XML Flashcards
Navedite glavne lastnosti razširljivega označevalnega jezika XML in istoimenskega formata datoteke, čemu je namenjen oz. kaj shranjujemo vanj ter kako je strukturiran
Razširljivi označevalni jezik XML (eXtensible Markup Language) je jezik za označevanje strukture in vsebine dokumentov, ki se uporablja za shranjevanje in izmenjavo podatkov med različnimi programi oz. aplikacijami, platformami, sistemi in napravami (direktno vnašanje v bazo podatkov od drugega uporabnika bi bila sicer boljša izbira, a ni vselej na voljo), kar je osnova za računalniško izmenjavo podatkov oz. EDI (Electronic Data Interchange). Taki dokumenti vsebujejo torej poleg samih podatkov tudi njihovo strukturo, kar si na primeru lahko predstavljamo kot tabelo, ki ima neko glavo z imeni stolpcev (struktura), temu pa sledijo vrstice s podatki. XML je razširljiv, kar pomeni, da omogoča uporabo povsem lastnih značk za označevanje podatkov, kakršne niso vnaprej predpisane, je pa res, da če želimo uspešno izmenjevati podatke med različnimi programi in napravami, da morajo ti med seboj uporabljati poenoteno strukturo oz. značke, ki jih običajno določi razvijalec neke aplikacije. Ko se nek konkreten primer uporabe XML z določenimi značkami uveljavi kot standard, seveda v njem ne moremo uporabljati katerekoli značke, ampak le dogovorjene, da ni težav s kompatibilnostjo. XML torej omogoča kreiranje poljubnih podatkovnih struktur. XML dokument je drevesno strukturiran. Parne značke določajo element oz. opisujejo pomen podatkov oz. strukturo (ki ga determinirata začetna in končna značka), ki ima neko vsebino (med obema značkama) in lahko so gnezdene ena v drugo (zato drevesna struktura, ker ima lahko nek element gnezdene elemente pod njim), vsebujejo pa lahko tudi atribute. Sam XML dokument vključuje le podatke in strukturo in ker je odprt format, je načeloma berljiv za človeka, a taka koda ni zelo pregledna, zato za prikaz in ogled takih dokumentov potrebujemo ustrezne aplikacije. Prikaz se ureja ločeno z uporabo CSS ali drugih tehnologij. XML format datoteke je primeren za shranjevanje različnih vrst podatkov, kot so na primer podatki e-računa, geolokacijski podatki oz. točke neke poti (datoteke .gpx), RSS novice, podatki o rezervacijah za izmenjavo med npr. hoteli in distribucijskimi sistemi, opisi izdelkov iz spletnih trgovin, ki se lahko uporabijo tudi za npr. sinhronizacijo s kakšnim sistemom za upravljanje zalog, konfiguracijski podatki za neko programsko opremo, vektorske slike (datoteke .svg), vsebine pisarniških oz. office dokumentov, vred z oblikovnimi in drugimi lastnostmi dokumenta (datoteke .docx, .xlsx in .pptx) in podobno, datoteka pa vidimo, da nima nujno končnice .xml, kar je odvisno od vrste podatkov v njej. Tudi nekatere mobilne aplikacije bazirajo na XML oz. je v njih definiran izgled uporabniškega vmesnika in postavitev zaslonskih elementov (npr. gumbi, besedilna polja). Mimogrede HMTL je podoben (označevalni) jezik, a ni nadomestek za XML, ker se uporablja za drug namen (spletne strani), uporablja pa se le standardizirane oz. točno vnaprej določene značke
Kaj se shranjuje v datoteko v XML formatu in navedite kakšno konkretno aplikacijo oz. primer, katerega osnova je XML ter navedite kaj konkretno se v tem primeru shranjuje v tako datoteko!
