Teorija vzgoje v povezavi z drugimi vedami Flashcards
Teološka podlaga legitimnosti v antropozofiji
Veda, ki jo izpostavi Stajner, ki meni da se nahaja med religijo in znanostjo. Izhodiščna ideja je kozmični red, kjer je vpet človek in njegov razvoj. Ta red prepoznavamo prek:
• Temperamenta (z njim smo že rojeni)
• Zaporedni razvoj štirih teles
o Fizično telo ( do 7. leta), kjer je glavno pedagoško sredstvo zgled in posnemanje
o Eterično telo (vstop v šolo, mlečni zobi k stalnim), ki je pedagoško sredstvo pod vplivom avtoritete učitelja – vidimo v waldorfski šoli ima večji vpliv učitelj, ker imajo enega učitelja do konca šolanja. Izbor vsebin je tudi po okusu učitelja.
o Abstraktno telo (prehod v SŠ, spolna zrelost), razvijanje razuma, začel razumevati stvari, ki jih je prej posnemal – nevarno, ker omogoča neizmerno stopnjo indoktrinacije. Spomni se na Rousseauja, kar pravi glede navad in stereotipov.
o Duhovni jaz – prenašanje vedenja in uma.
Teološka legitimnosti v krščanstvu
Na Evropsko tradicijo je imel velik vpliv krščanstvo, saj je bila do razsvteljenstva državna religija. Za krščanstvo je vzgoja predvsem kultiviranje duše in telesa. Človek je dualno bitje
• Naša telesna narava, ki je izvor grešnosti. Vzgoja v krščanstvu je imela temelje grešnega bitja (podoba otroka kot grešnega bitja). Telesne želje vodijo onstran moralnega.
• Pozitivni pol je kultiviranje duše – osnovni moralni imperativ je ljubezen do Boga in do bližnjega. Vsa dejanja, ki izvirajo iz te ljubezni imajo pozitiven korak v vzgoji.
Da dosežemo takšno naravnanost pri otroku lahko to naredimo z discipliniranjem, krščanstvo si je pomagalo tudi z vsebinami, ki naj bi imele bižansko energijo – Sveto pismo, zgodbe svetih oseb. Poslužuje si pa tudi nadnaravna sredstva:
- Udeležba otroka, mladostnika, odraslega v verskem življenju. Te dejavnosti so obdane s Svetim duhom, ta pa nas učloveči.
- Imitatios kristi kar pomeni, da otroka spodbujamo, da posnema držo Jezusa. Z vidika otroka je to brutalno zahtevno – ideal, v vzgoji delujejo izrazito zastrašujoče.
- Bog vse vidi, Bog vse ve – ideja, da otrok ne more skriti greha. Če vcepimo v otroka, da niti svojih misli ne more skriti predstavlja hudo obliko nadzora.
Vzgoja v antropološki dihotomiji kultura – natura
Postopoma se razvije osnovni obrazec pogleda na vzgojo kot ključni dejavnik kulture. Tisto kar nas določi kot človeška bitja je kombinacija dveh dejavnikov: bioloških in kulturnih. Med kulturo in naturo vedno velja neka napetost, kultura vedno pred posameznika postavlja neke zahteve, pričakovanja, ki so pogosto v nasprotju z željami in potrebami posameznika.
Koncept sublimacije pri Freudu
Poleg te antropološke ugotovitve o pritisku kulturnih pričakovanj na posameznikove potrebe, je drugo spoznanje, ki je odločilno vplivalo na antropološke zadeve dejstvo, da se je Freud začel ukvarjati s svojo teorijo nezavednega in nagonov. Freud pojasnjuje človekov razvoj kot posledico pritikov dveh polov: libida in angresija. Libido je tisti, ki nas sili, da sprejemamo želje, pričakovanja tistih, ki nas vzgajajo (iščemo osnovni občutek varnosti). V trenutku, ko se podredimo pričakovanjem bližnjega se vklopi agresija (gon nasproten libidu). Začne razžirati vest, da smo popustili glede svoje želje, nismo avtentični.
Torej ko govorimo o razvoju, ne govorimo samo o konfliktu med posameznikom in okoljem, ampak govorimo tudi o nekem notranjem konfliktu med različnimi goni.
