USTNI IZPIT Flashcards
KRATEK VODIČ SKOZI LABIRINT TEORIJ UČENJA – teorije učenja in njihovi predstavniki, in kera se meni zdi najboljša in zakaj
Behaviorizem je smer v psihologiji, ki se osredotoča na zunaj opaznega vedenja in gleda na učenje kot ustvarjanje zvez med dražljaji in reakcijami. Eden izmed radikalnih behavioristov je bil Skinner, ki je opredelil učenje kot razmeroma trajno spremembo v vedenju, ki jo lahko odkrijemo z opazovanjem, in nanj vplivamo s podkrepitvijo, ki sledi vedenju. Podkrepitev je v tem modelu posledica, ki sledi določenemu vedenju in poveča možnost, da se bo vedenje pojavilo. Pri tem je pozitivni podkrepitev dražljaj, ki zadovoljuje neko biološko potrebo (po hrani, pojači) ali izpeljani potrebo (pohvala, informacija o pravilnosti). Negativna podkrepitev pa je stanje, ki se mu ogranizem želi izogniti. Skinnerjev model imenujemo operativno ali instrumentalno pogojevanje, ker je akcija ogranizma operacija in hkrati sredstvo za dosego cilja.
Primer pri motivaciji: učenec bi aktivnost, za katero je pozitivno podkrepljen v npr. obliki pohval. Taka povratna informacija ima poleg spoznavne tudi motivacijsko funkcijo, saj spodbudi učenca, da vztraja pri nalogah in se trudi da bi dosegel čimveč pravilnih rešitev. To ni nič slabega, problematično pa je, če celotno človekovo motivacijo gledamo skozi behavioristična očala. To pomeni, da človek ne deluje iz nobenih notranjih pobud, ampak je v motivacijskem pogledu tabula rasa; da oblikujemo njegovo vedenje izključno s sistemom nagrad in kazni.
Kognitivizem je biološka smer, ki poudarja pomen človekovih notranjih mentalnih, predvsem spoznavnih procesov (predznanja, ciljev, pričakovanj) pri učenju ter doseganje globjega razumevanja.
Preberi: kognitivni pogled na učenje
3 pristopi poučevanja pojmov in konkretno kdaj se uporabi kakšnega in zakaj?
Pojmi so hkrati enote in orodja mišljenja, organizirajo naše izkušnje in dajejo osnovo za posploševanje in zahtevnejše miselne operacije. Oblikovanje pojmov pomeni razvrščanje po bistvenih značilnostih, primerjanje več posameznih predstavnikov in ugotavljanje, kaj imajo skupnega in kaj se razlikuje. Poznamo več vrst pojmov:
Konkretne in abstraktne
Primarne (čutom dostopni) in sekundarne (izpeljane iz primarnih)
Konjuktivne (znaki seštevajo) in diskonjuktivne (izražajo odnose)
Preprosti in zapleteni
Teorija abstrakcije: pojem oblikujemo z izločanjem bistvenih skupnih lastnosti iz množice podobnih predmetov. Pri tem je treba razlikovati med bistvenimi in nebistvenimi lastnostmi. Bistvene lastnosti posplošimo na vse predstavnike.
Teorija prototipa: pojme oblikujemo na osnovi prepoznanja prototipa (predstavnika), ki združuje največ značilnih lastnosti. ta teorija je dobra zlasti za proučevanje konkretnih pojmov, vendar je treba paziti, da ne ostanemo le pri prototipu.
Kaj pridobimo s tvorjenjem pojmov? Red in organizacijo, ekonomičnost, prepoznavamo stvari, predmete in pojave, omogočajo šolsko učenje. Ampak s tvorjenje in uporabo pojmov tudi marsikaj zgubimo: neposredna izkušnja postane siromašnejše (določajo, kaj bomo opazili), povzroči statičnost (pojavi pa tudi pojmi se stalno spreminjajo), nevarnost verbalizma (učenci ponavljajo neko besedno brez prave vsebine).
Konkretne pojme običajno poučujemo s primeri (induktivno), abstraktne pa z definicijami (deduktivno). Konstuktivisti pa poudarjajo, da moramo najprej ugotoviti, kakpna so obstoječa pojmovanja oz. ideje o določenem pojmu, in jih potem po potrebi oblikovati.
