GOSPODARSTVO IN PRAVO Flashcards
pravne norme kot nujna prvina proizvodnje
- medsebojno vplivanje gospodarstva in prava (od usmeritve odvisno, kdo ima prednost v družbi)
- marksizem v ospredje postavlja gospodarstvo (funkcionalizem pravo) in poudarja odločilni vpliv ekonomske baze na oblikovanje pravnega sistema; priznava tudi povratni vpliv v smislu zaviranja ali pospeševanja razvoja gospodarstva
- sodobne ekonomske analize prava raziskujejo učinkovitost pravnih pravil (učinke pravnih norm na vedenje ljudi) in preučujejo razmerja med učinkovitostjo in pravičnostjo v pravu, ko se sprejema odločitve o učinkoviti rabi redkih dobrin
v družbi morajo obstajati pravna pravila in načela, ki urejajo sklope družbenih odnosov:
- posestna razmerja: kdo ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo oz. nad pogoji, sredstvi in rezultati dela
-lastninska razmerja: kdo sme uporabljati stvari v proizvodnem procesu in razpolagati s proizvajalnimi sredstvi ter proizvodi
- delovna razmerja: kakšne so pravice in dolžnosti neposrednih udeležencev v proizvodnih procesih
- tržna razmerja (in upravljanje gospodarskih subjektov): kako so organizirani proizvodni procesi in kako poteka upravljanje subjektov, ki sodelujejo v gospodarstvu
posestna razmerja
- pravni institut posesti: dejanska oblast nad stvarjo, s katero posestnik razpolaga, jo uporablja in uživa
- posest ni pravica, ampak dejstvo (dejansko stanje oz. okoliščina); za posest tudi ni ni pomembno, ali ima posestnik tudi pravico imeti stvar v posesti (primer tatu)
- pomembno vprašanje, koga štejemo za posestnika določene stvari à pravo posestniku zagotavlja zaščito pred odvzemom ali motnjami razpolaganja s stvarjo – zagotavlja mu posestno varstvo (možnost posestnika, da na sodišču uveljavlja varstvo svoje posesti)
- pravo na eni strani zagotavlja sodno pot, na drugi omejuje samopomoč oz. možnost, da posamezniki svojo posest zavarujejo sami, zunaj okvira sodne poti àomejevanje samovoljnega uveljavljanje zatrjevanih pravic (preprečitev posledic)
lastninska razmerja in zgodvinsko pojmovanje
zgodovinsko pojmovanje v lastnini ne vidi večnega in nespremenljivega pojava ali prirojene človekove pravice; lastnina se spreminja, pojmovno pa razlikujemo med lastnino v:
- sociološkem pomenu: razmerje med ljudmi glede na stvari
- ekonomskem pomenu: dejansko uživanje in razpolaganje s stvarjo
- pravnem pomenu: upravičenje, da s stvarjo na določen način ravnamo*
lastninska pravica
pravni odraz lastnine je lastninska pravica, ki združuje različna upravičenja ravnanja s stvarjo (imeti stvar v posesti, jo uporabljati, uživati in z njo razpolagati)
- obstajajo tudi pravice na tuji stvari (služnost, zastavna pravica)
- lastninska razmerja urejena v URS (33. člen; zasebna lastnina, dedovanje), ustava določa namen ureditve lastninskih razmerij (67. člen), saj zavezuje zakonodajalca k sprejetju zakona, s katerim bo določen način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in biološka funkcija – omejitve lastninske pravice)
- pri lastnini upoštevamo družbeni kontekst; uveljavijo se različna upravičenja glede na upravljanje in razpolaganje s stvarmi
- skozi zgodovino se je (glede na kaj je predmet lastnine, kdo je nosilec lastninskih opravičenj, na kakšen način lahko s stvarmi razpolagamo in na kakšen način pravo zaščiti tiste z lastninskimi upravičenji) razvilo več tipov ali oblik lastnine
oblike lastnine
osebna lastnina
zasebna (privatna lastnina)
družbena lastnina
osebna lastnina
razmerje med ljudmi glede na stvari za osebno (po)rabo; s predmeti osebne lastnine ne moremo ustvarjati nove presežne vrednosti (zadovoljujemo le osebne materialne in kulturne potrebe). Ne prinaša dobička (da pridemo do neke nove vrednosti). Monopol nad stvarjo.
- s predmeti osebne lastnine razpolaga samo lastnik (monopol), vsi drugi se morajo vzdržati posegov v last. pravico; lastnik lahko z osebnimi stvarmi prosto razpolaga (jih odsvoji, uniči … drugi ga pri tem ne smejo ovirati)
zasebna (privatna) lastnina
razmerje med ljudmi glede na proizvajalna sredstva, lastninska upravičenja glede teh sredstev pa so izključno v rokah posameznika oz. določene skupine ljudi à značilno dvoje: to je lastnina na sredstvih, s katerimi je ob združitvi s človeškim delom mogoče pridobivati novo vrednost in je monopolne narave (le posameznik ali skupina razpolaga s sredstvi in novimi vrednostmi – lastniki). Z njo je mogoče ustvarjati vrednost.
