanje, se prisilne licence ne podeli. Za javni interes pa lahko gre takrat, ko s patentom zavarovanega izuma ni mogoče izkoriščati brez prej patentiranega izuma (odvisni izumi) in je izkoriščanje poznejšega izuma posebnega pomena za gospodarstvo ali v javnem interesu. Tudi v tem primeru se lahko podeli prisilna licenca.

Prisilna licenca ne nastane po samem zakonu, temveč je potreben poseben postopek, ki ga vodi sodišče in v katerem se ugotovi, ali obstajajo zakonski pogoji. Prisilna licenca je vedno odplačna in neizključna ter ne sme presegati okvirov in dobe trajanja razlogov, zaradi katerih je podeljena. Podeli se samo tistemu, ki izum lahko izkorišča, ki razpolaga z ustreznimi tehnološkimi zmogljivostmi. Če se stranke ne sporazumejo, licenčnino določi sodišče. Prisilne licence ni mogoče zahtevati prej kot v štirih letih od prijave patenta oz. prej kot v treh letih od podelitve patenta, če ta rok poteče pozneje, razen če gre za javni interes.

Question 12

SPORI O PRAVICAH INDUSTRIJSKE LASTNINE

Answer 12

Lastninska pravica je absolutna. Take so tudi pravice industrijske lastnine, ki učinkujejo erga omnes. Pri lastninski pravici poznamo rei vindicatio kot tožbo lastnika, ki ni posestnik stvari, in negatorno tožbo posestnika, ki je v svoji posesti moten. V pravu industrijske lastnine ni mogoče govoriti o posesti pravice, zato tudi ne poznamo instituta, ki bi bil podoben vindikacijski tožbi. Poznamo pa tožbo, ki je podobna negatorni tožbi stvarnega prava. Patent je pravica, ki je vpisana v register. To je javna listina, za katero velja domneva resničnosti tistega, kar je v njej zapisano. Vendar pa gre za presumpcijo iuris: domneva se lahko izpodbija.

Spore glede pravic industrijske lastnine lahko razdelimo v tri skupine (dve tipični in ena atipična):

a) spori med nosilcem pravice (tožnik) in kršiteljem (toženec);
b) spori med osebo, ki oporeka pravici (tožnik) in nosilcem pravice (toženec);
c) spori o avtorstvu.

O vseh sporih odloča sodišče, ne glede na vlogo patentnega urada, čeprav se učinek sodbe pogosto nanaša nanj. Stvarna in krajevna pristojnost sta delegirani: za vse tovrstne spore, za katere je pristojno slovensko sodišče, je izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Ne glede na vrednost spora na prvi stopnji sodi senat treh sodnikov. Prav tako je ne glede na vrednost spora vedno dopustna revizija. Postopek mora biti hiter.

a) Spori med nosilcem pravice in kršiteljem
Kršitve pravic so lahko različne. Najpogosteje gre za gospodarsko (pridobitno) izkoriščanje pravic brez dovoljenja nosilca. Aktivno legitimacijo ima nosilec pravice. To je običajno prijavitelj, ni pa nujno. Če upravičenec prenese pravico na drugo osebo, je tudi pridobitelj aktivno legitimiran. Določene zahtevke ima lahko pred prijavo sam ustvarjalec. Tako lahko govorimo o treh subjektih: ustvarjalec (upravičenec pred prijavo), prijavitelj in nosilec pravice. Kršitelj je lahko kdorkoli.

Tožnik ima naslednje zahtevke:

• opustitveni zahtevek: prepoved nadaljnjega kršenja.
• odškodninski zahtevek: veljajo splošna pravila odškodninskega prava (subjektivna krivdna odgovornost, obrnjeno dokazno breme, nastanek škode, vzročna zveza…). Škoda je sestavljena iz dejanske škode in izgubljenega dobička. Dejanska škoda nosilcu pravice redko nastane (običajno so to le stroški postopka). Bolj pomemben je izgubljeni dobiček, ki bi ga nosilec imel, če kršitve ne bi bilo, npr. zaradi zmanjšanja prodaje. Izgubljeni dobiček pa je zelo težko dokazovati. Zato se škoda pogosto ugotavlja po licenčni analogiji. Odškodninski zahtevki se postavijo tako, da se oceni približna licenčnina, ki bi jo nosilec pridobil, če bi s kršiteljem sklenil licenčno pogodbo. Če bi kršitelj moral plačati npr. 5% od vsakega prodanega izdelka, je potrebno ugotoviti, koliko izdelkov je dejansko prodal. Možna bi bila tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo, vendar je v takih sporih zelo redka. Najpogostejši nosilci pravic industrijske lastnine so pravne osebe, za njih pa je sporno, če sploh lahko trpijo nepremoženjsko škodo. Nov obligacijski zakonik bo predvidel možnost denarne odškodnine za tovrstno škodo tudi zanje.
• zahtevek za objavo sodbe: pride v poštev zlasti takrat, ko so posledice kršitve nastale v javnosti.
• zahtevek za odstranitev ali uničenje predmetov kršitve: gre za predmete, s katerimi se pravica krši, npr. orodje za izdelavo, kalupi, šablone itd. ZIL teh zahtevkov ne vsebuje, vsebuje pa jih zakon o avtorski in drugih sorodnih pravicah. Sporazum TRIPS zahteva, da nacionalne zakonodaje omogočajo tudi tovrstne zahtevke.

Tožbeni zahtevki so podobni zahtevkom pri nelojalni konkurenci po zakonu o varstvu konkurence. Kršitev pravice industrijske lastnine lahko hkrati pomeni tudi dejanje nelojalne konkurence. Vendar pa je zahtevke po pravilih ZIL lažje uveljavljati. ZVK namreč zahteva vsebinsko dokazovanje elementov generalne klavzule, kršitev dobrih poslovnih običajev itd.

Tožba zaradi kršitve pravic industrijske lastnine je vezana na dva prekluzivna roka: tri leta od dneva, ko je tožnik zvedel za kršitev in storilca (subjektivni rok) oz. pet let od dneva kršitve (objektivni rok).

b) Spori med osebo, ki oporeka pravici in nosilcem pravice
V teh sporih je nosilec patenta tožena stranka. Gre predvsem za tožbo za ugotovitev ničnosti pravice. Vsakdo lahko uveljavlja ničnost pravice in zatrjuje, da pridobljena pravica ne izpolnjuje zakonskih kriterijev. Gre za popularno tožbo (actio popularis) in velja za vse faze postopka. Pravica industrijske lastnine nikoli ne postane pravnomočna v tem smislu, da je ne bi bilo moč izpodbijati.

Posebna oblika tožbe je tožba za razveljavitev znamke. Če nosilec znamke brez upravičenega razloga več kot pet let znamke ne uporablja, se lahko na zahtevo zainteresirane osebe izda odločbo o prenehanju veljavnosti znamke. Preneha lahko tudi kolektivna znamka, če se uporablja v nasprotju s splošnim aktom o pogojih podeljevanja pravice do uporabe kolektivne znamke. Če nosilec znamke ne ugovarja zahtevi za razveljavitev v treh mesecih od prejetja obvestila, urad znamko razveljavi, če pa zahtevi ugovarja, urad odstopi zadevo pristojnemu sodišču. V postopku pred sodiščem mora uporabo znamke dokazovati njen nosilec.

Običajna kombinacija sporov je takšna, da nosilec pravice vloži tožbo zaradi kršitve, toženec pa vloži nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti patenta. Procesno vprašanje je, ali lahko toženec v prvi pravdi uveljavlja ničnost pravice z ugovorom. Po prevladujočem mnenju to ni mogoče in je za ugotovitev ničnosti potrebno vložiti posebno tožbo, ki je lahko tudi nasprotna tožba. Sodišče lahko po pravilih zakona o pravdnem postopku obe pravdi združi. To je smiselno zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka, saj gre za vprašanja, ki se medsebojno prepletajo.

c) Spori o avtorstvu
Ustvarjalec zahteva priznanje svojega avtorstva. Gre za priznanje osnovne pravice, ki izvira iz samega ustvarjanja.

V zvezi s pravicami industrijske lastnine je potrebno omeniti še dva postopka. Prvi je izdaja začasne odredbe. Le-ta je mogoča, če se izkaže verjetnost zahtevka in če bi upniku lahko nastala določena škoda (npr. če bi dolžnik onemogočil kasnejšo izvršbo). Začasna odredba se izda po pravilih izvršilnega postopka. Drugi je sama izvršba. Problem je zlasti pri opustitvenih in odstranitvenih zahtevkih ter zahtevkih za uničenje predmetov. Dolžniku je v teh primerih mogoče naložiti progresivne denarne kazni.

Question 13

PRAVICE INDUSTRIJSKE LASTNINE V PRAVNEM PROMETU

Answer 13

Pridobivanje novih tehnologij je za gospodarske subjekte nujnost. Interes vsake države je, da spodbuja ustvarjanje, ki vodi v nova odkritja in nove tehnologije. Način stimulacije je tudi podeljevanje pravic intelektualne lastnine. Tehnologija pa se lahko pridobi tudi na posloven način - podjetje jo kupi od tistega, ki z njo razpolaga. Včasih je tak način boljši od vlaganja denarja v lastne inovacijske programe.

Za poslovno pridobivanje tehnologij poznamo dva temeljna instrumenta: pogodba o prenosu pravice in licenčna pogodba. Poleg teh dveh poznamo še druge. S pogodbo o “know how” ena stranka na drugo prenese kompleksno znanje, ki lahko vsebuje tudi pravice industrijske lastnine. Tu gre za prenos širšega obsega, saj se prenaša celotno znanje, ki omogoča izkoriščanje določenega izuma, ne pa samo posamezna pravica. Podobno je pri pogodbi o consultingu. Pravice industrijske lastnine se lahko prenašajo tudi z navadno prodajno pogodbo, če je predmet zahtevno tehnološko blago. V tem primeru mora prodajalec kupcu izročiti ustrezne podatke o tehnologiji, ki je vsebovana v predmetu. Običajno se uporaba blagovne znamke prenaša tudi s pogodbo o franšizingu in distribucijsko pogodbo. Pri pogodbi o gradnji ali montaži opreme (turn key agreement) se ena stranka drugi zaveže izročiti gradbeni objekt na ključ. Pogodba zahteva kompleksno storitev ene stranke, ki lahko vsebuje številne tehnološke elemente, zato je vključen tudi prenos tehnološkega znanja. Pogodba o skupnem vlaganju (joint venture) je oblika družbene pogodbe, kjer se dve podjetji dogovorita npr. o skupni gradnji objekta. Tudi tu je potrebna vzajemna izmenjava tehnološkega znanja. Instrumentov za prenos tehnologije je vedno več. Pravice industrijske lastnine pomenijo samo del tehnoloških dosežkov.

Za pravice industrijske lastnine velja, da so prenosljive tako inter vivos kot mortis causa (z dedovanjem). Omejitve so pri kolektivni znamki in označbi porekla blaga. Ti dve pravici sta vezani na osebo in ju ni mogoče prenesti. Kolektivno znamko lahko pridobi vsak, ki se včlani v določeno združenje. Podobno je pri označbi porekla blaga, ki se lahko pridobi z včlanitvijo oz. z začetkom proizvodnje na nekem geografskem območju. Omejitev je tudi pri prenosu blagovne znamke: pravica do uporabe znamke se lahko prenese samo, če se hkrati prenese tudi tehnologija, ki omogoča enako kakovost izdelka, razen če pridobitelj s tako tehnologijo že razpolaga. Če ti pogoji niso izpolnjeni, je pogodba brez učinka proti tretjim osebam. Ta določba varuje udeležence na trgu, ki se zanašajo na kakovost izdelkov.

Pogodba o prenosu pravice (assignment) pomeni popoln prenos pravice na nov subjekt. Nosilec namesto osebe A postane oseba B. Oseba A ostane brez vsake pravice. Na ta način se lahko prenese že pridobljena pravica, pa tudi pravica v nastajanju. Pogodba mora biti v pisni obliki. Vendar pa obličnost ni predpisana ad substanciam. Če namreč pogodba ni sestavljena v pisni obliki, nima pravnega učinka proti tretjim osebam, učinkuje pa med strankama. Prenešena pravica pridobi učinek proti tretjim z vpisom v patentni register, ki se lahko opravi samo ob predložitvi pisnega dokumenta. Če je pogodba ustna, lahko tretji izkorišča pravico in intervencija pridobitelja ni uspešna.

Licenčna pogodba je urejena tako v ZIL kot v ZOR. Ureditvi se večinoma dopolnjujeta. Kadar prideta v nasprotje, velja ZIL (lex posterior derogat legi priori). Pogodbo bo urejal tudi nov obligacijski zakonik, ki bo odpravil nekatera neskladja.

Z licenčno pogodbo se ne odstopi pravice kot takšne, temveč se prenese samo pravico izkoriščanja s pravico industrijske lastnine zavarovanega dosežka. Dajalec licence ostane nosilec pravice, na jemalca licence preide samo pravica izkoriščanja. Licenčna pogodba je podobna rabokupni. Tudi tu se lastninska pravica ne prenese, prenese se le pravica izkoriščanja. Obe pogodbi sta običajno dolgoročnejši, možno je molčeče podaljšanje (relocatio tacita) in nadaljevanje z dediči. Vendar pa pri licenčni pogodbi ne gre za stvar, temveč za pravico, ki je lahko dana v izkoriščanje več osebam. To je bistvena razlika glede na rabokupno pogodbo. Zato licenčne pogodbe ne prištevamo v podvrsto kakšne druge pogodbe, temveč govorimo o pogodbi sui generis.

Za licenčno pogodbo je predpisana pismena oblika. Oblika je predpisana ad substanciam, ustna oblika nima nikakršnega pravnega učinka. Potreben je tudi vpis v patentni register. Osnovne sestavine so:

• Določen mora biti predmet prenosa. Pravica industrijske lastnine, ki se prenaša, mora biti natančno opisana.
• Licenčna pogodba je odplačna. Zato veljajo splošna pravila o jamčevanju za stvarne in pravne napake na stvari. Poznamo pa dve posebni pravili. Stvarna napaka je, če se izuma ne da uporabiti. Izum je patentiran, a ga ni mogoče izvesti. Gre za tehnični, ne pa ekonomski vidik proizvodnje. Dajalec licence ne odgovarja, če je cena proizvodnje previsoka. Pravna napaka obstaja, če dajalec licence ni nosilec pravice ali pa če je licenco že pridobil nekdo drug (če gre za izključno licenco). Sankcije za stvarne in pravne napake so splošne (zahtevek za odpravo napake, znižanje licenčnine, odškodninska odgovornost, razdor pogodbe…).
• Določen mora biti teritorij, na območju katerega ima jemalec licence pravico izkoriščati pravico. Če teritorij ni določen, se šteje, da je licenca prostorsko neomejena.
• Z licenčno pogodbo pridobi jemalec licence izključno licenco samo, če je to izrecno dogovorjeno. V tem primeru dajalec licence ne sme izkoriščati predmeta licence in ne posameznih njegovih delov, prav tako pa v mejah prostorske veljavnosti ne sme prepustiti predmeta komu drugemu. Če dogovora ni, se šteje, da je dana neizključna licenca. Jemalec izključne licence sme le-to dati v podlicenco, če to s pogodbo ni prepovedano.
• Stranki pogodbe sta dolžni varovati zaupne podatke in jih ne smeta posredovati tretjim osebam.
• Licenčna pogodba se običajno sklene za daljši čas, ki mora biti določen. Ne more pa se skleniti za čas, ki bi bil daljši od časa trajanja varstva pravice. V času trajanja pogodbe lahko pride do tehničnega napredka pri obeh strankah. Brez pogodbene določbe jemalec licence ne sme uporabljati kasnejše izpopolnitve npr. izuma. Običajno dajalec licence zahteva od jemalca, da mu sporoča vse novosti, do katerih po pri izkoriščanju pravice prišel.
• Jemalec licence mora plačati določen znesek denarja na dogovorjen način. Plačilo je lahko pavšalno, vnaprej določeno. Tak način ima svoje prednosti in slabosti. Če je pavšalno plačilo v očitnem nesorazmerju, lahko stranka zahteva spremembo višine. Stranki pa se lahko dogovorita za licenčnino (nadomestilo v obliki “royalties”). Gre za plačevanje določenega zneska v odvisnosti od uspešnosti prodaje proizvoda, ki temelji na prenešeni pravici. V tem primeru se določi tudi način nadzora dajalca licence nad prodajo proizvodov. Najpogostejši način plačevanja je kombinacija pavšalnega zneska in licenčnine.

Stranki s pogodbo določita mejo izkoriščanja pravice. Licenčna pogodba je v svojem bistvu vertikalna omejitev konkurence. Ena stranka drugo omeji pri poslovanju. Vendar se upošteva “rule of reason”: licenčna pogodba je možna izjema od splošne prepovedi vertikalnih omejitev konkurence. Določbe pogodbe pa lahko omejujejo konkurenco samo toliko, kolikor je to smotrno oz. potrebno za ohranitev pravice. Omejitve so dopustne samo glede predmeta pogodbe. Tako bi bila določba, da mora jemalec licence surovine za izdelavo proizvoda kupovati izključno pri dajalcu licence, nična. Prav tako bi bil ničen dogovor o določitvi višine cene proizvoda.

Question 14

INDUSTRIJSKA LASTNINA IN KONKURENČNO PRAVO

Answer 14

V pravu industrijske lastnine sta se oblikovala dva zaokrožena dela. Prvi ureja stvaritve, ki pomenijo novost v tehničnem in tehnološkem razvoju (izumi, tehnične izboljšave, know-how). V drugi del sodijo stvaritve, znaki, ki opravljajo razlikovalno funkcijo in so zavarovani kot znamke, vzorci, modeli itd. Obeh delov ni mogoče ostro ločiti. Izumi so pogosto povezani s kakšno kategorijo iz drugega dela. Vse kategorije se uveljavljajo predvsem na trgu v zvezi z blagom in tudi same postajajo blago ali njegov del. Norme, ki urejajo industrijsko lastnino, imajo stimulativni značaj. Zakon priznava tistemu, ki je dosegel določen rezultat, pomembne pravice, npr. pravico do izključnega izkoriščanja izuma. Tipične, sistemske sankcije so zato pozitivne (zagotovitev prednosti). Pravo industrijske lastnine pa vsebuje tudi zelo ostre represivne norme. Neposreden izraz različnih ciljev in možnosti urejanja je pluralizem pravne ureditve in varstva industrijske lastnine. To področje namreč ni urejeno v eni sami pravni panogi, temveč je zajeto na različnih področjih. S svojim osrednjim delom sodi v civilno, premoženjsko, gospodarsko ali trgovinsko pravo. Sega pa tudi v druge dele: v avtorsko, osebnostno, upravno, finančno, delovno in kazensko pravo. Pravo industrijske lastnine pa je zelo tesno povezano tudi s konkurenčnim pravom.

Skupnost norm, ki neposredno urejajo tržna razmerja in gibanja na trgu, označujemo kot tržno pravo. Tržno pravo sestavljajo tudi norme, ki neposredno urejajo konkurenco in jih lahko imenujemo konkurenčno pravo. V ta del nesporno sodita dva dela: pravo, ki prepoveduje nelojalno konkurenco in pravo, ki prepoveduje omejevanje konkurence. Pomen konkurenčnega prava za industrijsko lastnino se kaže zlasti v tem, da se med kršitvami zelo pogosto omenjajo tiste, ki prizadenejo kakšno kategorijo industrijske lastnine.

Varstvo industrijske lastnine izhaja že iz splošne določbe 74. člena Ustave RS o svobodni gospodarski pobudi. 60. člen določa, da so zagotovljene pravice iz ustvarjalnosti, med njimi tudi pravice, ki izvirajo iz znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. 2. odstavek 74. člena vsebuje načelo o konkurenci in njenem pravnem urejanju. Iz te določbe sledijo trije sklepi. Svobodna in poštena konkurenca je ustavno priznana. Nepoštena, nelojalna konkurenca je v vsakem primeru prepovedana. Prepovedane so omejitve konkurence v nasprotju z zakonom. V novem slovenskem konkurenčnem pravu (zakon o varstvu konkurence, ZVK) kršitev pravic industrijske lastnine ni oblikovana kot samostojna prepoved. Take kršitve so sankcionirane le, kolikor ustrezajo splošnim značilnostim nedopustnih dejanj v konkurenci.

Opredelilni znak nelojalne konkurence je kršitev dobrih poslovnih običajev, s katero se povzroči ali utegne povzročiti določena škoda. To je generalna klavzula. ZVK v nadaljevanju eksemplifikativno našteva nekaj primerov nelojalne konkurence. Ob vsakem primeru je treba ugotoviti vse znake iz generalne klavzule. Poleg naštetih dejanj so mogoča še druga, če le vsebujejo te znake. Dejanja, ki prizadenejo pravice industrijske lastnine, so po ZVK sankcionirana le, če imajo vse z generalno klavzulo določene značilnosti nelojalne konkurence. V tem pogledu je lahko varstvo pravic industrijske lastnine širše kot na matičnem področju, npr. uporaba blagovne znamke je lahko po ZIL dopustna, ker se uporabi za bistveno drugačen proizvod, je pa lahko kljub temu dejanje nelojalne konkurence, če taka uporaba nasprotuje dobrim poslovnim običajem in ima druge značilnosti iz generalne klavzule. Čeprav ZVK v zvezi z nelojalno konkurenco omenja le kršitev blagovne znamke, ni ovire, da se ne bi ob izpolnjenih pogojih iz generalne klavzule katerakoli kršitev pravic industrijske lastnine štela kot dejanje nelojalne konkurence.

Pri nelojalni konkurenci konkurenca sicer obstaja, a ni taka, kot bi morala biti. Je nepoštena, nasprotuje dobrim poslovnim običajem. Kartelne omejitve pa pomenijo omejitev konkurence ali celo njeno izključitev. Kartelne omejitve konkurence so tiste, ki temeljijo na neki stopnji soglasne volje udeležencev, ki se kaže kot sporazum, sklep podjetniškega združenja ali kot usklajeno ravnanje. Do omejitve prihaja v skupnem interesu udeležencev. Učinek kartelnih sporazumov je omejitev konkurence med samimi udeleženci sporazuma, ki so na isti ravni gospodarskega procesa (horizontalni omejitveni sporazumi). Nanašajo se na konkurenčne parametre, o katerih sicer udeleženci svobodno odločajo (cene, količine, prodajni teritoriji, pogoji…). Pravice industrijske lastnine načeloma ne sodijo med te parametre, lahko pa pride do tega, da dogovor pomembno vpliva na njihov nastanek in uporabo.

Vertikalne omejitve konkurence so sporazumi, ki omejujejo eno izmed udeleženk v njenem poslovanju s tretjimi osebami. Gre za subjekte, ki pripadajo različnim stopnjam gospodarskega procesa. Pomembna značilnost vertikalnih omejitev je odsotnost skupnega interesa. Posredne omejitve se določajo zlasti ob treh temeljnih razmerjih: pri vzpostavljanju nekaterih prodajnih poti, pri licenci pravic industrijske lastnine in pri prodaji, zakupu ali zastavitvi podjetja. ZVK je oblikoval posebno kategorijo posrednih omejitev. Zaveda se namreč nujnosti nekaterih posrednih omejitev, pa tudi njihovih nevarnosti. Zato želi vzpostaviti ravnotežje med upravičenimi interesi iz temeljnega razmerja in načelom svobodne konkurence. Za to ravnotežje je našel abstraktno izraženo pravilo: posredne omejitve so dopustne, če so nujne za ohranitev na zakonu utemeljenih pravic drugega udeleženca, in le v tistem obsegu, ki je nujen za ohranitev pravic.

Prevladujoči (dominantni) položaj podjetja je povezan s strukturo trga. Tu ne gre za ravnanje tržnih subjektov. Nobeno podjetje samo po sebi nima prevladujočega položaja. Vedno je treba ta položaj ugotavljati na upoštevnem (relevantnem) trgu. Količinsko merilo (delež na upoštevnem trgu) pogosto ne zadošča. Treba je upoštevati še druge dejavnike, kot so finančna moč, pristop k dobaviteljem in odjemalcem, povezanost z drugimi podjetji itd. Sam obstoj prevladujočega položaja ni prepovedan, nedopustna pa je zloraba takega položaja. Pravice industrijske lastnine so za prevladujoči položaj pomembne z dveh vidikov: pri njegovi definiciji in pri oceni, ali gre za njegovo zlorabo.

Med znaki, ki določajo prevladujoči položaj, pravice industrijske lastnine niso izrecno navedene. Vendar zlasti sodna praksa kaže, da so te prednosti izredno pomembne tudi zanj. Eden od znakov prevladujočega podjetja je lahko tudi koncentracija več pomembnih patentov za določeni proizvod v rokah enega od podjetij. To dejstvo ovira konkurenco pri ustvarjanju novih patentov tako pri samem imetniku patentov kot tudi pri drugih podjetjih. Vendar pa je res, da ima vsak imetnik pravice industrijske lastnine monopolni položaj. Zakon mu namreč zagotavlja izključne moralne in materialne pravice. Monopol nad izumi, znaki, tehničnim znanjem itd. bi lahko odpravili le, če bi odpravili pravice industrijske lastnine. Zato za določitev prevladujočega ali celo monopolnega položaja nekega podjetja ne zadošča le dejstvo, da je to podjetje imetnik pravice industrijske lastnine. Obstajati morajo okoliščine, ki v skladu z zakonsko definicijo zagotavljajo podjetju občutno boljši ali močan tržni položaj. ZVK uporablja za določitev zlorabe dva znaka. Prvi je povzročitev škode drugim subjektom, drugega pa bi lahko označili kot nenormalnost, neregularnost dejanja. Tako dejanje namreč ne bi bilo mogoče, če bi obstajala konkurenca. Med primeri zlorabe ZVK ne našteva takih, ki bi se nanašali na pravice industrijske lastnine. Vendar to ne sme motiti, saj gre le za primeroma navedena najpogostejša dejanja zlorabe prevladujočega položaja.

Združevanje podjetij (mergers) na splošno ni nedopustno. Prepovedano bi bilo, če bi pripeljalo do negativnih posledic, npr. zmanjšanja konkurence ali nevarnosti zlorabe prevladujočega položaja. Eno od pomembnih meril (ne)dopustnosti združevanja je pozitivni oz. negativni vpliv na ustvarjanje in uporabo pravic industrijske lastnine. ZVK določa primere, ko je združevanje potrebno prijaviti uradu za varstvo konkurence. Ta sme združitev prepovedati, če ugotovi, da bi bila konkurenca močno omejena in bi obstajala nevarnost zlorabe prevladujočega položaja podjetja na trgu. Tako se tudi problem pravic industrijske lastnine pri združevanju v veliki meri prenaša na področje zlorabe prevladujočega položaja.

Question 15

ZASP - splošno

Answer 15

Avtorsko pravo varuje zlasti književna, umetniška dela. Do 15. stoletja je bila tehnika na tako nizki ravni, da ni omogočala bistvenih posegov v avtorsko delo (npr. kopiranje, razmnoževanje). Zato je na razvoj avtorskega prava bistveno vplivala ravno iznajdba tiska (Guttenberg, 1455). Leta 1469 je bil v Benetkah nekemu založniku prvič podeljen privilegij izključne pravice do reprodukcije nekega knjižnega dela. Prvi, ki so imeli interes za pridobitev monopola, so bili prav založniki, saj so oni hoteli zaslužiti z delom, ki jim ga je avtor prepustil v uporabo. Založniška družba Stationers Company je v 17. stoletju v Angliji lobirala za ureditev, v kateri bi dobili založniki izključno pravico do razmnoževanja del. Njihova aktivnost je privedla do prvega avtorskega zakona. Leta 1709 je bil sprejet “Copyright Act”. Ta zakon je bil pravzaprav založniški zakon, saj pravica ni izhajala iz ustvarjanja, temveč iz posla med avtorjem in založnikom, ki je na ta način pridobil dovoljenje za izkoriščanje dela.

Kasneje so se pod vplivom Kantove naravnopravne šole in francoskega prosvetljenstva (Voltaire, Rousseau) pojavili drugačni pogledi, po katerih je potrebno za pravega nosilca avtorske pravice šteti avtorja in ne založnika (le droit d’ auter). Leta 1793 je bil sprejet francoski zakon “Loi sur la propriete litteraire et artistique”, ki je izhajal iz stališča, da pravica prvenstveno pripada avtorju. Zakon daje avtorju ekskluzivno pravico dovoliti oz. prepovedati izkoriščanje svoje stvaritve. Pokrival je samo književno in umetniško področje, kjer je bila v tistem času možnost reprodukcije avtorskih del. Potreba po varstvu netelesnih del (npr. posnetek na gramofonski plošči) se je pojavila šele v 19. stoletju. Čeprav je danes sistem avtorskega prava v precejšnji meri poenoten, še vedno obstajajo razlike med kontinentalnim in anglosaškim sistemom.

Za avtorja se šteje tisti, ki je ustvaril novo intelektualno delo na področju književnosti, znanosti ali umetnosti. Pri izkoriščanju moralnih in materialnih pravic, ki nastanejo s stvaritvijo dela, običajno sodelujejo različni posredniki. Dramsko delo se lahko v gledališču izvede samo s pomočjo igralcev. Podobno je pri glasbenih delih, kjer se pojavljajo pevci, glasbeniki. Te osebe dajo izvedbi avtorskega dela večji ali manjši individualni prispevek. Zato je potrebno urediti tudi njihov položaj. Zaradi možnosti, da se izvedeno delo zapiše (na plošči, kaseti…), se je vzpostavilo tudi varstvo pravic izvajalcev del. Industrija izdelovanja fonogramov se je zelo razvila. Pojavile so se organizacije (RTV), ki preko radijskih valov predvajajo zapise izvedb dela. RTV organizacije posegajo v pravice izdelovalcev fonogramov, zato jim morajo za prenašanje plačevati ustrezno nadomestilo. Pri predvajanju se pojavi nova težava. Posamezna oddaja se lahko posname in ponovno predvaja na kakšni drugi postaji (npr. prenos nogometne tekme). Zato je nastala tudi pravica radiodifuznih organizacij. Nove tehnologije prinašajo nove težave in razvoj novih pravnih področij.

Avtorsko pravo danes ne ščiti samo avtorjev, temveč vzpostavlja sistem pravil, s katerim ščiti tudi nekatere druge osebe. Njim priznava avtorski sorodne pravice. Tudi slovenski avtorski zakon pozna avtorsko pravico in njej sorodne pravice (neighbouring rights, droits voisins, diritti connessi, verwandte Rechte). Število sorodnih pravic narašča.

Avtorsko delo je samo tisto, ki temelji na stvaritvi fizične osebe. Avtor je lahko samo fizična oseba. Zato je avtorska pravica tesno povezana z osebnostnimi pravicami. Večina mednarodnih konvencij jo prišteva med pravice človeka. Vendar pa je med osebnostnimi pravicami in avtorsko pravico bistvena razlika. Slednja nastane s kreacijo, aktivnim intelektualnim ustvarjanjem, prve pa nastanejo že s samim rojstvom. Namen varstva avtorske pravice ni varovanje človeka kot posameznika, temveč varovanje človekove ustvarjalnosti. Zato avtorske pravice ni mogoče šteti med temeljne osebnostne pravice. Ko le-ta nastane, pa je sestavljena iz moralnega in materialnega dela. Materialni del je vedno bolj pomemben, ker se avtorsko delo prenaša kot blago. Pomemben pa je tudi moralni del. Avtor ima pravico biti označen kot avtor. Osebnostni vidik se kaže zlasti pri moralnem delu avtorske pravice.

Glavni mednarodni pravni vir je Bernska konvencija o zaščiti del s področja umetnosti in književnosti. V Sloveniji je bil leta 1995 sprejet zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP).

Question 16

Avtorsko delo

Answer 16

Avtorska pravica obstoji na avtorskem delu. ZASP z generalno klavzulo definira avtorsko delo kot individualno intelektualno stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je na kakršenkoli način izražena, razen če ni z zakonom drugače določeno. Definicija avtorskega dela je ključno vprašanje avtorskega prava. Elementi generalne klavzule so naslednji:

• Avtorsko delo je individualna intelektualna stvaritev: gre za dosežek na intelektualnem področju. Avtorsko delo je samo tisto, ki ga ustvari človek (fizična oseba). Intelektualni element človeka mora biti odločilen. Pravne osebe sicer lahko imajo določena prenesena upravičenja, avtor pa je lahko samo fizična oseba. Bistvena je tudi individualnost. Prispevek avtorja mora biti iz dela razviden.
• Avtorsko delo je delo s področja književnosti, znanosti in umetnosti. Te pojme je potrebno razlagati zelo široko, zlasti umetnost.
• Avtorsko delo mora biti na kakršenkoli način izraženo. Avtor najprej dobi idejo (corpus mysticum), nato pa to idejo izrazi navzven (corpus mechanicum). Avtorsko delo mora biti izraženo tako, da je zaznavno s katerimkoli človekovim čutom. Ni potrebno, da je izraženo fizično, lahko ga npr. zaznavamo tudi s sluhom.

Določeni elementi niso pomembni za obstoj avtorskega dela:

• Kvantiteta truda oz. obseg dela. Problem se pojavlja zlasti pri naslovih. ZASP določa, da osnutki, sestavni deli in naslovi avtorskega dela lahko uživajo avtorskopravno varstvo, če so sami po sebi individualne intelektualne stvaritve. Če torej naslov je individualna intelektualna stvaritev, se šteje kot avtorsko delo. Vendar tudi če naslov, ki je že bil uporabljen, ni avtorsko delo, ga ni dovoljeno uporabiti za naslov drugega dela enake vrste, če bi to ustvarilo zmedo glede izvora dela.
• Postopek ali registracija. Avtorsko delo uživa popolno varstvo s samo stvaritvijo. To je bistvena razlika glede na pravice industrijske lastnine. Posebna registracija pri nas ni potrebna. V anglosaškem prostoru znak © (copyright) pomeni potrdilo, da je avtorsko delo registrirano in varovano. Tam je namreč registracija potrebna. Pri nas je ta znak nepotreben.

ZASP eksemplifikativno našteva nekaj stvaritev, ki so lahko avtorska dela, če izpolnjujejo pogoje iz generalne klavzule. Naštevanje je namenjeno njeni lažji razlagi. Te stvaritve so:

• Govorjena dela, npr. govori, pridige, predavanja. Vsako govorjeno delo ni avtorsko delo. Mora biti individualna intelektualna stvaritev. Rutinsko predavanje na nižjih stopnjah ni avtorsko delo, ker ne izpolnjuje pogoja intelektualnosti. Tudi pravni nasvet je lahko avtorsko delo, če izpolnjuje pogoje iz generalne klavzule (npr. obsežno pravno mnenje). Vprašanje, ali je neka stvaritev avtorsko delo, ni pomembno samo z avtorskopravnega stališča, temveč tudi z davčnega. Za dela, ki niso avtorska, je davek 45%, pri avtorskih delih pa se najprej odbije 60%, od preostalih 40% pa se plača 50% davka.
• Pisana dela, npr. leposlovna dela, članki, priročniki, študije, računalniški programi. Dela so lahko izražena v kakršnikoli pisavi.
• Glasbena dela z besedilom ali brez besedila.
• Gledališka, gledališko-glasbena in lutkovna dela.
• Koreografska in pantomimska dela. Avtorsko delo je lahko tudi umetnostno drsanje.
• Fotografska dela in dela, narejena po postopku, podobnem fotografiranju. Fotografsko delo mora imeti določeno stopnjo individualnosti (izbira motiva, osvetlitve, zornega kota…). Rutinska fotografija ni avtorsko delo. Meja je težko določljiva.
• Avdiovizualna dela, npr. filmi, televizijska produkcija. Ta dela zaznavamo istočasno z vidom in sluhom. Ker pri nastajanju filma sodeluje veliko število ljudi (režiser, scenarist, producent, igralci, scenograf…), je potrebna natančnejša opredelitev razmerij, ki nastanejo med njimi. Potrebno je določiti, kdo od teh oseb se šteje za avtorja.
• Likovna dela, npr. slike, grafike in kipi.
• Arhitekturna dela, npr. skice, načrti in izvedeni objekti s področja arhitekture, urbanizma in krajinske arhitekture. Pri arhitekturnem delu lahko nastanejo težave. Če arhitekt ustvari hišo za nekoga drugega, nastaneta dve pravici: lastninska (nosilec je lastnik) in avtorska. (nosilec je arhitekt). Vprašanje je, ali lahko lastnik poseže v avtorsko pravico in spremeni npr. barvo pročelja, prezida hišo itd. Arhitekturna dela se lahko zavarujejo tudi kot vzorci oz. modeli, če izpolnjujejo pogoje. V tem primeru govorimo o dvojnem varstvu.
• Dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja.
• Kartografska dela, npr. izdelava kartografske karte.
• Predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave, npr. tehnične risbe, načrti, skice, tabele, izvedenska mnenja, plastične predstavitve itd.

ZASP ne zahteva, da mora biti delo dokončano. Avtorsko delo je lahko tudi stvaritev v vmesni fazi (npr, skica, osnutek), če izpolnjuje pogoje iz generalne klavzule. Podobno je pri nedokončanih simfonijah. Prav tako je lahko avtorsko delo naslov, če izpolnjuje pogoje. Večinoma so naslovi kratki in je stopnja individualnosti majhna. Zato večina naslovov ne uživa avtorskopravnega varstva. Pri teh pa obstaja nevarnost, da jih bo kdo uporabil z namenom nasloniti se na prej ustvarjena dela. Zato obstaja dodatno varstvo, ki ni avtorskopravne narave. Tudi če naslov ni avtorsko delo, ga ni dovoljeno uporabiti za kasnejše delo enake vrste, če bi taka uporaba ustvarila ali utegnila ustvariti zmedo glede izvora dela. To ni varstvo avtorskega dela, temveč varstvo konkurence, saj uporaba istega naslova lahko pomeni dejanje nelojalne konkurence.

Izvedena dela so tista, ki temeljijo na podlagi prej ustvarjenih del:

• Predelave: Predelava je samostojno avtorsko delo, če je individualnost tako izrazita, da ustreza kriteriju. Pomeni poseg v avtorsko delo in je možna samo z dovoljenjem avtorja. S predelavo je mišljena taka sprememba dela, da lahko prispevek štejemo za samostojno delo. Če sprememba ni pomembna, lahko nastanejo sorodne pravice (npr. pravice izvajalcev). Najbolj tipične predelave so prevodi, aranžmaji, priredbe ki so ob splošnih pogojih lahko samostojna avtorska dela.
• Inspiracija: izvirnosti je vedno manj. Inspiracijo (npr. nesrečna ljubezen) je potrebno ločiti od predelave.
• Zbirna dela: gre za dela, ki so sestavljena iz več avtorskih ali drugih del. To so npr. enciklopedije, antologije, zbirke ljudskih pesmi ali književnih del, zbirka sodnih odločb, register predpisov itd. Če gre za individualne intelektualne stvaritve, so tudi zbirke lahko samostojna avtorska dela. Individualnost se lahko kaže v kriteriju izbiranja, uskladitvi ali sistematičnosti razporejanja vsebine. Zato je lahko avtorsko delo tudi register predpisov, ki sami po sebi niso avtorska dela. Če so v zbirko uvrščena dela, ki niso avtorska (npr. zakoni, konvencije), s samo uvrstitvijo ne postanejo avtorska. Z uvrstitvijo prvotnih (avtorskih) del v zbirko pa ne smejo biti prizadete pravice avtorjev teh del. Avtorji morajo za uvrstitev svojih del dati dovoljenje.

Določenim delom, ki sicer so individualne intelektualne stvaritve, ZASP ne priznava avtorskega varstva:

• Ideje, načela in odkritja: gre za duhovno intelektualno ustvarjalnost, ki pa ni izražena navzven ali pa gre za priobčenje že obstoječih naravnih zakonov. Avtorsko delo lahko nastane na podlagi odkritja ali ideje, ko oseba, ki je dobila idejo, to izrazi npr. v obliki književnega dela.
• Uradna besedila z zakonodajalnega, upravnega in sodnega področja, npr. sodba, zakon, upravni akt. Ta besedila niso avtorska dela, ker zakonodajalec želi, da se z njimi seznani čim širši krog ljudi. Obstajajo pa besedila, za katera je sporno, ali so uradna ali ne, npr. arbitražna odločba ad hoc arbitraže ali predlog zakona, ki ga pripravi nedržavna institucija (tak predlog je lahko avtorsko delo, ko pa je objavljen v Uradnem listu, izgubi avtorsko naravo). Prevod uradnega besedila je lahko avtorsko delo, razen če je objavljen kot uradno besedilo. Do tega prihaja predvsem pri mednarodnih konvencijah. Razlog, da uradna besedila niso avtorska, ni vsebinski, temveč pravnopolitični.
• Ljudske (folklorne) književne in umetniške stvaritve: te so po vsebini lahko takšne, da ustrezajo elementom generalne klavzule. Zaradi njihovih značilnosti in dejstva, da avtor običajno ni znan, pa jih ne štejemo za avtorske. Bernska konvencija sicer omogoča avtorskopravno varstvo ljudskih del, vendar mora biti v tem primeru ustanovljen organ, ki uveljavlja avtorske pravice namesto neznanih ali neobstoječih avtorjev. ZASP ne predvideva tovrstnega varstva, kar ni povsem ustrezno. Ljudske stvaritve pa so lahko varovane posredno, če so vsebovane v zbirki ali če so predelane.

Question 17

Avtor

Answer 17

Avtor je fizična oseba, ki je ustvarila avtorsko delo. Povezava med njim in avtorskim delom je zelo tesna. Avtor ne more biti žival ali stroj. Če nekdo izuri žival tako, da ta ustvari neko delo (npr. “nariše” sliko), žival ne more biti avtor. Podobno je pri računalniku, ki vsebuje program za ustvarjanje pesmi. Če je v ozadju delovanja živali ali računalnika individualni intelektualni prispevek dreserja ali programerja, se ta dva lahko štejeta kot avtorja.

Pravna oseba ne more biti avtor. Težava pa se pojavi pri skupinskih stvaritvah, ko npr. založba pripravi zbirko ali ko producentska hiša organizira sodelovanje več avtorjev. Pravne osebe, ki sodelujejo pri nastajanju avtorskega dela, ne morejo biti avtorji. Tu je potrebno razlikovati med avtorjem in nosilcem avtorske pravice. Avtor je vedno fizična oseba, ki lahko svoje pravice prenese na pravno osebo, ta pa tako postane nosilec avtorskih pravic.

