Stara vprašanja Flashcards
Opiši akcijsko raziskovanje
- partnerski odnos raziskovalci – pedagoški praktiki (praktiki soustvarjalci in soizvajalci; pomembna praktikova refleksija lastne prakse)
- ni toge delitve dela (raziskovalci – praktiki)
- spreminjanje raziskovalnega polja med raziskovalno-inovacijskim procesom (učenje na osnovi sprememb, sprotno modificiranje začetnih raziskovalnih vprašanj in hipotez)
- celostni pristop k pojavom (medsebojna povezanost, odvisnost, protislovnost, razvojnost)
- osredotočiti se na bistveno (redukcija zaželene kompleksnosti sprememb in V&I polja
- vključenost v sam inovacijski proces
- v splošnem bolj usmerjeno v kvalitativno metodologijo
Kakšni so kriteriji za presojanje kakovosti opazovanja? Denzin - 7 dejavnikov s katerimi se preverja notranja veljavnost ugotovitev opazovanja.
Raziskovalec mora pred oblikovanjem končnega poročila o opazovanju preveriti, koliko so na ugotovitve vplivali naslednji dejavniki: zgo ozadje, razvoj proučevanih oseb, predsodki, ki jih imajo proučevane osebe, navzočnost proučevanih oseb, reaktivni učinki opazovalca, spremembe v opazovalcu in značilnosti položaja, v katerem je opazovanje potekalo.
Kaj so personalizirana vprašanja?
Personalizirana vprašanja uporabljamo v anketah, so pa način večanja veljavnosti in zanesljivosti v le tej. Naslovljena so neposredno na tistega, ki odgovarja zato s tem dobimo bolj točne podatke.
Primer personaliziranega: Ali si se, odkar imaš volilno pravico, udeležil vseh volitev za župana svojega mesta?
Primer nepersonaliziranega: Ali meniš, da se mladi, ko pridobijo volilno pravico redno udeležujejo volitev za župana?
Iz katere metodološke paradigme se je razvil standardiziran intervju? Kaj je namen standardizacije?
Standardiziran intervju ali tudi ustni vprašalnik predstavlja zaprto strukturirano pogovorno situacijo.
Vprašanja in možni odgovori so vnaprej pripravljeni in za vse inturvjujanve enotni, kot tudi navodila, ki jih prejmejo in način zapisovanja odgovorov spraševalca.
Spraševalec je nevtralen in na noben način ne izraža svojega stališča.
Tak način intervjujanja je bolj pogost na velikih vzorcih, v kvantitativnem raziskovanju in pa takrat, ko želimo raziskovati populacijo, ki na pisni vprašalnik nebi mogla odgovarjati (otroci, slepi, starejši…).
S temi pogoji zelo pridobimo na standardiziranosti intervjuja kar pomeni, da rezultate lahko primerjamo med seboj in jih kvantitativno obdelamo ter kasneje posplošimo na osnovno množico.
Metoda snežne kepe (Vogrinc)
Pri vzorčenju s pomočjo snežene kepe raziskovalec poišče eno osebo, za katero ve ali predpostavlja, da pozna preučevano tematiko (je npr. članica določene skupine, ki jo raziskovalec proučuje, ima natanko določene značilnosti, potrebne informacije). Nato pa to osebo prosi, naj mu priporoči naslednjo osebo itd. Pri vsakem naslednjem stiku raziskovalec osebo vpraša po nadaljnjih znancih in znankah in jo prosi, naj mu posreduje imena drugih oseb, ki so po njeni presoji primerne za njegovo raziskavo. Vzorec relevantnih oseb se po vsakem in intervjuju veča. Tako vzorčenje je primerno predvsem za skupine, ki so za poučevanje težje dostopne, člani skupin pa so medsebojno povezani (npr. uživalci drog, alkoholiki, istospolno usmerjeni..).
