OBLIGACIJE - NAČELA Flashcards
Kondikcijski - vrnitveni zahtevek. Kdaj se vrnitev ne more zahtevati?
1) volenti non fit iniuria – kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če:
1. si je pridržal pravico zahtevati nazaj; ali
2. je plačal, da bi se izognil sili.
2) izpolnitev naravne obveznosti ali moralne dolžnosti – ni možno zahtevati danega ali storjenega za izpolnitev naravne obveznosti ali moralne dolžnosti.
3) kondikcijski zahtevek je v nasprotju z moralo – ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku Zaradi nasprotovanja morali tudi ni možno zahtevati nazaj plačila prostitutki.
Ostali primeri v teoriji obligacij so – kondikcija je nedopustna tudi, če:
○ zakon posebej varuje pridobitelja;
○ je izpolnitev že priznana z aktom državnega organa;
○ je povračilo neprimerno, ker je kljub napaki v izpolnitvi poslovni namen dosežen.
Načelo skrbnosti
Obligacijsko pravo pozna 3 vrste skrbnosti:
● skrbnost glede na vrsto razmerja:
Udeleženci o.r. morajo pri izpolnjevanju obveznosti ravnati s skrbnostjo, zahtevano v pravnem prometu za ustrezno vrsto o.r.
1) skrbnost dobrega gospodarja – velja za fizične osebe;
2) skrbnost dobrega gospodarstvenika – velja za pravne osebe.
Za presojanje skrbnosti glede na razmerje uporabljamo objektivna merila.
● skrbnost glede na poklicno dejavnost:
3) skrbnost dobrega strokovnjaka:
Udeleženci v o.r. morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati:
z večjo skrbnostjo,
po pravilih stroke, in
po običajih.
Za presojanje skrbnosti glede na poklicno dejavnost uporabljamo subjektivna in objektivna merila.
Dispozitivna narava zakonskih določb OZ
Udeleženci lahko uredijo obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v OZ.
Izjeme:
(1) kogentne ali prisilne določbe – potrebno je neposredno uporabiti zakonsko normo ne glede na voljo strank;
(2) sklepanje pogodb po samem zakonu – zainteresirani lahko zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene;
(3) omejitve v korist drugih temeljnih načel obligacijskega prava.
Načelo avtonomije volje strank
Udeleženci v pravnem prometu prosto urejajo obligacijska razmerja.
Ne morejo jih urejati v nasprotju:
(1) z ustavo,
(2) s prisilnim predpisi,
(3) z moralnimi načeli.
Prosto urejanje v teh okvirih pomeni, da subjekti obligacijskih razmerij:
● sami odločajo, ali bodo sploh sklenili obligacijsko razmerje;
● si sami izberejo sopogodbenika;
● sami določijo vsebino obligacijskega razmerja
Omejitve načela avtonomije volje strank
1) pogodbe, ki jih je po zakonu treba nujno skleniti – pravni sistem sili udeležence v sklepanje določenih o.r. tudi proti njihovi volji (npr. avtomobilsko zavarovanje);
(2) pogodbe, ki jih je po zakonu treba skleniti z določenim udeležencem – npr. predkupna pravica;
(3) ničnost pogodb, če:
- je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv;
- pogodba nima kavze (podlage) ali je kavza nedopustna;
- je razvezni ali odložni pogoj v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi ali moralo.
(4) zakonsko obvezne sestavine pogodb – posamezne pogodbe morajo vsebovati sestavine, ki jih določa zakon;
(5) obvezna oblika pogodbe – zakon za posamezne pogodbe določa, da morajo biti sklenjene v določeni obliki: pisno ali v obliki notarskega zapisa;
(6) omejitve v korist ostalih načel obligacijskega prava.
Načelo enakopravnosti udeležencev obligacijskih razmerij. S katerimi instituti se zagotavlja?
Udeleženci v o.r. so enakopravni.
Gre za pravno enakopravnost. Dejansko so subjekti o.r. ekonomsko, intelektualno ali kako drugače v neenakopravnem položaju. Zato skuša pravo z različnimi instituti zagotoviti tudi siceršnjo enakopravnost.
