Pristojnost po kraju izpolnitev (BU I) Flashcards
Formula Tessili!
Formulo Tessili je razvilo SEU v eni svojih prvih odločb.
Ima 3 korake:
Prvi korak: treba je najti merodajno pravo
Drugi korak: na katero obveznost se nanaša tožba (npr. obveznost izročitve stvari ali obveznost plačila kupnine)
Tretji korak: pogledati moramo, kako slednje ureja nacionalno pravo (ali gre za iskovino ali prinosnino)
Te korake uporabimo samo, da ugotovimo, ali je sodišče pristojno ali ne, s to formulo še ne rešimo spora.
Nanaša se torej na kraj izpolnitve - kje je torej kraj izpolnitve glede na merodajno pravo, nato ugotovimo ali je sodišče sploh pristojno.
Za večino pogodb je zdaj določeno, kaj je kraj izpolnitve; vendar za tiste, za katere z zakonodajo ni določeno, se uporablja še vedno formula Tessili.
Slovenski najemodajalec toži nemškega najemnika za plačilo najemnine za premično stvar. Tožbo je vložil v Sloveniji z naslednjo argumentacijo:
- po Rimski uredbi se najemna pogodba presoja po pravu najemodajalca, torej v konkretni zadevi po slovenskem pravu
- zahtevek se nanaša na plačilo najemnine, trej je to bistveno, kje je kraj izpolnitve te obveznosti
- po slovenskem pravu je denarno obveznost treba izpolniti v kraju upnika, torej v konkretnem primeru v Sloveniji;
Ali je ta argumentacija pravilna? Kako pa bi bilo v primeru, če bi bilo dogovorjeno, da se pogodba presoja po nemškem pravu?
Pristojnost po kraju izpolnitve je izbirna pristojnost, ne pa izključna. To tudi pomeni, da se lahko stranki dogovorita za prorogacijo pristojnosti.
Za karakteristične izpolnitve (kamor spada najemna pogodba), se uporablja pravo države najemodajalca, v konkretnem primeru bo to Slovenija. Obveznost v konkretnem primeru je plačilo najemnine, denarne obveznosti so v slovenskem pravu prinosnine. Ker pa gre recimo za plačevanje preko nakazila bankam, se po OZ šteje kraj izpolnitve kraj namembne banke.
Torej ta argumentacija je pravilna, pristojno bo slovensko sodišče.
Če pa bi se dogovorila, da se presoja pogodba po nemškem pravu, bi morali pogledati v njihov BGB in bi ugotovili, da je kraj izpolnitve Nemčija, ker je denarna obveznost pri njih iskovina.
Sedaj se uporablja BU I, ki v 7 členu določa, kaj je kraj izpolnitve - vprašanje je samo, kaj štejemo pod storitev, tudi dajanje premičnine v najem? Ali tega ne štejemo pod storitev in avtomatično uporabimo določbo, kam je bil blago dostavljeno.
Nemški kupec in slovenski prodajalec sta sklenila prodajno pogodbo za strojno opremo. Dogovorila sta se, da se CISG ne uporablja. Nadalje sta se dogovorila, da mora roba biti izročena na Poljskem (kjer nemški kupec kot investitor gradi tovarno). Ker kupec ni plačal kupnine, je slovenski prodajalec vložil tožbo pred slovenskim sodiščem. Utemeljil je sledeče: skladno z Rimsko uredbo se prodajna pogodba presoja po pravu prodajalca (če ni drugače dogovorjeno ali če ni druge najožje koneksnosti). Prodajalec je v konkretnem primeru iz Slovenije, torej je treba uporabiti slovensko materialno pravo. Po slovenskem OZ pa je denarno obveznost treba izpolniti na kraju upnika - torej je kraj izpolnitve obveznosti, na katero se nanaša tožba Slovenija. Ali je ta argumentacija pravilna?
Kaj pa če bi določila v pogodbi, da je kraj izpolnitve Švedska?
Po formuli Tessili je ta argumentacija pravilna in bi prišli do enakega zaključka. Res pa je, da se ne sklada z evroavtonomno razlago. Po slednji velja kraj izpolnitve pri prodajni pogodbi kraj dobave blage, ki pa je v konkretnem primeru Poljska, in ne Slovenija. Tudi ni pomembno, za katero obveznost gre, pač pa se presoja pristojnost sodišča po karakteristični obveznosti, ki je dobava blaga. Gre za poenostavitev sistema, torej da ni potrebno v vsakem konkretnem primeru iskati merodajnega prava.
Če bi določila, da je kraj izpolnitve Švedska? Za določitev pristojnosti po tej določbi mora biti ta kraj, država vsaj povezana s pogodbo, torej da se lahko vzpostavi pristojnost po tej določbi, mora biti nekaj povezano s Švedsko, recimo dobava blaga itd. sicer pa gre za fiktiven kraj izpolnitve in v tem primeru ne moremo govoriti, da so švedska sodišča pristojna. Če bi stranki želeli vzpostaviti pristojnost švedskih sodišč, bi se lahko dogovorili za prorogacijo pristojnosti.
Stevardesa, zaposlena pri Turkish Airlines se zaradi dela preseli v Istanbul. Dvakrat dnevno leti tudi v Ljubljano. Ali lahko v primeru spora z delodajalcem, toži TA v Ljubljani?
BU I je sprejela določbo, ki naj bi varovala delavce migrante. Po tej določbi lahko delavec toži svojega delodajalca v državi, kjer je kraj baze. Baza v konkretnem primeru ni v Ljubljani, pač pa v Istanbulu, kar pomeni, da v konkretnem primeru slovensko sodišče ni pristojno po BU I.
Namen določbe je bil obvarovati delavce migrante, vendar je določba BU I slabša od ZMZPP, če bi uporabili slednji temelj, bi stevardesa lahko tožila tudi v Ljubljani, saj se kot navezno okoliščino za določitev mednarodne pristojnosti uporabi kraj dela in ne kraj baze.
Postavlja se vprašanje, ali se BU I razlaga tako, da v celoti nadomesti nacionalno pravo, kar posledično povzroči slabši položaj za delavce migrante, ali se ga razlaga kot pravni temelj, ki obstoji poleg nacionalnega prava. Gramatikalno je nejasno, SEU pa se s tem vprašanjem še ni srečalo.
Potnik A iz Nemčije je od letalske družbe iz Irske sklenil pogodbo za let med Nemčijo in Romunijo. Zaradi kršitve pogodbe (let je imel zamudo, ni bilo kompenzacije, ni letel v vplačanem poslovnem razredu, ko ima hudič mlade, se je izgubila še prtljaga) želi vložiti tožbo. Kje lahko toži po kriteriju kraja spolnitve pogodbene obveznosti?
Pri letalskih prevoznikih in opravljanju storitev letalskega prevoza je problem določitve kraja izpolnitve.
SEU je o tem odločilo v primeru Rehder proti Air Baltic. V tem primeru je povedalo, da se za kraj izpolnitve obveznosti šteje kraj, ki predstavlja najtesnejšo navezno okoliščino med pogodbo in pristojnim sodiščem, zlasti govorimo o kraju, kjer mora biti opravljen glavni del storitev.
Pri letalskih prevozih iz ene države članice v drugo državo članico lahko tožeča stranka pristojnost sodišča utemelji po kraju odhoda in kraju prihoda. Zaradi te specifike letalskih prevozov pa ni mogoče določiti kraja, kjer bi bil opravljen glavni del storitev.
