Vzgojni dejavniki Flashcards
Posredni in neposredni dejavniki vzgoje
Po Marku Applu ločimo posredne vzgojne dejavnike in neposredni vzgojni dejavniki. Posredni je vse kar pomembno vpliva na dejavnost, ampak samo po sebi nima neposrednega vpliva (npr. šolska pravila) – njihova naloga je, da kot načrtovani dokumenti delujejo kot neposredni.
Neposredni dejavniki pa so
• realni kurikulum – vse kar je javno določeno, ki določa način bivanja, vse to sodi v uradni kurikulum.
• Prikriti kurikulum – sodijo dejavniki, ki so učinkoviti, a jih ne moremo zajeti v neko predpisovanje.
• Splopna kultura šole – govori o klimi šole, pravilih, ki niso predpisana.
Kaj je avtoriteta in značilnosti nje
Avtoriteta je neka oblika neenakovrednega položaja, postavi se med dvema subjekta, ki nista v enaki poziciji. Praviloma imamo na eni strani nekoga, ki ima več znanj in izkušenj in na drugi strani nekoga, ki rabi ta znanja, da bi lahko razrešil svoje dileme.
- Otrok se rodi odvisen od okolja. Objekt mu pomaga, da se razvija. Otrok bo sprejel osebo, ki skrbi zanj, tudi če je moralno sporna. Otrok potrebuje oporo, to naj bi bil nekdo, ki mu omogoča varnost.
- Večjo avtoriteto ima oseba, ki ga varuje. Reči, da oseva v ženski vlogi nima avtoritete ni prava. Delitev vlog avtoriteta – eros je napačna. Nobena avtoriteta ne deluje brez podpore čustvene dimenzije.
Temeljna paradoksa avtoritete
Prvega smo spoznali v formuli Kanta. Vprašanje, kako lahko dosežemo avtonomijo (svobodo) ob podrejanju? Pri Kantu ostaja to vprašanje ostaja na enka način nerazrešeno. Implicitni odgovor pa je, da dokler otrok ni sposoben misliti s svojo glavo ga je potrebno disciplinirati. Ne glede na to je to nek paradoks, ki nima enoznačnega odgovora. Avtonomije ne zagotavlja discipliniranje, ampak šele naslednja faza: kultiviranje človeškega uma.
Ob tem vprašanju se pojavi še drugi vprašanje, ki pokaže svojo nezmožnost. Ideja, če s podrejanjem ne moremo vzgojiti svobodne osebe, potem naredimo vzgojo svobodno. Ampak vsi projekti, ki poskušajo ustvariti koncept svobodne vzgoje pokažejo analize, da se jim ne posreči. Summerhill oglašuje kot sistem vzgoje brez avtoritete. Bolj prepričljiva je razlaga, da tudi tam deluje avtoriteta, ampak na drugačen način.
SKLEP: brez avtoritete ni mogoče vzgajati in dosegati vzgojnih učinkov, avtortitete ni mogoče ukiniti po svoji lastni želji (odvisno je od vzgajane osebe), lahko pa tisti, ki ga vzgajamo vplivajo na njeno obliko. Z različnimi načini vstopanje v odnose s komunikacijo lahko vplivamo na to, kako bo ta avtoriteta delovala.
Vzroki za zaton apostolske avtoritete
Značilnost apostolske avtoritete je ta, da vzgojitelj dobi podobno vlogo kot svetopisemski mitologiji pripisujejo apostolom in drugim izjemnim osebam. Apostola ne moremo označiti z nobenim racionalnim kriterijem. Ni izjemen po znanju, vrlinah, po veščini prenašanju vere, edina, ki ga loči od vseh ostalih je, da je bil v določeno vlogo poklican.
Tukaj postane zadeva problematična, saj vse kar počne apostol je vzgajanje poslušnosti.
Takšen tip avtoritete se je začel rahljati na prelomu 19./20. stoletje. govorimo o postopnem rojevanju reformske pedagogike, po geslu Ellen Key in Stoletje otroka, da moramo vzgojo začeti prilagajati otroku, ne pa otroka vzgojnim idealom. Po drugi svetovni vojni pa nastanejo drastične spremembe v praktičmih življenjskih obrazcih.
Vzrok za zaton apostolske avtoritete – 50./60. letih 20. stoletja nastopi velika kriza klasične avtoritete in šele v 80. letu naprej pa pod vplivom ideologije permisivnosti prišlo do ponovnega obujanja klasične protestantske etike.