Avtor je tisti, ki je ustvaril delo. Vendar pa ni vedno jasno, kdo je avtor določenega dela. Zato obstajajo domneve. Za avtorja velja tisti, katerega ime je na običajen način navedeno na delu ali pri objavi dela, dokler se ne dokaže nasprotno (auctor est is, quem opus demonstrat). Zaradi te domneve pri nas ni potrebno pripisati znaka © k avtorjevemu imenu. Če je znak © pripisan, to pomeni le, da je avtor tisti, ob čigar imenu se znak pripiše. Pojem “ime” je potrebno razumeti zelo široko. Tudi psevdonimna dela so lahko avtorska, če je znano, kdo se skriva pod psevdonimom. Če to ni znano, se delo šteje za anonimno. Včasih je dovolj samo znak, ki označi avtorja (npr. pri slikarjih). Čim je torej ustvarjalec na kakršenkoli način znan, se šteje za avtorja. Če avtor ni znan, se šteje, da je upravičen do uveljavljanja avtorskih pravic tisti, ki delo izda. Če tudi ta ni naveden, je upravičen tisti, ki je delo objavil. Anonimna dela prenehajo biti anonimna, ko se ugotovi, kdo je avtor. V tem primeru morata izdajatelj oz. založnik korist iz avtorskih pravic prenesti na avtorja. To velja tudi v primeru, ko avtor želi ostati anonimen.

Avtorsko delo lahko ustvari več avtorjev skupaj. V tem primeru govorimo o soavtorstvu. Delo je lahko sestavljeno iz posameznih prispevkov posameznih avtorjev ali pa je kot nedeljiva celota skupno delo več avtorjev. Če so prispevki jasno ločljivi, je vsak avtor nosilec pravic na svojem delu. Če pa se prispevkov posameznega avtorja ne da ločiti, če je torej delo nedeljiva celota, imajo vsi soavtorji nedeljivo avtorsko pravico (podobno kot pri solastnini). Vsi soavtorji so avtorji celotnega dela po idealnih deležih glede na kvantitativni prispevek vsakega od njih, če s pogodbo ni drugače določeno. Razpolaganje z delom je skupno in nerazdelno. Če se soavtorji o tem ne morejo dogovoriti, nastane težava. Posamezen soavtor ne more nasprotovati razpolaganju z delom v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Če želi polovica avtorjev skleniti pogodbo, polovica pa ne, se spor običajno reši na izvensodni način. Do sodne odločitve pride le v manjšem številu primerov.

Do soavtorstva lahko pride tudi takrat, ko več avtorjev združi svoja dela naknadno, meje med njimi pa se zabrišejo. Govorimo o avtorjih združenih del. Za njih veljajo enaka pravila kot za soavtorje.

Question 18

Avtorska pravica - splošno

Answer 18

Avtorska pravica je pravica, ki pripada avtorju kot ustvarjalcu avtorskega dela. Nastane že s samo stvaritvijo in postopek registracije ni potreben. To je bistvena razlika glede na pravice industrijske lastnine. Tako kot za pravice industrijske lastnine pa je tudi za avtorsko pravico značilno prepletanje moralnih in materialnih upravičenj. Zato v avtorskem pravu obstaja več teorij. Po dualistični teoriji stvaritev avtorskega dela ustvari dve pravici: avtorsko moralno in avtorsko materialno, ki bi ju morali ločeno obravnavati. Monistična teorija govori o eni sami pravici, ki je ni mogoče deliti. Vmesna teorija prav tako govori o eni pravici, ki pa je sestavljena iz moralnih in materialnih upravičenj. Različne teorije imajo le akademski značaj, v praksi pa niso pomembne. Res pa je, da obstaja v pozitivnopravni ureditvi različen režim za materialna in moralna upravičenja. Moralna upravičenja npr. niso prenosljiva.

Avtorska pravica je ustavno zajamčena pravica. Ustava RS zagotavlja njeno varstvo. Varstvo je zagotovljeno tudi s številnimi mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah. Avtorska pravica je absolutna, velja erga omnes. Je monopolna, avtor ima izključno pravico dovoliti ali prepovedati izkoriščanje dela.

ZASP definira avtorsko pravico kot enovito pravico, iz katere izhajajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice), izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in druga upravičenja (druge pravice) avtorja. Avtorska pravica je torej sestavljena iz več upravičenj, znotraj katerih so še posamezne podvrste. Kljub temu, da ZASP govori o enoviti pravici, v nadaljevanju uporablja izraze: moralne avtorske pravice, materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja. Gre za nomotehnično nadomestitev izraza “upravičenje” z izrazom “pravica”.

Question 19

Moralna avtorska pravica

Answer 19

Moralne avtorske pravice varujejo avtorja glede njegovih duhovnih in osebnih vezi do dela. Bernska konvencija je sprva vsebovala le materialne pravice, moralne pa so bile dodane v kasnejši redakciji. ZASP našteva štiri vrste moralnih avtorskih pravic:
a) Pravica priznanja avtorstva. Avtor ima izključno pravico do priznanja avtorstva na svojem delu in lahko določi, ali naj se pri objavi dela navede njegovo avtorstvo in s kakšno oznako. Avtor ima tudi možnost določiti, naj se njegovega imena ne navede. Če se kot avtor označi kdo drug, govorimo o plagiatu (lat. plagium, kar je prvotno pomenilo rop človeka). To je kršitev avtorske pravice, ki ima lahko posledice tudi v njenem materialnem delu. V praksi je težko ločiti primere, ko nekdo prevzame avtorsko delo, in primere, ko nekdo le povzame, kar je splošno znano. To je zlasti težko pri glasbenih ali književnih delih, kjer obstajajo določena toga pravila (takt, rima, oblika…).

b) Pravica prve objave. Avtor ima izključno pravico odločiti, ali, kdaj in kako bo njegovo delo prvič objavljeno. Ima pravico, da se odloči, ali bo delo sploh dostopno javnosti. Objava ni pogoj za nastanek avtorskega dela. Rokopis je lahko avtorsko delo, a še ne pomeni objave. Ta pravica vsebuje tudi materialno komponento, saj objava avtorju prinaša premoženjske koristi.
c) Pravica spoštovanja dela. Avtor ima izključno pravico, da se upre skazitvi in vsakemu drugemu posegu v svoje delo ali vsaki uporabi svojega dela, če bi ti posegi ali uporaba lahko okrnili njegovo osebnost. Kršitev pravice je torej podana, če gre za poseg v delo in če je okrnjena avtorjeva osebnost, npr. predelava dela, ki je avtor ni dovolil, zlasti pri likovnih ali literarnih delih. Poseg v delo mora biti tak, da ga lahko štejemo za neprimernega, npr. razstavitev vrhunske slike na razstavi kičastih amaterskih slik.
d) Pravica skesanja (droit de repentir). Ta pravica je podobna institutu skesanja iz obligacijskega prava. Avtor ima izključno pravico, da do imetnika materialne avtorske pravice slednjo prekliče, če ima za to resne moralne razloge in če predhodno imetniku povrne škodo, ki mu s tem nastane. Gre za prepletanje materialnega in moralnega vidika avtorske pravice. Pravica skesanja temelji na dejstvu, da je avtor s pogodbo prenesel določeno materialno pravico na drugega. Pogodba veže obe stranki. Če pa ima avtor resne moralne zadržke, lahko enostransko odstopi od nje (jo prekliče). Moralni razlogi za skesanje so lahko različni, npr. sprememba avtorjevega odnosa do dela, spremenjene razmere v družbi, morajo pa biti resni. Pogoj za preklic pogodbe je tudi povrnitev škode, ki nastane drugi pogodbeni stranki. Ta mora avtorju v treh mesecih od prejema preklica sporočiti obseg škode. Če tega ne stori, učinkuje pravica skesanja s potekom roka, pravica do odškodnine pa ugasne. Z uveljavitvijo pravice skesanja materialna avtorska pravica imetnika ugasne. ZASP določa varovalko, ki avtorju preprečuje zlorabo. Pravica skesanja je namreč vezana na moralne in ne na materialne razloge. Če želi avtor po uveljavitvi pravice skesanja ponovno prenesti materialne avtorske pravice, mora v desetih letih po uveljavitvi ta prenos prednostno in pod prejšnjimi pogoji ponuditi prvotnemu imetniku. Pri nekaterih vrstah avtorskih del pravice do skesanja ni. To so računalniški programi, avdiovizualna dela in baze podatkov. Gre za dela, pri katerih so potrebna velika vlaganja oz. sodeluje večje število avtorjev.

Question 20

MATERIALNE AVTORSKE PRAVICE

Answer 20

ZASP z generalno klavzulo definira materialne avtorske pravice kot pravice, ki varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela. Njihova temeljna značilnost je izključnost, temeljno načelo pa in dubio pro auctore. V dvomu je potrebno razlagati pravni režim v korist avtorja. Če z zakonom ni drugače določeno, je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu z zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico. ZASP eksemplifikativno našteva nekaj značilnih materialnih avtorskih pravic. To pomeni, da krog materialnih pravic ni zaprt. Deli jih glede na uporabo dela v telesni (materialni) obliki, netelesni (nematerialni) obliki in spremenjeni obliki:

a) Uporaba dela v telesni obliki (delo je fiksirano na določenem nosilcu) obsega zlasti naslednje avtorjeve pravice:
- Pravica reproduciranja avtorskega dela je izključna pravica, da se delo fiksira na materialnem nosilcu ali drugem primerku, ne glede na vrsto postopka in primerka ali njihovo število. Možna je samo v primerih, ko je je delo mogoče fiksirati na neko stvar, nosilec. Delo se reproducira zlasti v obliki grafičnega razmnoževanja, tridimenzionalnega razmnoževanja, zgraditve oz. izvedbe arhitekturnega objekta, fotografiranja, tonskega ali vizualnega snemanja ter shranitve v elektronski obliki. Število kopij ni pomembno, saj gre za reprodukcijo tudi v primeru, ko je izdana ena sama. Pri tej pravici pride do izraza nasprotje med interesom avtorja in interesom javnosti, da se seznani z delom. Zato ZASP vsebuje nekatere omejitve avtorske pravice in določenim osebam dovoljuje izkoriščanje dela tudi brez dovoljenja avtorja. Omejitve so številne zlasti pri pravici reproduciranja.
- Pravica distribuiranja je izključna pravica, da se izvirnik ali primerki dela dajo v promet s prodajo ali drugačno obliko prenosa lastninske pravice ali s tem namenom ponudijo javnosti. Je tesno povezana s pravico reproduciranja, saj se običajno prenašata skupaj. Pravica distribuiranja se nanaša na primerke, ki so bili ustvarjeni z reproduciranjem, pa tudi na izvirnik. Obsega tudi izključno pravico, da se primerki dela uvozijo v določeno državo zaradi nadaljnjega distribuiranja, ne glede na to, če so bili izdelani zakonito ali ne.
- Pravica dajanja v najem je izključna pravica, da se izvirnik ali primerki dela dajejo v rabo za določen čas ter za neposredno ali posredno gospodarsko korist (odplačno). Pri določenih delih ta pravica zaradi njihove narave ne pride v poštev: arhitekturni objekti, izvirniki ali primerki del uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja, izvirniki ali primerki del zaradi javne priobčitve itd.

b) Uporaba dela v netelesni obliki (javna priobčitev dela) obsega zlasti naslednje avtorjeve pravice:
- Pravica javnega izvajanja obsega izključne pravice, da se delo s področja književnosti javno recitira z živo izvedbo (pravica javnega recitiranja), da se glasbeno delo priobči javnosti z živo izvedbo (pravica javnega glasbenega izvajanja) in da se delo priobči javnosti z odrsko uprizoritvijo (pravica javnega uprizarjanja).
- Pravica javnega prenašanja se navezuje na pravico javnega izvajanja. Je izključna pravica, da se recitacije, izvedbe ali uprizoritve dela prenašajo po zvočniku, zaslonu ali podobni tehnični napravi zunaj prvotnega prostora ali kraja.
- Pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami je izključna pravica, da se recitacije, izvedbe ali uprizoritve dela, ki so posnete na fonograme (nosilce zvoka) ali videograme (nosilce slike), priobčijo javnosti. Do posnetka pride tako, da avtor dovoli reprodukcijo. Nosilec pravice reprodukcije običajno pridobi tudi pravico distribuiranja, kar pomeni, da lahko daje videograme ali fonograme v promet. Vendar pa to še ne pomeni, da se ti nosilci lahko javno predvajajo. Kupec videograma ali fonograma sicer pridobi pravico do zasebne uporabe, ne sme pa posnetka javno predvajati (npr. v gostinskem lokalu, na avtobusu…), če mu avtor tega izrecno ne dovoli. Avtor običajno prenese samo posamezne materialne pravice. Ni nujno, da jih prenese v celoti. Prenos vsake posamezne materialne pravice mora biti izrecno dogovorjen!
- Pravica javnega prikazovanja je izključna pravica, da se s tehničnimi sredstvi priobči javnosti avdiovizualno delo (npr. film) ali delo s področij fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, urbanizma, uporabne umetnosti, industrijskega oblikovanja, kartografije in predstavitev znanstvene ali tehnične narave.
- Pravica radiodifuznega oddajanja je izključna pravica, da se delo priobči javnosti s pomočjo radijskih ali televizijskih programskih signalov, namenjenih javnosti, in sicer brezžično ali po žici. Avtor ima torej pravico dovoliti ali prepovedati prenos po radiu ali televiziji. Težave so predvsem pri satelitskih in kabelskih sistemih.
- Pravica radiodifuzne retransmisije je izključna pravica, da se sočasno, nespremenjeno in neskrajšano priobči neko radiodifuzno oddajano delo, če jo vrši druga RTV organizacija od prvotne. Če avtor dovoli radiodifuzno oddajanje eni RTV organizaciji, to ne pomeni, da lahko delo oddajajo tudi druge. Vsaka mora pridobiti posebno dovoljenje od avtorja.

c) Uporaba dela v spremenjeni obliki obsega zlasti naslednje avtorjeve pravice:
- Pravica predelave je izključna pravica, da se neko prvotno delo prevede, odrsko priredi, glasbeno aranžira, spremeni, vključi v kako drugo delo ali kako drugače predela. Ta pravica je podobna moralni pravici spoštovanja dela. Vendar pa gre tu za materialno pravico, za materialne interese avtorja. Pri predelavi se vedno postavlja vprašanje, ali pridobi avtorsko pravico avtor prvotnega dela ali avtor predelave. Avtor prvotnega dela obdrži izključno pravico do uporabe svojega dela v predelani obliki, če ni z zakonom ali pogodbo določeno drugače. Običajno se avtor prvotnega dela in avtor predelave s pogodbo dogovorita, kako bosta uveljavljala svoje pravice.
- Pravica avdiovizualne priredbe je izključna pravica, da se prvotno delo predela ali vključi v avdiovizualno delo. Največkrat gre za predelavo književnega dela v film.

Question 21

DRUGE PRAVICE AVTORJA

Answer 21

Skupna značilnost teh pravic je, da niso izključne. Gre za upravičenja, ki so del avtorske pravice, vendar niso monopolne narave. ZASP pozna štiri take pravice:

a) Sledna pravica (droit de suite, pravica zasledovanja). Obstaja tudi na drugih pravnih področjih, npr. v stečajnem pravu. Če je izvirnik likovnega dela prodan ali z drugačno obliko prenosa lastninske pravice odplačno odsvojen, ima njegov avtor pravico biti o tem obveščen in pravico do nadomestila v obsegu 3% od maloprodajne cene. Za te obveznosti odgovarja vsakokratni odsvojitelj dela. Če je odsvojitev izvršena preko galerista ali na dražbi, odgovarjajo tudi posredniki solidarno z odsvojiteljem. Zastaralni rok začne teči, ko avtor zve za prodajo. Sledna pravica ne more biti predmet odpovedi, razpolaganja med živimi (avtor je ne more prenesti) in izvršbe. Lahko pa je predmet dedovanja. Na podlagi sledne pravice avtor ne more prepovedati prodaje, lahko le zahteva 3% provizijo.
b) Pravica dostopa in izročitve. Tudi ta pravica se pretežno nanaša na likovna dela, ni pa nujno. Gre za primere, ko avtor svojega dela nima v posesti (ker ga je npr. prodal). Posestnik dela lahko drugim prepove dostop. Avtor pa ima pravico dostopa k izvirniku ali primerku svojega dela, če je to potrebno zaradi uresničevanja pravice reproduciranja ali pravice predelave dela in če to ne nasprotuje posestnikovim upravičenim interesom. Prav tako lahko avtor zahteva izročitev izvirnika likovnega ali fotografskega dela zaradi njegovega razstavljanja, če izkaže upravičen interes. V primeru izročitve lahko posestnik zahteva varščino ali drugo ustrezno zavarovanje.
c) Pravica javnega posojanja je pravica do ustreznega nadomestila, kadar se daje izvirnik ali primerek dela v rabo za določen čas, brez neposredne ali posredne gospodarske koristi in če poteka preko javnih zavodov ali zavodov s pravico javnosti. Avtor ima torej pravico do nadomestila tudi v primeru neodplačnega javnega izposojanja. To pa ne velja za rabo določenih avtorskih del: pisana dela v javnih knjižnicah, arhitekturni objekti, dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja in še nekatera druga.
d) Pravica do nadomestila. Avtor ima pravico do primernega nadomestila za reproduciranje avtorskega dela (tonsko ali vizualno snemanje, fotokopiranje), ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe. Nadomestilo se plačuje pri prvi prodaji ali uvozu naprav za vizualno ali tonsko snemanje, fotokopirnih strojev, novih nosilcev zvoka (kaset, plošč) in od fotokopij, narejenih za prodajo. Zavezanci za plačilo so proizvajalci naprav za tonsko ali vizualno snemanje, fotokopirnih strojev, novih nosilcev zvoka in imetniki naprav, ki ponujajo odplačno fotokopiranje. Poleg proizvajalcev teh naprav so solidarno odgovorni tudi uvozniki, razen če je uvoz namenjen za zasebno in nekomercialno uporabo kot del osebne prtljage. Višino nadomestila predpiše Vlada RS. Pravica do nadomestila ne more biti predmet odpovedi, razpolaganja med živimi in izvršbe. Lahko pa je predmet dedovanja.

Question 22

OMEJITVE AVTORSKE PRAVICE

Answer 22

Čeprav je avtorska pravica monopolna, obstajajo določene omejitve. Avtor lahko svojo avtorsko pravico omeji sam, npr. s pogodbo ali oporoko. Določene omejitve pa so taksativno naštete tudi v ZASP. Potrebno jih je razlagati v skladu z načelom in dubio pro auctore. Interesi avtorja ne smejo biti nesorazmerno prizadeti. ZASP pozna vsebinske in časovne omejitve. Med vsebinske spadata zakonita licenca in prosta uporaba.

5.2. VSEBINSKE OMEJITVE
Vsebinske omejitve so dopustne v primerih, ki so določeni z zakonom. Obseg take uporabe avtorskih del mora biti omejen glede na namen, ki ga je treba doseči, biti mora v skladu z dobrimi običaji, ne sme nasprotovati običajni uporabi dela in ne sme biti v nerazumni meri v nasprotju z zakonitimi interesi avtorja. ZASP pozna dve vsebinski omejitvi:
a) Zakonita licenca je značilna predvsem za avtorsko pravo. Pomeni odplačno uporabo avtorskega dela in pripada tretji osebi po samem zakonu (brez dovoljenja avtorja). Avtor je ne more preprečiti, lahko le zahteva ustrezno nadomestilo. Brez prenosa ustrezne materialne pravice, vendar ob plačilu primernega nadomestila, je torej dopustno:

• reproduciranje avtorskih del v čitankah in učbenikih, namenjenih za pouk;
• reproduciranje člankov iz periodičnega tiska v periodičnem tisku. Članki se (ob plačilu) lahko reproducirajo, če obravnavajo splošna vprašanja in če avtor tega ni izrecno prepovedal. Če gre za profesionalen strokoven članek, ta možnost ne pride v poštev. Namen je obveščanje širšega kroga javnosti.
  Zakonita licenca posega v pravico reproduciranja, vsa ostala upravičenja pa avtorju ostanejo. Pri taki uporabi je potrebno navesti avtorja in vir, kjer je bilo delo objavljeno.

b) Prosta uporaba pomeni uporabo avtorskega dela brez dovoljenja avtorja in brez plačila ustreznega nadomestila. Primerov proste uporabe je več:
- Reproduciranje za lastno uporabo (privat use). Najpogostejši primeri so fotokopiranje, presnemavanje glasbenih del, računalniških programov itd. Olajšana možnost reproduciranja vpliva na kreativnost avtorja in zaradi manjše naklade povečuje stroške izdaje. Vendar pa bi bila splošna prepoved reproduciranja nemogoča in neučinkovita. Zato ZASP določa pogoje, pod katerimi je reproduciranje za lastno uporabo (brez dovoljenja in plačila avtorju) možno. Reproduciranje je prosto:
• če je izvršeno v največ v treh primerkih;
• če gre za privatno uporabo fizične osebe ali za lastno uporabo znotraj arhivov, javnih knjižnic ter izobraževalnih in znanstvenih ustanov.
Prosto reproduciranje ni dovoljeno glede pisanih del v obsegu celotne knjige (knjigo je mogoče fotokopirati samo po delih, v celoti pa samo v primeru, ko je razprodana že najmanj dve leti), glede grafičnih izdaj glasbenih del (notni zapis je mogoče prepisati le na roko), glede baz podatkov, glede računalniških programov ter v obliki izvedbe arhitekturnega objekta.
Tudi v primeru prostega reproduciranja pa uporaba ni povsem prosta, saj gre avtorjem določeno nadomestilo, ki se oblikuje tako, da se plačuje določen znesek pri viru (a la source), torej tam, kjer nastane možnost reproduciranja. Proizvajalci ali uvozniki naprav za snemanje, fotokopiranje in proizvajalci ali uvozniki nosilcev zvoka oz. slike (kasete, plošče) morajo namreč ob prvi prodaji ali uvozu plačati določen znesek, ki ga določi Vlada RS. Iz zneskov se oblikuje poseben sklad, s katerim razpolagajo združenja avtorjev. Praktično ni mogoče, da bi denar neposredno dobil tisti avtor, katerega delo se reproducira.

• Citiranje je prevzemanje avtorskega dela v drugo delo, ki je lahko avtorsko ali pa tudi ne. Številnih del, zlasti na znanstvenem področju, brez citiranja sploh ne bi bilo mogoče ustvariti. Tudi tu so določeni pogoji:
  • mora iti za dejansko citiranje z namenom ponazoritve, soočenja ali napotitve;
  • primerjava med citiranim in novim delom mora biti vsebinska;
  • navesti je potrebno avtorja in vir.
• Zaradi pridobitve informacije javnega značaja (interes javne obveščenosti) je prosto (ob navedbi avtorstva in vira):
  • pri obveščanju o dnevnih dogodkih reproducirati dela, ki se vidijo ali slišijo ob poteku tega dogodka;
  • pripraviti in reproducirati povzetke izdanih časopisnih in podobnih člankov v pregledih tiska;
  • reproducirati javne politične govore in javne govore na obravnavah pred državnimi, cerkvenimi in podobnimi organi;
  • uporabiti dnevne novice in vesti, ki imajo naravo tiskovnega poročila.
• Za namene pouka je prosto (ob navedbi avtorstva in vira):
  • javno izvajanje del (recitiranje, odrska uprizoritev…) v obliki neposrednega pouka;
  • javno izvajanje objavljenih del na brezplačnih šolskih slovesnostih pod pogojem, da izvajalci ne prejmejo plačila;
  • sekundarno radiodifuzno oddajanje RTV šolskih oddaj.
• Predelava dela je v določenih primerih prosta:
  • če gre za zasebno ali drugo lastno predelavo, ki ni namenjena in ni dostopna javnosti (nekdo si npr. doma zaigra predelano skladbo na klavirju);
  • če gre za predelavo v parodijo ali karikaturo, če to ne ustvari zmede glede izvora dela.
• Dela na splošno dostopnih krajih (v parkih, na ulicah, trgih…) so v prosti uporabi, če se le-ta ne izvršuje v tridimenzionalni obliki ali za isti namen kot prvotno delo ali za doseganje premoženjske koristi.
• Objavljena dela, ki so nebistvena pritiklina glede na siceršnjo namembnost nekega predmeta, so pri izkoriščanju tega predmeta v prosti uporabi.
• Dela, ki so na javno dostopnih razstavah, dražbah, sejmih ali zbirkah, lahko njihov prireditelj prosto reproducira v katalogih, ki jih izda v ta namen.
• Uporaba dela pred arbitražami ter sodnimi, upravnimi ali drugimi državnimi organi v obsegu, ki je potreben zaradi izvajanja dokazov, je prosta.
• Obrati in trgovine, ki proizvajajo ali dajejo v promet kasete, plošče, glasbene stolpe, videorekorderje itd., lahko prosto reproducirajo dela v obsegu, ki je potreben, da se preizkusi delovanje teh naprav pri proizvodnji ali prodaji.

5.3. ČASOVNE OMEJITVE
Monopol avtorja ni časovno neomejen. S pretekom rokov trajanja avtorske pravice avtorsko delo ni več avtorskopravno varovano. Uporaba postane prosta, vsa upravičenja ugasnejo. Taka ureditev je lahko sporna zlasti pri moralnih upravičenjih, zato nekatere zakonodaje določajo, da moralne avtorske pravice ne ugasnejo. Vendar pa mora biti v tem primeru ustanovljen organ, ki skrbi za njihovo varovanje.

ZASP določa, da avtorska pravica po preteku roka ugasne kot celota (z eno samo izjemo). Avtorska pravica traja za avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti (post mortem auctoris, p.m.a.). Rok je usklajen z evropsko direktivo. Če je avtorjev več (soavtorstvo), začne rok teči od smrti soavtorja, ki je umrl zadnji. Pri avdiovizualnih in kolektivnih delih (kjer je zelo veliko avtorjev) in pri anonimnih in psevdonimnih delih (če se avtorja ne odkrije) začne rok teči od objave dela (post publicationem operis, p.p.o.). Če teče rok trajanja od objave, delo pa ni bilo objavljeno v 70 letih od stvaritve, preneha avtorska pravica v 70 letih od stvaritve. Če se delo objavi v zvezkih, delih, nadaljevanjih, izdajah, nanizankah in se rok trajanja računa po dnevu objave dela, se rok trajanja računa za vsako od teh sestavin posebej. Nebistvene spremembe zbirke ne podaljšajo trajanja avtorske pravice zbirki. Vsi roki začnejo teči 1. januarja v naslednjem letu po dogodku (smrti oz. objavi).

Izjema je pravica skesanja. Ta ugasne s smrtjo avtorja. Vse ostale pravice in koristi uveljavljajo dediči.

Question 23

RAZMERJE MED AVTORSKO IN LASTNINSKO PRAVICO

Answer 23

Med pravicami intelektualne lastnine in lastninsko pravico obstajajo določene podobnosti (npr. absolutnost), pa tudi razlike. V avtorskem pravu lahko pride do nasprotja med avtorsko in lastninsko pravico. Če npr. slikar raztrga svojo sliko in jo vrže v smeti, nekdo drug pa jo najde in sestavi, slikar izgubi lastninsko pravico na platnu (derelikcija), ne pa tudi avtorske pravice na sliki. Lastninsko pravico z okupacijo pridobi najditelj, ne pa tudi avtorske, ki z derelikcijo ne preneha. Najditelj ima lahko sliko v posesti, ne sme pa poseči v moralno in materialno avtorsko pravico slikarja. Naslednji primer je primer slikarja, ki je po naročilu naslikal fresko na steno v hiši, ki je bila last naročnika. Lastninsko pravico je imel naročnik, avtorsko pa slikar. Ko je naročnik v svojo hišo povabil goste, so se ti zgražali nad golimi telesi, ki so bila upodobljena na freski. Zato se je naročnik odločil, da bo akte “oblekel”. Temu pa se je slikar uprl, saj je šlo za poseg v njegovo avtorsko pravico.

Avtorska pravica ne obstaja na stvari, temveč na stvaritvi. Vendar pa je vezana na stvar, na kateri je stvaritev ustvarjena. Če je stvar v lasti avtorja, ni težav. Do nasprotij pa lahko prihaja takrat, ko je stvar v lasti nekoga drugega. ZASP v posebnem poglavju obravnava nekatera možna nasprotja med lastninsko in avtorsko pravico. Izhaja iz načela ločenega soobstoja, neodvisnosti, praktične konkordance. Avtorska pravica je neodvisna in skladna z lastninsko pravico in drugimi pravicami na stvari, na kateri je avtorsko delo vsebovano, če ni z zakonom drugače določeno. Pravici torej obstajata ločeno. Posledica tega načela je načelo ločenosti pravnega prometa (prenosa). Pravni promet s posamičnimi materialnimi avtorskimi pravicami ali drugimi pravicami avtorja na delu ne vpliva na lastninsko pravico na stvari, na kateri je to delo vsebovano, če ni z zakonom ali pogodbo drugače določeno. Na drugi strani pa pravni promet z lastninsko pravico na stvari ne vpliva na avtorsko pravico, če ni z zakonom ali pogodbo drugače določeno. Obe pravici se torej načeloma prenašata ločeno, stranki pa se lahko dogovorita drugače.

Avtorsko delo je individualna stvaritev. V zakonski zvezi pa se vse premoženje, ki je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, šteje za skupno premoženje zakoncev. Tu pride do nasprotja, ki ga rešuje ZASP. V skupno premoženje zakoncev spadajo samo premoženjske koristi, ki izvirajo iz avtorske pravice. Zakonec torej ni soavtor, pač pa participira na premoženjskih koristih, dohodkih, ki jih avtor pridobi s svojim delom. Moralne avtorske pravice ostanejo avtorju. ZASP ne rešuje vseh možnih nasprotij, ki lahko nastanejo. To bo morala storiti sodna praksa.

Avtorsko delo, ki je fiksirano na določenem nosilcu, se lahko da v promet s pogodbo, ki se nanaša na prenos stvari in avtorske pravice. Če kupimo knjigo, je v kupnino vštet tudi avtorski honorar. Kupec pa ne pridobi avtorskih upravičenj. Če bi želel knjigo prodati naprej, tega ne bi mogel storiti brez dovoljenja avtorja, saj bi sicer kršil pravico distribuiranja. Zato se je pojavila doktrina konzumacije (izčrpanja). S prvo prodajo ali drugačno obliko pridobitve lastninske pravice (first sale) na izvirniku ali primerku dela, ki se izvrši z izrecnim ali tihim soglasjem avtorja, je pravica distribuiranja izčrpana. Doktrina konzumacije je omejena na ozemlje Republike Slovenije. Če avtor prenese lastninsko pravico na stvari, ugasne njegova pravica distribuiranja v Sloveniji, v drugih državah pa je še vedno živa.

Pravica distribuiranja je urejena z direktivo Evropske skupnosti o računalniških programih in direktivo o najemih avtorskih del. Če avtor dovoli licenco za eno državo članico ES, ne pa tudi za druge, gre lahko za omejitev pravice do prostega pretoka blaga. Rimska pogodba o ustanovitvi ES sicer dopušča omejitve prostega pretoka blaga zaradi varovanja pravic intelektualne lastnine. Z direktivama pa je ES dosegla, da se konzumacija nanaša na celotno območje ES. Če da avtor svoje delo v promet v katerikoli državi članici ES, pravica distribuiranja ugasne za celotno območje ES.

Pravica predelave je ena od izključnih avtorjevih upravičenj. Težava nastane zlasti pri arhitekturnih delih, ko se lastnik hiše odloči za njeno predelavo, nosilec avtorske pravice pa je arhitekt. V tem primeru je arhitektova pravica predelave omejena. Če namerava lastnik arhitekturnega objekta to delo predelati, mora predelavo prednostno ponuditi avtorju prvotnega dela, če je ta živ in običajno dosegljiv. Če avtor neupravičeno odkloni sodelovanje, lahko lastnik delo prosto predela. Pri tem mora spoštovati moralne avtorske pravice.

Kadar lastnik izvirnika dela ni tudi avtor, se postavlja vprašanje, ali lahko lastnik uniči izvirnik. Vprašanje rešuje ZASP. Če bi moral lastnik izvirnika glede na okoliščine primera domnevati, da ima avtor upravičen interes za njegovo ohranitev, takega izvirnika ne sme uničiti, ne da bi poprej avtorju ponudil njegovo vrnitev proti plačilu vrednosti gradiva. Če vrnitev ni mogoča (delo je npr. vgrajeno), mora lastnik avtorju omogočiti izdelavo primerka izvirnika. Pri arhitekturnem objektu (npr. porušenje hiše) je posebnost, saj je nesmiselno, da bi lastnik ponudil hišo arhitektu v odkup. Zato ima arhitekt samo pravico, da delo fotografira in na svoje stroške zahteva izročitev reprodukcije načrtov.

Question 24

PRENOS AVTORSKE PRAVICE

Answer 24

Večina avtorjev ustvarja z namenom pridobivanja premoženjske koristi. Naš sistem sprejema monistično teorijo, ki pa v primeru razpolaganja z avtorsko pravico odpove. ZASP namreč določa, da se lahko med živimi (inter vivos) prenašajo samo materialne in druge avtorske pravice. Moralne avtorske pravice (razen pravice skesanja) se lahko prenašajo le z dedovanjem (mortis causa). Na avtorsko pravico ni mogoče seči s prisilno izvršbo. S prisilno izvršbo je mogoče seči samo na premoženjske koristi, ki izvirajo iz avtorske pravice.

Materialne in druge avtorske pravice se prenašajo predvsem s pogodbo. Gre za prenos avtorske pravice in ne za prenos stvari, na kateri je fiksirano delo, čeprav sta običajno ta dva prenosa povezana. Sklop pravil, ki urejajo pravni promet z avtorsko pravico, imenujemo tudi avtorsko pogodbeno pravo. Avtorsko pogodbeno pravo se deli na splošni in posebni del. Splošni del velja za vse avtorske pogodbe, posebni pa ločeno obravnava posamezne pogodbe. Za vprašanja, ki z ZASP niso posebej urejena, se uporabljajo splošna pravila ZOR.

Question 25

SPLOŠNI DEL AVTORSKEGA POGODBENEGA PRAVA

Answer 25

Za pogodbeni prenos materialnih in drugih avtorskih pravic veljajo nekatera temeljna načela:

• Načelo in dubio pro auctore. Pravila, zapisana v pogodbi, se razlagajo v korist avtorja.
• Načelo ločenosti prenosov. Avtorska pogodba se nanaša na prenos materialnih in drugih avtorskih pravic. Šteje se, da se prenaša samo posamezna materialna oz. druga avtorska pravica, če s pogodbo ni izrecno določeno, da se prenaša več pravic.
• Načelo avtonomije strank. Stranke se lahko dogovorijo o prenosu avtorske pravice s poljubno pogodbo. Obstajajo pa nekatere tipične avtorske pogodbe: založniška pogodba, pogodba o izvedbi avtorskega dela, pogodba o naročilu avtorskega dela, pogodba o zaposlitvi z vidika avtorske pravice, pogodbe na področju filmskih del.

Avtorska pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki. Samo če zakon izrecno določa, zadošča tudi ustna oblika.

Avtor lahko prenese materialne in druge avtorske pravice v celoti ali po delih. V praksi se avtorska pravica redko prenese v celoti. V dvomu se šteje, da je prenos omejen. Omejitve se lahko nanašajo na vsebino, ozemlje (prostor) in čas.

Vsebinske omejitve: prenos je lahko izključen ali neizključen. Pri izključnem prenosu pridobi pridobitelj izključno pravico, ki jo je prej imel avtor (pravico dovoliti objavo, prepovedati izkoriščanje ). Izključni prenos upravičuje imetnika, da na dogovorjeni način uporablja delo ob izključitvi avtorja in vseh drugih oseb. Neizključni prenos pa upravičuje imetnika, da na dogovorjen način uporablja delo poleg avtorja ali drugih imetnikov. Podlicenca je možnost, da pridobitelj avtorsko pravico prenese naprej.

Prostorske omejitve: avtor lahko prenese pravico tako, da jo pridobitelj izkorišča na določenem omejenem ali neomejenem ozemlju.

Časovne omejitve: prenos je lahko dogovorjen za določen ali nedoločen čas.

ZASP izhaja iz načela in dubio pro auctore in zato postavlja nekatere domneve, s katerimi želi zaščititi avtorje, ki so običajno v slabšem položaju v primerjavi z založniškimi ali RTV podjetji. Te domneve so:

• Domneve glede obsega prenosa: Če z zakonom ali s pogodbo ni določeno drugače, se šteje, da je bil dogovorjen neizključni prenos, da velja samo za Republiko Slovenijo in da velja za čas, ki je običajen za določeno vrsto del. Prav tako morata stranki v pogodbi izrecno določiti možnost podlicence, sicer se šteje, da je pridobitelj nima.
• Če ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, se šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe. Potrebno je torej presojati pogodbeni namen strank.
• Nekatere avtorske pogodbe so po samem zakonu nične. Nične so pogodbe, s katerimi avtor prenaša na drugo osebo: avtorsko pravico kot celoto (prenašajo se lahko samo materialne in druge avtorske pravice, ne pa tudi moralne), moralne avtorske pravice, materialne avtorske pravice na vseh svojih prihodnjih delih ali materialne avtorske pravice za neznane oblike uporabe svojega dela.
• Nejasne določbe pogodbe se razlagajo v korist avtorja.
• Tudi če avtorski honorar ni bil dogovorjen, ga pridobitelj dolguje. Določi se po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera. V dvomu je torej pogodba odplačna. O neodplačnosti se morata stranki izrecno dogovoriti.
• Tudi v avtorskem pravu velja načelo pacta sunt servanda. Vendar pa je v določenih primerih pogodbo mogoče naknadno prilagoditi. Če uporaba avtorskega dela prinese dobiček, ki je v očitnem nesorazmerju z dogovorjenim ali določenim honorarjem, lahko avtor zahteva spremembo pogodbe tako, da se mu določi pravičnejši delež pri dohodku. Določba se imenuje tudi bestseller clause. Taka možnost izhaja tudi iz splošnih pravil obligacijskega prava o čezmernem prikrajšanju in klavzuli rebus sic stantibus, vendar bi po teh pravilih avtor lahko zahteval samo razvezo pogodbe, ne pa tudi njene prilagoditve. Če pa se izkaže, da je dobiček bistveno manjši od pričakovanega, pridobitelj pravice ne more zahtevati zmanjšanja honorarja po pravilih ZASP, lahko pa bi zahteval razvezo pogodbe po splošnih pravilih obligacijskega prava. Avtor sme zahtevati prilagoditev pogodbe tudi v primeru, če se je zavedal, da bo dobiček bistveno večji. Tej pravici se ne more odpovedati. Takšna klavzula bi bila nična.
• Avtor lahko prekliče pogodbo v primeru skesanja. ZASP pa določa še posebno pravico do preklica zaradi kršitve pravice s strani pridobitelja. Gre za primere, ko pridobitelj kot nosilec avtorske pravice le-te ne izvršuje oz. je ne izvršuje v zadostni meri in so zato avtorjevi upravičeni interesi (moralni in materialni) znatno prizadeti. Preklica ni mogoče uveljaviti pred potekom dveh let od prenosa materialne avtorske pravice na delu. Pri prispevku za dnevni časopis znaša ta rok tri mesece, za drug periodični tisk pa eno leto. Z uveljavitvijo preklica materialna avtorska pravica imetnika ugasne. Avtor se preklicu ne more odpovedati. Če to zahteva pravičnost, mora imetniku povrniti ustrezno odškodnino.

Načelo ločenosti prenosov pomeni, da prenos posamične materialne avtorske pravice ne vpliva na prenos drugih pravic. Če se prenese posamezna pravica, to ne pomeni, da se skupaj z njo prenese še kakšna druga pravica. Materialne in druge avtorske pravice se torej prenašajo ločeno, razen če ni s pogodbo ali zakonom izrecno določeno drugače. ZASP posebej določa, da se pri prenosu pravice reproduciranja dela ne prenese tudi pravica do njegove shranitve v elektronski obliki in pravica do njegovega tonskega ali vizualnega snemanja. Pri prenosu distribuiranja primerkov dela se ne prenese pravica do njihovega uvoza. Vse to velja, če ni drugače dogovorjeno. Pri prenosu pravice dajanja v najem fonogramov in videogramov z avtorskim delom avtor obdrži pravico do primernega nadomestila za vsakokratno dajanje v najem. Tej pravici se ne more odpovedati.

Načelo ločenosti pa pozna dve izjemi, dve domnevi o skupnem prenosu:

• Pravica reproduciranja in pravica distribuiranja sta zelo tesno povezani. Zato ZASP določa, da se pri prenosu pravice reproduciranja dela šteje, da je bila prenesena tudi pravica distribuiranja primerkov tega dela, če ni s pogodbo določeno drugače.
• Pri prenosu pravice radiodifuznega oddajanja dela se šteje, da je bila na RTV organizacijo prenesena tudi pravica do posnetka dela, vendar le v obliki efemernih (začasnih, minljivih) posnetkov. Če avtor prenese pravico predvajati delo, lahko RTV organizacija to delo v roku enega meseca še enkrat predvaja, vendar samo v lastni oddaji. Po preteku enega meseca se mora posnetek zbrisati, razen če RTV organizacija oceni, da ima arhivsko vrednost. V tem primeru mora posnetek izročiti javnemu arhivu in o tem nemudoma obvestiti avtorja.

Question 26

POSEBNI DEL AVTORSKEGA POGODBENEGA PRAVA

Answer 26

a) Založniška pogodba
Založniška pogodba je najpomembnejša pogodba avtorskega prava. Na njen razvoj so znatno vplivali založniki. Nanaša se na tiskana dela. Z njo avtor na založnika prenese pravico reproduciranja dela v obliki tiskanja in skupaj z njo pravico distribuiranja primerkov dela. Založnik se zaveže, da bo avtorju plačal honorar ter delo reproduciral in distribuiral.

Založniška pogodba je dvostranska in sinalagmatična. Ima dvojno pravno naravo. Na eni strani vsebuje prenos avtorske pravice, kar učinkuje erga omnes, po drugi strani pa nastanejo obveznosti, ki se tičejo samo strank pogodbe. Obvezna je pisna oblika. Izjema velja za pogodbe o objavi člankov, risb ali zapiskov v časnikih, revijah in drugem periodičnem tisku. Te pogodbe so lahko neoblične.

V založniški pogodbi mora biti določen obseg prenosa avtorske pravice. Veljajo pravila splošnega dela avtorskega prava, med drugim tudi domneva neizključnega prenosa. Vendar pa pozna založniška pogodba izjemo. Dokler pogodba velja, avtor ne more prenesti pravice reproduciranja in pravice distribuiranja v istem jeziku drugim osebam, če ni s pogodbo drugače določeno. Pravico reproduciranja in distribuiranja časniških člankov pa avtor lahko prenese hkrati več uporabnikom, če s pogodbo ni določeno drugače.

Založniška pogodba je načeloma vedno odplačna. Določitev avtorskega honorarja je lahko težavna. V trenutku sklenitve pogodbe še ni znano, kolikšen bo dobiček. Možna sta dva načina: določitev v pavšalnem znesku neodvisno od števila prodanih primerkov ali v odstotkih od prodaje. Če je honorar določen pavšalno, je v pogodbi treba določiti skupno naklado. Če ta ni določena, se šteje, da je dogovorjena naklada 500 primerkov. Če naklada preseže dogovorjeno število, mora založnik za novo naklado skleniti novo pogodbo. Če pa je honorar določen v odstotkih, mora biti v pogodbi določeno minimalno število primerkov, ki jih založnik mora prodati, ali pa minimalen znesek, ki ga založnik mora izplačati avtorju, ne glede na število prodanih primerkov. Založnik mora o prodaji voditi evidenco in o tem obveščati avtorja.

