Presojanje in odločanje Flashcards
Kaj je presojanje? Je različno od odločanja?
Presojanje se velikokrat razume kot ocenjevanje verjetnosti različnih dogodkov na podlagi nepopolnih informacij. Pomembna je natančnost. Recimo, imaš 90% verjetnost da se nekaj zgodi in potem se glede na to odločiš. Odločanje pa ima več možnosti in vključuje izbiro eno možnosti izmed večih. Dejvaniki so odvisni od tega, kako pomembna nam je odločitev in kakšne so posledice.
Povezano s tem so reševanja problemov; presojanje in odločanje sta dosti bolj povezana kot reševanje problemov. Posamezniki ustvarjajo lastne rešitve (ne izbirajo med možnostmi kot pri odločanju!). Presojanje je to ocenjevanje verjetnosti, je tudi podlaga odločitvi (!= kot reševanje problemov).
Na primeru prikazan na spodnji sliki razloži Bayesov teorem.
Smo v mestu kjer je 85% zelenih taksijev, 15% pa modrih. Piše da se je zgodila nesreča in kolikšna je verjetnost da je taksi moder ali zelen. Na kraju je bila priča, ki je rekla da je bil taksi moder. Kar so potem naredili je, da so pričo testirali. V koliko primerih izbere pravilno barvo (pod slabšimi vidnimi pogoji) in v 80% primerov izbere pravilno.
Torej, imamo 85% zelenih in 15% modrih in priča v 80% pravilno prepozna.
Je bolj verjetno da je bil v nesreči udeležen zelen ali moder taksi?
Še vedno je zelen taksi bolj verjeten.
To damo zdej v Bayesov teorem (damo sto taksijev)
Torej, je večja verjetnost da, ko reče da je moder, je v resnici zelen.
Katero hevristiko prikazuje spodnja slika?
Hevristika reprezentativnosti:
Presojanje, da nekaj spada v določeno kategorijo, kar se zdi tipično (Jack naj bi bil tipičen inženir)
Ponavadi (90%) dajo ljudje odgovor, da je Jack inženir AMPAK! Udeleženci ignorirajo osnovno stopnjo (da je samo 30% inženirjev)
Katero hevristiko prikazuje spodnja slika?
Napaka združevanja.
Zmotno prepričanje, da je kombinacija dveh dogodkov (A in B) bolj verjetna kot en dogodek (A ali B) sam po sebi. Udeleženci zaradi močno podprtega opisa presodijo da je večja verjetnost, da je Linda feministična bankirka kot le bankirka.
Katero hevristiko prikazuje spodnja slika? Kaj nanjo vpliva?
Slika: a je več samomorov ali umorov?
Hevristika dostopnosti.
Ocenjevanje verjetnosti dogodkov na podlagi tega, kako enostavno ali težko jih je priklicati iz dolgoročnega spomina (večinoma prikličeš tisto, kar ti je bližje)
Ocenjevanje verjetnosti vzroka za smrt (vplivi na hevristiko)
* Na podlagi lastnih izkušenj (najmočnejša)
* Na podlagi medijske odmevnosti (dosti pišemo o samomorih, manj o umorih)
* Na podlagi čustev (hevristika afekta) → ocenjevanje situacije za bolj verjetno, če vzbuja več strahu
Pri hevristikah presojanja in odločanja smo govorili o raziskavi, kjer so udeleženci morali povedati kateri obraz jim je bolj privlačen. Katera dva učinka smo omenili?
Učinek vabe: tako se fokusiraš na ti dve stvari da se potem odločaš med tema dvema, ne fokusiraš se sploh na tretjo možnost in to mariskje deluje (npr. Maš hotel A s takimi opcijami, isti hotel z basically istimi opcijami in C ki je neki tretjiga)
Sidro: ljudje se vsidrajo na to, kar drugi misli (čeprav so bila ta dva obraza ljudem enako privlačna)
Also: Združen učinek; če bolj deluje vaba, izbereš A, če bolj pričakuješ sidro, je bolj B. In izkaže se, da je sidro bolj vpliven (ni ful razlike, je pa statistično pomembno).
Razloži teorijo dveh procesov (Kahneman, 2003)
Imamo dva sistema. Prvi je intuitiven, avtomatični in hiter (prej omenjene hevristike). Večina našega presojanja in odločitev temelji na sistemu ena. Ta ‘intuicija’ ni krneki, ima zelo jasno strukturo, temelji na nekih izkušnjah, spoznamo neko logiko in na podlagi tega avtomatiziramo vedenje.
Sistem 2: analitičen, kontroliran, zavesten, po pravilih, zaporeden, kognitivno zahteven, fleksibilen, manj pogost. Omogoča nam reševanje bolj kompleksnih sistemov, v možganih ni zares predel ena in predel dva (npr. Prefrontalni korteks je bolj sistem 2) a vseeno sta to dva tesno povezana sistema. Velikokrat na podlagi hevristik sprejmemo neke odločitve in potem s sistemom 2 presodimo naše odločitve. Glavni del teorije je to.
