Prehod v neonatalno življenje - respiratorni sistem Flashcards
Opiši surfaktant in njegovo vlogo!
Prvotni pljučni mešički (alveoli) so razviti že v 20. tednu gestacijske starosti, nato pa se do 26. tedna razvijejo še bronhioli, bogato obdani s kapilarami. Čeprav so encimi za sintezo fosfolipidov- lipoproteinov, ki so sestavni del surfaktanta, prisotni že od 18. tedna gestacije, pnevmociti tipa II, izločajo surfaktant šele od 26. tedna, po 30. tednu pa je to izločanje bolj intenzivno. Surfaktant je vlažilno sredstvo, ki zmanjšuje površinsko napetost, tako, da je sila, ki je potrebna za razširitev alveol manjša in se alveoli ob koncu izdiha ne sesedejo.
Dodajanje kortizola (deksametazona) materi pred porodom med 24. in 34. tednom gestacije, poveča izločanje surfaktanta znotraj 24 ur in lahko pripomore k zmanjševanju tveganja ali vsaj zniževanju resnosti RDS-ja. Nedonošenčki, zlasti tisti rojeni pred 28. tednom, imajo še nerazvite alveole z manj celicami tipa II, zato so bolj nagnjeni RDS-u, kar je tudi najpogostejši razlog za njihovo obolevnost in smrtnost. Pogostost dihalne stiske je tesno povezana z gestacijsko starostjo ob rojstvu, nanjo pa lahko vpliva tudi etnična skupina, spol (nedonošenčki moškega spola so bolj dovzetni) in zdravje matere.
Nedonošenčki, ki kažejo dihalne težave, lahko prejmejo surfaktant živalskega ali sintetičnega izvora preko endotrahealnega tubusa, da bi se pri njih zmanjšalo tveganje za razvoj dihalne stiske.
Opiši plodove dihalne gibe (FBM)!
V obdobju ploda, so pljuča napolnjena s tekočino, ki jo izloča pljučni epitelij; ta je ključna pri razvoju in rasti pljuč ter se izmenjuje z amnijsko tekočino. Plod izdiha pljučno tekočino v plodovnico. Plodovi dihalni gibi (FBM), so opisani kot gibanje prsnega koša, ki je usmerjeno v notranjost ter mu sledi trebušno gibanje navzven z gibanjem trebušne prepone, ki pa usmerja plodovnico v in izven pljuč. Te gibe lahko zasledimo tudi na ultrazvoku od prvega trimesečja dalje.
Dihalni gibi dominirajo podnevi, so pa odvisni tudi od trenutnega početja ploda. Plodova šibkost in vznemirjenost sta povezani tudi s slabšim dihalnim vzorcem; tih in globok spanec, ki ga spremlja tudi slabotnost, pa se navezuje na odsotnost dihalnih gibov. Adrenergične in kolinergične spojine, sinteza prostoglandinov in povišane vrednosti ogljikovega dioksida pri mami stimulirajo dihalne gibe, medtem ko so pa ovirani ob hipoglikemiji, kajenju, uživanju alkohola in pospeševanju poroda.
Kateri so dejavniki, ki pomagajo pri stimulaciji prvega vdiha?
Pri stimulaciji prvega vdiha sodeluje mnogo dejavnikov, vključno s temperaturo ozračja in stanjem okolice. Ob rojstvu sta prisotna blaga asfiksija ter acidoza, zaradi zaustavitve pretoka skozi popkovnico, kar privede do sprožitve dihalnega nagona. Respiracijo spodbudi tudi tipna stimulacija (dotiki), kot tista med porodom. Otroci, ki niso bili rojeni vaginalno, so bolj dovzetni za zadrževanje vode v pljučih in so tudi manj uspešni pri dihalnem preboju. Stisk prsnega koša pri vaginalnem porodu prispeva k iztisu tekočine iz zgornjih dihalnih poti; ta »vaginalni stisk« prsnega koša ustvari negativni pritisk, ki potegne zrak v pljuča in se ta raztegnejo.
Katera sta dihalna refleksa? Opiši ju!
Headov paradoksni refleks - gasping (inspiratorni povečevalni refleks: kjer napolnitev pljuč vzdraži inspiratorni center, ampak s tem stimulira nadaljnjo inspiracijo) in
Hering-Breuerjev refleks (kjer napolnitev pljuč zaznajo pljučni raztegovalni receptorji in ti onemogočajo inspiracijo in povečajo aktivnost ekspiratornega centra, da bi ta preprečil preveliko napihnitev pljuč).
Opiši sindrom dihalne stiske (RDS)!
glavni dejavnik → primankljaj surfaktanta (zaviranje sinteze surfaktanta: abnormalen pH, stres, neprimerna pulmonalna perfuzija)
dihalno stisko poslabša asfiksija
Visoka površinska napetost in dihalna stiska ovirata alveolarno raztezanje → deli pljuč se zaprejo, zato se hipoksija in hiperkapnija povečata → metabolna in respiratorna acidoza še nadaljnjo omejujeta produkcijo surfaktanta → hipoksemija povzroči vazokonstrikcijo pulmonalnih arterij, ki zavirajo pulmonalno perfuzijo in povečujejo možnost prehajanja iz desne v levo stran srca skozi foramen ovale in DA →lokalna ishemična škoda poškoduje tudi alveolarno tkivo in kapilarni endotelij → novorojenček poskuša vzdrževati primeren pretok zraka, zato pride do sprememb v pulmonalnem tlaku, to pa skupaj z nizko ravnjo proteinov v plazmi povzroči napačno porazdelitev tekočine v alveolih → fibrinogen v eksudatu se spremeni v fibrin in se nalaga, tako se alveolam debeli membrana → zadebeljena membrana in nabrana tekočina povišata difuzijsko razdaljo in ovirata izmenjavo plinov.
Otrok: pospešeno dihanje, večji vložen trud v samo dihanje, otrok godrnja, ima razširjene nosnice, znaki edema, cianoza
Tveganje za RDS: nedonošenčki, otroci diabetičnih mam, predporodne krvavitve, drugorojeni dvojček, moški spol