Založnik v reproduciranje in distribuiranje vloži veliko sredstev. Zato mu ZASP daje prednostno pravico pri izdaji dela v elektronski obliki. Avtor ne more prenesti pravice do izdaje v elektronski obliki, ne da bi jo pred tem ponudil založniku, ki je pridobil pravico do izdaje dela v knjižni obliki.

Če namerava založnik v treh letih od dogovorjene izdaje dela neprodane primerke prodati kot papir za predelavo, jih mora najprej ponuditi avtorju, in sicer po ceni, ki bi jo dobil, če bi jih prodal kot papir. Založniška pogodba preneha, če avtor umre pred dokončanjem avtorskega dela, če je izčrpana naklada vseh dogovorjenih izdaj, če je potekel rok trajanja pogodbe in v drugih primerih, določenih s pogodbo in zakonom.

b) Pogodba o izvedbi
S pogodbo o izvedbi se avtor zaveže prenesti uporabniku pravico javnega recitiranja, javne izvedbe ali javne uprizoritve svojega dela, uporabnik pa se zaveže, da bo avtorju za to plačal honorar ter delo recitiral, izvedel ali uprizoril. Tudi ta pogodba je sestavljena iz avtorskopravnega (prenos dela avtorske pravice) in obligacijskopravnega dela (obveznost plačila honorarja in javnega izvajanja). Uporabnik mora avtorju omogočiti ogled izvedbe dela, dostop do katalogov in vpogled v javne kritike izvedbe. Poskrbeti mora, da je avtor seznanjen s tem, kaj se z delom dogaja.

c) Pogodba o naročilu avtorskega dela
Z avtorsko pogodbo o naročilu dela se avtor zaveže ustvariti določeno delo in ga izročiti naročniku, naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal honorar. Naročnik lahko nadzoruje posel in daje navodila, če s tem ne posega v avtorjevo svobodo znanstvenega in umetniškega ustvarjanja. Avtor obdrži avtorsko pravico na naročenem delu, razen pravice distribuiranja, če ni drugače določeno. Za to pogodbo se uporabljajo določbe ZOR o podjemniški pogodbi.

Kolektivno avtorsko delo je delo, ki je ustvarjeno na pobudo in v organizaciji fizične ali pravne osebe (naročnik), ob sodelovanju velikega števila soavtorjev in se objavi ter uporablja pod imenom naročnika (npr. enciklopedije, zborniki). Za ustvaritev kolektivnega dela se sklene posebna pogodba. Šteje se, da so materialne in druge avtorske pravice na kolektivnem delu izključno in neomejeno prenesene na naročnika, če ni s pogodbo določeno drugače.

Question 27

SORODNE (KONEKSNE) PRAVICE

Answer 27

Pojem sorodnih pravic (neighbouring rights, droits voisins, verwandte Rechte, diritti connessi) se je pojavil pri izvajalcih avtorskih del. S tem, ko izvajalec delo izvede, tudi sam prispeva k temu, da delo postane dostopno javnosti. Medtem ko ima založnik pretežno tehnično, ekonomsko vlogo, izvajalec deluje bolj ali manj ustvarjalno. Velikokrat je delo znano predvsem po izvajalcih (pesem po pevcu, film po igralcih). S tem, ko izvajalec v delo vloži določen ustvarjalni vložek, tudi njemu samemu nastanejo nekatere pravice. Stopnje, s katerimi izvajalec vpliva na avtorsko delo, so kvalitativno in kvantitativno različne.

V zgodovini avtorskega prava je dolgo časa obstajal odpor, da bi izvajalcem priznavali avtorske pravice. Bernska konvencija sorodnih pravic ne pozna. Šele v začetku 20. stoletja je sodna praksa začela priznavati določene pravice tudi izvajalcem. Kasneje so jih nekatere države začele sprejemati v svoje zakonodaje. Pravicam izvajalcev so se pridružile tudi druge kategorije sorodnih pravic. Leta 1961 je bila sprejeta Rimska konvencija, ki ureja tri sorodne pravice: pravice izvajalcev, izdelovalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij.

Skupna značilnost sorodnih pravic je v izključnem upravičenju dovoliti ali prepovedati izkoriščanje in v učinkovanju erga omnes. Gre za pravice, ki so podobne avtorski, ker nastanejo na podlagi izvedbe avtorskega dela. Podobnost pa je tudi vsebinska. ZASP se izmika definiciji sorodnih pravic, določa le razmerje med njimi in avtorsko pravico. Z varstvom sorodnih pravic ostane varstvo avtorske pravice neokrnjeno in se ne sme na noben način posegati vanj. Avtorska pravica nastane s stvaritvijo avtorskega dela. S tem še nihče ne pridobi kakšne sorodne pravice. Avtor ima izključno pravico dovoliti izvedbo ali kaj drugega, kar vodi v nastanek sorodne pravice. Ko sorodna pravica nastane (z dovoljenjem avtorja), pa uživa podobno varstvo kot avtorska. Sorodne pravice so novejšega datuma in so nastale zaradi ekonomskega interesa oseb, ki sodelujejo pri predvajanjih avtorskih del. Ne pomenijo enotnega pojma. Gre za določene izključne pravice nekaterih oseb, ki so določene iz pravnopolitičnih razlogov. Razlog za varstvo nosilcev sorodnih pravic je tako kot pri avtorski pravici stimulacija.

ZASP pozna pet sorodnih pravic: pravice izvajalcev, pravice proizvajalcev fonogramov, pravice filmskih producentov, pravice RTV organizacij in pravice založnikov.

Question 28

PRAVICE IZVAJALCEV

Answer 28

Izvajalci so lahko bolj ali manj pomembni oz. ustvarjalni. Določene izvedbe zahtevajo sodelovanje velikega števila izvajalcev, ki imajo različno vlogo (igralci, statisti, osvetljevalci…). Zato nastane vprašanje, kdo od izvajalcev je v izvedbo vložil toliko ustvarjalnosti, da mu je mogoče priznati sorodno pravico. ZASP izvajalce najprej eksemplifikativno našteje. To so igralci, pevci, glasbeniki, plesalci in druge osebe, ki z igranjem, petjem, plesom, recitiranjem ali kako drugače umetniško izvajajo avtorska ali folklorna dela. Gre za osebe, ki izvajajo določena dela, poudarek pa je na umetniški (in ne zgolj tehnični) izvedbi. Iz tega izhaja, da mora biti izvedba individualni, lastni prispevek. Pojem “umetniška izvedba” je zelo elastičen. Drugi poudarek je na avtorskem oz. folklornem delu. Folklorno delo je lahko avtorsko. Njegova značilnost je samo ta, da avtor ni znan, zato tudi ni avtorskopravno varovano. ZASP v nadaljevanju našteva še nekatere druge tipične izvajalce, ne da bi s tem zaprl njihov krog: režiserji dramskih predstav, dirigenti orkestrov, vodje pevskih zborov, oblikovalci tona ter varietejski in cirkuški umetniki. To dodatno naštevanje ne pomeni, da obstajata dve skupini izvajalcev. Pojem izvajalca je potrebno razumeti z generalno klavzulo: to je fizična oseba, ki umetniško izvaja avtorsko ali folklorno delo.

Položaj skupine izvajalcev (zbor, orkester, igralski ansambel…) ne more biti enak položaju solistov. Zato morajo izvajalci, ki sodelujejo v skupini, pooblastiti enega izmed članov kot svojega zastopnika za dajanje dovoljenj, potrebnih za izvedbo. Vprašanje pa je, kdo je član skupine in kdo je solist. ZASP nšteva nekaj oseb, ki se nikoli ne štejejo za člane skupine: dirigent, solist in režiser dramske predstave.

Izvajalci imajo moralne in materialne pravice. Moralni pravici sta dve:

• Pravica biti naveden pri objavi izvedbe. Imajo jo solisti, če gre za skupino, pa mora biti navedena skupina kot celota.
• Pravica upreti se skazitvi in vsakemu drugemu posegu v izvedbo. Ta pripada vsem izvajalcem. Zahtevek za varstvo pravice je negatoren in ga lahko sproži vsak od izvajalcev.

Materialne pravice so:

• Izključna pravica radiodifuznega oddajanja in druge oblike javne priobčitve izvedbe, snemanja žive izvedbe, distribuiranja posnetkov izvedbe na fonograme in videograme, dajanja fonogramov in videogramov v najem. Izvedbe ni dopustno prenašati naprej na kakršenkoli način brez dovoljenja izvajalcev. Za posnetek gledališkega dela mora dati soglasje tako avtor kot tudi izvajalci. Če hoče radio predvajati pesem, mora pridobiti dovoljenje od avtorja, izvajalcev in proizvajalca fonogramov. Potrebna je torej sklenitev velikega števila pogodb.
• Pravica do nadomestila za privatno in drugo lastno reproduciranje. Za privatno reproduciranje velja načelo proste uporabe. Vendar pa tudi izvajalci participirajo na davku od prodaje izdelkov za reproduciranje.
• Pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma. Izvajalec ima pravico do deleža na nadomestilu, ki ga prejme proizvajalec fonograma za javno priobčitev fonograma z njegovo izvedbo.

Question 29

PRAVICE PROIZVAJALCEV FONOGRAMOV

Answer 29

Pravica proizvajalcev fonogramov (nosilcev zvoka) nastane s posnetkom določenega zvoka. Ni nujno, da gre za posnetek avtorskega dela ali izvedbe. Gre za kakršenkoli zvok, npr. vihar, ptičje petje, bitje srca itd. Tudi takšni posnetki pomenijo nastanek pravice proizvajalca fonogramov. Proizvajalec fonograma in s tem nosilec pravice je lahko fizična ali pravna oseba (avtor in izvajalec sta vedno samo fizični osebi). Pravica proizvajalcev fonogramov vsebuje naslednja upravičenja:

• pravica reproduciranja svojih fonogramov;
• pravica predelave svojih fonogramov;
• pravica distribuiranja svojih fonogramov;
• pravica dajanja v najem svojih fonogramov.

Če se fonogram uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve, je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo. Polovico nadomestila mora proizvajalec fonogramov izplačati izvajalcem, katerih izvedbe so posnete na fonogramu, če ni s pogodbo med njimi drugače določeno. Proizvajalec fonogramov prav tako participira pri davku od prodaje izdelkov za reproduciranje.

Question 30

PRAVICE RTV ORGANIZACIJ

Answer 30

Avtor delo napiše, izvajalec izvede, proizvajalec fonogramov (videogramov) posname, RTV organizacija pa posnetek objavi. Da pride do objave, je potrebno dovoljenje vseh teh oseb. Vendar pa pravica RTV organizacije ne nastane le z objavo avtorskega dela. Pravica nastane na vsaki oddaji, tudi pri prenašanju javnih prireditev, govorih politikov, nogometne tekme itd. Nastane torej na vsaki oddaji, kjer je RTV organizacija uporabila svoje sposobnosti in opremo. V primeru prenašanja javnih prireditev se mora RTV o prenosu sporazumeti z organizatorjem. Včasih zakonodaja o javnem obveščanju zahteva, da mora organizator v določenem obsegu dovoliti snemanje, tudi če tega sicer ne želi.

RTV organizacija ima izključno pravico:

• radiodifuzne retransmisije svojih oddaj;
• sekundarnega radiodifuznega oddajanja svojih oddaj, če se izvaja na krajih, ki so dostopni javnosti proti plačilu vstopnine;
• snemanja svojih oddaj;
• reproduciranja svojih oddaj;
• distribuiranja posnetkov svojih oddaj.

Question 31

PRAVICE ZALOŽNIKOV

Answer 31

Založnik na podlagi pogodbe pridobi pravico reproduciranja in distribuiranja pisanega avtorskega dela. Ti pravici nista sorodni avtorski pravici, temveč materialni pravici avtorja, ki sta preneseni na založnika. Pravica založnikov ni urejena v Rimski konvenciji. Obsega pravico do udeležbe na fondu, ki se oblikuje iz prispevkov proizvajalcev in uvoznikov naprav za reproduciranje (fotokopirnih strojev). Interes založnikov je namreč prizadet, če se knjiga fotokopira za lastno uporabo. Zato tudi oni participirajo na tem fondu. Druga sorodna pravica je pravica založnika, ki prvič objavi neobjavljeno prosto delo. To je delo, za katerega je varovalna doba že potekla, pa še ni bilo objavljeno. Če založnik objavi tako delo, pridobi enake materialne pravice, kot bi jih imel avtor, če varovalna doba še ne bi potekla. Te pravice založnika trajajo 25 let od prve zakonite izdaje dela.

Question 32

PRAVICE FILMSKIH PRODUCENTOV

Answer 32

Pravice filmskih producentov bodo natančneje opisane v naslednjem poglavju.

Question 33

AVTORSKE PRAVICE NA FILMU

Answer 33

Filmska industrija je ena najmočnejših industrij na svetu. V njej sodeluje veliko število fizičnih in pravnih oseb (scenaristi, režiserji, igralci, maskerji, scenografi…). Veliko oseb sodeluje tudi pri financiranju filmov. Vse te osebe imajo interes, da se film ustrezno zaščiti z monopolom. Zato je potrebna posebna ureditev pravic, ki izhajajo iz filma, saj je potrebno natančno opredeliti, kdo sploh so nosilci pravic in kako so te porazdeljene med njih. Tudi ZASP ima posebno poglavje, ki ureja to področje.

Skoraj noben film ne nastane brez nekega predhodnega pisanega ali dramskega dela. Pred snemanjem filma je zato potrebno pridobiti dovoljenje od avtorja romana oz. gledališkega dela, ki ima izključno pravico dovoliti filmsko predelavo dela. Ko se takšno dovoljenje pridobi, je mogoče začeti z ustvarjanjem filma. ZASP govori o avdiovizualnem delu. To so kinematografski, televizijski, risani filmi, kratki glasbeni videofilmi, reklamni in dokumentarni filmi ter druga avdiovizualna dela, izražena v obliki zaporedja povezanih gibljivih slik, z zvokom ali brez, ne glede na vrsto nosilca, na katerem so vsebovana. Ločiti je potrebno nosilec in samo zaporedje slik. Nosilec kot stvar je podvržen tudi stvarnopravnemu režimu (kot pri knjigi). Zvok ni nujno del filma.

Proces snemanja filma je zelo zapleten. Zato ZASP določa, da je film končan, ko je v skladu s sporazumom med glavnim režiserjem in filmskim producentom končana prva standardna kopija dela, ki je predmet pogodbe. Matrica standardne kopije se ne sme uničiti, ker gre za original filma.

Poglavitno vprašanje je, koga lahko štejemo za avtorja filma, kdo je torej nosilec moralnih in materialnih avtorskih pravic na delu. V primerjalnem pravu poznamo tri možne pristope:

• Zakonodaja se o tem sploh ne izreče. Velja generalna klavzula: avtor je tisti, ki je delo ustvaril. Zato je treba v vsakem konkretnem primeru ugotavljati, kdo je tisti, ki je film ustvaril, kdo je vanj vložil največ intelektualnega napora. Če je takih oseb več (kar je običaj), se uporabljajo splošna pravila o soavtorstvu. Čeprav je ta pristop pravičen, je za sodno prakso zelo neprimeren.
• Zakonodaja taksativno navede, koga šteje za avtorja. Ta pristop je zelo tog.
• Zakonodaja navede nekaj oseb, ki jih vedno šteje za avtorje, dopušča pa, da so soavtorji filma lahko tudi druge osebe.

ZASP taksativno našteva soavtorje filma, pri tem pa dopušča, da se pojavijo tudi drugi avtorji, vendar so tudi ti našteti taksativno. V vsakem primeru (presumpcija iuris et de iure) za soavtorje avdiovizualnega dela veljajo: avtor priredbe, pisec scenarija, glavni snemalec in glavni režiser. V določenih primerih (če bistveno prispevajo k filmu) pa so soavtorji lahko tudi: glavni animator (risar), skladatelj glasbe (če je glasba napisana posebej za film) in pisec besedila glasbe (če pretežni del glasbe spremlja besedilo).

Vsi drugi sodelavci (scenograf, kostumograf, montažer…) ne morejo imeti statusa avtorja. To pa ne pomeni, da niso avtorji svojih prispevkov. Potrebno je namreč ločevati avtorje prispevkov in avtorje celotnega filma. Avtorji prispevkov ne pridobijo avtorske pravice na filmu kot takem, pridobijo pa jo na svojem prispevku.

Filma ni mogoče tržiti, če se soavtorji filma in avtorji prispevkov ne sporazumejo o ureditvi medsebojnih odnosov. Zato je praksa razvila pogodbo o filmski produkciji. Ta temelji na potrebi po sporazumu glede izkoriščanja pravic, ki jih pridobijo sodelavci filma. Pokazalo se je, da je nujno potrebno določiti neko osebo, ki bo koordinirala njihovo delo. Ta oseba se imenuje filmski producent. S pogodbo o filmski produkciji razumemo pogodbo, ki jo sklenejo soavtorji in avtorji prispevkov s producentom in s katero se na producenta prenesejo vse materialne in druge avtorske pravice na filmu. Soavtorji in avtorji prispevkov s temi pravicami ne morejo več razpolagati ali preprečiti distribucijo filma. Producent je torej tisti, čigar je film. Vendar pa ni avtor, saj njegov intelektualni prispevek ni velik. Njegova vloga je zlasti tehnična, organizacijska. Pogodba o filmski produkciji sicer ni obvezna, vendar pa je filmov brez nje zelo malo.

S pogodbo o filmski produkciji soavtorji in avtorji prispevkov prenesejo na producenta materialne in druge avtorske pravice. ZASP pa določa nekatere izjeme. Soavtorji obdržijo izključno pravico do nadaljnje predelave filma v kakšno drugo umetniško delo in pravico do primernega nadomestila od producenta za vsakokratno dajanje v najem videogramov filma. Avtorji prispevkov pa obdržijo pravico, da svoje prispevke k filmu posebej uporabljajo, če s tem niso prizadete pravice producenta. Tem pravicam se ne morejo odreči.

Producent pridobi pravico izkoriščati film. Na podlagi pogodbe o filmski produkciji pridobi posebno sorodno pravico, saj je v položaju nosilca materialnih in drugih avtorskih pravic. Filmski producent je lahko fizična ali pravna oseba, ki organizira in vodi ustvarjanje filma in je odgovorna za njegovo dokončanje. Njegove izključne (sorodne) pravice so: reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem in javno prikazovanje svojih videogramov ter participiranje na davku od prodaje naprav za reproduciranje. Te pravice trajajo 50 let, odkar je bil narejen posnetek.

Pogodba o filmski produkciji je odplačna. Producent mora soavtorjem in avtorjem prispevkov plačati honorar. Vsaj enkrat na leto mora poročati o stanju dohodka, ki ga ustvarja trženje filma. Če je dohodek bistveno večji od pričakovanega, lahko soavtorji in avtorji prispevkov zahtevajo zvišanje honorarja.

Igralci so izvajalci in jim pripadajo sorodne pravice izvajalcev. Z njimi producent ne sklene pogodbe o filmski produkciji, temveč pogodbo o prenosu pravic izvajalcev. Šteje se, da izvajalec s pogodbo izključno in neomejeno prenese na filmskega producenta vse svoje materialne pravice na izvedbi, če ni drugače dogovorjeno.

Question 34

VARSTVO AVTORSKE PRAVICE

Answer 34

ZIL je glede varstva pravic industrijske lastnine precej nejasen. ZASP je v primerjavi z njim na višji stopnji. Države morajo zagotoviti ustrezno varstvo pravic intelektualne lastnine. To zahteva tudi Marakeški sporazum.

ZASP najprej določa civilnopravno varstvo. Veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Če je s kršitvijo avtorske pravice nastala škoda, lahko avtor zahteva odškodnino. ZASP pa določa dva instituta, ki sta lex specialis glede na pravila ZOR. Prvi je denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. ZOR je glede tega precej konzervativen. ZASP pa k splošnemu režimu dodaja možnost odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve moralnih avtorskih pravic. Drugi posebni institut je civilna kazen, ki je značilna zlasti za anglosaški sistem, pri nas pa je posebnost. V primeru, ko je bila materialna ali druga avtorska pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja za tovrstno uporabo, povečanega do 200%, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Pri odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati preventivni namen civilne kazni. Če je premoženjska škoda večja od civilne kazni, lahko upravičenec zahteva razliko do popolne odškodnine.

ZASP omogoča, da se na kršitev avtorske pravice odzovejo tudi carinski organi. Če upravičenec izkaže za verjetno, da bi bila z uvozom določenega blaga v državo njegova izključna pravica kršena, lahko carinski organi odredijo pregled, zaseg in izključitev blaga iz prometa.

Upravičenec ima poleg odškodninskega še nekatere druge zahtevke:

• Prepoved priprav za kršitve in prepoved bodočih kršitev.
• Odstranitev stanja, ki je nastalo s kršitvijo.
• Uničenje ali predrugačenje protipravnih primerkov, embalaže, matric, negativov in naprav, ki so edino ali pretežno namenjene za kršitev pravic. Namesto uničenja lahko upravičenec zahteva, da mu kršilec prepusti te primerke ali sredstva.
• Objava sodbe.

Za kršilca se šteje tudi oseba, ki proizvede, uvozi, poseduje v gospodarske namene, distribuira, da v najem ali v drugačno rabo sredstva, katerih edini ali pretežni namen je neupravičeno odstraniti ali obiti tehnično napravo ali računalniški program, ki se uporablja kot zakonita zaščita ali sredstva, ki lahko omogočijo ali pripomorejo, da javnost, ki za to ni upravičena, sprejema kodirane radijske ali TV signale. Gre za domnevo kršitve, čeprav morda do nje še ni prišlo.

Avtorske pravice so varovane tudi kazenskopravno. Kazenski zakonik Republike Slovenije pozna dve kaznivi dejanji: kršitev avtorske pravice in neupravičeno izkoriščanje avtorskega dela. Kazenskopravno varstvo uživajo tudi pravice industrijske lastnine.

Question 35

USTVARJANJE AVTORSKIH DEL IN IZUMOV V DELOVNEM RAZMERJU

Answer 35

Ustvarjalec pogosto ustvarja v delovnem razmerju. Nekatere stvaritve so tesno povezane z delovnim mestom, nekatere nimajo nobene zveze, nekatere pa so nekje vmes. Izumi strokovnjaka, ki je zaposlen na znanstvenem inštitutu, so tesno povezani z njegovim delovnim razmerjem. Če pa nekdo ustvarja v svojem prostem času, nimajo njegove stvaritve praviloma nič opraviti z njegovo službo. Vprašanje je, kako razmejiti stvaritve, ki so nastale zaradi vlaganj delodajalca, in stvaritve, ki so nastale zaradi samostojnega delovanja ustvarjalca. Podjetja namreč sistematično vlagajo v posodobitev proizvodnje. Vložek tako ni samo izumiteljev, temveč tudi od podjetja. V teh primerih pravni red sicer ne odreka pravice ustvarjalcu, jo pa v določenem obsegu omejuje.

Pravice industrijske lastnine, ki nastanejo v delovnem razmerju, ureja poseben zakon o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja. Zakon razlikuje službene in proste izume. Službeni so tisti, ki so ustvarjeni v času trajanja delovnega razmerja. Neposredni službeni izumi so tisti, ki so ustvarjeni pri izpolnjevanju pogodbe o zaposlitvi, na izrecno zahtevo delodajalca ali na podlagi posebne pogodbe med delodajalcem in delojemalcem, posredni službeni izumi pa tisti, ki so ustvarjeni pri opravljanju poklica, če so k nastanku izuma pretežno pripomogle izkušnje, ki si jih je delojemalec pridobil na delovnem mestu, ali sredstva, ki mu jih je delodajalec dal na razpolago. Vsi drugi izumi, ki so ustvarjeni v času delovnega razmerja, so prosti izumi.

Delojemalec, ki je ustvaril izum, mora o izumu obvestiti delodajalca. Če gre za služben izum, ima delodajalec pravico do popolnega ali omejenega prevzema izuma. V primeru popolnega prevzema preidejo na delodajalca vse pravice na izumu in nastopa kot prijavitelj na patentnem uradu. V primeru omejenega prevzema pa delodajalec pridobi neizključno pravico do uporabe službenega izuma.

Pri popolnem prevzemu neposrednega službenega izuma ima delojemalec pravico do nagrade, če njegov osebni prispevek k izumu očitno presega vsebino njegovih nalog. Če delodajalec omejeno prevzame neposredni službeni izum, delojemalec nima pravice do nagrade. Pri prevzemu posrednega službenega izuma ima delojemalec vedno pravico do nagrade.

ZASP vsebuje glede avtorskih del, ki nastanejo v delovnem razmerju, dva člena. Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ali po navodilih delodajalca, se šteje, da so materialne in druge avtorske pravice izključno prenesene na delodajalca za dobo desetih let od dokončanja dela, če s pogodbo ni določeno drugače. Moralne pravice ostanejo delojemalcu. Po roku desetih let materialne in druge avtorske pravice preidejo na delojemalca, s tem da lahko delodajalec zahteva njihov ponovni izključni prenos proti plačilu primernega nadomestila.

Question 36

MEDNARODNI SISTEM PRAVIC INTELEKTUALNE LASTNINE

Answer 36

Kljub temu, da so pravice intelektualne lastnine blago, zaradi različne stopnje ekonomske razvitosti in različnega družbenega obravnavanja podeljevanja monopolov še ni bilo mogoče vzpostaviti njihovega enotnega mednarodnega materialnopravnega varstva.

Dve temeljni konvenciji na področju intelektualne lastnine sta Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine (1883) in Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del (1886). Obe konvenciji temeljita na enakih principih. Kasneje sta bili večkrat dopolnjeni. Sedanji tekst je iz leta 1967, ko je prišlo do njune administrativne združitve in je bila ustanovljena Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO, World Intellectual Property Organisation). WIPO je organizacija, ki spremlja izvajanje obeh konvencij. Najpomembnejše načelo konvencij je načelo teritorialnosti. Vsaka država podeljuje pravico za svoj teritorij. Varstvo ne sega preko mej države. Načelo teritorialnosti je dopolnjeno z načelom asimilacije (nacionalnega tretmaja). Državljani držav Pariške oz. Bernske unije uživajo v vsaki drugi državi članici enake pravice kot njeni državljani. Taka ureditev posredno sili države k poenotenju ureditve prava intelektualne lastnine. Konvenciji vsebujeta zelo malo materialnih določb. Določata le nekatere minimalne pravice, ki jih države članice morajo zagotavljati, npr. unijsko in sejemsko prioriteto ter moralne avtorske pravice.

Pariška in Bernska konvencija sta glavna mednarodna akta na področju prava intelektualne lastnine. Na njuni podlagi je nastala vrsta drugih konvencij, zlasti na področju industrijske lastnine, ki pa so bolj tehnične narave. Za pravice industrijske lastnine je namreč značilno, da se pridobijo po določenem formalnem postopku. Če želi izumitelj zavarovati izum v več državah, so postopki zelo zapleteni in povezani z velikimi stroški. Zato so nastajali novi mednarodni akti.

Leta 1891 je bil sprejet Madridski aranžma o mednarodnem registriranju znamk, ki določa, da se z vložitvijo prijave pri organizaciji, ki spremlja izvajanje Pariške konvencije, doseže učinek, kot da bi se prijava vložila v vseh državah članicah Unije, kjer želi prijavitelj varstvo svoje pravice. Organizacija sama ne podeljuje pravic, pač pa prijavo posreduje drugim državam.

Nicejski aranžma o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk klasificira blago in storitve. Ob registraciji blagovne ali storitvene znamke je potrebno napisati, za katero blago ali storitev se bo znamka uporabljala. To je potrebno zaradi načela specialnosti.

Leta 1970 je bil sprejet PCT, Patent Corporation Treaty. To ni nova konvencija, temveč akt, ki pomeni olajšano možnost mednarodnega prijavljanja patentov. Določeni so organi PCT (receiving offices), ki sprejemajo patentne prijave, ki se vlagajo v katerikoli državi članici Unije. Če želi izumitelj pridobiti patent v ZDA, lahko to stori tako, da izum prijavi pri ustreznem organu v ZDA, lahko pa prijavo vloži pri sprejemnem uradu, ki jo potem posreduje naprej.

Leta 1973 je bila v Münchnu sprejeta Evropska patentna konvencija. Njene podpisnice so večina držav članic ES in še nekatere druge države. Slovenija je še ni podpisala, ima pa sporazum o sodelovanju. Ta konvencija pomeni izboljšanje sistema PCT. Na evropskem uradu v Münchnu je mogoče prijaviti patent za katerokoli državo članico konvencije. V prijavi je potrebno navesti, v katerih državah naj bo izum varovan. Šteje se, da je v vseh teh državah prijava vložena istočasno. Patent, ki ga izda evropska patentna organizacija, ni evropski patent, temveč “šopek” patentov za vse države, kjer se zahteva varstvo. Vsebina patentov je odvisna od nacionalnih zakonodaj.

Leta 1975 je bila v Luxembourgu sprejeta Konvencija o evropskem patentu, ki uvaja evropski patent v skladu z Rimsko pogodbo o ustanovitvi ES (prost pretok blaga). Začela bo veljati leta 1998. Tudi blagovne znamke se bodo podeljevale za območje celotne ES (Community Trade Mark). Sedež organa je v španskem mestu Alicante.

Na področju avtorskega prava težav s postopkom ni. Pravica nastane s samo stvaritvijo. Bernska konvencija ostaja poglavitni mednarodni vir, vendar pa ne ureja sorodnih pravic. Nekatere sorodne pravice vsebuje Rimska konvencija za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij, ki je bila sprejeta leta 1961. Slovenija jo je ratificirala leta 1996.

Leta 1971 je bila sprejeta Univerzalna konvencija o avtorski pravici. V ZDA poznajo sistem registracije tudi za avtorsko pravico. To je nezdružljivo s sistemom Bernske konvencije. Zato je bila sprejeta Univerzalna (svetovna) konvencija, ki pa je postala manj pomembna, ko so ZDA pristopile k sistemu Bernske konvencije. Zdaj tudi ZDA za tuja dela priznavajo nastanek avtorske pravice s samo stvaritvijo dela.

Države, ki ustvarjajo veliko število pravic intelektualne lastnine, pritiskajo na države, ki ne zagotavljajo ustreznega varstva. Interes velesil je pripeljal do tega, da so v okviru GATT (General Agreement on Tariffs and Trade) potekala pogajanja, kako v mednarodni trgovini ustvariti ustrezen red tudi na področju pravic intelektualne lastnine. Leta 1993 se je GATT (ki je bil sporazum in ne organizacija) z Marakeškim sporazumom preoblikoval v WTO (World Trade Organisation) s sedežem v Zürichu. Članica WTO je tudi Slovenija. Pomemben je sporazum C, ki se imenuje TRIPs (Trade Related Intellectual Property Rights). TRIPs je del Marakeškega sporazuma in se nanaša na pravice intelektualne lastnine. ZASP je v veliki meri usklajen z njim, ZIL pa ne, zato bodo potrebne določene spremembe. Sporazum TRIPs zahteva učinkovito sodno varstvo, administrativne ukrepe zoper piratstvo, carinsko ukrepanje in izdajanje začasnih odredb. Medtem ko Pariška in Bernska konvencija temeljita na intelektualnosti pravic, je filozofija sporazuma TRIPs drugačna. Gre za interes mednarodne trgovine, ki pravice obravnava kot blago. Vendar pa je učinek podoben, saj gre v obeh primerih za varstvo ustvarjalcev. Ker je režim Pariške in Bernske konvencije ter sporazuma TRIPs različen, obstajajo pogajanja o poenotenju sistemov.

Question 37

Načela PIL

Answer 37

Nečalo enakosti tujih in domačih oseb
Pravne in fizične osebe, ki so pripadniki tujih držav, uživajo glede varstva pravic industrijske lastnine v Republiki Sloveniji enake pravice kot domače pravne ali fizične osebe oziroma domači pripadniki v skladu s Sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine z dne 15. aprila 1994 (Sporazum TRIPs) ali z uporabo načela vzajemnosti - obstoj vzajemnosti dokazuje tisti, ki se nanjo sklicuje.

Prijava za pridobitev pravic industrijske lastnine
Ob upoštevanju 17. člena tega zakona se pridobitev posamezne pravice industrijske lastnine v Republiki Sloveniji zahteva z nacionalno prijavo, vloženo pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Urad) v skladu s tem zakonom.
Pridobitev pravic industrijske lastnine v Republiki Sloveniji se lahko zahteva tudi na podlagi prijav, vloženih v tujini, če je to v skladu z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo. Pravni učinek pravic industrijske lastnine, podeljenih ali registriranih na podlagi takih prijav, je izenačen s pravicami industrijske lastnine, ki so podeljene ali registrirane na podlagi nacionalnih prijav, razen če je z mednarodno pogodbo določeno drugače.

Načelo prednosti prve prijave
Kadar dva ali več prijaviteljev vloži prijave za pridobitev varstva za isti izum, videz izdelka ali znak v Republiki Sloveniji, ima tisti prijavitelj, ki ima zgodnejši datum prijave ali prednostne pravice, če je ta zahtevana, prednost pred drugim prijaviteljem.

Question 38

Urad

Answer 38

Glavne naloge Urada so:
a) sprejemanje prijav, s katerimi se zahteva pridobitev pravic industrijske lastnine;
b) samostojno in neodvisno vodenje postopkov za podelitev patentov ter registracijo modelov, znamk in geografskih označb ter podeljevanje patentov in registriranje modelov, znamk in geografskih označb;
c) vodenje registrov pravic industrijske lastnine in drugih registrov, ki jih določa ta zakon;
d) opravljanje informacijskih storitev v zvezi s pravicami industrijske lastnine;
e) zastopanje Republike Slovenije pri tujih in mednarodnih organizacijah, ki delujejo na področju industrijske lastnine, na podlagi stališč, navodil in pooblastil Vlade Republike Slovenije;
f) opravljanje drugih zadev iz svoje pristojnosti.
Urad vodi samostojno finančno poslovanje in evidentiranje v zvezi s pobiranjem in plačevanjem pristojbin po tem zakonu in plačilom storitev, opravljenih na podlagi 7. člena tega zakona. Urad vodi in za njegovo delo odgovarja direktor Urada, ki ga imenuje Vlada Republike Slovenije.

Odločanje Urada
V postopku podelitve ali registracije pravic industrijske lastnine, vzdrževanja njihove veljavnosti in postopkih pri vodenju registrov pravic in drugih registrov izdaja Urad odločbe, sklepe in druge akte na podlagi tega zakona. Če ta zakon nima ustreznih določb, se subsidiarno uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.
Postopke v zvezi s prijavami po drugem ali četrtem odstavku 3. člena tega zakona vodi Urad na podlagi ustreznih mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, ter pravil in navodil, ki so izdana za izvajanje teh mednarodnih pogodb. Če ustrezna mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo, ter pravila in navodila, izdana za izvajanje te mednarodne pogodbe, nimajo ustreznih določb, se smiselno uporabljajo določbe tega zakona.

Posredovanje informacij
Urad je ob upoštevanju 8. člena tega zakona dolžan vsakomur omogočiti vpogled v spis v zvezi s prijavo ter dostop do informacij o prijavah in podeljenih ali registriranih pravicah.
Tajnost in vpogled v prijave (8. člen)
Spisi v zvezi s patentno prijavo in prijavo modela so do objave patentne prijave v uradnem glasilu urada oziroma do registracije modela uradna tajnost. V spise, ki so uradna tajnost, je mogoče vpogledati le s soglasjem prijavitelja. Vpogled v spis, ki je uradna tajnost, se brez soglasja prijavitelja dovoli tisti osebi, ki dokaže, da jo je v zvezi z njenimi dejanji prijavitelj pisno opozoril na svojo prijavo in obseg zahtevanega varstva.

Question 39

EVROPSKA PATENTNA PRIJAVA IN EVROPSKI PATENT

Answer 39

Za patent, ki ga je v skladu z EPK podelil EPU (evropski patent), in za prijavo, vloženo v skladu z EPK za evropski patent (evropska patentna prijava), s katerima se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, se uporabljajo določbe tega zakona, razen če je z EPK drugače določeno.
V primeru neskladja med določbami EPK in določbami tega zakona, se glede evropskih patentnih prijav in evropskih patentov uporabljajo določbe EPK.
Evropska patentna prijava, z izjemo izločenih prijav, se sme vložiti pri Uradu v jeziku, ki ga dopuščata prvi in drugi odstavek 14. člena EPK.
Pri evropski patentni prijavi za izum, ki lahko vpliva na nacionalno varnost v Republiki Sloveniji, se uporablja 17. člen tega zakona.

Veljavnost evropske patentne prijave
Evropska patentna prijava, s katero se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji in kateri je bil dodeljen datum vložitve, je enakovredna nacionalni patentni prijavi, ob upoštevanju morebitne zahtevane prednostne pravice za evropsko patentno prijavo, ne glede na kasnejši izid o njej.
Objavljena evropska patentna prijava, s katero se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, ima varstvo, določeno s četrtim odstavkom 122. člena tega zakona, in sicer od dneva, ko je prijavitelj obvestil osebo, ki uporablja izum v Republiki Sloveniji, o slovenskem prevodu patentnih zahtevkov objavljene evropske patentne prijave.

Veljavnost evropskega patenta
Evropski patent, s katerim se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, zagotavlja glede na drugi do četrti odstavek tega člena od dneva, ko je EPU objavil sklep o njegovi podelitvi, enake pravice kot nacionalni patent pri Uradu po 18. členu tega zakona.
V roku treh mesecev po datumu objave sklepa o podelitvi evropskega patenta je imetnik evropskega patenta dolžan dostaviti Uradu slovenski prevod patentnih zahtevkov za evropski patent in plačati predpisano pristojbino za objavo.
Če velja zaradi ugovora, vloženega pri EPU, evropski patent s spremenjenimi zahtevki, se smiselno uporablja prejšnji odstavek.
Če vsebujejo zahtevki sklicevalne oznake, navedene v skicah, se prevodu, določenem v drugem in tretjem odstavku tega člena priložijo tudi skice, s tem da se prevede tudi vsako besedilo v teh skicah.
Urad objavi vsak prevod, ki je pravilno vložen v skladu z drugim, tretjim ali četrtim odstavkom tega člena.
Če imetnik evropskega patenta ravna po drugem odstavku tega člena, izda Urad odločbo o vpisu evropskega patenta v register patentov pri Uradu.
Če prevod, naveden v drugem, tretjem ali četrtem odstavku tega člena, ni pravočasno vložen ali če predpisana pristojbina ni pravočasno plačana, se evropski patent, s katerim se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, šteje za ničnega.

Sprememba v nacionalno patentno prijavo
Evropska patentna prijava, s katero se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, se lahko spremeni v nacionalno patentno prijavo, če se šteje evropska patentna prijava za umaknjeno na podlagi petega odstavka 77. člena EPK ali ker prevod prijave po drugem odstavku 14. člena EPK ni bil vložen pravočasno, kot to določa tretji odstavek 90. člena EPK. Prijavitelj mora v predpisanem roku plačati predpisano pristojbino in vložiti prevod prijave pri Uradu v slovenskem jeziku.

Hkratno varstvo
Če imata evropski patent in nacionalni patent, ki sta podeljena isti osebi, isti datum vložitve ali isti datum zahtevane prednostne pravice, nacionalni patent ne bo imel pravnega učinka od datuma, ko je potekel rok za ugovor na evropski patent in ugovor ni bil vložen, ali od datuma končne odločbe o veljavnosti evropskega patenta v postopku ugovora, če se nacionalni patent nanaša na isti izum kot evropski patent.

Prijave na podlagi PCT
Urad opravlja v skladu s PCT funkcijo prejemnega urada. Urad sprejema mednarodne prijave, katerih vložniki so državljani Republike Slovenije ali osebe, ki imajo stalno bivališče oziroma sedež na ozemlju Republike Slovenije. Mednarodna prijava po PCT se vloži v angleškem, francoskem ali nemškem jeziku. Mednarodna prijava po PCT se lahko vloži tudi v slovenskem jeziku, če je v roku, predpisanim s pravili ali navodili, izdanimi za izvajanje PCT, Uradu predložen prevod te prijave v angleški, francoski ali nemški jezik. Urad pobira v imenu in za račun Mednarodnega urada Svetovne organizacije za intelektualno lastnino pristojbine v zvezi s prijavami po tem členu.
EPU je pristojna ustanova za mednarodno poizvedbo in mednarodni predhodni preizkus mednarodnih prijav po PCT, vloženih pri Uradu. Imenovanje ali izbira Republike Slovenije v mednarodni prijavi po točki (viii) 2. člena PCT se šteje kot zahteva za podelitev evropskega patenta, ki velja v Republiki Sloveniji na podlagi mednarodne pogodbe, ki obvezuje Republiko Slovenijo.