Primeri takšnih institutov so:
● ničnost oderuške pogodbe,
● splošni pogoji poslovanja,
● izpodbojnost pogodbe, sklenjene pod grožnjo, itd.
Načelo vestnosti in poštenja
Udeleženci morajo spoštovati načelo vestnosti in poštenja:
- pri sklepanju o.r.;
- pri izvrševanju pravic iz o.r.; in
- pri izpolnjevanju obveznosti iz o.r.
V (pravnem) prometu morajo ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.
Načelo vestnosti in poštenja:
● velja za vse udeležence o.r. pri poslovnih ali neposlovnih obveznostih;
● nalaga dolžnost upoštevanja interesov vseh udeležencev istega razmerja;
● razteza se na vse faze o.r.
Prepoved zlorabe pravic
Pravice iz o.r. so omejene z enakimi pravicami drugih.
Izvrševati jih je treba:
● v skladu s temeljnimi načeli, in
● v skladu z njihovim namenom.
Pri izvrševanju pravic se morajo udeleženci o.r. vzdržati ravnanja, ki drugim udeležencem otežuje izpolnitev obveznosti.
Navidezno izvrševanje pravice pomeni, da nosilec pravice ravna z izključnim ali očitnim namenom drugemu škodovati.
Sankcija: sodišče odkloni pravno varstvo zlorabljene pravice.
Načelo enake vrednost dajatev - načelo ekvivalence
Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev.
Zakon določa, kdaj ima kršitev načela pravne posledice.
Načelo velja le pri dvostranskih odplačnih vzajemnih pogodbah.
Najbolj pomemben izraz tega načela je institut čezmernega prikrajšanja (laesio enormis): oškodovana stranka ima pravico zahtevati razveljavitev pogodbe, če je bilo med obveznostmi strank očitno nesorazmerje.
Pomanjkanje ekvivalence ne pomeni ničnosti. Sodišče na ekvivalenco NE pazi po uradni dolžnosti.
Načelo pacta sunt servanda
Tudi načelo pogodbene discipline. Udeleženci o.r. so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.
Obveznost ugasne le:
● s soglasno voljo udeležencev; ali
● na podlagi zakona.
Prepoved povzročanja škode - neminem laedere
Vsak se je dolžan vzdržati ravnanja, ki lahko drugemu povzroči škodo (neminem laedere).
To načelo je izhodišče glede temelja odškodninske odgovornosti. OZ uveljavlja načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom.
Temeljne sankcije na področju odškodninskega prava so:
- za premoženjsko škodo:
- vzpostavitev prejšnjega stanja (restitucija);
- denarna odškodnina, če restitucija ni možna.
- za nepremoženjsko škodo denarno zadoščenje (satisfakcija).
Načelo mirnega reševanja sporov
Udeleženci o.r. si morajo prizadevati, da rešujejo spore z usklajevanjem, posredovanjem ali na kak drug miren način.
Udeleženci naj sami brez posredovanja sodišč razrešijo spor, s čimer prihranijo čas in stroške.
Pravni podlagi za mirno rešitev spora sta:
● pogodba o poravnavi v OZ; in
● sodna poravnava v Zakonu o pravdnem postopku.
Načelo solidarnosti
OZ tega načela ne opredeljuje – načelo izhaja iz vsebine samih določb.
Stranki si morata, kolikor je možno, prizadevati za upoštevanje interesov nasprotne stranke.
Primeri upoštevanja načela solidarnosti:
● dolžnost obvestila,
● dolžnost upnika preprečevati povečevanje škode,
● nihče ne sme drugega pustiti v nevarnosti, če ga lahko reši, ne da bi sebe spravil v nevarnost.
Načelo dobre vere in poštenja
Splošnega pravila o varstvu dobre vere naše pravo nima. V posameznih primerih določa to varstvo in njegov obseg.
Primeri:
● pri navideznem (simuliranem) pravnem poslu se navideznost ne more uveljavljati nasproti dobroverni 3. osebi;
● pravna oseba, ki sklene posel preko svoje sposobnosti (ultra vires), odgovarja 3. osebi za škodo, ki jo je utrpela.
