Hegel Flashcards
Kako se vrši dialektika gospoščevstva in hlapčevstva pri Heglu v Fenomologiji duha?
o Neenako razmerje gospostva in hlapčevstva je paradoksna razrešitev enakosti pripoznanja: pripoznanje enega je sedaj doseženo brez smrti drugega.
o To je v bistvu ponazoritev dialektike medsebojnega pripoznanja enakih skozi prestižni »boj na življenje in smrt« = v resnici je to »boj za čisti prestiž« = zunanjih atributih ritual dueliranja
o Tako kot samozavedanje potrebuje drugo samozavedanje za zadovoljitev želje, tako je drugo samozavedanje obenem tudi opolnomočeno, da se mu lahko samostojno zoperstavi v duelu ali boju.
o Najbolj legendarno romantično upodobitev rituala dueliranja z literarnimi sredstvi pa je nedvomno podal Puškin skozi svojega Onjegina, v katerem se mladi plemiški junak, naveličan življenja na domala isti način kot ono samozavedanje, ki se je naveličalo slabe neskončnosti poželenja, pomeri s pistoleti s prijateljem Lenskim zaradi natanko iste ljubezenske razžalitve
o Heglov pojmovni par »gospostva in hlapčevstva« ravno nasprotno napotuje na občo strukturo vsakršnega razmerja vladajočih in vladanih
o Rezultat tega boja sta »dve nasprotni podobi zavesti«, pri čemer je »ena samostojna, ki ji je bistvo zasebstvo, druga nesamostojna, ki ji je bistvo življenje ali bit za neko drugo; ono je gospodar, to je hlapec«
o Lahko bi dejali, da gospodarjev pogum sestoji iz tega, da je pripravljen zastaviti realno življenje, da bi dosegel simbolno zmago in tako afirmiral svojo svobodo, medtem ko hlapca na drugi strani doleteli simbolna smrt, s čimer sicer ohrani realno življenje, za katero se tako zelo nizkotno boji, toda za visoko ceno izgube lastne svobode
o Hlapec je občutil strah pred smrtjo = ampak z delom premaguje navezanost na »naravno bivanje golega življenja«, na katerega je obsojen gospodar = ta se je regresivno vrnil v predhodno fazo poželenja.
❖ V Heglovi konstrukciji stoji na začetku zahodne evropske civilizacije dvoboj, ki se odvija zaradi priznanja, v katerem poraženi rešuje svoje življenje tako, da se udinja zmagovalcu kot hlapec. Hlapec pridobiva s svojim delom - nasproti zgolj uživajočemu in od njega odvisnemu gospodarju - samostojnost in samozavedanje. V tem prispevku pridemo do sklepa, da dialektika, mišljena kot princip družbenega napredka, že od svoje naravnanosti vladajoči ideologiji postane sluga hlapčevske miselnosti.
❖ Po Heglovih besedah obstaja samozavedanje, samo toliko, kolikor realizira “enotnost same sebe v svoji drugobiti”.
❖ Resnična zadovoljitev samozavedanja ni mogoča brez “intersubjektivnega” posredovanja. (Za potrdilo svoje identitete, se mora vsako samozavedanje podvojiti, izstopiti iz sebe, pripoznati svojo razliko. / Toda poleg notranje izkušnje samospoštovanja je nujno potrebna tudi zunanja izkušnja tujega priznanja.)
❖ V strahu pred smrtjo, tem “absolutnim gospodarjem”, slabši popušča, se odreče zahtevi, da bi bil pripoznan kot enakopraven, in se podredi močnejšemu. Tako nastaneta dve nasprotni obliki zavesti, samostojna in nesamostojna zavest, ki ju. Hegel - očitno glede na njune zgodovinske konkretizacije – poimenuje “gospodar” in “hlapec”.
❖ Čeprav je gospodar po svojem bistvu “bit za sebe”, hlapec pa “bit za drugega” = nobeden od njiju ne ostane v istem položaju za vedno. = Ne samo to, tako eden kot drugi sta potegnjena v daljnosežni proces gibanja in spreminjanja, v katerem vsak postopno spoznava tisto “po sebi in za sebe umno”, kar nujno pelje k ukinjanju razlike med njima v občem samozavedanju.
