Definiranje osnovnih fenomenov: vzgoja, izobraževanje, socializacija, manipulacija, indoktrinacija Flashcards
Širše in ožje pojmovanje vzgoje
V širšem pomenu besede je vzgoja sinonim za vse pedagoške pojave: izobraževanje, discipliniranje,… V ožjem pomenu pa se vzpostavlja relacija med vzgajanjem in izobraževanjem.
• Vzgoja v širšem pomenu besede: vzgoja je relativno načrtno vplivanje na posameznikovo osebnost. Tisto kar vzgojne vplive loči od čisto naključnih vplivov okolja na posameznika je relativna načrtnost. Vpliv na osebnost (načrtna) – vzgoja, nenačrtna – socializacija.
Ločevanje oz. prepletanje vzgoje in izobraževalne dimenzije
Slovenske definicije postavljajo razliko med vzgojo in izobraževanjem, predvsem dimenzijo, kako vpliva na sfero osebnosti. Izobraževanju se predvsem prepisuje vpliv kognitivnih zmožnosti in psihomotoričnih spretnosti. Na vzgojo pa pade vpliv ostalih rasti osebnosti: motivacija za delovanja, vrednotne opredelitve, itd.
Če pogledamo institucijo kot je šola pogosto uporabljamo opredelitev, da imamo v njih določena kurikularna področja (predmete), ki so bolj vzgojnega značaja in pa tiste, ki so bolj izobraževalnega značaja. Praviloma o državljanski vzgoji ne govorimo o državljanskem izobraževanju, enak status ima izbirni predmet prostovoljstvo. Ta slovarska delitev na vzgojo in izobraževanje je napaka. Izobraževanje v čistem pomenu besede je prepoznavanje dejstev in reprodukcija naučenih vsebin. V primeru takega učenja, npr. neke vrednotne dimenzije niso vključene. Tudi na vzgojnem področju najdemo nek fenomen, ko vzgoja ni povezana z globjim razumevanjem, zakaj je prav in zakaj je nekaj narobe, ampak gre zgolj za oblikovanje navad. Takšni vzgoji se reče dresura. Pri dresuri z določenimi tehnikami dosežemo, da posameznik prevzame določene načine vedenja, ki niso zaželeni.
Vzgojna dimenzija je tista, ki nas bo naredila resnicoljube, upirati se pred oblastjo, ne izobrazba. Izobrazba pomeni, da vidimo nek pojav drugače kot uveljavljeno v neki situaciji. Ampak, da bomo ravnali prav, moramo biti vzgojeni. Rada bi navedla primer iz trenutnega področja, ko vidimo napise, da ni dovolj v današnjem času, da nisi rasist, ampak da moraš biti anti – rasist. Ravno to je tukaj poanta – lahko nisi rasist, kar ti lahko vednost in informacije pomagajo, ampak da nekaj narediš (da si »anti – rasis«) rabimo vzgojno dimenzijo.
Razmerje med vzgojo in socializacijo
Razmerje med vzgojo in socializacijo je zelo zapleten – pri različnih avtorjih se pojma uporabljata različno. Če začnemo pri vzgoji, jo lahko razumemo kot tisto strogo načrtovani del vplivanja na posameznikovo osebnost, ali pa razumemo v širšem smislu kot vsa prizadevanja v okolju, kjer je eden od primarnih ciljev tudi vzgojni (npr. vpliv medijev na posameznika).
• Tukaj lahko omenimo tudi ekonomske propagande, ki imajo jasno izražene vzgojne namene.
V širšem poimenovanju se zelo približa pojmu socializacije. V ožjem pa je torej vzgoja tisto, ki sodi v družino, vsi ostali družbeni vplivi pa v socializacijo. V tem pomenu bi bila socializacija širši pojem vzgoje. Pri socializaciji je tudi problem – eni teoretiki jo vidijo kot proces udružbljenja posameznika, torej tisti del družbenih vplivov, ki se prizadeva zato, da sprejmemo, ponotranimo družbene norme in s tem je socializacija zaključena. Drugi trdijo, da je proces udružbljenja in proces individualizacija neločljivo povezano – to se približuje širšemu pojmovanju vzgoje. Socializacija pe je še širši pojem, ker vključuhe tiste naključne dejavnike vplivanja na posameznikovo osebnost, pri vzgoji pa zahtevamo vsaj neko mero načrtnosti.
Nevarnost enačaj med vzgojo in socializacijo
Ne glede na sprejemljivost enačajev, je zamenjava pojmov vzgoje in socializacije problematična. Socializacija hočemo ali nočemo asocira na sprejemanje, podrejanje družbenih norm, torej meri na sprejemanje družbenih vplivov, ne pa možnosti iztopa iz družbe. Torej že če uporabimo pojem socializacija se moremo vedno vprašati, v kakšnem kontekstu avtor razume sociologijo.
