Višje možganske funkcije Flashcards
Čustva, jezik, zavest in svobodna volja
Opiši naslednje motnje: Brocova in Wernickejeva afazija, afazija kondukcije, agrafia in aleksia
Broca’s aphasia: A patient who was asked about a dental appointment replied haltingly and indistinctly:
“Yes . . . Monday . . . Dad and Dick . . . Wednesday nine o’clock.. .10 o’clock.. .doctors . . . and…teeth.” –> poškodba Brocovega področja (inferiorni del navadno levega prefrontalnega korteksa); težave v produciranju a ne razumevanju govora
Wernicke’s aphasia: A patient who was asked to describe a picture that showed two boys stealing cookies reported smoothly:
“Mother is away here working her work to get
her better, but when she’s looking the two boys looking in the other part. She’s working another time.” -> posteriorni del superiornega temporalnega girusa navadno v levi hemisferi -> brez težav v formulaciji a ni leksikalnih besed + razumevanje je okrnjeno
Kondukcijska afazija: pot med Wernickejevim in Brocovim področjem (arcuate fasciculus) je oškodovan del -> težave s ponavljanjem besed
Alexia + agrafija : nezmožnost branja in pisanja->navadno je poškodovana pot med levim angularnim girusom in vidnim korteksom; govor in razumevanje je šlo okej
Opiši Wernicke-Geschwind model
Obstaja sedem komponent: primarni vidni korteks, angularni girus, primarni slušni korteks, Wernickejevo področje, Brocovo področje in primarni motorični korteks (navadno leva hemisfera). Kot prvo, ko imaš nek pogovor, govor druge osebe sproži slušne signale, ki jih sprejme primarni slušni korteks in se preusmeri v Wernickejevo področje, kjer pride do ‘razumevanja’. Če pogovor zahteva odgovor, Wernickejevo področje ustvari nevralno reprezentacijo misli in to pošlje v Brokovo področje preko arkuatnega fascikulusa. V Brockovem področju signal aktivira primeren program artikulacije, ki aktivira primerne nevrone primarnega motoričnega korteksa in eventuelno tudi mišice odgovorne za artikulacijo. Drugo, če bereš naglas, signal, ki ga prejme tvoj primarni vidni korteks potuje do levega angularnega girusa, ki prevede vidno obliko besede v njeno slušno kdo in to pošlje v Wernickejevo področje za razumevanje. Wernickejevo področje potem aktivira pravieln odgovor v arkuatnem fascikulusu, Brockovem področju in motoričnem korteksu, da vzbudi primeren zvok.
Opiši posledice kortikalnih poškodb in možganske stimulacije na jezikovne zmožnosti. Na podlagi tega kritično opredeli Wernicke-Geschwind model.
Model je bil narejen na podlagi študij poškodovanih predelov.
Dokazi iz študij o posledicah kortikalnih poškodb → delno podpira W-G modela
Navadno gre tu za raziskave pacientov, ki so jim odstranili nek predel možganov, saj lahko relativno natančno definiramo poškodovano področje. Te raziskave niso potrdile Wernicke-Geschwind modela. Glej sliko 16.11. Npr. operacija, ki popolnoma uniči Brocovo področje nima zares vpliva na govor. Nekatere motnje v govoru se pojavijo po odstranitvi tega področja, a predvidevajo, da je to posledica zatečenosti (swelling) bližnjega tkiva in ne odstranitev samega področja. Pred jemanjem protivnetnih zdravil so pacienti brez Brocovega področja navadno pridobili zavest brez negativnih posledic na jezikovne zmožnosti. Čez nekaj ur so imeli resne težave z jezikom, ki pa so izginile v nekaj tednih. Podobno niso našli trajnih posledic govora ob diskretnih kirurških lezijah v arkuatnem fascikulusu, prav tako pa kirurške lezije na angularnem girusu niso povzročile trajne aleksije in agrafije. Posledice odstranitve Wernickejevega področja so manj raziskane, saj imajo kirurgi več zadržkov proti njegovi odstranitvni. Kljub temu v nekaterih primerih, ko so odstranili dobršen del Wernickejevega področja, ta odstranitev ni povzročila večjih posledic na jezikovne zmožnosti. Večje raziskave (Hécaen and Angelergues 1964) so pokazale da manjše lezije v Brocovem področju najpogosteje nimajo negativnih posledic na jezik prav tako pa manjše lezije v Wernickejevem niso vedno povzročile trajnih negativnih posledic na jezikovne zmožnosti. Večje lezije so navadno povzročile trajne posledice a so (v nasprotju z W-G modelom) težave v izgovorjavi enako verjetne zaradi lezij v parietalnem ali temporalnem režnju. Prav tako raziskava ni našla niti ene osebe, ki bi imela težave samo v izražanju (Brocova afazija) ali razumevanju (Wernickejeva afazija).