Question 40

Splošna načela za postopke pred uradom

Answer 40

61. člen - unijska prednostna (prioritetna) pravica
    Kdor pravilno vloži prvo prijavo patenta, modela ali znamke v državi članici Pariške unije ali WTO, ima ob vložitvi prijave v Republiki Sloveniji prednostno pravico. Rok za uveljavljanje prednostne pravice je za patent 12 mesecev ter za modele in znamke 6 mesecev od dneva vložitve prve prijave.
    Oseba, ki zahteva prednostno pravico, mora ob vložitvi prijave v Sloveniji navesti datum zahtevane prednostne pravice. V 3 mesecih po vložitvi prijave morata biti Uradu sporočena številka prve prijave in država oziroma urad vložitve prve prijave. Na zahtevo Urada, ali v primeru spora, na zahtevo sodišča, mora predložiti prepis prve prijave. Prijavitelj se lahko sklicuje na večkratno prednostno pravico, ki temelji na različnih prejšnjih prijavah, vloženih v eni ali več državah.
62. člen - razstavna prednostna (prioritetna) pravica
    Oseba, ki na uradni ali uradno priznani mednarodni razstavi po Konvenciji o mednarodnih razstavah, v Republiki Sloveniji ali v drugi državi članici Pariške unije ali WTO razstavi izum, videz izdelka ali njegovega dela ali uporabi znak za označevanje blaga ali storitev, lahko v 3 mesecih od dneva zaprtja razstave v svoji prijavi zahteva prednostno pravico od prvega dne razstavitve izuma ali videza izdelka ali njegovega dela oziroma uporabe znaka.
63. člen - popravek ali dopolnitev zahteve za priznanje prednostne pravice
    Prijavitelj lahko zahteva popravek ali dopolnitev zahteve za priznanje prednostne pravice v patentni prijavi v 16 mesecih od datuma zahtevane prednostne pravice ali od spremenjenega datuma zahtevane prednostne pravice, če bi popravek ali dopolnitev povzročila spremembo v datumu zahtevane prednostne pravice, vendar le, če je zahteva vložena v štirih mesecih od datuma vložitve patentne prijave.
64. člen - vzpostavitev prednostne pravice
    Če je datum vložitve patentne prijave, pri kateri bi bila lahko zahtevana prednostna pravica iz prve prijave, kasnejši od zadnjega datuma za uveljavljanje prednostne pravice, vendar ne več kot za dva meseca, lahko prijavitelj zahteva vzpostavitev prednostne pravice, če kljub skrbnemu ravnanju, ki so ga zahtevale okoliščine, ni mogel vložiti prijave v roku iz prvega odstavka 61. člena tega zakona.
65. člen - prepoved širitve obsega prijave
    Vsebina predmeta patentne prijave po datumu vložitve prijave ne sme biti razširjena prek vsebine predmeta prvotno sprejete prijave.
    V prijavi modela se po datumu vložitve prijave ne sme bistveno spremeniti videz izdelka ali njegovega dela ali povečati število izdelkov.
    V prijavi znamke se po datumu vložitve prijave ne sme bistveno spremeniti znak ali razširiti prvotni seznam blaga ali storitev.
66. člen - podaljšanje rokov
    Prijavitelj ali imetnik lahko pred iztekom roka po tem zakonu zahteva njegovo podaljšanje za največ 3 mesece.
67. člen - nadaljevanje postopka po zamudi
    Prijavitelj, ki je zamudil rok za izpolnitev obveznosti, zahtevanih v postopku za pridobitev pravice, lahko zahteva, da se zamujeni rok šteje kot pravočasen in da se odpravijo pravne posledice zamude ter da Urad nadaljuje s postopkom pridobitve pravice.
    Zahteva za nadaljevanje postopka se vloži v dveh mesecih, šteto od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, če je prijavitelj šele pozneje izvedel za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedel, vendar ne kasneje kot v šestih mesecih od dneva nastanka zamude. Prijavitelj mora hkrati z zahtevo opraviti zamujeno dejanje in plačati pristojbino za nadaljevanje postopka. Če v tem roku zamujeno dejanje ni opravljeno ali če pristojbina za nadaljevanje postopka ni plačana, se šteje, da zahteva ni bila vložena.
    Nadaljevanja postopka ni mogoče zahtevati zaradi zamude roka iz prejšnjega odstavka in roka za vložitev ugovora ali tožbe, ali če je vložena zahteva za vrnitev v prejšnje stanje, ali zahteva za popravek ali dopolnitev zahteve za priznanje prednostne pravice, ali zahteva za vzpostavitev prednostne pravice.

Vrnitev v prejšnje stanje

(1) Stranka sme v postopku pred Uradom iz upravičenih razlogov zahtevati vrnitev v prejšnje stanje, če kljub skrbnemu ravnanju, ki so ga zahtevale okoliščine, ni mogla pravočasno izvršiti obveznosti, ki jih je Urad zahteval v skladu s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi, in se je zaradi tega njena prijava ali kakšna druga vloga štela za umaknjeno ali je bila zavržena ali zavrnjena oziroma je pravica prenehala veljati.
(2) Zahteva za vrnitev v prejšnje stanje se vloži v treh mesecih, šteto od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. Hkrati z zahtevo je treba opraviti zamujeno dejanje in plačati pristojbino. Če ob vložitvi zahteve zamujeno dejanje ni opravljeno ali če pristojbina ni plačana, se šteje, da je zahteva umaknjena.
(3) Urad ne more zavrniti zahteve za vrnitev v prejšnje stanje v delu ali v celoti, če ni stranke pred tem pisno seznanil z razlogi za zavrnitev zahteve v delu ali v celoti in če je ni pozval, naj se v roku treh mesecev od vročitve poziva izreče o razlogih za zavrnitev zahteve.
(4) Po enem letu od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitve v prejšnje stanje.
(5) Vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče zahtevati zaradi zamude rokov za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, zahteve za nadaljevanje postopka, ugovora ali tožbe, zahteve za uveljavljanje prednostne pravice in za predložitev prepisa prve prijave, zahteve za popravek ali dopolnitev zahteve za priznanje prednostne pravice ali zahteve za vzpostavitev prednostne pravice.
(6) Vsak, ki je v dobri veri uporabljal ali imel učinkovite in resne priprave za uporabo izuma ali modela, ki je predmet objavljene prijave, sme v obdobju med izgubo pravice po prvem odstavku tega člena in objavo vrnitve v prejšnje stanje pri tej pravici, brez nadomestila nadaljevati s takšno uporabo v svojem poslu ali za njegove potrebe.
(7) Če je prijavitelj ali imetnik znamke z vrnitvijo v prejšnje stanje ponovno vzpostavil svojo pravico do znamke, ne more uveljavljati svoje pravice proti komurkoli, ki je v obdobju med izgubo pravice po prvem odstavku tega člena in objavo vrnitve v prejšnje stanje te pravice v dobri veri dal blago na trg ali opravljal storitve pod znakom, ki je enak ali podoben njegovi znamki.

Umik vloge
Stranka lahko v postopku pred Uradom kadarkoli med postopkom umakne svojo vlogo.Vloga je umaknjena z dnem, ko prejme Urad zahtevo za umik vloge. Na podlagi zahteve za umik vloge izda Urad sklep o ustavitvi postopka. Če je prijavitelj umaknil zahtevo za podelitev patenta po zaključku tehničnih priprav za objavo te prijave in je bila prijava objavljena, se objava prijave ne šteje v stanje tehnike po 12. členu tega zakona.

Seznanitev prijavitelja pred zavrnitvijo pravice

(1) Urad ne more izdati odločbe o zavrnitvi ali odločbe o delni zavrnitvi zahteve za podelitev oziroma registracijo pravice, če ni prej pisno seznanil prijavitelja z razlogi, zaradi katerih ne more podeliti oziroma registrirati pravice ali je ne more podeliti oziroma registrirati v zahtevanem obsegu, in če ni prijavitelja pozval, naj se v treh mesecih od vročitve poziva izreče o teh razlogih oziroma vloženo zahtevo spremeni ali dopolni.
(2) Če se prijavitelj pravočasno izreče o razlogih za zavrnitev zahteve v delu ali v celoti, ali spremeni oziroma dopolni svojo zahtevo, Urad pred izdajo odločbe preveri, ali so še podani razlogi za zavrnitev ali delno zavrnitev zahteve za podelitev ali registracijo pravice.

Upravni spor
Zoper odločbo ali sklep Urada ni pritožbe, možna pa je tožba v upravnem sporu, ki se vloži pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani. V sporu odloča sodišče na sedežu v Ljubljani.

Postopek v zvezi s tožbami
Sodišče nemudoma obvesti Urad o prejemu tožbe po tem zakonu in pravnomočni odločbi. Sodišče pošlje Uradu sodbo s potrdilom o pravnomočnosti zaradi izvršitve. Urad izda odločbo, s katero se sodba izvrši. (določbi se ne uporabljata pri sporih zaradi kršitve pravic).
Postopki v zvezi s tožbami po tem zakonu so hitri. Sodišče odloča o tožbah po tem zakonu prednostno.

Izumitelj, oblikovalec
V postopku za podelitev patenta se izumitelj, naveden v prijavi, šteje za izumitelja, razen če sodišče odloči drugače. (smiselna uporaba za oblikovalca videza izdelka). Urad ne preverja točnosti podatkov o izumitelju ali oblikovalcu.

Imetnik pravice
Patent se podeli oziroma model ali znamka se registrira na ime tistega, ki je ob podelitvi ali registraciji naveden kot prijavitelj (tudi, če je kot prijavitelj navedenih več oseb). Urad ne določa medsebojnih razmerij med osebami, ki so navedeni kot prijavitelj.

Prenos in licenca pravic
Imetnik patenta, modela ali znamke lahko v delu ali v celoti s pogodbo prenaša svojo pravico in sklepa licenčne pogodbe. (smiselna uporaba za prijavitelja).
Kolektivne znamke in geografske označbe ni mogoče prenesti in ne moreta biti predmet licenčne pogodbe.

Čas pridobitve pravic
Pravice se pridobijo z dnevom vpisa v ustrezen register. Ni mogoče uveljavljati pravice kršitve patenta pred dnevom izdaje ugotovitvene odločbe ali pred dnevom vpisa evropskega patenta v register pri Uradu.

Prenehanje veljavnosti
Podeljene oziroma registrirane pravice predčasno prenehajo veljati tudi pred predpisanimi roki:
- če se imetnik odpove pravici – naslednji dan, ko prejme Urad vlogo o odpovedi;
- če niso v skladu s tem zakonom plačane predpisane pristojbine;
- na podlagi pravnomočne sodbe sodišča oziroma odločbe Urada v primerih, ki so predvideni s tem zakonom – z dnem, ki je določen s to sodbo oziroma odločbo.

Question 41

POSTOPEK ZA PRIDOBITVE PRAVIC

Answer 41

Vložitev prijav in formalni preizkus prijave

Postopek za pridobitev pravice je strogo formalen.
Postopek za priznanje patenta, modela in znamke se začne z vlogo (prijavo) na patentni urad. Urad je upravni organ, ki odloči z odločbo v upravnem postopku. Pri tem je vezan na postavljeni zahtevek (kot v pravdnem postopku). Zato mora biti prijava natančno opredeljena in mora vsebovati vse bistvene sestavine, ki so določene z ZIL-1.
Postopek za priznanje označbe porekla se začne s pisno zahtevo za priznanje varstva geografskega imena proizvoda. Vlagatelj zahteve je lahko državni organ, občina, širša lokalna skupnost, zainteresirano poslovno združenje ali za zadevni kraj oz. geografsko območje pristojna zbornica.
Prijava mora vsebovati navedbo, iz katere je mogoče razbrati, da se zahteva pridobitev določene pravice, in:
- za patent – vse sestavine iz prvega odstavka 86. člena tega zakona;
- za model – vse sestavine iz prvega odstavka 94. člena tega zakona;
- za znamko – vse sestavine iz prvega odstavka 97. člena tega zakona oziroma za kolektivno znamko tudi pravilnik iz 46. člena tega zakona.
Prijava mora vsebovati tudi:
- pooblastilo zastopniku, če je prijava vložena po zastopniku;
- besedilo prijave v slovenskem jeziku, drugače potreben prevod v 3 mesecih, razen če je s tem zakonom ali mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo določeno drugače;
- potrdilo o plačilu celotnega zneska prijavne pristojbine (plača se ob prijavi ali v 3 mesecih od vročitve poziva, če ni plačana v celoti, šteje, da je prijav aumaknjena).
Prijava za pridobitev posamezne pravice mora biti po vsebini in obliki sestavljena v skladu s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, in mora vsebovati vse podatke. Prijava mora biti čitljiva in predložena tako, da je mogoče njeno vsebino jasno in primerno reproducirati. Prijava se lahko vloži v pisni obliki osebno ali po pošti, po telefaksu ali drugih elektronskih medijih. – če prijava ni čitljiva ali je ni mogoče primerno reproducirati, Urad pozove prijavitelja, da jo v 3 mesecih predloži nov izvod, drugače šteje, da je prijava umaknjena.

Od datuma prejema pravilne prijave ima prijavitelj prednostno pravico nasproti vsakomur, ki za enak izum, obliko telesa ali znak vloži prijavo kasneje. To je prednostna (prioritetna) pravica. Poznamo še 2 prednostni pravici: unijska prioriteta in sejemska prioriteta (obrazloženi par strani nazaj)

Urad na prijavi označi datum vložitve prijave in številko prijave (zaradi prioritetne pravice).
Urad določi ob upoštevanju drugega odstavka 81. člena tega zakona datum vložitve prijave in številko prijave pri vsaki prijavi, ki vsebuje vsaj:
- navedbo, da se zahteva pridobitev določene pravice;
- podatke o identiteti prijavitelja;
- najnujnejše sestavine prijave za pravico, katere pridobitev se zahteva:
- pri patentni prijavi: del prijave, ki je na prvi pogled videti kot opis izuma;
- pri prijavi modela: fotografija ali grafični prikaz videza izdelka oziroma pri dvodimenzionalnih izdelkih primerek izdelka ali njegovega dela, če je zahtevan odlog objave po drugem odstavku 94. člena tega zakona;
- pri prijavi znamke: prikaz znaka in navedba blaga ali storitev, za katere se zahteva varstvo, in pravilnik iz 46. člena tega zakona pri prijavi kolektivne znamke.
Kot datum vložitve prijave se šteje datum, ko je Urad prejel vse sestavine, razen če ta zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo, določata drugače. Urad izda prijavitelju potrdilo o prejemu prijave, na katerem sta navedena datum vložitve in številka prijave.

Urad preizkusi, če prijava vsebuje vse elemente. Če je pomanjkljiva, pozove prijavitelja, naj jo dopolni oz. odpravi pomanjkljivosti. Če prijava ni pravočasno in v celoti ustrezno dopolnjena, se šteje, da je umaknjena.
Če predmet prijave za model oz.znamko očitno nasprotuje določbam ZIL-1 (nasprotuje zakonu ali morali, vsebuje državni grb, podobo osebe brez dovoljenja, ni primeren za razlikovanje, je istoveten s slovečo znamko itd.), se prijava zavrne. Če predmet prijave za model, vzorec oz. znamko očitno ne nasprotuje določbam ZIL-1, urad v svojem glasilu objavi glavne podatke iz prijave. V roku treh mesecev od objave lahko vsakdo vloži ugovor zoper izdajo odločbe o priznanju pravice. Na podlagi ugovora urad izvede preizkus in izda ustrezno odločbo. Če ugovor v roku ni vložen, izda urad odločbo o priznanju zadevne pravice.
Posebne določbe za patent
Patentna prijava mora imeti naslednje sestavine:
s) zahtevo za podelitev patenta;
t) opis izuma;
u) enega ali več patentnih zahtevkov;
v) kratko vsebino izuma (povzetek);
w) skico ali skice izuma, če je to potrebno.
Najkasneje do izdaje sklepa o objavi prijave lahko prijavitelj vloži patentno prijavo, katere predmet je izločen iz prvotne patentne prijave (izločena prijava) in ne presega njene vsebine. Šteje se, da je izločena prijava vložena z istim datumom kot prvotna prijava. Za izločeno prijavo se lahko zahteva ista prednostna pravica kot za prvotno prijavo.
(3) Patent s skrajšanim trajanjem se zahteva ob vložitvi patentne prijave ali v dvanajstih mesecih od datuma njene vložitve. Po izteku tega roka zahteve ni mogoče preklicati.
87. člen
(vsebina sestavin patentne prijave)
(1) Zahteva za podelitev patenta mora vsebovati podatke o prijavitelju (priimek, ime in naslov oziroma firmo in sedež), naziv izuma, ki opredeljuje njegov predmet, ter druge podatke, določene s podzakonskim predpisom, ki se nanašajo na prijavo.
(2) Opis izuma mora vsebovati prikaz problema, podatke o stanju tehnike oziroma dosedanjih rešitvah in njihovih pomanjkljivostih, ki so prijavitelju znane, ter opis nove rešitve. Izum mora biti v opisu predstavljen dovolj jasno in popolno, da ga lahko uporabi strokovnjak s področja, na katerega se predmet izuma nanaša.
(3) Če se izum nanaša na biološki material, določen s podzakonskim predpisom, ki ni dostopen javnosti in ga v prijavi ni mogoče opisati na način, ki omogoča strokovnjaku s področja, na katerega se nanaša predmet izuma, da ga uporabi, se opis izuma dopolni s potrdilom o deponiranju biološkega materiala, pri katerem izmed mednarodnih depozitarnih organov po 7. členu Budimpeštanske pogodbe o mednarodnem priznanju depozita mikroorganizmov za postopek patentiranja z dne 28. aprila 1977, dopolnjene 26. septembra 1980 (Uradni list RS-MP, št. 21/97).
(4) V patentnem zahtevku ali zahtevkih mora biti naveden predmet zahtevanega varstva. Patentni zahtevki morajo biti jasni in strnjeni ter podprti z opisom.
(5) Povzetek je namenjen le tehničnemu informiranju in ga ni mogoče uporabiti v druge namene, zlasti ne za razlago obsega zahtevanega varstva.
(6) Ena patentna prijava lahko vsebuje tudi več izumov, ki so med seboj tako povezani, da pomenijo enotno izumiteljsko zamisel.
88. člen
(preizkus pogojev za podelitev patenta)
(1) Urad pri patentni prijavi preveri:
x) ali je ob upoštevanju 11. člena tega zakona predmet prijavljenega izuma mogoče zavarovati s patentom;
y) ali prijavljeni izum na prvi pogled ustreza zahtevam iz 12., 14. in 15. člena tega zakona.
(2) Urad pri prijavi za patent s skrajšanim trajanjem preveri:
z) ali je ob upoštevanju prvega odstavka in točke a) drugega odstavka 11. člena tega zakona predmet prijavljenega izuma mogoče zavarovati s patentom s skrajšanim trajanjem;
aa) ali prijavljeni izum na prvi pogled ustreza zahtevam iz 12., 15. in 16. člena tega zakona.
(3) Če Urad ugotovi, da patentni zahtevki iz patentne prijave ustrezajo vsem zahtevam iz prvega odstavka tega člena oziroma da patentni zahtevki iz prijave za patent s skrajšanim trajanjem ustrezajo vsem zahtevam iz prejšnjega odstavka, sprejme sklep o objavi prijave v uradnem glasilu Urada.
(4) Če Urad ugotovi, da patentni zahtevki iz prijave ne ustrezajo vsem zahtevam iz prvega odstavka tega člena oziroma da patentni zahtevki iz prijave za patent s skrajšanim trajanjem ne ustrezajo vsem zahtevam iz drugega odstavka tega člena, zavrne zahtevo za podelitev patenta.
(5) Če Urad ugotovi, da kakšni patentni zahtevki iz prijave ne ustrezajo vsem zahtevam iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena, zavrne prijavo le v tem delu.

89. člen
    (objava patentne prijave)
    (1) Urad objavi patentno prijavo po poteku osemnajstih mesecev od datuma vložitve prijave ali od datuma prednostne pravice, če je ta zahtevana.
    (2) Prijavitelj lahko zahteva, da se prijava objavi pred rokom iz prejšnjega odstavka, vendar ne prej kot po poteku treh mesecev od datuma vložitve prijave ali od datuma prednostne pravice, če je ta zahtevana.
    (3) Hkrati z objavo patentne prijave objavi Urad tudi podelitev patenta.
90. člen
    (podelitev patenta)
    (1) Urad izda odločbo o podelitvi patenta in vpiše patent v register patentov. Kot datum podelitve patenta se šteje datum objave patentne prijave.
    (2) Do izdaje odločbe po 93. členu tega zakona je obseg varstva določen z vsebino objavljenih patentnih zahtevkov.
91. člen
    (rok za predložitev pisnega dokazila)
    (1) Najkasneje do izteka devetega leta trajanja patenta mora imetnik patenta ali imetnik izključne pravice iz patenta Uradu predložiti pisno dokazilo o tem, da patentirani izum ustreza vsem zahtevam po 10., 12., 14. in 15. členu tega zakona.
    (2) Imetnik patenta ali imetnik izključne pravice iz patenta mora ob predložitvi dokazila iz prejšnjega odstavka ali v treh mesecih od vročitve poziva Urada plačati pristojbino za izdajo ugotovitvene odločbe. Če pristojbina ni pravočasno plačana, se šteje, da dokazilo ni bilo vloženo.
    (3) Če imetnik patenta ali imetnik izključne pravice iz patenta ne ravna po prvem odstavku tega člena, preneha patent veljati z dnem, ko poteče deseto leto njegove veljavnosti.
    (4) Če imetnik patenta predloži dokazilo iz prvega odstavka tega člena zaradi tožbe po 121. členu tega zakona, izda Urad prednostno eno od odločb iz 93. člena tega zakona.
    (5) Določbe tega člena ne veljajo za patent s skrajšanim trajanjem.
    (6) Za evropski patent, ki je veljaven v Republiki Sloveniji na podlagi evropske patentne prijave, vložene v skladu z drugim odstavkom 3. člena tega zakona, so določbe tega ter 92. in 93. člena tega zakona neposredno izpolnjene z dnem, ko je EPU objavil njegovo podelitev.
92. člen
    (vrste pisnega dokazila)
    (1) Za dokazilo iz 91. člena tega zakona se šteje slovenski prevod enega ali več evropskih patentov, ki jih je podelil EPU za isti izum.
    (2) Če za isti izum ni bila vložena prijava za evropski patent, se lahko kot dokazilo iz 91. člena tega zakona predloži slovenski prevod patenta za isti izum, ki ga je po popolnem preizkusu podelila katerakoli druga ustanova, ki ima po 32. členu PCT status mednarodne ustanove za predhodno preizkušanje, ali drug patentni urad, s katerim je bila sklenjena ustrezna pogodba.
    (3) Če postopek podelitve patenta, ki naj bi služil kot dokazilo po prvem ali drugem odstavku tega člena, še ni končan, mora prijavitelj v roku iz prvega odstavka 91. člena tega zakona o tem obvestiti Urad. Na podlagi obvestila Urad prekine postopek. Postopek se nadaljuje, če imetnik patenta v treh mesecih od dneva podelitve patenta, Uradu predloži dokazilo po tem členu. Če dokazilo po tem členu ni predloženo v tem roku, se šteje, da je patent prenehal veljati z dnem, ko poteče deseto leto njegove veljavnosti.
    (4) Slovenski prevod patenta, ki služi kot dokazilo iz 91. člena tega zakona, ne more zagotavljati večjega obsega patentnega varstva, kot ga zagotavlja izvirno besedilo prevedenega patenta.
    (5) Če Urad dvomi v pravilnost prevoda, lahko zahteva, da imetnik patenta ali imetnik izključne pravice iz patenta v treh mesecih od vročitve poziva predloži overjen slovenski prevod patenta, ki služi kot dokazilo iz 91. člena tega zakona. Če overjen slovenski prevod ni pravočasno predložen, se šteje, da dokazilo ni bilo vloženo.
    (6) Če je dokazilo predloženo na podlagi drugega odstavka tega člena, mora imetnik patenta ali imetnik izključne pravice iz patenta predložiti seznam in kopije vseh drugih patentov, ki bi lahko šteli za dokazilo, vključno s podatki o patentnih prijavah in patentih, ki so bili zavrnjeni. Če seznam in kopije dokumentov niso priložene k dokazilu, se šteje, da dokazilo ni bilo vloženo.
    (7) Če Urad ugotovi, da je dokazilo na podlagi tega člena ponarejeno ali da ni resnično, Urad z odločbo razglasi patent za ničnega.
    (8) Če imetnik patenta ali imetnik izključne pravice iz patenta nima dokazila po prvem ali drugem odstavku tega člena, lahko ob plačilu posebne pristojbine od Urada zahteva, da ta od katerekoli ustanove ali urada, navedenega v drugem odstavku tega člena, pridobi ustrezne podatke ali mnenje kot podlago za izdajo ene od odločb po 93. členu tega zakona.
93. člen
    (izdaja ugotovitvene odločbe)
    (1) Urad izda na podlagi predloženega dokazila in drugih dokumentov po 92. členu tega zakona:
    bb) ugotovitveno odločbo, da izum ustreza zahtevam iz 10., 12., 14. in 15. člena tega zakona in da tem zahtevam v celoti ustrezajo patentni zahtevki podeljenega patenta; ali
    cc) ugotovitveno odločbo, da izum le deloma ustreza zahtevam iz 10., 12., 14. in 15. člena tega zakona, zaradi česar se ustrezno spremenijo patentni zahtevki podeljenega patenta; ali
    dd) ugotovitveno odločbo, da izum ob datumu vložitve patentne prijave ni ustrezal zahtevam iz 10., 12., 14. in 15. člena tega zakona, zaradi česar se patent razglasi za ničnega.
    (2) Urad ne more izdati odločbe po točki b) ali c) iz prejšnjega odstavka, če ni prej pisno seznanil imetnika patenta o predvidenih spremembah patentnih zahtevkov ali ničnosti patenta in če ni imetnika patenta pozval, naj se v treh mesecih od vročitve poziva o tem izreče oziroma ustrezno spremeni ali dopolni patentne zahtevke. Če se imetnik patenta pravočasno izreče oziroma spremeni ali dopolni patentne zahtevke, Urad pred izdajo odločbe po točki b) ali c) iz prejšnjega odstavka preveri, ali so še podani razlogi za njeno izdajo. Če se imetnik patenta ne izreče pravočasno, se šteje, da soglaša z mnenjem Urada.
    (3) Patentni zahtevki, spremenjeni z odločbo iz točke b) prvega odstavka tega člena ne morejo zagotavljati večjega obsega varstva, kot ga zagotavljajo patentni zahtevki patenta, podeljenega z odločbo po 90. členu tega zakona.
    (4) Če Urad na podlagi predloženih dokazil po prvem odstavku 92. člena tega zakona ugotovi, da podeljeni patent ne ustreza zahtevi iz šestega odstavka 87. člena tega zakona, razdeli prvotni patent na več patentov, ki obdržijo datum vložitve prijave in datum morebitne zahtevane prednostne pravice prvotnega patenta.

Posebne določbe za model
94. člen
(sestavine prijave modela)
(1) Prijava modela mora imeti naslednje sestavine:
ee) zahtevo za registracijo modela;
ff) fotografijo ali grafični prikaz videza izdelka ali njegovega dela oziroma izdelkov, če se prijava nanaša na več izdelkov, v številu izvodov, predpisanim s podzakonskim predpisom.
(2) V prijavi lahko prijavitelj zahteva, da se glavni podatki iz prijave ne objavijo pred iztekom dvanajstih mesecev od datuma vložitve prijave oziroma datuma prednosti, če je ta zahtevana. Če se prijava nanaša na več izdelkov, ni mogoče zahtevati odloga objave le za nekatere izdelke.
(3) Če se prijava nanaša na dvodimenzionalni izdelek, vključno s tekstilnim vzorcem ali hologramom, ali njegov del in je zahtevan odlog objave po prejšnjem odstavku, se lahko ob vložitvi prijave namesto fotografije ali grafičnega prikaza videza izdelka ali njegovega dela priloži primerek tega izdelka ali njegovega dela. Fotografijo ali grafični prikaz tega izdelka v številu izvodov, predpisanim s podzakonskim predpisom, mora prijavitelj predložiti najkasneje dva meseca pred iztekom roka zahtevanega odloga objave po prejšnjem odstavku, sicer se šteje, da je prijava umaknjena.
95. člen
(vsebina sestavin prijave modela)
(1) Zahteva za registracijo modela mora vsebovati podatke o prijavitelju (priimek, ime in naslov oziroma firmo in sedež), navedbo izdelka, na katerega se predmet prijave nanaša, razvrstitev po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Locarnskim aranžmajem o ustanovitvi mednarodne klasifikacije za industrijske vzorce in modele z dne 8. oktobra 1968 (Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljnjem besedilu: Locarnska klasifikacija), ter druge podatke, določene s podzakonskim predpisom, ki se nanašajo na prijavo.
(2) Ena prijava modela se lahko nanaša na več izdelkov, če so razvrščeni v isti razred Locarnske klasifikacije.
(3) Iz fotografije ali grafičnega prikaza videza izdelka ali njegovega dela mora biti razvidno, v čem je novost in individualni značaj videza izdelka, za katerega se zahteva varstvo.
96. člen
(preizkus pogojev za registracijo modela)
(1) Urad pri prijavi modela preveri, ali je ob upoštevanju določb 36. člena tega zakona, razen točke b), prijavljeni videz izdelka mogoče registrirati kot model.
(2) Če Urad ugotovi, da prijavljeni videz izdelka ustreza zahtevam iz prejšnjega odstavka, izda odločbo o registraciji modela, vpiše model v register in objavi registracijo modela.
(3) Če Urad ugotovi, da prijavljeni videz izdelka ne ustreza zahtevam iz prvega odstavka tega člena, prijavo modela v delu ali v celoti zavrne.

Posebne določbe za znamko
97. člen
(sestavine prijave znamke)
(1) Prijava znamke mora imeti naslednje sestavine:
gg) zahtevo za registracijo znamke;
hh) seznam blaga ali storitev, za katere se zahteva varstvo;
ii) prikaz znaka v številu izvodov, predpisanim s podzakonskim predpisom.
(2) Prijava kolektivne znamke mora poleg sestavin iz prejšnjega odstavka vsebovati tudi pravilnik iz 46. člena tega zakona.
(3) Za vsak znak se vloži posebna prijava. Prijavitelj sme z eno prijavo zahtevati registracijo znamke za več vrst blaga ali storitev. Prijavitelj lahko z več prijavami zahteva tudi registracijo več različnih ali podobnih znamk za isto vrsto blaga ali storitev.
(4) Na zahtevo prijavitelja se lahko prijava znamke za blago ali storitve, ki so razvrščeni v dva ali več razredov po Nicejski klasifikaciji, med postopkom registracije, vključno z upravnim sporom, razdeli v več prijav. Vsaka prijava obdrži datum vložitve prvotne prijave in datum prednostne pravice, če je ta zahtevana.
98. člen
(vsebina sestavin prijave znamke)
(1) Zahteva za registracijo znamke mora vsebovati podatke o prijavitelju (priimek, ime in naslov oziroma firmo in sedež), navedbo barv, če se prijava nanaša na znak v barvah, navedbo, če se prijava nanaša na tridimenzionalni znak, navedbo, če je prijava za kolektivno znamko, ter druge podatke, določene s podzakonskim predpisom, ki se nanašajo na prijavo.
(2) Blago in storitve, navedeni v seznamu blaga ali storitev, morajo biti razvrščeni po Nicejski klasifikaciji.
99. člen
(preizkus prijave na absolutne pogoje za zavrnitev znamke)
(1) Urad pred objavo prijave znamke preveri, ali je ob upoštevanju 42. in 43. člena tega zakona prijavljeni znak mogoče registrirati kot znamko. Pri prijavi kolektivne znamke Urad dodatno preveri, ali prijava ustreza zahtevam iz 45. in 46. člena tega zakona.
(2) Če Urad ugotovi, da prijavljeni znak ustreza zahtevam iz prejšnjega odstavka, objavi prijavo znamke.
(3) Če Urad ugotovi, da prijavljeni znak ne ustreza zahtevam iz prvega odstavka tega člena, prijavo znamke v delu ali v celoti zavrne.
100. člen
(nasprotujoče mnenje tretjih)
(1) Po objavi prijave znamke lahko vsakdo Uradu sporoči svoje mnenje, da prijavljenega znaka ob upoštevanju 42. in 43. člena tega zakona ni mogoče registrirati kot znamko, in navede razloge.
(2) Oseba, ki predloži takšno mnenje Uradu, ni stranka v postopku pred Uradom.
(3) Urad obvesti prijavitelja znamke o mnenju tretjih iz prvega odstavka tega člena. Prijavitelj lahko Uradu odgovori in navede svoje razloge glede prejetega mnenja tretjih.
101. člen
(ugovor zoper registracijo znamke)
(1) V treh mesecih od dneva objave prijave znamke lahko imetnik prejšnje znamke pri Uradu vloži pisni ugovor zoper registracijo znamke.
(2) Ugovor lahko temelji le na razlogih iz 44. člena tega zakona in mora vsebovati ustrezne dokaze.
(3) Ugovor po prvem odstavku tega člena lahko vloži tudi imetnik znamke, ki je registrirana v kakšni državi članici Pariške unije ali WTO in ki jo je v Republiki Sloveniji prijavil njegov posrednik ali zastopnik brez njegovega soglasja.
(4) Če je podlaga za ugovor točka f) prvega odstavka 44. člena tega zakona, lahko ugovor po tem členu vloži tudi imetnik prej pridobljene pravice iz točke f) prvega odstavka 44. člena tega zakona.
(5) Hkrati z vložitvijo ugovora ali najkasneje v treh mesecih od vročitve poziva Urada se plača pristojbina za ugovor in predloži pooblastilo za zastopanje, če je ugovor vložen po zastopniku.
(6) Če vložnik umakne ugovor, umika kasneje ne more preklicati.
(7) Če ugovor ne izpolnjuje pogojev iz tega člena, se šteje, da ni bil vložen.
102. člen
(preizkus prijave po ugovoru)
(1) Urad obvesti prijavitelja znamke o vloženem ugovoru. Prijavitelj se lahko v treh mesecih po prejemu obvestila izreče o razlogih iz ugovora.
(2) Na podlagi ugovora in morebitnega mnenja prijavitelja iz prejšnjega odstavka Urad preveri utemeljenost navedb v ugovoru.
(3) Če Urad v preizkusu navedb iz ugovora ugotovi, da ugovor ni utemeljen in da je znamko mogoče registrirati za prijavljeno blago ali storitve, se ugovor zavrne.
(4) Če Urad v preizkusu navedb iz ugovora ugotovi, da je ugovor utemeljen in da znamke ni mogoče registrirati za vse ali le za nekatero blago ali storitve, za katere je znak prijavljen, se prijava znamke v celoti ali delno zavrne.
103. člen
(registracija znamke)
(1) Če ugovor zoper registracijo znamke ni bil vložen ali če je bil zavrnjen ali se je štelo, da ni bil vložen, Urad pozove prijavitelja, naj v treh mesecih od vročitve poziva plača pristojbino za registracijo znamke. Ta pristojbina vključuje pristojbino za trajanje znamke za prvih deset let.
(2) Po plačilu pristojbine iz prejšnjega odstavka izda Urad odločbo o registraciji znamke, vpiše znamko v register in objavi registracijo znamke.
(3) Če prijavitelj ne plača pravočasno pristojbine iz prvega odstavka tega člena, se šteje, da je prijava umaknjena.
Posebne določbe za geografsko označbo
Zahtevo za registracijo geografske označbe lahko vložijo združenja pravnih ali fizičnih oseb, zbornice, občine, širše lokalne skupnosti ali državni organi.
Zahtevi mora biti priložena specifikacija, ki vsebuje predvsem:
- oznako, ki naj se registrira kot geografska označba;
- navedbo blaga, na katerega se predlagana geografska označba nanaša;
- opis blaga, vključno s surovinami in glavnimi fizikalnimi, kemičnimi, mikrobiološkimi, organoleptičnimi ali drugimi značilnostmi blaga;
- navedbo kraja oziroma območja, vključno z mejami;
- opis metode za pridobitev blaga, vključno z avtentičnimi in nespremenjenimi krajevnimi načini, če je to potrebno;
- opis povezave med blagom in krajem oziroma območjem;
- podrobne podatke o organih nadzora;
- podrobne podatke o označevanju blaga.
Če zahteva ustreza, izda Urad odločbo o registraciji geografske označbe, vpiše geografsko označbo v register in objavi registracijo geografske označbe.

Question 42

REGISTRI IN VZDRŽEVANJE PRAVIC

Answer 42

Urad vodi registre patentov, dodatnih varstvenih certifikatov, modelov, znamk in geografskih označb ter registre prijav za navedene pravice. Registri so javni, razen če ta zakon določa drugače.
Za datum vpisa pravice v register se šteje datum podelitve patenta ali dodatnega varstvenega certifikata oziroma datum izdaje odločbe o registraciji modela, znamke ali geografske označbe.
Urad na zahtevo vložnika in ob plačilu takse po zakonu, ki ureja upravne takse, izdaja potrdila iz registrov.

Vsebina registrov
V register patentov se vpišejo predvsem naslednji podatki: registrska številka, datum vložitve in številka prijave, zahtevana prednostna pravica, datum objave, datum vpisa v register, številka in datum izdaje ugotovitvene odločbe po 93. členu tega zakona, podatki o imetniku (priimek, ime in naslov oziroma firma in sedež), vrsta patenta, podatki o izumitelju (priimek, ime in naslov), naziv izuma, podatki o vzdrževanju patenta, datum prenehanja patenta.
V register dodatnih varstvenih certifikatov se vpišejo predvsem naslednji podatki: registrska številka, datum vložitve in številka prijave, datum objave prijave in dodatnega varstvenega certifikata, datum vpisa v register, podatki o prijavitelju in imetniku dodatnega varstvenega certifikata (priimek, ime in naslov oziroma firma in sedež), naziv proizvoda oziroma sredstva, registrska številka patenta, na podlagi katerega je podeljen dodatni varstveni certifikat, številka in datum prve odobritve, da se da proizvod oziroma sredstvo na trg kot zdravilo oziroma fitofarmacevtsko sredstvo v Republiki Sloveniji oziroma Skupnosti, navedba države, če odobritve ni izdal pristojni organ Skupnosti po centraliziranem postopku, datum, do katerega velja certifikat, podatki o vzdrževanju certifikata, datum prenehanja dodatnega varstvenega certifikata.
V register modelov se vpišejo predvsem naslednji podatki: registrska številka, datum vložitve prijave, zahtevana prednostna pravica, datum objave, datum vpisa v register, podatki o imetniku (priimek, ime in naslov oziroma firma in sedež), podatki o oblikovalcu (priimek, ime in naslov), če oblikovalec to želi, navedba izdelka, število izdelkov, razvrstitev po Locarnski klasifikaciji, podatki o obnovitvi modela, datum prenehanja modela.
V register znamk se vpišejo predvsem naslednji podatki: registrska številka, datum vložitve prijave, zahtevana prednostna pravica, datum objave prijave in registracije znamke, podatki o nasprotujočem mnenju tretjih, podatki o ugovoru in vložniku ugovora, datum vpisa v register, podatki o imetniku oziroma nosilcu (priimek, ime in naslov oziroma firma in sedež), videz znamke, seznam blaga oziroma storitev in razvrstitev blaga oziroma storitev po Nicejski klasifikaciji, podatki o mednarodni registraciji, podatki o obnovitvi znamke, podatki o razveljavitvi znamke, datum prenehanja znamke.
V register geografskih označb se vpišejo predvsem naslednji podatki: registrska številka, datum vložitve zahteve, datum objave, datum vpisa v register, geografska označba, vrsta blaga in kraj, na katerega se oznaka nanaša.
Po uradni dolžnosti se v registre vpišejo podatki o sodnih sporih, o katerih je Urad obveščen, in pravnomočnih sodbah. Določbe tega člena se smiselno uporabljajo za registre prijav.
Na zahtevo vložnika se v register vpišejo vse kasnejše spremembe, ki se nanašajo na pravico ali imetnika pravice. Ta odstavek se smiselno uporablja za prijave in prijavitelje. Prenos pravice ali licenca se na zahtevo ene od pogodbenih strank vpiše v ustrezni register.
Ena zahteva za vpis spremembe se lahko nanaša na več sprememb v registru. Ena sama zahteva zadošča tudi, kadar se sprememba ali spremembe nanašajo na več kot eno prijavo oziroma pravico iste osebe, če so sprememba ali spremembe enake za vse zadevne prijave in pravice in če so v zahtevi navedene številke vseh zadevnih prijav in pravic. Za vpis vsake spremembe v register pri vsaki prijavi ali pravici se plača pristojbina ob vložitvi zahteve ali najkasneje v treh mesecih od vročitve poziva Urada. Če pristojbina ni pravočasno plačana, se šteje, da je zahteva umaknjena. Urad odloči o vpisu spremembe z odločbo.
Za vzdrževanje pravic se plačujejo pristojbine, ki zapadejo v plačilo, šteto od datuma vložitve prijave.

Question 43

Sodno varstvo in uveljavljanje pravic

Answer 43

A) SODNO VARSTVO
Ničnost pravic

Tožba za ugotovitev ničnosti
Vsaka zainteresirana oseba lahko pri pristojnem sodišču vloži tožbo za ugotovitev ničnosti patenta, patenta s skrajšanim trajanjem, modela ali znamke.

Tožba za ugotovitev ničnosti patenta

(1) Tožba za ugotovitev ničnosti patenta se lahko vloži, če je podan eden izmed naslednjih razlogov:
- da izum ob datumu vložitve prijave ni izpolnjeval vseh zahtev iz 10., 11., 12., 14. in 15. člena tega zakona oziroma pri patentu s skrajšanim trajanjem zahtev iz 16. člena tega zakona;
- da izum v opisu ni predstavljen dovolj jasno in popolno, da bi ga lahko uporabil strokovnjak s področja, na katerega se izum nanaša;
- če je vsebina varstva razširjena prek vsebine prve prejete prijave ali če je bil patent na podlagi izločene prijave podeljen prek obsega prvotne prijave.
(2) Tožba za ugotovitev ničnosti patenta se lahko vloži tudi po izdaji ugotovitvene odločbe po točki a) ali b) prvega odstavka 93. člena tega zakona ali po prenehanju veljavnosti patenta.
(3) Če je tožba za ugotovitev ničnosti evropskega patenta, ki je v Sloveniji veljaven na podlagi mednarodne pogodbe in zoper katerega je bil pri EPU vložen ugovor, vložena v teku ugovornega postopka pri EPU, sodišče prekine postopek do končne odločitve EPU v ugovornem postopku.

Tožba za ugotovitev ničnosti modela
Tožba za ugotovitev ničnosti modela se lahko vloži, če je ob upoštevanju datuma vložitve prijave podan eden izmed naslednjih razlogov:
- da je bil model registriran v nasprotju s 36. členom tega zakona;
- da prijavitelj ali imetnik modela ni bil upravičen do varstva modela.

Tožba za ugotovitev ničnosti znamke

(1) Tožba za ugotovitev ničnosti znamke se lahko vloži, če je bila ob upoštevanju datuma vložitve prijave znamka registrirana v nasprotju z 42. ali 43. členom tega zakona.
(2) Tožba za ugotovitev ničnosti kolektivne znamke se lahko vloži, če je bila ob upoštevanju datuma vložitve prijave kolektivna znamka registrirana v nasprotju z 42., 43., 45. ali 46. členom tega zakona.
(3) Če je bil razlog za tožbo iz prejšnjega odstavka registracija kolektivne znamke v nasprotju s 46. členom tega zakona, sodišče tožbo zavrže, če nosilec kolektivne znamke do izdaje sodne odločbe ustrezno popravi ali spremeni pravilnik iz 46. člena tega zakona.

Izpodbijanje pravice

Izpodbijanje pravice do patenta oziroma modela

(1) Izumitelj, njegov dedič ali drug pravni naslednik lahko s tožbo pri pristojnem sodišču ves čas, dokler traja patent, zahteva, da se ga razglasi za imetnika patenta, če je bil patent podeljen na ime nekoga, ki ni izumitelj, njegov dedič ali drug pravni naslednik.
(2) Oblikovalec videza izdelka, njegov dedič ali drug pravni naslednik lahko s tožbo pri pristojnem sodišču ves čas, dokler traja model, zahteva, da se ga razglasi za imetnika pravice, če je bil model registriran na ime nekoga, ki ni oblikovalec, njegov dedič ali drug pravni naslednik.
(3) Tožbo iz prvega ali drugega odstavka tega člena lahko vloži tudi oseba, ki ji pripadajo pravice iz patenta oziroma modela, če je patent podeljen ali model registriran na ime izumitelja oziroma oblikovalca ali druge osebe, ki ji je izumitelj oziroma oblikovalec neupravičeno omogočil, da je patent podeljen ali model registriran izdan na njeno ime.

