PRAKSA matura vprašanja Flashcards
- Bolečino prepoznamo na podlagi sprememb različnih življenjskih znakov. Kako živali kažejo bolečino? Na kakšne načine lahko odpravljamo ali lajšamo bolečino. Kako imenujemo zdravila s katerimi lajšamo bolečino?
Živali bolečino kažejo z:
- oglašanjem(jokanje, cviljenje..)
- Napadalnostjo
- Spremenjena drža, šepanje
- Spremenjeno vedenje(opazi lastnik)
- Samo poškodovanje
- Povišan srčni utrip
- Pospešeno in plitvo dihanje
- Slinjenje
- Potenje
Odpravljamo in lajšamo bolečino z:
- Splošno oskrbo(lajšanje tesnobe&stresa, toplota& udobje, obvezovanje, uriniranje, negibne živali obračamo+ mehke blazine)
- Farmakološko–>opoidi, nesteroidni analgetiki
- Alternativne metode(akupunktura)
Zdravila, ki lajšajo bolečino imenujemo opioidi, ki delujejo na možgane in hrbtenjačo pa tudi nesteroidni analgetiki, ki delujejo protivnetno, analgetično in antipiretično
- Kakšen je namen premedikacije pri anesteziji? Zakaj uporabljamo sedative oz. v katerih primerih jih uporabimo? Kaj so anestetiki? Kako delimo anestetike glede na način aplikacije in področja delovanja?
PREMEDIKACIJA
-Zagotavlja blago sedacijo(žival je pomirjena, zmanjša strah& pomiri pacienta)
-Zagotavlja analgezijo pred operacijo
-Zmanjša slinjenje in izločanje sluzi v dihalih(Antiholinergiki)
-Zmanjšuje stranske učinke zdravil
-Zavira bruhanje
Olajša zbujanje
SEDATIVI
- Za pomiritev pacientov
- Za mirnejši uvod v anestezijo in mirnejše prebujanje
ANESTETIKI
Zdravila, ki povzročijo spanje v enem obhodu možganov, če jih pravilno odmerimo in apliciramo.
Delitev anestetikov glede na način aplikacije in področja delovanja:
- Samostojni anestetiki, za kratkotrajne posege
- Za uvod v anetezijo, ki jo kasneje nadaljujemo z inhalacijskimi anestetiki
- Kot del popolne intravenske anestezije, anestetik apliciramo večkrat(bolusi)
Anestetiki so zdravila, ki povzročijo anestezijo oz. stanje brez čutnih zaznav.
• NAČINI APLIKACIJE – i/v, i/m, s/c, inhalacija
• PODROČJA DELOVANJA – lokalno ali sistemsko
- Kaj so anestetiki in v katerih primerih jih lahko uporabimo? Zakaj uporabljamo pri anesteziji endotrahealni tubus? Kdaj vstavimo endotrahealni tubus in kako ga vstavimo? Kaj moramo narediti pri mački pred vstavitvijo endotrahealnega tubusa?
ANESTETIKI
Zdravila, ki povzročijo spanje v enem obhodu možganov, če jih pravilno odmerimo in apliciramo.
UPORABLJAMO JIH: kot samostojne anestetike za kratkotrajne posege (npr. rentgensko slikanje ali pregled ušes), za uvod v anestezijo, ki jo kasneje nadaljujemo z inhalacijskimi anestetiki, kot del popolne intravenske anestezije (PIVA), kjer za dolgotrajno anestezijo ustrezni intravenski anestetik apliciramo večkrat (bolusi) ali s pomočjo infuzijske črpalke. Intravenske anestetike uporabljamo tudi za dolgotrajno sedacijo pri intenzivnem zdravljenju hospitaliziranih živali.
Endotrahealni tubus uporabimo zato, da zagotovimo neprodušno tesnenje sapnika in popolno zaščito pljuč pred vračanjem želodčne vsebine.
Tubus vstavimo takoj po izgubi zavesti zaradi delovanja anestetikov. Tubus vstavimo tako, da najprej pripravimo pripomočke in preverimo ali tubus deluje, potrebno je preveriti še reflekse, pomočnik žival fiksira (iztegne vrat, primemo zgornjo čeljust, odpremo usta, jezik potegnemo ven in nekoliko dol, paziti moramo da ne porežemo po incisivih), mi pa z laringoskopom posvetimo in tubus počasi vstavimo, ko je tubus vstavljen preverimo ali je res v sapniku (stisnemo za prsni koš – ven piha zrak, če je vonj, smo v požiralniku) in ga fiksiramo z zanko.