Represivna sublimacija pomeni, da temelj vzgoje zahteva, da se otrok nauči odpovedati ugodju, sposoben sublimirati in zadovoljevati potrebe na kulturno primeren način.
Najhujša represija nad otrokom je vsedopuščajoča vzgoja. prepričanje, da moramo otroku dajati svobodo v otroku sporožijo stalne radikalne negotovosti, in posledično tudi psihološke stiske, ki vodijo do patologije. Represivnost pritiskov vzgoje na posameznika je značilnost avtoritarne vzgoje. Osnovni obrazec represije Freud poimenuje represivna sublimacija. Naletel na psihične bolezni, kjer ni mogel odkriti bioloških izvorov. Odkritje nevroze kot psihične bolezni, ki je posledica preveč represivne vzgoje. Otrok, ki mu okolje pogosto preprečuje zadovoljevanje potreb se bo na konfliktne situacije odzval z mehanizmom potlačitve – sfero nezavednega. Če so rane globoke začnejo nenadzorovano kot oblika impulzivnih pritiskov prodirati v zavest.
Koncept represivne sublimacije pri Marcuseju
Od konca 50. let prejšnjega stoletja, ko se razvijajo subkulture, ko mladi izražajo negativen odnos do kultunih obrazcev prehodne generacije, odpor zoper avtoritete. Ugotavljajo, da so osnovna gesla in vrednote, ki so značilna za ta gbanja zelo podobna geslom, ki jih potrošnikom naslavja ekonomska propaganda.
Marcuse, ki je ustrajal na marksističnih predpostavkah je jasno, da če pride do takšne sorodnosti med firmami, ki ponujajo proizvode za občačenje v skladu s trendi in med tistim, kar mladi potrošniki brezpogojno sprejemajo, potem je jasno, da gre za obliko pritiskov, kjer je ekonomija tista, ki ustvarja nove potrebe, mladi pa jih nereflektirano kupijo.
Zakaj je prišlo do tega, da zadovoljujemo to potrebo takoj in zdaj? To Marcuse pojasni s spremembami politično – ekonomskih strategij. Klasična represivna vzgoja je delovala po prvotni akumulaciji kapitala: vztrajnost, delovnost, varnost. Zagotavljala, da se kapital nenehno bogati. V 50 – 60 let nastopi potrošniška družba. Generacije spregledajo novo obliko komformnosti. Analiza pokaže, da tej nevidezni vzorci svobode vsebujejo neko obliko represije in avtoritete. Avtoriteta, ki ni vidna navzven, represivni obrazbi posredovani na prikrit način – princip čustvenega pogojevanja. Klasično kazen nadomestijo oblike nagrajevanja, pogojevanja.
Kako iziti iz te situacije represivne sublimacije?
- Če pogledamo otrokove pravice so strukturirane na tri elemente: pravice zaščite otroka, pravice do ustrezne oskrbe in zadnja pravica do participacije. Za optimalen razvoj je neka uravnoteženost med dvema nasprotujočima se elementa: na eni strani pravica do zaščite, na drugi strani pravico do otrokovega soodločanja. In iskanje tega ravnotežja je rdeča nit logike, ki je bila vgrajena v Konvencijo.
- (nastal v okviru teorije socialnih domen) prepričanje, da starši vemo, kaj je za otroka najboljše. Tako ne delamo nikakršne razlike med pravili, ki zagotavljajo tisto osnovno držo. Naša moralna pravila so tako rekoč enaka konvencionalnim. Teorija socialnih domen razdeli pravila na dve področji: moralna pravila in konvencionalna pravila. Moramo znati ločiti med vzgojnimi zahtevami, ki jih moramo postaviti ultimativno in tistimi, ki moramo oblikovati na smiselen dogovor – tako bistveno zmanjšamo represivnost in povečamo logičnost upoštevanja pravil.
- Upiranje otroka in mladostnika – to ni pomen, da je z vzgojo nekaj narobe. Upiranje je nujna sestavina vzgoje.
