Foucault Flashcards
Kakšno je po Foucaltu razmerje vendost-oblast-subjekt na primeru panopticizma? Razloži na primeru arhitekturne zasnove FDV.
o Foucault ponudi v osnovi dve možni rešitvi: diskurzi so neposredno mehanizmi oblasti, hkrati pa producirajo učinke, ki krepko presegajo samo diskurzivno dimenzijo izjave, npr. molk (glede nekega družbenega problema, glede neke družbene skupine, itd.)
/ ali pa imamo opravka z oblastjo kot nekim poljem razmerij moči, ki nad-določajo diskurzivno polje izjav in ga prečijo na isti način kot prečijo telesa, prostore, prakse … in poglede
o »biopolitična oblast«; še več, natanko institucija zapora, ki je bila poprej marginalna stvar (pač, ni se ravno skladala s poprejšnjim pojmovanjem suverenosti), postane sedaj model za upravljanje vse drugih družbenih institucij, od vojašnic pa vse tja do tovarn in šol (od koder lahko razumemo Foucaultjev politični aktivizem »proti institucijam«)
o Panoptiko: nov zaporniški model pomeni natanko premik od »oblasti, ki se kaže«, na »oblast, ki te gleda«, kakor ga najlepše ilustira koncept »panoptikona«. / je zaporniški model = izpelje ločitev med gledajočim in gledanim–med tistim, ki vidi, in tistim, ki je viden–s pomočjo enostavnega arhitekturnega posega, tj. postavitvijo stražnega stolpa v sredino, okoli katerega so nameščene zaporniške celice, ki so vidne iz stolpa, vsebina stolpa pa zanje nevidna; še več, natanko zaradi tega, ker zapornik tako ne more nikoli vedeti, ali ga kdo dejansko v tistem trenutku gleda ali ne, se ves čas počuti, kot da je opazovan, kar zadostuje, da se ves čas sam sebe nadzoruje.
o Če panoptični model na paradigmatski način utelesi diado oblast-subjekt, potem se lahko seveda vprašamo: kaj pa vednost?
o Za Foucaulta obstaja kontinuiteta med diskurzom družbenih ved na eni in strukturo pogleda na drugi, saj ju preči diagram kot razmerje sil in potemtakem tista instanca, ki omogoča, da ne-razmerje med izjavami in pogledi (»kar vidimo nikoli ne prebiva v tistem, kar izrečemo«) postane razmerje, tj. razmerje oblasti: »nadčutni diagram« je »historični apriori«, »nek ne-kraj« (un non-lieu), ki kljub temu, da ga ni, učinkuje, saj vzpostavlja neko nemogoče razmerje med diskurzom in pogledom, med mestom subjekta, ki je impliciran v diskurzu, in pa pogledom kot od subjekta ločenim objektom (in kar v lacanovski formulaciji natanko ustreza »strukturi fantazme«).
o Od koder pridemo do ključnega paradoska Foucaultjeve filozofije oblasti: po eni strani imamo namreč opravka s heterogenostjo izjav, disperznostjo sil, mikrofiziko oblasti–kjer ni mogoče identificirati ne akterjev, ne centra, ne suverenosti–po drugi strani pa prav pojem diagrama enoti ne samo (ne- )diskurzivno polje, pač pa tudi oblastni model kot tak, ki je še kako centraliziran (pomislimo samo na osrednji stražni stolp v panoptičnem modelu).
o Skratka, opravka imamo s fantazmo »totalne družbene regulacije«, ki se kaže kot neko post-totalitarno samo-nadzorovanje, pri katerem sami subjekti participirajo prostovoljno (tako da v skrajni instanci kot da ni razlike med tem ali živiš v zaporu ali izven njega).
Tako kot je Althusserja zanimal problem interpelacije, tj. načina, kako ideologija pretvarja individuume v subjekte, podobno Foucaulta zanima zgodovina različnih načinov, kako se človeška bitja objektivirajo v subjekte: bodisi tako, da je človek postavljen za objekt vednosti; bodisi tako, da je človek postane objekt oblasti; in nenazadnje tako, da sam sebe objektivira v subjekt.
Ena od najbolj vztrajnih značilnosti Foucaultovega dela je opustitev tradicionalnega pristopa k problemu moči, ki temelji na juridično-institucionalnih modelih, v prid nepredvidljivi analizi konkretnih načinov, kako moč prodira v sama telesa subjektov in oblike življenja. Foucaultovo delo prevzame celotno tradicijo filozofije in jo obrne na glavo.