Pri mačkah moramo pred vstavitvijo tubusa omrtvičiti grlo z lokalnim anestetičnim pršilom.
- Kaj pomeni lokalna anestezija? Naštejte vrste lokalne anestezije. Kam apliciramo anestetik pri posamezni vrsti lokalne anestezije? Katero vrsto lokalne anestezije bi uporabili za omrtvičenje tkiva okrog rane ali pred izrezovanjem kožnih poškodb?
Lokalna anestezija je stanje, pri katerem je odpravljena občutljivost določenega dela telesa z blokado senzornega živčevja.
• Infiltracijska anestezija (lokalna anestezija z vbrizganjem anestetika v tkiva operacijskega polja)
• regionalna anestezija (anestetik apliciramo v okolico živca)
• površinska anestezija (topikalna), (aplikacija anestetika na površino kože ali sluznice)
• intravenska regionalna (uporabljamo pri manjših posegih na prednjih nogah in anestetik apliciramo distalno od kompresijskega povoja na nogi)
• epiduralna anestezija (anestetik apliciramo v epiduralni prostor, običajno med zadnjo ledveno in prvo križno vretence)
Za omrtvičenje tkiva okoli rane bi uporabila infiltracijsko anestezijo.
- Pri kateri vrsti anestezije uporabljamo dihalni anestezijski aparat? Kateri je najpogosteje uporabljeni hlapni anestetik? Čemu služita hlapilnik in absorber na anestezijskem aparatu? Kaj se zaznava z dihalnim alarmom in razložite na primeru. Kaj povezuje anestezijski aparat z dihali pacienta?
Anestezijski aparat uporabljamo pri sistemski anesteziji. Najpogosteje uporabljen hlapni anestetik je izofluran in halotan. Hlapilnik vzdržuje temperaturo hlapnih anestetikov, na absorber pa se veže CO2 in očiščeni plini se vrnejo v sistem za ponovno uporabo (krožni sistem). Dihalni alarm zaznava pretok plinov v dihalnem sistemu in s tem vdih oz. izdih, kar nam javlja z zvočnimi signali. Občutljivost dihalnega sistema moramo naravnati glede na dihalni volumen anestezirane živali. Pri velikih živalih naravnamo na majhno občutljivost in pri malih na veliko. Če bi za dogo naravnali občutljivost dihalnega alarma kot za čivavo, bi nam javljal ustrezno dihanje, čeprav seveda količina zraka za čivavo ne ustreza tisti za dogo. (velike živali – manjša občutljivost, male živali – večja občutljivost)
Anestezijski dihalni sistem povezuje anestezijski aparat preko endotrahealnega tubusa ali maske z dihali pacienta.
- Med anestezijo moramo imeti nadzor nad pacientom in napravami. Katere življenjske funkcije nadziramo pri pacientu z napravami in katere z pregledovalnimi metodami? Kako lahko ocenimo globino anestezije? Kaj moramo preverjati na anestezijskih napravah med anestezijo?
Z napravami spremljamo dihanje, temperaturo, delovanje srca(EKG) in nasičenost krvi s kisikom. Dihanje lahko opazujemo tudi z ogledovanjem, saj opazimo dviganje in spuščanje prsnega koša.
Globino anestezije lahko ocenimo z opazovanjem odzivov na kirurški dražljaj, s palpebralnim refleksom (skoraj popolnoma mora izginiti), z globino dihanja (nezadostna anestezija se kaže s povečanjem frekvence dihanja), spremembe v frekvenci srčnega ritma (tahikardija je lahko znak preplitke anestezije).
Na napravah moramo preveriti : merilec pretoka svežih plinov, da se prepričamo o ustreznem pretoku nosilnih plinov, napolnjenost hlapilnika in priključitev dihalnega sistema. (Nadzor srca in ožilja, Nadzor dihalnega sistema, Nadzor globine anestezije).
- Ko se žival prebuja iz anestezije, jo nadziramo zaradi možnih zapletov. Kako pripravimo prostor, kjer se žival prebuja? Kdaj in kako odstranimo endotrahealni tubus? Kaj moramo zagotavljati živali po operaciji?
Prostor za prebujanje mora biti miren, ležišče mora biti udobno in suho, okolje primerno ogrevano, živali morajo imeti tudi možnost uriniranja, saj je zadrževanje zelo neprijetno in celo boleče.