Pri vzorčenju snežene kepe se pojavi tudi etično vprašanje. Raziskovalec osebe, ki jih intervjuja prosi za podatke o drugih osebah, ki niso odobrile posredovanja svojih osebnih podatkov. Številne osebe ne želijo biti identificirane oz. ne želijo, da bi kdorkoli vedel, da so člani določenih skupin.
Kako bi obdelali podatke zbrane z deskriptivno ocenjevalno lestvico in kako tiste zbrane z Likartovo lestvico stališč? Naštej vsaj 2 statistična postopka.
Deskriptivne ocenjevalne stopnje so izražene opisno (»vedno, pogosto,…). Ocenjevalnim stopnjam priredimo numerične vrednosti. Tako tvorijo ordinalno lestvico. Aritmetično sredino dobimo iz ocen, ki jih posameznik dobi in iz skupnih aritmetičnih sredin za vse karakteristike. Rangiramo - to omogoča primerjavo. Napravimo hi2 preizkus za primerjavo.
Likartova lestvica stališč – pred obdelavo vprašanja pregledamo in uredimo. Odgovori so že kategorizirani. Ko nastane seznam kategorij lahko določimo pogostost pojavljanja (frekvence) v vzorcu, ki mora biti reprezentativen.
S predpostavko, da so razlike med kategorijami enake, lahko v primeru ordinalne merske skale računamo povprečja, standardne odklone in varianco, saj jo približamo intervalni merski skali.
Pri uporabi Likertove lestvice moramo preveriti, če so podatki približno normalno porazdeljeni. V kolikor je ta pogoj izpolnjen, lahko uporabimo parametrične teste. V nasprotnem primeru uporabimo neparametrične statistične metode. IDK ABOUT THIS ODGOVOR
Eksplorativna študija primerov po Sagadinu
Sagadin študije primerov razdeli po epistemološkem statusu (spoznavna teorija, torej glede na to, kateri nivo spoznavanja dosežemo s posamezno študijo primera).
Z eksplorativno študijo primera si omogočimo vpogled v strukturo pojava, o katerem ne vemo dovolj, da bi lahko raziskavo določneje vnaprej načrtovali, konceptualizirali in strukturirali raziskovalno problematiko; vsaj neki splošni okvir ali zamisel pa vendarle moramo vnaprej pripraviti, da okvirno vemo, čemu se študije sploh lotevamo.
Terensko delo in zbiranje podatkov se začne na podlagi take splošne zamisli, zato so pri tem postopki zbiranja podatkov kvalitativni in nestrukturirani. Po taki poti se dokopljemo do ugotovitev, ki nam pomagajo natančneje načrtovati nadaljnje delo.
Študija lahko sedaj preide v bolj določeno, konkretnejše opisovanje in/ali razlago pojavov, s čimer dobiva že značaj deskriptivne in/ali eksplanativne študije primera. Uporabljamo jo v smislu pilotne študije, ko o neki problematiki ne vemo dovolj.
Problematiko konceptualiziramo, da jo lahko raziskujemo natančno.
Potek: na začetku še ne vemo dovolj o problematiki, zato le grobo opredelimo raziskovalni problem, ne sklepamo pa še na rešitev. Nato opišemo vzorec, ki je del statistične množice in je reprezentativen, torej vzorčimo slučajnostno (žrebamo, vsi imajo enake možnosti, da so izbrani), v posebnih primerih pa neslučajnostno oziroma priložnostno, glede na to kar nam ponujajo okoliščine ali pa namensko vključimo zelo specifično skupino, npr. Otroke s posebnimi potrebami. Opišemo obliko vzorca, število enot, povprečno starost itd. V naslednjem koraku opišemo postopek zbiranja podatkov in opišemo inštrument (npr. anketni vprašalnik) - koliko ima vprašanj, kakšen je tip vprašanj. Instrument je lahko standardiziran. Nato opišemo postopek obdelave podatkov in jih interpretiramo - prikažemo rezultate, zapišemo glaven ugotovitve, odgovorimo na raziskovalna vprašanja, potrdimo ali zavrnemo hipoteze in utemeljimo. V zaključku zapišemo še sklep oziroma povzetek rezultatov brez da jih ponavljamo. Dodamo še literaturo ter priloge, oboje urejeno po abecednem redu.