- individualna zasebna lastnina: pojavi se v obdobju suženjstva in liberalnega kapitalizma
- kolektivna zasebna lastnina: lastnina delniških družb in drugih kapitalističnih združenj, državna lastnina vzhodnih sužnjelastniških držav, specifični odnosi fevdalne lastnine, državna lastnina v socializmu in modernih kapitalističnih državah …
- državna lastnina primer kolektivne zasebne, saj ima monopol nad proizvajalnimi sredstvi država (lastniška pooblastila imajo določeni organi) àrazpolaganje s pravnimi sredstvi poteka posredno prek državnega mehanizma
družbena lastnina
razmerja med ljudmi glede na proizvajalna sredstva, v katerih ni nihče izključni razpolagalec s sredstvi (ni monopola upravljanja) àsredstva družbene lastnine upravljajo tisti, ki z njimi združujejo svoje delo (»tovarne delavcem«), ta družbeno-lastniški odnos (ideološki) pa naj bi omogočil družbenoekonomsko združitev neposrednih proizvajalcev s pravnimi sredstvi in rezultati dela (v Jugoslaviji, danes enoten koncept lastnine, družbene več ni, razlikovanje samo še zasebno-javno)
družbenorazvojni vidiki lastnine
danes dominira klasična zasebna lastnina, trg je svoboden, razmerja urejena s pogodbami
- če imamo državno lastnino ključnih proizvajalnih sredstev in strogo nadzorovan trg, ima osrednje mesto plan (plansko gospodarstvo, SZ), če pa prevladuje družbena lastnina na najpomembnejših proizvajalnih sredstvih, se pojavi izraz samoupravni sporazum oz. družbeni dogovor
- ob revolucionarnih družbenih spremembah se spreminjajo običajno tudi lastniški odnosi (postopoma, ne naenkrat; na proizvajalnih sredstvih, ne osebni lastnini), uspešnost spremenjenih oblik pa se meri s produktivnostjo
- v tradicionalnih družbah je bila na zemlji večinoma kolektivna lastnina, ki je bila dana v uporabo, v moderni dobi postane objekt individualne lastninske pravice
- v razvoju kapitalizma je v začetnem liberalnem obdobju prevladovala individualna zasebna lastnina, danes pa ob pravniški konstrukciji delniške družbe in točno določenih deležih fizičnih in pravnih oseb prevladuje kolektivna zasebna lastnina
lastnina brez titularja
povezava posamičnih in splošnih družbenih interesov v obliki delniške družbe bolj produktivna od fevdalizma ali modela družbene lastnine
- pri fevdalizmu in družbeni lastnini ni individualiziran titular lastnine, ker na ključnih proizvajalnih sredstvih ni oblikovana lastninska pravica, ampak le pravica uporabe, upravljanja, razpolaganja (dominium utile) oz. pravica dela z družbenimi sredstvi (upravljanje)
tranzicija
družbeni prehod iz socialističnega družbenopolitičnega in družbenoekonomskega sistema v sodobno kapitalistično oz. postindustrijsko družbo; proces, ki zajame konec 80-ih (20. st) socialistične države srednje in vzhodne Evrope (tudi Jugoslavijo oz. Slovenijo)
- kompleksen družbeni proces, spremembe se odvijajo na politični, ekonomski oz. gospodarski, normativni in vrednotni ravni
vrste tranzicij
- liberalizacija: uvajanje tržnih mehanizmov (Zakon o cenah, 1991)
- denacionalizacija: vračanje podržavljenega premoženja (pri nas potekala nacionalizacija po socialistični revoluciji) prvotnim lastnikom (Zakon o denacionalizaciji, 1991)
- privatizacija: prehod iz družbene v zasebno lastnino (Zakon o preoblikovanju podjetij, 1992, Stanovanjski zakon, 1991)
delovno razmerje definicja
družbeni odnos med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca
delovna razmerja (cilji, ureditev, itd.)
cilj sodobne zakonodaje o delovnih razmerij: vključevanje delavcev v delovni proces, zagotavljanje usklajenega poteka delovnega procesa in preprečevanje brezposelnosti
- podlaga za delovno razmerje je pogodba o zaposlitvi (pred tem še zakon in kolektivna pogodba), s katero se določajo pravice in obveznosti delavca (opravljanje dela, obveznost obveščanja, prepoved škodljivega ravnanja, obveznost varovanja poslovne skrivnosti, prepoved konkurence) in delodajalca (obveznost zagotavljanja dela, plačila, zagotavljanja varnih delovnih razmer in varovanja delavčeve osebnosti)
- pomembni tudi sindikati kot predstavniki delavske organizacije in pravica do stavke kot izraz nestrinjanja delavcev z delodajalcem
