DEDNO PRAVO Flashcards
Katera razmerja ureja
Tista razmerja iz skopa zasebnolastninske pravne sfere, ki se tičejo dedovanja, tj. prehoda premoženja umrle osebe na druge osebe
Funkcije dednega prava
Dedovanje ima v prvi vrsti premoženjski značaj.
Pomembna pa je tudi družbenogospodarska funkcija dednega prava. Ena bistvenih nalog dednega
prava je zagotavljanje ureditve pravih razmerij po smrti fizičnih oseb, ki so v teh razmerij udeležena.
Pomembna je tudi socialna funkcija dednega prava, ki pomeni zagotavljanje materialnih osnov oz. eksistence zapustnikove družine. Dedno pravo hkrati spodbuja posameznike k produktivnemu delu ter
racionalnemu gospodarjenju s premoženjem.
Zapustnik
Zapustnik je oseba, katere premoženje preide ob njeni smrti na druge osebe. Če je zapustnik razpolagal s premoženjem z oporoko, je oporočitelj. Zapustnik je lahko vsaka fizična oseba, ki ima ob smrti premoženje, oporočitelj pa mora imeti še oporočno sposobnost. Pravna oseba ni zapustnik, ker ne umre, ampak preneha.
Dedič
Dedič je oseba, na katero preide zapustnikovo premoženje. Na dediče preide zapustnikovo premoženje kot celota, kot kompleks premoženjskih pravic in obveznosti, ki se po pravu lahko dedujejo. Dedič je lahko vsaka fizična oseba (lahko deduje po oporoki ali zakonu) ali pravna oseba (lahko je dedič le po oporoki). Zapustnikovo premoženje lahko deduje ena oseba (en dedič) ali pa več oseb (sodedičev).
Volilojemnik
Volilojemnik (legatar) je oseba, na katero preide po oporočiteljevi volji samo posamezna premoženjska pravica, in ne premoženje (alikvotni del premoženja). Oporočitelj lahko tistemu, ki mu nakloni korist iz zapuščine, naloži tudi kakšno dolžnost. To je nalog (modus). Oporočitelj lahko tudi razpolaga z zapuščino ali delom zapuščine v dovoljen namen.
Vesoljno nasledstvo
Vesoljno nasledstvo (univerzalna sukcesija): je prehod zapustnikovega premoženja kot celote ali alikvotnega dela premoženja na pravne naslednike, gre za dedovanje v ožjem (pravnotehničnem) smislu, premoženje preide na dediče na podlagi enega samega dogodka (uno actu) – zapustnikove smrti; vse pravice in dolžnosti, ki se lahko dedujejo, preidejo na dediče hkrati in sočasno, dedič pridobi pravice in obveznosti brez posebnih prenosnih aktov, kot so izročitev, cesija, prevzem dolga, premoženje preide na dediče neposredno od zapustnika, dediči odgovarjajo za dolgove zapustnika.
Posamično nasledstvo
Posamično nasledstvo (singularna sukcesija):
zajema tudi prehod posameznih delov zapustnikovega premoženja na osebe, ki niso dediči, največkrat na volilojemnike,
gre za dedovanje v širšem (netehničnem) smislu,
v tem primeru ne pride do neposrednega prehoda posameznih premoženjskih predmetov zapustnika
na upravičenca; upravičenec ima le terjatev proti dediču na izročitev ali prenos voljenih predmetov,
upravičenec ne odgovarja za dolgove zapustnika.
Zapuščina
Zapuščina je zapustnikovo premoženje, celota njegovih premoženjskih pravic in obveznosti, ki jih je imel ob smrti in ki po predpisih dednega prava ob njegovi smrti lahko preidejo na dediče. Če pride do dedovanja, je zapuščina za dediče dediščina. Zapuščina je predmet dedovanja. Dedujejo se lahko stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom (2 ZD). V zapuščino sodi le premoženje, ki je zapustniku pripadalo ob njegovi smrti.
Dedna pravica
Dedna pravica je vsota upravičenj, ki jo kot pravico pridobi dedič z dedovanjem kot zapustnikov univerzalni naslednik. Gre za upravičenja, ki jih ima dedič:
dedič je upravičen zahtevati, da ga vsak priznava za dediča,
dedič pridobi LP in postane posestnik na stvareh zapuščine,
dedič postane imetnik vseh drugih pravic in obveznosti, ki spadajo v zapuščino (29 in 41 SPZ),
dedič je upravičen od vsakogar, ki mu odtegne zapuščino ali njen del, zahtevati da mu to vrne.
