Novi koncepti postmoderne: globalizacija in glokalizacija, drugačnost, toleranca, demokracija, dialog, emancipacija Flashcards
Lyotardov koncept znanstvene vednosti, informativne vednosti
Velike zgodbe ali paradigemski obrazci, kje imamo neko strukturo zgodbe, ki vključuje ključne bivanjske fenomene, itd. Če razmišljaš na drugačen način izpadeš iz tega. Nisi v okolju resne znanosti.
Značilnost zloma metapripovedi, da je ta razsvetljenski optimizem, da se človek lahko razvije v neko samostojno kritično bitje, kakor tudi ideja, da bo razvoj evropske civilizacije pripeljal v neko bogostanje – obe verziji sta začeli delovati kot slepilo.
Lyotard koncept postmoderne prepiše 20. stoletju, za nazaj se oblikuje nek termin, ki naj bi označil stiko med načinom razmišljanja, ustvarjanja kulturnih obrazcev.
• Ukinitev velikih zgodb
• Težišče vrednot prevesi od univerzalnega k ranolikem, heterogenemu.
Dve ključni pripovedi, ki sta zanamoali družboslovje in humanistiko
- Kantovska pripoved o posamezniku kot avtonomnem posamezniku, ki se je povezala s francosko revolucijo, njegova osnovna ideja je, da lahko človek z lastnim umom se ubrani vseh dogmatičnih načinov, razmišljanja. Um je tisti, ki nas osvobaja in ki nas dela človeške
- Heglova pripoved uvede idejo, da bo kultura privedla do tiste točke resnice, v kateri so zaobjeta vsa protislovja, ki so značilna za človeško mišljenje.
Ta dve pripovedi sta preveč optimistični.
3 tokovi postmoderne po Burblesu in Riceovi
Ta dva avtorja izpostavita tri ključne teoretske tokove postmoderne filozofije:
- Na prvem mestu omenjata Lyotarda in zanikanje vsakakršnih velikih zgodb
- Opozorila na koncept dekonstrukcije, filozofske tokove, kjer izpostavljajo idejo, da vsaka resnica, ki jo vzpostavljamo z nekimi koncepti nasičena z vprašanjem socialne moči
- Sodijo avtorji, ki iz te pesimistične ideje potegnejo pozitiven zaključek. To, da smo posamezniki različni, ne rabimo jemati kot neko slabo okoliščino, ampak lahko izpostavimo nabor vrednot – ključna vrednota postmoderne je ravno različnost, drugačnost.
Zakaj antimodernizem ne omogoča….postmoderne ped?
Antimodernisti so prepričani, da moramo moderno razumeti kot popolen prelom z postmoderno. Več skupnega ni mogoče več zagotavljati. Vse kar je poimenovano kot vredno je partikularno. Ob tem se postavi vprašanje, kako zasnovati razmišljanje o splošnih načelih vzgoje, o ciljih o katerih se lahko na nek način strinjamo vsi ne glede na partikularna prepričanja, ker če teh minimalnih skupnih ciljev ne moremo vzpostaviti, potem tudi pedagogika kot akademska veda ni možna.
Drugačnost kot nov koncept postmoderne
Izhodišče postmoderne je poimenovanje drugačnosti, različnosti kot osrednje vrednote. Ni se več mogoče zanesti, da obstaja eno vrhovno etično načelo, ki če ga bomo upoštevali bo vsako situacijo rešili na ustrezen način.
• Zahteva po tem, da se slišijo vsi glasovi: med seboj smo si različni in vsak od nas ima vrednote, potem je dejstvo, da moramo glasove takih, ki jih moramo absolutno ne moremo doživeti jemati resno. Vsak ima absolutno pravico, da se njegov glas jemlje enakovredno kot moj glas.
• Zahteva po iskanju spoštljivega odnosa
• Koncept opolnomočenja – vsakemu partnerju v dialogu zagotoviti možnost, da bo lahko uveljavil svoja stališča
Razlika globalizacije in glokalizacija
Globalizacija pomeni dejstvo, da nam nova tehnološka sredstva omogočajo stik s svetom in hkrati dejstvo, da ta tehnološka sredstv postajajo sredstva asimilacije.
Danes se pojavlja nek nov način afirmiranja pozitivnega v ideji globalizacije in nadgradnje te globalizacije z nečem kar je pomembno: ohranjanje raznolikosti. In ta nov koncept je koncept glokalizacije – globalizacija in lokalizacija.
Eden pojem meri na to, da se svet poveže v celoto in en, ki govori, da je svet še vedno razkosan. Danes ne moremo reševati resnega problema, ne da bi prvič meli v mislih vplive pojavov na celoten svet in hkrati, kaj mi lahko v lokalnem okolju naredimo za rešitev tega problema.
