Nepravdni postopek Flashcards
Pojem nepravdnega postopka
Nepravdni postopek je civilni sodni postopek odločanja. V to kategorijo spadata tudi pravdni postopek in postopek v delovnih sporih, ker se v njiju tudi odloča. Sem pa ne spadata izvršilni in stečajni postopek, v katerih gre za konkretno izvršitev pravic.
Katera teorija velja glede delitve med pravdnimi in nepravdnimi postopki in kaj pravi
Končna rešitev v naši ureditvi je omiljeni pozitivistični kriterij; skladno s pozitivističnim pristopom. To pomeni, da je nepravdni vsak postopek, ki ga kot takšnega določa zakon.
Pozitivistični kriterij ima 2 načeli – 1. člen:
1. v nepravdnem postopku se odloča, kadar zakon tako določa - če zakon nič ne določa, pride v poštev pravdni postopek (presumpcija v korist pravdnega postopka). Nepravdni postopek mora zakon izrecno določati.
2. v nepravdnem postopku se odloča tudi, kadar ga zakon izrecno ne določa, vendar glede na naravo stvari ni možno odločati po drugem postopku (npr. ni spora, ni dveh strank, itd).
Ti dve točki predstavljata omiljeni pozitivistični kriterij (2. točka omiljuje pogoje 1. točke). Pri nas pa obstaja samo en postopek, za katerega zakon ne določa izrecno, da je nepravdni, vendar se zadeva rešuje v njem. Arbitražni postopek ni ne nepravdni ne pravdni, saj sploh ni sodni postopek. Vendar ima sodišče v arbitražnem postopku določene pristojnosti po pravdnem (določa ZPP) in po nepravdnem postopku (po sodni praksi!). Sodišče odloča v nepravdnem postopku, ko se stranke ne morejo sporazumeti glede arbitra, ko se dva arbitra ne moreta sporazumeti glede tretjega ali ko ga toženec ne postavi.
Spor delimo na pravi (stranka trdi, da ima prav) in nepravi spor (dolžnik ve, da mora plačati, a se temu izogiba).
Načela nepravdnega postopka
NAČELO DISPOZITIVNOSTI IN OFICIALNOSTI NAČELO ZAKONITOSTI RAZPRAVNO IN PREISKOVALNO NAČELO NAČELO USTNOSTI NAČELO JAVNOSTI NAČELO KONTRADIKTORNOSTI NAČELO MATERIALNE RESNICE NAČELO PROSTE PRESOJE DOKAZOV NAČELA O DEJSTVIH IN DOKAZIH NAČELO HITROSTI POSTOPKA in PRAVICA DO OBRAMBE
NAČELO DISPOZITIVNOSTI IN OFICIALNOSTI
Načelo dispozitivnosti pomeni, da se postopek začne, teče in konča po volji strank, pri čemer stranke prosto razpolagajo z zahtevkom. Sodišče je na zahtevek strank v pravdnem postopku vezano.
2. člen: Nepravdni postopek se začne na predlog ali po uradni dolžnosti (po u.d. če tako določa zakon).
V nepravdnem postopku poznamo 3 izjeme od načela dispozitivnosti:
1. začetek postopka po uradni dolžnosti - določeni nepravdni postopki se lahko začnejo na predlog stranke ali po uradni dolžnosti.
Po uradni dolžnosti se začnejo:
1) postopek prisilne hospitalizacije duševno bolnega,
2) zapuščinski postopek,
3) registrski postopek,
4) zemljiškoknjižni postopek (če npr. teče sodni postopek glede stvarnih pravic na nepremičnini)..
Po uradni dolžnosti ali na predlog strank se začnejo:
1) postopek za odvzem roditeljske pravice,
2) postopek za odvzem poslovne sposobnosti,
Postopek, začet po uradni dolžnosti, je z vidika nepristranskosti problematičen, saj sodišče lahko med udeleženci vzbudi videz pristranosti, ker je začelo postopek.