Dedna pravica ima absoluten značaj, učinkuje zoper vsakogar.
Temeljna načela
Naše dedno prav izhaja iz treh temeljnih načel:
svoboda oporočnega razpolaganja (svoboda testiranja) - zapustnik z oporoko odloča o usodi svojega premoženja za primer smrti, ne da bi se oziral na zakoniti dedni red (omejitev je nujni delež, prepoved fideikomisarične substitucije, neveljavnost skupne oporoke…),
dedovanje v družini - zapustnikovo premoženje ob njegovi smrti na osebe, ki so z njim v določenem družinskem razmerju – ob pogoju, da zapustnik ni z oporoko drugače razpolagal s svojim premoženjem
vesoljno nasledstvo (univerzalna sukcesija).
Omenjajo se tudi:
načelo zasebnega dedovanja: premoženje zasebnika preide ob njegovi smrti na zasebnika; država pri dedovanju praviloma ni udeležena (država lahko deduje na podlagi oporoke kot pravne osebe),
zasebna avtonomija: vsebovana v svobodi testiranja, velja tudi za dednopravnega upravičenca
(pravnemu nasledstvu se lahko odpove, kar učinkuje za nazaj – ex tunc),
nujni delež,
ipso iure pridobitev dediščine,
odgovornost za zapustnikove dolgove, …
Predmet dedovanja
Dedujejo se lahko stvari in pravice, ki pripadajo posamezniku.
Določba je netočna v treh pogledih:
1. nekaterih stvari in pravic, ki pripadajo posamezniku, ni mogoče dedovati (volilna pravica, roditeljska
pravica, dedovanje prepovedanih substanc),
2. ne dedujejo se le stvari in pravice, ampak tudi obveznosti (pasiva zapustnika),
3. ni pravilno govoriti o dedovanju stvari (deduje se le pravica, npr. LP na stvari, ne pa stvar sama).
Predmet dedovanja so lahko še druge stvarne pravice: zastavna pravica in zemljiške služnosti. Deduje se
lahko tudi dedna pravica oz. pravica odpovedati se dediščini (134 ZD).
Izločitev v korist potomcev
Gre za izločitev premoženjske mase, ki se iz zapustnikovega premoženja izloči na zahtevo njegovih potomcev ter posvojencev in njihovih potomcev, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu pomagali pri pridobivanju. Del, ki se izloči, ustreza prispevku navedenih oseb k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja. Potomci imajo pravico zahtevati izločitev dela premoženja, ki ustreza njihovemu prispevku, nimajo pa pravice na denarno protivrednost prispevka. Izločitev se lahko zahteva tudi tedaj, če je zapuščina pasivna.
Izločitev lahko zahteva tudi potomec, ki je prispeval k zapustnikovemu premoženju še v času mladoletnosti. Prav tako jo lahko zahteva tudi nepopolni posvojenec oz. njegovi potomci. Zahtevek za izločitev je sui generis zahtevek (ni dednopravne narave!). Ker ne gre za dedovanje, ni potrebno, da bi upravičenec izpolnjeval pogoje, ki se zahtevajo za dediča (volilojemnika).
Izločitev gospodinjskih predmetov
Gre za izločitev zapustnikovih gospodinjskih predmetov iz zapustnikovega premoženja, če ti niso večje vrednosti. V to skupino spada pohištvo, gospodinjski stroji in naprave, druga hišna oprema, posteljnina, ipd. Ti predmeti gredo preživelemu zakoncu (ZZP), potomcev ter posvojencem in njihovim potomcem, ki so živeli skupaj z zapustnikom v istem gospodinjstvu (33 ZD).
Namen predpisa je omogočiti osebam, ki so živele z zapustnikom, da obdržijo predmete, ki so jih doslej rabile za zadovoljevanje vsakdanjih potreb.
Gospodinjski predmeti se izločijo iz zapuščine (razlika z izločitvijo v korist potomcev!), ker upravičenci te predmete dedujejo. Gre za dedovanje v netehničnem smislu, za zakonito volilo, zato morajo upravičenci izpolnjevati pogoje za volilojemnike. Izločitev opravi zapuščinsko sodišče po uradni dolžnosti.