Lokalno znanje je drugačno.
Temeljne vrednote glokalizacije
Omeni trenutno situacijo – kako svet okoli nas vpliva – nekaj kar se dogaja v Ameriki, kaj bi lahko mi v našem lokalnem okolju storili glede tega.
PT na področju epistemologije
Ukvarja se z dostopom resnic. Tukaj smo že z metodologijo navedli veliko – znanstvene metode. Vsaka izmed metod ima močne in slabe plati.
PT na področju estetike
V 20. stoletju estetika razvije kopico konceptov, ki so za razvoj posameznika zanimivi.
• Ekpresija – delček tega kar mislim tudi izrazim, da lahko iz stanja nezavednega potegnem v zavest. Razumemo lahko toliko, kolikor znamo ubesediti.
• Naracija – osnovna forma zgodbe, način razmišljanja, ki je pristenv zgodnjem izobraževanju je bistveno drugačen kot način razmišljanja, ki je prisoten v znanstvenem diskurzu. Oblika zgodbe tvori možnost za prihodnost.
• Metafora – posredni način opisovanja – kopico pojavov, ki jih je nemogoče enoznačno opredeliti in raziskovati
• Umetniška imaginacija – specifičen način mišljenja, ki nam omogoča, da ne samo prek čutil vidim, slišim. Omogoča mi, da se potopim v svet, ki bi lahko obstajal.
• Katarza: gledalec preko upodobljene igre sooči z vprašanji, ki ga mučijo. Zgodba ga pripelje v totalno travmatično razpoloženje, ampak konec zgodbe predstavlja olajšanje. Katarza je oblika samozdravljenja.
Postmoderna afirmacija demokracije
Prve oblike demokracije začnejo pojavljati že v grški monografiji. Platon niso za to.
Nov koncept demokracije, ki omogoča ohranjanje individualnosti, raznolikosti ob tem, da se povezujemo na način, ki je vsem blizu. Težimo k minimalnemu soglasju temeljnih vrednot. Dobro moramo pomisliti, katere so vrednote, ki jih lahko sprejmemo, da lahko ohranimo to individualnost.
3 koncepti tolerance
Imamo primere opredelitev, kaj naj bi bila toleranca:
- Toleranca kot odsotnost oz. odprava netoleranca – delovati v skladu s človekovimi pravicami. Na prvem mestu teh pravic pa je opredelitev vsakega posameznika kot vrednega bitja, ki mu moramo omogočiti, da razvije svoj pogled na svet in svoj življenjski stil. Definicija UNESCO
- Toleranca kot čista forma, čista oblika – ta koncept zahteva, da pustimo človeka na miru tudi kadar smo prepričani, da tisto kar počne ni resnice. Ta princip neumešavanja so pri nas psihoanalitični avtorji sprejeli. Žižek omenja, da je tak vidik (pasivna toleranca) v politični sferi edina možna rešitev. Če se znajdemo v nekih sporih, ki so politično nereščljivi je po Žižku edina možnost nekomunikacija. Moja dolžnost je, da sem strpen do drugega, da se mu ne smem preveč približati, da ne smem udirati v njegov prostor, torej moramo spoštovati njegovo netoleranco do moje prevečne bližine. Zasnovati vzgojo na taki tezi je vprašljivo zelo antipedagoško stališče.
- Toleranca kot vrlina – toleranco želimo razumeti kot naravnanost na spoštovanje človeka kot osebe. Ne glede na to, ali ga razumemo ali ne. etika strpnosti zahteva, da vsakega posameznika jemljemo kot posebno vrednoto, ki jo je treba spoštovati in da moralni subjekt nosi breme svojega dejanja. Medveš pravi, da je vzgoja v postmoderni definirana kot prilagajanje na stalno iskanje novih form sobivanja.
Koncept pripoznanja
Izhodiščna teza, da si vsi identitetni položaji zaslužijo, da jih sprejemamo, ravno tako kot si zaslužijo spoštljiv odnos kar naj bi postalo posebno pomembno v obdobju postmoderne. Takšen model pripoznanja se približuje nečemu kar pravimo aktivna toleranca. Toleranca kot vrlina, za katero ne zadošča zgolj neka distanca, ki od nas terja, da drugačne identitetne položaje jemljemo dovolj resno in znamo najti rešitev v razlikah.
Ko govorimo o pripoznanju kot aktivni toleranci moramo opozoriti na ti pomembne dimenzije, ki se morajo zgoditi v odnosu za pravo obliko pripoznanja:
• Potrditev v odnosu – identiteta ni samo predstavo, kako vidimo sebe, ampak je predvsem konstrukt sebstva, ki se kaže v okolju v katerem delujemo.
