Evropske vzgojne paradigme v 19., 20. stoletju: herbartizem, duhoslovna pedagogika, socialno - kritična pedagogika, reformska pedagogika Flashcards
Kaj je znanstvena paradigma po Kuhnu
Ključen avtor, ki je pojem paradigma uveljavil v znanosti. Predvidel, da se znanost razvija v nenehnih valovih, ko večina znanstvenikov raziskuje neke pojave na podoben način, pod močnih vplivom vodilnih idej, ki jih ta skupnost sprejme za svoja izhodišča razmišljanja.
V nekem obodbju se oblikuje neka znanstvena paradigma, ki obsega temeljne izhodiščne ideje, metodološke postopke, tudi omejen fokus na določen spekter značilnosti pojava, ki nas zanima. Kuhn kot filozof znanosti je značilnost paradigme vzel na naravoslovje.
Pedagoške paradigme po Medvešu
V kontinentalni Evropi. Medveš ihaja iz izhodiščnih stališč:
• Pedagogika je veda o ravnanju – ne zanima jo samo pojasnjevanje pojavov, ampak tudi vprašanje, kako ravnati, da bomo dosegli zaželene vzgojne učinke.
• Ločevanje med discipliniranjem in vzgojo – v vzgoji je vedno nekaj več, saj za razumevanje discipline vzgoje ne rabimo. Za ustvarjanje presežka pa je potrebno globje razumevanje, kaj je tisto kar ustvarjamo – odgovor na to vorašanje je koncept medija vzgoje.
Torej pedagoške paradigme se bodo razlikovale glede tega osnovnega vprašanja: Kaj je osnovni medij vzgoje?
Da bi se razvile štiri pedagoške paradigme so v razsvetljenskem obdobju obstajale dve liniji – odgovor na vprašanje, na podlagi česa se razvija človeška duševnost:
• Locke – ideja o otroku kot tabuli – rasi, kot nepopisan list papirja, ki ga oblikujemo s čutnimi vtisi iz okolja.
• Rousseau – zagovarja samorazvoj. Na sevt že pridemo z vgrajenim dispozacijami (razum, vest, svoboda) – v končni fazi je povezan razvoj s krepitvijo naših zmožnosti. Bistvo vzgoje je, da vzgajamo osebo in jo obvarujemo pred škodljivimi vplivi.
Iz teh dveh linij se izoblikujejo štiri alternativni odgovori na vprašanje, kaj je odločilni dejavnik ali medij vzgoje:
- Herbartizem – odločilni dejavnik učitelj. Učitelj mora poznati razvoj otroka (notranje dejavnike), mora iz kulturnega okolja izbrati ustrezne vsebine za otrokov razvoj. Osrednja figura, ki določi na kakšen način bo prišli do presežnega v vzgoji je figura učitelja.
- Duhoslovna pedagogika – osrednji medij je vzgojna vsebina. Iz vseh vsebin je potrebno tiste vsebine, ki naj bi imele konotiven značaj. Osnovna ideja duhoslovja je ta, da mora učitelj ali šola poskrbeti ,da je objektivni duh kulture na nek način dotakne subjektivnega duha posameznika.
- Socialno – kritična pedagogika: vzgoja je vedno odslikava tistega, kar se dogaja v širšem družbenem kontekstu. Z vzgojo je možno doseči le kar nam dopušča aktualna družba. Ker je veliko nepravičnosti v družbi, si mora pedagogika prizadevati za spreminjanje družbenih razmerh. Tudi v Sloveniji naletimo na avtorje, ki so prepričani, da se mora pedagogika ukvarjati z analizo socialno političnih okolij v katerem živijo otroci in tako izboljšamo z vzgojo stanje, ker je to edini način, da lahko z vzgojo dosežemo več.
- Reformska pedagogika – medij vzgoje so notranji otrokovi potenciali – vzgoja je avtopoetski razvoj osebe same.
Po drugi svetovni vojni Medveš ugotavlja, da sta v zatonu herbartizem in duhoslovna pedagogika. Duhoslovna pedagogika je šla v zaton zaradi ideoloških zmot. Reformska pedagogika pa se je delno začela uveljavljati pod vplivom gibanja permisivne vzgoje, delno pod vplivom drugih idej kot so umetnost, konstruktivizem.
Herbartizem
Herbartistična pedagogika je na akademski ravni vodilo usmerjala izobraževanje učiteljev in razvoj šolskih sistemov v 19. stoletju. Za herbartizem je značilno je značilno prepričanje, da mora poučevanje v instituciji kot je šola izvajati akademsko izobraženo osebo.
Predstavniki duhoslovne paradigme po Medvešu
Duhoslovna pedagogika razume kot tisto dejavnost, ki omogoča posamezniku, da vstopi v neko kulturno tradicijo, pri čemer to tradicijo vedno znova potrebno opredeljevati.