Apostolska avtoriteta je obsojena na propad in tega se ne da spremeniti.
Značilnosti prikrite avtoritete in permisivna vzgoja
V permisivni vzgoji pride do navidezna ukinjanja avtoritete, v resnici pa do njenega prizadevanja. Politika in ekonomija sta tisti, ki narekujeta koncept spontanosti, koncept človečnosti, ki njima ustreza. To, da ekonomija in politika zagovarjata osebo, ki daja vsaj videz, da se v nekih ključnih strategijah odloča sam je zgolj prigib te samostojnosti. To, da smo mi subjekt izbir, da imamo svobodo se pokaže za veliko iluzijo, ki sledi paradoksu obvezne izbire. Izbiramo lahko med tistim, kar nam politično – ekonomski sistem omogoča.
• Vedno manjša razlika med doživljanjem zasebne in javne sfere
Vidimo, da se za gesli, ki bi jih vsi podpisali: svobodna izbira, avtonomija vedno skriva nova svijača, zato posameznik sploh ne prepoznava vseh teh težav, in se jim tudi težje upira. 70. let se začne kritika permisivnosti geslo, da svobodna vzgoja ne obstaja je razkrinkano.
Načela samoomejitvene avtoritete
Sokrat od učencev terja, da naj nadaljujejo s samostojnem razmišljanjem, tudi ko učitelja ne bo več. In ko bodo naleteli na racionalne argumente, ki govorijo nasprotno kot njihov učitelj, takrat morajo slediti lastni pameti in ne učiteljevi.
»Ljub si mi učitelj, a ljubša mi je resnica.«
Brez tega, da mu verjamemo, zaupamo preprosto ni mogoče razmišljati o vzgoji, hkrati po končni cilj vzgoje ni absolutna poslušnost učiteljevih nasvetov, ampak zgraditi osebo, ki razmišlja z lastno glavo. Na neki točki je potrebno tisto nekaj kar vzgojo omogoča in to je avtoriteta.
• Jezus
• Stanko Gogala
Temelji samoomejitvene avtoritete je zavedanje, da je naš vzgoje ni v poslušnosti, ampak v graditvi odgovornosti, samostojnosti kar pa lahko odrasli v vzgoji aktivno pomagajo ali pa tudi ovirajo.
Avtoriteta tudi ni nekaj kar obstaja na podlagi evidentnih kriterijev, ampak se vedno izpostavlja v odnosu med nosilci moči in pa podrejenemu.
Samoomejitveno avtoriteto, ko izpostavimo kot dialoško se eden od ključnih konceptov pojavi koncept pripoznavanja. Šele pripoznavanje vsakega posameznika kot zmožnega. Pripoznavanje znotraj avtoritete pomeni, da oba tako nadrejeni kot podrejeni v odnosu pričakujeta določen način izpostavljanja do drugega. In pravično pripoznanje pomeni, da se potrudimo, da ugovotimo, kdo je tisti, ki potrebuje našo pomoč, na kakšen način ponudimo svoj odziv, da bi ta prispeval k temu, da bo posameznik lahko sposoben uveljave svoje percepcije življenja v družbi kjer živi in deluje.
Avtoritete ne moremo ukiniti, ker jo tudi izpstavili nismo mi, ampak se vedno izpostavlja v dialogu z nekom, s katerim smo bili v odnosu in ki je potreboval nek občutek sprejetosti – postopoma lahko omejimo svojo moč vpivanja (s tem bi se morala teorija ukvarjati).
Avtoriteta družbenih institucij in koncept družbene anomije
- PODOBA OTROKA – moramo ga pripoznati kot nekoga, ki je zmožen za razmišljanje v določeni situaciji. Ker če mu te kapacitete priznamo, omogočimo večjo mero omejevanje avtoritete odraslega.
- Če presodimo, da v nekih situacijah vzgajana oseba ne bo morala izbirati prave poti, ko izpostavimo zahteve vedno znova pojasniti z argumenti. Ne zato, ker bi verjeli, da nas bo otrok poslušal in razumel, ampak, da se podrejena oseba navadi, da če je zahteva vredna upoštevanja ima vedno nek racionalni smisel in pomen. Ker če se otrok navadi nato, bo zelo hitro na podlagi drugačnih argumentov začel upirati avtoriteti.
