Salecl, Vzgoja kot ''bistveno drugotno stanje'' Flashcards
Kaj so ‘‘bistveno drugotna stanja’’?
BDS so:
- stanja, ki jih nujno zgrešimo, kadar jih postavimo za neposreden cilj našega delovanja.
- dosežemo jih lahko le kot stranski, nehoteni produkt stremljenja k nekim drugim ciljem.
- stanja, ki jih ne moremo doseči načrtno, namerno.
- obstajajo tudi na področju delovanja družbenih mehanizmov.
Problematiko »bistveno drugotnih stanj« - BDS — states that are esentially by-products) obravnava Jon Elster v delu Sour Grapes.
Elstru so zgled BDS predvsem PRIMERI iz SOCIALISTIČNE IDEOLOGIJE kot npr. revolucija, diktatura proletariata, logika delovanja realsocialističnih institucij … V tem prispevku Salecl skuša navezati Elstrovo teorijo na problematiko vzgoje in izobraževanja (kot se postavlja v socialistični ideologiji).
Kateri so TIPIČNI PRIMERI bistveno drugotnih stanj?
TIPIČNI PRIMERI BDS:
- ljubezen,
- spoštovanje
- ugled,
- čustvovanje,
- velikodušnost,
- skromnost,
- ironija …
- spontanost,
- samostojnost
Npr. VELIKODUŠNOST:
Kadar poskušamo načrtno igrati velikodušnost, se bomo nujno osmešili. Pravi učinek lahko dosežemo le če nam dejansko gre za nek zunanji cilj (pomagati nekomu): velikodušnost je namreč lahko le stranski, nenameravani učinek nekega delovanja (tako kot ljubezen).
Podobno je s težnjami, da bi se obnašali naravno ali da bi npr. sprožili SPANJE:
Prav spanje kot tipično BDS lahko dosežemo le nenameravano, spontano. Tehnike zdravljenja nespečnosti, ki bi postavljale kot cilj ali kot sugestijo motto: »Moram zaspati«, bi nujno proizvedle nasprotni učinek: s koncentrirano mislijo na spanje bi pacient še težje zaspal.
Kot učinkovita metoda zdravljenja nespečnosti se je pokazala metoda, ki od pacienta zahteva, da ponoči vsakih pet minut beleži vse simptome, ki spremljajo nespečnost (npr. omotičnost, glavobol, suho grlo …) z namenom, da pomaga odkriti vzrok nespečnosti. Pacient, ki naivno in ubogljivo izpolnjuje zdravnikov ukaz, običajno v trenutku zaspi.
–>Spanje je torej BDS: če bi zdravnik povedal pacientu, da je ves namen te tehnike, da odvrne pacientovo pozornost, bi seveda izgubili ves učinek.
Kaj ima lahko drugačen učinek od željenega?
a) Če vzamemo za primer BDS spanje. Pacient ima težave z nespečnostjo, potem pa mu zdravnik predlaga uporabo metode, ki od pacienta zahteva, da ponoči vsakih pet minut beleži vse simptome, ki spremljajo nespečnost (npr. omotičnost, glavobol, suho grlo …) z namenom, da pomaga odkriti vzrok nespečnosti. –> Drugačen učinek od željenega bi ta metoda imela, če bi zdravnik pacientu povedal, da je ves namen te tehnike, da odvrne pacientovo pozornost, saj bi takrat izgubili ves učinek.
b) Drugačen učinek od željenega imajo tudi ZAHTEVE:
»Bodi spontan!«, »Ne bodi tako ubogljivi«, »Bodi samostojen«
—> spontanost, samostojnost in podobna stanja so tipičen primer BDS in ne morejo biti posledica zahteve, navodila, marveč so lahko le STRANSKI, NENAMERAVANI PRODUKTI nekega DELOVANJA!
c) Podobno je, npr., kadar želimo na nekoga narediti VTIS ali se želimo postavljati, OPONAŠATI neko pozo.
ELSTERJEV PRIMER tega je:
- način, kako srednji razred nujno zgreši, ko poizkuša oponašati buržoazen način življenja. Načrtno oponašanje buržoazne nonšalance se vselej preobrne v pretiravanje — učinek tega pa je ravno nasproten, namesto buržoaznega stila imamo povzpetniško afnanje. Ali, kot pravi Elster: »Nič ni tako neimpresivnega kot obnašanje, ki skuša impresionirati.« Mala buržoazija namreč propade v imitiranju navad višjega razreda, zato ker v strahu, da kažejo (imitirajo) premalo, kažejo preveč.
d) Podobno je nemogoče oblikovati NERED, vsak namerni nered že ima v sebi neko načrtno logiko, zaradi katere ni več nered, ampak poseben red.
Kakšno mesto zavzemajo smotri VIZ v pedagoški teoriji?
V pedagoški teoriji zavzemajo smotri vzgoje in izobraževanja mesto TEMELJA VZGOJE.
—> so nekakšen ideološki program,
- so vezni element celotnega šolskega sistema.
Prav ti smotri naj bi združevali
A) cilje vladajoče družbene ideologije z
B) družbeno zaželjenim oblikovanjem osebnosti.