Načelo dispozitivnosti je pomembno tudi z vidika obrambe. Sodišče o uvedbi postopka po uradni dolžnosti namreč ne izda sklepa in utemelji, na podlagi katerih okoliščin ga je uvedlo – stranka zato nima pravice do obrambe, dobi le vabilo na narok.
2. vezanost na tožbeni zahtevek - v nepravdnem postopku ni zahtevka (je predlog, ne tožba). Stranka ni dolžna postaviti zahtevka, če pa ga, sodišče nanj ni vezano. Stranka mora zgolj opisati stanje in sodišče mora ugotoviti, kakšne pravne posledice izhajajo iz tega stanja. Sodišče ni vezano na zahtevek, je pa omejeno na vrsto postopka ter na vrsto razmerja, katerega ureditev želi stranka.
3. razpolaganje z zahtevkom - v nepravdnem postopku ni zahtevka, zato tudi ni možnosti razpolaganja z zahtevkom (pripoznava, odpoved zahtevku).
Vendar obstajata v nepravdnem postopku naslednji 2 možnosti:
• umik predloga, in
• sodna poravnava (NE v urejanju osebnih in družinskih stanj!!).
3. člen: V nepravdnem postopku se udeleženci lahko poravnajo, razen če:
○ ne morejo razpolagati s svojimi pravicami - nedispozitivnost; npr. odvzem poslovne sposobnosti, odvzem roditeljske pravice; ali
○ narava razmerja poravnavo izključuje - če je le en udeleženec, razglasitev pogrešanca za mrtvega, postopek z listinami, sodni depoziti.
Pri poravnavi v takem primeru sodišče izda sklep, da poravnave ne dovoli.
Idealen za poravnavo pa je npr. mejni spor.
NAČELO ZAKONITOSTI
V pravdnem postopku sodišče vodi postopek po procesnem redu, kot ga določa zakon. Sodišče nima možnosti lastnega urejanja postopka, stranke pa ne morejo odrejati poteka postopka, razen ko je to izrecno dogovorjeno. Pravdni postopek morda dopušča premalo možnosti sodniku, da prilagodi potek postopka okoliščinam primera.
Nepravdni postopek je manj formalen od pravdnega (manj procesnih formalnosti). Manj je predhodnih zakonskih določb, ki bi točno opredeljevale potek postopka. FLEKSIBILNOST – sodišče ima več možnosti, da postopek prilagodi konkretnemu primeru.
Takšna je ureditev je sprejeta, ker je upoštevanje formalnih pravil bolj pomembno pri odločanju o spornih zadevah.
RAZPRAVNO IN PREISKOVALNO NAČELO
V pravdnem postopku velja skoraj v celoti razpravno načelo => sodišče ne sme ugotavljati dejstev, ki jih nobena stranka ni navajala.
V nepravdnem postopku velja kombinacija obeh načel. Glede poznavanja prava velja načelo iura novit curia, glede dejstev in dokazov pa razpravno načelo.
Veljata 2 izjemi od razpravnega načela. 6. člen: Sodišče lahko izvede tudi dokaze, ki jih ni navedla nobena od strank:
1. v postopku, začetem po uradni dolžnosti;
2. če je to potrebno zaradi koristi mladoletnikov oz. oseb, ki ne morejo skrbeti za svoje pravice in interese.
To je v povezavi s 5. členom: Sodišče mora po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi mladoletnikov in oseb, ki zaradi duševne bolezni ali drugih okoliščin niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravice in interese.
Sodišče v teh dveh primerih lahko samo ugotavlja dejstva, le-ta pa se dokazujejo z dokazi.
