Vodenje - 1. del in 2. del Flashcards
Kako Koren definira vodenje? Kaj po vključuje?
Vodenje zajema proces družbenega vplivanja, pri čemer posameznik (skupina) namerno uveljavlja vpliv nad drugimi ljudmi (skupinami), da oblikuje dejavnosti, odnose in cilje v organizaciji.
Vključuje ustvarjanje skupne organizacijske kulture ter komunikacijo in motivacijo zaposlenih.
Kako vodenje razumemo na področju VIZ (Medveš, Stare in Seljak, Hočevar)?
Potrebujemo širše razumevanje.
MEDVEŠ: Organizacija aktivnosti za višjo kakovost pedagoškega dela VIZ ustanove kot celote.
STARE IN SELJAK: »vodenje vzpostavlja odnos do posameznika in uresničevanje ciljev organizacije preko vplivanja na posameznika. V ospredju ni položaj ali herarhična nadrejenost, ampak dinamika in odnos.«
HOČEVAR:…vodja tisti, ki na svoje »sledilce« vpliva s svojim znanjem, sposobnostmi, obnašanjem in kompetencami.
4 osnovne sestavine vodenja
- VODJA
- SKUPINA
- ČLANI (njihove potrebe)
- OKOLJE
Teorija osebnostnih značilnosti
Ukvarjajo se s posamezniki, ki so vodili velike skupine (kazrizmatične vodje).
Izhajajo iz predpostavke, da so značajske lastnosti pogoj za uspešno vodenje. Poskušajo opredeliti prirojene lastnosti, ki vplivajo na način vodenja. Kasneje raziskovanje razširijo še na druge značinosti (telesne, socialne, delovne).
Opredelijo naslednje značilnosti:
- inteligentnost,
- odločnost,
- helikopterski pogled,
- družabnost itd.
Kritika: Ali lahko dobro vodjo opredelimo le z naborom pozitivnih lastnosti? Ali so lahko te lastnosti združene v eni osebi? – bistevna je interakcija med vodjo in tistimi, ki so vodeni. Vodjo moremo opredeliti onkraj njenih poz ali neg značilnosti.
Vedenjske teorije vodenja, kaj je stil vodenja in po čem ga presojamo?
Predpostavljajo, da lahko vedenje opazujemo in se vodenja lahko tudi naučimo. Premik k konceptu vodenja kot obliki dejavnosti.
Stil vodenja je način, s katerim vodja uveljavlja svojo moč in oblast, način, kako se vede do članov skupine. Gre za relativno trajen vzorec vplivanja na ljudi za vzjameno doseganje ciljev.
Pri vedenjskih teorijah vodenja gre za teorijo, kjer avtorji ne podajajo navodil, kako naj vodje ravnajo, ampak le vpisujejo glavne sestavine njihovega vodenja (v nekaterih okoliščinah je potrebno biti bolj usmerjen v ljudi, v drugih pa v naloge; ni pa ob tem nekih navodil, kako to narediti). Pomembno je torej naslednje: ni vodstvenega stila, ki bi deloval v vseh organizacijah in situacijah – gre za splet okoliščin.
Presojamo ga lahko glede na raven dopuščanja participacije podrejenih v procesu odločanja (avtokratski, demokratični, razpuščeni) in glede na orientiranost vodenja (k ljudem usmerjen ali k nalogam).
Avtokratski stil vodenja
Uporaba pozicijske moči, kaznuje, odloča, birokratski stil vodenja, formalna avtoriteta, stroga pravila in struktura, nadzor nad procesi odločanja, nadzor nad neformalnimi mrežami odnosov ipd.
Dajanje podrobnih navodil, ki se jih podrobno nadzira; npr. ravnatelj da podrobna navodila, ne dopušča avtonomnosti, ne posvetuje se s sodelavci pri sprejemanju odločitev.
Ta stil se opira na predpostavko, da je najučinkoviteje, če se vodja odloči in te odločitve sporoči svojim zaposlenim ter za njih tudi prevzame odgovornost.
Demokratični stil vodenja
Sodelovanje s skupino, timsko delo, zaposleni imajo več besede pri sprejemanju odločitev.
To pomeni, da mora biti vodja odprt, biti dostopen in da se zaveda ter odstopi od prepričanja, da je razdalja med njim in zaposlenimi tisti oporni steber, na katerem temelji njegova avtoriteta. Pogosto je prisoten strah, da če dopustimo sodelovanje, to hkrati pomeni izgubo avtoritete.
Prednost tega stila je v tem, da se z njim doseže, da ljudje dobijo tudi zaupanje vase in občutek, da so na šoli potrebni (primarne potrebe – potreba po potrditvi!).
Slabost tega stila je to, da je zamudno.
Razpuščeni stil vodenja
prepričanje, da bodo zaposleni sami našli najboljše odločitve. »Kar bo, pa bo.«
Gre za poverjanje s strani ravnatelja, ko samo opazuje, če vse poteka kot mora.
Rečemo lahko, da gre povsem v ljudi usmerjen stil vodenja.
V nekaterih situacijah je to stil, ki omogoča največje možnosti za razvoj teh posameznikov. A ta stil vodenja zahteva močno zavzete in odgovorne posameznike/zaposlene.
K ljudem usmerjeni stil vodenja
naslavljanje potreb zaposlenih, motiviranje ipd., a lahko se zgodi, da premalo posvečamo pozornost rezultatom, opravljanju nalog ipd.
K ciljem/nalogam usmerjen stil vodenja
izpostavljeno je, da se natančno razdelijo naloge med zaposlenimi, določa se delovne standarde, informira se delavce o zahtevah pri delu, načrtovanje dela ipd
Model mrežnega vodenja
Kombinira pristop k ljudem usmerjenega stila in k nalogam usmerjenega stila vodenja.
Teorija skupinske dinamike in vodenje
Gre za teorije skupinske dinamike, ki pomagajo razumeti proces vodenja.
Poudarja pomen potreb in skupinskega cilja.
Kako lahko opredelimo skupino?
Skupina nastane, ko se dva ali več ljudi združi z namenom doseči nek cilj, potrebnih je torej več oseb katerih odnose zaznamujejo interakcija/e ki poteka med njimi in se kaže v sodelovanju.
Teorije situacijskega pristopa oz. kontingenčnega pristopa (Fiedlerjeva kontingenčna teorija)
Preučevalci v vodenju izpostavljajo pomen situacije in okolja, na osnovi česar se je izoblikoval situacijski pristop vodenja, ki upošteva posebnosti vsakokratne situacije. Pristop izhaja iz predpostavke, da je uspeh vodenja odvisen od interakcije med kontekstom (situacijo), vodjo in vodenimi.
Teorije situacijskega pristopa temeljijo na podmeni, kakšne vodje naj bi potrebovali za neko določeno situacijo ali kaj naj bi vodje v danih okoliščinah počeli.
Fiedlerjeva kontingenčna teorija: predpostavlja, da je uspešnost samega vodenja odvisna od povezanosti situacijskih dejavnikov z načinom dela vodje; to pomeni, da je način vodenja najbolj učinkovit tedaj, ko je uporabljen v pravi situaciji.
Primarne potrebe
Za nas bodo najpomembnejše varnost, potrditev, sprejetost.