Nevarnost enačajev med vzgojo in disciplino
Mnogi avtorji pojem disciplina, discipliniranje uporabljajo kot sinonim vzgoje. V zagovor lahko rečemo, da navajajo široko razumevanje discipline in tako disciplina ni samo dresura. Torej ni samo kurativni vidik, danes se raztegne še v preventivni vidik.
Ko govorimo o discipliniranju govorimo o urjenju določenega reda, najprej postavljenih pravil in nabora resnic – vzgajana oseba jih mora sprejeti take kot so (tudi če govorimo o samodisciplini). Takšno utrjevanje obstoječega reda vzgojo v celoti približa indoktrinaciji.
Vzgoja vedno sledi spremmebam, ampak disciplina vedno sledi obstoječim normam in teži k temu, da se posameznik, ki ga vzgajamo prilagodi na obstoječe okolje.
3 elementi preventivne discipline
Mateja Šunder vzpostavi načrtovanje preventivne discipline, ki zajema tri področja:
- Odnosi, ki nastanejo v pedagoški situaciji med učenci, učenci in učitelji naloga učitelja je, da si prizadeva, da bodo v razredu prevladovale pozitivne izkušnje.
- Priprava in izvajanje pouka učitelj se pripravi na samo učno enoto, ki jo izvede na zanimiv način, ki uspe pritegnit pozornost učencem. Tak učitelj ponavadi nima problema z disciplino.
- Razredni menedžment vsak učitelj mora poskrbeti za osnovna pravila igre povezane s poučevanjem. Učitelj zase in za svojo enoto še poleg šolskih pravil vzpostavi dodatna pravila dela. Tako naj ne bi prišlo do konfliktov.
Če pa pride do konfliktov nastopa kurativna disciplina. Po konceptu disciplinskega kontinuuma pomeni, da ko se prvič pojavi neustrezno vedenje posežemo po sankcijah šibkega nadzora, če pa ne zaležejo stopnjujemo v smeri bolj intenzivnega nadzora.
Problematičnost ideje disciplinskega kontinuuma (Wolfgang)
Ideja, kot smo že povedali, da pri discipliniranju najprej posežemo po metodah blažjega izvora, postopoma pa če te ne zaležejo gremo do strožjih kazni. To je v skladu z retributivno teorij okaznovanja, ki uveljavlja sorazmerno težo prekrška in pa načelo postopnosti višanja kazni, če prva ne zaleže. Če pa to teorijo primerjamo z razvojno – psihološkimi teorijami ugotovimo nekaj – da se pri disciplinskem kontinuumu vodi k blage do stežje kazni, po psihološki logiki pa na začetku nadzor večji in postopoma manjši.
Z logiko kurativnega kaznovanja nasprotujemo osnovni lohiki po kateri poteka samo vzgojno prizadevanje.
Razlogi za sprejemanje…kot delne indoktrinacije
Popravi vprašanje, kakšni so razlogi, da sprejmemo »vzgojo« kot delno indoktrinacijo – ali nekej v tem smislu.
Kaj sploh pojem indoktrinacije označuje? Doktrina pomeni nek urejen pogled na pojave, svet – relativno nevtralen. Sama indoktrinacija pa je negativna. V javni šoli vidimo, da se morajo teme obravnavati na kritičen in pluralen način, pogledi vezani na doktrine. Hkrati pa se zavezujejo, da bo vzgoja v javni šoli temeljila na temeljnih civilizacijskih vrednotah in človekovih pravicah.
Ko razmišljamo o vzgojnem konceptu javne šole se nam porajata dva vprašanja:
• Ali je naloga šole to, da omogoča vsakemu posamezniku svobodno izbiro, ko gre za oblikovanje pogleda na svet? Dopolni
• Ali je ideal človeka, ki naj bi ga javna šola vzgojila kot avtonomnega posameznika pravic ali je na drugi strani šola zavezana k temu, da krepi vrednote skupnosti, ki to šolo ustanavlja (država)?
Če v javni šoli vzgoja ne sme biti indoktrinarna, potem pritrdimo prvim dvem vprašanjem. Če se pa nagibamo k odgovorom, ki pravi, da je šola zavezana, da oblikuje skupno dobro gravitia na desno stran.
Šola mora poskredovati znanja, ki predstavijo raznolike indoktrinarna poglede. Hkrati pa je šola dolžna, kaj so tiste ključne vrednote, ki jih v načelu sprejemamo kot orientacijske točke. Zagotovo so ene izmed njih človekove pravice. Hkrati pa mora šola izpostavit tudi vednost o tem, kdaj in zakaj so določene vrednote postale v zgodovinski tradiciji osrednje. Npr. demokracija – še ne dolgo časa nazaj smo imeli totalitarno državo. Imamo neka zgodovinska dejstva, ki pokažejo, zakaj so se neke vrednote uveljavile nasproti drugim. Ta procesna znanja nam povedo, zakaj določene vrednote zagovarjamo in pri tem lahko učenci se še vedno sprašujejo o teh vrednotah, ki njihova kultura jemlje kot ključno. Možnost izbire je vedno prisotna.
