Zgodovina znanstvenega raziskovanja Flashcards
Predstavi raziskovanje v Grčiji; kaj so bile temeljne predpostavke, kriterij, ..Kako se je to spreminjalo?
Grčija je slavna kot zibelka znanja. S tem so se ukvarjali predvsem grški filozofi, ki pa so imeli več pristopov:
* Racionalizem: Znotraj filozofije je racionalizem epistemološki pogled, ki ‘‘upošteva razum kot glavni vir in preizkus znanja’’ ali ‘'’vsak pogled, ki se nanaša na razum kot vir znanja ali utemeljitve’’. Glavni predstavnik racionalizma je Descartes (šele kasneje, 18.st.). Pogosto je v nasprotju z drugimi viri znanja, kot so vera, tradicija ali čutne izkušnje
* Empiricizem: Znotraj filozofije je empiricizem epistemološki pogled, ki trdi, da resnično znanje ali utemeljitev izvira le ali predvsem iz zaznavne izkušnje. Glavni predstavnik empiricizma je Francis Bacon (again, veliko kasneje pride na sceno)
* Naturalizem: V filozofiji je naturalizem ideja ali prepričanje, da v vesolju delujejo samo naravni zakoni in sile (v nasprotju z nadnaravnimi).
Na začetku so ljudje namreč verjeli, da je dogajanje na Zemlji posledica nadnaravanih sil (bog vrže strelo in bam, ogenj), vendar se že v Grčiji naredi nek preskok, da morda se ne zgodi vse le zaradi višje sile, temveč za to obstajajo neki temeljni, naravni zakoni. Grki so nato delali hipoteze, jih logično preverjali, prišli do njih s sklepanjem ali empiričnim preverjanjem. Prvič se stvari začne sistematično pregledovati.
Kdo je Francis Bacon? Zakaj je pomemben za raziskovanje?
Francis Bacon je bil angleški esejist in filozof 16. st.
Predvsem je pomemben, saj je raziskovalni pristop prvič uvedel induktivno metodo. Trdil je, da mora znanje izhajati iz skrbnega opazovanja narave, ki naj bi se prefiltriral skozi induktivno sklepanje.
Induktivno sklepane je sklepanje, pri katerem iz manj podatkov pridemo do splošnjejših resnic (iz specifičnega k splošnem)
Danes ga razumemo kot oče empiricizma, saj njegova metoda temelji na opazovanju in zbiranju podatkov, ki jih potem organiziramo in klacificiramo. Na podlagi tega lahko razbiramo vzroce in poskušamo izluščiti splošne principe ali hipoteze. Kasneje preverjamo, če lahko vsakič to ponovi oz. izboljšujemo našo hipotezo, princip. Postopek se imenuje tudi empirična validacija
Logični pozitivizem predstavlja še en zasuk v zgodovini znanstvenega raziskovanja. Predstavi temeljne ideje, ki jih je doprinesel to obdobje ter opredeli pojem logični pozitivizem
Logični pozitivizem je filozofski pristop, znotraj katerega se močno poudarja objektivnost, racionalizem, empiricizem, formalno logiko in preverljivost.
Temelji na:
* Formalni logiki: disciplina, ki se ukvarja s predvidevanji na podlagi logičnega, deduktivnega sklepanja (na tak način prideš do logičnih resnic npr. Če je nedelja, si Ana umije lase. Danes je nedelja- danes si Ana umije lase). Poudarja uporao natančnega jezika, tako pri izražanju kot pri pisanju formul. Nenatančnost lahko namreč vodi do napačne interpretacije. Samo implicirati stvari je nevarno, saj ne bo vsak razumel implikacij.
* Empiricizmu: logični pozitivizem je najbolj ekstremna oblika empiricizma. Tu naletimo na nasprotovanje induktivnega sklepanja. Ta zadeva prihodnost saj temelji na pričakovanju, da bo nekaj kar je ali je bilo enako v prihodnosti. Empiricizem, po drugi strani, pa temelji na opazovanju okolice kot take; kar je ali kar je bilo. Logični pozitivizem so zato kritizirali, če lahko preko njega sploh pridemo do nekih splošnih spoznanj, saj znotraj njega ne moremo empirični preverjati prihodnosti; vsi sklepi pa so avtomatično o prihodnosti. Druga kritika empiricizma je nedoločenost, ki trdi, da iste empirične dokaze lahko pojasnimo na več različnih načinov, torej znotraj te paradigme ne moremo jasno določiti vzroka.
* Zavračanju metafizike: poudarja predvsem preverljivost; vse trditve morajo biti preverljive. Vse, kar trdimo, moramo znati dokazati (ali preko empiričnih dokazov ali pa s pomočjo formalne logike). Če nečesa ne moremo preveriti, je stvar brezpredmetna → kritika preverljivosti: vse stvari niso preverljive, torej bo nek del znanja vedno nedosegljiv
* Redukcionizem: kompleksne stvari lahko reduciramo na najbolj osnovne delce, elemente.