Ureditev glede dokazov: ZNP ne pove ničesar (v njem ne piše, da lahko sodišče samo izvaja dokaze), zaradi subsidiarne uporabe pa bi bilo treba uporabljati ZPP, v katerem velja izključno razpravno načelo - sodišče mora izvesti le dokaze, ki jih predložijo stranke. Takšna ureditev ni logična, ker je bil ZNP sprejet leta 1986, ko je še veljal stari ZPP, ki je določal, da mora sodišče tudi v pravdnem postopku izvesti vse potrebne dokaze po uradni dolžnosti. Leta 1999 pa je bil sprejet novi ZPP, ki je uvedel čisto razpravno načelo, vendar v prehodnih določbah ne določa, kakšno načelo velja za nepravdne postopke. Zato imamo glede izvajanja dokazov na področju nepravdnega prava pravno praznino. Kljub temu sodišča v nepravdnem postopku uporabljajo preiskovalno načelo.
NAČELO USTNOSTI
V pravdnem postopku velja, da sodišče odloči na temelju ustne obravnave.
7. člen: Sodišče opravi narok, če je to predpisano z zakonom (zakon izrecno določa), ali če oceni, da je to za postopek potrebno (diskrecija).
V nepravdnem postopku je ustna obravnava obvezna le v primeru, če jo zakon izrecno določa. V tem primeru mora priti do naroka. Če narok ni predpisan, se o njem sodišče odloči samo - lahko ga razpiše ali pa tudi ne (diskrecijsko odločanje).
Narok je predpisan skoraj povsod. Ni predpisan v postopku prisilne hospitalizacije duševno bolnih, redki pa so v zemljiškoknjižnem in registrskem postopku.
Tu se zastavlja vprašanje, ali je narok koristen ali ne. Iz načela kontradiktornosti ne izhaja nujno možnost, da stranka pred sodiščem nekaj izjavi ustno, ker je kontradiktornost lahko tudi pisna. Po mnenju ESČP je lahko narava zahtevka takšna, da zahteva ustnost.
NAČELO JAVNOSTI
- člen: Naroki so javni, če zakon ne določa drugače.
V nepravdnih postopkih je več omejitev kot v pravdnih. Javnost je izključena v nepravdnih postopkih glede osebnih stanj, glede odvzema roditeljske pravice in prisilne hospitalizacije. Javnost je načeloma izključena v vseh postopkih, ki niso ustni. Možno je tudi, da je javen neustni postopek. To pomeni, da gre lahko vsak državljan na sodišče in zahteva sodbo na vpogled.
NAČELO KONTRADIKTORNOSTI
- člen: Sodišče mora dati udeležencem v postopku možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka. To lahko izključi le zakon.
Po sprejetju ZNP leta 1986 so bila zelo razširjena stališča, da naj načelo kontradiktornosti v nepravdnem postopku ne bi imelo takšnega pomena kot v pravdnem postopku.
Najbolj pogosti argumenti, da načelo kontradiktornosti ne bi imelo take teže v nepravdnem postopku, so bili, da:
a. v nepravdnem postopku v določenih primerih ne nastopajo stranke z nasprotujočimi si interesi;
b. v nekaterih nepravdnih postopkih sodeluje le en udeleženec;
c. ZNP določa, da v nekaterih primerih lahko sodišče opusti zaslišanje udeležencev (npr. v postopku za prisilno hospitalizacijo duševno bolnih, če bi zaslišanje lahko poslabšalo zdravstveno stanje duševno bolnega) - takšno stališče je popolnoma napačno, ker zaslišanje spada med dokazna sredstva. Dokaz zaslišanja stranke nima veze z načelom kontradiktornosti, saj stranki ne odtegne možnosti sodelovanja v postopku. V nekaterih nepravdnih postopkih pa je zaslišanje obvezno (npr. odvzem poslovne sposobnosti).
Namen načela kontradiktornosti je zagotovitev:
○ enakosti strank pred zakonom – če ena stranka nekaj izjavi ali predloži kot dokaz, se mora imeti druga stranka možnost o tem izjaviti; IN
○ kvalitete razmerja med državo in posameznikom; sodiščem in stranko.
Če bi veljala a. in b., drugi namen načela kontradiktornosti ne bi bil izpolnjen. Državni organ odloča o subjektu, ki mora imeti možnost vplivati na odločitev sodišča.
