Merodajno pravo za pogodbene in nepogodbene obveznosti Flashcards
Zaradi škode, ki naj bi jo A iz Ljubljane povzročil v Nemčiji, ga nemški oškodovanec toži pred sodiščem v Ljubljani. Sodišče je ugotovilo, da je A ravnal protipravno in da je to ravnanje povzročilo škodo, ostalo pa je v dvomu glede A-jeve krivde. A je ugovarjal, da po nemškem pravu dokazno breme glede krivde na tožniku in da je zato treba zahtevek zavrniti. Tožnik pa je navedel, da gre pri dokaznem bremenu za procesnopravni institut in je zato treba uporabiti pravo sodišča, torej slovensko pravo, po slovenskem pravu pa se krivda domneva in da mora zato toženec dokazati, da ni kriv. Po pravilu o dokaznem bremenu je zato treba zahtevku ugoditi. Kdo ma prav?
Vprašanje v tem primeru je, ali spada dokazno breme v materialno pravo ali v procesno pravo, saj če spada v materialno pravo, potem se uporabi nemški BGB (ne pozabi, da čeprav je pristojno slovensko sodišče, to ne pomeni, da se bo uporabilo slovensko pravo, se pa bo uporabilo slovensko procesno pravo) ali se uporabi slovensko pravo, ker gre za del procesnega prava in uporabi se procesno pravo države pristojnega sodišča, torej slovensko pravo.
Pravilo o dokaznem bremenu je materialno pravo, ne procesno pravo. Kar pomeni, da se bo v konkretnem primeru uporabilo nemško pravo (BGB) za določitev dokaznega bremena glede krivde storilca. Če torej sodišče ostane v dvomu glede krivde, oškodovanec, na katerem pa je dokazno breme glede dokazovanja krivde storilca, pa ne dokaže krivde storilca, bo moralo sodišče zahtevek zavrniti.
V zgornjem primeru želi sodišče višino škode zaradi razlogov ekonomičnosti oceniti po prostem preudarku, brez formalnega dokazovanja. Ali mora glede vprašanja, ali to lahko stori, uporabiti slovensko ali nemško pravo?
Odločanje o višini odškodnine po prostem preudarku: gre za procesno pravo ali materialno pravo? V našem pravnem sistemu odločanje glede višine škode po prostem preudarku ureja ZPP, torej procesni zakon, podobno imajo recimo v Nemčiji, urejeno v procesnem zakonu. Vendar ni povsod po EU tako, recimo na NL je to določeno v materialnem pravu, ker gre za odmero odškodnine in je poseben standard materialnega prava. Vseeno, nimamo še evroavtonomno razlage glede tega vprašanja, je pa prevladujoče stališče, da gre za procesno pravo. V SLO recimo govorimo, da gre v tem primeru za nadomeščanje dokazovanja.
V zgornjem primeru je toženec ugovarjal zastaranje. Ali je treba uporabiti zastaralni rok po OZ ali BGB?
Zastaranje je materialnopravni institut, gleda se nemško pravo v konkretnem primeru. Glede zastaranja je tudi evroavtonomna razlaga, ki pravi, da je zastaranje materialnopravni institut.
Drugače pa je recimo v sistemih common law (Anglija, Irska), kjer je zastaranje procesnopravni institut.
Pravna fakulteta v Ivančni Gorici je organizirala trodnevno študijsko ekskurzijo (z avtobusom) v Luksembur za študente izbirnega predmeta “ekskurzijsko pravo”. Med vožnjo na ozemlju Nemčije, je v avtobusu študent A steklenico domačega šnopsa, ki jo je nosil od doma, neprevidno polil po novi LV torbici študentke B (oba domača študenta); alkohol je na torbici pustil neodstranljiv madež. B želi od A-ja dobiti odškodnino za 1500eur vredno in kot meni, povsem skaženo torbico.
Bi bilo kaj drugače, če bi bila B madžarska študentka na tromesečni erasmus izmenjavi?
Ali bi bilo kaj drugače, če bi do škode prišlo, ko je šofer torbe grobo zmetal v prtljažni prostor, zato se je steklenica razbiral in je prišlo do škode na torbici B - ta pa nato tožbo za povračilo škode vlaga proti avtobusnemu podjetju?
V prvem primeru sta oba študenta iz Slovenije, imata običajno prebivališče v Sloveniji in se zato uporabi slovensko pravo, da je škoda nastala v Nemčiji je zgolj slučaj. Rim II se uporabi v primeru, da gre za osebi, ki imata običajno prebivališče v dveh različnih državah članicah.