* Enovit pristop: znanost naj povezuje in naj bo celostna (da ni en kup delčkov znanja, vsak raziskuje nekaj svojega), ki so posebej in se jih ne da povezati
* Toleranca: obstjaajo šibke, morda še nepreverjene trditve in močne, dokazljive trditve. To so vpeljali, ker če so kriteriji previsoki, potem smo primorani izločati en kup stvari, ki so v resnici uporabne
Logični pozitivizem je imel torej zelo visoke standarde za raziskovanje; ti so bili v resnici previsoki in nemogoči. Druge kritike logičnema pozitivizma so tudi:
1) Ne moremo se zanašati na introspekcijo (torej, prvoosebno raziskovanje odpade; veliko psihologije odpade, …
2) Zaradi logičnega pozivitizma se je znotraj psihologije tudi razvil behaviorizem, saj niso želeli imeti karkoli subjektivnega, nepreverljivega in so preverjali le vedenje (npr. James, Freud). Popolnoma se osredotoči le na obnašanje. Prav tako velja ideja, da lahko osebnost, psiho reduciramo na manjše delčke. Npr. vsa čustva so ali osnovna ali sestavljena iz osnovnih.
Kaj je kritični racionalizem? Kdo je glaven predstavnik? Kaj so temeljne predpostavke?
Eden izmed članov tega krožka je bil Karl Popper, ki je kasneje ta dunajski krožek tudi kritiziral. Sam je razvil kritični racionalizem. Bazira na empirizimu in formalni logiki temelj pa je ovračanje. Popper pravi da nikoli ne moremo doseči znanja ampak da lahko zavračamo hipoteze in teorije (odplevelimo) in vse kar ostane je nekako resnica. Tako nam poda kriterij kaj velja za znanstveno in kaj na neznanstveno. To temelji na falsifikabilnosti (če se stvar lahko na vsaj nek način izkaže za napačno, da jo lahko ovržeš je znanstvena, drugače ne). Poleg tega je tudi falibilnost, da se bodo stvari slej ali prej izkazale za neustrezne in neresnične, ničesar se ne da potrditi brez dvoma. To dosežemo tako, da postavljamo in ovračamo hipoteze. Bistvo hipoteze mora biti takšno, da jih lahko brez dvoma zavrnemo, nekaj izločimo kot neustrezno. S tem poda tudi odgovor na kritiko empiricizma in indukcije; znanstveni proces ne gre za induktivno logiko ampak deduktivno (iz izhodiščnih opazovanj, predpostavk, oblikujemo neke temeljne predpostavke/hipoteze in potem te, preko eksperimentov, deduktivno preverimo oz. ovračamo). Še ena taka stvar je da je vsaka stvar lahko potencialno ovržena to še ne pomeni, da objektivno znanje ne obstaja; lahko obstajajo neke objektivne resnice in dejstva, neke temeljne resnice lahko držimo saj se jih da dokončno spoznati.
Kritični racionalizem je epistemološka filozofija, katere glavni predstavnik je Karl Popper. Temeljna ideja je, da če do trditve ne moremo preko logične dedukcije, še vedno obstaja možnost, da jo logično falsificiramo.
Logični pozitivizem se je razvil na Dunaju, in je sestavljal več članov, med njimi tudi Karl Popper. Kasneje je Popper izstopil iz krožka, ter podal nov pristop: kritični racionalizem. Temeljne ideje so sledeče:
* Ovračanje: namesto zbiranja podatko rajši izločajmo tiste, ki niso relevantni in tako nam ostane le tisto, kar nujno potrebujemo (Popper se ni strinjal z empiricistično dedukcijo)
* Falibilnost: je posledica falsifikabilnost (če se neke trditve ne da zavreči, potem ta trditev ni znanstvena). Vsaka stvar se namreč lahko izkaže kot nepravilna. Idejo so želeli vpeljati že skeptiki; zna se zgoditi, da ni nič res, da bomo prišli do nekega novega spoznanja, ki bo ovrgel kar vemo sedaj.
* Postavljanje in ovračanje hipotez
* Objektivno znanje: trdi, da kljub falibilnost, objektivno znanje še vedno obstaja in nekatere stvari se da dokočno spoznati (npr. 1+1= 2). Samo zato, ker lahko vse ovržemo, še ne pomeni, da objektivno znanje ne obstaja. Določene stvari se da temeljito spoznati in sprejeti.
* Če združimo falibilnost in objektivnost, obstaja neko objektivno znanje ali resnica, a morda do tega ne bomo čisto prišli
Kako Samuel Thomas Kuhn opiše stukturo znanstvenih revolucij?