Kaj je kontrolna lista, kje jo uporabljamo, zakaj in kako?
Je opazovalni formular, ki je posebno uporaben za ugotavljanje, kako je z navzočnostjo ali odsotnostjo različnih oblik vedenja, ravnanj pri osebah, učiteljih, učencih. Sestavljen je iz seznama postavk, opazovalec pa označi pojavljanje določenega vedenja. Ena najbolj znanih kontrolnih list so Flandersove kategorije za analizo verbalne interakcije med učencem in učiteljem. Moramo upoštevati da vključujejo vse lastnosti, ki so potrebne, da so dejavnosti natančno opisane, da so opisi kratki in razumljivi. Uporabljajo se pri strukturiranem opazovanju. Npr. Učitelj ima vedno očesen kontakt z učencem. DA/NE
Kaj je dihotomno vprašanja=
So vprašanja zaprtega tipa in imajo dva nasprotna alternativna odgovora. Anketiranca utegnejo prisiljevati v odločitev za enega od polariziranih odgovorov, čeprav mu noben popolnoma ne ustreza (npr. za/proti, se strinjam/ se ne strinjam…Si imel kakšne vnaprejšnje želje glede tega, kaj naj bi na praksi delal, ali nisi imel takih želja?). Bolje je da damo še nevtralni odgovor da preprečimo vsiljevanje, lahko napačno razume in nekaj obkroži samo da je. So pa taka vprašanja ekonomična glede na čas odgovarjanja in tudi glede obdelave odgovorov.
Kaj je akcijsko raziskovanje in s kakšnimi izzivi se soočajo učitelji pri posploševanju v akcijskem raziskovanju?
Pri akcijskem raziskovanju ne gre za statistično posploševanje ampak za prenosljivost po analogiji. Kritičen bralec lahko, ob upoštevanju svoje situacije, prenese v svojo prakso to, kar je mogoče, in če je treba prilagodi okoliščinam. Z dobro študijo primera lahko bralec dobi model, kako so udeleženci neke določene situacije razvili svojo teorijo situacije, reševali dileme in izboljšali ravnanje in okoliščine. Glede znanstvenega razvoja pa so te raziskave preveč partikularne, da bi imele lahko pomen na področju znanstvenega razvoja.
Težave, s katerimi se učitelj lahko sooča so: pisanje o lastni praksi, zadržanost glede tega ali ima kaj vrednega povedati.
Prednosti in slabosti prikritega opazovanja
Opazovane osebe ne vedo, da jih raziskovalec opazuje – neetično v smislu, da opazujemo ljudi in zlorabimo v raziskovalne namene, res pa je da je vstop v nekatere subkulture lahko nevaren oz. onemogočen. Če opazovane osebe vedo, da jih opazujemo, lahko spremenijo svoje vedenje. raziskave. Opazovanje je najbolj neposredno sredstvo (postopek) za proučevanje oseb, predmetov, pojavov… Opazovanje je vedno subjektivno
Diskriminativnost testne naloge, kako jo merimo?
Test je čim bolj občutljiv, čim manjše razlike lahko z njim merimo med posamezniki. Drugače lahko temu rečemo tudi diskriminatornost testa - test mora namreč vsebovati različno težke naloge: od takih, ki jih znajo rešiti tudi najslabši, do takih, ki jih znajo rešiti le najboljši. Občutljivost se odraža v razpršenosti rezultatov - večja razpršenost pomeni večjo občutljivost, odvisna pa je tudi od dolžine testa - daljši kot je test, bolj je občutljiv.