Sam XML dokument vključuje le podatke in strukturo in ker je odprt format, je načeloma berljiv za človeka, a taka koda ni zelo pregledna, zato za prikaz in ogled takih dokumentov potrebujemo ustrezne aplikacije. Prikaz se ureja ločeno z uporabo CSS ali drugih tehnologij. XML format datoteke je primeren za shranjevanje različnih vrst podatkov, kot so na primer podatki e-računa, geolokacijski podatki oz. točke neke poti (datoteke .gpx), RSS novice, podatki o rezervacijah za izmenjavo med npr. hoteli in distribucijskimi sistemi, opisi izdelkov iz spletnih trgovin, ki se lahko uporabijo tudi za npr. sinhronizacijo s kakšnim sistemom za upravljanje zalog, konfiguracijski podatki za neko programsko opremo, vektorske slike (datoteke .svg), vsebine pisarniških oz. office dokumentov, vred z oblikovnimi in drugimi lastnostmi dokumenta (datoteke .docx, .xlsx in .pptx) in podobno, datoteka pa vidimo, da nima nujno končnice .xml, kar je odvisno od vrste podatkov v njej. Tudi nekatere mobilne aplikacije bazirajo na XML oz. je v njih definiran izgled uporabniškega vmesnika in postavitev zaslonskih elementov (npr. gumbi, besedilna polja). Mimogrede HMTL je podoben (označevalni) jezik, a ni nadomestek za XML, ker se uporablja za drug namen (spletne strani), uporablja pa se le standardizirane oz. točno vnaprej določene značke.
Primerjajte med seboj HTML in XML ter kaj jim je skupnega in kaj je bistvena razlika oz. za kaj se koristi enega in drugega!
Tako HTML, kot XML, sta oba označevalna jezika. Oba torej temeljita na značkah. Z značkami definiramo vsebino, ki se nahaja med njimi, da se ve za kakšen element gre. Oba jezika lahko vsebujeta atribute za dodajanje dodatnih informacij elementom. Razlika je v tem, da je HTML namenjen za izdelovanje in shranjevanje spletnih strani, njegovo kodo pa znajo brskalniki ustrezno prikazati uporabnikom (berljivo in oblikovano). HTML ima že vnaprej določeno strukturo oz. značke in ne moremo uporabljati nekih svojih. XML pa je namenjen shranjevanju podatkov in njihove strukture, večinoma za potrebe izmenjave podatkov med različnimi sistemi. XML nima vnaprej določene strukture oz. omogoča povsem lastne značke.
Kaj je RSS oz. kaj omogoča? Kdaj je to smiselno uporabiti oz. kakšne lastnosti mora imeti neka spletna stran, za katero ga izdelamo?
RSS (Really Simple Syndication) je tehnologija, ki omogoča avtomatsko distribucijo novic neke spletni strani, tako da se lahko uporabniki naročijo nanje in z ustrezno programsko opremo oz. odjemalcem oz. bralnikom oz. agregatorjem (lahko kar brskalnik) spremljajo take novice na enostaven način in prikazane v poenoteni pregledni obliki, brez obiska teh spletnih strani. RSS datoteka oz. kanal oz. feed vsebuje torej novice in povezave do spletnih strani s polnim prispevkom, bazira pa na XML formatu. RSS uporabnikom omogoča, da na enem mestu agregirano spremljajo vedno nove in osvežene objave iz več spletnih strani, namesto da bi obiskovali vsako spletno stran posebej. Na RSS novice se lahko naroči tudi spletna stran, kar pomeni, da se znotraj neke spletne strani prikazujejo novice iz nekega RSS kanala (novice vdelamo neposredno v spletno stran), ki sploh ni nujno od iste organizacije. RSS je smiselno uporabiti za spletne strani, ki pogosto objavljajo nove vsebine oz. novice, kar so razni novičarski portali, lahko pa konec koncev tudi kakšna večja turistična destinacijska organizacija. Da se pa neka spletna stran naroči na nek RSS kanal, pa je lahko primer hotel, ki na svoji spletni strani prikazuje novice iz destinacijskega portala svoje regije
Na katera dva načina lahko prikažemo oz. uporabimo neke vsebine iz RSS oz. kje vse se lahko prikazuje? Če ga uporabljamo za potrebe lastne spletne strani in damo tam povezavo do njega, kako lahko uporabniki spremljajo tovrstne vsebine oz. katero programsko opremo lahko uporabijo?