Izločitev dela zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti pomoči, ki jo je užival zapustnik v skladu s predpisi o socialnem varstvu
Gre za izločitev dela zapustnikovega premoženja, v primeru, če je zapustnik užival pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu (128 ZD). Tako ne pride do dedovanja tistega dela njegovega premoženja, ki ustreza vrednosti pomoči. Ta izločitev se izvede tako, da del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti pomoči, postane državna lastnina (če je bila dana državna pomoč) oz. lastnina občine (če je bila dana pomoč iz proračuna občine). To premoženje se s sklepom sodišča izroči pristojnemu državnemu organu oz. organu občine. Prehod tega premoženja v državno lastnino sicer ni dedovanje, vendar pa se lahko opravi le po smrti zapustnika. Država oz. občina ni dedič (niti zakoniti volilojemnik) in ne odgovarja za zapustnikove dolgove (214/IV ZD). Do dedovanja zapustnikovega premoženja v celoti pa pride v primeru, ko se dediči zavežejo, da bodo dajalcu pomoči povrnili vrednost dane pomoči. V tem primeru gre dajalcu pomoči obligacijski zahtevek proti dedičem, ki je zavarovan z zakonito zastavno pravico na zapuščinskih stvareh (128/III ZD). O tem odločajo le dediči; soglasje dajalca pomoči ni potrebno. Zapustnik s tem delom premoženja ne more razpolagati z oporoko
Enakopravnost v dednem pravu
Enakopravnost se kaže v naslednjih določilih:
državljani so ob enakih pogojih enakopravni pri dedovanju,
otroci so enakopravni ne glede na to, ali so rojeni v ZZ ali zunaj nje (4 ZD),
razmerja oseb, ki jih povezuje popolna posvojitev, so enaka kot med naravnimi sorodniki,
enakopravnost moških in žensk,
enakopravnost zakoncev, zunajzakonskih partnerjev in partnerjev registrirane istospolne skupnosti.
Tujci so izenačeni s Slovenci le ob pogoju vzajemnosti (reciprocitete)
Dedni naslov
oporoka in zakon
Zapuščina brez dediča
Zapuščina brez dediča preide v lastnino države Republike Slovenije (fiskus). Če ni niti oporočnih niti zakonitih dedičev za celo zapuščino ali njen del ali če oporočni oz. zakoniti dediči ne dedujejo, zapuščina ali njen del preide v državno lastnino. Kaducitetno premoženje je premoženje, za katerega ni dediča. Pri prehodu zapuščine brez dediča na državo ne gre za zakonito dedovanje, temveč za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez gospodarja, na državo, kot posledica vezi med zapustnikom in državo. Država pridobi zapuščino na temelju okupacije (prilastitve). Sklep sodišča, s katerim se zapuščina izroči državi, je dekleratorne narave; v njem se le ugotovi to, kar se je že zgodilo v času zapustnikove smrti. Sklep sodišča, s katerim se zapuščina izroči državi, je dekleratorne narave; v njem se le ugotovi to, kar se je že zgodilo v času zapustnikove smrti. Država mora poravnati dolgove zapustnika, izpolniti volila in izvršiti naloge, ki jih je zapustnik določil v oporoki. Za dolgove, volila in bremena odgovarja do višine vrednosti zapuščine.
Preden izda ta sklep sodišče objavi oklic neznanim upnikom. Upnik lahko zahteva, da se zapuščina brez dedičev prenese na stečajno maso zapuščine brez dedičev.
Pridobitev dediščine
Dedna pravica se pridobi s smrtjo zapustnika, ipso iure, torej brez posebej izražene volje, iz katere bi izhajalo, da neka oseba dediščino sprejema. Trenutek delacije (= uvedba dedovanja) je izenačen s trenutkom akvizicije (= pridobitev dediščine).
Odgovornost dediča za dolgove zapustnika
Dedič odgovarja za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar s svojim celotnim premoženjem.
odgovornost pro viribus hereditatis:
- vrednostno omejena in stvarno neomejena odgovornost,
Pogoji za dedovanje
Da pride do dedovanja, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: zapustnikova smrt (ali razglasitev pogrešanega za mrtvega),
obstoj dediča (vsaka pravna, fizična oseba, spočet otrok, pravna oseba v nastajanju),
dedni naslov dediča,
dedna sposobnost oz. neobstoj dednega nevrednosti dediča.