Izpodbijanje pravice do znamke

(1) Pravne ali fizične osebe lahko s tožbo zahtevajo od pristojnega sodišča, da ugotovi, da je znak, ki ga uporabljajo v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga ali storitev, enak ali podoben znamki, ki jo uporablja kdo drug za zaznamovanje svojega blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste, in da je bil ta znak splošno znan kot oznaka za blago ali storitve fizične ali pravne osebe, še preden je toženec prijavil znamko, kot tudi da sodišče s svojo odločbo razglasi tožnika za imetnika znamke.
(2) Izpodbijanju po prejšnjem odstavku sodišče ne ugodi, če toženec, ki je imetnik znamke, dokaže, da je še pred vložitvijo prijave uporabljal sporni znak za isto ali podobno vrsto blaga ali storitev prav toliko časa ali še dlje kot tožnik.
(3) Tožba iz prvega odstavka tega člena ni možna po preteku petih let od datuma vpisa znamke v register.

Vpis novega imetnika v register

(1) V treh mesecih od vročitve pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku iz 115. ali 116. člena tega zakona, lahko tožnik zahteva, da se ga vpiše v register kot imetnika patenta, modela oziroma znamke in da se mu o tem izda ustrezno potrdilo.
(2) Če tisti, čigar tožbenemu zahtevku je ugodeno, ne vloži v roku iz prejšnjega odstavka zahteve, da se ga vpiše v register kot imetnika pravice, se pravica po uradni dolžnosti izbriše iz registra.
(3) Pravice, ki jih pridobi kdo drug od tistega, ki je bil pred sodbo iz prvega odstavka tega člena vpisan kot imetnik pravice, veljajo tudi nasproti novemu imetniku pravic, če so bile vpisane v ustrezni register ali pravilno prijavljene za vpis pred vložitvijo tožbe.

Priznanje pravice izumitelja ali oblikovalca do navedbe

Tožba izumitelja ali oblikovalca za navedbo
(1) Izumitelj ali oblikovalec lahko s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva:
- da je naveden v prijavi in vseh dokumentih;
- da se pravnomočna sodba javno objavi na toženčeve stroške.
(2) Tožba iz prejšnjega odstavka se lahko vloži ves čas trajanja veljavnosti patenta ali modela.
Izbris in razveljavitev znamke

Tožba za izbris znamke iz registra

(1) Tožba za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka se lahko vloži pri pristojnem sodišču, če je podan eden izmed naslednjih razlogov:
- da prijavitelj znamke ni prijavil v dobri veri;
- da je bila znamka ob upoštevanju datuma vložitve prijave registrirana v nasprotju s 44. členom tega zakona razen v primerih iz 139. člena tega zakona;
- če je zaradi dejanj ali dopustitve imetnika postala znamka običajno ime v trgovini za blago ali storitve, za katere je registrirana;
- če imetnik znamke ali kdo drug z njegovim soglasjem uporablja znamko za blago ali storitve, za katere je registrirana, tako da zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora tega blaga ali storitev.
(2) Tožba za izbris kolektivne znamke iz registra in prepoved uporabe znaka se lahko poleg razlogov iz prejšnjega odstavka vloži tudi, če je podan eden ali več izmed naslednjih razlogov:
- če je nosilec kolektivne znamke prenehal obstajati;
- če se kolektivna znamka uporablja v nasprotju s pravilnikom iz 46. člena tega zakona;
- če je pravilnik o kolektivni znamki po registraciji kolektivne znamke spremenjen tako, da nasprotuje 46. členu tega zakona.
(3) Sodišče tožbi, vloženi po točki b) prvega odstavka tega člena, ne ugodi, če tožena stranka dokaže, da obstajajo razlogi iz 120. člena tega zakona za razveljavitev prejšnje znamke iz 44. člena tega zakona.
(4) Če je razlog za tožbo iz prvega ali drugega odstavka tega člena točka c), d) ali e) prvega odstavka 44. člena tega zakona, lahko tožnik namesto izbrisa znamke iz registra zahteva prenos znamke na svoje ime.
(5) V primeru iz točke c) drugega odstavka tega člena se smiselno uporablja tretji odstavek 114. člena tega zakona.
(6) Tožba iz točke b) prvega odstavka tega člena ni dopustna po preteku petih let od datuma vpisa pravice v register, razen če prijavitelj znamke ni prijavil v dobri veri.
(7) Znamka se izbriše iz registra znamk z dnem pravnomočnosti sodbe.

Tožba za razveljavitev znamke zaradi neuporabe

(1) Zainteresirana oseba lahko s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva razveljavitev znamke, če imetnik brez upravičenega razloga neprekinjeno več kot pet let od datuma vpisa znamke v register oziroma od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljena v Republiki Sloveniji, ne uporablja znamke za označevanje blaga ali storitev, za katere je znamka registrirana.
(2) Razveljavitve znamke ni mogoče zahtevati, če je imetnik začel ali ponovno začel resno in dejansko uporabljati znamko v obdobju med iztekom neprekinjenega petletnega obdobja iz prvega odstavka tega člena in vložitvijo tožbe za razveljavitev znamke. Na to okoliščino se ne more sklicevati tisti imetnik znamke, ki je začel znamko uporabljati ali jo ponovno uporabljati v roku treh mesecev pred vložitvijo tožbe, šteto najprej od izteka roka iz prvega odstavka tega člena, če je začel s pripravami na uporabo znamke ali njeno ponovno uporabo šele, ko se je zavedal, da mu grozi vložitev tožbe za razveljavitev njegove znamke.
(3) V postopku razveljavitve znamke imetnik dokazuje uporabo znamke.
(4) Šteje se, da imetnik uporablja znamko, če se ta uporablja z njegovim soglasjem ali če jo uporablja druga oseba, ki je za to pooblaščena.
(5) Pri kolektivni znamki se šteje, da jo nosilec uporablja, če kolektivno znamko uporablja vsaj ena oseba, ki ima pravico do njene uporabe.
(6) Kot uporaba znamke se šteje tudi:
- uporaba znamke v obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja znamke;
- namestitev znamke na blago ali njegovo embalažo v Republiki Sloveniji izključno za potrebe izvoza.
(7) Znamka se razveljavi za tisto blago ali storitve, za katere se ugotovi, da znamka ni bila uporabljena na območju Republike Slovenije, in sicer z dnem pravnomočnosti sodbe.

B) UVELJAVLJANJE PRAVIC
120.a člen
(legitimacija)
Pravice do uveljavljanja sodnega varstva, ki jih ima imetnik pravice iz 18., 37., 47. ali 58. člena tega zakona, pripadajo smiselno tudi:
- upravičencu do uporabe kolektivne znamke;
- upravičencu do geografske označbe;
- pridobitelju izključne licence, v obsegu, v katerem so z zakonom ali pravnim poslom pravice imetnika prenesene nanj, in
- poklicnemu združenju, ustanovljenemu za varstvo pravic industrijske lastnine, v obsegu v katerem so z zakonom ali pravnim poslom pravice imetnika prenesene nanj.
121. člen
(tožba zaradi kršitve pravic)
(1) Zoper osebo, ki brez soglasja imetnika pravice posega v njegove pravice iz 18., 37., 47. ali 58. člena tega zakona, lahko imetnik pravice s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva:
- da se prepovejo kršenje in bodoče kršitve;
- da se odpokličejo predmeti kršitve iz gospodarskih tokov z upoštevanjem interesov dobrovernih tretjih oseb;
- da se odstrani stanje, ki je nastalo s kršitvijo;
- da se nepreklicno odstranijo predmeti kršitve iz gospodarskih tokov;
- da se uničijo predmeti kršitve;
- da se uničijo sredstva kršitve, ki so izključno ali pretežno namenjena ali se uporabijo za kršitev in so v lasti kršilca;
- da se tožniku prepustijo predmeti kršitve proti plačilu proizvodnih stroškov;
- da se sodba objavi.
(2) Pri odločanju o odstranitvenih zahtevkih iz točk b) do f) prejšnjega odstavka sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti sorazmernost med težo kršitve in zahtevkom ter interes imetnika pravice za zagotovitev učinkovitega varstva pravic.
(3) V postopku proti osebi, katere storitve so bile uporabljene za kršitev pravice, obstoj te kršitve pa je že pravnomočno ugotovljen v postopku proti tretjemu, se domneva, da je kršitev podana.

121.a člen
(povrnitev škode)
(1) Za kršitve po tem zakonu veljajo splošna pravila o povzročitvi škode, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) Kršilec je dolžan plačati imetniku pravice odškodnino v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v obsegu, ki je enak dogovorjeni ali običajni licenčnini.
122. člen
(dodatne določbe zaradi kršitve patenta)
(1) Če je predmet kršitve patent, s katerim je zavarovan postopek za izdelavo nove snovi, se šteje, da je vsaka snov enake sestave ali enaka in izdelana po zavarovanem postopku, dokler se ne dokaže nasprotno. Dokazno breme nosi toženec oziroma domnevni kršilec, pri čemer je treba upoštevati njegov zakoniti interes za varovanje poslovne tajnosti.
(2) Če se tožba po 121. členu tega zakona nanaša na kršitev patenta ali objavljene evropske patentne prijave, s katero se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, sodišče prekine postopek, dokler Urad ne izda ugotovitvene odločbe po točki a) ali b) prvega odstavka 93. člena tega zakona oziroma do dneva vpisa evropskega patenta v register patentov pri Uradu.
(3) Če je predmet kršitve patent, za katerega še ni bila izdana ugotovitvena odločba po točki a) ali b) prvega odstavka 93. člena tega zakona, določi sodišče za čas uporabe izuma od podelitve patenta do izdaje ugotovitvene odločbe, kršilcu plačilo odškodnine, znižane glede na okoliščine.
(4) Prejšnji odstavek se smiselno uporablja za objavljeno patentno prijavo, vloženo v tujini po drugem odstavku 3. člena tega zakona, za čas uporabe izuma od objave te prijave do podelitve patenta oziroma do dneva, ko je EPU objavil sklep o podelitvi evropskega patenta, če je bil evropski patent vpisan v register pri Uradu.
122.a člen
(predložitev dokazov)
(1) Če je sodišče odločilo, da bo izvedlo predlagani dokaz, predlagana dokazna sredstva pa so pri nasprotni stranki, mora nasprotna stranka na zahtevo sodišča predložiti dokazna sredstva, s katerimi razpolaga.
(2) Prejšnji odstavek velja tudi glede bančnih, finančnih in poslovnih listin, ki so pod nadzorom nasprotne stranke, če gre za kršitev v gospodarskem obsegu. Šteje se, da je bilo dejanje storjeno v gospodarskem obsegu, če se izvaja za neposredno ali posredno gospodarsko korist.
(3) V postopku predložitve dokazov se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(4) Sodišče mora po izvedbi dokaza iz prvega odstavka tega člena zagotoviti varstvo zaupnih podatkov pravdnih strank ter zagotoviti, da se sodni postopki ne uporabljajo v slabi veri z izključnim namenom pridobiti zaupne podatke nasprotne stranke.

123. člen
     (začasne odredbe)
     (1) Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarnih zahtevkov po tem zakonu, če predlagatelj izkaže za verjetno:
     - da je imetnik pravice iz 18., 37., 47. ali 58. člena tega zakona in
     - da je bila njegova pravica kršena, ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena.
     (2) Predlagatelj mora za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk:
     - nevarnost, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena;
     - da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ali
     - da domnevni kršilec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale imetniku pravice.
     (3) Predlagatelj, ki zahteva izdajo začasne odredbe brez poprejšnjega obvestila in zaslišanja nasprotne stranke, mora poleg pogojev iz prvega in drugega odstavka tega člena, izkazati za verjetno, da bi kakršnokoli odlašanje z izdajo začasne odredbe povzročilo imetniku pravice nastanek težko nadomestljive škode. V tem primeru se nasprotno stranko obvesti najpozneje takoj po izvršitvi odredb.
     (4) Imetnik pravice ni dolžan dokazovati nevarnosti, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena, če izkaže za verjetno, da bi kršilec s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bili zahtevki uveljavljeni v tujini, razen v primeru, če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije.
     (5) Sodišče sme za zavarovanje nedenarnih zahtevkov po prvem odstavku tega člena izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti:
     - da se domnevnemu kršilcu prepove domnevno kršenje in bodoče kršitve;
     - da se zasežejo, izključijo iz prometa in shranijo predmeti kršitve ter sredstva kršitve, ki so izključno ali pretežno namenjena ali se uporabijo za kršitev.
     (6) Sodišče mora odločiti o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi v 30 dneh od dneva vložitve odgovora na ugovor oziroma od poteka roka za vložitev odgovora na ugovor.
     (7) V postopku za izdajo začasne odredbe se uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, če ni s tem zakonom določeno drugače. Postopek je nujen.
     123.a člen
     (izdaja začasne odredbe pri kršitvi patenta)
     Če se predlog za izdajo začasne odredbe po prejšnjem členu nanaša na kršitev patenta, izda sodišče začasno odredbo, če sta izpolnjena tudi naslednja pogoja:
     - da imetnik pravice predloži ugotovitveno odločbo po točki a) ali b) prvega odstavka 93. člena tega zakona in
     - da imetnik pravice predlaga izdajo začasne odredbe v treh mesecih od takrat, ko je izvedel za domnevno kršitev.
124. člen
     (zavarovanje dokazov)
     (1) Sodišče izda sklep za zavarovanje dokazov, če predlagatelj predloži razumno dosegljive dokaze o tem, da:
     - je imetnik pravice iz 18., 37., 47. ali 58. člena tega zakona,
     - je bila kršena, ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena njegova pravica in
     - bodo dokazi o kršitvi uničeni ali jih kasneje ne bi bilo mogoče izvesti.
     (2) Predlagatelj, ki zahteva izdajo sklepa za zavarovanje dokazov brez poprejšnjega obvestila in zaslišanja nasprotne stranke, mora poleg pogojev iz prvega odstavka izkazati za verjetno, da obstaja nevarnost, da bodo dokazi o kršitvi zaradi ravnanja nasprotne stranke uničeni ali jih kasneje ne bi bilo mogoče izvesti. V tem primeru se nasprotno stranko obvesti najpozneje takoj po izvršitvi sklepa.
     (3) Sodišče sme s sklepom iz prvega odstavka tega člena odrediti izvedbo kateregakoli dokaza, zlasti:
     - ogled prostorov, poslovne dokumentacije, inventarja, baz podatkov, računalniških pomnilnih enot ali drugih stvari;
     - zaseg vzorcev predmetov kršitve;
     - pregled in izročitev listin;
     - določitev in zaslišanje izvedencev in
     - zaslišanje prič.
     (4) Zavarovanje dokazov je dovoljeno zahtevati tudi potem, ko postane odločba, s katero je postopek končan, pravnomočna, če je to potrebno pred postopkom ali med postopkom z izrednimi pravnimi sredstvi.
     (5) V postopku zavarovanja dokazov po tem členu se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, o začasnih odredbah, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Postopek je nujen.
     (6) Če se kasneje izkaže, da je predlog neutemeljen ali da ga predlagatelj ni upravičil, ima nasprotna stranka pravico zahtevati:
     - vrnitev odvzetih predmetov;
     - prepoved uporabe pridobljenih informacij in
     - povračilo škode.
     (7) Sodišče mora v postopku zavarovanja dokazov po tem členu zagotoviti varstvo zaupnih podatkov strank ter zagotoviti, da se sodni postopki ne uporabljajo v slabi veri z izključnim namenom pridobiti zaupne podatke nasprotne stranke.
     124.a člen
     (zavarovanje dokazov pri kršitvi patenta)
     Če se predlog za izdajo sklepa iz prejšnjega člena nanaša na kršitev patenta, izda sodišče sklep, če sta izpolnjena tudi naslednja pogoja:
     - da imetnik pravice predloži ugotovitveno odločbo po točki a) ali b) prvega odstavka 93. člena tega zakona in
     - da imetnik pravice predlaga izdajo sklepa o zavarovanju dokazov v treh mesecih od takrat, ko je izvedel za domnevno kršitev.
     124.b člen
     (dolžnost obveščanja)
     (1) Sodišče lahko v pravdi zaradi kršitve pravic na podlagi upravičene zahteve stranke naloži kršilcu, da sporoči podatke o izvoru in distribucijskih tokovih blaga ali storitev, ki kršijo pravico iz tega zakona.
     (2) Sodišče lahko naloži, da podatke iz prejšnjega odstavka sporočijo tudi naslednje osebe, ki v gospodarskem obsegu:
     - posedujejo blago, s katerim se krši pravica,
     - uporabljajo storitve, s katerimi se krši pravica ali
     - zagotavljajo storitve, uporabljene v dejavnosti, s katero se krši pravica.
     (3) Sodišče lahko naloži, da podatke iz prvega odstavka tega člena sporoči tudi oseba, za katero je katera od oseb iz prejšnjega odstavka navedla, da je bila vpletena v proizvodnjo, izdelavo ali distribucijo blaga ali opravljanja storitev.
     (4) Podatki iz prvega odstavka tega člena lahko vključujejo:
     - imena in naslove oziroma firme in sedeže proizvajalcev, izdelovalcev, distributerjev, dobaviteljev in drugih prejšnjih imetnikov blaga ali ponudnikov storitev ter predvidenih trgovcev na debelo in na drobno in
     - podatke o proizvedenih, izdelanih, dostavljenih, prejetih ali naročenih količinah in cenah, doseženih za blago ali storitve.
     124.c člen
     (varstvo drugih pravic industrijske lastnine)
     Določbe tega oddelka se smiselno uporabljajo tudi za firmo in žlahtniteljsko pravico.

Question 44

Prisilna licenca

Answer 44

Sodišče lahko odloči, da se tudi brez soglasja imetnika patenta dovoli tretji osebi ali Vladi Republike Slovenije izkoriščanje izuma:
- če to zahteva javni interes (generalna klavzula), zlasti v zvezi z državno varnostjo, prehrano, zdravstvom ali razvojem drugih pomembnih delov državnega gospodarstva, ali
- če sodišče ugotovi, da imetnik patenta ali imetnik licence zlorablja pravice iz patenta, zlasti tako da izkorišča izum tako, da v nasprotju z veljavnimi predpisi omejuje konkurenco.
Sodišče podeli prisilno licenco ob upoštevanju dejanskih okoliščin in po zaslišanju imetnika patenta.
Prisilna licenca se podeli, če vložnik zahteve za pridobitev prisilne licence dokaže, da si je prizadeval skleniti licenčno pogodbo z imetnikom patenta pod razumnimi poslovnimi pogoji in da ta prizadevanja v razumnem obdobju niso bila uspešna. Ta odstavek se ne uporablja, če je razglašeno vojno stanje ali izredne razmere, pod pogojem, da sodišče v takem primeru seznani imetnika patenta s svojo odločbo, kolikor je to mogoče hitro.
Prisilna licenca se podeli, pod naslednjimi pogoji:
- da sta obseg in trajanje licence omejena glede na njen namen;
- da ni izključna;
- da ni prenosljiva, z izjemo prenosa dela poslovne dejavnosti prejemnika prisilne licence, na katero se predmet prisilne licence nanaša;
- da je namenjena pretežno oskrbovanju trga Republike Slovenije.
Če kakšnega patenta (drugi patent) ni mogoče izkoriščati, ne da bi se poseglo v neki drug patent (prvi patent), morajo biti za podelitev prisilne licence takšnega patenta poleg pogojev iz 125. člena tega zakona in prejšnjega odstavka izpolnjeni še naslednji dodatni pogoji:
- izum, ki je predmet drugega patenta, vsebuje tehnični napredek znatnega gospodarskega pomena glede na izum, ki je predmet prvega patenta;
- imetnik prvega patenta je pod razumnimi pogoji upravičen do obratne licence za uporabo izuma, ki je predmet drugega patenta;
- dovoljena uporaba v zvezi s prvim patentom ni prenosljiva brez sočasnega prenosa drugega patenta.
Sodišče odloči, da prisilna licenca preneha veljati, če prenehajo okoliščine, zaradi katerih je bila podeljena, in če je verjetno, da se te okoliščine ne bodo ponovile.
127. člen
(nadomestilo za prisilno licenco)
Imetnik patenta, ki je predmet prisilne licence, je upravičen do obveznega nadomestila. Višina nadomestila se določi glede na okoliščine posameznega primera ob upoštevanju ekonomske vrednosti prisilne licence.

Prisilna licenca je vedno odplačna!

Question 45

Zastopanje pred uradom

Answer 45

Za zastopanje pred Uradom se lahko pooblasti le zastopnika, ki je vpisan v ustrezni register zastopnikov pri Uradu. Zastopnika imenuje pooblastitelj s pisnim pooblastilom. Pooblastitelj lahko pooblasti enega ali več zastopnikov za vsa ali le za določena dejanja v postopku pred Uradom. Pooblastitelj lahko z enim pooblastilom pooblasti zastopnika za zastopanje pri vseh njegovih prijavah, pravicah ali vlogah, vloženih pri Uradu (generalno pooblastilo zastopniku).
Pooblastilo se predloži ob vložitvi vloge ali v treh mesecih od vročitve poziva Urada. Če pooblastilo ni pravočasno predloženo, se šteje, da zastopnik ni bil imenovan in da njegova dejanja niso bila opravljena. Vlogo, ki jo je vložil domnevni zastopnik, Urad s sklepom zavrže. Sklep o zavrženju se vroči domnevnemu zastopniku.
129. člen
(zastopanje tujih oseb)
(1) Tuje pravne in fizične osebe, ki nimajo prebivališča ali dejanskega in resnega industrijskega ali gospodarskega podjetja v Republiki Sloveniji (tuja oseba), morajo uveljavljati pravice iz tega zakona v postopkih pred Uradom po zastopniku, razen če je drugače določeno z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek lahko tuja oseba ob upoštevanju tretjega odstavka tega člena brez zastopnika vloži prijavo in opravlja dejanja v zvezi z določitvijo datuma vložitve prijave, plača takso ali pristojbino v postopku pred Uradom, vloži prepis prve prijave za uveljavljanje prednostne pravice po 61. členu tega zakona in sprejema pisanja Urada v zvezi s temi postopki.
(3) Če tuja oseba v primerih iz prejšnjega odstavka nima zastopnika v postopku pred Uradom, mora Uradu sporočiti naslov za obveščanje, ki mora biti na območju Republike Slovenije. Šteje se, da je Urad v primerih iz prejšnjega odstavka pravilno obvestil tujo osebo, če ji je poslal pisanje na naslov za obveščanje.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko kdorkoli plača pristojbine za vzdrževanje pravice.
(5) Če tuja oseba v nasprotju s tem členom v postopku pred Uradom ne imenuje zastopnika ali ne sporoči naslova za obveščanje, ki je na območju Republike Slovenije, jo Urad izjemoma neposredno po pošti pozove, naj v treh mesecih od vročitve poziva imenuje zastopnika in predloži pooblastilo zastopniku oziroma v skladu s tretjim odstavkom tega člena sporoči naslov za obveščanje. Če tuja oseba pravočasno ne imenuje zastopnika in ne predloži pooblastila, oziroma ne sporoči pravočasno naslova za obveščanje v skladu s tretjim odstavkom tega člena, Urad s sklepom vlogo zavrže, razen če ta zakon določa drugače. Vročitev sklepa se opravi po oglasni deski Urada.
130. člen
(preklic in odpoved pooblastila)
Pooblastitelj lahko kadarkoli prekliče pooblastilo, zastopnik pa ga lahko kadarkoli odpove. Preklic oziroma odpoved pooblastila se sporoči Uradu in učinkuje od dneva, ko ga Urad prejme. Po odpovedi pooblastila je zastopnik dolžan še tri mesece opravljati dejanja za pooblastitelja, razen če ima pooblastitelj še kakšnega zastopnika.
131. člen
(zastopnik)
(1) V postopkih pred Uradom lahko stranke zastopajo patentni zastopniki in zastopniki za modele in znamke. Patentni zastopniki zastopajo stranke v postopkih, ki se nanašajo na pridobitev, vzdrževanje in druge zahteve v zvezi s katero koli pravico po tem zakonu. Zastopniki za modele in znamke lahko zastopajo stranke le v tistih postopkih, ki se nanašajo na pridobitev, vzdrževanje in druge zahteve v zvezi z modeli, znamkami in geografskimi označbami.
(2) Patentni zastopnik je lahko:
- oseba z univerzitetno izobrazbo tehnične ali naravoslovne smeri, ki je opravila strokovni izpit za patentnega zastopnika pri Uradu;
- odvetnik ali odvetniška družba, ki zaposluje osebo, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnje točke, ali ima z njo sklenjeno pogodbo;
- pravna oseba, ki zaposluje vsaj eno osebo, ki izpolnjuje pogoje iz točke a) tega odstavka.
(3) Zastopnik za modele in znamke je lahko:
- oseba z univerzitetno izobrazbo, ki je opravila strokovni izpit za zastopnika za modele in znamke pri Uradu;
- odvetnik ali odvetniška družba;
- pravna oseba, ki zaposluje vsaj eno osebo, ki izpolnjuje pogoje iz točke a) tega odstavka.
(4) Patentni zastopniki, zastopniki za modele in znamke ter pooblaščeni delavci zastopnika lahko v postopkih, ki se nanašajo na pravice po tem zakonu, zastopajo stranke tudi pred sodišči in drugimi državnimi organi, če izpolnjujejo pogoje, določene s predpisi, ki urejajo zastopanje pred sodišči in drugimi državnimi organi. V takih primerih je zastopnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po zastopniški tarifi. Zastopniško tarifo sprejme zastopnik ali združenje zastopnikov v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje.
132. člen
(vpis zastopnikov v register)
(1) Urad vodi register patentnih zastopnikov in register zastopnikov za modele in znamke.
(2) Za vpis v ustrezni register zastopnikov se plača taksa po zakonu, ki ureja upravne takse. Po plačilu takse Urad z odločbo odloči o vpisu v register.
(3) Patentni zastopnik lahko zahteva izbris iz registra patentnih zastopnikov in vpis v register zastopnikov za modele in znamke. Zastopnik za modele in znamke lahko zahteva izbris iz registra zastopnikov za modele in znamke in vpis v register patentnih zastopnikov, le če izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 131. člena tega zakona.
(4) Zastopnik se izbriše iz registra:
- če vloži zahtevo za izbris;
- če se mu s pravnomočno sodbo prepove ukvarjanje z zastopanjem.

Question 46

Splošno o avtorskem pravu

Answer 46

Glavni mednarodni pravni vir je Bernska konvencija o zaščiti del s področja umetnosti in književnosti. V Sloveniji je bil leta 1995 sprejet Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), danes ZASP-F (2013).

Avtorsko pravo varuje zlasti književna, umetniška dela. Do 15. stoletja je bila tehnika na tako nizki ravni, da ni omogočala bistvenih posegov v avtorsko delo (npr. kopiranje, razmnoževanje). Zato je na razvoj avtorskega prava bistveno vplivala ravno iznajdba tiska (Guttenberg, 1455).

Za avtorja se šteje tisti, ki je ustvaril novo intelektualno delo na področju književnosti, znanosti ali umetnosti. Pri izkoriščanju moralnih in materialnih pravic, ki nastanejo s stvaritvijo dela, običajno sodelujejo različni posredniki. Dramsko delo se lahko v gledališču izvede samo s pomočjo igralcev. Podobno je pri glasbenih delih, kjer se pojavljajo pevci, glasbeniki. Te osebe dajo izvedbi avtorskega dela večji ali manjši individualni prispevek. Zato je potrebno urediti tudi njihov položaj. Zaradi možnosti, da se izvedeno delo zapiše (na plošči, kaseti…), se je vzpostavilo tudi varstvo pravic izvajalcev del. Industrija izdelovanja fonogramov se je zelo razvila. Pojavile so se organizacije (RTV), ki preko radijskih valov predvajajo zapise izvedb dela. RTV organizacije posegajo v pravice izdelovalcev fonogramov, zato jim morajo za prenašanje plačevati ustrezno nadomestilo. Pri predvajanju se pojavi nova težava. Posamezna oddaja se lahko posname in ponovno predvaja na kakšni drugi postaji (npr. prenos nogometne tekme). Zato je nastala tudi pravica radiodifuznih organizacij. Nove tehnologije prinašajo nove težave in razvoj novih pravnih področij.

Avtorsko pravo danes ne ščiti samo avtorjev, temveč vzpostavlja sistem pravil, s katerim ščiti tudi nekatere druge osebe. Njim priznava avtorski sorodne pravice. Tudi slovenski avtorski zakon pozna avtorsko pravico in njej sorodne pravice (neighbouring rights, droits voisins, diritti connessi, verwandte Rechte). Število sorodnih pravic narašča.

Avtorsko delo je samo tisto, ki temelji na stvaritvi fizične osebe. Avtor je lahko samo fizična oseba. Zato je avtorska pravica tesno povezana z osebnostnimi pravicami. Večina mednarodnih konvencij jo prišteva med pravice človeka. Vendar pa je med osebnostnimi pravicami in avtorsko pravico bistvena razlika. Slednja nastane s kreacijo, aktivnim intelektualnim ustvarjanjem, prve pa nastanejo že s samim rojstvom. Namen varstva avtorske pravice ni varovanje človeka kot posameznika, temveč varovanje človekove ustvarjalnosti. Zato avtorske pravice ni mogoče šteti med temeljne osebnostne pravice. Ko le-ta nastane, pa je sestavljena iz moralnega in materialnega dela. Materialni del je vedno bolj pomemben, ker se avtorsko delo prenaša kot blago. Pomemben pa je tudi moralni del. Avtor ima pravico biti označen kot avtor. Osebnostni vidik se kaže zlasti pri moralnem delu avtorske pravice.
Predmet zakona (1. člen): ta zakon ureja
1.	pravico avtorjev na njihovih delih s področja književnosti, znanosti in umetnosti (avtorska pravica);
2.	pravice izvajalcev, proizvajalcev fonogramov, filmskih producentov, radijskih ali televizijskih (RTV) organizacij, založnikov in izdelovalcev podatkovnih baz (sorodne pravice);
3.	individualno in kolektivno upravljanje in uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic.
Z varstvom sorodnih pravic po tem zakonu ostane varstvo avtorske pravice neokrnjeno in se ne sme na noben način vanj posegati. Določbe tega zakona o avtorski pravici se smiselno uporabljajo tudi za sorodne pravice, razen če je v Petem poglavju tega zakona določeno drugače.

Izraza “javen” ali “javnost” po tem zakonu pomenita, da gre za večje število oseb, ki so izven običajnega kroga družine ali kroga osebnih znancev.
Objava po tem zakonu pomeni, da je avtorsko delo ali predmet sorodne pravice z dovoljenjem upravičenca postalo dostopno javnosti.
Izdaja po tem zakonu pomeni, da je zadostno število že izdelanih primerkov dela ali predmeta sorodne pravice z dovoljenjem upravičenca ponujenih javnosti ali danih v promet.

Question 47

Avtorsko delo

Answer 47

Avtorska pravica obstoji na avtorskem delu. ZASP z generalno klavzulo definira avtorsko delo kot individualno intelektualno stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je na kakršenkoli način izražena, razen če ni z zakonom drugače določeno.

Definicija avtorskega dela je ključno vprašanje avtorskega prava. Elementi generalne klavzule so naslednji:

• Avtorsko delo je individualna intelektualna stvaritev: gre za dosežek na intelektualnem področju. Avtorsko delo je samo tisto, ki ga ustvari človek (fizična oseba). Intelektualni element človeka mora biti odločilen. Pravne osebe sicer lahko imajo določena prenesena upravičenja, avtor pa je lahko samo fizična oseba. Bistvena je tudi individualnost. Prispevek avtorja mora biti iz dela razviden.
• Avtorsko delo je delo s področja književnosti, znanosti in umetnosti. Te pojme je potrebno razlagati zelo široko, zlasti umetnost.
• Avtorsko delo mora biti na kakršenkoli način izraženo. Avtor najprej dobi idejo (corpus mysticum), nato pa to idejo izrazi navzven (corpus mechanicum). Avtorsko delo mora biti izraženo tako, da je zaznavno s katerimkoli človekovim čutom. Ni potrebno, da je izraženo fizično, lahko ga npr. zaznavamo tudi s sluhom.

Določeni elementi niso pomembni za obstoj avtorskega dela:

• Kvantiteta truda oz. obseg dela. Problem se pojavlja zlasti pri naslovih. ZASP določa, da osnutki, sestavni deli in naslovi avtorskega dela lahko uživajo avtorskopravno varstvo, če so sami po sebi individualne intelektualne stvaritve. Če torej naslov je individualna intelektualna stvaritev, se šteje kot avtorsko delo. Vendar tudi če naslov, ki je že bil uporabljen, ni avtorsko delo, ga ni dovoljeno uporabiti za naslov drugega dela enake vrste, če bi to ustvarilo zmedo glede izvora dela.
• Postopek ali registracija. Avtorsko delo uživa popolno varstvo s samo stvaritvijo. To je bistvena razlika glede na pravice industrijske lastnine. Posebna registracija pri nas ni potrebna. V anglosaškem prostoru znak © (copyright) pomeni potrdilo, da je avtorsko delo registrirano in varovano. Tam je namreč registracija potrebna. Pri nas je ta znak nepotreben.

ZASP eksemplifikativno našteva nekaj stvaritev, ki so lahko avtorska dela, če izpolnjujejo pogoje iz generalne klavzule. Naštevanje je namenjeno njeni lažji razlagi. Te stvaritve so:

• Govorjena dela, npr. govori, pridige, predavanja. Vsako govorjeno delo ni avtorsko delo. Mora biti individualna intelektualna stvaritev. Rutinsko predavanje na nižjih stopnjah ni avtorsko delo, ker ne izpolnjuje pogoja intelektualnosti. Tudi pravni nasvet je lahko avtorsko delo, če izpolnjuje pogoje iz generalne klavzule (npr. obsežno pravno mnenje). Vprašanje, ali je neka stvaritev avtorsko delo, ni pomembno samo z avtorskopravnega stališča, temveč tudi z davčnega. Za dela, ki niso avtorska, je davek 45%, pri avtorskih delih pa se najprej odbije 60%, od preostalih 40% pa se plača 50% davka.
• Pisana dela, npr. leposlovna dela, članki, priročniki, študije, računalniški programi. Dela so lahko izražena v kakršnikoli pisavi.
• Glasbena dela z besedilom ali brez besedila.
• Gledališka, gledališko-glasbena in lutkovna dela.
• Koreografska in pantomimska dela. Avtorsko delo je lahko tudi umetnostno drsanje.
• Fotografska dela in dela, narejena po postopku, podobnem fotografiranju. Fotografsko delo mora imeti določeno stopnjo individualnosti (izbira motiva, osvetlitve, zornega kota…). Rutinska fotografija ni avtorsko delo. Meja je težko določljiva.
• Avdiovizualna dela, npr. filmi, televizijska produkcija. Ta dela zaznavamo istočasno z vidom in sluhom. Ker pri nastajanju filma sodeluje veliko število ljudi (režiser, scenarist, producent, igralci, scenograf…), je potrebna natančnejša opredelitev razmerij, ki nastanejo med njimi. Potrebno je določiti, kdo od teh oseb se šteje za avtorja.
• Likovna dela, npr. slike, grafike in kipi.
• Arhitekturna dela, npr. skice, načrti in izvedeni objekti s področja arhitekture, urbanizma in krajinske arhitekture. Pri arhitekturnem delu lahko nastanejo težave. Če arhitekt ustvari hišo za nekoga drugega, nastaneta dve pravici: lastninska (nosilec je lastnik) in avtorska. (nosilec je arhitekt). Vprašanje je, ali lahko lastnik poseže v avtorsko pravico in spremeni npr. barvo pročelja, prezida hišo itd. Arhitekturna dela se lahko zavarujejo tudi kot vzorci oz. modeli, če izpolnjujejo pogoje. V tem primeru govorimo o dvojnem varstvu.
• Dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja.
• Kartografska dela, npr. izdelava kartografske karte.
• Predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave, npr. tehnične risbe, načrti, skice, tabele, izvedenska mnenja, plastične predstavitve itd.

ZASP ne zahteva, da mora biti delo dokončano. Avtorsko delo je lahko tudi stvaritev v vmesni fazi (npr. osnutek, sestavni deli in naslov avtorskega dela), če izpolnjuje pogoje iz generalne klavzule – uživa enako varstvo kot samo delo. Podobno je pri nedokončanih simfonijah. Prav tako je lahko avtorsko delo naslov, če izpolnjuje pogoje. Večinoma so naslovi kratki in je stopnja individualnosti majhna. Zato večina naslovov ne uživa avtorskopravnega varstva. Pri teh pa obstaja nevarnost, da jih bo kdo uporabil z namenom nasloniti se na prej ustvarjena dela. Zato obstaja dodatno varstvo, ki ni avtorskopravne narave. Tudi če naslov ni avtorsko delo, ga ni dovoljeno uporabiti za kasnejše delo enake vrste, če bi taka uporaba ustvarila ali utegnila ustvariti zmedo glede izvora dela. To ni varstvo avtorskega dela, temveč varstvo konkurence, saj uporaba istega naslova lahko pomeni dejanje nelojalne konkurence.

Izvedena dela so tista, ki temeljijo na podlagi prej ustvarjenih del:

• Predelave: Predelava je samostojno avtorsko delo, če je individualnost tako izrazita, da ustreza kriteriju. Pomeni poseg v avtorsko delo in je možna samo z dovoljenjem avtorja. S predelavo je mišljena taka sprememba dela, da lahko prispevek štejemo za samostojno delo. Če sprememba ni pomembna, lahko nastanejo sorodne pravice (npr. pravice izvajalcev). Najbolj tipične predelave so prevodi, aranžmaji, priredbe ki so ob splošnih pogojih lahko samostojna avtorska dela. S predelavo ne smejo biti prizadete pravice avtorja prvotnega dela
• Inspiracija: izvirnosti je vedno manj. Inspiracijo (npr. nesrečna ljubezen) je potrebno ločiti od predelave.
• Zbirna dela: gre za dela, ki so sestavljena iz več avtorskih ali drugih del. To so npr. enciklopedije, antologije, zbirke ljudskih pesmi ali književnih del, zbirka sodnih odločb, register predpisov itd. Če gre za individualne intelektualne stvaritve, so tudi zbirke lahko samostojna avtorska dela. Individualnost se lahko kaže v kriteriju izbiranja, uskladitvi ali sistematičnosti razporejanja vsebine. Zato je lahko avtorsko delo tudi register predpisov, ki sami po sebi niso avtorska dela. Če so v zbirko uvrščena dela, ki niso avtorska (npr. zakoni, konvencije), s samo uvrstitvijo ne postanejo avtorska. Z uvrstitvijo prvotnih (avtorskih) del v zbirko pa ne smejo biti prizadete pravice avtorjev teh del. Avtorji morajo za uvrstitev svojih del dati dovoljenje.

Določenim delom, ki sicer so individualne intelektualne stvaritve, ZASP ne priznava avtorskega varstva (nevarovane stvaritve):

• Ideje, načela in odkritja: gre za duhovno intelektualno ustvarjalnost, ki pa ni izražena navzven ali pa gre za priobčenje že obstoječih naravnih zakonov. Avtorsko delo lahko nastane na podlagi odkritja ali ideje, ko oseba, ki je dobila idejo, to izrazi npr. v obliki književnega dela.
• Uradna besedila z zakonodajalnega, upravnega in sodnega področja, npr. sodba, zakon, upravni akt. Ta besedila niso avtorska dela, ker zakonodajalec želi, da se z njimi seznani čim širši krog ljudi. Obstajajo pa besedila, za katera je sporno, ali so uradna ali ne, npr. arbitražna odločba ad hoc arbitraže ali predlog zakona, ki ga pripravi nedržavna institucija (tak predlog je lahko avtorsko delo, ko pa je objavljen v Uradnem listu, izgubi avtorsko naravo). Prevod uradnega besedila je lahko avtorsko delo, razen če je objavljen kot uradno besedilo. Do tega prihaja predvsem pri mednarodnih konvencijah. Razlog, da uradna besedila niso avtorska, ni vsebinski, temveč pravnopolitični.
• Ljudske (folklorne) književne in umetniške stvaritve: te so po vsebini lahko takšne, da ustrezajo elementom generalne klavzule. Zaradi njihovih značilnosti in dejstva, da avtor običajno ni znan, pa jih ne štejemo za avtorske. Bernska konvencija sicer omogoča avtorskopravno varstvo ljudskih del, vendar mora biti v tem primeru ustanovljen organ, ki uveljavlja avtorske pravice namesto neznanih ali neobstoječih avtorjev. ZASP ne predvideva tovrstnega varstva, kar ni povsem ustrezno. Ljudske stvaritve pa so lahko varovane posredno, če so vsebovane v zbirki ali če so predelane.

Question 48

Avtor po ZASP

Answer 48

Avtor je fizična oseba, ki je ustvarila avtorsko delo.
Povezava med njim in avtorskim delom je zelo tesna. Avtor ne more biti žival ali stroj. Če nekdo izuri žival tako, da ta ustvari neko delo (npr. “nariše” sliko), žival ne more biti avtor. Podobno je pri računalniku, ki vsebuje program za ustvarjanje pesmi. Če je v ozadju delovanja živali ali računalnika individualni intelektualni prispevek dreserja ali programerja, se ta dva lahko štejeta kot avtorja.

Pravna oseba ne more biti avtor. Težava pa se pojavi pri skupinskih stvaritvah, ko npr. založba pripravi zbirko ali ko producentska hiša organizira sodelovanje več avtorjev. Pravne osebe, ki sodelujejo pri nastajanju avtorskega dela, ne morejo biti avtorji. Tu je potrebno razlikovati med avtorjem in nosilcem avtorske pravice. Avtor je vedno fizična oseba, ki lahko svoje pravice prenese na pravno osebo, ta pa tako postane nosilec avtorskih pravic.

Avtor je tisti, ki je ustvaril delo. Vendar pa ni vedno jasno, kdo je avtor določenega dela. Zato obstaja domneva avtorstva. Za avtorja velja tisti, katerega ime je na običajen način navedeno na delu ali pri objavi dela, dokler se ne dokaže nasprotno. Zaradi te domneve pri nas ni potrebno pripisati znaka © k avtorjevemu imenu. Če je znak © pripisan, to pomeni le, da je avtor tisti, ob čigar imenu se znak pripiše. Pojem “ime” je potrebno razumeti zelo široko. Tudi psevdonimna dela so lahko avtorska, če je znano, kdo se skriva pod psevdonimom. Če to ni znano, se delo šteje za anonimno. Včasih je dovolj samo znak, ki označi avtorja (npr. pri slikarjih). Čim je torej ustvarjalec na kakršenkoli način znan, se šteje za avtorja.
Če avtor ni znan, se šteje, da je upravičen do uveljavljanja avtorskih pravic tisti, ki delo izda. Če tudi ta ni naveden, je upravičen tisti, ki je delo objavil. Anonimna dela prenehajo biti anonimna, ko se ugotovi, kdo je avtor. V tem primeru morata izdajatelj oz. založnik korist iz avtorskih pravic prenesti na avtorja. To velja tudi v primeru, ko avtor želi ostati anonimen.