RSS datoteka oz. kanal oz. feed vsebuje torej novice in povezave do spletnih strani s polnim prispevkom, bazira pa na XML formatu. RSS uporabnikom omogoča, da na enem mestu agregirano spremljajo vedno nove in osvežene objave iz več spletnih strani, namesto da bi obiskovali vsako spletno stran posebej. Na RSS novice se lahko naroči tudi spletna stran, kar pomeni, da se znotraj neke spletne strani prikazujejo novice iz nekega RSS kanala (novice vdelamo neposredno v spletno stran), ki sploh ni nujno od iste organizacije. RSS je smiselno uporabiti za spletne strani, ki pogosto objavljajo nove vsebine oz. novice, kar so razni novičarski portali, lahko pa konec koncev tudi kakšna večja turistična destinacijska organizacija. Da se pa neka spletna stran naroči na nek RSS kanal, pa je lahko primer hotel, ki na svoji spletni strani prikazuje novice iz destinacijskega portala svoje regije
Kaj vsebuje RSS datoteka in kakšna je njena osnovna struktura
njena struktura pa je sestavljena iz dveh glavnih delov, in sicer uvodnega kanala (channel) in nato v nadaljevanju iz več posameznih novic (items). Kanal vsebuje osnovne informacije o vsebini RSS datoteke, kot so naslov celega kanala novic, njegov kratek opis in povezava do osnovne spletne strani, dodatno pa lahko vključuje še sliko, kategorijo in druge poljubne oz. neobvezne elemente. Novice pa vključujejo naslov, opis in povezavo do dotične objave oz. spletne strani, dodatno pa lahko vključuje še sliko, avtorja, ključne besede in druge poljubne oz. neobvezne elemente. Vsi ti elementi imajo vsak svojo RSS oz. XML značko.
Kaj pomeni izraz RIP (oz. po angleško EDI) in kako je z njim povezan XML?
To je delno opisano že pri enem od prejšnjih vprašanj. Gre za standard za izmenjavo poslovnih dokumentov med računalniškimi sistemi različnih organizacij. Namenjen je avtomatizaciji poslovnih procesov, saj omogoča preprosto, hitro in zanesljivo računalniško izmenjavo podatkov (RIP) med različnimi računalniškimi sistemi. XML je s tem povezan, ker se lahko uporablja kot enoten format za kodiranje in strukturiranje podatkov, ki se izmenjujejo na tak način, pa da ga lahko različni računalniški sistemi brez težav preberejo in obdelajo. S tem se izognemo težavam, ki bi nastale zaradi uporabe različnih formatov in kodiranj podatkov med različnimi sistemi.
Opišite kaj dejansko je e-račun!
E-račun je elektronski račun, ki nadomešča klasičen papirni račun. Gre za elektronski dokument, ki ga izdajatelj pošlje prejemniku preko elektronskih kanalov (npr. preko elektronske pošte, spletne aplikacije, elektronskega bančništva). E-račun ima enako pravno veljavnost kot klasični papirni račun in vsebuje enake podatke (številko računa, datum, opis storitev ali izdelkov, cene, zneske, DDV in drugo). E-računi omogočajo učinkovitejše in hitrejše izmenjavo računov med različnimi računalniškimi sistemi oz. poslovnimi aplikacijami tipa ERP (Enterprise Resource Planning) oz. avtomatizirano e-poslovanje ter zmanjšanje stroškov in obremenitve okolja zaradi uporabe papirja. Poleg tega omogočajo tudi boljši nadzor nad poslovanjem, saj so e-računi enostavneje in hitreje dostopni ter omogočajo avtomatsko obdelavo (prepoznavanje in razumevanje podatkov iz e-računa), evidentiranje in arhiviranje podatkov. E-račun bazira na XML formatu in le to je dejansko e-račun. V osnovi XML ni namenjen pregledovanju s strani uporabnikov direktno v izvorni obliki (namenjen je strojnemu branju), ampak se uporabi ustrezno aplikacijo za prikaz (obstajajo tudi spletne aplikacije za ta namen, npr. www.eracuni.si/vizualizacija), ki zna ustrezno vizualizirati oz. prikazati tak e-račun in omogoča tudi izvoz v obliki pdf. Ali pa se e-račun kar uvozi v npr. ERP. Pošiljatelj s svojim ERP enostavno ustvari ter posreduje e-račun in ne rabi poznati standarda za njegovo oblikovanje (pri nas e-SLOG), prejemnik pa ga enostavno uvozi v svoj ERP, spet brez potrebe po poznavanju standarda, sledi pa potrditev računa s strani odgovorne osebe in izvršitev plačila. Oba podatke iz e-računa v svojem ERP vidita na uporabniku prijazen način. Pošiljatelji e-računov pogosto priložijo tudi pdf datoteko, v kateri je e-račun vizualiziran za ogled s strani uporabnikov, posebej če slednji želijo preveriti kakšne podrobnosti, ampak to je le dodana datoteka za človeka, dejanski e-račun pa je lahko le v XML formatu in se avtomatsko obdela v npr. ERP.