Dokazi iz CT in MRI študij → ne podpira W-G modela
Od 1970ih je z razvojem novih tehnik je veliko raziskav preučevalo afazije. Njihove večje ugotovitve so:
* Noben pacient z afazijo ni imel poškodbe samo v W ali B področju
* Takšni pacienti so skoraj vedno imeli močno poškodovano subkortikalno možgansko belino
* Večje anteriorne lezije največkrat povzročijo težave v izražanju, večje posteriorne pa v prejemanju. Globalna afazija (močno okrnjene vse z jezikom povezane zmožnosti) je navadno posledica masivnih lezij v anteriornem, posteriornem korteksu ter v subkortikalni belini.
* Pacienti z afazijo imajo včasih možganske poškodbe, ki se sploh ne pojavijo v W-G področjih ampak se lahko pojavi tudi v medialnem frontalnem režnju, subkortikalni belini, bazalnih ganglijih ali talamusu
Dokazi raziskav stimulacije korteksa → delno podpira W-G modela
Ena največjih raziskav (Montreal Neurological Institute, 1940s) je želela mapirati jezikovna področja možganov vsakega pacienta (da teh predelov ne poškodujejo med operacijo). To so naredili tako, da so pacientu pod lokalno anastezijo (torej, buden) stimulirali različne točke na površini možganov in zapisali funkcijo (glej sliko 16.2 → prikazuje 37 letnega desničarja z epilepsijo). Dve desetelji kasneje so objavili še eno večjo študijo, kjer so ugotovili (preko stimulacije), da so področja povezana z govorom razpršena čez večje predele frontalnega, temporalnega in parietalnega režnja in ne le v W-G področju. Prav tako niso ugotovili povezave med specifičnim delom korteksa in specifično motnjo govora ampak da je bolj tko da nek predel povzroči motnje v štetju, izgovorjavi, nezmožnosti poimenovanja objektov in napačnem imenovanju objektov (torej, niso ločene motnje ampak so dokaj prepletene). Prav tako stimulacija desne hemisfere skoraj nikoli ni povzročila motnje v govoru. Še ena študija (Ojemann in drugi) je prišla do naslednjih izsledkov:
* Stimulacija področji daleč stran od W-G področja lahko povzroči motnje v rabi jezika
* Na vsak test jezikovnih zmožnosti je negativno vplivala stimulacija večih področji (ni 1:1 področje - okvara)
* Med pacienti so ogromne razlike v organizaciji njihovih jezikovnih zmožnosti
* Velikokrat stimulacija enega področja vpliva samo na en test, zato Ojemann predlaga da je jezikovni korteks organiziran kot mozaik z diskretnimi stebri tkiva, ki opravljajo specifično funkcijo, ki je razporejena preko vseh področji povezanih z jezikom.
Kakšen je trenuten status Wernicke-Geschwind modela?
Dokazi iz študij posledic kortikalnih poškodb ter opažanj električne stimulacije delno podpira W-G model:
* Broca in Wernickejevo področja igrata pomembno vlogo v jeziku; veliko ljudi z afazijo ima difuzno poškodbo, ki vključuje eno ali obe področji
* Anteriorne poškodbe imajo navadno afazije povezane z izražanjem, posteriorne pa bolj s prejemanjem jezika
Kljub temu pa se je ovrglo veliko predpostavk W-G modela:
* Poškodba znotraj W-G področji navadno nima trajnih posledic na jezikovne zmožnosti; afazija je navadno povezana z difuzno poškodbo
* Poškodbe izven W-G področja lahko tudi povročijo afazijo
* Brocova in Wernickejeva afazija sta zelo redko dvojno disociativni; skoraj vedno imajo afazijo tako s simptomi izražanja kot tudi prejemanja
* Razporeditev jezikovnih področji je zelo različna od človeka do človeka
Zato so raziskovalci model opustili a se še vedno uporablja v klinične in pedagoške namene
Opiši tri predpostavke, ki definirajo kognitivno nevroznanstveni pristop do jezika in ga primerjaj s predpostavkami Wernicke-Gescwind modela
Prva predpostavka
Uporaba jezika je kompleksen proces, ki vključuje različna področja možganov, ki sodelujejo pri kognitivnih funkcijah povezanih z jezikom. Wernicke-Geschwind model pa temelji na ideji, da so določena možganska območja specializirana za specifične jezikovne funkcije, kot so govor, razumevanje jezika in branje. Nasprotno torej pristop kognitivne nevroznanosti predpostavlja, da so te funkcije rezultat kombinacije več sestavnih kognitivnih procesov, ki so lahko organizirani ločeno na različnih delih možganov. Zato se v tej perspektivi poudarja, da je pomembno analizirati specifične sestavne kognitivne procese, ki sestavljajo jezikovno funkcijo, in ne zgolj splošne procese, kot jih opisuje Wernicke-Geschwind model.