Avtorsko delo lahko ustvari več avtorjev skupaj. V tem primeru govorimo o soavtorstvu. Delo je lahko sestavljeno iz posameznih prispevkov posameznih avtorjev ali pa je kot nedeljiva celota skupno delo več avtorjev. Če so prispevki jasno ločljivi, je vsak avtor nosilec pravic na svojem delu. Če pa se prispevkov posameznega avtorja ne da ločiti, če je torej delo nedeljiva celota, imajo vsi soavtorji nedeljivo avtorsko pravico (podobno kot pri solastnini). Vsi soavtorji so avtorji celotnega dela po idealnih deležih glede na kvantitativni prispevek vsakega od njih, če s pogodbo ni drugače določeno. Razpolaganje z delom je skupno in nerazdelno. Če se soavtorji o tem ne morejo dogovoriti, nastane težava. Posamezen soavtor ne more nasprotovati razpolaganju z delom v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Če želi polovica avtorjev skleniti pogodbo, polovica pa ne, se spor običajno reši na izvensodni način. Do sodne odločitve pride le v manjšem številu primerov.

Do soavtorstva lahko pride tudi takrat, ko več avtorjev združi svoja dela naknadno, meje med njimi pa se zabrišejo. Govorimo o avtorjih združenih del. Za njih veljajo enaka pravila kot za soavtorje.

Question 49

Avtorska pravica

Answer 49

Avtorska pravica je pravica, ki pripada avtorju kot ustvarjalcu avtorskega dela.
Nastane že s samo stvaritvijo in postopek registracije ni potreben. To je bistvena razlika glede na pravice industrijske lastnine. Tako kot za pravice industrijske lastnine pa je tudi za avtorsko pravico značilno prepletanje moralnih in materialnih upravičenj.

Avtorska pravica je ustavno zajamčena pravica. Ustava RS zagotavlja njeno varstvo. Varstvo je zagotovljeno tudi s številnimi mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah. Avtorska pravica je absolutna, velja erga omnes. Je monopolna, avtor ima izključno pravico dovoliti ali prepovedati izkoriščanje dela.

ZASP definira v 15. členu (vsebina avtorske pravice) avtorsko pravico kot enovito pravico, iz katere izhajajo:
- izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice),
- izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in
- druga upravičenja (druge pravice) avtorja.
Avtorska pravica je torej sestavljena iz več upravičenj, znotraj katerih so še posamezne podvrste. Kljub temu, da ZASP govori o enoviti pravici, v nadaljevanju uporablja izraze: moralne avtorske pravice, materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja. Gre za nomotehnično nadomestitev izraza “upravičenje” z izrazom “pravica”.

2.3.2. MORALNE AVTORSKE PRAVICE

Moralne avtorske pravice varujejo avtorja glede njegovih duhovnih in osebnih vezi do dela.
ZASP našteva štiri vrste moralnih avtorskih pravic:
a) Pravica priznanja avtorstva. Avtor ima izključno pravico do priznanja avtorstva na svojem delu in lahko določi, ali naj se pri objavi dela navede njegovo avtorstvo in s kakšno oznako. Avtor ima tudi možnost določiti, naj se njegovega imena ne navede. Če se kot avtor označi kdo drug, govorimo o plagiatu (lat. plagium, kar je prvotno pomenilo rop človeka). To je kršitev avtorske pravice, ki ima lahko posledice tudi v njenem materialnem delu. V praksi je težko ločiti primere, ko nekdo prevzame avtorsko delo, in primere, ko nekdo le povzame, kar je splošno znano. To je zlasti težko pri glasbenih ali književnih delih, kjer obstajajo določena toga pravila (takt, rima, oblika…).

b) Pravica prve objave. Avtor ima izključno pravico odločiti, ali, kdaj in kako bo njegovo delo prvič objavljeno. Ima pravico, da se odloči, ali bo delo sploh dostopno javnosti. Objava ni pogoj za nastanek avtorskega dela. Rokopis je lahko avtorsko delo, a še ne pomeni objave. Ta pravica vsebuje tudi materialno komponento, saj objava avtorju prinaša premoženjske koristi.
c) Pravica spoštovanja dela. Avtor ima izključno pravico, da se upre skazitvi in vsakemu drugemu posegu v svoje delo ali vsaki uporabi svojega dela, če bi ti posegi ali uporaba lahko okrnili njegovo osebnost. Kršitev pravice je torej podana, če gre za poseg v delo in če je okrnjena avtorjeva osebnost, npr. predelava dela, ki je avtor ni dovolil, zlasti pri likovnih ali literarnih delih. Poseg v delo mora biti tak, da ga lahko štejemo za neprimernega, npr. razstavitev vrhunske slike na razstavi kičastih amaterskih slik.
d) Pravica skesanja, ta pravica je podobna institutu skesanja iz obligacijskega prava. Avtor ima izključno pravico, da do imetnika materialne avtorske pravice slednjo prekliče, če ima za to resne moralne razloge in če predhodno imetniku povrne škodo, ki mu s tem nastane. Gre za prepletanje materialnega in moralnega vidika avtorske pravice. Pravica skesanja temelji na dejstvu, da je avtor s pogodbo prenesel določeno materialno pravico na drugega. Pogodba veže obe stranki. Če pa ima avtor resne moralne zadržke, lahko enostransko odstopi od nje (jo prekliče). Moralni razlogi za skesanje so lahko različni, npr. sprememba avtorjevega odnosa do dela, spremenjene razmere v družbi, morajo pa biti resni. Pogoj za preklic pogodbe je tudi povrnitev škode, ki nastane drugi pogodbeni stranki. Ta mora avtorju v treh mesecih od prejema preklica sporočiti obseg škode. Če tega ne stori, učinkuje pravica skesanja s potekom roka, pravica do odškodnine pa ugasne. Z uveljavitvijo pravice skesanja materialna avtorska pravica imetnika ugasne. ZASP določa varovalko, ki avtorju preprečuje zlorabo. Pravica skesanja je namreč vezana na moralne in ne na materialne razloge. Če želi avtor po uveljavitvi pravice skesanja ponovno prenesti materialne avtorske pravice, mora v desetih letih po uveljavitvi ta prenos prednostno in pod prejšnjimi pogoji ponuditi prvotnemu imetniku. Pri nekaterih vrstah avtorskih del pravice do skesanja ni. To so računalniški programi, avdiovizualna dela in baze podatkov. Gre za dela, pri katerih so potrebna velika vlaganja oz. sodeluje večje število avtorjev.
2. 3.3. MATERIALNE AVTORSKE PRAVICE

ZASP z generalno klavzulo definira materialne avtorske pravice kot pravice, ki varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela in primerkov svojega dela.

Njihova temeljna značilnost je izključnost, temeljno načelo pa in dubio pro auctore. V dvomu je potrebno razlagati pravni režim v korist avtorja. Če z zakonom ni drugače določeno, je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu z zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico. ZASP eksemplifikativno našteva nekaj značilnih materialnih avtorskih pravic. To pomeni, da krog materialnih pravic ni zaprt. Deli jih glede na uporabo dela v telesni (materialni) obliki, netelesni (nematerialni) obliki in spremenjeni obliki:

a) Uporaba dela v telesni obliki obsega zlasti pravico reproduciranje (23.čl);
- Pravica reproduciranja avtorskega dela je izključna pravica, da se delo fiksira na materialnem nosilcu ali drugem primerku, in sicer neposredno ali posredno, začasno ali trajno, delno ali v celoti ter s kakršnimkoli sredstvom ali v katerikoli obliki. Možna je samo v primerih, ko je je delo mogoče fiksirati na neko stvar, nosilec. Delo se reproducira zlasti v obliki grafičnega razmnoževanja, tridimenzionalnega razmnoževanja, zgraditve oz. izvedbe arhitekturnega objekta, fotografiranja, tonskega ali vizualnega snemanja ter shranitve v elektronski obliki. Število kopij ni pomembno, saj gre za reprodukcijo tudi v primeru, ko je izdana ena sama. Pri tej pravici pride do izraza nasprotje med interesom avtorja in interesom javnosti, da se seznani z delom. Zato ZASP vsebuje nekatere omejitve avtorske pravice in določenim osebam dovoljuje izkoriščanje dela tudi brez dovoljenja avtorja. Omejitve so številne zlasti pri pravici reproduciranja.

b) Uporaba primerkov avtorskega dela obsega naslednji pravici:
- Pravica distribuiranja je izključna pravica, da se izvirnik ali primerki dela dajo v promet s prodajo ali drugačno obliko prenosa lastninske pravice ali s tem namenom ponudijo javnosti. Je tesno povezana s pravico reproduciranja, saj se običajno prenašata skupaj. Pravica distribuiranja se nanaša na primerke, ki so bili ustvarjeni z reproduciranjem, pa tudi na izvirnik. Obsega tudi izključno pravico, da se primerki dela uvozijo v določeno državo zaradi nadaljnjega distribuiranja, ne glede na to, če so bili izdelani zakonito ali ne.
- Pravica dajanja v najem je izključna pravica, da se izvirnik ali primerki dela dajejo v rabo za določen čas ter za neposredno ali posredno gospodarsko korist (odplačno). Pri določenih delih ta pravica zaradi njihove narave ne pride v poštev: arhitekturni objekti, izvirniki ali primerki del uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja, izvirniki ali primerki del zaradi javne priobčitve itd.

c) Uporaba dela v netelesni obliki (javna priobčitev dela) obsega zlasti naslednje avtorjeve pravice:
- Pravica javnega izvajanja obsega izključne pravice, da se delo s področja književnosti javno recitira z živo izvedbo (pravica javnega recitiranja), da se glasbeno delo priobči javnosti z živo izvedbo (pravica javnega glasbenega izvajanja) in da se delo priobči javnosti z odrsko uprizoritvijo (pravica javnega uprizarjanja).
- Pravica javnega prenašanja se navezuje na pravico javnega izvajanja. Je izključna pravica, da se recitacije, izvedbe ali uprizoritve dela prenašajo po zvočniku, zaslonu ali podobni tehnični napravi zunaj prvotnega prostora ali kraja.
- Pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami je izključna pravica, da se recitacije, izvedbe ali uprizoritve dela, ki so posnete na fonograme (nosilce zvoka) ali videograme (nosilce slike), priobčijo javnosti. Do posnetka pride tako, da avtor dovoli reprodukcijo. Nosilec pravice reprodukcije običajno pridobi tudi pravico distribuiranja, kar pomeni, da lahko daje videograme ali fonograme v promet. Vendar pa to še ne pomeni, da se ti nosilci lahko javno predvajajo. Kupec videograma ali fonograma sicer pridobi pravico do zasebne uporabe, ne sme pa posnetka javno predvajati (npr. v gostinskem lokalu, na avtobusu…), če mu avtor tega izrecno ne dovoli. Avtor običajno prenese samo posamezne materialne pravice. Ni nujno, da jih prenese v celoti. Prenos vsake posamezne materialne pravice mora biti izrecno dogovorjen!
- Pravica javnega prikazovanja je izključna pravica, da se s tehničnimi sredstvi priobči javnosti avdiovizualno delo (npr. film) ali delo s področij fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, urbanizma, uporabne umetnosti, industrijskega oblikovanja, kartografije in predstavitev znanstvene ali tehnične narave.
- Pravica radiodifuznega oddajanja je izključna pravica, da se delo priobči javnosti s pomočjo radijskih ali televizijskih programskih signalov, namenjenih javnosti, in sicer brezžično ali po žici. Avtor ima torej pravico dovoliti ali prepovedati prenos po radiu ali televiziji. Težave so predvsem pri satelitskih in kabelskih sistemih.
- Pravica radiodifuzne retransmisije je izključna pravica, da se sočasno, nespremenjeno in neskrajšano priobči neko radiodifuzno oddajano delo, če jo vrši druga RTV organizacija od prvotne. Če avtor dovoli radiodifuzno oddajanje eni RTV organizaciji, to ne pomeni, da lahko delo oddajajo tudi druge. Vsaka mora pridobiti posebno dovoljenje od avtorja.
- Pravico sekundarnega radiofuznega oddajanja je izključna pravica, da se priobči javnosti neko radiodifuzno oddajano delo po zvočniku, zaslonu ali podobni napravi.
- Pravico dajanja na voljo javnosti je izključna pravica, da se po žici ali brezžično, delo naredi dostopno javnosti na način, ki omogoča posameznikom dostop do njega s kraja in v času, ki ju sami izberejo ali da se delo pošlje posamezniku na podlagi ponudbe, ki je namenjena javnosti.

č) Uporaba dela v spremenjeni obliki obsega zlasti naslednje avtorjeve pravice:
- Pravica predelave je izključna pravica, da se neko prvotno delo prevede, odrsko priredi, glasbeno aranžira, spremeni, vključi v kako drugo delo ali kako drugače predela. Ta pravica je podobna moralni pravici spoštovanja dela. Vendar pa gre tu za materialno pravico, za materialne interese avtorja. Pri predelavi se vedno postavlja vprašanje, ali pridobi avtorsko pravico avtor prvotnega dela ali avtor predelave. Avtor prvotnega dela obdrži izključno pravico do uporabe svojega dela v predelani obliki, če ni z zakonom ali pogodbo določeno drugače. Običajno se avtor prvotnega dela in avtor predelave s pogodbo dogovorita, kako bosta uveljavljala svoje pravice.

Question 50

DRUGE PRAVICE AVTORJA

Answer 50

Skupna značilnost teh pravic je, da niso izključne. Gre za upravičenja, ki so del avtorske pravice, vendar niso monopolne narave. ZASP pozna štiri take pravice:

a) Pravica dostopa in izročitve. Tudi ta pravica se pretežno nanaša na likovna dela, ni pa nujno. Gre za primere, ko avtor svojega dela nima v posesti (ker ga je npr. prodal). Posestnik dela lahko drugim prepove dostop. Avtor pa ima pravico dostopa k izvirniku ali primerku svojega dela, če je to potrebno zaradi uresničevanja pravice reproduciranja ali pravice predelave dela in če to ne nasprotuje posestnikovim upravičenim interesom. Prav tako lahko avtor zahteva izročitev izvirnika likovnega ali fotografskega dela zaradi njegovega razstavljanja, če izkaže upravičen interes. V primeru izročitve lahko posestnik zahteva zadostno varščino ali drugo ustrezno zavarovanje. Avtor mora poskrbeti za dostop in razstavljanje s čim manj nevšečnostmi za posestnika ter na svoje stroške. V primeru poškodovanja izvirnika ali primerka dela odgovarja avtor ne glede na krivdo.

b) Sledna pravica (pravica zasledovanja). Obstaja tudi na drugih pravnih področjih, npr. v stečajnem pravu. Če je izvirnik likovnega dela po prvi odsvojitvi s strani avtorja ponovno prodan, ima avtor pravico biti o tem obveščen in pravico do nadomestila v obsegu, ki je določen v tem členu, pod pogojem, da se prodajalec, kupec ali posrednik ukvarja s trženjem umetnin, kot so prodajni saloni, galerije in organizatorji dražb. Za obveznosti so prodajalec, kupec in posrednik solidarno zavezani. Izvirniki likovnih del po prvem odstavku tega člena so izvirna dela likovne umetnosti, kot so slike, kolaži, risbe, grafike, fotografije, kipi, tapiserije, stvaritve v keramiki ali steklu in podobno, ki jih ustvari avtor sam ali gre za reprodukcije teh del, ki se štejejo za izvirnike. Reprodukcije del se štejejo za izvirnike, če so izdelane v omejenem številu in jih je ustvaril ali odobril sam avtor, ki jih praviloma tudi oštevilči in podpiše. Nadomestilo iz naslova sledne pravice se plačuje v odstotku od maloprodajne cene izvirnika brez javnih dajatev.
Nadomestilo, ki ne sme preseči 12.500 eurov, znaša:
1. 4% od cene do 50.000 eurov;
2. 3% od deleža cene nad 50.000 eurov in do 200.000 eurov;
3. 1% od deleža cene nad 200.000 eurov in do 350.000 eurov;
4. 0,5% od deleža cene nad 350.000 eurov in do 500.000 eurov;
5. 0,25% od deleža cene nad 500.000 eurov.
Sledna pravica ne more biti predmet odpovedi, razpolaganja med živimi in izvršbe.

c) Pravica javnega posojanja je pravica do ustreznega nadomestila, kadar se daje izvirnik ali primerek dela v rabo za določen čas, brez neposredne ali posredne gospodarske koristi in če poteka preko javnih zavodov ali zavodov s pravico javnosti. Avtor ima torej pravico do nadomestila tudi v primeru neodplačnega javnega izposojanja. To pa ne velja za rabo določenih avtorskih del: pisana dela v javnih knjižnicah, arhitekturni objekti, dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja in še nekatera druga. Javno posojanje izvirnikov ali primerkov računalniških programov in baz podatkov je izključna pravica njihovega avtorja.

d) Pravica do nadomestila. Avtor ima pravico do primernega nadomestila za reproduciranje avtorskega dela (tonsko ali vizualno snemanje, fotokopiranje), ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe. Nadomestilo se plačuje pri prvi prodaji ali uvozu naprav za vizualno ali tonsko snemanje, fotokopirnih strojev, novih nosilcev zvoka (kaset, plošč) in od fotokopij, narejenih za prodajo (in sicer mesečno glede na njihovo verjetno število).
Zavezanci za plačilo so proizvajalci naprav za tonsko ali vizualno snemanje, fotokopirnih strojev, novih nosilcev zvoka in imetniki naprav, ki ponujajo odplačno fotokopiranje. Poleg proizvajalcev teh naprav so solidarno odgovorni tudi uvozniki, razen če je uvoz namenjen za zasebno in nekomercialno uporabo kot del osebne prtljage. Višino nadomestila predpiše Vlada RS. Pravica do nadomestila ne more biti predmet odpovedi, razpolaganja med živimi in izvršbe. Lahko pa je predmet dedovanja.

Question 51

RAZMERJE MED AVTORSKO IN LASTNINSKO PRAVICO

Answer 51

Med pravicami intelektualne lastnine in lastninsko pravico obstajajo določene podobnosti (npr. absolutnost), pa tudi razlike. V avtorskem pravu lahko pride do nasprotja med avtorsko in lastninsko pravico. Če npr. slikar raztrga svojo sliko in jo vrže v smeti, nekdo drug pa jo najde in sestavi, slikar izgubi lastninsko pravico na platnu (derelikcija), ne pa tudi avtorske pravice na sliki. Lastninsko pravico z okupacijo pridobi najditelj, ne pa tudi avtorske, ki z derelikcijo ne preneha. Najditelj ima lahko sliko v posesti, ne sme pa poseči v moralno in materialno avtorsko pravico slikarja. Naslednji primer je primer slikarja, ki je po naročilu naslikal fresko na steno v hiši, ki je bila last naročnika. Lastninsko pravico je imel naročnik, avtorsko pa slikar. Ko je naročnik v svojo hišo povabil goste, so se ti zgražali nad golimi telesi, ki so bila upodobljena na freski. Zato se je naročnik odločil, da bo akte “oblekel”. Temu pa se je slikar uprl, saj je šlo za poseg v njegovo avtorsko pravico.

Avtorska pravica ne obstaja na stvari, temveč na stvaritvi. Vendar pa je vezana na stvar, na kateri je stvaritev ustvarjena. Če je stvar v lasti avtorja, ni težav. Do nasprotij pa lahko prihaja takrat, ko je stvar v lasti nekoga drugega. ZASP v posebnem poglavju obravnava nekatera možna nasprotja med lastninsko in avtorsko pravico. Izhaja iz načela ločenega soobstoja, neodvisnosti, praktične konkordance.
Avtorska pravica je neodvisna in skladna z lastninsko pravico in drugimi pravicami na stvari, na kateri je avtorsko delo vsebovano, če ni z zakonom drugače določeno. (40. člen)

Pravici torej obstajata ločeno. Posledica tega načela je načelo ločenosti pravnega prometa (prenosa) – 41. člen. Pravni promet s posamičnimi materialnimi avtorskimi pravicami ali drugimi pravicami avtorja na delu ne vpliva na lastninsko pravico na stvari, na kateri je to delo vsebovano, če ni z zakonom ali pogodbo drugače določeno. Na drugi strani pa pravni promet z lastninsko pravico na stvari ne vpliva na avtorsko pravico, če ni z zakonom ali pogodbo drugače določeno. Obe pravici se torej načeloma prenašata ločeno, stranki pa se lahko dogovorita drugače.

Avtorsko delo je individualna stvaritev. V zakonski zvezi pa se vse premoženje, ki je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, šteje za skupno premoženje zakoncev. Tu pride do nasprotja, ki ga rešuje ZASP. V skupno premoženje zakoncev spadajo samo premoženjske koristi, ki izvirajo iz avtorske pravice (42. člen). Zakonec torej ni soavtor, pač pa participira na premoženjskih koristih, dohodkih, ki jih avtor pridobi s svojim delom. Moralne avtorske pravice ostanejo avtorju. ZASP ne rešuje vseh možnih nasprotij, ki lahko nastanejo. To bo morala storiti sodna praksa.

Avtorsko delo, ki je fiksirano na določenem nosilcu, se lahko da v promet s pogodbo, ki se nanaša na prenos stvari in avtorske pravice. Če kupimo knjigo, je v kupnino vštet tudi avtorski honorar. Kupec pa ne pridobi avtorskih upravičenj. Če bi želel knjigo prodati naprej, tega ne bi mogel storiti brez dovoljenja avtorja, saj bi sicer kršil pravico distribuiranja. Zato se je pojavila doktrina konzumacije (izčrpanja). S prvo prodajo ali drugačno obliko pridobitve lastninske pravice (first sale) na izvirniku ali primerku dela, ki se izvrši z izrecnim ali tihim soglasjem avtorja, je pravica distribuiranja izčrpana. Doktrina konzumacije je omejena na ozemlje Republike Slovenije. Če avtor prenese lastninsko pravico na stvari, ugasne njegova pravica distribuiranja v Sloveniji, v drugih državah pa je še vedno živa.

Pravica distribuiranja je urejena z direktivo Evropske skupnosti o računalniških programih in direktivo o najemih avtorskih del. Če avtor dovoli licenco za eno državo članico ES, ne pa tudi za druge, gre lahko za omejitev pravice do prostega pretoka blaga. Rimska pogodba o ustanovitvi ES sicer dopušča omejitve prostega pretoka blaga zaradi varovanja pravic intelektualne lastnine. Z direktivama pa je ES dosegla, da se konzumacija nanaša na celotno območje ES. Če da avtor svoje delo v promet v katerikoli državi članici ES, pravica distribuiranja ugasne za celotno območje ES.

Pravica predelave je ena od izključnih avtorjevih upravičenj. Težava nastane zlasti pri arhitekturnih delih, ko se lastnik hiše odloči za njeno predelavo, nosilec avtorske pravice pa je arhitekt. V tem primeru je arhitektova pravica predelave omejena. Če namerava lastnik arhitekturnega objekta to delo predelati, mora predelavo prednostno ponuditi avtorju prvotnega dela, če je ta živ in običajno dosegljiv. Če avtor neupravičeno odkloni sodelovanje, lahko lastnik delo prosto predela. Pri tem mora spoštovati moralne avtorske pravice.

Kadar lastnik izvirnika dela ni tudi avtor, se postavlja vprašanje, ali lahko lastnik uniči izvirnik. Vprašanje rešuje ZASP. Če bi moral lastnik izvirnika glede na okoliščine primera domnevati, da ima avtor upravičen interes za njegovo ohranitev, takega izvirnika ne sme uničiti, ne da bi poprej avtorju ponudil njegovo vrnitev proti plačilu vrednosti gradiva. Če vrnitev ni mogoča (delo je npr. vgrajeno), mora lastnik avtorju omogočiti izdelavo primerka izvirnika. Pri arhitekturnem objektu (npr. porušenje hiše) je posebnost, saj je nesmiselno, da bi lastnik ponudil hišo arhitektu v odkup. Zato ima arhitekt samo pravico, da delo fotografira in na svoje stroške zahteva izročitev reprodukcije načrtov

Question 52

VSEBINSKE OMEJITVE AVTORSKE PRAVICE

Answer 52

Čeprav je avtorska pravica monopolna, obstajajo določene omejitve. Avtor lahko svojo avtorsko pravico omeji sam, npr. s pogodbo ali oporoko. Določene omejitve pa so taksativno naštete tudi v ZASP. Potrebno jih je razlagati v skladu z načelom in dubio pro auctore. Interesi avtorja ne smejo biti nesorazmerno prizadeti. ZASP pozna vsebinske in časovne omejitve. Med vsebinske spadata zakonita licenca in prosta uporaba.

Vsebinske omejitve so dopustne v primerih, ki so določeni z zakonom. Obseg take uporabe avtorskih del mora biti omejen glede na namen, ki ga je treba doseči, biti mora v skladu z dobrimi običaji, ne sme nasprotovati običajni uporabi dela in ne sme biti v nerazumni meri v nasprotju z zakonitimi interesi avtorja.

ZASP pozna dve vsebinski omejitvi:

• zakonita licenca
• prosta uporaba

1. ZAKONITA LICENCA je značilna predvsem za avtorsko pravo. Pomeni odplačno uporabo avtorskega dela in pripada tretji osebi po samem zakonu (brez dovoljenja avtorja). Avtor je ne more preprečiti, lahko le zahteva ustrezno nadomestilo. Brez prenosa ustrezne materialne pravice, vendar ob plačilu primernega nadomestila, je torej dopustno (47. člen):
   - reproduciranje avtorskih del v čitankah in učbenikih, namenjenih za pouk;
   - reproduciranje člankov iz periodičnega tiska v periodičnem tisku. Članki se (ob plačilu) lahko reproducirajo, če obravnavajo splošna vprašanja in če avtor tega ni izrecno prepovedal. Če gre za profesionalen strokoven članek, ta možnost ne pride v poštev. Namen je obveščanje širšega kroga javnosti.

Zakonita licenca posega v pravico reproduciranja, vsa ostala upravičenja pa avtorju ostanejo. Pri taki uporabi je potrebno navesti avtorja in vir, kjer je bilo delo objavljeno.
Brez prenosa ustrezne materialne avtorske pravice, vendar ob plačilu primernega nadomestila, je v korist invalidnih oseb dopustno reproduciranje in distribuiranje dela, če to delo ni na voljo v zahtevani obliki in je uporaba neposredno povezana z invalidnostjo teh oseb, omejena na njen obseg ter ni namenjena doseganju neposredne ali posredne gospodarske koristi. (47.a člen)

2. PROSTA UPORABA pomeni uporabo avtorskega dela brez dovoljenja avtorja in brez plačila ustreznega nadomestila. Primerov proste uporabe je več:
   - Začasno reproduciranje dela je prosto, če je prehodno ali spremljajoče dejanje, ki je sestavni in bistveni del nekega tehničnega postopka ter nima nobenega neodvisnega gospodarskega pomena, njegov edini namen pa je omogočiti, da se delo prenese v omrežju med tretjimi osebami s pomočjo posrednika ali zakonito uporabi.

• Privatno in drugo lastno reproduciranje (privat use). Najpogostejši primeri so fotokopiranje, presnemavanje glasbenih del, računalniških programov itd. Olajšana možnost reproduciranja vpliva na kreativnost avtorja in zaradi manjše naklade povečuje stroške izdaje. Vendar pa bi bila splošna prepoved reproduciranja nemogoča in neučinkovita. Zato ZASP določa pogoje, pod katerimi je reproduciranje za lastno uporabo (brez dovoljenja in plačila avtorju) možno. Reproduciranje je prosto:
  • če je izvršeno v največ v treh primerkih;
  • če gre za privatno uporabo fizične osebe ali za lastno uporabo znotraj arhivov, javnih knjižnic ter izobraževalnih in znanstvenih ustanov.

Prosto reproduciranje ni dovoljeno glede pisanih del v obsegu celotne knjige (knjigo je mogoče fotokopirati samo po delih, v celoti pa samo v primeru, ko je razprodana že najmanj dve leti), glede grafičnih izdaj glasbenih del (notni zapis je mogoče prepisati le na roko), glede baz podatkov, glede računalniških programov ter v obliki izvedbe arhitekturnega objekta.
Tudi v primeru prostega reproduciranja pa uporaba ni povsem prosta, saj gre avtorjem določeno nadomestilo, ki se oblikuje tako, da se plačuje določen znesek pri viru (a la source), torej tam, kjer nastane možnost reproduciranja. Proizvajalci ali uvozniki naprav za snemanje, fotokopiranje in proizvajalci ali uvozniki nosilcev zvoka oz. slike (kasete, plošče) morajo namreč ob prvi prodaji ali uvozu plačati določen znesek, ki ga določi Vlada RS. Iz zneskov se oblikuje poseben sklad, s katerim razpolagajo združenja avtorjev. Praktično ni mogoče, da bi denar neposredno dobil tisti avtor, katerega delo se reproducira.

• Citiranje: vavajanje odlomkov objavljenega dela ali posamičnih objavljenih del s področij fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, uporabne umetnosti, industrijskega oblikovanja in kartografije je prosto; gre za prevzemanje avtorskega dela v drugo delo, ki je lahko avtorsko ali pa tudi ne. Številnih del, zlasti na znanstvenem področju, brez citiranja sploh ne bi bilo mogoče ustvariti. Tudi tu so določeni pogoji:
  • mora iti za dejansko citiranje z namenom ponazoritve, soočenja ali napotitve;
  • primerjava med citiranim in novim delom mora biti vsebinska;
  • navesti je potrebno avtorja in vir.
• Zaradi pridobitve informacije javnega značaja (interes javne obveščenosti) je prosto (ob navedbi avtorstva in vira):
  • pri obveščanju o dnevnih dogodkih reproducirati dela, ki se vidijo ali slišijo ob poteku tega dogodka;
  • pripraviti in reproducirati povzetke izdanih časopisnih in podobnih člankov v pregledih tiska;
  • reproducirati javne politične govore in javne govore na obravnavah pred državnimi, cerkvenimi in podobnimi organi;
  • uporabiti dnevne novice in vesti, ki imajo naravo tiskovnega poročila.
• Za namene pouka je prosto (ob navedbi avtorstva in vira):
  • javno izvajanje del (recitiranje, odrska uprizoritev…) v obliki neposrednega pouka;
  • javno izvajanje objavljenih del na brezplačnih šolskih slovesnostih pod pogojem, da izvajalci ne prejmejo plačila;
  • sekundarno radiodifuzno oddajanje RTV šolskih oddaj.
• Prosta predelava dela je v določenih primerih prosta:
  • če gre za privatno ali drugo lastno predelavo, ki ni namenjena in ni dostopna javnosti (nekdo si npr. doma zaigra predelano skladbo na klavirju);
  • če gre za predelavo v parodijo ali karikaturo, če to ne ustvari zmede glede izvora dela;
  • če gre za predelavo v zvezi z dovoljeno uporabo, ki jo zahteva namen te uporabe;
  • če gre za predelavo v zvezi z dovoljeno uporabo, pa je avtorjevo nasprotovanje predelavi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
• Dela na splošno dostopnih krajih (v parkih, na ulicah, trgih…) so v prosti uporabi, če se le-ta ne izvršuje v tridimenzionalni obliki ali za isti namen kot prvotno delo ali za doseganje premoženjske koristi.
• Objavljena dela, ki so nebistvena pritiklina glede na siceršnjo namembnost nekega predmeta, so pri izkoriščanju tega predmeta v prosti uporabi.
• Dela, ki so na javno dostopnih razstavah, dražbah, sejmih ali zbirkah, lahko njihov prireditelj prosto reproducira v katalogih, ki jih izda v ta namen.
• Uporaba dela pred arbitražami ter sodnimi, upravnimi ali drugimi državnimi organi v obsegu, ki je potreben zaradi izvajanja dokazov, je prosta.
• Baze podatkov: Upravičeni uporabnik objavljene baze podatkov ali njenega primerka lahko prosto reproducira ali predela to bazo, če je to potrebno zaradi dostopa do njene vsebine in običajne uporabe te vsebine. Kadar je uporabnik upravičen samo do dela baze podatkov, velja določba tega člena le za ta del. Pogodbena določila, ki so v nasprotju s tem členom, so nična.
• Obrati in trgovine, ki proizvajajo ali dajejo v promet kasete, plošče, glasbene stolpe, videorekorderje itd., lahko prosto reproducirajo dela v obsegu, ki je potreben, da se preizkusi delovanje teh naprav pri proizvodnji ali prodaji.

Question 53

Časovne omejitve avtorske pravice

Answer 53

Monopol avtorja ni časovno neomejen. S pretekom rokov trajanja avtorske pravice avtorsko delo ni več avtorskopravno varovano. Uporaba postane prosta, vsa upravičenja ugasnejo. Taka ureditev je lahko sporna zlasti pri moralnih upravičenjih, zato nekatere zakonodaje določajo, da moralne avtorske pravice ne ugasnejo. Vendar pa mora biti v tem primeru ustanovljen organ, ki skrbi za njihovo varovanje.

ZASP določa, da avtorska pravica po preteku roka ugasne kot celota (z eno samo izjemo).
Avtorska pravica traja za avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti (post mortem auctoris, p.m.a.), če ni s tem zakonom določeno drugače. Rok je usklajen z evropsko direktivo.
Če je avtorjev več (soavtorstvo), začne rok teči od smrti soavtorja, ki je umrl zadnji. Pri avdiovizualnih in kolektivnih delih (kjer je zelo veliko avtorjev) in pri anonimnih in psevdonimnih delih (če se avtorja ne odkrije) začne rok teči od objave dela (post publicationem operis, p.p.o.).
Avtorska pravica na kolektivnih delih traja 70 let po zakoniti objavi dela.

Če teče rok trajanja od objave, delo pa ni bilo objavljeno v 70 letih od stvaritve, preneha avtorska pravica v 70 letih od stvaritve (to je poseben rok za določena neobjavljena dela).
Če se delo objavi v zvezkih, delih, nadaljevanjih, izdajah, nanizankah (nadaljevana dela) in se rok trajanja računa po dnevu objave dela, se rok trajanja računa za vsako od teh sestavin posebej.
Nebistvene spremembe zbirke (izbrisi ali predrugačenja pri izbiri ali razporeditvi vsebine zbirke) ne podaljšajo trajanja avtorske pravice zbirki.

Vsi zgoraj navedeni roki začnejo teči 1. januarja v naslednjem letu po dogodku (smrti oz. objavi).

Izjema je pravica skesanja. Ta ugasne s smrtjo avtorja. Vse ostale pravice in koristi uveljavljajo dediči.

Question 54

AVTORSKA PRAVICA V PRAVNEM PROMETU

Answer 54

Večina avtorjev ustvarja z namenom pridobivanja premoženjske koristi. Naš sistem sprejema monistično teorijo, ki pa v primeru razpolaganja z avtorsko pravico odpove.
Avtorska pravica kot celota ni prenosljiva. ZASP namreč določa, da se lahko med živimi (inter vivos) prenašajo samo materialne in druge avtorske pravice.
Avtor ne more prenesti na druge osebe moralnih avtorskih pravic. Avtor lahko s pogodbo ali drugim pravnim poslom prenese na druge osebe posamične materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja, če ni s tem zakonom drugače določeno.
Avtorska pravica kot celota (razen pravice skesanja) se lahko prenašajo le z dedovanjem (mortis causa).

Na avtorsko pravico, na nedokončana dela in na neobjavljene izvirnike ni mogoče seči s prisilno izvršbo. S prisilno izvršbo je mogoče seči samo na premoženjske koristi, ki izvirajo iz avtorske pravice.
Pravice, ki jih ta zakon priznava avtorju, vključno s pravico do uveljavljanja sodnega varstva, pripadajo drugemu imetniku avtorske pravice v obsegu, v katerem so z zakonom ali pravnim poslom prenesene nanj, če ni s tem zakonom drugače določeno. Aktivno legitimacijo za uveljavljanje varstva pravic svojih članov iz tega zakona pred sodišči in drugimi organi imajo tudi kolektivne organizacije iz tega zakona, sindikalne organizacije ter poklicna združenja, ustanovljena za varstvo avtorske in sorodnih pravic. O postopkih morajo prizadetim članom dati račun.

Materialne in druge avtorske pravice se prenašajo predvsem s pogodbo. Gre za prenos avtorske pravice in ne za prenos stvari, na kateri je fiksirano delo, čeprav sta običajno ta dva prenosa povezana. Sklop pravil, ki urejajo pravni promet z avtorsko pravico, imenujemo tudi avtorsko pogodbeno pravo. Avtorsko pogodbeno pravo se deli na splošni in posebni del. Splošni del velja za vse avtorske pogodbe, posebni pa ločeno obravnava posamezne pogodbe. Za vprašanja, ki z ZASP niso posebej urejena, se uporabljajo splošna pravila OZ.

3.2. SPLOŠNI DEL AVTORSKEGA POGODBENEGA PRAVA
Prenos posamičnih materialnih avtorskih pravic ali posamičnih drugih pravic avtorja je lahko vsebinsko, prostorsko ali časovno omejen.

Za pogodbeni prenos materialnih in drugih avtorskih pravic veljajo nekatera temeljna načela:

• Načelo in dubio pro auctore. Pravila, zapisana v pogodbi, se razlagajo v korist avtorja.
• Načelo ločenosti prenosov. Avtorska pogodba se nanaša na prenos materialnih in drugih avtorskih pravic. Šteje se, da se prenaša samo posamezna materialna oz. druga avtorska pravica, če s pogodbo ni izrecno določeno, da se prenaša več pravic.
• Načelo avtonomije strank. Stranke se lahko dogovorijo o prenosu avtorske pravice s poljubno pogodbo. Obstajajo pa nekatere tipične avtorske pogodbe: založniška pogodba, pogodba o izvedbi avtorskega dela, pogodba o naročilu avtorskega dela, pogodba o zaposlitvi z vidika avtorske pravice, pogodbe na področju filmskih del.

Avtorska pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki. Samo če zakon izrecno določa, zadošča tudi ustna oblika.

Avtor lahko prenese materialne in druge avtorske pravice v celoti ali po delih. V praksi se avtorska pravica redko prenese v celoti. V dvomu se šteje, da je prenos omejen. Omejitve se lahko nanašajo na vsebino, ozemlje (prostor) in čas.

Vsebinske omejitve: prenos je lahko izključen ali neizključen. Pri izključnem prenosu pridobi pridobitelj izključno pravico, ki jo je prej imel avtor (pravico dovoliti objavo, prepovedati izkoriščanje ). Izključni prenos upravičuje imetnika, da na dogovorjeni način uporablja delo ob izključitvi avtorja in vseh drugih oseb. Neizključni prenos pa upravičuje imetnika, da na dogovorjen način uporablja delo poleg avtorja ali drugih imetnikov. Podlicenca je možnost, da pridobitelj avtorsko pravico prenese naprej.

Prostorske omejitve: avtor lahko prenese pravico tako, da jo pridobitelj izkorišča na določenem omejenem ali neomejenem ozemlju.

Časovne omejitve: prenos je lahko dogovorjen za določen ali nedoločen čas.

ZASP izhaja iz načela in dubio pro auctore in zato postavlja nekatere domneve, s katerimi želi zaščititi avtorje, ki so običajno v slabšem položaju v primerjavi z založniškimi ali RTV podjetji. Te domneve so:

• Domneve glede obsega prenosa: Če z zakonom ali s pogodbo ni določeno drugače, se šteje, da je bil dogovorjen neizključni prenos, da velja samo za Republiko Slovenijo in da velja za čas, ki je običajen za določeno vrsto del. Prav tako morata stranki v pogodbi izrecno določiti možnost podlicence, sicer se šteje, da je pridobitelj nima.
• Če ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, se šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe. Potrebno je torej presojati pogodbeni namen strank.
• Nekatere avtorske pogodbe so po samem zakonu nične. Nične so pogodbe, s katerimi avtor prenaša na drugo osebo: avtorsko pravico kot celoto (prenašajo se lahko samo materialne in druge avtorske pravice, ne pa tudi moralne), moralne avtorske pravice, materialne avtorske pravice na vseh svojih prihodnjih delih ali materialne avtorske pravice za neznane oblike uporabe svojega dela.
• Nejasne določbe pogodbe se razlagajo v korist avtorja.
• Tudi če avtorski honorar ni bil dogovorjen, ga pridobitelj dolguje. Določi se po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera. V dvomu je torej pogodba odplačna. O neodplačnosti se morata stranki izrecno dogovoriti.
• Tudi v avtorskem pravu velja načelo pacta sunt servanda. Vendar pa je v določenih primerih pogodbo mogoče naknadno prilagoditi. Če uporaba avtorskega dela prinese dobiček, ki je v očitnem nesorazmerju z dogovorjenim ali določenim honorarjem, lahko avtor zahteva spremembo pogodbe tako, da se mu določi pravičnejši delež pri dohodku. Določba se imenuje tudi bestseller clause. Taka možnost izhaja tudi iz splošnih pravil obligacijskega prava o čezmernem prikrajšanju in klavzuli rebus sic stantibus, vendar bi po teh pravilih avtor lahko zahteval samo razvezo pogodbe, ne pa tudi njene prilagoditve. Če pa se izkaže, da je dobiček bistveno manjši od pričakovanega, pridobitelj pravice ne more zahtevati zmanjšanja honorarja po pravilih ZASP, lahko pa bi zahteval razvezo pogodbe po splošnih pravilih obligacijskega prava. Avtor sme zahtevati prilagoditev pogodbe tudi v primeru, če se je zavedal, da bo dobiček bistveno večji. Tej pravici se ne more odpovedati. Takšna klavzula bi bila nična.
• Avtor lahko prekliče pogodbo v primeru skesanja. ZASP pa določa še posebno pravico do preklica zaradi kršitve pravice s strani pridobitelja. Gre za primere, ko pridobitelj kot nosilec avtorske pravice le-te ne izvršuje oz. je ne izvršuje v zadostni meri in so zato avtorjevi upravičeni interesi (moralni in materialni) znatno prizadeti. Preklica ni mogoče uveljaviti pred potekom dveh let od prenosa materialne avtorske pravice na delu. Pri prispevku za dnevni časopis znaša ta rok tri mesece, za drug periodični tisk pa eno leto. Z uveljavitvijo preklica materialna avtorska pravica imetnika ugasne. Avtor se preklicu ne more odpovedati. Če to zahteva pravičnost, mora imetniku povrniti ustrezno odškodnino.

Načelo ločenosti prenosov pomeni, da prenos posamične materialne avtorske pravice ne vpliva na prenos drugih pravic. Če se prenese posamezna pravica, to ne pomeni, da se skupaj z njo prenese še kakšna druga pravica. Materialne in druge avtorske pravice se torej prenašajo ločeno, razen če ni s pogodbo ali zakonom izrecno določeno drugače. ZASP posebej določa, da se pri prenosu pravice reproduciranja dela ne prenese tudi pravica do njegove shranitve v elektronski obliki in pravica do njegovega tonskega ali vizualnega snemanja. Pri prenosu distribuiranja primerkov dela se ne prenese pravica do njihovega uvoza. Vse to velja, če ni drugače dogovorjeno. Pri prenosu pravice dajanja v najem fonogramov in videogramov z avtorskim delom avtor obdrži pravico do primernega nadomestila za vsakokratno dajanje v najem. Tej pravici se ne more odpovedati.

