Rezsvetljenske vzgojne paradigme Flashcards
Skupne ideje razsvetljenske pedagogike
Razsvetljenstvo je obdobje, kjer nastajajo prve antropološke ideje, v katerih se bo zgradila evropska akademska pedagogika. Seveda gre za burno obdobje, v katerem delujejo misleci na izrazito polemičen način, za pedagogiko najbolj značilna polemika med dvema velikanoma tega obdobja: Rousseau in Kant.
Osnovni razcep, ki vodi v nastanek različnih paradigem – razcep med senzualizmom in naturalizmom.
• Senzualizem je način mišljenja, ki izpostavi, da je človeška zavest tisto nekaj kar nastane izključno pod vplivom različnih dejavnikov okolja, ki v našo zavest prihajajo preko čutil.
• Naturalizem zagovarjajo, da vsi nastanki človečnosti obstajajo v človeški naravi, naloga vzgoje pa je, da razvoj teh potencialov na ustrezen način podpre.
Skupne poteze, ki bodo osnova pedagoškim pogledom:
• Upor zoper krščanske dogmatike – niso ateisti, zanikajo pa prepoved dvoma v besedila, ki veljajo za nevprašljiva. Za njih je vsaka ideja vredna ponovnega kritičnega premisleka.
• Spopad s fevdalnimi privilegijami – veljalo to, da se človek že rodi za določene družbene vloge. Medtem razsvetljenci zagovarjajo izvorno enakost ljudi.
• Vera v moč racionalnosti in v moč vzgoje – racio kot osrednja kapaciteta. Odtenki razmišljanja, kaj so ključne dimenzije racia za razvoj so med avtorji različne. Nihče od razstveljencev ne bo zanikal pomen racionalnosti
• Človek ni samo racionalno bitje, je tudi biološko pogojeno bitje potreb. Vzgoja je tako pogojena z kultiviranjem nagonskega. Vzgoja je tako pogojena z kultiviranjem nagonskega. Da se racionalno lotevamo določenih družbenih pojavov – človek iztrga iz oklepa čutno – nagonske dimenzije in postaja racionalno bitje, saj to je edini način, da postanemo svobodni.
• Pojem avtonomije – avtonomni smo takrat, ko se lahko miselno odločimo, za tisto kar velja kot dobro.
Lockovo utilitarno pojmovanje kazni v vzgoji
Glede vzgojnih načel, s katerimi lahko discipliniramo duha, Locke izpostavi palico in korenček. Torej pohvale na eni strani in graje na drugi strani. Pomembno je izpostaviti pomen pohvale, ki je psihološka potrditev, da posameznik dela nekaj dobro, to za vzgojo pomeni, da disciplina duha ni potrebno zgolj zasnovati na fizičnem kaznovanju, ampak na zbujanju psiholoških občutkov krivde. Že Locke se zavdeda da zagovor disicpliniranja protisloven glede na osnovni cilj vzgoje – razvoj človekovih potez na svobodno odločanje, zato izpostavi idejo, da discipliniranje nikakor ne sme biti suženjsko.
Vsako disicpliniranje je tudi povezano s kaznovanje. Lockeou pogled je izjemno utilitarističen. Ne zanima ga vprašanje, s čim lahko utemeljimo kaznovanje posameznika, ampak pomen kazni presoja izključno na pričakovanju vzgojnega učinka – na poboljšanje otroka. Kant in Hegel to na koncu zavračata zaradi nevarnosti, da na podlagi pričakovanih pozitivnih učinkov pričakujemo nesorazmerne brutalne oblike kaznovanja.
Temeljni koncept Humove etike
Prepričan je, da zgolj razum nas ne more spodbuditi k moralnemu delovanju (torej zavrne racionalistično etiko). Razum nam pomaga samo razumeti moralo, zakaj so določena moralna pravila dobra. Morala je čutenje in vrednotno presojanje. Vrednotno presojanje in spoznanje o stvareh, kakršne so. Se pravi, ko presojamo moralno ne razmišljamo samo o tem, kakšna je določeno stvar, ampak razmišljamo tudi o tem, kakšna naj bi bil astvar, da bi ga lahko označili kot dobrega.
»moral bi« - moralna norma
Poleg racia je izpostavil še eno ključno dimenzijo človekove morale: občutek simpatetičnosti sočloveka. Se pravi, zgolj in samo takrat, ko so sočlovekove potrebe jemljemo kot za nas zavezujoče se bo v nas prebudilo vrednostno presojanje in nagnjenje k moralnemu delovanju. Ta teza je blizu dvem etikam v 20. stoletju – etika srkbi in etika sočutja.