Naloga je zadovoljivo diskriminativna, če jo bolj uspešno rešijo tisti, ki so tudi na celotnem testu bolj uspešni. Naloga ima zadovoljivo diskriminativnost, če dosežejo na njej osebe, katerih rezultati na celotni seriji so višji, višje število točk, kot osebe, katerih celotni rezultati so nižji. Če za posamezne naloge ugotovimo, da so zadovoljivo diskriminativne, to kaže, da so le-te med seboj povezane, merijo isto stvar, instrument kot celota pa je notranje konsistenten. Diskriminatornost posamezne naloge pa računamo tako, da primerjamo uspeh testirancev pri reševanju te naloge z njihovim uspehom na celotnem nizu nalog, ki jih analiziramo z vidika diskriminatornosti. Če je korelacija višja od 0.80 potem je naloga dovolj diskriminatorna.
Naloga je zadovoljivo diskriminativna, če jo bolj uspešno rešijo tisti, ki so na celotnem testu bolj uspešni, diskriminativnost testne naloge ugotavljamo s točkovnim biserialnim koeficientom (njegova vrednost mora biti vsaj 0,80, da lahko sklepamo, da je naloga zadovoljivo diskriminativna).
Statistična metoda za enofaktorski eksperiment za preverjanje učinkovitosti faktorja
Slučajnosti vzorec, kje imamo eno eksperimentalno in eno kontrolno skupine. Vzorec mora biti dovolj velik, kar pomeni nekaj 100 enot. Da bi se prepričali o enakosti dve skupin, izvedemo merjenje s katerim se prepričamo o podobnosti oz. primerljivosti skupin. V eksperimentalno skupino uvedemo novost, v kontrolno skupino pa ne – deležna je ničelnega tretmaja, kar pomeni, da dela po običajnem načinu.
Na koncu se izvede kriterijsko merjenje, kjer izvedemo mejenje v obeh skupinah. Pridobljene vrednosti moramo nato ustrezno primerjati. Najprej izračunamo povprečno vrednost za vsako skupino. Skoraj gotovo bi se povprečni vrednosti razlikovali. Namen eksperimenta je, da posplošimo rezultate izven situacije v kateri smo izvajali eksperiment. Za to potrebujemo metode posploševanja. Izvedemo t-test (dve primerjalni skupini) ali ANOVA (več primerjalnih skupin).
Sociometrično merjenje na primeru. Opredeli pojma: sociometrični indeks in indeks kofezivnosti
S sociometričnimi vprašalniki želimo pridobiti informacije o odnosih med člani skupine, o tem, kako se počutijo v skupini, s kom se družijo. Pridobimo podatek o tem, s kom bi npr. učenci želeli sedeti v isti klopi in s kom ne. Sociometrični vprašalnik je dokaj enostaven za pripravo, obdelava pa je malce težja. Ne poznamo programa, ki bi izrisal sociogram.
Sociometrični ideks: sociometrični status posameznika.
Indeks kohezivnosti kaže na stopnjo povezanosti med člani skupine.
Vloga in kritika eksperimenta kot metode pedagoškega raziskovanja
Pri eksperimentalni raziskavi gre za nekaj novega, kar se sistematično opazuje in meri dogajanje ali spremembe. Bistveno je, da se novost vnese v eno skupino (eksperimentalno), v drugo (kontrolno) skupino pa ne. Tej novosti rečemo eksperimentalni dejavnik, faktor ali eksperimentalni tretma.