Tradicionalni način razmišljanja o politiki se osredotoča na to, kdo vlada – potem vse izhaja iz tega, kakšno strukturo moči ali skupnost ima. Različni režimi imajo različne zakone in bodo ustvarili različne vrste državljanov. Foucault nato to obrne in namesto da bi se osredotočil na vladarja, se osredotoči na vladane. Naši tradicionalni prikazi oblasti so reduktivni; so preveč preprosti. Oblast ni hierarhična enosmerna sila, ki se premika od zgoraj navzdol. Namesto tega, pravi Foucault, oblast kroži; giblje se povsod okoli nas in celo skozi nas. Sprašuje nas, kje je vidna moč? Je to samo v senatu, sodni dvorani ali parlamentu? To je po njegovem mnenju pretirana poenostavitev. Velik del Foucaultovega dela usmerja našo pozornost na druge vrste prostorov; kot so zapori ali bolnišnice. Prav na teh mestih je, trdi, najbolj jasno vidna dinamika oblasti. Če poskušamo oblast omejiti na politiko, zgrešimo celotno sliko. Ne zanimajo ga vladarji, zakonodajalci in oblike vladanja, želi preseči državo, raziskati oblast onkraj suverena, ker država, ob vsej vsemogočnosti svojega aparata, še zdaleč ne bi mogla zasedati celotnega polja dejanskih razmerij moči/oblasti in nadalje zato, ker država lahko deluje le na podlagi drugih že obstoječih razmerij moči/oblasti. Država je nadstrukturna glede na celo vrsto omrežij moči, ki vključujejo telo, spolnost, družino, sorodstvo, znanje, tehnologijo itd.)
Vzemimo za primer FDV. Ko razmišljamo o tem, kaj se dogaja na fakultetah, običajno pomislimo na to, kaj študenti študirajo. In ko razmišljamo o dinamiki moči v šoli, običajno pomislimo na profesorja. Profesor je nekakšen vladar nad predavalnico in študenti. Toda Foucault bi rekel, da smo zgrešili širšo sliko. Želi, da se osredotočimo na celoten aparat šolskega sistema. Zakaj so v predavalnicah stoli razporejeni v vrste? Zakaj imajo šole zvonce in natančno izdelan urnik in dnevne rutine? Takšne strukture strukturirajo subjekt. Disciplinirajo nas, da postanemo oseba, ki se odziva na zvonce, ki se odziva na urnike, ki se odziva na določeno vrsto oblasti/avtoritete. Ne samo to, šole nas spodbujajo in nagrajujejo na načine, ki nas spodbujajo, da ponotranjimo te strukture oblasti. Ko smo v šoli, se trudimo biti dobri učenci, po svojih najboljših močeh se trudimo biti ubogljivi, želimo si biti najbolj poslušni. To je oblast.
Kalsičen primer pojmovanja odnosa med vednostjo in oblastjo je t.i. Državna ladja. Filozofi kot so Platon, so primerjali upravljanje mesta z krmarjenjem ladje; v obeh primerih je pomanjkanje vednosti, strokovnega znanja, katastrofalno. To je klasično Sokratični argument; politiki, kot kapitani, morajo vedeti kaj počnejo. In če nimajo pravega znanja, bodo slabo uporabili oblast/moč. To je konvencionalni način razmišljanja o razmerju med vednostjo in oblastjo. Foucault pa predstavi bolj radikalen odnos med vednostjo in oblastjo. Ključna trditev je, da oblast narekuje pogoje vednosti. Oblast/moč odloča, katere stvari obstajajo in na kakšne načine jih je mogoče spoznati. Ta trditev ni povsem radikalna. To je le razširitev nečesa, kar je rekel Aristotel, in sicer, da je politika glavna znanost in določa, kaj vse druge znanosti zmorejo, kaj je treba poučevati v šolah, koliko bi bilo treba vedeti, česa se ne bi smeli študirati. .. To vse je stvar politike. Foucault razširi ta argument in predlaga, da če oblast narekuje, kaj je mogoče preučevati, koliko je treba vedeti, česa ne smemo vedeti, ali oblast ne narekuje tudi, kaj je res? In morda še več; kaj je sploh mogoče spoznati?
