Pristojnost v potrošniških sporih Flashcards
A, ki živi v Ljubljani, je odšel na turistično potovanje v London. V tamkajšnji tehnični trgovini je nato kupil prenosni računalnik. Po povratku v Ljubljano je pri celovitejši uporabi odkril skrite napake na tem računalniku. Ali lahko tožbo zaradi jamčevalnih sankcij vloži pred slovenskim sodiščem?
Ali bi bilo drugače, če bi računalnik kupil na obroke?
Sicer velja telejno jamstvo potrošnika, da lahko toži v državi stalnega prebivališča, to ne velja za vse potrošniške spore. Po Uredbi Bruselj I (bis) velja, da lahko v državi prebivališča potrošnik toži samo, če gre za pogodbo o prodaji blaga na obroke, če gre za potrošniški kredit, ki se odplačuje po obrokih in če podjetje opravlja gospodarsko dejavnost v državi članici potrošnika ali tja usmerja svojo dejavnost. V konkretnem primeru ne gre za nobeno od zgoraj omenjenih situacij in zato je odgovor na prvo vprašanje negativen, ne bo uspel s tožbo pred slovenskimi sodišči (v bistvu slednja nimajo mednarodne pristojnosti).
Odgovor na drugo vprašanje pa je pritrdilen, saj gre za pogodbo o prodaji blaga na obroke.
Zakaj velja drugačno pravno varstvo za potrošnika glede na to, ali sklene prodajno pogodbo na obroke ali ne?
Dva razloga sta za to. Prvi je ta, da se s tem vnaša neka predvidljivost za prodajalca. Če se namreč sklene pogodba na obroke, prodajalec vzame v zakup, da bo lahko tožen tudi v drugi državi članici, prav tako je prodajalec seznanjen s tem, da kupec prihaja iz druge države članice, nasprotno pa velja, če ne gre za prodajo na obroke.
Drug razlog pa je v vezanosti materialnega in procesnega prava. Jamstva v materialnem pravu se morajo udejanjiti v procesnem pravu.
A, ki je tedaj imel prebivališče v Berlinu, je avgusta 2010, v tamkajšnji trgovini na obroke kupil prenosni računalnik. Junija 2011 se je A nato preselil v Ljubljano. Ali lahko A, če pride do spora zaradi skritih napak na računalniku, vloži tožbo v Sloveniji po 18. členu BU? Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, pri sodišču v katerem kraju v Sloveniji lahko vloži tožbo?
Kakšna bi bila rešitev, če bi slovenski potrošnik iz Maribora kupil računalnik na obroke od podjetja – prodajalca iz Ljubljane. Ali bi lahko tožbo vložil v Mariboru, skladno s čl. 18 BU?
Po Bruselj I velja, da lahko potrošnik, če gre za prodajo na obroke, toži v kraju stalnega prebivališča. Sicer se je v konkretnem primeru stalno prebivališče toženca spremenilo, Bruselj I še vedno določa, da lahko potrošnik toži v kraju stalnega prebivališča, ne glede na to, da je spremenil stalno prebivališče.
V drugem primeru pa gre za aplikacijo nacionalnega prava, države se same odločijo, kako bodo uredile pristojnost. Po ZPP-E velja, da je krajevno pristojno tisto sodišče, ki leži v kraju stalnega prebivališča potrošnika (51.a ZPP). Torej v konkretnem primeru lahko toži v Mariboru.
Družba X d.d., Koper, proizvodnja kabelskih snopov, je pri podjetju v Italiji na obroke kupilo kavni aparat za svoje zaposlene, za namestitev v svojih poslovnih prostorih. Zaradi spora glede te pogodbe je nato vložilo tožbo pri sodišču v Kopru. Sklicevalo se je na določbe BU o pristojnosti v potrošniških sporih in navedlo, da nakup kavnih aparatov nikakor ne spada v njeno gospodarsko dejavnost. Ali ima prav?