Endotrahealni tubus odstranimo, ko se pojavi refleks požiranja, pri brahicefaličnih pasmah pa še kasneje, ko žival že premika glavo in posluša vstati. Odstranimo ga ob koncu vdiha.
Po operaciji ji moramo zagotoviti ustrezno analgezijo, primeren prostor za okrevanje in počitek, ter ustrezno nego.
- Razložite izraz reanimacija. Kaj moramo omogočiti oz. vzpostaviti v prvi fazi reanimacije pri pacientu in kako? Kako masiramo srce pri mački in kako pri velikem psu? Zakaj moramo prve 4 ure po srčno pljučnem zastoju in uspešnem oživljanju intenzivno spremljati življenjske funkcije pacienta?
Reanimacija je postopek za vrnitev življenjskih funkcij poškodovanca in vključuje masažo srca in umetno dihanje.
V prvih fazah A, B, C moramo omogočiti moramo prosto dihalno pot (Airway) in vzpostaviti dihanje (breathing) ter cirkulacijo (circulation)
Pri mačkah z eno roko objamemo prsni koš in stiskamo s palcem na eni strani in preostalimi prsti na drugi . Pri velikem psu pa ta leži na desnem boku ali še boljše hrbtu, položaj rok pa je nad njegovim zadnjim rebrom ali pa z obema rokama objamemo prsni koš in stiskamo. Frekvenca je odvisna od velikosti (60-120/min).
Prve 4 ure po srčno pljučnem zastoju moramo spremljati življenjske funkcije zato, ker obstaja velika nevarnost za ponovni zastoj. Oksigeniramo ga s 100% kisikom, podpremo delovanje srca z zdravili (s tem zmanjšamo tudi pljučni edem).
- Definirajte pojem sterilizacija. Katere načine sterilizacije poznamo? Od česa je odvisna izbira načina sterilizacije? Kako po sterilizaciji ugotovimo, ali so predmeti res sterilni?
Sterilizacija je postopek, s katerim popolnoma uničimo vse vegetativne oblike mikroorganizmov in njihove spore.
Poznamo hladno sterilizacijo (radiacija – gama žarki, plini – EO = etilen oksid, tekočina – dezinfekcijske raztopine) in vročo sterilizacijo (suha vročina in vlažna vročina – kuhanje, vodna para=avtoklav).
Izbira načina je odvisna od materiala, ki ga steriliziramo in od vrste inštrumenta, količine in velikosti materiala.
Učinkovitost sterilizacije nam pokažejo kemični indikatorji s spremembo barve (bowie-dickov trak, brownove cevke, TST trakovi, impregrirane vrečke – ker je indikator na površini ni nujno da je sterilna tudi vsebina, ovijalni materiali)
- Opišite postopke nege in vzdrževanja inštrumentov po operaciji. Katere materiale uporabljamo za zavijanje predmetov za sterilizacijo? Kako moramo zavitke za sterilzacijo označiti? Kakšni morajo biti pogoji v okolju za hranjenje sterilnih zavitkov?
Po vsaki uporabi jih je treba temeljito očistiti in sterilizirati. Takoj po delu speremo inštrumente s hladno vodo (da beljakovine ne koagulirajo), s tem odstranimo grobe nečistoče, da se ne prisušijo. Ročno jih očistimo z mehko ščetko pod toplo vodo in z detergentom. Na koncu očiščene inštrumente dobro speremo in posušimo.
Preverimo ali je kaj poškodovano, zobce inštrumentov pustimo razklenjene. Zapakiramo in steriliziramo. Inštrumente z gibljivimi deli moramo redno mazati s primernimi mazili, saj lahko inštrumenti postanejo trdi in delo z njimi je zato težavnejše.
Za zavijanje predmetov za sterilizacijo uporabljamo različne materiale (najlonski film, vrečke, sterilizacijski papir, bombažne komprese, kovinske bobne, kartonske škatle, zavitke). Material mora dopuščati, da vir sterilizacije prodre do predmetov, jih sterilizira. Odstranimo ga, ko je sterilizacija končana. Material mora biti tudi mehansko odporen, da se ne poškoduje pri uporabi, mikroorganizmom pa mora preprečiti prodor v notranjost zavitka.
Na zavitke je potrebno napisati : vrsta seta, datum sterilizacije in podpis
Po sterilizaciji moramo zavitke ohladiti in posušiti. Zavitke je potrebno prepakirati in ponovno sterilizirati po 6-8 tednih. Pomembno je da uporabljamo starejše zavitke najprej (»kroženje« z zavitki). Najprimernejši pogoji za shranjevanje pa so: nizka vlaga, majhno kroženje zraka in stalna sobna temperatura.