Kuhn reče, da znanost prehaja skozi cikle. Večino časa imamo ‘‘normalno znanost’’, ki preverja osrednjo paradigmo, jo izpopolnjuje, dograjuje vendar čez čas se kopiči več in več anomalij. Te anomalije potisnejo znanost v iskanje nove paradigme, v krizo znanosti, kar pripelje do znanstvene revolucije. Znanstvene revolucije niso tako pogosta stvar in večinoma ta cikel traja nekaj desetletji, včasih tudi stoletja. Venomer pa predstavlja to nek preskok v raziskovanju.
Kuhn prav tako trdi, da so različni pristopi znanosti neprimerljivi, saj vsak cilja na druge stvari in poskuša rešiti nekaj drugega.
Dodatno Kuhn brani subjektivnost v znanstvenem pristopu. Če bi bilo vse objektivno, bi obstajal le en način, da do nečesa pridemo, pa to ni res.
Kdo je Imre Lakatos? Kaj je njegov doprinos k raziskovanju?
Imre Lakatos je madžarski filozof, znan po svoji teoriji falibilnosti matematike in fizike. Znotraj filozofije znanosti se je pojavil kot odgovor na Thomasa Kuhna in želel ponovno vzpostaviti mesto, ki ga je razum zasedal pred Kuhnom znotraj znanosti. Ni želel, da masovno ‘‘verjamemo’’ znanosti (=mob psychology naj bi bil to). Bolj se strinja s Popprom in logičnimi pozitivisti; predstavlja nekakšen most med Kuhnom in Popprom& Pozitivisti. Namesto paradigme kot jih predstavi Kuhn, on predstavi raziskovalne programe (zelo podobni ker se spreminjajo skozi čas, zbirajo anomalije, oba usmerjajo in vodijo raziskovanje znotraj raziskovalnega programa; NI pa ‘‘revolucij’’ kot le sprememb; znotraj nekega področja je lahko več raziskovalnih programov (in ne le ena paradigma). V vsakem programu:
* Obstajajo neki jedrni principi oz. jedrna razlaga, hkrati pa obstajajo pomožne hipoteze (‘‘productive belt’’). Jedrni principi so fiksni, pomožne hipoteze pa se lahko spreminjajo in prilagajajo jedrnim principom (če se falsificira jedrni princip, se sfuka cel raziskovalni program)
* Pomožne hipoteze lahko prilagajamo sicer fiksiranem znanju - za določene stvari vemo, da držijo, ostali stvari pa se lahko prilagajajo skozi čas (ko odkrijemo nekaj novega, se te pomožne hipoteze prilagodijo novim odkritjem)
* Težave v raziskovalnem programu ne prihajajo nujno zaradi tega, ker je program slab; lahko je raziskovalni program le popularen in je zato deležen več kritik; kar je pomembno je kako raziskovalni program reagira na te anomalije (na produktiven način mora pristopati do teh anomalij)
* prednost raziskovalnega programa je, da lahko s pomožnimi hipotezami napovedujemo nove napovedi. To naredi raziskovalni program progresivem, v smislu da z njim lahko napredujemo → Posledično Lakatos trdi, da v kolikor nekaj ne more nič uporabnega napovedati, potem ta zadeva ni znanstvena, je le pseudoznanstvena.
Naštej stopnje znanstvenega raziskovanja
Stopnje znanstvenega pojasnjevanja (vzemimo, kot primer, letalo)
1) Znanstveni okvir, paradigma: to so neke predpostavke, temeljna izhodišča, ko nekaj preučujemo. Pomembno je, če je neka stvar uporabna in če nam omogoča nek znanstveni napredek
2) Znanstvena teorija: skupek trditev, ki pojasnjuje nek fenomen. Te trditve se seveda mora dati ovreči, drugače niso znanstvene teorije (princip falsifikabilnosti)
3) Znanstveni model: konkretizacije teorije. Teorija daje neke splošne trditve, z modelom pa te trdive udejanjimo (v praktičnem fizičnem svetu). Ta znanstveni model potem preizkušamo, če deluje ali ne, in na tak način preverjamo znanstveno teorijo. Model je lahko konkreten oz. fizičen lahko pa je tudi računski (matematični dokaz).
Stopnje znanstvenega pojasnjevanja: (za primer je dal letalo)
1. Znanstveni okvir; paradigma → Neke predpostavke, temeljna izhodišča, ko nekaj preučujemo. Pomembno je, če je neka stvar uporabna in če nam omogoča nek
znanstveni napredek.
2. Znanstvena teorija → Skupek trditev, ki pojasnjuje nek fenomen. Te trditve se seveda mora dati ovreči, drugače niso znanstvene teorije (princip falsifikabilnosti).
3. Znanstveni model → Konkretizacija teorije—teorija daje neke splošne trditve, z modelom pa te trditve udejanjimo (v praktičnem, fizičnem svetu). Ta znanstveni model
potem prizkušamo, če deluje ali ne, in na ta način preverjamo znanstveno teorijo.
Model je lahko konkreten/fizičen. Lahko je tudi računski (matematičen dokaz).