Poučevanje pojmov s primeri (faze niso nujne):
- Učitelj se odloči za cilj (ali pojem morajo prepoznati ali ga znajo tudi uporabiti)
- Učitelj predstavi značilnosti pojma
- Določi predpogoje (kaj morajo učenci že znati, da bodo tudi ta pojem ustrezno prepoznali)
- Ugotovi predznanje
- Učitelj pove besedni izraz, če ga učenci še ne poznajo.
- Učitelj pove nekaj uvodnih pozitivnih primerov (prototipi) in še nekaj negativnih pojmov (pomaga pri diferencijaciji)
- Faza utrjevanja – predloži + in – primere, pomešane med seboj.
- Učitelj oblikuje definicijo
- Novi naučeni pojem se uvrsti v mrežo sorodnih pojmov
Poučevanje pojmov prek definicij (takrat ko so sposobni otroci formalno logičnega mišljenja – 12. leta naprej):
- Učencem posredujemo definicijo
- Ugotoviti je treba, ali obvladajo vse pojme, ki definicijo sestavljajo.
- Učencem povemo nekaj tipičnih primerov
- Preverimo, ali učenci pojem obvladajo.
Tri fazni spomin, kaj lahko iz tega izpeljemo + učiteljevo snovanje
Model sta razvila Atkinson in Shiffrin po analogiji delovanja računalnika. Ta kognitivni model skuša razložiti, kaj se dogaja z določenim dražljajem oz. informacijo od takrat, ko jo sprejmemo, uskladiščimo, predelamo, do takrat, ko jo spet prikličemo in uporabimo. Velik poudarek je na vmesnih procesih.
- Trenutni spomin – to je faza selekcije ali izbora dražljajev, ki bodo šli v obdelavo. Zanimivo je, da le majhno število iz množice dražljajev uspe pod vplivom selektivne pozornosti prebiti naprej, da se za nekaj sekund obdržijo v trenutnem spominu. To je neke vrste varnostni filter, ki ščiti duševnost pred poplavo vstisov. Le dražljaj, ki zbudi pozornost, se prebije v kratkotrajni spomin. Že obstoječe sheme določajo, kakšen pomen pripisujemo prihajajočim dražljajem in kako jih organiziramo.
- Kratkotrajni spomin – nahajajo senzorna registra prihajajoče informacije prihajajoče informacije, in sicer od nekaj trenutkov do 20 sekund. Vanj vključimo tudi informacije iz dolgotrajnega spomina. Takrat ima tudi funkcijo delovnega spomina. V njem začasno shranjujemo, predelujemo, urejamo in izbiramo trenutno aktualne informacije. značilnost kratkotrajnega spomina je, da je njegova kapacitete razmeroma omejena, v njem skladiščimo podatke približno v taki obliki, kot smo jih sprejeli in je pretežno slušen. Kapaciteta kratkotrajnega spomina znaša približno sedem med seboj nepovezanih enot. Otroci naprimer imajo 4 enote (individualne razlike).
a. Delovni spomin je tisti del kratkotrajnega spomina, ki je na voljo za mentalne operacije med razmišljanjem in reševanjem problemov. Tu se srečujejo informacije s tistim, ki jih prikličemo iz dolgotrajnega spomina. Učitelj naj bi znal zbujati in vzdrževati pozornost za pomembne dražljaje oz. da sploh pridejo v kratkotrajni spomin. Pomagajo že besede, npr. sledi nekaj pomembnega, presenečenje, variiranje. Monotonija je največji nasprotnik pozornosti; prava mera napetosti z aktiviranjem zunanjih in notranjih dražljajev spodbudi pozornost in jo vzdržuje.
b. Če preveč zasujemo z pomembnimi informacijami, hitro preobremeni njihov delovni spomin. Dobri predavatelji svoj monolog prekinjajo z vložki dialoga ali nalog v zvezi s predavanji. Pomembno je vse, kar podaljšuje z razumevanjem ter prenos iz kratkotrajnega v dolgotrajni spomin.