Načelo kontradiktornosti velja tudi v nepravdnem postopku, ker je to ustavna zahteva.
NAČELO MATERIALNE RESNICE
ZPP iz leta 1999 je to načelo črtal, ker je važno samo, da se spor reši (ni čisto res; sodišče resda presoja le dokaze, ki jih predlagajo stranke, vendar mora paziti na zakonitost). Učinkovitost sodnega varstva zagotavljajo hitrost postopka, procesna jamstva in vsebina postopka.
V nepravdnem postopku je cilj rešitve zadeve še bolj poudarjen, ker je pogosto podan javni interes.
NAČELO PROSTE PRESOJE DOKAZOV
Tudi v nepravdnem postopku sodišče ni vezano na nobeno formalno pravilo o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako se dokazi ocenjujejo. Vendar so v nekaterih nepravdnih postopkih določena obvezna dokazna sredstva - to so:
• izvedensko mnenje psihiatra (odvzem poslovne sposobnosti, prisilna hospitalizacija duševno bolnih);
• izvedensko mnenje geodetske stroke (mejni spor).
NAČELA O DEJSTVIH IN DOKAZIH
V pravdnem postopku velja prekluzija dejstev in dokazov; stranka jih lahko navaja le na prvem naroku, kasneje pa le, če izkaže, da jih prej brez svoje krivde ni mogla navesti.
Tudi v nepravdnem postopku po večinskem stališču velja prekluzija, kljub njegovi bolj neformalni naravi. Problematičen glede tega je le zapuščinski postopek, kjer je ius novorum zelo neprimeren. Kljub temu pa se ta problem da zaobiti s fleksibilno razlago pojma krivde.
NAČELO HITROSTI POSTOPKA in PRAVICA DO OBRAMBE
- 5/I ZNP: ‘‘Sodišče si mora ves čas postopka prizadevati, da se pravice in pravni interesi udeležencev čim prej ugotovijo in zavarujejo.’’
- Ni potreben sklep, da se postopek začne po uradni dolžnosti z utemeljitvijo okoliščin. To pa ni dobro z vidika pravice do samoobrambe.
Stvarna pristojnost
Stvarno pristojno je okrajno sodišče. Od tega pravila obstajajo tri izjeme; gospodarski spori, družinske zadeve in postopek priznavanja tujih sodnih odločb.
O pritožbah pa odloča višje sodišče.
Krajevna pristojnost
- člen: Krajevna pristojnost se določi po stalnem prebivališču osebe, zoper katero je predlog vložen ali proti kateri se vodi postopek po uradni dolžnosti.
Glede tega obstajata 2 posebnosti:
• pristojnost za zemljiškoknjižni postopek se določi po sodišču, na katerega območju se nahaja nepremičnina;
• pristojnost za postopek prisilne hospitalizacije duševno bolnih se določi po sodišču, na katerega območju se nahaja psihiatrična bolnišnica. - člen: Udeleženci ne morejo s sporazumom spreminjati krajevne pristojnosti.
- člen: Če je bil predlog vložen pred več krajevno pristojnimi sodišči, je pristojno tisto sodišče, pred katerim je bil predlog najprej vložen; če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pa je pristojno tisto sodišče, ki je prvo začelo postopek.
- člen: Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno do izdaje odločbe na 1. stopnji.
Razmerje med pravdnim in nepravdnim postopkom
V pravdnem postopku se odloča o utemeljenosti zahtevkov, v nepravdnem pa se ureja razmerja med udeleženci.
ZNP določa smiselno uporabo določb ZPP-ja, kadar ZNP ali drug zakon ne določa drugače.
17. člen: 1. Kadar sodišče ugotovi, da bi bilo treba postopek opraviti po pravilih pravdnega postopka, pa še ni bila izdana odločba o glavni stvari, ustavi s sklepom nepravdni postopek. Po pravnomočnosti tega sklepa se postopek nadaljuje po pravilih pravdnega postopka pred pristojnim sodiščem.