Opredelitev vzgoje med zgodnjimi kognitivisti (Piaget) in Vigotskim
Psihologija 20. stoletja se začne hitro odmikati od zagovarjanja klasične predmoderne vzgojne prisile, na ravni behaviorizma se namesto negativnih ojačevalcev zagovarjajo pozitivne ojačevalci v zadnjem obdobju pri pozitivni psihologiji.
Zgodnji kognitivizem je stavil na to, da so naše kapacitete biološko pogojene. Vigotski pa ponudi sintezo, da je razvoj osebnosti posledica prepleta bioloških in kulturnih obrazcev – vzgoja pa mora aktivno posegati v ta razvoj, meja represivnosti se pokaže v teoriji delovanja v območju bližnjega razvoja. Otroku v vzgoji in izobraževanju moramo ponujati naloge, ki s svojim trenutnim znanjem in izkušnjami ne more rešiti, hkrati pa lahko ocenimo, da z našo minimalno podporo lahko opravi. Pokazati mu moramo uvid v njegove zmožnosti in mu ponujati izzive, ki bi jih lahko s kognitivnim naporom razreševal.
Drug motiv je pa pri Vigotskem premik od prehodne predstave o otroku kot ranljivem, nezmožnem v okvir možnosti in bližnjega razvoja otroka kot zmožnega bitja. »Moram, ker zmorem.« Naša podoba o otroku ni odraz realnosti, ampak je način, kako mi vidimo otroka. Značilnost bogatega otroka je, da so nagnjeni k razmišljanju.
Omenjal je tudi kakovost različnih socialnih interakcij – otrokova socialna igra je zelo ustvarjalna. Prej so otroka opisovali kot nekoga, ki je prazna posoda in samo vlivamo znanje in vse obrazce v okolju ponotrani – ta metafora je resno okužila, psihlogijo, sociologijo in pedagogiko.
Levinas in njegova etika
Ko razmišljamo o kateremkoli delovanje je osnova spoštovanje obličja bližnje osebe. Prepričan je, da v kolikor smo se pripravljeni odzvati na zagovor bližnje osebe, tudi če je ne poznamo je to predpogoj, zato da bo dejanje lahko izpolnilo osnove etičnega kriterija. Če tega spoštovanja in pripravljenosti za odgovor bližnje osebe ni, potem kakršnokoli razmišljanje in odločanje ne bo imelo moralne teže.
Tri ravnine Rawlsovega koncepta pravičnosti
Rawls zapiše tri kriterije pravičnosti, načela:
- Načelo enakih možnosti – da bi prišli do dobrin je potrebno imeti možnosti. Te možnosti pa se zagotavljajo v dveh konkretnih dejavnosti: pravni (enakost pred zakonom) in načelo prostega trga (zagotavlja, da z enako motivacijo in enakimi naravnimi talenti omogočimo enake rezultate)
- Načelo poštenih možnosti – kar pomeni, da ni dovolj, da imamo na voljo samo formalne pravice, ampak moramo imeti realne možnosti, da to dosežemo. Socialne neenakosti je potrebno korigirati, kar lahko naredimo z različnimi socialnimi dejavniki (štipendija, socialna pomoč). Govori tudi o načelu inkluzije – poskrbeti za pravice in potrebe prikrajšanih. Okolje mora ponujati, da vsak posameznika lahko doseže optimalne rezultate.
- Načelo diference oz. pozitivne diskriminacije – tisti, ki so šibkejši ponuditi več kot ostalim, da moramo določen delež dobrin razporediti neenakomerno glede na potrebe otrok.
Glavni ugovori na teorijo pravičnosti (predvsem vloga skupnosti in etika skrbi)
- Preveč racionalistična – verjame, da lahko do pravičnih odločitev pridemo samo preko racionalnega premisleka. Tudi načini presojanja (izza tančice nevednosti) so takšni načini, ki jih dosežejo le redki posameznii. Etika skrbi in etika obličja ne bosta uporabila osnovo čut za pravičnost, ampak druge kapacitete ne zgolj ugodnost formalnega racionalnega presojanja.
- Ugovor individualizma – imel prepričanje, da v imenu skupnega dobraga so vedno v zgodovini nastradali posamezniki, kar v skupnosti lahko zagotavlja individualne možnosti so neka skupna formalna načela.