V konkretnem primeru sta pogodbo o prodaji kavnih aparatov sklenili dve podjetji. In čeprav se kupec v konkretnem primeru ne ukvarja s kavnimi aparati, torej to ni njegova gospodarska dejavnost, še ne pomeni, da gre za potrošniški spor. V Uredbi Bruselj I sicer res piše, da se varuje vsaka “oseba” kot potrošnik, ampak moramo pri tem upoštevati tudi prakso SEU, ki pravi, da se kot potrošnika sklepa samo fizična oseba in ne tudi pravne osebe (tudi zaradi vezanosti procesnega in materialnega prava, potrošnik je po materialnem pravu definiran kot fizična oseba in ne tudi kot pravna oseba). Zato Družba X nima orav, pač pa mora svojo tožbo vložiti v Italiji, po splošnih pravilih.
A, ki je veterinar v Kopru, je pri podjetju v Italiji sklenil leasing pogodbo za terensko vozilo. Nato je pri sodišču v Sloveniji vložil tožbo zaradi razveljavitve te pogodbe.V tožbi je navedel, da sicer resnično opravlja dejavnost veterinarja in terensko vozilo tudi potrebuje pri tej dejavnosti, vendar pa v prostem času isti avtomobil uporablja tudi za povsem zasebne namene, saj je to edini avto, ki ga ima. Ali gre za potrošniški spor po 15. členu BU, ki utemeljuje pristojnost slovenskega sodišča?
V konkretnem primeru se sprašujemo, ali gre za potrošniško pogodbo, ker kupljen avto uporablja tudi za osebne zadeve, ali ne, ker avto uporablja za opravljanje gospodarske dejavnosti. SEU je v eni od zadev odločilo, da v kolikor se stvar uporablja za osebne zadeve ter za opravljanje gospodarske dejavnosti, se pogodbe ne more smatrati kot potrošniške pogodbe, pač pa kot navadno pogodbo. Edino, v kolikor bi se stvar uporabljala v zanemarljivem odstotku za opravljanje gospodarske dejavnosti, bi se lahko to štelo kot potrošniško pogodbo, drugače pa ne. Torej mora biti res nekega zanemarljivega pomena za gospodarsko dejavnost takšna pogodba.
Slovenski potrošnik je kupil karto za spalnik, potovanje med Gdanskom in Krakovom na Poljskem. Karto je kupil prek interneta, na internetni strani Poljskih železnic. Ta stran je le v poljskem jeziku in cena za karto je bila napisana le v poljskih zlotih. Nakup karte pa je bil prek interneta mogoč. Ko je kasneje prišlo do spora iz te pogodbe, je potrošnik tožil poljsko podjetje pred slovenskim sodiščem. Oprl se je na čl. 16 BU in trdil, da poljsko podjetje “usmerja svoje komercialne aktivnosti” na slovenski trg.
Navedel je še, da gre za pogodbo, pri kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in namestitve. Ali je slovensko sodišče pristojno?
V konkretnem primeru je slovenski potrošnik kupil karto od poljskih železnic, nakup preko spleta je bil mogoč. S tem naj bi poljske železnice usmerjale svojo ekonomsko aktivnost v Slovenijo. SEU je v eni zadevi povedalo, da sam dostop do spletne strani še ne pomeni, da je podjetje usmerjalo svojo dejavnost v drugo državo članico.
Druga izjema pa so te prevozne pogode, te so namreč izveze iz režima varstva potrošnikov, recimo tipični primer je nakup letalske karte, v tem primeru potrošnik ne more tožiti letalske družbe v kraju svojega prebivališča.
Izjema od izjeme pa so prevozne pogodbe, ki vključujejo nastanitev. V konkretnem primeru je sicer res šlo za nakup spalnika na vlaku, vendar se to ne šteje kot nastanitev. Primer takih pogodb so razne turistične pogodbe, ki vključujejo prevoz na destinacijo in namestitev v hotelu, križarke ipd. Ne pa nakup spalnika na vlaku, ta pomeni samo nek bolj udoben način prevoza na destinacijo. V kolikor je transport glavna kavza, bo šlo za prevozno pogodbo.
