Lacan Flashcards
Kaj pomeni Lacanova maksima da je nezavedno strukturirano kot neka govorica?
Za Lacana je nezavedno nekaj, kar govori ‘jaz’, ki se običajno razumem kot zavestno razumno bitje, ne upoštevam, da ‘ono’ govori, da nezavedno govori skozi mene, tako da je potrebno predpostaviti še nek drug tip subjekta, ki ga ni moč izenačiti z racionalnim subjektom. Primer: ko izrečemo nekaj, kar nismo nameravali reči in je navidez neumestno, po kratkem razmisleku pa ugotovimo, da ima izrečeno točno določeno mesto v strukturi označevalcev, ki se izrekajo mimo našega zavestnega namena.
Kako se Lacanovo pojmovanje nezavednega razlikuje od Freudovega? – težje
oPomeni dve različni stvari:
prvi pomen - psihoanaliza se mora vrniti izvornemu, freudovskemu pojmu nezavednega; se mora torej držati nauka natanko tako, kakor ga je podal oče psihoanalize.
drugi pomen - pa je ravno nasprotje; pojem nezavednega je potrebno šele razviti, s pomočjo znanosti lingvistike. V tem pomenu je Lacan antifreudovski.
»vrnitev k Freudu« pomeni vsaj dve zelo različni stvari: 1. Psihoanaliza se mora vrniti k izvornemu, ortodoksnemu, freudovskemu pojmu nezavednega = mora se držati »črke« nauka = kakor ga je podal »oče psihoanalize« 2. ravno nasprotno = pojem nezavednega je šele potrebno razviti s pomočjo znanosti lingvistike, = katere nastanek zgodovinsko sovpada z rojstvom psihoanalize o Lacan je »strukturalist« in radikalno »anti-freudovski« (človek je po splošni strukturalistični postavki = v celoti potopljen v »kulturo« zaradi golega dejstva, da je »govoreče bitje«) o Za Lacana je nezavedno nekaj, kar »govori«: »jaz«, ki se običajno razumem kot zavestno razumno bitje o Premik od ukvarjanja z imaginarnim registrom kot paradigmo, po kateri se oblikuje zavestni »jaz« = k simbolnemu registru jezika, v katerem domuje subjekt nezavednega
Kaj je jejezik po Lacanu? Razloži skozi Jackobsonovo versko funkcijo jezika ali obratno - ali pa razloži na primeru Joyca.
Pojmovanje jezika in psihoanaliza:
Lacan je menil, da je treba Freudovsko psihoanalizo gledati skozi lečo struktrualistične lingvistike. De Saussure je revolucionariziral polje semiotike s tem, ko je razdelil znak, katerikoli znak, na dva dela; označevalca in označenca. Označevalec je naša percepcija nekega objekta, naprimer koncept jabolka. Označenec pa je objekt sam, dejansko jabolko. Za Saussura je razmerje med označevalcem in iznačencem enakovredno in uravnoteženo. Eden ne producira drugega, temveč preprosto koeksistirata. Za Lacana pa je razmerje med označevalcem in označencem neuravnoteženo. Lacan je menil, da so ljudje vedno tičijo v svetu označevalcev; v svetu jezika. Nikoli ne moremo doumeti realnosti same po sebi. De Saussure samo nakaže razliko med realnim svetom in svetom označevalcev, Lacan pa ta argument razvije dalje; Označevalci ovirajo našo možnost zgrabitve označenca, oziroma prepoznanja realnega. Ko se spomnimo besede za nek objekt, recimo za jabolko, poskušamo ta objekt uresničiti v naši zavesti. Nažalost pa, pravi Lacan, je objekt opisan v naši zavesti že izgubljen. V momentu, ko označencu damo označevalec, objekta, označenca kot takega v naši zavesti ni več, obdržimo zgolj svoj koncept jabolka, označevalec jabolka. Ideja, da označevalec predhaja označenca, je temelj celotne Lacanove psihoanalize. Lacan misli, da ljudje ne moremo dejansko imeti tistega, kar si želimo, predvsem zato, ker so za vedno obtičali v svetu označevalcev, v svetu jezika. Ne morejo prijeti realnosti, so totalno odstranjeni od označenca. Medtem ko se druge psihoanalitske šole, med drugim tudi Freudovska, fokusirajo na krepitev pacientovega razumevanja jezikoslovne matrice, krepitev pacientovega ega, Lacan misli, da je »jaz« zgolj fatamorgana konstruirana z jezikom. Zato, je potrebno pacienta »osvoboditi« in se »odučiti« konvencionalne stvarnosti jezika. Ego, ki je konstruiran v vsakdanjem življenju, bi moral biti absolutno podrejen v Lacanovski psihoanalizi. Pacient bi moral osvoboditi svoje nezavedno, da ga lahko razume, kar se lahko zgodi le, če pacient dovoli lingvistični matrici, da »govori skozi njega«, ne pa nezavedno ukrotiti, kot bi trdil Freud.