2. Če je bilo v nepravdnem postopku odločeno o stvari, ki bi se morala reševati po pravilih pravdnega postopka, je tako odločbo mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi iz tega razloga samo, če je nepravdno sodišče zagrešilo katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.
V tem primeru se odločba nepravdnega sodišča lahko izpodbija s pravnimi sredstvi po določbah zakona o pravdnem postopku.
Pravna sredstva se vlagajo neposredno po pravilih ZPP, o njih pa se odloča po pravdnem postopku.
Kdo odloča v nepravdnem postopku
V nepravdnem postopku odloča sodnik posameznik. Določena procesna dejanja lahko izven naroka opravi strokovni sodelavec:
• postavi začasnega zastopnika;
• postavi pooblaščenca za sprejem pisanj oz. naloži tujcu, da si v Slo imenuje takšnega poob.;
• izda sklep o zavarovanju dokazov;
• izda začasno odredbo (ne more pa zavrniti predloga za izdajo začasne odredbe);
• zasliši pričo na domu.
Zakon pravi, da lahko strokovni sodelavec opravi posamezna dejanja izven naroka, če zakon ne določa drugače. Pristojnosti strokovnih sodelavcev se širijo, s tem pa se razbremenjuje sodnike.
Predhodna vprašanja
- člen: Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ (predhodno vprašanje), lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni z zakonom drugače določeno.
Odločitev sodišča o predhodnem vprašanju ima pravni učinek samo v nepravdni zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. - člen: Če sodišče pri reševanju predhodnega vprašanja ugotovi, da so med udeleženci sporna dejstva, od katerih je odvisna rešitev predhodnega vprašanja, prekine postopek in jih napoti, da v določenem roku sprožijo postopek za rešitev tega vprašanja.
Sodišče napoti na pravdo oziroma upravni postopek praviloma tistega udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno, lahko pa tudi drugega udeleženca glede na njegov interes za ureditev pravnega razmerja. - člen: Če udeleženec, ki ga je sodišče napotilo na pravdo ali upravni postopek, v določenem roku sproži pravdo oz. upravni postopek, se nepravdni postopek nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem ali drugim pristojnim organom.
Če udeleženec, ki ga je sodišče napotilo, ne sproži pravde oz. upravnega postopka v določenem roku, sodišče odloči ne glede na zahtevke, glede katerih je napotilo udeleženca.
Če je nepravdno sodišče odločilo po drugem odstavku tega člena, kakor tudi če je odločilo, moralo pa bi napotiti udeleženca na pravdo oz. upravni postopek, pravnomočnost odločbe nepravdnega sodišča ni ovira, da se o zadevnem zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda ali upravni postopek.
Udeleženci nepravdnega postopka
V pravdnem postopku nastopajo stranke, v nepravdnem postopku nastopajo udeleženci. Razlika je terminološka in vsebinska.
Stranka v pravdnem postopku je:
• tisti, ki vloži tožbo (zahteva sodno varstvo); in čisti formalni oz. procesni pojem stranke
• tisti, proti kateremu je tožba naperjena.
Za to, da je nekdo v postopku priznan kot stranka, zadostuje zatrjevanje materialne legitimacije.
V nasprotju s pravdnim postopkom nepravdni postopek temelji na vsebinskem (materialnem) razumevanju pojma stranka.
19. člen: Udeleženec v nepravdnem postopku je predlagatelj postopka, oseba, proti kateri je predlog vložen (nasprotni udeleženec), oseba, glede katere se vodi postopek oz. oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša, ter oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet.
Udeleženci so tudi osebe in organi, ki jim zakon daje pravico, da se udeležujejo postopka.
V nepravdnem postopku ločimo 3 vrste udeležencev:
1. FORMALNI UDELEŽENCI (opredelitev je formalnopravna) - to sta:
• tisti, ki vloži predlog (predlagatelj postopka); in
• tisti, zoper katerega je predlog vložen (nasprotni udeleženec).