- PRAVILA – katere so tiste ultimativne in kje se lahko o nekih pravilih dogovarjamo je smiselno izpostaviti razliko med konvencionalnimi in moralnimi pravili. S tem se bo število ultimativnih pravil bistveno zmanjšalo
Kako bi potekalo oblikovanje vzgojnega koncepta v šoli v luči samoomejitvene avtoritete?
Šolo in odnose v šoli oblikujejo tri dimenzije: didaktična, deontološka in medosebna.
• V šoli ne moremo brez tega, da bi vstopali v odnose preko poučevanje, avtoritete, ki je odvisna od izbere pristopov, metod.
• Na drugi strani so tukaj šolska pravila – kako bomo vzpostavili pravila je vprašanje deontološkega odnosa.
• In v šoli delujemo tudi kot osebe – osebna raven za izpostavljanje avtoritete je pomembna.
+ še ena raven odnosov: do staršev. V okoljih, kjer ima učiteljski poklic večji ugled, praviloma ne bo problema z avtoriteto in ne bo prihajalo do spodkopavanja s strani staršev in obratno.
Osnovne norme v šoli vzpostavlja država. Res pa je, da so te norme nanašajo na uveljavljanje nenasilne komunikacije in tudi otroci kadar gre za uveljavljanje nekega nasilja, nimajo težav, da jih nekdo opozori, da je takšno ravnanje nedopustno. Statusna pravila, kot so konvencionalne pravila pa bi morali odločiti demokratično.
NASVETI:
• Induktivno argumentiranje moralnih pravil
• Mediacija
• Razred in šola kot demokratičen prostor
• Metoda opolnomočenja
3 dimenzije Sokratovega erosa
Ljubezen po Sokratu je nenavadna iracionalna sila, ki naj bi določala njegovo delovanje in an katero se sklicujemo takrat, ko mu mznka racionalnih argumentov.
• Notranji demon – glas, ki se oglaša v sanjah, ključnih trenutkov, ki mu pravi, da je poučevanje njegovo poslanstvo.
• Demoni so skrivnostna bitja, ki skrbijo za to, da ima človek stik z božanskim, najpomembnejšim med temi demoni je eros.
- Dimenzija je vprašanje, kaj je tisto kar dela pravega učitelja? To utemelji s pojmom filozofije. Ta pojem je zgrajen iz dveh grških besed: sofia, ki je sinonim za modrost in funain, ki je eden od izrazov za ljubezen. Učitelj če ni zaljubljen v modrost, potem ne more izpolniti svojega poslanstva – in tako ni mogoče, da bo učence motiviral.
- Odnos do samega pedagoškega delovanja – ne bo prenehal s poučevanje, to je od Boga poslano. Začutil, da je zavezan svoji maksimi in da mora svojo vednost prenesti na druge. Lahko rečemo: če v pedagoškem delovanju ne vidimo nekaj kar izpolnjuje tudi nas same je boljše da iščemo nek drug poklic. Ta je prezahteven, da bi se splačalo kaj takega početi.
- Neposreden odnos med učiteljem in učencem – vzpostavi čustven odnos
Prepletanje avtoritete in erosa v patriarharni vzgoji (in drugih vrst vzgoje)
Specifika patriarhalne vzgoje je v tem, da so v njeni osnovi strogo ločeni vlogi moškega in ženske. moški naj bi bil nosilec avtoritete, ki kaznuje, ženska naj bi po drugi strani skrbela za nego, čustveno bližino. Ženska v patriarhalni vzgoji še eno funkcijo: postavljati zgled do razmerja do patriarha.
Katehetski priročniki: prvi vzgojitelj v družini je oče, najbolj naravna vzgojiteljica je mama. Šele s čustveno podporo dobi ta pozicijska avtriteta ustrezno moč vplivanja.
Pedagoški eros in empatija
Hoffmanov koncept empatije in indukcije. Če ne bi predpostavili, da otrok ob pogledu na bolečino bližnje osebe ne bo razvil sočutja, potem indukcije ne bi morala delovati. Kajti v indukciji nič ne razlagamo, vse kar zahtevamo je, da se storilec sooči s posledicami njegovega ravnanja. In raziskave kažejo, da večina otrok ob stiski in bolečini bližnje osebe doživi lasten emocionalni distres.