Pomemben pogoj pa je tudi obstoj predmeta dedovanja – zapuščine, ki pa je zaobsežen že v prvem pogoju,
kajti umrla oseba, ki ne zapušča premoženja, ni zapustnik.
Pravne posledice vezane na trenutek smrti
Na trenutek smrti veže ZD vrsto pravnih posledic:
zapuščino predstavlja le tisto premoženje, ki ga je imel zapustnik v trenutku smrti,
dediči oz. volilojemniki so lahko le tiste osebe, ki obstajajo v trenutku smrti zapustnika (izjemi:
nasciturus in pravna oseba v nastajanju),
v trenutku zapustnikove smrti mora za dediče oz. volilojemnike obstajati dedni naslov (npr. da bi otrok
lahko dedoval po očetu, mora imeti pogoje za dedovanje: očetovstvo mora biti ugotovljeno),
dediči oz. volilojemniki morajo biti v trenutku zapustnikove smrti dedno sposobni,
z dnem smrti začnejo teči roki: za podajanje dednih izjav, za uveljavljanje pravice zahtevati zapuščino
(141 ZD), za uveljavljanje drugih dednopravnih zahtevkov; če je bil zapustnik razglašen za mrtvega,
začnejo roki teči z dnem pravnomočnosti sklepa o razglasitvi,
po stanju v trenutku zapustnikove smrti se določa krajevna pristojnost zapuščinskega sodišča.
Komorienca
Če dve ali več oseb, ki bi lahko medsebojno ali ena po drugi dedovale, umre (ali se razglasijo za mrtve) v istem dogodku, in se ne da ugotoviti točnega časa njihove smrti oz. zaporedja smrti, velja domneva, da so umre istočasno. Te osebe so komorienti. Med njimi torej zaradi tega ni moglo priti do pravnega nasledstva. Kdor trdi, da je ena oseba umrla kasneje kot druga in iz tega izvaja dednopravno upravičenje, mora to trditev dokazati.
Dedna sposobnost
Dedna sposobnost je sposobnost pridobiti zapustnikove premoženjske pravice in obveznosti. Po našem pravu jo ima vsaka fizična oseba, tujci pa le pod pogojem vzajemnosti.
Dedna nevrednost
Dedna nevrednost onemogoča fizični osebi, ki je sicer dedno sposobna, da bi dedovala. Dedno nevredna postane oseba, ki zagreši dejanje ali opustitev, zaradi katere ne zasluži, da bi dedovala. Razlogi dedne nevrednosti so (126 ZD):
- naklepen odvzem ali poskus odvzema življenja zapustniku,
- s silo, grožnjo ali zvijačo pripraviti zapustnika, da je napravil ali preklical oporoko oz. mu to preprečiti,
- uničenje ali skritje ali ponareditev zapustnikove oporoke,
- hujša kršitev dolžnosti preživljanja zapustnika ali opustitev potrebne pomoči.
Posledice dedne nevrednosti trpi le on sam; njegova nevrednost ni v škodo njegovim potomcem.
Zakoniti dediči
Zakoniti dediči po ZD so naslednje osebe:
zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci,
zapustnikov zakonec, zunajzakonski partner,
zapustnikovi starši in njihovi potomci ali zapustnikov posvojitelj in njegovi potomci,
zapustnikovi stari starši in njihovi potomci ali starši zapustnikovega posvojitelja in njegovi potomci.
Na podlagi česa so urejeni dedni redi
Dedni redi so urejeni na podlagi parentelnega sistema z reprezentanco (parentelno-linearni sistem), pri katerem je osnova za oblikovanje dednih redov sorodstvo z zapustnikom. Zato so zapustnikovi sorodniki razvrščeni v posamezne skupine (parentele). Posamezno parentelo sestavljajo zapustnikovi predniki, ki so po stopnji sorodstva enako oddaljeni od zapustnika, in vsi njihovi potomci. To ne velja za prvo parentelo (skupni prednik je zapustnik sam).
Prva parentela: zapustnikovi potomci in njihovi potomci.
Druga parentela: zapustnikovi starši in njihovi potomci.
Tretja parentela: zapustnikovi stari starši in njihovi potomci.
