Descartes

Question 1

I. Kakšna je Descartesova postopek dvomljenja* in kaj igra pri tem zlobni duh, kje najde pri tem Descartes oporo gotovosti?

Answer 1

Spoznal je, da bi bilo popolnoma dovolj, če bi proučil le temelje, saj bi lahko z zrušivijo teh, zrušil tudi vse tisto, kar je na njih temeljilo. Začel je z dvomom v resničnost spoznanj, ki so temeljila na čutih oz. čutilih. Slednja so ga prevarala vsaj enkrat, zato se na njih ne bi mogel več toliko zanašati. Kljub temu pa ne bi mogel dvomiti o določenih stvareh, kot je npr. ogenj ob katerem je sedel, plašč v katerega je bil ogrnjen in njegove dele telesa. V to bi lahko podvomili le norci, katerih mnenja pa pri tem niso štela. Po drugi strani pa ideja o tem ne bi bila tako nora. Descartes se je spomnil kako resnične znajo biti včasih sanje. In prav to, kar je on doživljal kot resnično, bi znalo biti le del sanj. Ugotovil je,da budnosti nikdar ni mogoče po zanesljivih znamenjih razločevati od spanja. Tako, sprijaznil se je z mislijo, da lahko prav tisti trenutek le spi in sanja.
Dalje sklepa, do so fizika, astronomija, medicina in podobne vede, ki temeljijo na opazovanju sestavljenih stvari dvomljive, medtem, ko bi lahko trdil za aritmetiko, geometrijo ipd., ki obravnavajo samo najbolj enostavne in najbolj obče stvari, da so bolj gotove. Trikotnik ima tri stranice, dva in tri pa je pet. V to ne bi mogel podvomiti. Matematična pravila veljajo v resničnem in izmišljenem svetu.
Kljub temu pa bi vse to lahko bilo le mnenje, kot obstaja predstava o tem, kako naj bi Bog
ustvaril Zemljo, človeka itd. boga v tem primeru jemlje bolj kot mnenje, vendar pa se
sprašuje ali morda res obstaja nekaj, kar določa oz. nadzoruje njegovo vedenje. Descartes pa ugotovi, da pravzaprav ni stvari o kateri ne bi mogel dvomiti. In dokler ne bo
odkril nečesa gotovega, bo torej vse negotovo.
Sprašuje se o obstoju nekega duha »zlobca«, ki bi ga lahko zapeljal v zmoto, v laž, da so to kar dojemajo njegova čutila le laži. Zato se odloči, da bo pazil, da ne bo po nepotrebnem nasedal takim lažem, čeprav je tak način življenja naporen in ga nekaj vlečev opustitev problema in vrnitev v svobodo, kot imenuje prvoten način življenja.
DRUGA: V začetku druge meditacije Descartes najprej zapiše, da se je znašel v hudih dvomih, iz katerih se lahko izkoplje le, če najde neko točko gotovosti, nekaj, v kar ne bo moč dvomiti. To točko gotovosti najde v sebi, kajti ugotovi, da četudi ga vara nek zlobni duh, še vedno mora obstajati on, ki ga vara. Ali če je ves čas v zmoti, še vedno je on v zmoti. A kaj je on? V prvi meditaciji se Descartes zaveda le tega, da je misleča stvar. Telo je še dvomljivo, avtor kot misleča stvar pa zagotovo obstaja. Nato navede primer voska, ki je v enem trenutku trd in rumen, če pa ga približaš sveči, se začne topiti, spremeni obliko, barvo, a še vedno ostane isti vosek in ga tudi tako dojemamo. S tem avtor dokaže, da je misleča stvar bolj spoznatna od razsežne in da tudi vosek prepoznavamo bolj po njegovem bistvu kot po obliki, barvi in drugih lastnostih razsežnih stvari, torej ga zaznavamo z duhom in ne s čuti.

Question 2

Kakšna je razlika med res cogitans in res extensa?

Answer 2

To sta dve vrsti substance po Descartesu. Res cogitas je misleča stvar, JE SUBSTANCA MISELNE NARAVE, torejOBSTAJA ZGOLJ V NAŠEM RAZUMU,=RAZUM.

Res extensa je razsežna stvar, je materialna substanca, ki obstaja v dejanski resničnosti in ima lastnosti kot so velikost, oblika, položaj in gibljivost.(VOSEK JE VOSEK TAKO TRDEN -SVEČA KOT TUDI KO JE STOPLJEN IN SE NJEGOVE RAZSEŠNOSTNE OZ EXTENSA SPREMENIJO)

To dokaže s primerom voska - vosek je v trdnem stanju, ko pa ga približamo ognju, se začne spreminjati - spreminjata se oblika in barva. Res extensa sta v tem primeru njegova oblika in sprememba barve, res cogitans pa je ideja, ki jo imamo v sebi, torej ideja objektov (ideja voska v tem primeru), zaradi katere vemo, da vosek, kljub temu, da spremeni nekatere lastnosti, ki jih zaznavamo z varljivimi čuti, še vedno ostaja vosek. Objekte torej zaznavamo z duhom in ne s čuti.
Iz primera voska izhaja tudi ideja substance, še posebej pa materialne substance (tj. fizično telo).

Question 3

Kako se Heglovo pojmovanje med razmerjem subjekta in substance razlikuje od Descartesa in/ali Spinoze?

Answer 3

o

1. Descartes substanco deli na 2 dela: na mišljensko (res cogitans) in telesno (res extensa). Substanca je tisto, kar ima neodvisen obstoj. To nam pove, da je edina prava substanca lahko le bog. Misleča in telesna substanca sta pogojni, saj je njun obstoj odvisen od obstoja boga. Vendar jima Descartes prizna status substance, z razlogom, da ničesar razen Boga ni. Bog jima torej daje pogoj za obstoj, torej sta ustvarjeni substanci, a še vedno sta substanci. Za Boga pa ne moremo reči, da je substanca, saj je le on ustvaril vse substance.
2. Spinoza pa pravi, da je substanca le ena, je večna in zato je neskončna. Pravi, da je bog neskončna substanca, ki ima atribute, ljudje pa smo zgrajeni le iz dveh atributov - iz telesa in mišljenja. Spinoza pravi, da je Bog drugo ime za totaliteto vsega. Bog je neskončno in popolno bitje. Panteizem = vse je Bog.
3. Za Hegla je protislovje pokazatelj resničnosti neke misli. Na enem izmed svojih predavanj je izjavil, da si v filozofiji bodisi spinozist ali pa nisi filozof. Descartes govori o novoveškem solepsističnem subjektu, Spinoza pa o neskončni substanci. V Spinozovi filozofiji vlada totalnost biti = vse izhaja iz Boga, ki je po svojem bistvu ena in edina bivajoča substanca. Medtem ko je Spinozova substanca v svoji pozitivnosti neposredno prisotna, je Heglova substanca kot absolut stvar mišljenja uma. Za Hegla vse temelji na tem, da absolut dojamemo ne le kot substanco, temveč tudi kot subjekt. Spinozistična substanca pa ne more postati subjekt. Po Heglu sta bit in nič istost, ki prehajata iz enega v drugega, prav tako se tudi absolutno razlikujeta in se izgubljata v svojem nasprotju. To je tisto gibanje, ki za Spinozovo substanco ni dosegljivo in katerega izostanek jo pušča v rigidnosti.