KONSTRUKTIVIZEM IN IO Flashcards
Kako naj poučuje sodobna šola?
S konstruktivistično didaktiko se ne ukvarja samo izobraževanje odraslih, ampak nasplošno didaktiki, pedagoški psihologi, tisti izobraževalci, ki se ukvarjajo z upeljavo nekih novih pristopov ali didaktičnih strategij v izobraževanje.
Ali lahko razvijamo učno kompetenco ali kompetenco učenja učenja s tradicionalnimi pristopi, kjer praktično celotno izobraževanje izvede učitelj ali izobraževalec. Odgovor stroke je ne. Predpogoj da se začne to pri posamezniku razvijati, da se mu to omogoči to, da učitelj prilagodi svojo organizacijo ali izvedbo pouka ali izobraževanja.
Požarnik se sprašuje, ali je mogoče konstruktivizem vključiti v tako šolo, ki je njena glavna vloga posredovanje znanja? Odgovor je ne. Ni sklep Marentič Požarnik, da ta šola posreduje samo znanje, in samo osnovno znanje, ki naj bi se ga učenci naučili, vključuje tudi več. Predpostavka je, da takrat ko šola ni namenjena samo memoraliziranju in reproduciranju podatkov, neki tradicionalni pristopi niso največ najbolj ustrezni. Da je smiselno, da se v pouk začenjajo uvajati, ki so bolj aktivni, aktivno sodelovanje, poteka učenje v drugi obliki kot frontalni. Veliko temelji na konstruktivističnih predpostavkah. Ponuja konstruktivistična didaktika nov okvir, pristop razmišljanja, kako naj poteka učenje, kako naj poteka pouk? To je aktualno v izobraževanju odraslih, saj se sprašujejo prav to – kako se odrasli učijo? Požarnikova poudarjajo, da konstruktivistična didaktika vpeljuje v polje izobraževanja je ukvarjanje s pojmi znanje, posredovanje znanje, učenje in poučevanje.
Katera znanja poznamo?
Woolfolk pravi, da ločujemo med tremi različnimi vrstami znanja. Ona ločuje z vidika, kako posameznik določene informacije, ki jih usvojil te informacije uporablja:
• Vsebinsko ali deklerativno znanje – znanje, kjer znamo razložiti pojem (vedeti, kaj)
• Proceduralno znanje – znanje, ki ga uporabimo ob nekem delovanju, na kakšen način izpeljemo nek postopek, na kakšen način se bomo lotili učenja
• Strateško znanje – znanje, ki je kombinacija, nadgradnja obeh prejšnjih, povezanih s tem, kako bomo mi neka znanja, spretnosti uporabili. Tukaj gre za ustvarjalno mišljenje, kreativnost pri reševanju problemov.
Kako razumemo posredovanje znanja?
Požarnikova v njenem članku pravi, da pogosto razumevanje znanja v to smer, da gre tukaj znanje, ki je dokončno, ki je objektivno in v tem kontekstu učitelja ni, da bi skupaj z učenci diskutiral o nekih vsebinah, ki jih je učitelj odprl, ampak jih on samo razloži in je neka tema zaključena. Učitelj pripravi razlago, ki je dokončna in ne potrebuje dodatne obravnave.
Vprašanje je, če je res takšna predpostavka, da se lahko ob tem, že samo pri pošlušanju kritičnega predavanja ali razlage spontano razvije tudi zmožnost kritičnega mišljenja, presojanja, kreativnosti. Tukaj so interpretacije različne. Konstruktivistični avtorji pravijo da ne, da lahko kritično mišljenje razvijamo samo v dialogu z drugimi in tudi izobraževalci odraslih bi rekli, da neko znanje, ki smo ga teoretično pridobili rpeizkušamo v praksi in v praksi izpostavljamo odnos do pridobljenega znanja.
Posledica tega, kako razumemo znanje tudi to, da na podlagi tega ocenjujemo, kaj je kakovostno poučeanje. Če je cilj in namen učitelja, da pripravi dobro predavanje in s tem bo dosegel Bloomovih stopenj znanja, potem je potrebno se osredotočiti na dobro didaktično vsebinsko razlago. Če je znanje nastaja drugače, potem mora učitelj druge pristope in aktivnosti organizirati, da bi lahko dosegel cilje. Velika debata je bila tudi glede razmerje med transmisijskim in transformacijskih pristopom – transmisijski se samo predaja prenaša znanja, konstruktivistični zagovarja transformacijski pristop, ki ne gre samo za podajanje znanja, ampak tudi za osebno aktivno vključenosti tistega, ki se uči in na ta način doseže transformacijsko moč. Štefanc ga je kasnej napisal, kaže da ta ločitev ni tako črno – belo in da ne moremo zarezati, dejansko je to ne najbolj ustrezna delitev.