Kaj so samoupravni SOCIALISTIČNI vzgojni smotri?
a) njihova TEMELJNA NARAVNANOST je:
razmejevanje samoupravno socialističnih vzgojnih smotrov od t.i. buržoaznih in etatističnih smotrov.
–> Marksistična pedagogika naj bi namreč prekinila z buržoaznimi napakami.
–> Jugoslovanski učbeniki pedagogike tako najprej pometejo vso buržoazno nesnago-
b) imajo ZNAČILNOSTI, ki so v nasprotju z buržoaznimi smotri.
Katere so napake buržoaznih smotrov?
- kažejo se skozi »agnostično, nadrazredno, humanistično in pedocentrično« pojmovanje smotrov VIZ.
- buržoazna nesnaga naj bi se v svojih smotrih zavzemala za nekakšne nadrazredne, splošnočloveške ideale + postavlja otroka za edini kriterij vzgoje, nato pa pišejo nov katekizem samoupravno socialističnih smotrov.
Katere so ZNAČILNOSTI samoupravnih socialističnih vzgojnih smotrov, ki so v nasprotju z buržoaznimi smotri?
1) demokratičnost,
2) enotnost sistema izobraževanja in vzgajanja,
3) obveznost osnovnega izobraževanja,
4) deetatizacija,
- —————————————————————————————————-
1) ločenost šole od cerkve,
2) znanstvenost,
3) permanentnost,
4) povezanost s proizvodnim in družbeno koristnim delom,
5) služijo graditvi socializma
Toda temeljni vzgojni smoter je: vsestranski razvoj osebnosti (VRO)!
K čemu vodi realizacija samoupravnega socialističnega vzgojnega smotra?
Realizacija tega smotra vodi k SOCIALIZACIJI OSEBNOSTI –> ta pa je mogoča samo, če se individualizira družba, tj. samo, če se premagujejo antagonizmi med družbo in individuumom!
Težnja po vsestranskem razvoju osebnosti se začenja čutiti od momenta, ko preneha potreba po specialnem razvijanju!
Vsestranski razvoj osebnosti bo odvisen od tega KAJ TA OSEBA NOSI V SEBI! –> NE pa kot v antagonistični družbi; od tega, kateremu razredu pripada!
To, da vsa družba skupno realizira proizvodnjo, bo zahtevalo in ustvarilo čisto drugačne ljudi. –> tovrstno ustvarjanje »ljudi posebnega kova« se napaja iz arzenala stalinske tradicije, ki je tudi sicer še vedno prisotna v slovenski pedagoški misli.
Ampak v tem prispevku Salecl poskuša vzgojne smotre razložiti z Elstrovo teorijo bistveno drugotnih stanj.
Kakšna je teza naših pedagogov o tem, kaj mora biti glavni rezultat izobraževanja?
Naši pedagogi menijo, da mora biti glavni rezultat izobraževanja točno določen vzgojni učinek — namreč vsestransko razvita osebnost!
Primerjaj tezo naših pedagogov o glavnem rezultatu izobraževanja z Elstrovo analizo vzgojnega učinka sodelovanja v političnem sistemu.
Pogosta teza zagovornikov DEMOKRATIČNEGA POLITIČNEGA SISTEMA (npr. J. S. Milla, Tocquevilla) je:
'’Edini pravi učinek demokracije je vzgoja ljudi —> skozi sodelovanje v političnem sistemu namreč demokracija omogoča prevzgajanje, politično osveščanje ljudi.’’
Prav tako pa se v demokratičnem sistemu:
- povečuje delovna vnema ljudi –> to pa prispeva k večji produktivnosti in boljšim gospodarskim rezultatom!
ELSTROV ODGOVOR na to je:
'’Vzgojni učinek demokracije je lahko le BDS, lahko je le stranski učinek, ne pa zavestno zastavljeni cilj!’’
Tako mora biti namen v demokraciji kot taki - NE pa v vzgajanju ljudi ali ekonomski prosperiteti. Slednje je lahko samo stranski učinek demokracije.
MILLOVA TEZA:
Nujen je pogoj dobrega vladanja oblikovanja pravega individualnega karakterja.
Zato je glavni namen politike: DA VZGAJA UDELEŽENCE, medtem ko je gospodarski učinek drugoten.
ELSTROV ODGOVOR NA MILLOVO TEZO - v odg. zagovarja nasprotno tezo:
'’Da se lahko razvije določen značaj državljanov, je nujen obstoj nekega zunanjega, čisto poslovnega cilja politike.’’
Vzgojna razsežnost politike je namreč lahko le BDS, ki je le stranski produkt nekih zunanjih poslovnih ciljev.
Načrtna politična vzgoja vselej propade, ljudi se namreč vzgaja samo tako, da se resno potegujejo za neke zunanje cilje, nikakor pa tako, da sodelujejo v politiki zaradi lastne vzgoje.
Kake so teze zagovornikov DEMOKRATIČNEGA POLITIČNEGA SISTEMA (npr. J. S. Milla, Tocquevilla)?
a) ‘‘Edini pravi učinek demokracije je vzgoja ljudi —> skozi sodelovanje v političnem sistemu namreč demokracija omogoča prevzgajanje, politično osveščanje ljudi.’’