Komentirajte povezavo med e-računom in XML!
E-račun bazira na XML formatu in le to je dejansko e-račun. V osnovi XML ni namenjen pregledovanju s strani uporabnikov direktno v izvorni obliki (namenjen je strojnemu branju), ampak se uporabi ustrezno aplikacijo za prikaz (obstajajo tudi spletne aplikacije za ta namen, npr. www.eracuni.si/vizualizacija), ki zna ustrezno vizualizirati oz. prikazati tak e-račun in omogoča tudi izvoz v obliki pdf. Ali pa se e-račun kar uvozi v npr. ERP. Pošiljatelj s svojim ERP enostavno ustvari ter posreduje e-račun in ne rabi poznati standarda za njegovo oblikovanje (pri nas e-SLOG), prejemnik pa ga enostavno uvozi v svoj ERP, spet brez potrebe po poznavanju standarda, sledi pa potrditev računa s strani odgovorne osebe in izvršitev plačila. Oba podatke iz e-računa v svojem ERP vidita na uporabniku prijazen način. Pošiljatelji e-računov pogosto priložijo tudi pdf datoteko, v kateri je e-račun vizualiziran za ogled s strani uporabnikov, posebej če slednji želijo preveriti kakšne podrobnosti, ampak to je le dodana datoteka za človeka, dejanski e-račun pa je lahko le v XML formatu in se avtomatsko obdela v npr. ERP.
Komentirajte ali mora biti e-račun obvezno elektronsko podpisan! Pojasnite kaj je e-podpis in kaj digitalno potrdilo ter kako sta povezana!
E-račun je praviloma tudi elektronsko podpisan z e-podpisom. E-podpis je digitalni podpis, ki se ustvari s pomočjo digitalnih kvalificiranih potrdil oz. certifikatov. Pri podpisu se uporabi naš zasebni ključ (ki ga imamo le mi), ki poskrbi za šifriranje (varnost), za preverjanje podpisa pa je prejemnikom na voljo naš javni ključ iz našega certifikata. Digitalno potrdilo oz. certifikat izda akreditirana organizacija oz. izdajatelj certifikatov in potrjuje identiteto imetnika, je njegov identifikacijski dokument v elektronski obliki in vsebuje nekatere njegove osebne identifikacijske podatke, podatke o izdajatelju potrdila, veljavnost potrdila in podobno (podobno kot sicer klasična osebna izkaznica v analognem svetu). Mimogrede, certifikati so uporabni tudi za druge namene, ko je potrebna identifikacija (podpis e-pošte, e-poslovanje oz. dostop do raznih spletnih storitev - zVEM, e-Sodstvo, eDavki, nekatere e-banke…).
Komentirajte ali je skeniran podpis enako kot elektronski podpis!
Kaj je elektronski podpis je opisano že pri prejšnjem vprašanju, skeniran podpis pa je le digitalna slika podpisa in nikakor ni isto oz. ni njegov nadomestek, tudi ni pravno veljavna oblika podpisa, saj ni preverljiv ali verificiran s strani neodvisne tretje osebe. Lahko se v kakšen dokument doda zaradi lepšega izgleda oz. se lahko kot slika vključi tudi v sam elektronski podpis, spet le zaradi lepšega izgleda.
Kateri dve različici digitalnih potrdil oz. certifikatov imamo in čemu sta namenjeni ena in druga?
Prva različica so osebna digitalna potrdila oz. certifikati, kot so opisani že pri enem od prejšnjih vprašanj. Druga različica pa so digitalna potrdila oz. certifikati, ki se uporabljajo za zaščito oz. preverjanje istovetnosti oz. identitete spletnih strežnikov oz. spletnih strani (vsebujejo informacije o spletnem strežniku, vključno z imenom domene in imenom organizacije), z uporabo protokola HTTPS, ki podpira šifriranje prenesenih podatkov iz strežnika k uporabnikovem brskalniku (protokola TLS/SSL), pa dobimo celovito varnost in zaščito. Na ta način lahko potem naši brskalniki oz. mi zaupamo nekemu strežniku, če je certifikat izdal zaupanja vreden overitelj. Obiskovalci spletnih strani tako pridobijo zaupanje do strežnika in s HTTPS dodatno pri komunikaciji uporabijo varno oz. šifrirano prenašanje podatkov.
