Pravne oblike delovanja uprave Flashcards
Vaje upravno pravo, 1, 2, 3
Katere so pravne oblike delovanja uprave?
Pravne oblike delovanja uprave lahko razdelimo med oblastna in neoblastna dejanja. Oblastna dejanja so zlasti dejanja, pri katerih upravni organi delujejo oblastno, izdajajo akte oblasti (to so splošni pravni akti, predpisi, ali pa posamični pravni akti) oz. delujejo oblastno, ko gre za oblastna materialna dejanja. Materialna dejanja na splošno so neka ravnanja uprave, ki nimajo posledice v nastanku pravne norme, pač pa v dejanski posledici v materialnem svetu.
Država ravna lahko torej kot oblastni subjekt ali pa kot neoblastni, kot subjekt po civilnem pravu. V slednjem primeru pa izdaja akte poslovanja (razpolaga s premoženjem države) ali pa ravna spodbudno, spodbudna materialna dejanja.
Katere pravne akte uvrščamo med splošne upravne akte?
Med splošne upravne akte uvrščamo pravne akte, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti ter nosilci javnih pooblastil.
Ali obstaja hierarhija med splošnimi upravnimi akti?
Da, velja, da morajo biti splošni akti za izvrševanje javnih pooblastil v skladu z dugimi podzakonskimi prepdisi.
Kaj je značilnost splošnih in kaj posamičnih pravnih aktov?
Splošni pravni akti so pravni akti, ki se nanašajo na nedoločeno število pravnih naslovnikov in na bodoče situacije (t.i. abstraktni dejanski stan). Splošni pravni akti načeloma lahko veljajo samo za naprej, urejajo prihodnje situacije, ne preteklih.
Na drugi strani pa se posamični pravni akti nanašajo samo na določene subjekte in na zaključen konkreten dejanski stan (ki je nastal v preteklosti).
Kdaj govorimo o generalni odločbi?
Pri generalni odločbi gre za to, da zajema nek konkretni zaključen dejanski stan, le naslovniki niso individualno določeni, recimo so določeni po neki lastnosti, recimo vsi prebivalci nekega območja.
Kakšna je razlika med splošnim (generalnim) in posamičnim pooblastilom za izdajanje pravnih aktov?
Splošno pooblastilo za izdajanje pravnih aktov je zakonsko pooblastilo določenim subjektom (ministrom, vladi) za izdajanje splošnih pravnih aktov. To pomeni, da se lahko subjekt sam odloči, ali bo splošni pravni akt sprejel ali ne (spontani pravni akti).
Posamično pooblastilo za izdajanje pravnih aktov pa pomeni zakonsko pooblastilo za izdajo konkretnega pravnega akta. Posamično poblastilo za izdajo pravnih aktov imajo navadno nosilci javnih pooblastil (izdajajo splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil). Vseeno pa, kljub posamičnemu pooblastilu za izdajanje pravnih aktov nimajo obveznosti izdati tak akt, ampak pravico, sami se odločijo ali bodo akt izdali ali ne.
Kako imenujemo akte, ki so izdani na podlagi splošnega pooblastila?
Imenujemo jih spontani pravni akti, ker k izdaji takega akta ni botrovalo nič, subjekt ni imel posebnega naloga za izdajo tega akta (izvršilna klavzula, nespontani pravni akti).
Kdaj govorimo o izvršilni klavzuli?
Izvršilna klavzula je poseben nalog določenemu organu, naj izda podzakonski predpis. Taka klavzula se navadno nahaja v prehodnih določbah zakona, ki se sprejema. Izvršilna klavzula ni samo pravica subjekta, ampak obveznost subjekta, naj izda takšen akt. Izvršilna klavzula mora določiti organ in rok, v katerem je organ dolžan sprejeti tak akt.
Kakšna je razlika med odlokom Vlade in odlokom občinskega sveta?