- Naštejte katera zaščitna sredstva uporablja operacijsko osebje za namen kirurgije? Kakšen je vrstni red oblačenja zaščitnih sredstev za sterilnega člana kirurške ekipe? Kako si pravilno oblečemo kirurški plašč, da ostane sterilen? Na kakšne načine lahko namestimo kirurške rokavice?
Operacijsko osebje uporablja kape, obrazne maske, kirurške sterilne plašče in sterilne rokavice.
Kapo in masko si lahko na dane najprej, potem si obleče sterilen kirurški plašč in na koncu še sterilne rokavice.
Sterilni kirurški plašč vzamemo iz zavitka tako, da ga primemo za notranji del ramenskega predela. Dvignemo ga pred sebe, da se razpre. Poiščemo odprtine rokavov in potisnemo vanje roke. Pri tem ga ne poskušamo spraviti na ramena. Dokončno nam plašč pomaga namestiti pomočnik, ki še ni pripravljen za operacijo. Zaveže nam trakove na hrbtu, pri čemer mora paziti, da se dotika samo notranje strani plašča.
Za nameščanje kirurških rokavic poznamo dva načina in sicer odprti (z golimi rokami se dotikamo samo notranje površine rokavic) in zaprti način (rokavice nameščamo skozi rokave kirurškega plašča z rokami skritimi v rokavih kirurškega plašča).
- Priprava pacienta na operacijo zajema tudi odstranjevanje dlake, pripravo kože na mestu predvidenega kirurškega reza in pokrivanje pacienta s kompresami. Kako razkužimo kirurško polje? Kako namestimo komprese na pacienta, če moramo uporabiti štiri ravne komprese brez odprtine? Primerjajte lastnosti kompres za večkratno uporabo in kompres za enkratno uporabo.
Razkužilo lahko nanašamo na operacijsko polje s sterilnim tamponom in prijemalko ali s sterilno rokavico in z zloženci. Začnemo na mestu predvidenega reza ali okoli rane in nadaljujemo proti zunanjosti (krožno), vključno z robom dlake na koncu. Pomembno je, da se nikoli ne vračamo na mesto . Član kirurške ekipe opravi končno razkuževanje kože na operacijski mizi, ko je pacient že pripravljen za kirurški poseg. Na operacijsko polje nanesemo alkoholno raztopino in pustimo, da se posuši
Robove zapognemo pod kompreso, prekrivajoča mesta pa pričvrstimo s hrošči. Najprej namestimo kompreso na operaterjevi strani, nato na nasprotni, na koncu pa še obe stranski. Hrošče, ki jih lahko zakrijemo s plastjo prekrivajoče komprese, namestimo na vogale kirurškega polja. Komprese naj pokrijejo pacienta oz. najbolje kar celo mizo. Nepokrito naj ostane samo kirurško polje, ki naj bo čim manjše, vendar še vedno dovolj veliko, da ne ovira dela pri operaciji.
Komprese za večkratno uporabo (prilagodljive, poceni, odprtino lažje prilagodimo, potrebujejo pranje, sterilnost je odvisna od uspešnosti avtoklaviranja, prepuščajo vlago, po nekem času se obrabijo)
Komprese za enkratno uporabo (manj prilagodljive, dražje, odprtino težje prilagodimo, je predhodno zložena in sterilna, vodoodporna, samo za enkratno uporabo).
- Zakaj uporabljamo šivalne materiale? Kako lahko razdelimo šivalne materiale glede na možnost resorbcije, glede na material iz katerega so izdelani in glede na način izdelave? Katere lastnosti so pomembne pri njihovi uporabi? Kaj vpliva na izbiro šivalnega materiala?
Uporabljamo jih za za zbliževanje tkiv in podvezovanje krvnih žil.
Glede na možnost resorbcije jih delimo na : razgradljivi (resorpcijski, ki se razgradijo in zgubijo moč vezanja v tkivih v 60 dneh) ali nerazgradljivi (neresopcijski, ki se ne razgradijo, ostanejo stalno vezani v tkivu).
Glede na material : naravni (iz naravnih materialov, npr. lasje, konjska žima) ali sintetični (iz umetnih materialov, npr. svila, cutgut).