Druga predpostavka
Območja možganov, vključena v jezik, niso posvečena izključno temu namenu. V Wernicke-Geschwind modelu velja, da so velika območja leve možganske skorje posvečena izključno jeziku, medtem ko pristop kognitivne nevroznanosti predpostavlja, da mnogi od sestavnih kognitivnih procesov, vključenih v jezik, igrajo vloge tudi pri drugih vrstah vedenja.
Tretja predpostavka
Ker so mnoga območja možganov, ki izvajajo specifične jezikovne funkcije, del drugih funkcionalnih sistemov, so ta območja verjetno majhna, široko razpršena in specializirana. Nasprotno pa se domneva, da so jezikovna območja Wernicke-Geschwind modela velika, omejena in homogena.
Prav tako se kog nevroznanost in W-G model razlikujeta po metodologiji. Wernicke-Geschwind model temelji predvsem na analizi bolnikov z poškodbami možganov, medtem ko kogntivni nevroznanstveniki uporabljajo različne tehnike, predvsem fMRI za lokalizacijo jezika pri zdravih prostovoljcih. Vendar pazi, fMRI ne dokazuje vzročnosti! Na primer, obsežna aktivnost na desni polovici možganov je skoraj vedno zabeležena med različnimi jezikovno povezanimi kognitivnimi nalogami zato je lahko domnevati, da je ta aktivnost ključna za jezikovno povezane kognicije. Vendar pa lezije desne hemisfere le redko povzročajo trajne jezikovno povezane primanjkljaje.
Opiši dve pomembni raziskavi funkcionalnega slikanja lokalizacije jezika in razloži njune izsledke.
BAVELIER’S FMRI STUDY OF READING (slika 16.14)
Bavelier in sodelavci (1997) so uporabili funkcionalno magnetno resonanco (fMRI) za merjenje možganske aktivnosti zdravih prostovoljcev med tiho branjem (novosti: bolj natančen stroj, branje povedi namesto posameznih besed). Ugotovitve:
* Območja aktivnosti so bila neenakomerna (patchy); to pomeni, da so bila majhna območja aktivnosti ločena z neaktivnimi območji
* Mesta aktivnosti so bili variabilna; to pomeni, da so se območja aktivnosti razlikovala od udeleženca do udeleženca in celo od poskusa do poskusa pri istem udeležencu.
* Čeprav je bila aktivnost pogosto opažena na delih klasičnih območij Wernicke-Geschwind, je bila razpršena po lateralnih površinah možganov.
Čeprav so imeli dovolj natančen stroj, so podatke povprečili, da so dokazali zavajujočo statistiko - v resnici imaš na nekem območju več mest, zaplat (patchov) aktivnosti ampak ko to povprečih izgleda kot da je neko večje, homogeno območje aktivno (čeprav je aktivno 5-10% tega povprečnega območja). Kljub temu so dobili dve zanimivi ugotovitvi preko tega, da so razultate povprečili:
* V levi je več aktivnosti (čeprav je aktivna tudi desna hemisfera)
* Aktivacija ob tihem ni sledila predpostavkam W-G modela (npr. aktiviralo se je tudi Brocovo področje)
DAMASIO’S PET STUDY OF NAMING
Preučevali so dejavnost temporalnega režnja ob poimenovanju predmetov znotraj nekih kategorij (znani obrazi, živali, orodja). Ugotovitve:
* Imenovanje predmetov je aktiviralo območja levega temporalnega režnja zunaj klasičnega jezikovnega območja Wernickeja.
* Določeno aktivirano območje pri imenovanju razlikovalo glede na kategorijo: znani obrazi, živali in orodja so vsaka aktivirala nekoliko drugačno območje.
Druge študije funkcionalnega slikanja možganov so potrdile kodiranje besed specifično na kategorijo v levem časovnem režnju, kar potrjujejo ugotovitve raziskav na afazičnih pacientih, saj imajo specifične težave pri imenovanju orodji, znanih obrazov in živali glede na poškodbo enega izmed teh treh področji.