Temeljni paradoks pedagogike pri Kantu
V Kantovi pedagogiki naletimo na dva konkretna cilj: vzgoja naj kultivira človeka, vzgoja naj zagotovi tudi delovanje volje (volje, da se uspremo zunanjim pritiskom).
Pravi, da se z izdelanimi kapacitetami za umno presojanje, da smo se sposobni upreti diktatu ne rodimo, potem mora vzgoja zagotoviti pogoje za vzpostavitev teh zmožnosti. Ker nam svobodno odločanje omogoča šele razviti um, ne moremo računati, da v začetnem stanju vzgoje razvijamo otrokovo avtonomijo na način, da mu omogočamo, da se odloča sam, ampak moramo otroka podrediti disciplini. Hkrati pa se zaveda, da je to discipliniranje v neposrednjem logičnem nasprotju cilju vzgoje – cilj vzgoje je svoboda, osnovni medij vzgoje v zgodnjem obodbju pa je nesvoboda. Zato v pedagoških spisih zapiše formulo:
Osnovni paradoks vzgoje: Kako ob podrejanju avtoriteti vzgojiti svobodno osebo?
Da nam dokaj jasne odgovore, kako naj se delno odvijemo iz tega paradoksa:
• Discipliniranje legitimira dejstvo, da se otrok rodi divji, ki sledi diktatu potreb. In disciplina je tista, ki naj bi to težnjo po zadovoljevanju potreb omejila. Hkrati pa moramo paziti, da s suženjsko disciplino ne ubijemo otrokove volje.
• Kultiviranje uma je drugi pedagoški cilj, ki ni vezan na discipliniranje, ampak je povezan na poučevanje. Kant zapiše, da ima otrok v svoji naravi ugrajeno nagnjenje k moraliziranju. Otroku naraste želja, da razmišlja na način, da neke dogodke označuje kot dobre ali slabe. Zato ga ni težko pripraviti, da sprejema racionalne razlage in jih začne uporabljati kot razlage za svoja dejanja.
Te razlage posreduje učitelj, ki ima moč avtoritete. Avtoriteta učitelja pa hkrati ovira za doseganje avtonomije. Avtoriteta naj bi se razvijala v treh fazah: brezpogojna, učitelj uporablja razlage, učenčev lasten um.
Discipliniramo ga toliko časa dokler niso razvite umske kapacitete. Od tam naprej discipliniranje nima legitimnosti.
Razlika med moralnim in legalnim dejanjem po Kantu
Človekova ravnanja na moralnem področju opredeli na tri načine: moralna, legalna in nelegalna (prepovedana).
O legalnosti človeških dejanj omogoča pozitivna zakonodaja oz. ustaljene navade skupnosti. Dejanja s katerimi rušimo zakone in pričakovanja skupnosti pa so nelegalna. Morale pa ne moremo vezati na pravila. morala je definirala izključno v našem umu. Da bi bilo neko dejanje označeno kot moralno moramo dokazati, da smo nekaj storili zato, ker smo spoznali, da je prav. Najstvena sodba nas je privedla do odločitve. Izhodišče morale je občutek dolžnosti do moralnega zakona. Ta zakon ni družbeni zakon, ampak je notranji umni zakon. Moralno odločitev lahko razumem kot formulo: Moram, ker moram.
Na katerega sodobnega teoretika etike je Kant vplival
Na Rawlsovo etiko pravičnosti
Kategorični imperativ in dve načeli svetovnega etosa
Kategorični imperativ je zelo podoben zlatemu pravilu etike. Kantov kategorični imperativ je zapisan v dveh oblikah: prva je sporočilu enaka zlatemu pravilu etike: Deluj tako, da bo maksima (namera tvojega delovanja) lahko veljala kot obči zakon. To pomeni, deluj tako, da če bi kdorkoli drugi deloval v situaciji enako kot ti, bi bilo to za vse udeležence sprejemljivo. Obstaja pa še druga formula: človeka nikoli ne jemlji kot sredstvo, vedno kot cilj. Nikoli ne smeš razmišljati, da bi neko drugo osebo izkoristil za to, da boš uresničil cilj. Vsak človek ima dostojanstvo, ki ga moramo vedno jemati kot cilj.
Kategorični imperativ mi ne govori, kaj moram storiti. Govori zgolj o tem, da ko smo v moralni situaciji (dilemi) se moram vprašati, kaj sem v tem primeru dolžan storiti, da bo moje delovanje delovalo kot obči zakon. Moralni imperatic mi nalaga samo eno dolžnost: dolžnost razmišljanja in potem naknadno delovanje v skladu z razmislekom. Kant verjame v univerzalne zakone tega uma. Verjame, da če bomo pošteno razmišljali bomo vsi mi prišli do enake odločitve za dejanje.