Načelo ločenosti pa pozna dve izjemi, dve domnevi o skupnem prenosu:

• Pravica reproduciranja in pravica distribuiranja sta zelo tesno povezani. Zato ZASP določa, da se pri prenosu pravice reproduciranja dela šteje, da je bila prenesena tudi pravica distribuiranja primerkov tega dela, če ni s pogodbo določeno drugače.
• Pri prenosu pravice radiodifuznega oddajanja dela se šteje, da je bila na RTV organizacijo prenesena tudi pravica do posnetka dela, vendar le v obliki efemernih (začasnih, minljivih) posnetkov. Če avtor prenese pravico predvajati delo, lahko RTV organizacija to delo v roku enega meseca še enkrat predvaja, vendar samo v lastni oddaji. Po preteku enega meseca se mora posnetek zbrisati, razen če RTV organizacija oceni, da ima arhivsko vrednost. V tem primeru mora posnetek izročiti javnemu arhivu in o tem nemudoma obvestiti avtorja.

Nadaljnji prenos
Imetnik, na katerega je bila prenesena materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja, ne more brez dovoljenja avtorja te pravice prenesti naprej na tretje osebe, če ni s pogodbo drugače določeno. Dovoljenje ni potrebno, če je nadaljnji prenos pravice posledica statusnih sprememb imetnika, njegovega stečaja ali redne likvidacije. Če je na podlagi zakona ali pogodbe nadaljnji prenos dopusten brez dovoljenja avtorja, odgovarjata prejšnji in novi imetnik solidarno za avtorjeve zahtevke.
Preklic materialne avtorske pravice
Avtor lahko prekliče materialno avtorsko pravico, če jo njen izključni imetnik izvršuje v nezadostni meri ali sploh ne in so zaradi tega avtorjevi upravičeni interesi znatno prizadeti. Avtor preklica ne more uveljaviti, če vzroki za neizvrševanje ali nezadostno izvrševanje pretežno izvirajo iz njegove sfere. Preklica ni mogoče uveljaviti pred potekom dveh let od prenosa materialne avtorske pravice na delu. Pri prispevku za dnevni časopis znaša ta rok tri mesece, za drug periodični tisk pa eno leto. Avtor lahko uveljavi preklic po tem členu samo, če ponudi imetniku primeren dodatni rok za zadostno izvrševanje pravice. Z uveljavitvijo preklica materialna avtorska pravica imetnika ugasne. Avtor se preklicu po tem členu ne more odpovedati. Če to zahteva pravičnost, mora avtor povrniti imetniku primerno odškodnino.
Kolektivne avtorske pogodbe
Organizacije avtorjev posameznih kategorij avtorskih del in uporabniki ali združenja uporabnikov teh del lahko v skladu s tem zakonom:
6. določijo splošne pogoje za uporabo avtorskih del;
7. sklenejo tarifne sporazume.

Question 55

Posebni del avtorskega pogodbenega prava

Answer 55

a) Založniška pogodba

Založniška pogodba je najpomembnejša pogodba avtorskega prava. Na njen razvoj so znatno vplivali založniki. Nanaša se na tiskana dela. Z njo avtor na založnika prenese pravico reproduciranja dela v obliki tiskanja in skupaj z njo pravico distribuiranja primerkov dela. Založnik se zaveže, da bo avtorju plačal honorar ter delo reproduciral in distribuiral.

Založniška pogodba je dvostranska in sinalagmatična. Ima dvojno pravno naravo. Na eni strani vsebuje prenos avtorske pravice, kar učinkuje erga omnes, po drugi strani pa nastanejo obveznosti, ki se tičejo samo strank pogodbe. Obvezna je pisna oblika. Izjema (od obličnosti) velja za pogodbe o objavi člankov, risb ali zapiskov v časnikih, revijah in drugem periodičnem tisku. Te pogodbe so lahko neoblične.

V založniški pogodbi mora biti določen obseg prenosa avtorske pravice. Založniška pogodba mora navajati zlasti vrsto prenosa pravic, obseg in trajanje prenosa pravic, območje veljavnosti pravic, rok za izdajo dela in avtorski honorar.
Veljajo pravila splošnega dela avtorskega prava, med drugim tudi domneva izključnosti prenosa. Vendar pa pozna založniška pogodba izjemo. Dokler pogodba velja, avtor ne more prenesti pravice reproduciranja in pravice distribuiranja v istem jeziku drugim osebam, če ni s pogodbo drugače določeno. Pravico reproduciranja in distribuiranja časniških člankov pa avtor lahko prenese hkrati več uporabnikom, če s pogodbo ni določeno drugače.

Založniška pogodba je načeloma vedno odplačna. Določitev avtorskega honorarja je lahko težavna. V trenutku sklenitve pogodbe še ni znano, kolikšen bo dobiček. Možna sta dva načina: določitev v pavšalnem znesku neodvisno od števila prodanih primerkov ali v odstotkih od prodaje. Če je honorar določen pavšalno, je v pogodbi treba določiti skupno naklado. Če ta ni določena, se šteje, da je dogovorjena naklada 500 primerkov. Če naklada preseže dogovorjeno število, mora založnik za novo naklado skleniti novo pogodbo. Če pa je honorar določen v odstotkih, mora biti v pogodbi določeno minimalno število primerkov, ki jih založnik mora prodati, ali pa minimalen znesek, ki ga založnik mora izplačati avtorju, ne glede na število prodanih primerkov. Založnik mora o prodaji voditi evidenco in o tem obveščati avtorja.

Založnik v reproduciranje in distribuiranje vloži veliko sredstev. Zato mu ZASP daje prednostno pravico pri izdaji dela v elektronski obliki. Avtor ne more prenesti pravice do izdaje v elektronski obliki, ne da bi jo pred tem ponudil založniku, ki je pridobil pravico do izdaje dela v knjižni obliki.
Če ni z založniško pogodbo drugače določeno, je založnik dolžan za nove izdaje avtorskega dela omogočiti avtorju, da dela izboljša ali spremeni; pogoj pa je, da to ne pomeni za založnika pretiranih stroškov in ne spreminja narave dela.
Če je delo uničeno zaradi višje sile po izročitvi založniku, ima avtor pravico do honorarja, ki bi mu pripadal, če bi bilo delo izdano. Če je zaradi višje sile uničena celotna pripravljena izdaja, preden je bila dana v promet, ima založnik pravico pripraviti novo izdajo, avtorju pa pripada honorar samo za uničeno izdajo.

Če namerava založnik v treh letih od dogovorjene izdaje dela neprodane primerke prodati kot papir za predelavo, jih mora najprej ponuditi avtorju, in sicer po ceni, ki bi jo dobil, če bi jih prodal kot papir.
Založniška pogodba preneha:
- če avtor umre pred dokončanjem avtorskega dela;
- če je izčrpana naklada vseh dogovorjenih izdaj;
- če je potekel rok trajanja pogodbe;
- v drugih primerih, določenih s pogodbo ali zakonom.
Avtor lahko odstopi od založniške pogodbe, če se založnik potem, ko je izčrpana ena izdaja, ne loti nove dogovorjene izdaje v treh letih od dneva, ko je avtor to zahteval, razen če ni s pogodbo drugače določeno.

b) Pogodba o izvedbi

S pogodbo o izvedbi se avtor zaveže prenesti uporabniku pravico javnega recitiranja, javne izvedbe ali javne uprizoritve svojega dela, uporabnik pa se zaveže, da bo avtorju za to plačal honorar ter delo recitiral, izvedel ali uprizoril. Tudi ta pogodba je sestavljena iz avtorskopravnega (prenos dela avtorske pravice) in obligacijskopravnega dela (obveznost plačila honorarja in javnega izvajanja). Uporabnik mora avtorju omogočiti ogled izvedbe dela, dostop do katalogov in vpogled v javne kritike izvedbe. Poskrbeti mora, da je avtor seznanjen s tem, kaj se z delom dogaja.
Pogodba o izvedbi mora navajati zlasti vrsto prenosa pravic, obseg in trajanje prenosa pravic, območje veljavnosti pravic, rok za izvedbo dela in avtorski honorar. Uporabnik je dolžan omogočiti avtorju ogled izvedbe dela, poskrbeti za primerne tehnične pogoje izvedbe ter avtorju poslati spored, druge tiskane publikacije in javne kritike izvedbe, če ni s pogodbo drugače določeno. Če uporabnik ne izvede dela v dogovorjenem roku, lahko avtor odstopi od pogodbe in terja odškodnino, poleg tega pa lahko obdrži prejeti honorar oziroma zahteva plačilo dogovorjenega honorarja.

c) Pogodba o naročilu avtorskega dela

Naročeno avtorsko delo: Z avtorsko pogodbo o naročilu dela se avtor zaveže ustvariti določeno delo in ga izročiti naročniku, naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal honorar. Naročnik lahko nadzoruje posel in daje navodila, če s tem ne posega v avtorjevo svobodo znanstvenega in umetniškega ustvarjanja. Avtor obdrži avtorsko pravico na naročenem delu, razen pravice distribuiranja, če ni drugače določeno. Za to pogodbo se uporabljajo določbe ZOR o podjemniški pogodbi.

Kolektivno avtorsko delo: je delo, ki je ustvarjeno na pobudo in v organizaciji fizične ali pravne osebe (naročnik), ob sodelovanju velikega števila soavtorjev in se objavi ter uporablja pod imenom naročnika (npr. enciklopedije, zborniki). Za ustvaritev kolektivnega dela se sklene posebna pogodba. Šteje se, da so materialne in druge avtorske pravice na kolektivnem delu izključno in neomejeno prenesene na naročnika, če ni s pogodbo določeno drugače.

Question 56

Delovno razmerje in avtorske pravice

Answer 56

Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za 10 let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno. Po preteku roka pripadejo pravice iz prejšnjega odstavka delojemalcu, s tem da delodajalec lahko zahteva njihov ponovni izključni prenos proti plačilu primernega nadomestila.
Ne glede na prejšnje določbe:
- obdrži delojemalec izključno pravico, da uporablja avtorsko delo iz delovnega razmerja v okviru svojih zbranih del;
- se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na bazi podatkov in kolektivnem delu izključno in neomejeno prenesene na delodajalca, če ni s pogodbo drugače določeno.

Question 57

AVDIOVIZUALNA DELA

Answer 57

Avdiovizualna dela po tem zakonu so kinematografski, televizijski, risani filmi, kratki glasbeni videofilmi, reklamni in dokumentarni filmi ter druga avdiovizualna dela, izražena v obliki zaporedja povezanih gibljivih slik, z zvokom ali brez, ne glede na vrsto nosilca, na katerem so vsebovana.
Pravica avdiovizualne priredbe
(1) Pravica avdiovizualne priredbe je izključna pravica, da se prvotno delo predela ali vključi v avdiovizualno delo.
(2) S sklenitvijo pogodbe o avdiovizualni priredbi se šteje, da je avtor prvotnega dela izključno in neomejeno prenesel na filmskega producenta pravico predelave in vključitve prvotnega dela v avdiovizualno delo, svoje materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem avdiovizualnem delu, njegovem prevodu, njegovih avdiovizualnih predelavah ali na fotografijah, nastalih v zvezi s produkcijo avdiovizualnega dela, če ni s pogodbo drugače določeno.
(3) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka obdrži avtor prvotnega dela:
- izključno pravico do nadaljnje predelave avdiovizualnega dela v kakšno drugo umetniško obliko;
- izključno pravico do nove avdiovizualne priredbe prvotnega dela, vendar po preteku desetih let od sklenitve pogodbe iz prejšnjega odstavka;
- pravico do primernega nadomestila od filmskega producenta za vsakokratno dajanje v najem videogramov avdiovizualnega dela.
(4) Avtor prvotnega dela se ne more odpovedati pravicam iz prejšnjega odstavka.
Soavtorji avdiovizualnega dela
(1) Za soavtorje audiovizualnega dela veljajo:
- avtor priredbe,
- pisec scenarija,
- avtor dialogov,
- direktor fotografije,
- glavni režiser,
- skladatelj filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v tem delu.
(2) Pri avdiovizualnem delu, pri katerem je animacija bistven element, velja za soavtorja takega dela tudi glavni animator.
Avtorji prispevkov k avdiovizualnem delu
Animator in skladatelj glasbe, ki ne veljata za soavtorja avdiovizualnega dela po prejšnjem členu, scenograf, kostumograf, slikar mask in montažer imajo avtorske pravice na svojih prispevkih k avdiovizualnem delu (avtorji prispevkov).
Pogodba o filmski produkciji
(1) Razmerja filmskega producenta do soavtorjev avdiovizualnega dela in avtorjev prispevkov ter razmerja med samimi avtorji se urejajo s pogodbo o filmski produkciji, ki se v skladu s tem zakonom sklene v pisni obliki.
(2) S sklenitvijo pogodbe o filmski produkciji se šteje, da so soavtorji izključno in neomejeno prenesli na filmskega producenta vse svoje materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na avdiovizualnem delu, njegovem prevodu, njegovih avdiovizualnih predelavah ali pri tem delu nastalih fotografijah, če ni s pogodbo drugače določeno.
(3) S sklenitvijo pogodbe o filmski produkciji se šteje, da so avtorji prispevkov izključno in neomejeno prenesli na filmskega producenta pravico do uporabe svojih prispevkov za dokončanje avdiovizualnega dela.
(4) Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov obdržijo:
- soavtorji izključno pravico do nadaljnje predelave avdiovizualnega dela v kakšno drugo umetniško obliko;
- avtorji prispevkov pravico, da svoje prispevke k avdiovizualnem delu posebej uporabljajo, če niso s tem prizadete pravice filmskega producenta;
- soavtorji pravico do primernega nadomestila od filmskega producenta za vsakokratno dajanje v najem videogramov avdiovizualnega dela.
(5) Soavtorji in avtorji prispevkov se ne morejo odpovedati pravicam iz prejšnjega odstavka.
Avtorski honorar
(1) Soavtorjem avdiovizualnega dela pripada avtorski honorar ločeno za vsako preneseno materialno avtorsko pravico ali drugo pravico avtorja.
(2) Filmski producent mora najmanj enkrat letno pošiljati soavtorjem avdiovizualnega dela poročilo o ustvarjenem dohodku, in sicer ločeno za vsako dovoljeno vrsto uporabe dela.
Dokončanje avdiovizualnega dela
(1) Avdiovizualno delo se šteje za dokončano, ko je v skladu s sporazumom med glavnim režiserjem in filmskim producentom končana prva standardna kopija dela, ki je predmet pogodbe.
(2) Matrica kopije iz prejšnjega odstavka se ne sme uničiti.
(3) Spremembe kopije avdiovizualnega dela iz prvega odstavka tega člena so možne le po predhodnem soglasju glavnega režiserja in filmskega producenta.
(4) Če kateri od soavtorjev ali avtorjev prispevkov noče končati svojega prispevka k avdiovizualnemu delu ali če zaradi višje sile tega ne more storiti, se ne more upreti, da že dani prispevek ne bi bil uporabljen za njegovo dokončanje. Tak avtor uživa za že dani prispevek ustrezne avtorske pravice.
Odstop od pogodbe
(1) Če filmski producent ne konča avdiovizualnega dela v petih letih od sklenitve pogodbe o filmski produkciji ali če ne distribuira končanega avdiovizualnega dela v enem letu od njegovega dokončanja, lahko soavtorji odstopijo od pogodbe, razen če je bil dogovorjen kakšen drug rok.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka soavtorji in avtorji prispevkov obdržijo pravico do plačila honorarja.
4.2. RAČUNALNIŠKI PROGRAMI
(1) Računalniški programi po tem zakonu so programi v vsaki izrazni obliki, vključno s pripravljalnim gradivom za njihovo izdelavo.
(2) Ideje in načela, ki so osnova nekemu elementu računalniškega programa, vključno s tistimi, ki so osnova njegovim vmesnikom, ne uživajo varstva.
(3) Računalniški programi uživajo varstvo, če so individualna dela v tem smislu, da pomenijo lastno intelektualno stvaritev njihovega avtorja.
Delovno razmerje in avtorska pogodba
Kadar računalniški program ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca, ali ga ustvari avtor po avtorski pogodbi o naročilu, se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem programu izključno in neomejeno prenesene na delodajalca ali naročnika, če ni s pogodbo drugače določeno.
Pravice avtorja
(1) Če ni v 114. in 115. členu tega zakona drugače določeno, ima avtor računalniškega programa zlasti izključno pravico do:
- reproduciranja sestavnih delov ali celotnega računalniškega programa, ne glede na to, ali je začasno ali trajno ter s katerim sredstvom in v kateri obliki. Če je za nalaganje, prikazovanje, izvajanje, prenašanje ali shranjevanje računalniškega programa potrebno njegovo reproduciranje, je za ta ravnanja potrebno dovoljenje avtorja;
- prevoda, prilagoditve, priredbe ali kakšne drugačne predelave računalniškega programa ter reproduciranja rezultatov teh predelav, vendar brez poseganja v pravice tistega, ki je predelave opravil;
- distribuiranja izvirnika računalniškega programa ali njegovih primerkov v katerikoli obliki, vključno z njegovim dajanjem v najem.
(2) Avtor lahko prenese pravice iz prejšnjega odstavka na tretje osebe tudi z licenčno pogodbo.
Vsebinske omejitve avtorjevih pravic
(1) Če ni v pogodbi drugače določeno, lahko zakoniti pridobitelj računalniškega programa izvrši dejanja iz 1. in 2. točke prejšnjega člena, vključno z odpravo napak, brez dovoljenja avtorja, če je to potrebno zaradi uporabe računalniškega programa v skladu z njegovim namenom.
(2) Upravičeni uporabnik računalniškega programa lahko brez dovoljenja avtorja reproducira največ dva varnostna primerka programa, če je to potrebno zaradi njegove uporabe.
(3) Upravičeni uporabnik primerka računalniškega programa lahko brez dovoljenja avtorja opazuje, proučuje ali testira delovanje programa zato, da dožene ideje in načela, ki so osnova kateremukoli elementu programa, če to stori pri njegovem nalaganju, prikazovanju, izvajanju, prenašanju ali shranjevanju, do katerih je upravičen.
(4) Za računalniške programe ne veljajo določbe tega zakona o pravici skesanja (20. člen) ter o privatnem ali drugem lastnem reproduciranju (37. do 39. člen in 50. člen). Računalniških programov ni mogoče javno posojati (36. člen), če ni s pogodbo z avtorjem drugače določeno.
(5) Pogodbena določila, ki so v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom tega člena, so nična.
Dekompiliranje
(1) Za reproduciranje kode ali prevod kodne oblike računalniškega programa v smislu 1. in 2. točke 113. člena tega zakona ni potrebno dovoljenje avtorja, če je to nujno potrebno za pridobitev informacij, potrebnih za doseganje interoperabilnosti neodvisno ustvarjenega računalniškega programa z drugimi programi ali s strojno opremo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
- da ta dejanja izvrši pridobitelj licence ali drugi upravičeni uporabnik ali v njihovem imenu za to pooblaščena oseba;
- da informacije, potrebne za doseganje interoperabilnosti, niso bile predhodno brez nadaljnjega dostopne osebam iz prejšnje točke; in
- da so ta dejanja omejena zgolj na tiste dele prvotnega programa, ki so potrebni za doseganje interoperabilnosti.
(2) Prepovedano je, da bi se informacije, pridobljene z uporabo prejšnjega odstavka:
- uporabile za drug namen kot za doseganje interoperabilnosti neodvisno ustvarjenega računalniškega programa;
- odstopile tretjim osebam, razen kadar bi bilo to potrebno za doseganje interoperabilnosti neodvisno ustvarjenega računalniškega programa; ali
- uporabile za razvijanje, proizvodnjo ali trženje drugega računalniškega programa, ki je v svojem izrazu bistveno podoben, ali uporabile za katerokoli drugo dejanje, s katerim se krši avtorska pravica.
(3) Določb tega člena ni mogoče razlagati v smeri, po kateri bi ga bilo dopustno uporabiti na način, ki bi v nerazumni meri prizadel avtorjeve zakonite interese ali bi bil v nasprotju z normalno uporabo računalniškega programa.
(4) Pogodbena določila, ki so v nasprotju s tem členom, so nična.
Posebno varstvo
Za kršitev avtorske pravice na računalniškem programu se štejeta tudi naslednji dejanji osebe:
- vsako distribuiranje primerka računalniškega programa, za katerega ve ali bi lahko domnevala, da je nedovoljeni primerek; ali
- posest primerka računalniškega programa za gospodarske namene, za katerega ve ali bi lahko domnevala, da je nedovoljeni primerek.
Uporaba drugih pravnih ureditev
Določbe tega oddelka ne posegajo na veljavnost drugih pravnih ureditev o računalniških programih, kot npr. predpisov o patentu, blagovni znamki, varstvu konkurence, poslovni tajnosti, varstvu polvodnikov in pogodbenih obveznostih.

Question 58

SORODNE (KONEKSNE) PRAVICE

Answer 58

Pojem sorodnih pravic se je pojavil pri izvajalcih avtorskih del. S tem, ko izvajalec delo izvede, tudi sam prispeva k temu, da delo postane dostopno javnosti. Medtem ko ima založnik pretežno tehnično, ekonomsko vlogo, izvajalec deluje bolj ali manj ustvarjalno. Velikokrat je delo znano predvsem po izvajalcih (pesem po pevcu, film po igralcih). S tem, ko izvajalec v delo vloži določen ustvarjalni vložek, tudi njemu samemu nastanejo nekatere pravice. Stopnje, s katerimi izvajalec vpliva na avtorsko delo, so kvalitativno in kvantitativno različne.

Skupna značilnost sorodnih pravic je v izključnem upravičenju dovoliti ali prepovedati izkoriščanje in v učinkovanju erga omnes. Gre za pravice, ki so podobne avtorski, ker nastanejo na podlagi izvedbe avtorskega dela. Podobnost pa je tudi vsebinska. ZASP se izmika definiciji sorodnih pravic, določa le razmerje med njimi in avtorsko pravico. Z varstvom sorodnih pravic ostane varstvo avtorske pravice neokrnjeno in se ne sme na noben način posegati vanj. Avtorska pravica nastane s stvaritvijo avtorskega dela. S tem še nihče ne pridobi kakšne sorodne pravice. Avtor ima izključno pravico dovoliti izvedbo ali kaj drugega, kar vodi v nastanek sorodne pravice. Ko sorodna pravica nastane (z dovoljenjem avtorja), pa uživa podobno varstvo kot avtorska. Sorodne pravice so novejšega datuma in so nastale zaradi ekonomskega interesa oseb, ki sodelujejo pri predvajanjih avtorskih del. Ne pomenijo enotnega pojma. Gre za določene izključne pravice nekaterih oseb, ki so določene iz pravnopolitičnih razlogov. Razlog za varstvo nosilcev sorodnih pravic je tako kot pri avtorski pravici stimulacija.

ZASP pozna pet sorodnih pravic: pravice izvajalcev, pravice proizvajalcev fonogramov, pravice filmskih producentov, pravice RTV organizacij in pravice založnikov.

Question 59

PRAVICE IZVAJALCEV

Answer 59

Izvajalci so lahko bolj ali manj pomembni oz. ustvarjalni. Določene izvedbe zahtevajo sodelovanje velikega števila izvajalcev, ki imajo različno vlogo (igralci, statisti, osvetljevalci…). Zato nastane vprašanje, kdo od izvajalcev je v izvedbo vložil toliko ustvarjalnosti, da mu je mogoče priznati sorodno pravico. ZASP izvajalce najprej eksemplifikativno našteje. To so igralci, pevci, glasbeniki, plesalci in druge osebe, ki z igranjem, petjem, plesom, recitiranjem ali kako drugače umetniško izvajajo avtorska ali folklorna dela. Gre za osebe, ki izvajajo določena dela, poudarek pa je na umetniški (in ne zgolj tehnični) izvedbi. Iz tega izhaja, da mora biti izvedba individualni, lastni prispevek. Pojem “umetniška izvedba” je zelo elastičen. Drugi poudarek je na avtorskem oz. folklornem delu. Folklorno delo je lahko avtorsko. Njegova značilnost je samo ta, da avtor ni znan, zato tudi ni avtorskopravno varovano. ZASP v nadaljevanju našteva še nekatere druge tipične izvajalce, ne da bi s tem zaprl njihov krog: režiserji dramskih predstav, dirigenti orkestrov, vodje pevskih zborov, oblikovalci tona ter varietejski in cirkuški umetniki. To dodatno naštevanje ne pomeni, da obstajata dve skupini izvajalcev. Pojem izvajalca je potrebno razumeti z generalno klavzulo: to je fizična oseba, ki umetniško izvaja avtorsko ali folklorno delo.

Položaj skupine izvajalcev (zbor, orkester, igralski ansambel…) ne more biti enak položaju solistov. Zato morajo izvajalci, ki sodelujejo v skupini, pooblastiti enega izmed članov kot svojega zastopnika za dajanje dovoljenj, potrebnih za izvedbo. Vprašanje pa je, kdo je član skupine in kdo je solist. ZASP nšteva nekaj oseb, ki se nikoli ne štejejo za člane skupine: dirigent, solist in režiser dramske predstave.

Izvajalci imajo (izključne) moralne in materialne pravice.

Moralni pravici sta dve:

• Pravica biti naveden (njihovo ime ali kakšna druga njihova oznaka) pri objavi izvedbe. Ta pravica pripada
• pri izvedbah individualnih izvajalcev – tem izvajalcem;
• pri izvedbah skupin izvajalcev – skupini kot celoti, umetniškim vodjem in solistom.
• Pravica upreti se skazitvi in vsakemu drugemu posegu v izvedbo. Ta pripada vsem izvajalcem. Zahtevek za varstvo pravice je negatoren in ga lahko sproži vsak od izvajalcev.

Materialne pravice so:
- Izključna pravica radiodifuznega oddajanja in druge oblike javne priobčitve izvedbe, snemanja žive izvedbe, distribuiranja posnetkov izvedbe na fonograme in videograme, dajanja fonogramov in videogramov v najem. Izvedbe ni dopustno prenašati naprej na kakršenkoli način brez dovoljenja izvajalcev. Za posnetek gledališkega dela mora dati soglasje tako avtor kot tudi izvajalci. Če hoče radio predvajati pesem, mora pridobiti dovoljenje od avtorja, izvajalcev in proizvajalca fonogramov. Potrebna je torej sklenitev velikega števila pogodb.
- Pravica do nadomestila za privatno in drugo lastno reproduciranje. Za privatno reproduciranje velja načelo proste uporabe. Vendar pa tudi izvajalci participirajo na davku od prodaje izdelkov za reproduciranje.
- Pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma. Izvajalec ima pravico do deleža na nadomestilu, ki ga prejme proizvajalec fonograma za javno priobčitev fonograma z njegovo izvedbo.
Preklic pogodbe o prenosu pravic
Če izvajalec zahteva preklic pogodbe o prenosu materialnih pravic po 83. členu tega zakona, ker proizvajalec fonogramov v 50 letih od zakonite izdaje fonograma ali, če ta ni bil izdan, v 50 letih od njegove zakonite priobčitve javnosti ni v zadostni količini ponudil primerkov fonogramov za prodajo ali jih po žici ali brezžično ni naredil dostopne javnosti na način, ki omogoča posameznikom dostop do njih s kraja in v času, ki ju sami izberejo, znaša dodatni rok iz tretjega odstavka 83. člena tega zakona eno leto. Če proizvajalec fonogramov v roku ne izvede obeh načinov izkoriščanja, lahko izvajalec uveljavi preklic pogodbe o prenosu materialnih pravic.
Dodatno letno nadomestilo
Izvajalec, ki ima po pogodbi o prenosu materialnih pravic na proizvajalca fonogramov pravico zahtevati nadomestilo v enkratnem znesku, ima pravico do dodatnega letnega nadomestila od proizvajalca fonograma za vsako polno leto po izteku 50. leta od zakonite izdaje fonograma ali, če ta ni bil izdan, po izteku 50. leta od njegove zakonite priobčitve javnosti. Pravici do tega nadomestila se izvajalec ne more odpovedati.
Skupni znesek, ki ga mora proizvajalec fonogramov nameniti za plačilo letnega dodatnega nadomestila iz prejšnjega odstavka, znaša 20 % prihodkov, ki jih je prejel v letu pred letom, za katero se zagotovi navedeno nadomestilo, za reproduciranje, distribuiranje in dajanje na voljo javnosti fonogramov, po izteku 50. leta od zakonite izdaje fonograma ali, če ta ni bil izdan, po izteku 50. leta od njegove zakonite priobčitve javnosti.
Proizvajalci fonogramov posredujejo izvajalcem, ki so upravičeni do dodatnega letnega nadomestila iz prvega odstavka tega člena, na njihovo zahtevo vse podatke, ki so potrebni za zagotovitev plačila tega nadomestila.
Ponavljajoče se nadomestilo
Če je izvajalec po pogodbi o prenosu materialnih pravic upravičen do ponavljajočih se nadomestil, se mu pri njihovih izplačilih, izvedenih po 50. letu od zakonite izdaje fonograma ali, če ta ni bil izdan, po 50. letu od njegove zakonite priobčitve javnosti, ne smejo odbiti predplačila ali odšteti pogodbeno določeni odbitki.
Domneva prenosa
S sklenitvijo pogodbe o filmski produkciji se šteje, da je izvajalec izključno in neomejeno prenesel na filmskega producenta vse svoje materialne pravice na izvedbi, če ni s pogodbo drugače določeno. Za vsako materialno pravico, ki je bila prenesena po prejšnjem odstavku, ima izvajalec pravico do primernega nadomestila od filmskega producenta.Izvajalec se ne more odpovedati pravici iz prejšnjega odstavka.
Dokončanje avdiovizualnega dela
Če kateri od izvajalcev noče končati svojega prispevka k avdiovizualnemu delu ali če zaradi višje sile tega ne more storiti, se ne more upreti, da že dani prispevek ne bi bil uporabljen za njegovo dokončanje. Tak izvajalec uživa za že dani prispevek ustrezne pravice.
Izvedba iz delovnega razmerja
Razmerja glede izvedb, ki jih delojemalec ustvari pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ali po navodilih delodajalca (izvedba iz delovnega razmerja), ureja kolektivna ali druga pogodba.
Trajanje pravic
Pravice izvajalca trajajo 50 let od datuma izvedbe. Če je bil v tem času posnetek izvedbe drugače kot na fonogramu zakonito izdan ali zakonito priobčen javnosti, trajajo pravice izvajalca 50 let od tiste prve izdaje ali tiste prve priobčitve, ki se je pripetila najprej. Če je bil v tem času posnetek izvedbe na fonogramu zakonito izdan ali zakonito priobčen javnosti, trajajo pravice izvajalcev 70 let od tiste prve izdaje ali tiste prve priobčitve javnosti, ki se je pripetila najprej.

Question 60

PRAVICE PROIZVAJALCEV FONOGRAMOV

Answer 60

Pravica proizvajalcev fonogramov (nosilcev zvoka) nastane s posnetkom določenega zvoka. Ni nujno, da gre za posnetek avtorskega dela ali izvedbe. Gre za kakršenkoli zvok, npr. vihar, ptičje petje, bitje srca itd. Tudi takšni posnetki pomenijo nastanek pravice proizvajalca fonogramov. Proizvajalec fonograma in s tem nosilec pravice je lahko fizična ali pravna oseba (avtor in izvajalec sta vedno samo fizični osebi), ki prevzame pobudo in odgovornost za prvi posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestkov zvokov.
Fonogram pomeni posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestka zvokov, razen če gre za posnetek, ki je vključen v avdiovizualno delo.
Posnetek pomeni fiksiranje zvokov ali njihovih nadomestkov na nosilec, s katerega se ti lahko zaznajo, reproducirajo ali priobčujejo s pomočjo naprave.

Pravica proizvajalcev fonogramov vsebuje naslednja upravičenja:

• pravica reproduciranja svojih fonogramov;
• pravica predelave svojih fonogramov;
• pravica distribuiranja svojih fonogramov;
• pravica dajanja v najem svojih fonogramov.

Če se fonogram uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve, je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo. Polovico nadomestila mora proizvajalec fonogramov izplačati izvajalcem, katerih izvedbe so posnete na fonogramu, če ni s pogodbo med njimi drugače določeno. Proizvajalec fonogramov prav tako participira pri davku od prodaje izdelkov za reproduciranje.
Trajanje pravic
Pravice proizvajalca fonogramov trajajo 50 let, odkar je bil posnetek narejen. Če je bil fonogram v tem času zakonito izdan, trajajo pravice 70 let od take prve izdaje. V primeru, da ni bilo take izdaje, pa je bil fonogram v tem času zakonito priobčen javnosti, trajajo pravice 70 let od take prve priobčitve javnosti.

Question 61

PRAVICE RTV ORGANIZACIJ

Answer 61

Avtor delo napiše, izvajalec izvede, proizvajalec fonogramov (videogramov) posname, RTV organizacija pa posnetek objavi. Da pride do objave, je potrebno dovoljenje vseh teh oseb. Vendar pa pravica RTV organizacije ne nastane le z objavo avtorskega dela. Pravica nastane na vsaki oddaji, tudi pri prenašanju javnih prireditev, govorih politikov, nogometne tekme itd. Nastane torej na vsaki oddaji, kjer je RTV organizacija uporabila svoje sposobnosti in opremo. V primeru prenašanja javnih prireditev se mora RTV o prenosu sporazumeti z organizatorjem. Včasih zakonodaja o javnem obveščanju zahteva, da mora organizator v določenem obsegu dovoliti snemanje, tudi če tega sicer ne želi.

RTV organizacija ima izključno pravico:
- radiodifuzne retransmisije svojih oddaj;
- sekundarnega radiodifuznega oddajanja svojih oddaj, če se izvaja na krajih, ki so dostopni javnosti proti plačilu vstopnine;
- snemanja svojih oddaj;
- reproduciranja svojih oddaj;
- distribuiranja posnetkov svojih oddaj;
- dajanja na voljo javnosti posnetkov svojih oddaj.
Trajanje pravic
Pravice RTV organizacij trajajo 50 let od prvega radiodifuznega oddajanja.

Question 62

PRAVICE ZALOŽNIKOV

Answer 62

Založnik na podlagi pogodbe pridobi pravico reproduciranja in distribuiranja pisanega avtorskega dela. Ti pravici nista sorodni avtorski pravici, temveč materialni pravici avtorja, ki sta preneseni na založnika.
Pravica do nadomestila
Založniki imajo pravico do nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje po tretjem odstavku 37. člena tega zakona. Pravica traja 50 let od zakonite izdaje dela.
Neobjavljena prosta dela
Oseba, ki prvič zakonito izda ali priobči javnosti še neobjavljeno delo, na katerem so avtorske pravice že potekle, uživa varstvo, ki je enako materialnim avtorskim pravicam in drugim pravicam avtorja po tem zakonu. Pravice trajajo 25 let od prve zakonite izdaje ali priobčitve javnosti dela.
Kritične ali znanstvene izdaje prostih del
Oseba, ki pripravi izdajo dela, na katerem so avtorske pravice že potekle in je rezultat znanstvene dejavnosti ter se bistveno razlikuje od znanih izdaj tega dela, uživa varstvo, ki je enako materialnim avtorskim pravicam in drugim pravicam avtorja po tem zakonu. Pravice trajajo 30 let od prve zakonite izdaje dela.

Question 63

PRAVICE FILMSKIH PRODUCENTOV

Answer 63

Filmski producent je fizična ali pravna oseba, ki v svojem imenu in za svoj ali tuj račun organizira in vodi ustvarjanje avdiovizualnega dela ali zaporedja gibljivih slik ter je odgovorna za njegovo dokončanje.
Filmski producent ima izključno pravico:
- reproduciranja svojih videogramov;
- distribuiranja svojih videogramov;
- dajanja v najem svojih videogramov;
- javnega prikazovanja svojih videogramov;
- dajanja na voljo javnosti svojih videogramov.
Filmski producent ima pravico do nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje po drugem odstavku 37. člena tega zakona.
Trajanje pravic
Pravice filmskega producenta trajajo 50 let, odkar je bil narejen posnetek. Če je bil v tem času videogram zakonito izdan ali zakonito priobčen javnosti, trajajo pravice filmskega producenta 50 let od tiste prve izdaje ali tiste prve priobčitve, ki se je pripetila najprej.

Question 64

PRAVICE IZDELOVALCEV PODATKOVNIH BAZ

Answer 64

Podatkovne baze
(1) Podatkovna baza je zbirka neodvisnih del, podatkov ali drugega gradiva v kakršnikoli obliki, ki je sistematično ali metodično urejeno in posamično dostopno z elektronskimi ali drugimi sredstvi, pri čemer pridobitev, preveritev ali predstavitev njene vsebine zahteva kakovostno ali količinsko znatno naložbo.
(2) Varstvo podatkovne baze ali njene vsebine po tem oddelku je neodvisno od njunega varstva z avtorsko pravico ali drugimi pravicami. Z uvrstitvijo gradiva v podatkovno bazo in z njegovo uporabo ne smejo biti prizadete pravice na tem gradivu.
Predmet varstva
Predmet varstva po tem oddelku obsega:
- celotno vsebino podatkovne baze,
- vsak kakovostno ali količinsko znatni del vsebine podatkovne baze,
- kakovostno ali količinsko neznatne dele vsebine podatkovne baze, kadar se ti uporabljajo ponovljeno in sistematično, pa je to v nasprotju z običajno uporabo te podatkovne baze ali v nerazumni meri prizadane zakonite interese njenega izdelovalca.
Varstvo po tem oddelku ne velja za računalniške programe, uporabljene za izdelavo ali delovanje elektronskih podatkovnih baz.
Pravice izdelovalca podatkovnih baz
Izdelovalec podatkovnih baz ima izključno pravico:
- reproduciranja svoje podatkovne baze;
- distribuiranja primerkov svoje podatkovne baze;
- dajanja v najem primerkov svoje podatkovne baze;
- dajanja na voljo javnosti svoje podatkovne baze;
- drugih oblik priobčitve javnosti svoje podatkovne baze.
Pravice in obveznosti upravičenih uporabnikov
(1) Upravičeni uporabnik objavljene podatkovne baze ali njenega primerka lahko prosto uporablja kakovostno ali količinsko neznatne dele njene vsebine za kakršenkoli namen. Kadar je uporabnik upravičen samo do dela podatkovne baze, velja določba tega člena le za ta del.
(2) Upravičeni uporabnik objavljene podatkovne baze ali njenega primerka ne sme izvrševati dejanj, ki so v nasprotju z običajno uporabo te podatkovne baze ali ki v nerazumni meri prizadanejo zakonite interese njenega izdelovalca.
(3) Upravičeni uporabnik objavljene podatkovne baze ali njenega primerka ne sme prizadeti avtorske ali sorodnih pravic na delih ali predmetih, ki so vsebovani v tej bazi.
(4) Pogodbena določila, ki so v nasprotju s tem členom, so nična.
Delovno razmerje in podjemniška pogodba
Kadar podatkovno bazo izdela delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca, ali jo izdela prevzemnik po podjemniški pogodbi, se šteje, da so izključne pravice na tej podatkovni bazi izključno in neomejeno prenesene na delodajalca ali naročnika, če ni s pogodbo drugače določeno.
Trajanje pravic
(1) Pravice izdelovalca podatkovnih baz trajajo 15 let, odkar je bila baza izdelana. Če je bila podatkovna baza v tem času zakonito objavljena, trajajo pravice 15 let od take prve objave.
(2) Vsaka kakovostno ali količinsko znatna sprememba vsebine podatkovne baze, ki ima za posledico kakovostno ali količinsko znatno novo naložbo, povzroči za tako nastalo podatkovno bazo tek novega varstvenega roka. Znatna sprememba vsebine vključuje tudi nabiranje postopnih dopolnitev, izbrisov ali sprememb baze.
Vsebinske omejitve izdelovalčevih pravic
(1) Upravičeni uporabnik objavljene podatkovne baze lahko prosto uporablja znaten del njene vsebine:
- v primeru pouka, če so izpolnjeni pogoji iz 49. člena tega zakona;
- v primeru privatne ali druge lastne uporabe neelektronske podatkovne baze, če so izpolnjeni pogoji iz 50. člena tega zakona.
(2) Uporaba podatkovne baze je prosta, kadar je to nujno potrebno v posamičnih konkretnih primerih zaradi izvajanja nalog javne varnosti ali zagotovitve izvedbe katerih koli uradnih postopkov, kot so postopki v Državnem zboru Republike Slovenije ali v Državnem svetu Republike Slovenije, sodni, upravni in arbitražni postopki.