V drugem primeru pa bi se uporabila uredba Rim II, saj imata storilec in oškodovanec običajno prebivališče v dveh različnih državah članicah. V tem primeru bi se za presojo škode uporabilo pravo države, v kateri je škoda, škodni dogodek nastal, torej pravo Nemčije.
Uredba Rim II določa tudi t.i. “escape clause”, ki določa, da se lahko v primeru, ko obstaja neka tesnejša zveza z drugo državo (uredba primeroma navaja pogodbo kot tesnejšo zvezo z drugo državo), se uporabi pravo te države. V konkretnem primeru je bila neka pogodba o najemu avtobusa in bi lahko šteli, da obstaja tesnejša zveza s Slovenijo kot Nemčijo. *v praksi je problem, ker slovenska sodišča jemljejo preširoko to določbo, že samo “gola” vložitev tožbe pomeni tesnejšo povezavo.
Družba treh prijateljev iz Ljubljane se je z avtom odpravila na potovanje na Škotsko. Kmalu po izkrcanju iz trajekta v Dovru v Angliji je voznik pomotoma zapeljal na nasprotno stran ceste (pozabil je, da ni več na kontinentu in da se v Veliki Britaniji vozi na levi) in prišlo je do trčenja, v katerem je sovoznik utrpel določene poškodbe. Sovoznik je proti vozniku vložil tožbo za plačilo odškodnine pri angleškem sodišču. Toženec je ugovarjal, da se zadeva skladno z drugim odstavkom 4. člena RIM II presoja po slovenskem pravu, zato njegovo ravnanje ni bilo protipravno, saj se po pravi te države vozi po desni strani cestišča. Ali ima prav?
Ali bi bilo za določitev merodajnega prava, če bi bila tožba vložena v Sloveniji, treba (pri prometnih nesrečah) upoštevati še kakšen drug pravni vir?
V konkretnem primeru se storilec sklicuje na slovensko pravo, po katerem naj bi ravnal pravilno. Vseeno pa uredba RIM II predvideva, da se za presojo protipravnosti ravnanja uporablja pravo države, kjer je do dogodka prišlo. Torej, upoštevajo se pravila o varnosti v kraju, kjer je do ravnanja prišlo in ne po pravu, ki se bo uporabilo za presojo odškodninske odgovornosti. Ker je torej v Angliji kršil cestnoprometno pravilo o vožnji po levem pasu, je torej ravnal protipravno. (Pri ocenjevanju ravnanja osebe, za katero se zatrjuje, da je odgovorna, se, dejansko in kolikor je to potrebno, upoštevajo pravila glede varnosti in ravnanja, veljavna na kraju in v času dogodka,iz katerega izhaja odgovornost).
NK Maribor in NK Olimpija sta se leta 2018 uvrstila v finale Lige Prvakov. Finale je bilo odigrano na Millenium stadionu v Cardiffu. Že pred tekmo sta se v centru mesta, kljub strogim varnostnim ukrepom valižanske policije in prepovedi zbiranja navijačev v skupinah, spopadli skupini Viol in Green Dragonsov. A je pri tem močno poškodoval B-ja, člana nasprotne ekipe. A je tožbo vložil v Sloveniji. Po katerem pravu se presoja spor?
Če imata oba običajno prebivališče v Sloveniji, se bo za presojo odškodninske odgovornosti upoštevalo slovensko pravo. Lahko pa ne bi bila oba iz Slovenije in v tem primeru se uporabi uredba RIM II za določitev merodajnega prava. V tem primeru bi lahko bil javni interes večji recimo v Angliji, po drugi strani pa ima tesnejšo zvezo spor s Slovenijo.
Sindikat Lufthanse je (zopet) organiziral stavko. Zaradi tega je bil med drugim odpovedan let iz Frankfurta v Singapur. A, Belgijec, ki je imel vozovnico za ta let, je zato lahko odpotoval šele dan kasneje, zato pa v Singapurju zamudil priključni let v Kuching ter nekaj pomembnih poslovnih sestankov. Pred nemškim sodiščem želi uveljavljati odškodninski zahtevek (dejanska škoda, izgubljeni dobiček) proti omenjenemu sindikatu, saj meni, da sindikalna akcija ni bila zakonita. Po singapurskem pravu (tam je, kot meni, prišlo do škode) je namreč stavka letalskega osebja na redni linij nedopustna, enako tudi po malezijskem pravu. Ali ima prav?