Kritika Kanta – etika skrbi
»Etika skrbi očita racionalizem. Etiki načel v ontogenskem smislu prehodi etika skrbi, na podlagi katere se vzpostavljajo prvi moralni občutki pravičnosti, kar priznava celo Rawls (Noddings, Gilligan).«
Zagovorniki etike skrbi Kantu očitajo veliko abstraktnost in osebno nevpletenost praktičnega uma. To je zgolj neko formalno načelo, medtem ko je moralno presojanje in iskanje pravega odgovora vedno povezano z bolj natančnim poznavanjem konteksta situacije. Gre za isto izprego, ki jo je Aristotel izpostavil kot povezanost med teoretično vednostjo o dobrem (sofio) in pa sposobnostjo praktičnega presojanja (phronesis).
Moralna odgovornost torej ni naš odnos do abstraknega Zakona, ampak je odgovornost do sočloveka, okolja in do lastne konstrukcije smisla. Tisto kar vodi do takšne odgovornosti niso zgolj naši logični potenciali.
Moralna odgovornost med Kantom in Levinasom
Moralna odgovornost pri Kantu je v našem kategoričnem imperativu. Sam Kant v vzgoji ne vidi možnost za presežno. Otroka je treba vzgojiti tako, da se podredi. Podrejanje je temelj vzgoje zato, da bi posameznik postal svoboden in avtonomen.
Levinas in njegova etika, je tisti, ki izpostavi, da je odnos z bližnjim tisto nekaj, ki nas potegne iz egocentričnosti našega zaznavanja in doživljanja, kajti ko nas bližnja oseba pozove k bližnjemu dejanju nas s tem zvabi iz varnega ovoja zavedanja in doživljanja sveta preko sebe in svojih želja, pri tem pa ko iztopimo iz egocentrizma smo nastopili pod presežno.
Če nas bližnji ne bo pozval k nekemu dejanju je izvorna priložnost za nas, da postanemo etični subjekt. Dokler ni potrebe, da iztopimo iz egocentrizma tudi morale ni. Morala že pri Kantu ni ponotranjanje družbenih pravil. Morala je presojanja zmožnosti ravnanja in presojanje v skladu kar poznamo, da je dobro. Če je za Kanta osnovno orodje moralanega ravnanja naš lasten um, je za Levinasa osnovni motiv obličje bližnje osebe.
Glavni paradoks Rousseaujeve naravne vzgoje
Njegovi imperativi naravne vzgoje bili vezani ena na ena, da je vzgoja izuzeta iz družbenega okolja, obča volja pa se lahko razvija le s srečevanjem z drugimi osebami.
Interpretirajte Rousseajevo delo o otrokovi dobri naravi
Kant izhaja iz predpostavke, da se rodimo divji brez možnosti, da bi samo usmerjali lastno voljo. Rousseau je prepričam, da divjost ni neko začetno stanje, da divjost, če že nastane zaradi pretiranega discipliniranja, ne pa kot naravna danost. Po mnenju Rousseauja se rodimo kot neka predmoralna bitja (nedolžna).
Ta ideja nikakor ne pomeni, da se rodimo moralna bitja, ampak zgolj to, da se rodimo v predmoralnem, nedolžnem stanju in da nas pokvari šele družbeno oz. vzgojno okolje, ki ni v skladu z naravnimi zakonitostmi našega razvoja.
Rousseaujev koncept naravne vzgoje
Rousseau izpostavi tezo po naravni vzgoji, ki ni nič drugega kot vzgoja kot območje otrokovega eksperimentiranja in izkustvenega učenja.
Prvi pojem naravne vzgoje Rousseau utemelji s tezo treh vzgojiteljev: narava (podedovana dimenzija), stvar (širše družbeno okolje) in ljudje (neposredne pedagoške ideje).
Rousseau kot eno od pedagoških zakonitosti je, da če bo vzgoja uspešna moramo poskrbeti za usklajeno delovanje vseh treh dejavnikov, če npr. družbena pričakovanja delujejo v nasprotju z otrokovo naravo ne bo uspelo.
Vpr: na katerega od teh dejavnikov lahko najbolj vplivam?
Na naravo ne moremo vplivati, na stvar lahko vplivamo v določeni meri (zbiramo kraj bivanja,…), na svoje pedagoške ideje lahko vplivamo 100%. Torej tiste dejavnike, ki lahko vplivamo moramo prilagoditi na tiste dejavnike, ki ne moremo vplivati.
Naravna vzgoja mora biti razumljena kot svobodna vzgoja. Okolje, ki otroka ne utesnjuje z nekimi moralnimi zahtevami. Navade, ki jih prevzamemo v zgodnjem otroštvu so ključni izvor zla. Te navade lahko razumemo kot predsodke. Produktivno pa šteje samo eno navado: naravno navado. To je nagnjenost človeškega telesa k svobodi.