Odlok vlade velja za celotno območje države, je pa bolj konkreten, ureja posamična vprašanja. Odlok občinskega sveta velja samo za določeno lokalno skupnost in je bolj splošen od odloka vlade.
Posamični upravni akt mora poleg splošnih pogojev (pogoja individualnih in konkretnih pravnih norm) izpolnjevati še nekatere druge pogoje, da ga lahko štejemo kot akt, zoper katerega je zagotovljeno varstvo v upravnem sporu. Navedite, kateri so ti pogoji.
Upravni akt med drugim opredeljuje tudi Zakon o upravnem sporu, ki določa, da mora biti upravni akt javnopravne narave, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerum je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
Ali pri nas poznamo zakonsko urejen postopek sprejemanja podzakonskih predpisov?
Ne, pri nas nimamo prepdisanega postopka za sprejemanje upravnih pravnih aktov na splošni ravni. Imamo samo določen postopek (oz. faze postopka) pri sprejemanju prostorskih prepdisov.
V poslovniku vlade lahko najdemo določbe glede medresorskega usklajevanja, kaj mora vsebovati predlog zakona, resolucija o normativni dejavnosti, je pa slednja samo politični akt in nima pravnih učinkov.
Kakšna je razlika med upravnopravnim in civilnopravnim razmerjem? (6)
Upravnopravno razmerje najprej nastane po volji organa (izjemoma pa na podlagi zakona), medtem pa civilnopravno razmerje nastane na podlagi avtonomije volj strank (le izjemoma na podlagi zakona). Pri upravnopravnem razmerju je ena od strank nujno nosilec oblasti (in oblast v tem razmerju tudi izvršuje), medtem pa v civilnopravno razmerje sestavljajo stranke, ki so si med seboj prirejene (seveda lahko nastopajo v civilnopravnih razmerjih tudi nosilci oblasti, npr. država ali sls, vendar v tem razmerju ne izvršujejo oblasti, ampak sklepajo akte poslovanja, ti pa niso oblastveni). V upravnopravnih razmerjih stranka uveljavlja javne pravice (gre za pravice, ki jih posamezniki lahko uveljavljajo samo proti nosilcem oblasti, ne pa proti drugim posameznikom), pri civilnopravnih razmerjih pa se lahko uveljavljajo samo pravice proti sopogodbeniku, ta razmerja učinkujejo inter partes.
Vsebina upravnopravnega razmerja je odvisna od močnejše volje organa in ne posameznika. V civilnopravnih razmerjih pa je vsebina razmerja odvisna od soglasja volj obeh/vseh strank.
V upravnopravnem razmerju prevladujejo kogentne norme, v civilnopravnem razmerju pa dispozitivne norme, torej stranke razmerja se lahko prosto odločajo določiti vsebino razmerja.
V upravnopravnih razmerjih prevladuje javni interes, pri civilnopravnih razmerjih pa stranke v ta razmerja stopajo zaradi zasledovanja svojih zasebnih interesov.
Kakšna je razlika med javno pravico in pravnim interesom? Ali je vsak interes pravno varovan?
Javna pravica je upravičenje posameznika, ki izvira iz javnega prava, da od države ali drugega nosilca oblasti zahteva določeno ravnanje. V primeru izpolnjevanja zakonskih pogojev za pridobitev pravice, zahtevek upravičence dospe in lahko to pravico iztoži, uveljavljanje pravice v postopku pomeni realizacijo te pravice. Gre tudi za pravno vezanje odločanje organa, ob izpolnjevanju pogojev mora izdati odločbo s predpisano vsebino.