Kaj je konstruktivizem in kako se še deli?
Konstruktivizem je spoznavna paradigma, ki pod skupnim imenom združuje širok spekter teoretskih smeri katerih namen je raziskati izvor, zanesljivost in obseg človeškega spoznanja.
Ule je hotel povedati, da mi težko ločujejo med tem, kaj je objektivna resnica, kaj je nekaj kar drži in je res ne glede na našo interpretacijo in da je seveda, da je naša realnost neka konstrukcija različnih vrednot, dogovorov, navad, ki veljajo v določeni družbi.
Delimo predvsem dve glavni struje oz. usmiritvi v konstruktivizmu: sociološki in psihološki – kar zadeva vloge učitleja in učenca sta najbolj vplivna na področju izobraževanja.
Psihološki konstruktivizem se ukvarja predvsem s tem, kako mi kot posamezniki kreriramo svoje lastno znanje, da ga kreriramo lastno znanje preko izkušenj, oblikujemo pojme, da interpretiramo vsebino in na ta način nastaja znanje. Z vidik psihološkega konstruktivizma je na to, kakšno znanje bomo pridobili na podlagi kvalitete, trajnosti in uporabnosti odvisno od njegovih sposobnosti, inteligence, metakognitivnih aktivnosti, kako si bo organiziral učenje in kako učenje organizira – zelo pomemben in direktno zadeva učno situacijo.
Socialni konstruktivizem nadaljuje to spraševanja o pomenu konteksta, ker glavna predpostavka te usmeritve je, da se sprašuje kako socialno okolje in posameznikova interakcija vplivajo na konstrukcijo znanja. tukaj je glavni predmet raziskovanja, da se predvsem raziskuje in presoja, kako elementi v kulturi ali družbi vplivajo na posamenzikovo konstrukcijo znanja.
Izhodišče konstruktivistične pedagogike
Teoretični temelji pedagogike in andragogike – trije avtorji se najbolj omenjejajo: Dewey, Piaget in Vigotski. Dewey je bil vpliven na izobraževanje odraslih, zagovornik učenja z delovanja, začetnikov na učenca osredotočenega pouka. Samo z delovanjem znotraj šole govori s pedagoško prakso, da nadzira poučevanje se lahko pridobljena nova informacija preko refleksija oblikuje v zavestno znanje. Kolbov krog izkustvenega učenja opisuje točno ta proces, ki ga je Dewey opisal.
Piaget se je predvsem ukvarjal s tem, kako se otrokovo mišljenje razvija in kako se v določenih procesih, kakšne so faze učenja, in glavna dva koncepta: asimilacije – ko posameznik že obstoječe sheme vključuje nove izkušnje, akomodacije je kapljica čez rob znanja, k prisili in povzroči prilagoditev kognitivnih shem in mišljenj na višjo raven. Ta procesa se izmenjujeta in sta dejansko pomembna pri razvoju mišljenja vsakega posameznika.
Vigotski je utemeljitev socialnega konstruktivizma, ki je poudarja pomen socialnih interakcij. Posameznikov razvoj odvisen od socialnih interakcij in vodenja znotraj interakcij, ki posamezniku omogočajo nadaljevanje na višje razvojne stopnje.
Izvor znanja - splošno ali situacijsko?
Ali je znanje “notranje, splošno in prenosljivo” ali je pa vezano na čas in kraj v katerem je nastalo. Psihologi, ki poudarjajo družbeno konstrukcijo znanje in situacijsko učenje, potrjujejo ideje Vigotskega, da je učenje sama po sebi socialno in vgrajeno v določeno kulturno okolje.
Iz tega bi lahko omenili teorijo situairanega učenja, ki sta ga razvila Lave in Wegner. Ukvarjala s tem, kako poteka vsakdanje priložnostno učenje v podjetju, v družini, med vrstniki. To učenje ni podobno tem učenju, ki poteka v šoli. Je pa to učenje bolj specifično in pomembno za izobraževanje odrasli. Avtorja te teorije vpeljeta pojem kognitivnega vajeništva – opisuje to, da posameznik (znotraj podjetij) novo zaposleni najprej na neki robu te ekspertne skupine, neke vrste vajenec in šele ob podpori teh ekspertov v skupini on vedno bolj vstopa avtonomno in vedno večjimi odgovornostmi v skupino. Sprejema več samostojnih zadolžitev. Ta proces vključevanja v področje vključevanja imenujeta kognitivno vajeništvo. Spominja nas, da je učenje inkulturacija – gre za sprejemanje, norm, vedenj določene skupnosti, v katero se vključujemo. To je ožja specifična skupnost, ni pa razumljeno v širšem smislu.