Trgovec iz Zagreba, se ukvarja s prodajo rabljenih avtomobilov, na internetu svojo dejavnost oglašuje tudi v slovenščini. Potrošnik iz Celja se je, potem, ko je na internetu natančno preveril ponudbo in specifikacijo želenega vozila, z vlakom zapeljal v Zagreb in tam v prostorih prodajalca podpisal pogodbo. Ker se je avto kmalu pokvaril, je tožbo proti trgovcu vložil v Ljubljani. Hrvaški toženec je ugovarjal, da na internetu sicer res oglašuje tudi v slovenščini, vendar pa v konkretnem primeru ni šlo za pogodbo, sklenjeno prek interneta (»na daljavo«), zato stališč SEU iz sodbe v zadevi Pammer / Alpenhof tu ni mogoče uporabiti. Ali ima prav?
Kakšen bi bil rezultat, če slovenski potrošnik v času, ko bi v Zagrebu sklenil pogodbo, sploh ni vedel, da ima omenjeni trgovec tudi internetno stran, prek katere usmerja dejavnost v Slovenijo (za trgovca je zvedel prek znancev in ti so mu ga priporočili).
SEU je v eni od svojih zadev že povedalo, da ni potrebno, da je pogodba sklenjena preko interneta, da se izkazuje to usmerjanje ekonomske dejavnosti v drugo državo.
Prav tako ni potrebno, da kupec ve, da obstaja dotična spletna stran, ampak je samo pomembno objektivno dejstvo, ali spletna stran obstaja in če je dostopna tudi v recimo slovenskem jeziku, kar kaže na usmerjanje prometa v Slovenijo.
Trgovci morajo vzeti v zakup, da če oglašujejo svoj posel na internetu, se morajo tudi sprijazniti s tem, da bodo lako toženi v državi, v katero usmerjajo svoj posel.
A s prebivališčem v Ljubljani je s podjetjem iz Ljubljane junija 2004 sklene prodajno pogodbo za osebno vozilo, vezano na to pogodbo pa mu je bil odobren potrošniški kredit. V prodajno pogodbo je vključena tudi klavzula o krajevni pristojnosti sodišča v Ljubljani. A se nato odseli na Dunaj in tam pridobi stalno prebivališče. Ker svojih obveznosti A ni izpolnjeval, je podjetje proti njemu vložilo tožbo pri sodišču v Ljubljani. A je ugovarjal, da dogovor o pristojnosti sodišča v Ljubljani po BU ni dopusten, saj določa pristojnost po sedežu podjetja, sklenjen pa je bil še pred nastankom spora. Zato naj bi ga podjetje smelo tožiti le v Avstriji. Ali ima prav?
Takšni dogovori o pristojnosti sodišča načeloma niso dovoljeni, razen če je izpolnjen kakšen od naslednjih pogojev, ki jih določa uredba Bruselj I v 19. členu:
dogovor je bil sklenjen po nastanku spora; ki omogoča potrošniku da sproži postopek pred sodišči, ki NISO navedena v tem določilu; ali ki je sklenjen med potrošnikom in drugo pogodbeno stranko, ki imata oba v času sklenitve pogodbe stalno prebivališče ali običajno prebivališče v isti državi članici, in ki določa pristojnost sodišč te države članice, pod pogojem, da ta dogovor ni v nasprotju s pravom zadevne države članice. Ker je slednji pogoj izpolnjen, je dogovor ohranil veljavo in je sodišče v Ljubljani pristojno.
Slovenski trgovec je tožil avstrijskega potrošnika pred slovenskim sodiščem. Sodnik ve (vidi), da bi po pravilih Bruseljske uredbe trgovec (čigar internetna stran je bila očitno usmerjena tudi na pridobivanje avstrijskih klientov) potrošnika moral tožiti v Avstriji. Kako naj ravna?
Tihi dogovori so dovoljeni, je pa res, da so podjetja to nekoliko izkoriščala in so v pogodbo dajala take klavzule o pristojnosti in čeprav so bile nične, prava neuki potrošniki tega niso vedeli in so vseeno tožili oz. so se spuščali v sodne postopke v kraju, ki je ustrezal podjetju. Vendar danes velja, da mora sodišče OPOZORITI potrošnika, da je sicer nepristojno, ampak da bo prišlo so ustalitve pristojnosti, če se potrošnik spusti v pravdo.