Question 65

Upravljanje in uveljavljanje pravic po ZASP

Answer 65

Avtor lahko upravlja svoje avtorske pravice osebno ali po zastopniku.
Avtorske pravice se upravljajo posamično (individualno), to je za vsako posamezno avtorsko delo posebej, ali skupinsko (kolektivno), to je za več avtorskih del več avtorjev hkrati, če ta zakon tako določa.
Upravljanje avtorskih pravic po zastopniku obsega:
- zastopanje avtorjev pri njihovih pravnih poslih in razmerjih z uporabniki oziroma naročniki njihovih del, vključno s pobiranjem avtorskih honorarjev ali drugih nadomestil;
- zastopanje avtorjev v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi zaradi varstva njihovih avtorskih pravic.
(2) Kadar avtor uveljavlja svoje pravice pred sodišči ali drugimi državnimi organi po zastopniku, ki je fizična ali pravna oseba, je tak zastopnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po zastopniški tarifi, če izpolnjuje pogoje za zastopanje pred sodišči ali drugimi državnimi organi oziroma če te pogoje izpolnjuje pooblaščeni delavec pravne osebe, ki je zastopnik. Zastopniško tarifo sprejme zastopnik ali združenje zastopnikov v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje.
Določbe tega poglavja, ki se nanašajo na avtorsko pravico, se smiselno uporabljajo za sorodne pravice.
6.2. KOLEKTIVNO UPRAVLJANJE
Kolektivne organizacije so pravne osebe, ki na podlagi dovoljenja pristojnega organa nepridobitno in kot edino dejavnost, na podlagi pooblastila avtorja oziroma tega zakona v svojem imenu in za račun avtorjev:
- dovoljujejo uporabo del iz repertoarja varovanih del pod podobnimi pogoji za podobne vrste uporabe;
- obveščajo uporabnike o višini nadomestil, ki jih predlagajo, in sklepajo z njimi sporazume o pogojih uporabe varovanih del;
- objavljajo tarife za plačilo nadomestil;
- sklepajo sporazume s tujimi kolektivnimi organizacijami;
- nadzorujejo uporabo del iz repertoarja;
- izterjujejo plačila nadomestil in avtorskih honorarjev;
- delijo zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve ter
- uveljavljajo varstvo avtorskih pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi, vendar morajo o tako uveljavljenih pravicah predložiti avtorju račun.
Obvezno kolektivno upravljanje
Kolektivno upravljanje avtorskih pravic je dopustno glede že objavljenih avtorskih del in je obvezno v naslednjih primerih:
- priobčitev javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice);
- ponovna prodaja izvirnikov likovnih del (sledna pravica);
- reproduciranje avtorskih del za privatno ali lastno uporabo ter njihovo fotokopiranje prek obsega iz 50. člena tega zakona;
- kabelska retransmisija avtorskih del, razen pri lastnih oddajanjih RTV organizacij, ne glede na to, ali gre za njihove lastne pravice ali pa so te nanje prenesli drugi imetniki pravic;
- pravica do dodatnega letnega nadomestila iz 122.b člena tega zakona.
Vloga za izdajo dovoljenja
Pristojni organ izda dovoljenje iz 146. člena tega zakona na podlagi pisne vloge zainteresirane pravne osebe. Vloga mora imeti naslednje priloge:
- statut, ki določa organe in njihova pooblastila za izvajanje nalog kolektivne organizacije iz 146. člena tega zakona;
- navedbo oseb, ki so pooblaščene zastopati kolektivno organizacijo;
- izjavo o številu oseb, ki so pooblastile kolektivno organizacijo za upravljanje avtorskih pravic na njihovih delih, združenih v repertoar;
- oceno gospodarskega pomena teh pravic za učinkovitost upravljanja.
Razlogi za zavrnitev
(1) Pristojni organ ne izda dovoljenja, če:
- statut kolektivne organizacije ni v skladu z določbami tega zakona,
- materialna podlaga kolektivne organizacije ne zagotavlja napovedane učinkovitosti upravljanja avtorskih pravic ali
- je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic drugi kolektivni organizaciji, razen če pravna oseba izkaže, da bi lahko zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in da bi na podlagi pogodb z avtorji upravljala obsežnejši repertoar varovanih del kakor obstoječa kolektivna organizacija. Z izdajo dovoljenja novi kolektivni organizaciji dotedanji dovoljenje preneha veljati.
(2) Pri ugotavljanju materialne podlage kolektivne organizacije iz 2. točke prejšnjega odstavka se upošteva zlasti število avtorjev, ki so pooblastili kolektivno organizacijo za upravljanje njihovih pravic, skupno število njihovih del, obseg uporabe del oziroma možno število uporabnikov, način in sredstva, s katerimi namerava kolektivna organizacija opravljati svojo dejavnost, sposobnost upravljanja pravic tujih imetnikov ter ocena o pričakovanih zbranih nadomestilih in stroških poslovanja.
Izdaja dovoljenja
(1) V postopku izdaje dovoljenja se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Zoper odločbo ali sklep pristojnega organa ni dovoljena pritožba, možna pa je tožba v upravnem sporu, o kateri odloča upravno sodišče na svojem sedežu.
(2) Obvestilo o pravnomočni odločbi o dovoljenju se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Pogodba z avtorjem
(1) Kolektivna organizacija lahko upravlja avtorske pravice na podlagi pogodbe z avtorjem. Ta vsebuje zlasti avtorjevo pooblastilo za upravljanje njegovih pravic, vrsto del in pravic, ki jih upravlja za avtorja, ter trajanje pogodbe, ki ne sme presegati pet let. Po preteku tega roka se pogodba lahko podaljšuje za nadaljnja petletna obdobja.
(2) Dokler je kolektivno upravljanje avtorskih pravic po zakonu ali nalogu avtorja preneseno na kolektivno organizacijo, avtor ne more osebno upravljati teh pravic.
(3) Pravice iz 147. člena tega zakona lahko pristojna kolektivna organizacija upravlja brez pogodbe z avtorjem.
(4) Avtorske pravice iz 1. točke 147. člena zakona se izjemoma lahko upravljajo individualno, če je na vseh delih, ki so bila izvajana na določeni prireditvi, glavni izvajalec hkrati tudi imetnik teh avtorskih pravic.
Dolžnost sprejema pravic v kolektivno upravljanje
Kolektivna organizacija ne sme odkloniti upravljanja avtorskih pravic s področja svoje dejavnosti, če to zahteva avtor, ki je državljan Republike Slovenije ali države članice Evropske unije ali ima stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji.
Pravila o delitvi prihodka
(1) Kolektivna organizacija mora prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za avtorske honorarje članov in za pokrivanje stroškov poslovanja, v skladu z letnim načrtom, ki ga sprejme skupščina kolektivne organizacije.
(2) Kolektivna organizacija mora sredstva za avtorske honorarje deliti v skladu s pravili o delitvi.
(3) Načela delitve so določena v statutu kolektivne organizacije in morajo izključevati vsako arbitrarnost.
Poseben primer delitve
(1) Nadomestilo, zbrano na podlagi drugega odstavka 37. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 40%, izvajalcem v obsegu 30% ter proizvajalcem fonogramov oziroma filmskim producentom v obsegu 30%.
(2) Nadomestilo, zbrano na podlagi tretjega odstavka 37. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 50% ter založnikom v obsegu 50%.
(3) Nadomestilo, zbrano na podlagi 2. točke prvega odstavka 47. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 30% ter imetnikom avtorskih pravic v obsegu 70%. Avtor se pravici do svojega deleža ne more odpovedati.
Dolžnost obveščanja
Kolektivna organizacija mora vsakomur omogočiti vpogled v repertoar avtorskih del in na zahtevo vsakogar dati podatke, pod kakšnimi pogoji upravlja pravice avtorja na določenih delih.
Tarifa
(1) S tarifo za uporabo avtorskih del se določita višina in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije.
(2) Tarifa se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo (v nadaljnjem besedilu: Svet). Do drugačne pravnomočne odločbe Sveta se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne.
(3) Pri določanju primerne tarife se upoštevajo zlasti:
- celotni bruto prihodek, ki se doseže z uporabo avtorskega dela, ali, če to ni mogoče, celotni bruto stroški, povezani s to uporabo;
- pomen avtorskega dela za dejavnost uporabnika;
- razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena;
- razmerje med pravicami, ki se upravljajo kolektivno ali individualno;
- posebna zahtevnost kolektivnega upravljanja pravic zaradi določene uporabe avtorskih del;
- primerljivost predlagane tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij v drugih, predvsem sosednjih, državah Evropske skupnosti, ob upoštevanju bruto domačega proizvoda na prebivalca v enoti kupne moči.
(4) Če za neko vrsto uporabe avtorskih del tarifa še ni bila določena, lahko kolektivna organizacija sama, ob upoštevanju določb prejšnjega odstavka, določi začasno tarifo, ki velja do določitve tarife po drugem odstavku tega člena. Kolektivna organizacija objavi začasno tarifo v Uradnem listu Republike Slovenije.
Skupni sporazum
(1) Skupni sporazum v pisni obliki skleneta kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije. Reprezentativna so tista združenja uporabnikov, ki predstavljajo večino uporabnikov na področju neke dejavnosti glede na njihovo število ali če jim drug zakon priznava reprezentativnost.
(2) Skupni sporazum lahko skleneta tudi kolektivna organizacija in posamezni uporabnik avtorskih del iz njenega repertoarja, če je zaradi narave svoje dejavnosti edini, ki opravlja to dejavnost. Določbe, ki se nanašajo na reprezentativno združenje uporabnikov, se smiselno uporabljajo za posameznega uporabnika po tej določbi.
(3) Kolektivna organizacija mora prvo vabilo k pogajanjem za sklenitev skupnega sporazuma objaviti v Uradnem listu Republike Slovenije.
(4) Skupni sporazum določa najmanj:
- tarifo;
- pogoje uporabe avtorskih del glede na različne okoliščine uporabe;
- okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti;
- rok in način plačila avtorskega honorarja ali nadomestila;
- način plačila avtorskega honorarja ali nadomestila in morebitni poračun glede na začasno tarifo iz četrtega odstavka prejšnjega člena za uporabo avtorskih del do sklenitve skupnega sporazuma, če se s tem skupnim sporazumom prvič določa tarifa za neko vrsto uporabe avtorskih del.
(5) Kolektivna organizacija objavi skupni sporazum v Uradnem listu Republike Slovenije.
(6) Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi tega sporazuma. Uporabniki avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije so dolžni s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu z veljavnim skupnim sporazumom.
(7) Sodišča so vezana na veljavni skupni sporazum.
(8) Določbe tega člena se smiselno uporabljajo za spremembe, dopolnitve ali prenehanje skupnih sporazumov.
Postopek pri Svetu (157. a)
(1) Kolektivna organizacija ali reprezentativno združenje uporabnikov lahko kadarkoli po objavi začasne tarife iz četrtega odstavka 156. člena tega zakona ali če po štirih mesecih od začetka pogajanj ne sklenejo skupnega sporazuma, zahteva, da Svet določi primerno tarifo ali odloči o drugem spornem vprašanju v zvezi s skupnim sporazumom.
(2) Vsakdo, ki izkaže pravni interes, lahko zahteva, da Svet ugotovi, ali je objavljeni skupni sporazum v skladu z določbami tega zakona in ali je tarifa, določena s tem sporazumom, primerna, razen če je o tem vprašanju Svet že odločil.
(3) Postopek pred Svetom se začne na pisno zahtevo, ki mora vsebovati vsaj:
8. podatke o vložniku predloga;
9. obrazložitev spornih vprašanj;
10. poročilo o dotedanjem poteku pogajanj za sklenitev skupnega sporazuma, vključno z dokazilom o datumu njihovega začetka;
11. predlog tarife, ki naj jo določi Svet, oziroma predlog rešitve drugega spornega vprašanja.
(4) Svet pošlje zahtevo iz prejšnjega odstavka nasprotni stranki oziroma v primeru iz drugega odstavka tega člena kolektivni organizaciji in reprezentativnemu združenju uporabnikov, ki so sklenili izpodbijani skupni sporazum, ter jih pozove, naj se o njej izrečejo.
(5) Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoje predloge ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze druge stranke. Svet ni vezan na dokazne predloge in zahtevke strank.
(6) Svet lahko strankam kadarkoli naloži, da predložijo dodatno gradivo in podatke, za katere presodi, da bi lahko koristili postopku, zlasti da pripravijo ustrezna poročila, predložijo izvedenska mnenja in podobno. Svet glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni ravnala v skladu z določbo prejšnjega ali tega odstavka.
(7) V postopku pred Svetom se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, z izjemo določb o pravnih sredstvih in izvršbi, razen če je s tem zakonom drugače določeno.
Odločba Sveta (157. b)
(1) Svet z odločbo določi primerno tarifo ali odloči o drugem spornem vprašanju, pri čemer lahko v delu ali celoti potrdi, spremeni ali razveljavi izpodbijani skupni sporazum.
(2) Če je glede na okoliščine primera potrebno, lahko Svet na predlog stranke med postopkom izda odločbo, s katero določi tarifo za čas postopka pred Svetom. Ta odločba se izda na podlagi podatkov, ki obstajajo v času odločanja in velja do izdaje odločbe po prejšnjem odstavku. Zoper odločbo po tem odstavku ni dovoljeno sodno varstvo po 157.d členu tega zakona.
(3) Pravnomočna odločba Sveta je sestavni del skupnega sporazuma oziroma skupni sporazum nadomešča, če se z njo izpodbijani skupni sporazum spremeni, razveljavi ali če skupni sporazum ni bil sklenjen.
(4) Pravnomočna odločba Sveta se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Stroški postopka pred Svetom (157. c)
(1) Stroški postopka pred Svetom so stroški strank in stroški Sveta.
(2) Vsaka stranka sama nosi svoje stroške, ki jih ima zaradi postopka pred Svetom.
(3) Stranki po enakih delih krijeta naslednje stroške Sveta:
- nagrado za člane Sveta,
- potne in druge razumne stroške članov Sveta,
- stroške, potrebne za izvedbo dokazov,
- administrativne stroške.
(4) Stranka, ki je začela postopek, mora v roku, ki ga določi Svet, založiti ustrezna sredstva za kritje stroškov njegovega delovanja, sicer Svet predlog za začetek postopka zavrže.
(5) Določba prejšnjega odstavka se smiselno uporablja za vse, ki vložijo katerekoli vloge ali predlagajo katerakoli dejanja v postopku.
(6) Višina nagrade člana Sveta znaša tretjino osnovne mesečne plače okrožnega sodnika za vsak začeti mesec trajanja postopka, višina nagrade predsednika Sveta pa je enaka višini nagrade člana Sveta, povečani za 20%.
(7) Svet s posebnim sklepom odloči o stroških Sveta in o tem, ali mora ob upoštevanju položenega predujma katera stranka drugi povrniti ustrezni del plačanih stroškov.
Sodno varstvo zoper odločbe Sveta (157. d)
(1) Zoper odločbo Sveta je dovoljena tožba, ki se vloži pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije v 30 dneh od vročitve odločbe. O tožbi odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije v senatu treh sodnikov.
(2) Sodišče preizkusi odločbo Sveta v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka glede vprašanja, ali je bila stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izpodbijano odločbo.
(3) Tožnik v postopku sodnega varstva ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.
(4) Sodišče odloča brez glavne obravnave.
(5) Zoper sodbo oziroma sklep sodišča ni pritožbe in ni dovoljena revizija.
(6) Za postopek sodnega varstva po tem členu se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor, razen če je s tem zakonom določeno drugače. Svet je oproščen plačila sodnih taks v upravnem sporu.
Svet (157. e)
(1) Svet je strokovni, neodvisni in nepristranski organ, ki ima naslednje pristojnosti pri kolektivnem upravljanju pravic:
- določanje primerne tarife za uporabo avtorskih del;
- odločanje o drugem spornem vprašanju v zvezi s sklenitvijo skupnega sporazuma;
- preverjanje, ali je objavljeni skupni sporazum v skladu z določbami tega zakona.
(2) Če so stranke v zadevah iz prejšnjega odstavka sklenile arbitražno pogodbo ali sprejele arbitražno pogodbeno določbo, je taka pogodba ali določba nična.
Organizacija Sveta (157. f)
(1) Svet sestavljajo predsednik in štirje člani.
(2) Predsednik Sveta mora izpolnjevati pogoje za okrožnega sodnika po zakonu, ki ureja sodniško službo, člani Sveta pa morajo imeti univerzitetno izobrazbo, vsaj pet let delovnih izkušenj in znanje vsaj enega tujega jezika. Vsi člani Sveta morajo imeti znanje iz avtorskega prava.
(3) Po dva člana Sveta predlaga kolektivna organizacija in reprezentativna združenja uporabnikov, predsednika pa pristojni organ. Predsednika in člane imenuje minister, pristojen za gospodarstvo. Minister, pristojen za gospodarstvo, lahko zavrne imenovanje predlaganega člana Sveta, če predlagani član ne izpolnjuje pogojev iz prejšnjega odstavka.
(4) Pristojni organ objavi v Uradnem listu Republike Slovenije javni poziv kolektivnim organizacijam in reprezentativnim združenjem uporabnikov, da v treh mesecih predlagajo svoja člana Sveta.
(5) Če kolektivne organizacije ali reprezentativna združenja uporabnikov ne ravnajo po tretjem in četrtem odstavku tega člena, predlaga manjkajočega člana pristojni organ.
(6) Svet ima sedež pri pristojnem organu, ki Svetu zagotavlja administrativno pomoč.
Dolžnost sklepanja pogodb
(1) Uporabnik del iz repertoarja kolektivne organizacije lahko kadar koli zahteva sklenitev pogodbe o neizključnem prenosu pravic za uporabo teh del v skladu z veljavno tarifo. Kolektivne organizacije lahko zavrnejo tako zahtevo, če imajo za to objektiven razlog, kot je na primer večkratno neplačevanje nadomestila s strani uporabnika.
(2) Če pogodba o neizključnem prenosu pravic za uporabo varovanih del ni sklenjena, se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi na račun kolektivne organizacije ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija.
Dolžnost uporabnikov do obveščanja
(1) Prireditelji kulturnoumetniških in zabavnih prireditev ter drugi uporabniki varovanih del so v primerih, ko je to potrebno po tem zakonu, dolžni predhodno pridobiti pravice za javno priobčitev varovanih del, v 15 dneh po priobčitvi pa poslati pristojni kolektivni organizaciji sporede vseh uporabljenih del.
(2) Na zahtevo avtorja ali kolektivne organizacije pristojni organ za notranje zadeve prepove prireditev oziroma uporabo varovanega dela, če prireditelj ni predhodno pridobil pravic iz prejšnjega odstavka.
(3) RTV organizacije so dolžne enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji sporede oddajanih varovanih del.
(4) Uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi tega zakona brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, so dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi.
(5) Osebe iz prvega odstavka 35. člena tega zakona so dolžne predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke, ki so potrebni za izračun dolžnega nadomestila, kot so vrsta in število prodanih izvirnikov, zavezanci in maloprodajna cena brez javnih dajatev, v 30 dneh po prodaji izvirnika likovnega dela.
Nadzor članov
(1) Vsak član kolektivne organizacije lahko zahteva, da v roku, določenem v statutu, dobi na vpogled letno finančno poročilo in poročilo njenega nadzornega odbora.
(2) Najmanj desetina rednih članov lahko zahteva, da eden ali več neodvisnih izvedencev na stroške kolektivne organizacije pregleda njeno poslovanje, razen če je bil na podlagi te določbe v tekočem letu tak pregled že opravljen.
Letno poročilo in revizija
(1) Kolektivna organizacija mora za vsako poslovno leto v roku šestih mesecev po njegovem zaključku sprejeti oziroma pridobiti:
- letna poročila organov upravljanja in nadzora o zbranih avtorskih honorarjih in nadomestilih, njihovi delitvi, poslovanju kolektivne organizacije, izvajanju sporazumov iz 156. člena tega zakona ter sporazumov s tujimi kolektivnimi organizacijami;
- poročilo revizijske gospodarske družbe o opravljenem pregledu računovodskih izkazov skupaj z mnenjem pooblaščenega revizorja o pravilnosti in skladnosti poslovanja kolektivne organizacije s tem zakonom, notranjimi akti kolektivne organizacije in sporazumi, ki jih je ta sklenila z drugimi;
- mnenje organov upravljanja in nadzora o poročilu in mnenju iz prejšnje točke;
- ukrepe, če je pooblaščeni revizor ugotovil nepravilnosti v njenem poslovanju;
- predlog finančnega načrta kolektivne organizacije za naslednje leto, ki vključuje plan stroškov njenega poslovanja.
(2) Določbe tega člena ne vplivajo na obveznosti kolektivne organizacije, ki jih ima glede finančnih poročil in revidiranja po drugih predpisih.
Nadzor pristojnega organa
(1) Pristojni organ nadzoruje, ali kolektivna organizacija izvaja naloge v skladu s tem zakonom.
(2) Pristojni organ lahko od kolektivne organizacije kadar koli zahteva poročila o poslovnih zadevah kakor tudi vpogled v poslovne knjige in druge poslovne dokumente v potrebnem obsegu na podlagi obrazložene in natančne pisne zahteve za pregled predmeta, določenega v zahtevi.
(3) Kolektivna organizacija je dolžna obveščati pristojni organ o vsaki spremembi oseb, ki so po zakonu in statutu pooblaščeni zastopati organizacijo.
(4) Kolektivna organizacija mora posredovati pristojnemu organu predvsem:
- spremembe statuta,
- skupne sporazume z združenji uporabnikov,
- tarife in njihove spremembe,
- sporazume s tujimi kolektivnimi organizacijami,
- sklepe skupščine kolektivne organizacije,
- letna poročila in poročilo revizijske gospodarske družbe skupaj z mnenjem pooblaščenega revizorja o pravilnosti in skladnosti poslovanja kolektivne organizacije s tem zakonom, notranjimi akti kolektivne organizacije in sporazumi, ki jih je kolektivna organizacija sklenila z drugimi
Ukrepi pri kršitvah kolektivnih organizacij
(1) Pristojni organ s sklepom odredi kolektivni organizaciji, da v določenem roku odpravi ugotovljene kršitve določb tega zakona.
(2) Pristojni organ z odločbo odvzame izdano dovoljenje, če:
- nastanejo okoliščine, ki bi bile razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja,
- kolektivna organizacija ne opravlja svoje dejavnosti v skladu s 146. členom tega zakona ali
- kolektivna organizacija večkrat krši določbe tega zakona. Odvzem dovoljenja začne veljati 30. dan po objavi obvestila o odvzemu dovoljenja v Uradnem listu Republike Slovenije.
(3) Pristojni organ lahko z odločbo o odvzemu dovoljenja hkrati izreče, da se odvzem dovoljenja ne bo izvršil, če bo kolektivna organizacija v določenem roku, ki ne sme biti krajši od enega in ne daljši od treh let, odpravila ugotovljene kršitve in če v tem roku ne bo storila nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje. Pristojni organ prekliče pogojni odvzem dovoljenja in dovoljenje odvzame, če kolektivna organizacija v preizkusni dobi ne odpravi ugotovljene kršitve ali stori novo kršitev, zaradi katere ga je mogoče odvzeti.
(4) Pristojni organ ne more izdati odločbe po drugem ali tretjem odstavku tega člena, če kolektivni organizaciji pred tem ni odredil odprave ugotovljenih kršitev.
(5) V postopkih po tem členu se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Zoper odločbo ali sklep pristojnega organa ni dovoljena pritožba, mogoča pa je tožba v upravnem sporu, o katerem odloča upravno sodišče na svojem sedežu.
Mediacija
(1) Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov lahko na podlagi sporazuma o mediaciji predlagata posredovanje mediatorja glede sklenitve skupnega sporazuma o kabelski retransmisiji radiodifuzno oddajanih del.
(2) Posredovanje mediatorja po drugem odstavku 166.c člena tega zakona se lahko zahteva brez sporazuma o mediaciji. V teh mediacijskih postopkih se smiselno uporabljajo določbe o mediaciji med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov.
(3) Mediator je neodvisen, nepristranski in ni vezan na nobena navodila.
(4) Mediator stori vse, kar je potrebno, da se stranke pogajajo v dobri veri in da pogajanj ne ovirajo brez utemeljenega razloga.
(5) Mediator lahko strankam predlaga rešitev spora. Šteje se, da so predlog sprejele, če nobena od njih ne ugovarja v treh mesecih od njegove vročitve.
(6) V postopku mediacije je zagotovljena tajnost.
(7) Stranki skupaj izbereta mediatorja s seznama mediatorjev, ki jih določi Vlada Republike Slovenije na predlog ministra, pristojnega za gospodarstvo.
(8) Pristojni organ zagotavlja mediatorju administrativno pomoč.
(9) Za opravljeno mediacijo mediatorju stranke plačajo nagrado.
(10) Vlada Republike Slovenije z uredbo natančneje predpiše postopek mediacije, stopnjo in vrsto izobrazbe ter druge pogoje, ki jih mora izpolnjevati mediator.

Question 66

Varstvo pravic - zasp

Answer 66

Upravičenci
(1) Tisti, čigar pravice iz tega zakona so bile kršene (upravičenec), lahko zahteva zoper kršilca (kršilce) varstvo pravic in povrnitev škode po pravilih o povzročitvi škode, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) Enako varstvo lahko zahteva upravičenec, kadar grozi dejanska nevarnost, da bodo kršene pravice po tem zakonu.
Solidarnost upravičencev in kršilcev
(1) Kadar je več upravičencev neke pravice iz tega zakona, lahko vsak izmed njih zahteva varstvo celotne pravice.
(2) Kadar je več kršilcev neke pravice iz tega zakona, je vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev.
Varstvo podatkov za upravljanje pravic
(1) Šteje se, da je neka oseba kršila izključne pravice po tem zakonu, kadar nedovoljeno stori katero od naslednjih dejanj, s katerimi povzroči, omogoči, olajša ali prikrije kršitev pravic iz tega zakona:
- odstranitev ali sprememba kateregakoli elektronskega podatka za upravljanje pravic;
- reproduciranje, distribuiranje, uvoz zaradi distribuiranja, dajanje v najem ali priobčitev javnosti avtorskega dela ali predmeta sorodnih pravic, glede katerega je bil elektronski podatek za upravljanje pravic nedovoljeno odstranjen ali spremenjen.
(2) Podatki za upravljanje pravic iz prejšnjega odstavka pomenijo podatke, ki jih navedejo imetniki pravic o identifikaciji predmeta pravic, avtorju, imetniku pravic, pogojih uporabe ter njim ustrezne številke ali kode, če so navedeni na primerku avtorskega dela oziroma predmeta sorodnih pravic ali se pojavljajo v zvezi z njegovo priobčitvijo javnosti.
Tehnični ukrepi (166. a)
(1) Šteje se, da je neka oseba kršila izključne pravice po tem zakonu, kadar se izogne dejanskim tehničnim ukrepom za varstvo avtorskih del ali predmetov sorodnih pravic.
(2) Šteje se, da je neka oseba kršila izključne pravice po tem zakonu, kadar proizvede, uvozi, distribuira, proda, da v najem, oglašuje za prodajo ali najem ali poseduje za gospodarske namene tehnologijo, napravo, proizvod, sestavni del ali računalniški program ali opravi storitve, ki:
- se promovirajo, oglašujejo ali tržijo z namenom izognitve dejanskim tehničnim ukrepom ali
- imajo majhen gospodarski pomen ali uporabo za druge namene, kot za izognitev dejanskim tehničnim ukrepom ali
- so načrtovani, proizvedeni, prirejeni ali izvajani predvsem z namenom omogočanja ali olajšanja izognitve dejanskim tehničnim ukrepom.
(3) “Tehnični ukrepi” po tem členu pomenijo vsako tehnologijo, napravo, proizvod, sestavni del ali računalniški program, ki je ob običajnem delovanju namenjen preprečevanju ali oviranju dejanj, ki jih imetnik pravic iz tega zakona ni dovolil. Ti ukrepi se štejejo za “dejanske”, kadar uporabo varovanega dela nadzorujejo imetniki pravic po tem zakonu z nadzorom dostopa ali zaščitnim postopkom, kot so kodiranje, popačenje ali drugo spreminjanje varovanega dela, ali z mehanizmom za nadzor razmnoževanja, ki zagotavlja, da bo namen varstva dosežen.
(4) Ta člen se smiselno uporablja tudi za tehnologijo, napravo, proizvod, sestavni del ali računalniški program, s katerim se odstranijo ali spremenijo elektronski podatki za upravljanje pravic (166. člen).
(5) Dejanja iz prejšnjih odstavkov ne pomenijo kršitve, če se izvršijo pri posamičnih konkretnih primerih izvajanja nalog javne varnosti ali zaradi zagotovitve pravilne izvedbe katerih koli uradnih postopkov, kot so postopki v Državnem zboru Republike Slovenije ali v Državnem svetu Republike Slovenije, sodni, upravni in arbitražni postopki.
Dolžnost označevanja (166. b)
Imetnik pravic ali uvoznik mora jasno in vidno označiti na vsakem primerku avtorskega dela ali predmeta sorodnih pravic, izdelanem ali uvoženem za gospodarske namene, uporabo tehničnih ukrepov po tem zakonu in navesti:
- podatke o tehničnem ukrepu in njegovih učinkih in
- svojo firmo in kontaktni naslov za zagotovitev učinkovite izvedbe prvega odstavka 166.c člena tega zakona.
Uveljavljanje vsebinskih omejitev pravic (166. c)
(1) Če imetnik pravic uporablja tehnične ukrepe po tem zakonu, mora osebam, ki imajo zakonit dostop do primerka avtorskega dela ali predmeta sorodnih pravic, na njihovo zahtevo v najkrajšem možnem času s spremembo tehničnega ukrepa ali z drugimi sredstvi omogočiti uveljavitev vsebinskih omejitev pravic iz tretjega odstavka tega člena.
(2) Če imetnik pravic ne zagotovi sredstev iz prejšnjega odstavka, lahko osebe, ki uveljavljajo vsebinske omejitve pravic, zahtevajo posredovanje mediatorja.
(3) Ob upoštevanju pogojev iz tega zakona, vključno z morebitnim plačilom nadomestila, se lahko po prvem odstavku tega člena vsebinske omejitve pravic uveljavijo v naslednjih primerih:
- uporaba v korist invalidnih oseb (47.a člen);
- uporaba za namene pouka (49. člen);
- privatno in drugo lastno reproduciranje (50. člen);
- uradni postopki (56. člen);
- efemerni posnetki RTV organizacij (drugi odstavek 77. člena).
(4) Prvi, drugi in tretji odstavek tega člena ne veljajo glede tehničnih ukrepov, ki so uporabljeni:
12. za izpolnitev obveznosti imetnika pravic po prvem odstavku tega člena, vključno z izvajanjem ustreznih pogodb, sklenjenih za ta namen,
13. za varovana dela, ki se na podlagi ustrezne pogodbe uporabljajo v smislu 32.a člena tega zakona.

7.2. SODNO VARSTVO
Zahtevki
(1) Ob kršitvi izključnih pravic iz tega zakona lahko upravičenec zahteva:
- da se prepovejo kršenje in bodoče kršitve;
- da se odpokličejo predmeti kršitve iz gospodarskih tokov z upoštevanjem interesov dobrovernih tretjih oseb;
- da se odstrani stanje, ki je nastalo s kršitvijo;
- da se nepreklicno odstranijo predmeti kršitve iz gospodarskih tokov;
- da se uničijo predmeti kršitve;
- da se uničijo sredstva kršitve, ki so izključno ali pretežno namenjena ali se uporabijo za kršitev in so v lasti kršilca;
- da se upravičencu prepustijo predmeti kršitve proti plačilu proizvodnih stroškov;
- da se sodba objavi.
(2) Pri odločanju o odstranitvenih zahtevkih iz 2. do 7. točke prejšnjega odstavka sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti sorazmernost med težo kršitve in zahtevkom ter interes upravičenca za zagotovitev učinkovitega varstva pravic. Določbi 3. in 5. točke prejšnjega odstavka ne veljata za zgrajene arhitekturne objekte, razen če je uničenje objekta glede na okoliščine primera ustrezno.
(3) V postopku proti osebi, katere storitve so bile uporabljene za kršitev pravice, obstoj te kršitve pa je že pravnomočno ugotovljen v postopku proti tretjemu, se domneva, da je kršitev podana.
Povrnitev škode in civilna kazen
(1) Za kršitve po tem zakonu veljajo splošna pravila o povzročitvi škode, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) Kršilec je dolžan plačati upravičencu odškodnino v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode, ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste.
(3) Če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200%, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne.
(4) Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni.
(5) Če je premoženjska škoda večja od civilne kazni, ima upravičenec pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine.
Denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo
Neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, lahko sodišče prisodi avtorju ali izvajalcu pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve njegovih moralnih pravic, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo.
Začasne odredbe
(1) Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarnih zahtevkov po tem zakonu, če upravičenec izkaže za verjetno:
- da je imetnik pravice iz tega zakona in
- da je bila njegova pravica kršena ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena.
(2) Upravičenec mora za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk:
- nevarnost, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena;
- da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ali
- da domnevni kršilec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upravičencu.
(3) Upravičenec, ki predlaga izdajo začasne odredbe brez poprejšnjega obvestila in zaslišanja nasprotne stranke, mora poleg pogojev iz prvega in drugega odstavka tega člena izkazati za verjetno, da bi kakršnokoli odlašanje z izdajo začasne odredbe povzročilo upravičencu nastanek težko nadomestljive škode. V tem primeru se nasprotno stranko obvesti najpozneje takoj po izvršitvi odredb.
(4) Upravičenec ni dolžan dokazovati nevarnosti, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena, če izkaže za verjetno, da bi kršilec s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bili zahtevki uveljavljeni v tujini, razen v primeru, če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije.
(5) Sodišče sme za zavarovanje nedenarnih zahtevkov po prvem odstavku tega člena izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa:
- da se domnevnemu kršilcu prepove domnevno kršenje in bodoče kršitve;
- da se zasežejo, izključijo iz prometa in shranijo predmeti kršitve ter sredstva kršitve, ki so izključno ali pretežno namenjena ali se uporabijo za kršitev.
(6) Sodišče mora odločiti o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi v 30 dneh od dneva vložitve odgovora na ugovor oziroma od poteka roka za vložitev odgovora na ugovor.
(7) V postopku za izdajo začasne odredbe se uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, če ni s tem zakonom določeno drugače. Postopek je nujen.
Zavarovanje dokazov
(1) Sodišče izda sklep za zavarovanje dokazov, če upravičenec predloži razumno dosegljive dokaze o tem, da:
- je imetnik pravice iz tega zakona,
- je bila njegova pravica kršena ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena, in
- bodo dokazi o kršitvi uničeni ali jih kasneje ne bi bilo mogoče izvesti.
(2) Upravičenec, ki zahteva izdajo sklepa za zavarovanje dokazov brez poprejšnjega obvestila in zaslišanja nasprotne stranke, mora poleg pogojev iz prejšnjega odstavka izkazati za verjetno, da obstaja nevarnost, da bodo dokazi o kršitvi zaradi ravnanja nasprotne stranke uničeni ali jih kasneje ne bi bilo mogoče izvesti. V tem primeru se nasprotno stranko obvesti najpozneje takoj po izvršitvi sklepa.
(3) Sodišče sme s sklepom iz prvega odstavka tega člena odrediti izvedbo kateregakoli dokaza, zlasti:
- ogled prostorov, poslovne dokumentacije, inventarja, baz podatkov, računalniških pomnilnih enot ali drugih stvari;
- zaseg vzorcev predmetov kršitve;
- pregled in izročitev listin;
- določitev in zaslišanje izvedencev in
- zaslišanje prič.
(4) Zavarovanje dokazov je dovoljeno zahtevati tudi potem, ko postane odločba, s katero je postopek končan, pravnomočna, če je to potrebno pred postopkom ali med postopkom z izrednimi pravnimi sredstvi.
(5) V postopku zavarovanja dokazov po tem členu se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, o začasnih odredbah, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Postopek je nujen.
(6) Če se kasneje izkaže, da je predlog neutemeljen ali da ga upravičenec ni upravičil, ima nasprotna stranka pravico zahtevati:
- vrnitev odvzetih predmetov;
- prepoved uporabe pridobljenih informacij in
- povračilo škode.
(7) Sodišče mora v postopku zavarovanja dokazov po tem členu zagotoviti varstvo zaupnih podatkov strank ter zagotoviti, da se sodni postopki ne uporabljajo v slabi veri z izključnim namenom pridobiti zaupne podatke nasprotne stranke.
Dolžnost obveščanja
(1) Sodišče lahko v pravdi zaradi kršitve pravic na podlagi upravičene zahteve stranke naloži kršilcu, da sporoči podatke o izvoru in distribucijskih tokovih blaga ali storitev, ki kršijo pravico iz tega zakona.
(2) Sodišče lahko naloži, da podatke iz prejšnjega odstavka sporočijo tudi naslednje osebe, ki v gospodarskem obsegu:
- posedujejo blago, s katerim se krši pravica,
- uporabljajo storitve, s katerimi se krši pravica ali
- zagotavljajo storitve, uporabljene v dejavnosti, s katero se krši pravica. Šteje se, da je bilo dejanje storjeno v gospodarskem obsegu, če se izvaja za neposredno ali posredno gospodarsko korist.
(3) Sodišče lahko naloži, da podatke iz prvega odstavka tega člena sporoči tudi oseba, za katero je katera od oseb iz prejšnjega odstavka navedla, da je bila vpletena v proizvodnjo, izdelavo ali distribucijo blaga ali opravljanja storitev.
(4) Podatki iz prvega odstavka tega člena lahko vključujejo:
- imena in naslove oziroma firme in sedeže proizvajalcev, izdelovalcev, distributerjev, dobaviteljev in drugih prejšnjih imetnikov blaga ali ponudnikov storitev ter predvidenih trgovcev na debelo in na drobno in
- podatke o proizvedenih, izdelanih, dostavljenih, prejetih ali naročenih količinah in cenah, doseženih za blago ali storitve.
Predložitev dokazov
(1) Če je sodišče odločilo, da bo izvedlo predlagani dokaz, predlagana dokazna sredstva pa so pri nasprotni stranki, mora nasprotna stranka na zahtevo sodišča predložiti dokazna sredstva, s katerimi razpolaga.
(2) Prejšnji odstavek velja tudi glede bančnih, finančnih in poslovnih listin, ki so pod nadzorom nasprotne stranke, če gre za kršitev v gospodarskem obsegu.
(3) V postopku predložitve dokazov se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(4) Sodišče mora po izvedbi dokaza iz prvega odstavka tega člena zagotoviti varstvo zaupnih podatkov pravdnih strank ter zagotoviti, da se sodni postopki ne uporabljajo v slabi veri z izključnim namenom pridobiti zaupne podatke nasprotne stranke.
7.3. UKREPI ZA ZAGOTOVITEV VARSTVA
Register
(1) Zaradi zavarovanja dokazov ali iz drugih razlogov lahko imetniki pravic iz tega zakona vpišejo ali shranijo izvirnike ali primerke svojih del, fonograme, videograme ali predmete kake druge svoje pravice v register zavarovanih del pri pristojni organizaciji.
(2) Dokler se ne dokaže nasprotno, se šteje, da ustrezne pravice na registriranih delih obstajajo in da pripadajo tisti osebi, ki je v registru označena kot njen imetnik.
(3) Register iz prvega odstavka tega člena je za določeno vrsto del eden za vso državo, javen in ga vodi organizacija, ki jo za to pooblasti urad.
(4) Če nastane dvom, ali gre za avtorsko delo, daje mnenje organizacija iz prejšnjega odstavka.
(5) Določbe tega člena nimajo vpliva na nastanek in varstvo pravic po tem zakonu.
Znaki o pridržanih izključnih pravicah
(1) Izključni imetniki avtorskih pravic iz tega zakona lahko opremijo izvirnik ali primerke svojega dela z znakom (c) pred svojim imenom ali firmo in letom prve objave.
(2) Izključni imetniki pravic na fonogramih iz tega zakona lahko opremijo izvirnik ali primerke svojega izdanega fonograma ali njihove ovitke z znakom P pred svojim imenom ali firmo in letom prve izdaje.
(3) Dokler se ne dokaže nasprotno, se šteje, da obstajajo izključne pravice na delih oziroma fonogramih, ki so opremljeni z znaki iz tega člena in da pripadajo tisti osebi, ki je ob tem znaku navedena.
(4) Določbe tega člena nimajo vpliva na nastanek in varstvo pravic po tem zakonu.

Question 67

RAZMERJA S TUJIMI ELEMENTI

Answer 67

(1) Varstvo po tem zakonu uživajo avtorji in imetniki sorodnih pravic, ki so državljani Republike Slovenije ali držav članic Evropske unije ali imajo stalno prebivališče ali sedež na območju Republike Slovenije.
(2) Druge tuje fizične ali pravne osebe (tujci) uživajo enako varstvo kot osebe iz prejšnjega odstavka, če tako določa mednarodna pogodba ali ta zakon, ali če je podana dejanska vzajemnost.
(3) Ne glede na določbe tega poglavja uživajo tujci varstvo po tem zakonu:
14. glede moralnih pravic – v vsakem primeru;
15. glede sledne pravice in pravice do nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje – pod pogojem dejanske vzajemnosti.
(4) Vzajemnost mora dokazati tisti, ki se nanjo sklicuje.
(5) Določbe tega zakona, ki se nanašajo na države članice Evropske unije, veljajo tudi za države članice Evropskega gospodarskega prostora.
Avtorji
(1) Varstvo po tem zakonu uživajo avtorji:
- ki imajo prebivališče v Republiki Sloveniji;
- glede tistih del, ki so v Republiki Sloveniji izdana prvič ali pa v 30 dneh od dneva, ko so bila izdana v kakšni drugi državi;
- glede avdiovizualnih del, katerih producent ima svoj sedež ali prebivališče v Republiki Sloveniji;
- glede arhitekturnih in likovnih del, ki so kot nepremičnina ali njen trdni sestavni del na ozemlju Republike Slovenije.
(2) Če je avtorsko delo ustvarilo več avtorjev, uživajo varstvo po tem zakonu vsi, če vsaj en od njih izpolnjuje enega od pogojev iz prejšnjega odstavka.
Izvajalci
(1) Varstvo po tem zakonu uživajo izvajalci:
- ki imajo prebivališče v Republiki Sloveniji;
- katerih izvedbe potekajo na ozemlju Republike Slovenije;
- katerih izvedbe so posnete na fonograme, ki uživajo varstvo po tem zakonu;
- katerih izvedbe so zajete, ne da bi bile posnete na fonograme, v oddajah RTV organizacij, ki uživajo varstvo po tem zakonu.
(2) Če sodeluje pri izvedbi več izvajalcev, uživajo varstvo po tem zakonu vsi, če je vsaj en od njih državljan Republike Slovenije ali ima prebivališče v Republiki Sloveniji.
Proizvajalci fonogramov, filmski producenti in založniki
179. člen
(1) Varstvo po tem zakonu uživajo proizvajalci fonogramov in filmski producenti, katerih fonogram ali videogram je bil prvič posnet v Republiki Sloveniji.
(2) Varstvo po tem zakonu uživajo tudi založniki glede svojih sorodnih pravic, če je njihova izdaja v Republiki Sloveniji izdana prvič ali v 30 dneh od dneva, ko je bila izdana v kakšni drugi državi.

RTV organizacije
Varstvo po tem zakonu uživajo RTV organizacije, ki prenašajo svoje oddaje po oddajnikih, ki so na ozemlju Republike Slovenije.
Primerjava rokov trajanja
Za tuje imetnike sorodnih pravic, ki uživajo varstvo po tem zakonu, veljajo roki trajanja teh pravic iz tega zakona, s tem, da potečejo najkasneje na dan, ko poteče varstvo v državi, katere državljani so ali kjer imajo sedež, in da ne morejo biti daljši od rokov po tem zakonu.
Priobčitev javnosti po satelitu
(1) Varstvo po tem zakonu uživajo avtorji in imetniki sorodnih pravic, katerih delo ali predmet sorodnih pravic so priobčeni javnosti po satelitu, če se v Republiki Sloveniji vnesejo pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije ustrezni programski signali v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo.
(2) Varstvo po tem zakonu velja tudi, če ni izpolnjen pogoj iz prejšnjega odstavka, pa
16. je v Republiki Sloveniji usmerjevalna postaja, iz katere se prenašajo programski signali, ali
17. ima RTV organizacija, ki je naročila priobčitev javnosti po satelitu, svoj sedež v Republiki Sloveniji.
Apatridi in begunci
(1) Avtorji in imetniki sorodnih pravic, ki nimajo državljanstva ali ga ni mogoče ugotoviti, uživajo enako varstvo po tem zakonu kot državljani Republike Slovenije, če imajo v njej svoje prebivališče.
(2) Če nimajo prebivališča ali ga ni mogoče ugotoviti, uživajo v Republiki Sloveniji enako varstvo kot državljani Republike Slovenije, če imajo v njej svoje bivališče.
(3) Če nimajo v Republiki Sloveniji niti prebivališča niti bivališča, uživajo v Republiki Sloveniji enako varstvo kot državljani države, v kateri imajo svoje prebivališče oziroma bivališče.
(4) Določbe tega člena veljajo tudi za avtorje in imetnike sorodnih pravic, ki imajo po mednarodnih pogodbah ali predpisih Republike Slovenije status begunca.