Z eksperimentom preizkušamo neko vnaprejšnjo, deduktivno pridobljeno, dobro teoretsko podprto in teoretsko preverjeno hipotezo. Eksperimentalna raziskava je načina kako neka teoretska izhodišča v praksi preverjamo. Hipotezo deduktivno izpeljemo iz obstoječe teorije, zato tudi pravimo da je teorija podprta in preverjena. Hipoteza govori o učinkovitosti oz. o večji učinkovitosti eksperimentalnega tretmaja v primerjavi s kontrolnim tretmajem. Ko govorimo o eksperimentu, je najbolj pogost eksperiment z eno eksperimentalno in eno kontrolno skupino
Ni uporaben oz. je redko uporaben v družboslovju. Pri eksperimentu raziskovalec močno vpliva na procese preučevanja, saj posega vanje in jih načrtno povzroča. Na rezultat eksperimenta prav tako vplivajo morebitne razlike (sposobnosti, znanja,…) med kontrolno in eksperimentalno skupino. Poleg randomizacije moramo še poskrbeti, da ti dejavniki, ki razlikujejo skupine, čim manj variirajo ali pa jih celo izločimo iz skupine.
Znanstvene hipoteze
Pri znanstvenih hipotezah gre za vnaprejšnje, še ne preverjene domneve o vzročnih zvezah med pojavi. Gre za zveze med odvisnimi in neodvisnimi spremenljivkami, ki jih preverjamo s statističnimi postopki, uporabljamo pa pri kvantitativnih raziskavah. Izražajo razlike med kategorijami neodvisne spremenljivke. Lahko so izražene eksplicitno in implicitno.
Implicitne hipoteze predpostavljajo odvisnost spremenljivke oz. razlike med kategorijami neodvisne spremenljivke - predpostavljajo, da razlike/odvisnosti obstajajo (Npr. Med učitelji z manj leti delovne dobe (do 15 let) in med učitelji z več delovne dobe obstajajo razlike v pogostosti uporabe IKT v razredu).
Eksplicitne hipoteze pa izražajo tudi smer te povezanosti, ne le obstoj odvisne zveze ali razlike. (Npr. Učitelji z manj leti delovne dobe (do 15 let) bolj pogosto uporabljajo IKT kot učitelji z več leti delovne dobe) Preverjamo jih s pomočjo statističnih postopkov, s preizkusi ničelnih hipotez. Ničelne hipoteze o razliki aritmetičnih sredin (strukturnih odstotkov) OM s pomočjo velikih enostavnih slučajnostnih vzorcev lahko preverjamo z z-testom, enake verjetnosti pa lahko preverjamo s hi2 preizkusom, ki pove ali sta spremenljivki v OM odvisni oziroma ali kateri izmed odgovorov v OM prevladuje.
Slučajnostni in neslučajnostni eksperiment
Slučajnostni eksperiment: Iz statistične množice izberemo vzorec, ki je dovolj velik in reprezentativen. Slučajnostni vzorec razdelimo na dve skupini, tako da se oblikujeta eksperimentalna in kontrolna skupina. Sledi merjenje, iz katerega razberemo, ali sta skupini med seboj primerljivi. V eksperimentalno skupino nato uvedemo novost, ki ji pravimo eksperimentalni dejavnik (faktorski ali eksperimentalni tretma), v kontrolno skupino pa ne uvedemo nič – je brez novosti in govorimo o ničelnem tretmaju. Ko eksperiment deluje, sledi kriterijsko merjenje, tako pri eksperimentalni kot pri kontrolni skupini, kjer dobimo kriterijski spremenljivki (npr. točke na testu znanja). Med obema skupinama nato izračunamo t-test oz. analizo kovariance. To je najnovejša shema, obstaja pa tudi duo ali več faktorski eksperiment.
Enofaktorski slučajnostni eksperiment je zahteven z organizacijskega vidika, ker moramo imeti seznam vseh sodelujočih, in iz finančnega vidika.