———–
Samozavedanje je praktična subjektivnost. Zavest se ukvarja z čutno gotovostjo in se sprašuje o lastni zaznavi v razmerju do reči; ko spozna prevaro lastne zaznave, se od čutne zaznave premakne do stališča razuma, to je torej prehod od zavesti do samozavedanja. Subjekt ugotovi, da postane resnica zagotovosti samega sebe. Sledi samostojnost in ne samostojnost samozadevanja oziroma dialektika gospostva in hlapčevstva, razmerje jaza in drugega.
Heglovsko samozavedanje: implicira intersubjektivno razsežnost drugega. Samozavedanje ni nikoli sam’o zavedanje in kot samozavedanje nikoli nismo sami. Samozavedanje nastopi, ko smo odkrili zastor, ki je razločeval notranjost zavesti od predmetne zunanjosti.
Težava samozavesti: za prvo ostaja še vedno neka drugobit, ki mora biti odpravljena. Odvije se boj za življenje in smrt, individuum zastavi življenje in s tem potrdi svojo svobodo s tem, ko zastavi svoje življenje, zastavlja tudi življenje drugega. = samozavedanje z odpravljanjem drugega, odpravlja tudi samega sebe.
Razmerje gospostva in hlapčevstva je paradoksna razrešitev enakosti pripoznanja; pripoznanje enega je sedaj doseženo brez smrti drugega. Tako kot samozavedanje potrebuje drugo samozavedanje za zadovoljitev želje, tako je drugo samozavedanje obenem tudi polnomočno, da se mu lahko samostojno zoperstavi v boju.
Rezultat tega boja sta dve nasprotni podobi zavesti, pri čemer je ena samostojna, ki ji je bistvo zasebstvo (gospodar), druga je pa nesamostojna, ki ji je sebstvo življenje ali bit za neko drugo (hlapec).
Gospodar je pripravljen zastaviti realno življenje za simbolno zmago in uveljavitev svoje svobode. Hlapca doleti simbolna smrt, s čemer ohrani realno življenje za ceno izgube lastne svobode.
Kako se vrši dialektika gospoščevstva in hlapčevstva pri Heglu v Fenomologiji duha?
o Neenako razmerje gospostva in hlapčevstva je paradoksna razrešitev enakosti pripoznanja: pripoznanje enega je sedaj doseženo brez smrti drugega.
o To je v bistvu ponazoritev dialektike medsebojnega pripoznanja enakih skozi prestižni »boj na življenje in smrt« = v resnici je to »boj za čisti prestiž« = zunanjih atributih ritual dueliranja
o Tako kot samozavedanje potrebuje drugo samozavedanje za zadovoljitev želje, tako je drugo samozavedanje obenem tudi opolnomočeno, da se mu lahko samostojno zoperstavi v duelu ali boju.
o Najbolj legendarno romantično upodobitev rituala dueliranja z literarnimi sredstvi pa je nedvomno podal Puškin skozi svojega Onjegina, v katerem se mladi plemiški junak, naveličan življenja na domala isti način kot ono samozavedanje, ki se je naveličalo slabe neskončnosti poželenja, pomeri s pistoleti s prijateljem Lenskim zaradi natanko iste ljubezenske razžalitve
o Heglov pojmovni par »gospostva in hlapčevstva« ravno nasprotno napotuje na občo strukturo vsakršnega razmerja vladajočih in vladanih
o Rezultat tega boja sta »dve nasprotni podobi zavesti«, pri čemer je »ena samostojna, ki ji je bistvo zasebstvo, druga nesamostojna, ki ji je bistvo življenje ali bit za neko drugo; ono je gospodar, to je hlapec«
o Lahko bi dejali, da gospodarjev pogum sestoji iz tega, da je pripravljen zastaviti realno življenje, da bi dosegel simbolno zmago in tako afirmiral svojo svobodo, medtem ko hlapca na drugi strani doleteli simbolna smrt, s čimer sicer ohrani realno življenje, za katero se tako zelo nizkotno boji, toda za visoko ceno izgube lastne svobode
o Hlapec je občutil strah pred smrtjo = ampak z delom premaguje navezanost na »naravno bivanje golega življenja«, na katerega je obsojen gospodar = ta se je regresivno vrnil v predhodno fazo poželenja.
