Nietzsche Flashcards
Kakšna je razlika med apoloničnim in dionističnim principom umetniškega ustvarjanja?
Apolonično in dionizično sta dva nasprotna principa umetniškega ustvarjanja. Prvi temelji na principu individualnosti, aristokratskosti, drugi pa na ljudskosti, kolektivnosti.
o Nietzsche se v Rojstvu tragedije posveča atiški tragediji, ki se je rodila, kakor pravi Aristotel v svoji Poetiki, iz kozlovskih pesmi v čast Dionizu
o Z vpeljevanjem vse večjega števila igralcev, umikom zbora v ozadje dogajanja, dodajanjem scenskim elementom in nenazadnje postopno prozaizacijo (vsakdanjost) poezije = v starogrški tragediji = zarisuje tisto, kar Nietzsche označi kot apolinicizacijo dionizičnega
o Apolinično in dionizično sta namreč dva nasprotna »principa umetniškega ustvarjanja«
o Apoliničen = temelji na principu individualnosti, aristokratskosti, na luči in vidu in vidnosti, na plastičnosti in oprijemljivosti (na ravni vsakdanjega izkustva izkustvu apoliničnega ustrezajo sanje in sanjske prikazni)
o Dionizičen = pa temelji na principu anonimnosti, ljudskosti, kolektivnosti, na glasbi in sluhu, na ekstatičnosti in neoprijemljivosti (in na ravni vsakdanjega izkustva najde svoj ekvivalent v občutku vznesenosti, ko se eno zlije z mnogim).
o Atiška tragedija, kot »sprava apoliničnega in dionizičnega principa« = se kaže kot stopnjevanje od dionizičnih umetnosti petja, plesa in glasbe preko osamosvojitve indviduuma od zbora do apoliničnih umetnosti arhitekture, slikarstva in kiparstva, kakor jih uteleša sama zgradba gledališča, poslikava scene, in sami igralci kot živo govoreči kipi.
Kaj so 3 nauki Nietchejevega Zaratustre?
1 Nauk o večnem vračanju: Zaratustra je pri 30. letih zapustil domovino za deset let. V tem času je ugotovil, da njegova sreča potrebuje druge ljudi, ki jih bo razsvetljeval z naukom, ki ga je skoval v samoti.
2 Nadčlovek je tisti, ki si bo sam postavil zakone, se bo sam zase odločil, kaj je vredno in kaj ne in da to stori, mora prevredotiti stare vrednote.
o Napiše knjigo = Tako je govoril Zaratustra: knjiga za vse in nikogar
o Zgodovinski Zaratustra ali Zoroaster je bil perzijski prerok iz 1200p.n.š., ki je s svojim naukom o dobrem in zlem postal začetnik zaratustrstva ali zoroastrizma, ene izmed najstarejših izpričanih religij.
o Zaratustra, prav tako kot Nietzsche, torej zapusti svojo domovino in oddide v gorovje, kjer uživa in se ne naveliča svojega duha in samote celih deset let. (večkrat v svojih delih poudarja razliko med samoto in osamljenosto rekoč, da v družbi si osamljen, samoto pa lahko uživaš samo sam s seboj)
o Zaratustra se torej vrne med ljudi, da jim oznani svoj nauk, vmes pa doživi še marsikaj, kar porodi še marsikatero novo spoznanje–mdr. tisti famozni »Bog je mrtev«, po katerem je najbolj poznan, ki v resnici sploh ni njegova iznajda, pač pa, že koga, F.M.Dostojevskija, za katerega je Nietzsche dejal, da je »edini psiholog, od katerega sem se kaj naučil«
I. Nauk o večnem vračanju: tako kot sonce, ki se vedno znova vrača na isto mesto, tako se tudi Zaratustra vrne nazaj med ljudi–še več, vedno znova se bo vračal, kolikor naravi sami lastno, da se ponavlja.
o Ideja večnega vračanja je »grozljiva in paralizirajoča« = če želimo živeti še naprej jo moramo znati zaobjeti z ljubeznijo / z ljubeznijo do lastne usode = ki ni nič drugega kot ponovitev naše lastne zgodovine, v kateri potemtakem ni nobenega napredka, pač pa zgolj hoja v krogu.
o Kar dela vprašanje »večnega vračanja« distinktivno »nietzschejansko« je ekstistencialistična moč samega zastavljanja vprašanja v človeških zadevah: če bi vedeli, da se nam je življenja že zgodilo, in da se nam sedaj samo še ponavlja, in da se nam bo še v prihodnje ponovilo, natanko tako kot se je že zgodilo–ali bi si želeli živeti takšno življenje?
o Odgovor na uganko večnega vračanja podaja sama forma, v kateri je nauk podan = v obliki romana, v stilizirani umetniški prozi, ki se sem ter tja prekucne v poezijo = s tem pride Nietzsche do »Imamo umetnost, da ne bi umrli od resnice« = če bi ljudje spoznali resnico, bi bodisi znoreli, bodisi se ubili–zato pa je tukaj »pajčolan umetnosti«, ki nam prekrije oči, da postane bivanje znosno.
II. Nauk povezan z »veselim oznanilom«, da je »bog mrtev«
o »nadčlovek« je tisti, ki si bo sam postavil zakone, ki se bo sam zase odločil, kaj je vredno in kaj ne.
o nadaljevanje romana Zaratustre: H geneologiji morale in Onkraj dobrega in zlega
o »človek je zgolj most med živaljo in nadčlovekom«
o Človek je nekaj, kar je treba preseči. Kaj ste storili, da bi ga presegli? = Kaj je opica v razmerju do človeka? Predmet posmeha in bolečega sramu. In človek mora biti to v razmerju do nadčloveka. = Prehodili ste pot od črva do človeka, in v vas je še veliko črva. Nekoč ste bili opice, in še danes je človek bolj opica od opice.
o Nadčlovek je smisel sveta = Človek je vrv razpeta med živaljo in nadčlovekom–vrv nad prepadom. Tisto, kar je veliko pri človeku, je to, da je most in ne cilj.
o Nietzsche zoperstavi idejo nadčloveka kot tistega, ki naj preseže živalskost, ki vztraja v človeku kot nekaj, kar je treba preseči
3 Nauk o nadčloveku:
Človek je nekaj kar je treba preseči. Človek je za nadčloveka to kar je opica človeku. Nadčloveka je potrebno doseči na vse načine.Nadčlovek mora popolnoma zanikati vrednote člolveka in tako ustvariiti svoje. Nove vrednote=nov smisel. Vrednot in nadčloveka ne opiše (lastna interpretacija)