Opiši vzroke in nevralne mehanizme prirojene disleksije
Identifikacija nevronskih korelatov disleksije je dokaj zapletena saj je motnja različnih oblik, in vsaka oblika ima verjetno svoje korelate. Dodatno to zaplete dejstvo, da večje zmanjšanje branja lahko povroči spremembe v samih možganih - ni več jasno če je razlika v možganih osebe z prirojeno disleksijo vzrok ali posledica motnje. Ta vzročno-posledični problem se rešuje tako, da otroke z disleksijo primerjajo z otroki, ki so jim ‘‘enakovredni’’ glede na sposobnosti in navadno veliko let mlajši od njih (približno isto veliko berejo). Ena takšna študija (Hoeft in drugi 2007) je pokazala zmanjšano dejavnost fMRI v njihovem levem parietalnem korteksu in na prehodu med levim occipitotemporalnim sklepnikom (območje korteksa, kjer meji okcipitalni reženj na temporalni reženj) v primerjavi z njihovimi kontrolami, ki so bili enaki v sposobnostih. Številni raziskovalci, ki proučujejo nevromehanizme disleksije, so se osredotočili na eno vrsto možganske patologije in poskušali pripisati razvojno disleksijo tej patologiji. Na primer, prirojeno disleksijo pripisujejo pomanjkljivostim pozornosti, slušnemu, vizualnemu in senzorimotornemu primanjkljaju. Vendar pa, čeprav mnogi ljudje z disleksijo doživljajo različne subtilne pomanjkljivosti pozornosti, sluha, vida in senzorimotorike, mnogi tega nimajo. Poleg tega, tudi ko so te pomanjkljivosti prisotne pri ljudeh z disleksijo, ne razložijo vseh vidikov motnje. Danes splošno velja, da disleksija najpogosteje izhaja iz specifične motnje fonološke obdelave (predstavljanje in razumevanje govornih zvokov).
Opiši razliko med leksikalnim in fonetičnim postopkom med glasnim branjem. Razloži razliko med površinsko in globoko disleksijo.
Branje na glas lahko izvedemo preko:
* leksikalnega postopka, ki temelji na shranjenih informacijah o zapisanih besedah (bralka pogleda besedo, jo prepozna in izgovori) → znane besede
* fonološkega postopka, kjer bralka pogleda besedo, prepozna črke, jih prebere in izgovori besedo → neznane besede
S pomočjo teh dveh postopkov danes ločimo dve vrsti disleksije.
Površinska disleksija
* Izguba izgovorjave na podlagi spominov (= izguba leksikalnega postopka)
* Ohranjena pravila izgovarjanja (=ohranjen fonološki postopek)
→ če se izgovorjava besede sklada s splošnimi pravili (npr. fish, river, bed ali tudi izmišljenih kot spleemer, twipple) ni težav; če ne sledi splošnim pravilom so težave in velikokrat preberejo kot da sledijo pravilom (have kot cave, lose kot hose, steak kot beak
Globoka disleksija
* Izguba sposobnosti uporabe pravil (izgubijo fonetični postopek)
* Ohranjeno izgovarjanje znanih besed (ohranjen leksikalni postopek)
→ nesposobni izgovarjat izmišljene besede, težave pri izgovarjanju neobičajnih besed ter abstraktnih besed. Pogosto se zato odzovejo na celoten videz besede, pomen ali izvor besede (videz: quill namesto quail; pomen: hen namesto chicken; izvor: wise namesto wisdom)
Kje se izvajata ta dva postopka hmmmm?
Osebe z globoko disleksijo imajo navadno kažejo na poškodbo jezikovnih območji leve hemisfere (fonološki postopek razporejen v prednjih in temporalnih območji leve hemisfere). Kaj pa leksikalni? Za to imamo dve teoriji:
* ohranjen leksikalni postopek pri osebah z globoko disleksijo je posledica posredovane dejavnosti preostalih delov jezikovnih območij leve hemisfere. Dokazi za to teorijo izhajajo iz opazovanja nevronske aktivnosti v preostalih regijah med branjem
* Druga teorija pa je, da so preživele leksikalne sposobnosti oseb z globoko disleksijo posredovane z dejavnostjo v desni hemisferi. Podpora tej teoriji:
Preden se je začela njena bolezen, je bila N.I. zdravo dekle. Ko je bila stara 13 let, je začela doživljati obdobja afazije, in nekaj tednov pozneje je doživela generaliziran napad. Nato je doživela številne napade in njen govor ter motorične sposobnosti so se močno poslabšali. Računalniške tomografije (CT) so pokazale ishemično poškodbo možganov v levem hemisferi. Dve leti po začetku njenega obolenja je N.I. doživljala nenehne napade in slepoto v desnem vidnem polju, ter ni bilo smiselnega gibanja ali zaznavanja v njenih desnih okončinah. V poskusu olajšanja teh simptomov so izvedli popolno levostranshektomijo; to pomeni, da so v celoti odstranili njen levi hemisfero. Njene napadi so se popolnoma ustavili s to operacijo. Branje N.I. je slabo, vendar kaže vzorec ohranjenih sposobnosti, ki je presenetljivo podoben tistim, ki jih kažejo osebe z globoko disleksijo ali bolniki z deljenimi možgani, ki berejo s svojimi desnim hemisferami. Na primer, prepoznava črke, vendar je popolnoma nesposobna, da bi jih prevedla v zvoke; lahko bere konkretna znana besedila; ne more izgovoriti niti preprostih nesmiselnih besed (npr. neg); in njeni bralni napaki kažejo, da bere na podlagi pomena in videza besed, namesto da bi črke prevedla v zvoke (npr. ko ji je predstavljena beseda “sadje”, je odgovorila: “Sok … to so jabolka in hruške in … sadje”). Drugače povedano, trpi za hudo obliko globoke disleksije
Kako je mogoče, da split-brain pacienti še vedno razumljivo govorijo, če leva hemisfera nadzira govor? Ali to ni neskladno z dejstvom, da mora leva hemisfera nadzirati motorični korteks v obeh hemisferah, da koordinira premikanje ust?