❖ V Heglovi konstrukciji stoji na začetku zahodne evropske civilizacije dvoboj, ki se odvija zaradi priznanja, v katerem poraženi rešuje svoje življenje tako, da se udinja zmagovalcu kot hlapec. Hlapec pridobiva s svojim delom - nasproti zgolj uživajočemu in od njega odvisnemu gospodarju - samostojnost in samozavedanje. V tem prispevku pridemo do sklepa, da dialektika, mišljena kot princip družbenega napredka, že od svoje naravnanosti vladajoči ideologiji postane sluga hlapčevske miselnosti.
❖ Po Heglovih besedah obstaja samozavedanje, samo toliko, kolikor realizira “enotnost same sebe v svoji drugobiti”.
❖ Resnična zadovoljitev samozavedanja ni mogoča brez “intersubjektivnega” posredovanja. (Za potrdilo svoje identitete, se mora vsako samozavedanje podvojiti, izstopiti iz sebe, pripoznati svojo razliko. / Toda poleg notranje izkušnje samospoštovanja je nujno potrebna tudi zunanja izkušnja tujega priznanja.)
❖ V strahu pred smrtjo, tem “absolutnim gospodarjem”, slabši popušča, se odreče zahtevi, da bi bil pripoznan kot enakopraven, in se podredi močnejšemu. Tako nastaneta dve nasprotni obliki zavesti, samostojna in nesamostojna zavest, ki ju. Hegel - očitno glede na njune zgodovinske konkretizacije – poimenuje “gospodar” in “hlapec”.
❖ Čeprav je gospodar po svojem bistvu “bit za sebe”, hlapec pa “bit za drugega” = nobeden od njiju ne ostane v istem položaju za vedno. = Ne samo to, tako eden kot drugi sta potegnjena v daljnosežni proces gibanja in spreminjanja, v katerem vsak postopno spoznava tisto “po sebi in za sebe umno”, kar nujno pelje k ukinjanju razlike med njima v občem samozavedanju.
———–
Samozavedanje je praktična subjektivnost. Zavest se ukvarja z čutno gotovostjo in se sprašuje o lastni zaznavi v razmerju do reči; ko spozna prevaro lastne zaznave, se od čutne zaznave premakne do stališča razuma, to je torej prehod od zavesti do samozavedanja. Subjekt ugotovi, da postane resnica zagotovosti samega sebe. Sledi samostojnost in ne samostojnost samozadevanja oziroma dialektika gospostva in hlapčevstva, razmerje jaza in drugega.
Heglovsko samozavedanje: implicira intersubjektivno razsežnost drugega. Samozavedanje ni nikoli sam’o zavedanje in kot samozavedanje nikoli nismo sami. Samozavedanje nastopi, ko smo odkrili zastor, ki je razločeval notranjost zavesti od predmetne zunanjosti.
Težava samozavesti: za prvo ostaja še vedno neka drugobit, ki mora biti odpravljena. Odvije se boj za življenje in smrt, individuum zastavi življenje in s tem potrdi svojo svobodo s tem, ko zastavi svoje življenje, zastavlja tudi življenje drugega. = samozavedanje z odpravljanjem drugega, odpravlja tudi samega sebe.
Razmerje gospostva in hlapčevstva je paradoksna razrešitev enakosti pripoznanja; pripoznanje enega je sedaj doseženo brez smrti drugega. Tako kot samozavedanje potrebuje drugo samozavedanje za zadovoljitev želje, tako je drugo samozavedanje obenem tudi polnomočno, da se mu lahko samostojno zoperstavi v boju.
Rezultat tega boja sta dve nasprotni podobi zavesti, pri čemer je ena samostojna, ki ji je bistvo zasebstvo (gospodar), druga je pa nesamostojna, ki ji je sebstvo življenje ali bit za neko drugo (hlapec).
Gospodar je pripravljen zastaviti realno življenje za simbolno zmago in uveljavitev svoje svobode. Hlapca doleti simbolna smrt, s čemer ohrani realno življenje za ceno izgube lastne svobode.