- MATERIALNI UDELEŽENCI (materialnopravna povezanost z zadevo) - to so:
• tisti, na kogar se odločitev nepravdnega sodišča neposredno nanaša; in
• tisti, katerih pravni interes bi bil z odločitvijo nepravdnega sodišča neposredno prizadet - tudi tretja oseba ima lahko status materialnega udeleženca, če utegne biti njen pravni interes z odločitvijo nepravdnega sodišča prizadet. Npr. v postopku razglasitve pogrešanca za mrtvega so materialni udeleženci tisti, ki se jim bo pravni položaj spremenil - dediči, zakonec, upniki; v postopku za določitev nujne poti je lahko udeleženec tudi užitkar. - ZAKONITI UDELEŽENCI - tisti, ki jih zakon izrecno (taksativno) našteva, da lahko sodelujejo v postopku. Npr. pri odvzemu roditeljske pravice lahko predlog za odvzem podajo Center za socialno delo, zakonec, skrbnik, otrok, itd.
Potrebno je ločevati med formalnimi udeleženci, ki so upravičeni dejansko začeti postopek (imajo aktivno legitimacijo za začetek postopka), in zakonitimi udeleženci, ki so zgolj upravičeni sodelovati v postopku (npr. CSD, skrbnik). Krog oseb, ki so legitimirane za uvedbo postopka je širši od oseb, ki so udeleženci postopka. - člen: Kdor misli, da utegne biti s sodno odločbo prizadet njegov pravni interes, lahko ves čas postopka na naroku ali s pismeno vlogo prijavi udeležbo. O tem obvesti sodišče druge udeležence in jim določi rok, v katerem se lahko izjavijo o udeležbi. Sodišče lahko tudi brez izjave drugih udeležencev zavrne udeležbo, če ugotovi, da pravni interes osebe, ki je prijavila udeležbo, ni podan.
Materialni udeleženci se torej vključijo v pravdo tako, da sodišču prijavijo udeležbo (na naroku ali s pisno vlogo). Nato sodišče presodi, ali imajo pravni interes. Sodišče odloči s sklepom, s katerim dovoli ali zavrne udeležbo; če sodišče ugodi, zoper sklep ni posebne pritožbe, če zavrne udeležbo pa je pritožba zoper tak sklep. Materialni udeleženci se lahko vključijo ves čas postopka do pravnomočnosti, tudi v pritožbi. Tu se zastavlja vprašanje, ali ima sodišče obveznost, da na lastno iniciativo pozove materialne udeležence. Na to vprašanje zakon ne daje odgovora. Splošno sprejeto stališče je, da sodišču ni treba raziskati, kdo bi lahko bil udeleženec. Če pa sodišče ve za materialne udeležence, jih mora obvestiti o začetku postopka. Gre za pomembno vprašanje z vidika kontradiktornosti in sodelovanja v postopku.
Začetek nepravdnega postopka
Nepravdni postopek se začne:
• po uradni dolžnosti; ali
• na predlog.
- člen: Predlog mora vsebovati opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, ki so pomembna za odločitev, dokaze za te navedbe ter druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga.
- člen: Če vloži predlog neupravičena oseba, sodišče predlog zavrže.
Kadar so podani pogoji za začetek postopka po uradni dolžnosti, predlog za uvedbo postopka pa je vložila neupravičena oseba, začne sodišče postopek po uradni dolžnosti, predlog pa zavrže.
V primeru nepopolnega ali nerazumljivega predloga se le-ta vrne v popravo. Če oseba v roku ne popravi predloga, se predlog šteje za umaknjenega, če pa ga vrne nepopravljenega, sodišče predlog zavrže.
Umik
Institut umika predloga je v pravdnem postopku mogoč; tožbo je mogoče umakniti do konca postopka na 1. stopnji (do pravnomočnosti!).
Tudi v nepravdnem postopku je umik mogoč, vendar z izjemo, da je umik predloga mogoč tudi po zaključku postopka na 1. stopnji (tudi med tekom pritožbenega roka) pod pogojem da:
1. s tem niso kršene pravice drugih udeležencev, ki izvirajo iz te odločbe; ALI
2. se z umikom strinjajo vse osebe, katerim so z odločbo sodišča prve stopnje priznane določene pravice.