c. Prehod iz kratkotrajnega v dolgotrajni spomin je lažji, če lahko novo gradivo navežemo ali obseimo na že obstoječe pojme, če ga grupiramo v strukturo, sistem ali mrežo, ki ima že označeno lokacijo. Takšni ukrepi olajšujejo tudi kasnejši priklic naučenega. - Dolgotrajni spomin naj bi imel neomejeno kapaciteto. Glavni problem ni skladiščenje v smislu pomanjkanja prostora, ampak tudi skladiščenje, ki omogoča priklic kadar določeno informacijo potrebujemo. Kognitivne raziskave menijo, da imamo v dolgotrajnem spominu več sestavin:
a. Čutni spomin
b. Motorični spomin (gibalni ali kinestetični)
c. Podzavestni spomin
d. Epizodični (dogodki v zaporedju, skupaj s čutnimi vtisi in čustvi, ki so jih spremljali. Tako se spomnimo praznovanja rojstnega dne, filmskega večera) in semantični spomin (besedno oz. simbolično znanje, v obliki med seboj povezanih jezikovnih izjav; izjave vsebujejo dejstva, pa tudi pojme in odnose med njimi v obliki pojmovnih mrež.
Za uspešno zapomnitev in priklic je treba znanje organizirati v določen sistem. To naredi učenec sam ali mu ponudimo pri pouku. Razvrščenje podatkov v sistemu olajša priklic, učencu omogočijo učinkovito strategijo iskanje. Čim jasnejše spominske strukture, naj ne bodo večje kot 5 enot (KS).
Psihomotorično učenje na primeru in dva pristopa
Običajne faze v pridobivanju spretnosti so: spoznavna faza je lahko razlaga ali demonstracija pravilnega izvajanja, npr. pri učenju smučanja; faza učenja je utrjevanje spretnosti z vajo in ponavljanjem. V fazi avtomatizacije se utirijo nove živčne poti, kontrola se prenese na ekstrapiramidalni živčni sistem.
Pogoji pridobivanja spretnosti: stičnost (povezovanje tistih delov spretnosti, ki sodijo skupaj). Vaja ali ponavljanje so nujen sestavni del učenja, podkrepitev (povratna informacija).
UČENJE Z OPAZOVANJE:
Faza pozornosti – usmerjanje učenčeve pozornosti na pomembne vidike izvajanja
Faza zapomnitve predvsem vizualni in epizodični spomin
Faza reprodukcije pomeni aktivno izvajanje na novo naučenega
Faza motivacije – naučeno z opazovanjem je potrebno pozneje uporabiti.
Bandura: značilnost modela, značilnost situacije, osebnostne lastnosti posameznika
Primer proceduralnega, strateškega in deklerativnega znanja, ki si se ga naučil
Deklerativno znanje: vedeti, da – Vem, da je Gardner razvil model mnogoterih inteligentnosti.
Proceduralno znanje: vedeti, kako – vem, kako uporabiti
Strateško znanje: vedeti, kdaj uporabiti različni stil vodenja (direktivni, inštruktorski, vodeni,…)
Predstaviti merske karakteristike in kako jih zagotavljamo in kako preverimo, da smo jih zagotovili
Ocenjevanje lahko pojmujemo kot neke vrste posredno merjenje, pri katerem izražamo sodbo o stopnji učenčevega znanjav obliki ocene na večstopenjski ocenjevalni lestvici. Kot vsako merjenje naj bi tudi ocenjevanje imelo čimboljše t.i. merske karakteristike. Med glavne sodijo: veljavnost, zanesljivost in objektivnost. Dodatne pa so še: občutljivost, ekonomičnost, usmrjenost (standardiziranost).
Veljavnost – ena najpomembnejših, ocena je vsebinsko veljavna, če res zajame vse to, kar smo želeli izmeriti. Postopek preverjanja je veljaven tudi, če obsega vse pomembne vsebine in cilje določenega izseka učnega načrta. Veljavnost je na primer ogrožena, če je pri pouku slovenskega jezika pomemben cilj pisnega izražanja, v ocenjevalni postopek pa je zajeto predvsem prepoznavanje slovničnih pravil.z izboljšanje veljavnosti si pomegamo z razvnimi taksonomijami.
Zanesljivost – točnost, natančnost. Najpreprostejši način preverjanja zanesljivosti je večkratno merjenje in primerjanje. Zanesljivost bo večja če so vprašanja jasna in enoznačna in če ima čimbolj natančno določene kriterije ocenjevanja.