Nariši graf teorije obetov (Kahneman&Tversky) glede na vedenje ob izgubi/dobičku.
Nariši graf teorije obetov (Kahneman&Tversky) glede na odpor do izgube.
Izgubo 800€ čutimo veliko bolj kot pa dobiček 800€.
Razloži učinek uokvirjanja po teoriji obetov
Kahneman in Tverskyja
Na eni strani imamo vrednost (x) in neka subjektivna vrednost. Nek dobiček 800€ ali izguba 800€ ima subjektivno vrednost. 800€ dobička se mi zdi manj kot 800€ izgube. Izguba je ful hujša stvar kot dobit 800€, kar pojasni naše odločitve. Veliko bolj boleče je izgubiti kot pridobiti. Res velik upor do izgube imamo, rajši tvegamo da bomo izgubili manj, čeprav je majhna verjetnost da bomo nekaj izgubili. Čeprav sta programa statistično ista, se v okviru dobička večinoma odločijo za program A. Pri okviru izgube se večina odloči za program D. Vsi štirje so pravzaprav enaki, samo da je pri enem koliko si rešimo in koliko jih umre. Porgram C in A sta enaka (če jih 200 rešimo, jih 400 umre). Program B in D so isti, ker efektivno v povprečju dajejo enake. Je del teorije obetov in na nek način presojamo verjetnost in na nek način so presojene odločitve.
Tradicionalno so ekonomisti bili prepričani, da se ljudje odločajo na podlagi teorije koristnosti. Ampak, izkaže se da se ne odločamo vedno za najbolj optimalno odločitev (‘’kjer je več dobička’’). Kahneman in Trvesky al whatever sta razvila svojo teorijo obetov, ki izpodbija teorijo koristnosti, saj pri okviru dobička smo risk-averse, če je problem uokvirjen kot izguba pa smo risk-seeking. Prav tako vpliva na nas tudi referenčna točka (kok močno čutiš izgubo/dobiček glede na tvoje base stanje).
V medicini pogosto v urgentnih situacijah uporabljajo “fast and frugal”/”hitre in varčne” hevristike (recimo standardizirano “fast and frugal” drevo pri srčnem infarktu). Zakaj uporabljajo takšno metodo?
“Fast and frugal” hevristike so način odločanja, ki optimizira naš rezultat (pravilnost odločitve/diagnoze), hkrati pa minimalizira čas odločanja in kognitivno obremenjenost. Ta optimizacija je posledica tega, da gre za specifičen in vnaprej določen “recept” (sistem prepoznavanja ključnih simptomov), po katerem naj se zdravniki odločajo v specifični situaciji. To je za zdravnike v urgentnih situacijah ključno, saj so pod časovnim in psihičnim pritiskom med diagnosticiranjem pacienta (če bi lahko imel srčni infarkt, ga morajo diagnosticirati čim prej in v čim večji verjetnosti pravilno - raziskave kažejo, da brez sistema zdravniki odločajo “preventivno”, kar lahko vodi v preobremenjenost bolnic, dodaten stres za pacienta ipd.). S pomočjo “fast and frugal” hevristik imajo sistem, ki je optimiziran in če se ga držijo, se tako v veliki meri izognejo svojim kognitivnim pristranskostim (recimo vpliv obolenj prejšnjih pacientov, napačna presoja o diagnozi iz preteklosti, kaj so pred kratkim brali, pretehtanje le prvih simptomov, ki so na voljo (ker nimajo časa, da bi preverili vse), pretirano zaupanje svoji ekspertizi in sposobnosti ipd.) - posledično povečajo verjetnost pravilnosti diagnoze.
Kaj k razumevanju kognitivnih procesov odločanja doprinese Damasiova hipoteza o somatskih označevalcih? Razloži osnovni koncept hipoteze.
Damasiova hipoteza o somatskih označevalcih pravi, da čustva z oblikovanjem fizioloških odzivov vplivajo na prihodnje procese odločanje. To se dogaja bodisi zavedno, bodisi nezavedno in nam pomaga pri hitrem sprejemanju težkih odločitev. Primer nezavednih signalov je recimo inhibicija odzivov, ki smo se jih naučili pred odločitvijo, primer zavednih signalov pa zavestno razmišljanje o tem, ali je posledica izbranega dejanja ugodna ali neugodna.
Čustveni procesi torej ustvarjajo biomarkerje, tj. somatske označevalce. Ti so opredeljeni kot somatski zato, ker govorijo o spremembah v telesu in možganih, ki tvorijo neko čustvo. Povsem praktično se kažejo kot vidno opazne spremembe (drža, obrazna mimika) ali kot neopazne spremembe (recimo sproščanje endokrinih žlez ter spremembe v srčnem utripu).
Če torej utrpimo možgansko poškodbo, ki nam onemogoča tvorjenje somatskih označevalcev, se zdi veljavno zatrditi, da je naš proces odločanja okrnjen.