Neslučajnostni eksperiment: Zato so v šolski praksi bolj pogosti neslučajnostni eksperimenti, ki jim pravimo tudi »kvazieksperiment«. To pomeni, da neka osnovna logika eksperimenta prevladuje, a so nekateri elementi, ki so značilni za pravi eksperiment, pri kvazieksperimentu opuščeni. V kvazieksperimentu ni slučajnostnega vzorca. Vzamemo lahko 2 oddelka istega razreda, vsak oddelek pa predstavlja eno skupino. Če delamo z oddelki se pojavi problem, ker nimamo randomizacije in zato so možni pristranski učinki. Pomagamo si lahko na dva načina: lahko kontroliramo dejavnike, ki so vezani na osebo kot posameznika (torej z analizo kovariance ali z multiplo linearno regresijo), lahko pa pogosteje skušamo izenačit eksperimentalno in kontrolno skupino, tako da poiščemo pare. V eksperimentalni skupini poiščemo par nekemu učencu iz kontrolne skupine, po nekih relevantnih spremenljivkah (največkrat se pari tvorijo po oceni pri predmetih). Analiziramo potem le tiste posameznike, katerim smo našli par (in ne celega oddelka) zaradi česar se lahko vzorci še bolj zmanjšajo.
Hawthorne in John-Henry efekt
Ugotovljeno je bilo, da si učenci v eksperimentalni skupini že zato ker vedo, da so del eksperimenta, bolj prizadevajo za uspešnost, kot bi si sicer Hawthorne effect
Tudi učenci kontrolne skupine, ki niso bili izbrani v eksperimentalno skupino, se lahko čutijo prizadeti ker sami niso deležni te novosti in si prizadevajo za večjo uspešnost prav zaradi tega, da dokažejo da so enako dobri ali pa še boljši – tekmovalnost John- Henry effect.
Zunanja veljavnost in dejavniki, ki jo zmanjšujejo. Zunanja veljavnost pri kvalitativni paradigmi.
ZUNANJA VELJAVNOST Če smo izhajali pri oblikovanju skupin iz slučajnostnega vzorca, lahko izsledke posplošimo na osnovno množico. V tem primeru govorimo o zunanji veljavnosti eksperimenta, ko lahko eksperimentalne izsledke posplošimo izven eksperimentalne situacije. Gre za posploševanje eksperimentalna ugotovitev zunaj eksperimentalne situacije. Statistična analiza podatkov nam pokaže kolikšna je verjetnost, da bi se prednost eksperimentalnega tretmaja pred kontrolnim, ponavljala sistematično, če bi eksperiment ponavljali v razmerah kakršne je predstavljala eksperimentalna situacija. Gre za posploševanje s statistično indukcijo na razmere zunaj dane eksperimentalne situacije. Na zunanjo veljavnost eksperimenta vpliva reprezentativnost vzorce, možnost posploševanja eksperimentalnih izsledkov zunaj eksperimentalne situacije, torej da lahko posplošim na osnovno množico. Vpliva pa še notranja veljavnost oziroma dejstvo, da so razlike med eksperimentalnimi skupinami dejansko povzročene zaradi vpeljave eksperimentalnega faktorja in ne kakšnih drugih dejavnikov.
DILEMA: Vprašanje, ki ostaja pa je, v kolikšni meri je mogoče prenesti princip validnosti v kvalitativno raziskovanje. To je možno na ravni ugotavljanja in analiziranja vzročnih povezav, vendar ne v smislu klasičnega induktivizma, ampak v smislu enoznačne interpretativnosti rezultatov. Drugi vidik je v cilju generalizacije - teorije, ki izhaja iz rezultatov kvalitativnih raziskav imajo lokalni značaj.Pri kvalitativni paradigmi o zunanji veljavnosti kot taki ne moremo govoriti, saj posploševanje ni cilj kvalitativnih raziskav. Posplošljivost je odvisna od povezanosti s kontekstom, proučevane populacije in sistematično zbranega gradiva. Vsa posplošljivost je vezna na analogijo. Je pa res, da tudi kvalitativno raziskavo moramo zaključiti s formuliranjem teorije, ki pa je v tem primeru pravilnost, obrazec, pojem, ne pa zapleten sistem razlag. Teorije, ki so dobre za vsakdanjo rabo, čeprav sa njihova trajnost in obseg skromna.DEJAVNIKI, KI JO ZMANJŠUJEJO: posplošljivost, reaktivnost, placebo učinek.