Primer je recimo Wellness. Sproščanje je postalo industrija. Wellness lahko prodajamo, se ga učimo, naredimo doktorat … Naš prosti čas, naše sproščanje, postaja kodificiarno in merjeno; spodbujeni smo k temu, da discipliniramo sami sebe v “pravilno sproščanje”. Foucault bi verjetno rekel, da tu vidimo kako oblast pronica v nov teritorij našega življenja. Oblast ima, po Foucaultu, nekakšen apetit po vednosti – saj je poznana stvar je nekaj, kar je lahko kategorizirano. Nekaj kar ima končne meje. In če je lahko poznana, je lahko kontrolirana.
Včasih si predstavljamo nekakšen nasprotujoč odnos med resnico in oblastjo. “Speaking truth to power”. Foucault si predstavlja zelo drugačen odnos, kjer oblast dejansko proizvaja resnico. Oblasti ne zanima zatiranje resnice ali znanja; pravzaprav želi širjenje znanja. Oblast si želi da je vse več stvari identificiranih, definiranih in kategoriziranih. Ko postanemo objekti vednosti, postanemo subjekti oblasti. Oblast ima apetit po vednosti, in več finih razlik, kategorij in definicij, poveča doseg oblasti.
• Foucault ponudi v osnovi dve možni rešitvi: diskurzi so neposredno mehanizmi oblasti, hkrati pa producirajo učinke, ki krepko presegajo samo diskurzivno dimenzijo izjave, npr. molk (glede nekega družbenega problema, glede neke družbene skupine, itd.)
/ ali pa imamo opravka z oblastjo kot nekim poljem razmerij moči, ki nad-določajo diskurzivno polje izjav in ga prečijo na isti način kot prečijo telesa, prostore, prakse … in poglede
• »biopolitična oblast«; še več, natanko institucija zapora, ki je bila poprej marginalna stvar (pač, ni se ravno skladala s poprejšnjim pojmovanjem suverenosti), postane sedaj model za upravljanje vse drugih družbenih institucij, od vojašnic pa vse tja do tovarn in šol (od koder lahko razumemo Foucaultjev politični aktivizem »proti institucijam«)
• Panoptiko: nov zaporniški model pomeni natanko premik od »oblasti, ki se kaže«, na »oblast, ki te gleda«, kakor ga najlepše ilustira koncept »panoptikona«. / je zaporniški model = izpelje ločitev med gledajočim in gledanim–med tistim, ki vidi, in tistim, ki je viden–s pomočjo enostavnega arhitekturnega posega, tj. postavitvijo stražnega stolpa v sredino, okoli katerega so nameščene zaporniške celice, ki so vidne iz stolpa, vsebina stolpa pa zanje nevidna; še več, natanko zaradi tega, ker zapornik tako ne more nikoli vedeti, ali ga kdo dejansko v tistem trenutku gleda ali ne, se ves čas počuti, kot da je opazovan, kar zadostuje, da se ves čas sam sebe nadzoruje.
• Če panoptični model na paradigmatski način utelesi diado oblast-subjekt, potem se lahko seveda vprašamo: kaj pa vednost?
• Za Foucaulta obstaja kontinuiteta med diskurzom družbenih ved na eni in strukturo pogleda na drugi, saj ju preči diagram kot razmerje sil in potemtakem tista instanca, ki omogoča, da ne-razmerje med izjavami in pogledi (»kar vidimo nikoli ne prebiva v tistem, kar izrečemo«) postane razmerje, tj. razmerje oblasti: »nadčutni diagram« je »historični apriori«, »nek ne-kraj« (un non-lieu), ki kljub temu, da ga ni, učinkuje, saj vzpostavlja neko nemogoče razmerje med diskurzom in pogledom, med mestom subjekta, ki je impliciran v diskurzu, in pa pogledom kot od subjekta ločenim objektom (in kar v lacanovski formulaciji natanko ustreza »strukturi fantazme«).
• Od koder pridemo do ključnega paradoska Foucaultjeve filozofije oblasti: po eni strani imamo namreč opravka s heterogenostjo izjav, disperznostjo sil, mikrofiziko oblasti–kjer ni mogoče identificirati ne akterjev, ne centra, ne suverenosti–po drugi strani pa prav pojem diagrama enoti ne samo (ne- )diskurzivno polje, pač pa tudi oblastni model kot tak, ki je še kako centraliziran (pomislimo samo na osrednji stražni stolp v panoptičnem modelu).
• Skratka, opravka imamo s fantazmo »totalne družbene regulacije«, ki se kaže kot neko post-totalitarno samo-nadzorovanje, pri katerem sami subjekti participirajo prostovoljno (tako da v skrajni instanci kot da ni razlike med tem ali živiš v zaporu ali izven njega).