• Dilthay – ukvarja z vprašanjem, kaj lahko pedagog naredi, da bi vzgajana oseba dejansko bila sposobna duhoslovne dimenzije.
Duhoslovje naredi velik korak, da naloga pdagogike ni samo vprašanje, kako vzgajati, ampak se tudi nenehno sprašuje o samih ciljih vzgoje. Duhoslovni teksti se bolj približujejo filozofskem razpravam. Se pa je preveč povezala z ideološkimi političnimi stališči – vnema nemških humanistov, da na nek način izpostavijo veličino nemške kulturne tradicije, ko jo primerjajo z drugimi, ko se končna z nacionalsocializmom dobimo ideološko mešanico. Duhoslovni pedagogi v Nemčiji zapadejo v skušnjavo, nekateri se pridružujejo Hitlerjevi stranji.
- Ozvald – verodostojno sledi nemških vplivom, vključno s tistimi bolj problematičnimi
- Gogala – zelo jasno predstavo o temeljnih humanističnih vrednotah in nerazdružljitev nemške politike s temi vrednotami.
Osrednji koncept Gogalove pedagogike
Naklonjen personalizmu, kjer je osrednji pojem človek kot oseba in takoj, ko začnemo to idejo smo bližje reformski kot duhoslovni paradigmi.
Če je človek jedro vsega tistega kar nas določa, potem je ta njegov osrednji koncept, koncept osebnega doživetja, glavni motor vzgoje. Doživetje ni nekaj kar se posreduje, doživetje lahko učitelj sproži s situacijo vstopil z polnim aktualnim potencialom ali ne.
Gogala je prvi, ki pri nas sicer ločeno raziskuje dva fenomena: pedagoškege avtoritete in erosa. Avtoriteta in eros je tisto nekaj kar naj bi imel učitelj. Na drugi strani pa piše o izjemnem pomenu skupnosti (socialno – kritična). Nadalje pa govori tudi o tem, na kakšen način učitelj izbira ustrezne vzgojno – izobraževalne vsebine (duhoslovje).
Koncept doživljanja – poleg navadnih doživljajov omenja tudi poglobljeno doživljanje kot neko aktivno duhovno pedagoško izkušnjo. Je nekaj kar zagotavlja smiselno učenje.
Pomembni so osebni odnosi, saj šele prek oosebnih odnosov prihaja do vzajemnega vzgojnega delovanja.
Socialno – kritična pedagogika
Odločilen medij vzgoje je družbeni kontekst, v katerem vzgoja poteka. Šola ne more biti radikalno drugačna od širšega okolja, v katerem deluje. In če želimo spremeniti šolo bodo pisali, da moramo spemeniti družbo.
Glavna tema trenurno je kritika neoliberalizma, ki se kaže na različnih področjih od avtorjev, ki dokazujejo, da je šolski aparat postal eno ključnih neoliberalnih tržišč. Avtorji, ki pišejo o šoli kot podjetju.
Temeljne ideje reformske pedagogike
Ime reformska pedagogika se veže predvsem na kontinentalno Evropo, medtem ko se v Angliji in v Ameriki ta sorodna pedagoška usmeritev poimenuje progresivna pedagogika.
• Naprednejši učitelji napadejo Herbartizem kot rigidno pedagoško doktrino, duhoslovce tudi označijo kot pripadnike stare šole
• Povezana s spletom različnih idej – delovna šola, izkustveno učenje.
Izpostavijo medij vzgoje otroka samega in hkrati je sinonim za kopico raznorodnih pedagoških teorij. Gibanje iskanja novih načinov v vzgoji.
Za reformiste je značilno, da verjamejo da ima otrok nastavke za prosocialnost, da ni tako izvorno pokvarjen, da je klasična šola v 19. stoletju veliko nasilje nad vzgajanimi osebami. To so vodilne teme, ki združujejo reformiste pedagogike – stajnerjeva pedagogika, otrokocentrična pedagogika, polemike o stari in novi šoli.
Luhmann osnovna teza, da družbeno realnost ustvarjajo vplivi različni funkcionirani sistemi, kot so ekonomija, politika, kultura, vzgoja, kjer vsak razvija samosvoja pravila. vzgoje ni mogoče razumeit v klasičnem smislu kot je socializacija, pripenjanje na družbene norme, ampak moramo vzgojo razumeti izključno kot neko komunikacijo. Komunikacijo z okoljem na podlagi katere zavest ustvarja vsak posameznik.
• Posameznik je avtopoetični sistem, posameznik preko komunikacije prihaja v stik z dejavniki okolja. To učitelj lahko stori, ampak kaj bo nastala kot posledica tega vzburjenja, kakšna zavest se bo izpostavila je v izključni domeni posameznika.