Notranja veljavnost in dejavniki, ki jo zmanjšujejo.
NOTRANJA VELJAVNOST Notranja veljavnost o kateri govorimo, kadar so razlike v dosežkih primerjalnih skupin posledica delovanja eksperimentalnega faktorja. Kolikor bolj so razlike posledica eksperimentalnega in kontrolnega tretmaja, ne pa nekih drugih vplivov, toliko bolj drži, da je eksperiment notranje veljaven. Če so razlike v korist eksperimentalnemu tretmaju, to pomeni, da empirične ugotovitve podpirajo hipotezo, ki jo z eksperimentom preizkušam. Iz tega sledi, da se notranja veljavnost nanaša na veljavnost empiričnih ugotovitev o teh razlikah.
DEJAVNIKI, KI JO ZMANJŠUJEJO: Preveč strokovna vprašanja, Nekontrolirani vplivi na odvisno spremenljivko in rezultate, če ni randomizacije, če razlike v dosežkih niso posledica delovanja eksperimentalnega faktorja ampak drugih vplivov, dogodki med potekom eksperimenta, osip, difuzija, način merjenja in zbiranja podatkov, nejasna, nesmiselna, dvoumna vprašanja.
Kaj je randomizacija,? Kdaj je učinkovita in kaj naredimo, če ni? Zakaj ni randomizacija pri majhnih skupinah in kaj tam zagotavlja veljavnost?
Randomizacija je naključno izbiranje vzorca. Razvrščamo osebe v primerjalne (kontrolno in eksperimentalno) skupine slučajnostno z namenom izenačitve skupin do slučajnostnih razlik glede vplivov oziroma učinkov na kriterijsko spremenljivko. Slučajnostne razlike ne vplivajo na razlike primerjalnih skupin v rezultatih, torej preprečijo vplive posameznikov na kriterijsko spremenljivko (znanje).
Učinkovita je ko sta vzorca/skupini, kjer so posamezniki izbrani slučajnostno, reprezentativna in dovolj velika, da skupini med seboj ne variirata preveč. Učinkovita je tudi ko imamo v skupinah posameznike željne sodelovanja (da ne izstopijo nekje na sredini raziskovanja). V majhnih skupinah z randomizacijo ne moremo zagotoviti izenačevanja skupin so slučajnostnih razlik, saj v majhnih skupinah dobimo neizenačene skupine, kar pomeni da notranja veljavnost eksperimenta ni zagotovljena - veljaven je takrat, kadar so razlike v dosežkih primerjanih skupin zares posledica eksperimentalnega dejavnika in ne katerega drugega. Da ni učinkovita pa vemo takrat, ko so rezultati raziskave odraz razlik med skupinami in ne opazovanega dejavnika tveganja. Torej je variacija med skupinama prevelika in je potrebno te dejavnike, ki povzročajo neučinkovitost raziskave izločiti.
Veljavnost v eksperimentih z majhnimi skupinami in brez randomizacije torej zagotavljamo s kontroliranjem dejavnikov, vezanih na posameznike, kar dosežemo z analizo kovariance ali z multiplo linearno regresijo (izločanjem vpliva, ki ga povzroča najvišji delež neodvisne variance). Večinoma pa pedagoške eksperimente izvajajo med dvema razredoma v šolah. Rešitev je izenačevanje eksperimentalne in kontrolne skupine po parih. Prvi vzorec zbere slučajnostno, drugi vzorec pa zbiramo glede na prvi vzorec. Pare tvori po relevantnih spremenljivkah, ki bi lahko vplivale na kriterijsko spremenljivko. S tem ukrepom se nam lahko skupine precej zmanjšajo saj ni mogoče najti para za vse.
Kako poteka analiza variance pri eksperimentu in čemu služi?