Torej svoboda brez discipliniranja in naslednji princip: ljubezen. Otroke je treba sprejemati – otrok naj vidi, kaj v danem okolju lahko doseže in česa ne more.
Tako kot zahteve kot pogoj za vzgojo nesmiselne, je nesmiselno tudi pretiranje razlagajanje otroku, zakaj nekaj ja in drugo ne. odrasel naj bi začel s poučevanjem šele takrat, ko se v otroku vzbudi naravna radovednost.
EDINO PRAVILNO SREDSTVO VZGOJE: dobro urejena svoboda. To je filozofski paradoks, da urejanje nekih okoliščin ni mogoče povezati z idejo svobode. Ta naravno vzgojo okolja ni okolje, ki je nenadzorovano. Gre za način vzgojnega okolja, ki ga strukturiramo mi odrasli po naših predstavah. Ko vse umaknemo iz okolja, kar menim, da bo otroku škodovalo, ko ima popolen nadzor nad vsem tistim, s čimer otrok prihaja v stik, v tistem trenutku je lahko otroku dovoljeno vse. V takem okolju ni potrebno nikakršno kaznovanje, ker lahko poskrbimo da bo otrok naletel na odpor same narave.
Rousseau nam tudi pove, da je najpopolnejše podrejanje tisto kar je navidezno svobodno.
Prepričan pa je tudi, da smo po božji volji dobili dar neke sposobnosti, talente, ki jih lahko uporabimo. To so vest, razum in svoboda.
• Vest pomaga med dobrim in zlim. Vest se nam bo oglašala kot spodbuda ko naredim nekaj dobrega in kot notranja graja, ko naredim nekaj slabega.
• Razum nam razlaga, da impulze vesti pretvori v racionalno spoznanje. Razum mu pomaga, da ve in zna presoditi, kaj je prav in kaj ne.
• Svoboda in možnost človeka za dobro.
Rousseajeva pedagogika in manipulacije v vzgoji
• Pedocentrično gledanje na vzgojo – tukaj za cilj postavi otroka samega. Otroka pustiti takšnega kakršen je, ker je že tak po naravi nepokvarjen, spontan razvoj pa ga bo pripeljal do najboljših rezultatov. Zadeva je tukaj problematična, ker tudi če bi želeli osebo postaviti za cilj, zakaj potem razmišljamo o vzgoji. Pedocentrizem je fasada, da se vzgojna prizadevanja prekrivajo, vzgoja pa postaja vse bolj podobna manipulaciji (spomni se, kaj smo rekli o manipulaciji – kako jo lahko preprečimo). In sintagma dobro urejena svoboda – narediti vse to, da bo otrok mislil, da je svoboden v resnici pa vse kar počnemo nadzorujemo mi odrasli.
+ in – vplivi Rousseajevih idej na pedagoške tokove 20. stoletja
Rousseaujevi pogledi na vzgojo so dokaj zapleteni. Vplival je tudi na posamezne pedagoge – Pestalozzi, ki je prevzel tezo o tem, da otrok ni obremenjen z izvirnim grehom kot je bila večina prepričana večina in da zaradi tega neko strogo kaznovanje ni potrebno.
Don Bosco opazimo vplive Rousseauja. Bosco nasprotuje permisivni vzgoji, enako močno nasprotuje avtoritarni vzgoji in ustvari koncept preventivne vzgoje – kot pri Emilu, da moramo odrasli poskrbeti za okolje.
Ellen Key in Stoletje otroka – ne moremo ga krivita za vse hudo povezano s permisivno vzgojo, vsekakor pa je ključna oseba za nastanek ene od pedagoških paradigem – reformska pedagogika. Paradigma, ki osnovni dejavnik, medij vzgojnih prizadevanj označi vzgajano osebo – otroka. Tudi končni medij, ki odloča, kaj bomo iz okolja sprejeli.
Zakaj Rousseauja ne moremo prištevati, da je bil za permisivno vzgojo? Rousseau je zagovarjal tezo, da pri otroku čezmernih želja biti najmočnejpi, prvi ne bo, ker ga nismo omejevali z disciplino. Rousseau je trdil, da tudi ne bo imel nikakršnega motiva za upor proti volji odraslega, ker odrasli ne izkazujejo do otroka eksplicitnih zahtev. Preizkušal se bo predvsem z manipuliranjem s predmeti iz okolja. Če pa bi se slučajno zgodilo, da se otrok spozabi in se upre odrasli osebi na način fizičnega nasilja, potem mora dobiti povrnjeno z dvojno dozo kazni. To pa ne diši po permisiji.