V Uredbi RIM II imamo posebno določbo, ki se nanaša na varovanje sindikalne dejavnosti. V kolikor pride do stavke v eni državi in je v tej državi članica ta stavka zakonita, potem ne gre za protipravno ravnanje, čeprav bi bila stavka v drugi državi, recimo v konkretnem primeru v Singapurju, nezakonita. Torej, zakonitost delovanja sindikata se presoja po pravu države, v kateri sindikat deluje, saj bi sicer to preveč omejilo zakonit sindikalni boj in posredno varstvo delavcev.
Češka družina se je odpravila na dopust na otok Krk. S seboj so odpeljali veliko zalogo hrane, ki so jo nakupili že od doma. Med drugim tudi eno kilo salame slovaškega proizvajalca. Med dopustom so se v kampu na Krku z omenjeno salamo zastrupili in so rabili zdravniško pomoč (ki so jo morali plačati). Tri dni so se zelo slabo počutili. Za zastrupitev krivijo slovaškega proizvajalca salame. Ta proizvajalec omenjeno salamo trži samo na Slovaškem, Češkem in Poljskem. Kje proti njemu lahko vložijo tožbo? Po katerem pravu se bo presojal spor iz naslova producentske odgovornosti?
V sporu se proizvajalec brani, da so oškodovanci sami krivi, saj salame ne bi smeli prevažati v vročem avtomobilu, v kampu pa bi jo morali imeti v hladilniku, česar pa niso storili. Po katerem pravu se presojajo ti ugovori?
Ali bi bilo kaj drugače, če bi omenjeni Čehi, medtem ko so s tranzitno ustavili v kampu v bližini Maribora, salamo podarili sosedu v kampu, turistu iz Nizozemske, ki bi se nato z njo zastrupil na Nizozemskem?
V tem primeru gre za producentsko odgovornosti, torej odgovornost proizvajalca za napake na izdelku. Problem je, ker med proizvajalec in oškodovanec nista v pogodbenem razmerju, torej se bo za določitev merodajnega prava uporabila uredba RIM II. V konkretnem primeru obstaja tudi posebna določba glede producentske odgovornosti, gre za kaskadno normo, ne alternativno, kar pomeni, da se bo uporabilo pravo države pod točko a, če so izpolnjeni pogoji zanjo.
V konkretnem primeru se je zastrupila češka družina, ki je slovaško salamo tudi kupila na Češkem. Prišli bi do Hrvaške, ker je tam nastala škoda, vendar se pa izdelek ni tržil na Hrvaškem. Lahko bi rekli, da gre skozi pod točko c, vendar ima proizvajalec neko rešilno bilko: uporabi se pravi te države samo, če je proizvajalec lahko predvidel, da se bo izdelek tja tržil oz. v nekih razumnih okvirih ni mogla oseba predvideti, da se bo izdelek tržil v to državo.
Nenazadnje bi lahko uporabili pravo države z najtesnejšo povezanostjo in bi v ozir vzeli ta drugi odstavek. Proizvajalec bi lahko namreč pričakoval, da se bo salama tržila tudi na Češkem.
V primeru tega Nizozemca enako, presoja se po pravu države največje povezanosti ali po slovaškem pravu.
A, ki prebiva v Ljubljani, je peljal psa na sprehod v Tivoli. Tam je šel pes za nekaj časa po svoje. Kasneje se je vrnil k lastniku, kmalu zatem pa je prišla B, italijanska turistka, A-ju pokazala obgrizeno torbico. Ker naj bi to storil A-jev pes, je zahtevala odškodnino. A se ji je opravičil in ji takoj izročil 200eur (ter jo prosil naj zadeve ne prijavi policiji). Naslenji dan je A-ju na podobnem sprehodu po Tivoliju znanec povedal da sploh ni njegov pes obgrizel tiste torbice, pač pa je to bil nek drug pes. A meni, da je plačal neobstoječ dolg in želi denar nazaj. Kje lahko vloži tožbo proti B in po katerem materialnem pravu se presoja zahtevek? Ali bi bilo kaj drugače, če bi A nakazal iz NLB na njen račun pri italijanski banki?
Pravilo je, da se pri neupravičeni obogatitvi napoti na pravo, ki bi veljalo v primeru veljavnosti temeljnega razmerja. Recimo, če bi šlo za pogodbo, potem se presoja po RIM I, in če gre kot v tem primeru za delikt, potem se presoja po RIM II.
Torej presoja se po pravu, ki bi veljalo za tisto temeljno razmerje, ki ne velja, in zaradi katerega je prišlo do neupravičene obogatitve.