- Zelo nejasno pove, kako se sploh razvija ta čut za pravičnost.
- Rawls nam daje vtis, da lahko z enotnimi načeli rešujemo katerekoli posamično situacijo. Življenjske izkušnje pa nam kažejo, da je pravičnost ravnanja odvisna od konkretnega konteksta situacije, kar pritrdi tudi Aristotelova izjava: dober je tisti, ki dela dobro dejanje, na dober način, v konkretni dobri situaciji. Ločil je teoretično pamet Sofijo, ki utemeljuje te načela pravičnosti od praktične modrosti phronesis.
Vzgojni pomen skupnosti pri z Baumanu in koncept družbene anomije
Bauman pravi, da se je z družbeno anomijo ekstremno povečala zmožnost posameznika, da izraža svoja stališča, možnost izbir, da je izrazito v upadu možnost občutka povezanosti z skupnostmi v kateri živimo.
Baumann pravi, da se v družbi vidi upad možnosti občutka povezanosti z skupnostmi v katerih živimo, saj nam tudi lestvice vrednote med mladimi povedo, da niso več na prvih mestih vrednote kot so svoboda, ampak ljubezen, prijateljstvo, družina.
Posamezniku, ki so mu radikalno onemogočene te potrebe to stanje odzove s frsutracijami. Velik sprožilec nediscipline je prav občutek odtujenosti, ki ga imajo učenci v institucijah in ta odtujenost generira čustvene in vedenjske težave.
Postavi načelo inkluzije, da bi zagotovil šolsko okolje, ki omogoča občutek sprejetosti vsem skupinam otrok, ki se pogosto v tem okolju znajdejo na stranskem tiru.
Etična načela po Striku
Omenil, da mora liberalna skupnost vzpostaviti ozek nabor skupnostnih vrednot, to so tista določila, ki naj bi posamezniki jih sprejeli kot lastna. Ta nabor ne sme biti preobsežen. Poleg teh skupnostnih vrednot postavi še eno težnjo – težnjo heterogenih posameznikov, ki skušajo razumeti drug drugega.
Bistvo etike skrbi
Začetnica psihologinja Gilligan. Dokazala, da Kohlbergova teorija ni univerzalna (velja za moško velo populacijo srednjega sloja v Ameriki). Če moška populacija srednjega sloja zastavi vprašanje, kako bi bilo pravično ravnati in se sklicuje na neka načela, je ženski princip nagnjen k temu, da si zastavi vprašanje, kaj mi je storiti, da bom poskrbel za tistega, ki je potreben pomoči? Gilligan teh razlik ni pripisala biologiji, biološkemu spolu, ampak socialnemu vidiku spolov.
- Da je skrb ustrezna moramo upoštevati kontekst situacije. Ne daje nekih občih forum, kako razmišljati, da bi prišli do prave odločitve.
- Kapacitete za oritentacijo za skrb se v razvojnem smislu pojavijo pred racionalnimi zmožnostmi za pravično razsojanja. Preden sem sposoben v duhu Rawsovih načel racionalno spoznati, kaj je prav in kaj narobe imam nek občutek, da zaznam stanje sebe in drugih oseb v stiuaciji, da me stiska bližnjih oseb v situaciji prizadane, in se pri meni občuti potreba, da jim pomagam pri premagovanju stiske. Preden sem sposoben kompleksnega etičnega presojanja, sem sposoben empatičnega vživljanja v bližnje osebe. Sposoben sem skrbnega odnosa.
Noddings kot filozofinja je iz teh psiholoških razprav razvila etiko, etiko skrbi. Za etiko skrbi sta ključni dve kapaciteti:
• Potopitev - empatijo, pozornost usmerjeno k sočloveku, njegovemu položaju
• Motivacijski premik – povezujemo k sočutjem. Stiska bližnje osebe me na nek način nagovori, da ji želim pomagat.
To so kapaciteti, ki bi morali biti pozorni od zgodnjega otroštva. In presoja, ki jo etika skrvi zahteva je povezana s poglobitvijo konteksta situacije. Kontekst odnosa – od tega je odvisno, ali bo naša odločitev ustrezna ali ne.