Kaj je po Benveniste lingvistični subjekt?
Nekdo, ki je zmožen prepoznati znak za del jezikovnega sistema. Tudi kdorkoli, ki lahko izreče ‘jaz’.
o Z vpeljavo distinkcije ravni izjave in ravni izjavljanja = lahko s pojmom lingvističnega subjekta premostimo razliko med izjavo nasploh in izjavljanjem kot takim = tako, da pod tem pojmom razumemo tako »idealnega subjekta« znakovnega prepoznanja kot tudi »subjekta govora« konkretne govorne situacije.
o Benveniste si zastavi vprašanja: Kako situirati človeka v jezik? Kako subjekt vznikne iz govorice? Na kakšen način subjekt privzame govorico?
o lingvistični subjekt = umešča v saussurianski »sistem znakov« natanko v tistih točkah, kjer sam jezik kot znakovni sistem predpostavlja nekaj = še zlasti: v izjavah, ki se nanašajo na samo izjavljanje (npr. »če pa vam pravim, da …«); v performativnih izjavah, tj. izjavah, ki se ne nanašajo na realnost, pač pa jo performirajo (npr. »razglašam izredno stanje«); v delokutivnih izjavah, tj. izjavah, ki uporabljajo delokutive kot negative performativa (npr. »pozdravljeni«)
o »lingvistični subjekt« prekriva tako s »kartezjanskim subjektom« racionalnega razumevanja / kot tudi z »družbenim subjektom« dane govorne situacije / in kar je najpomembneje za samo lingvistiko–z gramatikalnim stavčnim subjektom, emblematično utelešenim z osebnim zaimkom prve osebe ednine (»jaz«)
o Kdo je, v skrajni instanci, lingvistični subjekt? Kdorkoli, ki lahko izreče »jaz«.
Kaj opisuje Lacanova shema RSI? - realno simbolno imaginarno - razloži razmerje med temi tremi
o Shema »RSI« = je teoretsko modelirana po Saussurjevem aksiomu = pri čemer si Lacan terminologijo sposodi pri Lévi-Straussu (prvem, ki lingvistiko aplicira na ne-lingvistično področje in tako postane utemeljitel strukturalne antropologije)
o Realnost človeškega izkustva = je sama sestavljena iz simbolnega jezika, imaginarne podobe in jedra realnega, ki si ga ni mogoče niti predstavljati v podobah, niti zapopasti s pomočjo jezika.
o Lacan v resnici nadomestil Saussurjanski znak s konceptom označevalca = s čimer si je njegova »logiko označevalca« prislužila oznako »hiperstruturalizma« (v lacanovski psihoanalizi opravka z označevalcem, ki v celoti nadomešča kategorijo znaka, pri čemer označeno, tj. mentalna podoba, pade v nek drugi register, register imaginarnega–Lacanova »rešitev« stare lingvistične problema dvojnega značaja znaka)
o Zrcalni stadij (njegov prvi spis) = lepo ilustrira sicer kasneje razvito shemo RSI: »zrcalni stadij« se nanaša na otrokovo izkustvo, ko v določeni fazi razvoja–v starosti od 6 do 18 mesecev–prepozna svojo lastno podobo v ogledalu
o Iz zrcalnega stadija naredi generično teorijo vzpostavitve strukture subjektivnosti, ki tvori paradigmo imaginarnega registra = gre za to, da se otrok–ali nasploh človek– prepozna v ogledalu in s tem zapopade celoto svojega telesa, ki se mu sicer–iz perspektive pogleda–kaže kot fragmentirana (skozi lastne oči vidimo svoje roke in noge in druge telesne ude zgolj »po kosih«) = V tem se zavestni »jaz« identificira s svojo lastno imaginarno podobo
o Ko se človek zagleda v ogledalu = »spregleda« v smislu, da spozna, da je to on sam, obenem pa tudi spregleda, da to ni on sam–pač pa zgolj njegova zrcalna, imaginarna podoba.
o Človek = ujetnik lastnega »spregleda«, preko katerega se–zaradi narcisističnih tendenc–identificira s svojo lastno podobo, in ujame v svet podob kot takih (mislim, da ne rabim omenjati socialnih omrežij, facebook in instagram in podobne aplikacije, ki jih poganja človeški imaginarni narcisizem, komplementaren z vojarizmom in eksibicionizmom)