Prav tako pa se v demokratičnem sistemu: povečuje delovna vnema ljudi –> to pa prispeva k večji produktivnosti in boljšim gospodarskim rezultatom!
b) MILLOVA TEZA:
Nujen je pogoj dobrega vladanja oblikovanja pravega individualnega karakterja.
Zato je glavni namen politike: DA VZGAJA UDELEŽENCE, medtem ko je gospodarski učinek drugoten.
Kake so teze Elstra naproti tezam zagovornikov demokratičnega političnega sistema (Milla, Tocquevilla)?
a) ‘‘Vzgojni učinek demokracije je lahko le BDS, lahko je le stranski učinek, ne pa zavestno zastavljeni cilj!’’
Tako mora biti namen v demokraciji kot taki - NE pa v vzgajanju ljudi ali ekonomski prosperiteti. Slednje je lahko samo stranski učinek demokracije.
b) ‘‘Da se lahko razvije določen značaj državljanov, je nujen obstoj nekega zunanjega, čisto poslovnega cilja politike.’’
Vzgojna razsežnost politike je namreč lahko le BDS, ki je le stranski produkt nekih zunanjih poslovnih ciljev.
Načrtna politična vzgoja vselej propade, ljudi se namreč vzgaja samo tako, da se resno potegujejo za neke zunanje cilje, nikakor pa tako, da sodelujejo v politiki zaradi lastne vzgoje.
Ali je vzgoja ‘‘bistveno drugotno stanje’’ v primeru vzgoje in izobraževanja - zakaj?
Če sledimo Elstrovi logiki, lahko rečemo, da v primeru vzgoje-izobraževanja, vzgoja JE BDS, ki se ga ne da zvesti preprosto na zavestno začrtan cilj oz. v pedagoški terminologiji na smoter.
–> in sicer ZATO KER;
Samoupravna ideologija lepi na dvojico »vzgoja in izobraževanje«, ki jo pedagoška teorija vztrajno povezuje v neločljivo celoto, bojni arzenal raznovrstnih smotrov. –>
Tako naj bi bil revolucionarni zastavek smotrov vzgoje in izobraževanja v jugo-pedagogiki, katere glavni smoter je seveda VRO (vsestransko razvita osebnost), da:
- presegajo razredno razdvojenost in
- delitev dela.
To bo tem smotrom uspelo, zato, ker »izhajajo iz delovnih ljudi, njihovega položaja …« in morajo »služiti razvoju delavskega razreda«.
Z Elstrovo teorijo bi lahko rekli, da obstaja nekonsistentnost tovrstnega opredeljevanja smotrov vzgoje in izobraževanja že na ravni njunega povezovanja. — v vztrajnem poudarjanju neločljive celote, ‘‘dialektične’’ prepletenosti vzgoje z izobraževanjem, ki rezultira tudi v definiranju skupnega smotra.
Razloži nekonsistentnost opredeljevanja takih smotrov vzgoje in izobraževanja, ki bi presegali razredno razdvojenost in
delitev dela?
Z Elstrovo teorijo bi lahko rekli, da obstaja nekonsistentnost tovrstnega opredeljevanja smotrov vzgoje in izobraževanja že na ravni njunega POVEZOVANJA.
Nekonsistentnost opredeljevanja smotrov vzgoje in izobraževanja je ravno v tem vztrajnem poudarjanju neločljive celote, ‘‘dialektične’’ prepletenosti vzgoje z izobraževanjem, ki rezultira tudi v definiranju skupnega smotra.
Gre za paradkos tega povezovanja.
V čem je paradoks povezovanja vzgoje z izobraževanjem?
Paradoks tega povezovanja je v tem, da lahko obstaja kot smoter, kot CILJ nekega delovanja le izobraževanje - nikakor pa ne vzgoja!
Vzgojni smotri tako ne morejo biti zavestno začrtan produkt, lahko so le stranski učinek.
Samo izobraževalni smotri šolanja, ki se neposredno realizirajo skozi izbor učne snovi, način podajanja snovi, ponavljanje, izpraševanje in ostale tehnike discipliniranja, ki so nujno vezane na izobraževalni proces, imajo kot stranski produkt vzgojo.
Zato je absurd govoriti, da je cilj šolanja vzgoja, —> ker je cilj šolanja lahko le izobraževanje!! Brez tega zunanjega cilja (izobraževanja) dejansko ni vzgojnega učinka.
Pravi smoter, v našem primeru je to vzgojni smoter, se lahko realizira le kot BDS, kot nehoteni, nenameravani učinek težnje k nekim drugim, zunanjim ciljem.
BDS se nam izmuznejo, če jih skušamo narediti za direkten smoter delovanja. –> Pri vzgoji tako ne moremo direktno reči, naš CILJ je vzgoja in kot takšna je jasno začrtana dejavnost, opredeljena s smotri. To bi pomenilo isto, kot da bi rekli »načrtno se bomo zaljubili« ali pa »naš cilj je, da bomo v drugih vzbudili ugled in spoštovanje«.