Katere metode poučevanja obstajajo v konstruktivizmu?
V konstruktivističnem izobraževanju po Reichu vključimo vse metode. Kaj je v bistvu pomen konstruktivistični del – predvsem te vidike, ki jih poudarja konstruktvizem (ne sme jih izpustitit). Vsaka učna metoda je lahko v skladu z načelu konstruktivistične didaktike.
Pristopi vključujejo naslednje značilnosti učnega okolja:
• Učno okolje ki je kompleksno in postavlja določene izzive, da izzivi in naloge, cilji niso prelahki, ampak morajo biti toliko težki, da jih lahko udeleženec na določeni stopnji znanja, starosti imeli težave z motivacijo in ustrajnostjo.
• Socialno pogajanje – kako razumemo, ali se strinjamo, ali vsi razumemo neko situaicjo na enak način, gre tukaj ne toliko da bi udeleženci ali učenci s svojimi pogledi prevladali nad neko realno situacijo, ampak izrazijo svoja stališča. Učitelj moderira diskusijo, sprejme ta slišča in jih poskuša dati pravilno mesto. Če neko mnenje ne drži, ga poskuša obrazložiti, lahko pa se zgodi, da je učitelj pozabil na element ki drži in ga lahko tudi sprejme. Dialog je še posebej prisoten v IO.
• Raznovrstne predstavitvene vsebine – mi s tem, ko se poskuša na različnimi pomočki, kronologijo obravnave teme lahko dobi učitelj različne rezultete.
• Razumevanje procesa, kako do znanja prihaja – tudi učitelji imajo težave, da ne poznajo procesov, učenci imajo težave. Pomemben vidik zmožnosti za učenje.
• Na učenca usmerjen pouk – spodbuja lastna spoznanja, in se jih vključuje v izobraževanje. Učni cilji niso uklesani in se jih lahko spreminja.
Po Gordanu, katere so štiri zmote o konstruktivizmu?
Gordon je napisal zanimiv koristen članek o glavnih zmotah. V članku je poskušal analizirati, da se pogosto konstruktivistično poučevanje tarča kritik, ki niso utemeljene in ki bolj kažejo na delno razumevanje, kaj konstruktivistična didaktika zagovarja. Zmote so:
• Enačenje konstruktivizma na učenca osredotočenim poukom – ta dva koncepta sta med seboj sorodni, in da velikokrat je dobra pot k uveljavitvi konstruktivistične pedagogike tudi ta, ampak to ni eno in isto. Da sta dva izhodišča. To se ne more enačiti, da konstruktivistična didaktika ne prisega in ne zahteva samo na učenca osredotočen pouk.
• Konstruktivistično poučevanje ne potrebuje učitelja – to ne drži. Učitelj je v teh okoliščinah ko organizira neko okolje, ki bo omogočilo konstruktivistično učenje, da okolje tudi on usmerja, moderira in an koncu tudi ocenjuje pridobljeno znanje.
• Tretja zmota pa je to, da je najbolje učenje tisto, ki je samostojno. Gordon povzame, da je posameznik izkušen in motiviran, da lahko samostojno se uči z manjšimi intervencijami. To je stvar presoje učitelja. mi spodbujamo čim večjo samostojnost, vendar to je presoja učitelja, na kateri ravni po predznanju, učnih navadah je udeleženec in ali mu ta raven omogoča samostojno pridobivanje znanja
• Gordon zanika, da napačnih odgovorov ni. V osnovih radikalnih konstruktivističnih teorij, da ni glavna predpostavka. Da konstruktivistična ne zanika splošno obstoječih in veljavnih znanj. Kako ta znanja učitelj obravnava skupa j z učenci.
Kakšno je učinkovito konstruktivistično poučevanje in učenje?
- Učenec mora biti aktiven in ne pasiven.
- Graditi mora na lastni interpretaciji – mora to pridobiva reflektirati glede na izkušnje in znanje, ki jih ima.
- Da mora biti to poučevanje in učenje izziv za učenca ne glede na starost, ne sme biti preenostavno.
- In mora biti poučevanje fleksibilno in da se prilagaja na potrebe učencev – to je treba razumeti drugače če to upeljujemo v začetnem izobraževanju, v io je to ena od temeljnih predpostavk.