Kaj lahko naredimo v vzgoji:
• Otrok rabi izgled in izkušnjo in rabi možnosti, da se sam znajde v položaju subjekta skrbi. Najti dejavnosti in zadolžitve s katerimi lahko prispevajo k razvoju skupnosti.
• Medsebojno povezanje in prijateljski odnosi izrazito povečujejo našo naravnanost za skrb.
• Razviti ustrezne socialne spretnosti
Komponente za moralno vzgojo pa so: zgled, dialog (da se znajde v konkretni situaciji), praktična izkušnja (preizkuša kot subjekt skrbi) in potrditev (v konfliktni sitauciji moramo subjekt sprejeti kot zmožnega).
Iskanje ravnotežja med etiko skrbi, pravičnosti in komunitarjansko etiko
Rawlsovo teorijo pravičnosti se že danes uspešno uporablja kot neka mera s katero ocenjujemo pravičnosti šolskih sistemov. Z zajemanjem podatkov se poskuša ugotoviti, v kolikšni meri je javno šolstvo usmerjeno k temu, da bi tiste neenakosti, ki izvirajo iz okoliščin in na katere ne moremo odporaviti. Etika skrbi na drugi strani bolj primerno orodje za ocenjevanje, refleksijo intimnih odnosov – ali gre za odnose sprejemanja, pripoznanja otroka kot zmožnega bitja. Načela komunitarjanske etike pa lahko razumemo kot neko opozorilo, kako naj bi se oblikovala osnovna kultura, sobivanje v šoli kot celoti pa tudi v razredu opozarja tudi na določene rizične dejavnike povezane s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Opozarja pa tudi na negativne občutke odtujenosti.
Substacialne razlike med jezikom prava in jezikom etike
Pravni jezik je nujno konflikten jezik – konflikte rešujemo na konflikten način. V prvem postopku ne gre zato, da želimo dobiti čimbolj celovito sliko dogodka, ampak imamo opraviti z dvema konfliktnima zgodbama: obdolženčevo zgodbo in tožilčevo. Zmaga tista, ki je bolj prepričljiva, ki pa ni nujno, da je vedno prav. Pogosto z rešitvijo ni noben zadovoljen (mediacija je neka alternativa sodnemu postopku).
Še bolj so konfliktna sredstva, ko spoznavamo nekoga za krivega. Država, da bi odreagirala na prekrške ima samo uporabo represivnih aparatov. To so kazni. Ko postane sodišče in pravno reguliranje konfliktov edini način o reševanju konfliktov v vzgoji je nekaj hudo narobe. Vzgoje ne smemo zreducirati samo na to.
Vzgojni učinki so možni, če uspemo ohranjati emocionalno preživljanje. Dokler nam vzgajana oseba zaupa in verjame, da mu hočemo dobro do takrat nas bo poslušala. Ko čustvena bližina nastane stvaren odnos nimamo nikakršne možnosti. Etika naj postavi koordinate za odnose v katerih čutimo, da smo kot človeška bitja med sabo si podobni, da izhajamo iz podobnih vrednot. V nasprotju z pravom etika išče jezik skupnega.
Druga velika razlika med pravom in etiko je odnos med pravico in dolžnostjo. V etiki razmišljamo o skupnih vrednotah, kaj je tisto kar je za človeka in skupnost pomembno, vedno razmišljamo o vrednotah, kaj je tisto kar je za človeka in skupnost pomembno, na drugi strani pa je vedno dolžnost vsakega od nas, da brani zase in za ostale dostop do teh pravic. V etiki obstaja dobesedni enačaj med pravico in dolžnostjo. Nobena etika vam ne bo potrdila.da nekaj kar delate zase in ne prinzate drugemu, da je to etično. Tudi pravo temelji na temu, da so pravice za vse ljudi enake, ampak razmerje med pravico in dolžnostjo je v pravu bistveno drugačno. Npr. pravica nedotakljivosti osebne lastnine in me nekdo ukrade ima dolžnost zaščititi mojo lastnino drugi subjekt (policija). Še bolj je razmerje med pravico in dolžnostjo vidna na volilni pravici. Zgolj z administrativnimi mehanizmi ne moremo doseči pomena dolžnosti.