Split-možgani pacienti še vedno razumljivo govorijo, kljub temu da leva hemisfera običajno nadzoruje govor, ker desna hemisfera ohranja določene jezikovne sposobnosti. Desna hemisfera lahko bere in razume besede, vendar ne more verbalno odgovarjati nanje. Čeprav leva hemisfera nadzoruje govor in motorični korteks v obeh hemisferah za usklajevanje premikanja ust, desna hemisfera še vedno prispeva k nebesednemu razumevanju jezika in drugim nalogam, kot je branje, ki ne zahteva verbalnega odziva. Skozi raziskave s split-možgani je razvidno, da obe hemisferi lahko delujeta neodvisno, vendar v celovitem možganu korpus kalozum omogoča sinergijsko interakcijo med njima.
Kakšne zaključke lahko narediš glede tipične funkcije Brocovega področja na podlagi ugotovitev, da pri Brockovi afaziji navadno zasledimo nekatere motnje v razumevanju? Mora Brockovo področje biti neposredno vključeno v razumevanje?
Ne, saj je stimulacija drugih področji tudi povzročila afazijo. Tipično pa je povezana z nekimi motnjami v izgovorjavi.
Pigeons can be trained to press one button when they want food and to press other buttons when
they see particular visual stimuli. This means the bird can “name” things it sees. How would you
determine whether or not the pigeon is using a new language—“button-ese”?
V primeru golobov, ki so naučeni pritiskati na določene gumbe glede na vizualne dražljaje, bi določili, ali golob uporablja novo “jezik” - “gumb-ščino”, s preučevanjem nekaterih ključnih značilnosti jezika.
Generativnost: Preverili bi, ali golob lahko ustvari nove kombinacije gumbov v odziv na nove vizualne dražljaje, ki jih prej ni videl. Če je golob sposoben ustvarjati nove kombinacije, bi to nakazovalo na generativnost in kompleksnost njegove “jezika”.
**Kombinatorika: **Preučili bi, ali golob lahko uporablja različne zaporedne kombinacije gumbov za različne situacije. Če lahko s pritiskanjem na različne gumbe ustvari različne pomenov, bi to kazalo na sposobnost kombiniranja, kar je ključna lastnost jezikov.
Semantika: Raziskali bi, ali so gumbi povezani s pomenom oz. če golob povezuje določen gumb s specifičnim pomenom ali situacijo. Če lahko golob usmeri svoje pritiske na gumbe v skladu z določenim pomenom, bi to nakazovalo na semantično razumevanje, ki je ključno za jezik.
Prilagajanje novim okoliščinam: Preverili bi, ali golob prilagaja svoje pritiske na gumbe glede na spremembe v okoliščinah ali vpeljavo novih vizualnih dražljajev. Če je golob sposoben prilagajati svoje “jezikovne” odzive na nove situacije, bi to kazalo na prilagodljivost, kar je značilnost jezikov.
Socialna funkcija: Uporaba jezika za komunikacijo in izmenjavo informacij med ljudmi.
Arbitrarnost: Pomanjkanje neposrednega povezovanja med zvokom besede in njenim pomenom.
Dvojni (dualni) vpliv: Možnost uporabe jezika za izražanje preteklih in prihodnjih dogodkov.
Če golob kaže te značilnosti, bi to lahko pomenilo, da uporablja nekakšen “gumb-ščin” jezik, ki omogoča komunikacijo in izražanje pomena skozi pritiskanje na gumbe.
Na kakšen način je leva hemisfera dominantna za jezik? Kaj prispeva desna?
V študijah o razumevanju in proizvodnji jezika, električni stimulaciji možganov ter raziskavah na bolnikih z afazijami (motnjami v jezikovnih sposobnostih) so ugotovitve nakazale, da je leva hemisfera pogosto ključna za izvajanje jezikovnih funkcij, vključno z govorom, branje in pisanjem.