Glede na način izdelave : monofilamenti ali enonitni (narejeni iz enega vlakna, npr. najlon, laks) ali multifilamenti ali večnitni (več vlaken spletenih na različne načine, imajo kapilarni vlek in so enostavnejši za vozlanje).
Lastnosti, ki so pomembne pri uporabi so : natezna trdnost - moč (s kakšno močjo ga lahko potegnemo, da se ne pretrga, debelejši→močnejši), kapilarnost – kapilarni tlak (kako material vleče tekočino po niti; črevo šivamo z monofilamenti, da črevesna vsebina ne pride v trebušno votlino, ki je »čista«), tkivno trenje (koliko trenja povzroči material, ko ga vlečemo skozi tkivo, večje trenje imajo večnitni), prožnost niti(upogljivost, omogoča lažje vozlanje), spomin (lastnost materiala, da se vrne v prvotno obliko, kot v embalaži, po uporabi).
DEBELINA:
• USP: tanjši → 8-0, 7-0, 6-0, … 2-0, 0, 1, 2, 3 4 ←debelejši; naravni materiali so debelejši
• EUP: 3.5 = 0,35 mm
Na izbiro šivalnega materiala vpliva osebna odločitev, lastnosti materiala in cena posameznega materiala. (razgradljive če nadomeščamo notranjost organizma, nerazgradljive na površini kože, ker jih kasneje odstranimo, material, ki povzroča najmanjšo tkivno reakcijo in je najbolj primeren glede na opravljeno delo, prilagoditi je treba tudi moč materiala)
- Katere dele razlikujemo na igli za šivanje? Na podlagi česa razvrščamo igle za šivanje ran in kakšne se pretežno uporabljajo? Kakšna je razlika med travmatsko in atravmatsko iglo? Kako primemo iglo s šivalnikom? Pri šivanju katerih tkiv, bi uporabili naslednje igle: ukrivljeno iglo s trirobo konico, ukrivljeno iglo z okroglo ostro konico.
Na igli za šivanje razlikujemo uho, telo in konico.
Glede na obliko konice: igle z okroglo konico so primerne za mehka tkiva (notranje organe, maternico, podkožje), trikotne konice pa so ostrejše in primernejše za kožo in fascije.
Travmatska igla to je igla, ki ima navadno uho ali vzmetno/avtomatsko, pred uporabo moramo nit vdeti, na koncu pa imamo dvojno nit, ki poškoduje tkivo.
Atravmatske igle so igle brez ušesa in imajo nit industrijsko vdelano in čez rano vodimo le eno nit; igla in nit sta enako debeli.
Iglo s šivalnikom držimo tam, kjer je najbolj sploščena, to je na koncu igle, pred nitjo. Ne smemo prijeti igle za konico ali nit, saj bi s šivalnikom lahko poškodovali material.
Ukrivljena igla z trirobo konico- čvrsta tkiva, razen kože notranji organi z debelo steno sluznice (ustna votlina)?, ukrivljena igla z okroglo ostro konico- občutljiva tkiva organi s tanko steno.
- Primerjajte lastnosti enojnih in tekočih kirurških šivov. Za katera tkiva je bolj primeren enojni šiv in za katera tekoči šiv? Kako moramo zategovati šive? Opišite postopek odstranjevanja šivov.
Enojni šivi: večja varnost, zaradi več vozlov, če eden popusti se odraža samo na delu rane. (šivanje kože, zapiranje telesnih votlin, zapiranje sten not. organov).
Tekoči šiv: hitrejše zapiranje rane, manjša poraba niti, manj niti v tkivu, učinkovitejše zapiranje ran, boljša razporeditev zategnjenosti. Enako varen kot enojni če je pravilno izdelan. (fascije, mišice, notranje organe, podkožje).
Zategovati jih moramo z občutkom, tkiva moramo približati, vendar ne smemo povzročiti dodatnega pritiska. Po šivanju tkivo navadno oteče, kar jih bolj učvrsti.
Šive odstranjujemo, ko je preteklo dovolj časa, da se je rana zacelila. Žival ustrezno fiksiramo, odstranimo zaščitno obvezo, rano nežno očistimo, da odstranimo grobo nečistočo in odmrle celice. S pinceto nežno primemo konce niti in vozel rahlo dvignemo nad površino kože Šive odstranjujemo na enem koncu tako, da nit na zunanji strani; »umazan« del, ne gre skozi rano. Škarje polagamo plosko na tkivo. Preverimo ali je bil šiv odstranjen v celoti.