V takem primeru sodišče svojo odločbo razveljavi.
Vsak udeleženec lahko v 15. dneh od dneva, ko je bil obveščen o umiku, predlaga nadaljevanje postopka. Če gre za postopke po uradni dolžnosti, jih lahko nadaljuje tudi sodišče. Umik predloga nima učinka ne bis in idem.
V nepravdnem postopku poznamo tudi domnevo umika predloga (presumiran umik), če predlagatelj (kljub temu, da je bil v redu vabljen, ni poslal pooblaščenca in ni opravičil izostanka) ne pride na prvi narok - v tem primeru se šteje, da je predlog umaknil. Pravila o nadaljevanju postopka veljajo tudi v primeru presumiranega umika.
Razlike pravdni/nepravdni postopek
V nepravdnem postopku ni dokaznega sklepa. V pravdnem postopku je dokazni sklep akt, s katerim sodišče odloči, katere dokaze bo izvedlo.
V nepravdnem postopku se lahko povabi priče in druge osebe, ki bi lahko dale relevantne podatke (podobno kot amicus curiae).
V nepravdnem postopku ni mirovanja postopka. Prav tako ni odpovedi in pripoznave zahtevka.
O dejanjih, ki jih sodišče opravi na naroku ali izven naroka, sodišče sestavi zapisnik. O manj pomembnih izjavah in obvestilih napravi sodišče uradni zaznamek v spisu.
Nepravdni postopek se zaključi s sklepom (ki je meritorna odločba) in ne s sodbo. Sklep, zoper katerega je dopustna posebna pritožba in sklep sodišča 2. stopnje mora biti obrazložen.
Pravnomočnost
- FORMALNA PRAVNOMOČNOST - neizpodbojnost sodne odločbe z rednimi pravnimi sredstvi;
- MATERIALNA PRAVNOMOČNOST, ki je hkrati:
• pozitivna materialna pravnomočnost - vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe, IN
• negativna materialna pravnomočnost - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem)
V ZNP ni kakšnih posebnih določb, ki bi izključevala pravila o pravnomočnosti po ZPP. Zato se uporabljajo pravila ZPP. Možni protiargumenti so:
- v nepravdnem postopku je veliko odločitev, ki jih je kasneje možno spremeniti (npr. poslovna sposobnost, roditeljska pravica, itd.) - kritika: gre za časovne meje pravnomočnosti, sodišče sodi glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Če se kasneje kaj spremeni, tudi v pravdnem postopku ni ovire za novo tožbo. Sklep: v pravdnem postopku ni nobenih izjem od pravnomočnosti.
- v določenih primerih je stranki pridržana pot pravde (npr. lastninska tožba za sporno površino) in od nepravdnega postopka ne ostane veliko, če sodba v pravdi spremeni pravnomočni sklep v nepravdnem postopku - kritika: odprto pot do pravde je treba šteti za izredno pravno sredstvo.
- v nepravdnem postopku je možno vložiti pritožbo po poteku pritožbenega roka, kar ni združljivo z institutom pravnomočnosti - kritika: v tem primeru je treba pritožbo po poteku pritožbenega roka šteti za izredno pravno sredstvo. Pomen pravnomočnosti je, da se stranke lahko zanesejo na odločeno. Kar je odločeno, tudi velja. Več ko je izrednih pravnih sredstev, manj ostane od pravnomočnosti. Če pogrešanca v nepravdnem postopku razglasimo za mrtvega in se potem pojavi, seveda ne moremo dosledno upoštevati instituta pravnomočnosti, zato se odločba izbriše. To je odstop od načela pravnomočnosti (edina izjema od pravnomočnosti). Učinki odločitve v nepravdnem postopku niso vedno dokončni (npr. ukrep prisilne hospitalizacije – max 1. leto).