Desna hemisfera pa se zdi, da ima vlogo v določenih vidikih jezikovne obdelave, še posebej pri razumevanju nekaterih aspektov, kot so ton in intonacija, ter pri obdelavi bolj globalnih povezav v kontekstu. Vendar pa je njena vloga v jezikovnih funkcijah manj prevladujoča v primerjavi z levo hemisfero.
Skupno gledano lahko zaključimo, da je leva hemisfera običajno specializirana za jezikovne naloge, medtem ko desna hemisfera dopolnjuje s prispevki k celostni jezikovni obdelavi, vključno s poudarkom na neverbalnih vidikih in kontekstu.
Kaj nakazuje na to, da Brocovo področje ni le premotorično območje za govor?
Brocovo področje ni le premotorično območje za govor, temveč ima tudi ključno vlogo pri samem procesu jezikovne obdelave. Pri stimulaciji Brocovega področja so se pojavile ne le motorične reakcije, kot je ustavitev govora, temveč tudi jezikovne težave, podobne afaziji. Pacienti so doživeli težave z imenovanjem predmetov in celo zamenjavo besed, kar kaže na vpliv na jezikovne funkcije.
Poleg tega so sodobne slikovne tehnike, kot sta pozitronska emisijska tomografija (PET) in funkcionalna magnetna resonanca (fMRI), prav tako omogočile opazovanje aktivnosti Brocovega področja med jezikovnimi nalogami. Različne naloge, kot so govor, branje in ponavljanje besed, so povzročile aktivacijo Brocovega področja, kar dodatno podpira idejo, da to območje igra ključno vlogo pri jezikovni obdelavi in ni le premotorično.
Kombinacija teh raziskovalnih pristopov zagotavlja prepričljive dokaze, da Brocovo področje ni zgolj premotorično, temveč ima specifično vlogo pri jezikovni obdelavi.
Povzemi glavne dogodke v zgodovini biopsihologije čustev
Case of Phineas Gage 1848
Poškodoval medialni del obeh frontalnih režnjev, kar je popolnoma spremenilo njegovo osebnost, odnos, inhibicijo, nadzor čustev, ..
Darwin’s theory of the evolution of emotion 1872
* Izrazi čustev izhajajo iz vedenj, ki nakazujejo kaj bo ta žival zdaj storila
* Če signali, ki jih zagotavljajo taka vedenja, koristijo živali, ki jih kaže, se bodo razvili na načine, ki povečujejo njihovo komunikacijsko funkcijo, in njihova prvotna funkcija se lahko izgubi.
* Nasprotne sporočilnosti pogosto signalizirajo nasprotne gibe in drže, ideja, imenovana načelo antiteze.
Grožnje - najbolj učinkovit način borbe je da jih tako prestrašiš, da se sploh ne upajo s tabo borit (zato rabijo bit signali podrejenosti in agresije popolnoma nasprotni npr. umikanje pogleda vs. usmerjeno zrenje)
James-Lange and Cannon-Bard theories about 1900
James Lange teorija pravi, da najprej čutiš fiziološke vplive (npr. povišan srčni utrip, potenje, …) in šele potem ‘začutiš’ neko čustvo (npr. strah). Cannon-Bard teorija pa pravi, da se spodbuja tako fiziološki kot fenomenološki odziv na neko situacijo.
Discovery of sham rage 1929
Mačke brez možganske skorje (telencefalon) so neprimerno bolj agresivne, ne glede na dražljaj; ne ta lažni srd je nemogoč, če odstraniš tudi hipotalamus. Tako so odkrili, da je hipotalamus nekako odgovoren za bes medtem ko je telencefalon odgovoren za inhibicijo teh odzivov.
Discovery of Klüver-Bucy syndrome 1939
Opice z odstranjenim anteriornim delom temporalnih režnjev so imele zanimiv sindrom (vzorec vedenja). Ta sindrom, pogosto imenovan Klüver-Bucyjev sindrom, vključuje naslednje vedenjske značilnosti: uživanje skoraj vsega, kar je užitno, povečana spolna aktivnost, pogosto usmerjena k neprimernim predmetom, nagnjenost k ponavljajočemu se preiskovanju znanih predmetov, nagnjenost k preiskovanju predmetov z ustmi in pomanjkanje strahu. Opice, ki jih ni bilo mogoče rokovati pred operacijo, so postale ukročene po dvostranski lobanjski odstranitvi anteriorne temporalne režnje in niso kazale nobenega strahu - celo v odzivu na kače, ki bi normalno prestrašile opice. Pri primatih so večino simptomov Klüver-Bucyjevega sindroma pripisali poškodbi amigdale
Limbic system theory of emotion 1952
Papez je predlagal, da se čustvena stanja izražajo skozi delovanje drugih struktur okoli hipotalamusa in da se doživljajo skozi njihovo delovanje na skorji. Dejansko mnoge strukture v Papezovem krogu danes sestavljajo tisto, kar zdaj imenujemo limbicni sistem (on je rekel da so za izražanje čustev odgovorni amigdala, mamilarno telo, hipokampus, fornix, cingulatni korteks, septum, ofaktorni bulbus in hipotalamus).