• Ta model lahko rečemo, da je delna indoktrinacija. V šoli moramo posredovati različna indoktrinarna stališča, se pa zavzemati za doktrine, ki so v skladu z ožjim naborom temeljnih civilizacijskih vrednot.
Bolj popolne indoktrinacijske zadeve uveljavljamo v zasebnih šolah.
Načela v Beli knjigi, da vzgoja v javni šoli ne sme biti indoktrinarna so pretrda. Delna indoktrinacija je dopsustna, celo zaželjena. Popolnoma enoznačna opredeljena vzgoja, pa je dopustna samo v zasebnih šolah.
Vzgoja kot manipulacija in prikrit kurikulum in implicitna teorija
Manipulacija pomeni prikrita indoktrinacija. Modeli, ki posredujejo končne resnice z namenom, da jih vzgajana oseba sprejme za svoje, ne da bi se zavedala, kaj se z njo dogaja.
• Npr. pogoj za delno indoktrinacijo je, da smo seznanjeni s tem, da smo nekatere vrednote v okolju bolj pomembne od drugih, ampak tudi neko procesno znanje o tem, zakaj je šprišlo do takšnih opredelitev.
Značilnost manipulacije pa je, da želi postaviti pozitivno razmerje do določenih idej ne da bi posameznik vedel. Manipulacija je v vzgoji (in v politiki) znana že od začetka civilizacije.
• Platon – Država: modro vodena država je takšna, da državljanom daje iluzijo, da sami izbirajo režim, v resnici pa pametno državo lahko vodijo le intelektualna elita.
• Eno vrsto manipulacije smo omenili tudi v zvezi z prekrito avtoriteto v vsedopuščajoči vzgoji.
Prekrita avtoriteta je vrsta represija, ki se kaže kot oblika svobode, kjer avtoriteta ni jasno postavljena kot neka pozicijska moč, ampak se izsiljuje z drugimi sredstvi – manipulacijo. V 20. stoletju dobimo uvid v to, da se to dogaja tudi v šoli – prikriti kurikulum. Poleg vsebin, dejavnosti poteka še skrita realnost, ki je pogosto v nasprotju z moralnimi vplivi. Prikriti kurikulum zamaskira moč učitelja na način, da se učenci počutijo neovirani, svobodni, da imajo možnost izbire, v resnici pa imajo možnost samo tisto, kar od njih pričakujejo odrasli.
To kar na ravni institucionalnih praks pojavlja v obliki prikritega kurikuluma, se na ravni učiteljevih praks pojavljajo implicitne teorije.
Pedagoška sredstva za spopad z manipulacijo v vzgoji
- Zahteva po načrtovanju – bolj kot so cilji, metode, ocenjevanje jasno vnaprej postavljeni manjša je možnost, da prihaja do manipulacij.
- Vzgajanim osebam možnost participacije, da so udeleženi pri načrtovanju
- Učence poučujemo o različnih oblikah manipulacije (npr. medijska pismenost)
- Glavno orodje zoper manipulacije pa je kritično mišljenje – sposobnost, da se distanciramo od prepričanj učitelja. V temo obravnav se vključi v različne vire.
Gardner in njegovih 5 umov
Poskušal ugotoviti pet različnih nalog, ki jim moramo slediti v vzgoji in izobraževanju. Med temi različnimi nalogami omenja: disciplinarni um, sintetizerajoči um, ustvarjalni um, etični um in spoštljivi um.
• Izobraževanje zajema tri ume – da bi razvili sposobnost znanstvenega mišljenja, moramo prvič preprosto se naučiti istih dejstev, kjer je aktualna znanost že prišla (disciplinarni um), naučiti se moramo kombiniranja in sintetiziranja (sintetizerajoči um). Izobraževanje mora razviti tudi ustvarjali um, zmožnost uvida čisto novih obrazcev.
• Tudi na področju vzgojenosti zahteva prepletanje etičnega in spoštljivega uma. Etični um je zmožnost presojanja situacij v skladu z etičnimi teorijami in njihovimi načeli. Spoštljivost pa pomeni praktični um, vsak konflikt, ki ga moramo razreševati edini in brez prepoznavanje konteksta in upoštevanje vseh kontekstov preprosto ne moremo priti do ocene situacije. Spoštljivega uma, ustvarjalnega uma ni mogoče doseči z discipliniranjem, čeprav ti dve kapaciteti ne zanikata tudi vlogo discipliniranja.
Enačaj med vzgojo in edukacijo
Pojmovanju vzgoje se je nakopičila ideološkost preteklega režima – začeli nadomeščati pojem vzgoje z drugimi sintagmami. Problem: edukacija je zreduirana na poučevanje in tako na ciljno usmerjeno posredovanje znanja.