Pravi interes na drugi strani pa ne zagotavlja določene vsebine odločitve organa, ampak gre za omejeno upravičenje, ki izhaja iz nekih prepdisov. Na podlagi njega posameznik ne more doseči izvršitve pravice, ampak je materialnopravna podlaga za začetek postopka (ko gre recimo za diskrecijsko odločanje organa, npr. dovoljenje za enotno prebivanje v SLO za tujca, v primeru državljanstva) ali pa daje podlago za sodelovanje v postopku nekoga drugega. Pravni interes je zato samo omejeno pravno varovan, daje neko podlago za priznanje položaja v postopku, ne zagotavlja pa določene vsebine odločitve.
Pravni interes je varova, vendar v omejen obsegu, nasprtno kot javna pravica, ki zagotavlja določeno vsebino odločitve.
Prav tako ni vsak interes, ali korist, že pravno varovan. Pravno varovan bo interes, ki izkazuje osebno, neposredno in na pravni predpis oprto korist. Drugi interesi, npr. dejanski, ekonomski, moralni, niso pravno varovani.
Kakšna je razlika med pravno vezanim in pravno nevezanim (diskrecijskim) odločanjem upravnih organov in s katerimi institutom (javno pravico ali pravnim interesom) se posamezni tip odločanja povezuje?
Pravno vezano odločanje pomeni, da mora organ izdati odločitev s predpisano vsebino v primeru, da posameznik izpolnjuje zakonsko določene pogoje. Pravno vezano odločanje se tudi povezuje z javno pravico, pri kateri upravičenec, ko uveljavlja javno pravico, gre za njeno realizacijo, saj mora organ to pravico ob izpolnjevanju pogojev, nujno priznati (predpisana odločitev).
V primeru pravno nevezanega odločanja (tudi diskrecijskega odločanja) pa organ izbira med več možnimi, alternativnimi odločitvami, odloča pa se glede na javni interes, torej kaj bi bilo bolj smotrno in primerno glede na javni interes. Diskrecijsko odločanje je lahko predpisano samo z zakonom ali odlokom občinskega sveta, navadno pa ga označujejo pojmi, kot so “organ sme” ali “organ lahko”. V dvomu pa mora organ odločiti pravno vezano, torej samo če je izrecno določeno, da gre za diskrecijsko odločanje, lahko organ odloči pravno nevezano. Pomembno je tudi to, da v primeru sodnega varstva v upravnem sporu, sodišče ne more presojati odločitve organa (s tem bi sodišče poseglo v izvršilno vejo oblasti, sploh ker gre za odločanje glede na javni interes) in v tem primeru ne more odločiti v sporu polne jurisdikcije (torej ne more izdati odločitve), pač pa lahko presoja samo, če ej bilo diskrecijsko odločanje v skladu z namenom zakona in znotraj zakonskih okvirjev, torej v mejah pooblastila.
Diskrecijsko odločanje povezujemo s pravnim interesom, ker slednji daje samo omejeno pravno varstvo, ne zagotavlja določene vsebine odločitve, ampak daje samo podlago za začetek postopka ali pa podlago za sodelovanje v postopku.
Opredelite pojem pravni refleks!
Pravni refleks pomeni situacijo, ko je organi s pravno normo naložena obveznost določenega ravnanja, vendar ta obveznost nima ekvivalenta v upravičenju posameznika, da lahko to od organa tudi zahteva (ne gre za javno pravico). Ker torej tega ne more zahtevati, na podlagi take določbe ni mogoče uveljavljati pravnega varstva.
Up-1850/08-31: na področju javnega prava je ogoče ugotoviti, da zaradi zasledovanja javnih interesov s strani države pogosto nastopi določena posebnost pravnih razmerji, in sicer tedaj, ko dolžnost države ni mogče najti ekvivalenta v uprvičenju posameznega subjekta. Takšna situacija je pogosta tedaj, ko sta državnemu organu z javnopravno normo naložena oveznost zasledovanja določenih javnih interesom in način tega uresničevanja, vendar pa posamezniku ni podeljeno upravičenje, da od državnega organa pred sodiščem zahteva, naj to svojo obveznost izpolni, čeprav bi mu morda prinesla določene koristi.