Povzemi raziskave o odnosu med avtonomnim živčnim sistemom in čustvi
Glavni dve vprašanji:
V kolikšni meri so specifični vzorci dejavnosti ANS povezani s specifičnimi čustvi
Eksperimentalni dokazi kažejo, da specifičnost reakcij ANS leži nekje med skrajnostmi popolne specifičnosti in popolne splošnosti. Po eni strani obstaja obilica dokazov, ki kažejo, da niso vsa čustva povezana s istim vzorcem dejavnosti ANS; po drugi strani pa ni dokazov, da bi bilo vsako čustvo značilno za poseben vzorec dejavnosti ANS
Kako učinkovite so meritve ANS pri poligrafiji (prepoznavanje laži)
Poligrafija (bolj znana kot “detektor laži”) je metoda zasliševanja, ki uporablja ANS kazalnike čustev za sklepanje o resničnosti odgovorov osebe. Poligrafski testi, izvedeni s strani usposobljenih izpraševalcev, lahko predstavljajo uporabne dodatke običajnim postopkom zasliševanja, vendar niso neprekosljivi.Glavna težava pri ocenjevanju učinkovitosti poligrafije je, da v resničnih situacijah redko vemo zagotovo, ali je osumljenec kriv ali nedolžen.Pregled uporabe tehnike kontrolnih vprašanj v resničnih kriminalnih okoliščinah je privedel do ocenjene uspešnosti približno 55 odstotkov - komaj malo boljše od naključja (tj. 50%)
Opiši delo, ki je privedlo do razlikovanja med agresivnimi in obrambnimi vedenji pri sesalcih
Blanchard in Blanchard sta podala bogate opise intraspecifičnega agresivnega in obrambnega vedenja podgan z opazovanjem interakcij med alfa samcem v uveljavljeni mešani koloniji in majhnim moškim vpadnikom
Pelis in sodelavci so preučevali mačke. Ugotovili so, da so se različne mačke odzvale na miši na različne načine: Nekatere so bile učinkoviti lovci na miši, nekatere so se odzivale obrambno, nekatere pa so se zdele igrive z mišmi. Natančna analiza “igralnih” sekvenc je privedla do dveh pomembnih sklepov. Prvi sklep je bil, da, za razliko od splošnega prepričanja, se mačke ne igrajo s svojim plenom; mačke, ki so se zdele, da se igrajo z mišmi, so bile preprosto v nenehnem nihanju med napadom in obrambo. Drugi sklep je bil, da lahko najbolje razumemo interakcije vsake mačke z mišmi, če jih lociramo na linearno lestvico, kjer je na enem koncu skupna agresivnost, na drugem obrambna agresivnost, in različni deleži obeh vmes. Na podlagi številnih podrobnih opisov agresivnih in obrambnih vedenj, ki so jih zagotovili Blanchards, Pellis in drugi biopsihologi, ki so sledili njihovemu zgledu, večina raziskovalcev zdaj razlikuje med različnimi kategorijami takšnih vedenj. Te kategorije agresivnih in obrambnih vedenj temeljijo na treh merilih: (1) njihovi topografiji (obliki), (2) situacijah, ki jih sprožijo, in (3) njihovi očitni funkciji.
Kaj je vloga amigdale pri pogojevanju strahu?
LeDoux in sodelavci so raziskovali slušno pogojevanje strahu tako, da so ustvarili lezije v podganah. Kar se je izkazalo je, da lezije v primarnem slušnem korteksu ne povročijo motenj v odzivih na strah (torej, tu ni mehanizma za pogojevanje) in da je nujno, da slušni signal doseže medialno genikulatno jedro, še bolj specifično pot od te strukture do amigdale. Lezije amigdale, podobno kot lezije medialnega genikulatnega jedra, so blokirale slušno pogojevanje strahu. Amigdala prejema vhod iz vseh senzoričnih sistemov in velja za strukturo, v kateri se uči in ohranja čustveni pomen senzoričnih signalov. Več poti prenaša signale iz amigdale do struktur v možganskem deblu, ki nadzorujejo različne čustvene odzive. Na primer, pot do periakveduktalne sivine sproži ustrezne obrambne odzive, medtem ko druga pot do lateralnega hipotalamusa sproži ustrezne simpatične odzive. Dejstvo, da lezije slušnega korteksa ne motijo pogojevanja strahu do preprostih tonov, ne pomeni, da slušni korteks ni vključen v slušno pogojevanje strahu. Obstajata dve poti od medialnega genikulatnega jedra do amigdale: neposredna, o kateri ste že izvedeli, in posredna, ki poteka preko slušnega korteksa. Obe poti sta sposobni posredovati pogojevanje strahu do preprostih zvokov; če je uničena le ena, se pogojevanje normalno nadaljuje. Vendar pa je le kortikalna pot sposobna posredovati pogojevanje strahu do kompleksnih zvokov.