• Dejstvo, da smo obkroženi z oblikami negativnega pripoznanja – kulturna dominacija, ki neko drugo kulturo skupino jemljemo kot manjvredno, situacija brez pripoznavanja, kot da ne ostajajo, nespoštljivost
• Boriti z lastnimi egopredstavami
Osnovni namen in logika koncepta opolnomočenja
- Pridobivanje občutka, da je oseba sposobna odločati o svojem življenju
- Podpora, da se človek odloči, kar mu je prav
- Krepitev občutka samozavesti
- Soudeležen v procesih pomoči
Opolnomočenje naj bi bil sinonim za tisto kar je običajno v socialni praksi vodilna ideja vzgojnega delovanja. Vzgoja ni nudenje pomoči, vzgoja bi morala biti opolnomočenje, ustvarjanje moči, da bo posameznik sam reševal problem.
Opolnomočenje se povezuje z demokratičnimi vrlinami, saj je koncept opolnomočenja povezano s krepitvijo socialnega uma, temelji na spoštovanju, samozaupanju in uporaba lastne moči in spodbuja prijateljstvo, poštenost, dostojanstvo. Proces opolnomočenja skupaj s konceptom pozitivnega pripoznanja in dialoga so neki konstrukti, ki so med seboj povezani znotraj zavzemanja za temeljne demokratične razmere.
Pogoji za vzpostavitev dialoga za razlikami
Dialog ni samo način komunikacije, ni samo metoda, kako se z nekom pogovarjati, ampak je dejaven odnos. Učinki dialoga niso samo, da smo nekoga slišali in da smo nekaj rekli. Učinki dialoga so tudi, kakšni se vidimo v tem dialogu, dialog vpliva na našo interpretacijo samega sebe, učinki dialoga so v pripoznanju nekega družbenega statusa.
V diaološki komunikaciji razmišljamo o dveh oseh:
• Kritičnost – inkluzivnost (bolj kot smo inkluzivni, večja je možnost, da bomo sogovornika v dialogu sprejeli + način, kritičnost nas lahko privede do izključevanja)
• Konvergentnost – divergentnost (ena je bolj razpršena, ena je bolj logično strukturirana).
Dialog je najbolj bistven eksistencial človečnosti. Takoj ko postanemo razumna bitja je tisto kar se dogaja v naši zavesti vedno dialoška dejavnost.
Presežno in subjektifikacija
Vidimo pri Rancieru, ki subjektifikacijo vidi kot politično dejanje, kot nekakšno disidentifikacijo. Identifikacijo na svetu nas vodi k temu, da poskušamo postati podoba iz okolja. Subjektnost nas vodi onkraj tega. Ne iskati podrobnosti, ampak iskati subjektiviteto. Če ne verjamemo, da je vzgojna oseba sposobna ustvariti pomene, potem subjektivitete ne moremo omogočiti.
Arendt – ustvarjanje je osnoven eksistencial. Če mi vse kar počnemo z nekim ponavljanjem nismo vstopili v svet kot subjekt. Značilnost človeka je potreba po tem, da svoja dejanja osmislimo – tako, da jih opišemo v obliki zgodb. Arendt pravi, da smo ljudje med sabo vedno radikalno drugačni, in hkrati doživljamo druge kot enaka človeška bitja kot mi sami.
Levinas – če me drugi pokliče ima neko pričakovanje, pogoj, da če se bom odzval na ta klic začutim sebe kot subjekta. S tem, ko je drugi do mene izrazil neko pričakovanje, da nekaj rabi od mene, mi je dal priložnost, da se realiziram kot subjekt. Če tega drugega ne bi bilo, tudi subjektivitete ne bi bilo. Biti subjekt pomeni biti nenadomestljiv, dejstvo, da me nekdo potrebuje me dela nenadomestljivega. Hkrati pa je ta klic bližnjega motnja moji lastni eksistenci. Da bi pozitivno prepoznal drugega kot drugačnega se moram odreči svojim ego – fantazijam. Ko moram dati nekaj od sebe, narediti nekaj v korist drugega, občutim neizmerno zadovoljstvo.
Biesta – to teoretsko, filozofsko osnovo prenesel na VIZ. Ko vstopamo v svet različnih vedno začutimo neko stisko, in na to stisko lahko odreagiramo, da ohranimo svojo pozicijo na način, da uničimo druge, ali pa da se podredimo in s tem uničimo sebe. mi iščemo umestno polje – delovanje subjekta, ki je odgovoren, ki s svojim subjektivnim delovanjem ne bo uničil okolico. In hkrati si ne bo pustil odvzeti aktivno vlogo.
• Načelo motnje – to lahkotnost bivanja moramo zamotiti s svojimi intervencijami, vzgajani osebi pokazati, da so tudi drugi ljudje, ki nekaj od njega pričakujejo. In da se tudi on na tem svetu uveljavlja.