Pri kvantitativni paradigmi je namen priti do teorij in splošnoveljavnih zaključkov. To dosegamo s statističnimi postopki, s katerimi posplošujemo z vzorca na osnovno množico (hi2, t- in z- test, analiza variance, ocenjevanje parametrov..). Namen eksperimenta je, da posplošimo rezultate do katerih smo prišli, tudi izven situacije v katerih so bile pridobljene. Za to so potrebni postopki za posploševanje.
ANOVA (analiza variance) nam pove ali tri ali več skupin med seboj statistično pomembno razlikuje v določeni lastnosti. Recimo, da nas zanima ali se ljudje iz Ljubljane, Maribora in Kopra med seboj statistično pomembno razlikujejo v povprečni telesni višini. V tem primeru bomo uporabili analizo variance, če bodo seveda za to izpolnjeni vsi pogoji. ANOVA nam bo v zgodnjem primeru dala odgovor na to ali se te tri skupine med seboj razlikujejo ali ne, ne bo pa nam povedala kateri dve skupini sta tisti, ki se razlikujeta. To pa preverimo s post-hoc testi.Analiza variance pri ‘kvazieksperimentu’ služi za zagotavljanje izenačenosti manjših eksperimentalnih in kontrolnih skupin. Uporabimo jo za kontroliranje dejavnikov, vezanih na posameznika. Uporabimo pa jo lahko tudi pri obdelavi podatkov pridobljenih z več primerjalnimi skupinami.
Kaj je občutljivost testa in kako se kaže?
Test je čim bolj občutljiv, čim manjše razlike lahko z njim merimo med posamezniki. Drugače lahko temu rečemo tudi diskriminatornost testa - test mora namreč vsebovati različno težke naloge: od takih, ki jih znajo rešiti tudi najslabši, do takih, ki jih znajo rešiti le najboljši. Občutljivost se odraža v razpršenosti rezultatov - večja razpršenost pomeni večjo občutljivost, odvisna pa je tudi od dolžine testa - daljši kot je test, bolj je občutljiv.
Opiši Tylerjev model evalvacije in njegovo kritiko
Vzgojo in izobraževanje razume kot proces spreminjanja vedenjskih vzorcev. Vedenje uporablja v zelo širokem pomenu, kot delovanje na zunaj, ki vključuje mišljenje in čustvovanje. Pouk razume kot proces spreminjanja vedenja, kar vključuje mišljenje, čustvovanje in delovanje. Model je behavioristično oblikovanj, saj vedenje obravnava kot reakcijo na dražljaje.
Deležen kritik, da je preveč behavioristično naravnan.
Stake: Potrebno bi bilo upoštevati vse kar obstaja pred poukom, učenjem in vpliva na rezultate (npr. sposobnosti, izkušnje, interese…). Tylerju očita, da so se osredotočili samo na rezultate, ne pa tudi na vpliv poteka pouka na učitelje, psihologe, druge strokovne delavce, vpliv stroškov, učnih razmer itd.
Cronbach: pomembno bi bilo analizirati uspeh učencev pri posameznih testnih nalogah, ne le celoten rezultat za vse naloge. Celosten rezultat nam da pozitivno/negativno oceno kurikula, ne pa tudi kako kurikul izboljšati
Tyler je opisal štiri korake evalvacije:
1. Opredelitev ciljev (kaj nas sploh zanima, morajo biti jasno opredeljeni)
2. Identificiranje situacij, v katerih je mogoče preveriti posamezne cilj (vedeti je treba katere situacije so takšne, ki nam omogočajo zbiranje podatkov, o čim bomo lahko spraševali)
3. Sestavljanje in preizkušanje instrumentov za zbiranje podatkov
4. Uporaba instrumentov za zbiranje podatkov, obdelava podatkov, njihova interpretacija in primerjava rezultatov s postavljenimi cilji (ali smo cilje dosegli ali pa moramo neke vidike področja izboljšati, hkrati pa katera področja so se izkazala kot dobra in zakaj)