Opiši trenuten status raziskav o čustvih kognitivne nevroznanosti
Kognitivna nevroznanost je trenutno prevladujoč pristop pri proučevanju možganskih mehanizmov človeških čustev. Na podlagi mnogih fMRI raziskav ljudi, ki doživljajo ali si predstavljajo čustva ali opazujejo druge, ki jih doživljajo so odkrili tri pomembne točke:
* Možganska dejavnost, povezana z vsakim človeškim čustvom, je razpršena - ni centra za vsako čustvo. Bolj razmišljaj o “mozaiku”, ne o “centru”, za lokacije možganskih mehanizmov čustev.
* Skoraj vedno je nekaj aktivnosti v motoričnih in senzoričnih korteksih, ko oseba doživlja čustvo.
* Podobni vzorci možganske dejavnosti se običajno zabeležijo, ko oseba doživlja čustvo, si predstavlja to čustvo ali vidi, da nekdo drug doživlja to čustvo (glej sliko 17.10).
Opiši sestavne dele stresa
Že v 50ih (Seyle) izpostavi dvojno naravo stresa; kratkoročno povzroča prilagoditvene spremembe, ki pomagajo živali odzivati na stresor (npr. mobilizacija energetskih virov), dolgoročno pa povzroča spremembe, ki so maladaptivne (npr. povečane nadledvične žleze). Stresni odziv povzroči aktivacija HPA osi (hipothalamus - pituitary- adrenal; hipotalamus-možganski privesek-nadledvična žleza. Selye je dodal, da stresorji, ki delujejo na nevronske tokove, spodbujajo sproščanje adrenokortikotropnega hormona (ACTH) iz anteriorne hipofize, da ACTH sproži sproščanje glukokortikoidov iz nadledvične skorje, in da glukokortikoidi povzročijo veliko sestavin stresnega odziva. Raven krožečih glukokortikoidov je najpogosteje uporabljena fiziološka mera stresa. Selye je večinoma zanemaril prispevke simpatičnega živčnega sistema k stresnemu odzivu. Vendar stresorji aktivirajo simpatični živčni sistem, s čimer povečujejo količine epinefrina in norepinefrina, sproščenih iz nadledvičnega mozga. Večina sodobnih teorij o stresu priznava vlogo tako sistema anteriorne hipofize nadledvične skorje kot tudi simpatičnega živčnega sistema in nadledvičnega mozgaGlavna značilnost Selyejeve prelomne teorije je trditev, da tako fizični kot psihični stresorji sprožijo enak splošen stresni odziv. Ta trditev se je izkazala delno za pravilno. Obstajajo dobri dokazi, da vsi običajni psihični stresorji - kot so izguba službe, opravljanje končnega izpita ali konec razmerja - delujejo podobno kot fizični stresorji. Vendar pa se je Selyejeva trditev, da obstaja le en stresni odziv, izkazala kot poenostavitev. Stresni odzivi so kompleksni in raznoliki, pri čemer točen odziv zavisi od stresorja, njegovega časa, narave stresane osebe in od tega, kako se stresana oseba odziva na stresor Na primer, v študiji žensk, ki so čakale na operacijo zaradi možnega raka na dojki, so bile ravni stresa nižje pri tistih, ki so se prepričale, da ne morejo imeti raka, da bodo njihove molitve zagotovo uslišane, ali da je kontraproduktivno da te skrbi. V 90. letih prejšnjega stoletja je bilo narejeno pomembno odkritje v razumevanju stresnega odziva (glej Grippo in Scotti, 2013). Ugotovljeno je bilo, da stresorji povzročajo fiziološke reakcije, ki sodelujejo v vnetnih odzivih telesa. Predvsem se je ugotovilo, da stresorji povzročajo povečanje ravni citozinov v krvi, skupine peptidnih hormonov, ki jih sproščajo mnoge celice in sodelujejo pri različnih fizioloških in imunoloških odzivih, kar povzroča vnetje in zvišano telesno temperaturo.