Objektivnost – merjenje je objektivno, če je ocena odvisna samo od merjene značilnosti. Običajno jo ugotavljamo tako, da isti izdelek damo v oceno več različnim ocenjevalcem.
Občutljivost – če zajemamo tudi manjše razlike v znanju, občutljivost je odvisna tudi od dolžine preizkusa in njegove težavnosti. Občutljivost uravnavamo z izborom nalog (večina nalog srednja težavnost)
Ekonomičnost – upoštevati je treba čas učiteljev in učencev
Moralno presojanje – tri pristopi
Izkustveni pristop – izkušnje so lahko prave ali simulirane; med slednje spadajo igre vlog in simulacije. Izkušnja najprej ni vezana na razlago, osredotoči se le na vzbujanje prijetnih občutkov in čustev občudovanja, čudenja, spoštovanja. Analiza, razlaga, definiranje – vse to sledi pozneje. Tak pristop je možen tudi pri umetnosti.
Spoznavni pristop – razgovor o nasprotnih stališčih, učence soočimo z različnimi trditvami (trditve so velikokrat vezane na učno snov, ustrezna literatura npr.)trditve najprej opredelijo vsak sam, nato pa v skupini soglasno izberejo bolj ali manj sprejemljive in pomembne za repitev določenega problema. Posebno učinkovito je, če vsaka skupina prikaže rezultate razvrstitve trditev na karticah, razvrščenih v obliki romba
Razvija kritično mišljenje, ki je pomembna sestavina moralnega učenja.
Akcijski pristop – npr. prostovoljno delo predstavlja tipičen primer takšne akcije. Če je dobro pripravljeno in vodeno, predstavlja dragocen vir izkušenj. Npr. boljša ureditev igrišč, ozaveščanje prebilalcev o okoliščinskih problemih. Gre za delovanje v resničnem okolju, izkušnje pa skrbo načrtujejo in potem analizirajo in ovrednotijo.
Med njimi ni vedno jasne meje.
Izkustveno učenje (faze, Kolbov krog) in načrtovanje konkretne aktivnosti izkustvenega učenja
Kolb pravi, da je izkustveno učenje vsako učenje v neposrednem stiku z resničnostjo, ki jo poučuje. Gre za neposredno srečanje s pojavom, ne za razmišljanje o takem pojavu ali o možnosti, da bi kaj naredili v resnični situaciji. Pri izkustvenem učenju ima osrednjo vlogo celovita osebna izkušnja. Ukvarjal z vprašanjem, kako neposredno izkušnjo povezati z razmišljanjem, saj za globje učenje ne zadostuje raven posamične izkušnje. Iz izkušnje se moramo znati učiti in jo ob tem povezati z že obstoječim znanjem. Po Kolbu poteka človekovo učenje v prepletanju dveh dimenzij spoznavanja: prvo označuje neposredno doživljanje na eni in abstraktno razmišljanje na drugi strani. Druga dimenzija pa gre od razmišljujočega opazovanja pojavov do aktivnega poseganja vanje. Pri uspešnem učenju gre za stalno krožno – ciklično pregajanje med temi ravnmi. Pri tem ni tako pomembno, pri kateri stopnji začnemo – pomembno je, da jih med učenjem povezujemo. Izkustveno učenje je učenje, ki skuša povezati neposredno izkušnjo, opazovanje, spoznavanje in ravnanje v neločljivo celoto. Ljudi spodbudi, da simulirajo vedenje ob določenem konfliktu in potem analizirajo svoje ravnanje ter doživljanje in ga povežejo s teoretičnim znanjem. Celosten proces (čustva, čuti, mišljenje, delovanje). To je proces, ki poteka celo življenj: pridobivanje znanja, specializacija in integracija.
Načrtovanje konkretne aktivnost:
- Načrtovanje učne izkušnje (potrebe, pripravljenost učencev)
- Uvodna faza (jasna navodila, ustvarjanje pravega vzdušja)
- Faza aktivnosti (pozorno sprejemanje procesa, neizogibno poseganje)
- Faza analize (vodja jo usmerja z vprašanji, kaj se je dogajalo in kako so to udeleženci doživljali)
- Faza povzetka in transfera ( dogajati povezati s cilji, kaj so udeleženci pridobili, kako bi to uporabili v drugih situacijah)
- Faza ovrednotenja (kaj je bilo dobro in kaj bi lahko izboljšali)