Med parentelami velja izključnost: sorodniki iz oddaljenejše parentele ne morejo dedovati, če obstaja kakšen sorodnik iz bližnje parentele in če ta sorodnik more in hoče dedovati. Dedni redi so oblikovani na podlagi parenetel, s tem da upoštevajo tudi zakonca
Dedni redi
Dedovanje je možno v okviru treh dednih redov:
prvi dedni red:
o dedujejo zapustnikovi potomci in njihovi potomci ter zakonec,
o zapustnikovi potomci in zakonec dedujejo po enakih delih,
o bolj oddaljeni potomci lahko dedujejo le na podlagi vstopne pravice (po enakih delih),
drugi dedni red:
o dedujejo zapustnikovi starši in njihovi potomci ter zakonec,
o zapustnikovi starši pridejo v poštev le, če ni zapustnikovih potomcev ali le-ti ne dedujejo,
o zakonec deduje v drugem dednem redu le, če ni zapustnikovih potomcev,
o zapustnikovi starši praviloma dedujejo 1⁄2 zapuščine po enakih delih, zakonec pa 1⁄2,
o če ni zakonca ali če zakonec ne deduje, gre celotna zapuščina staršem po enakih delih,
o če eden od zapustnikovih staršev ne deduje, gre njegov delež na podlagi vstopne pravice njegovim potomcem,
o če oba zapustnikova starša ne dedujeta, dedujejo del zapuščine, ki bi šel vsakemu od njiju, potomci (očetov delež očetovi potomci, materin delež pa materini),
o če eden od zapustnikovih staršev ne deduje, pa ni zapustil potomcev, pride do prirasti deleža, ki bi mu šel, deležu drugega od staršev,
o če ne dedujejo zapustnikovi starši in ni njihovih potomcev oz. ti ne dedujejo, deduje celotno
zapuščino zapustnikov zakonec,
tretji dedni red:
o dedujejo zapustnikovi stari starši in njihovi potomci,
o zapustnikovi stari starši dedujejo le, če ni nobene osebe, ki bi lahko dedovala v prvem ali drugem dednem redu,
o ded in babica po očetovi strani dobita 1⁄2 (vsak torej 1⁄4) ter ded in babica po materini stari 1⁄2
zapuščine (vsak 1⁄4),
o če ne dedujeta ded ali babica ene strani, dedujejo njegov (njen) delež na temelju vstopne pravice njegovi (njeni) potomci; če ded ali babica nima potomcev ali ti ne dedujejo, priraste njegov (njen) delež deležu njegovega zakonca, ki ga deduje ali zakonec ali njegovi potomci (ožja akrescenca); če oba nimata potomcev oz. ne dedujejo, prirastejo prosti deleži te strani dedičem druge strani: dedu in babici druge strani in njunim potomcev (širša akrescenca).
Kdaj postavljeni dedič ne deduje
Kdaj postavljeni dedič ne deduje (zakonsko besedilo »če (neka oseba) ne deduje«)? če umre pred zapustnikom, če je dedno nevreden, če je razdedinjen, če se odpove dedovanju.
Dedovanje zakonca / zunajz. partnerja
Zapustnikov zakonec deduje v prvem ali v drugem dednem redu (kadar zapustnik ni zapustil potomcev).
Dedovanje zakonca v prvem dednem redu:
če zakonec deduje v prvem dednem redu, deli zapuščino z zapustnikovimi naravnimi ali posvojenimi otroki praviloma po enakih delih,
če zakonec konkurira z drugimi zapustnikovimi potomci ali potomci posvojencev, veljajo glede njihovega deleža pravila o vstopni pravici,
omogočeno je zmanjšanje in povečanje dednega deleža zakonca v korist ali breme dednega deleža vseh ali posameznih drugih dedičev;
o če deduje nepreskrbljeni zapustnikov zakonec z drugimi dediči prvega dednega reda, lahko zahteva, naj sodišče odloči,da mu gre tudi del tistega dela zapuščine, ki bi ga po zakonu dedovali odediči (njegov delež se lahko poveča v breme vseh ali posameznika; sodišče lahko odloči celo, da nepreskrbljeni zakonec deduje celotno zapuščino);
o velja tudi obratno (zmanjšanje dednega deleža zakonca v korist sodedičev, če so nepreskrbljeni), o prav tako velja zmanjšanje oz. povečanje dednega deleža tudi za druge sodediče prvega dednega reda med seboj (zakonec je tu izvzet); sodišče lahko odloči, da dedujejo vsi ali posamezni sodediči celotno zapuščino, če je njena vrednost tako majhna, da bi zašli v pomanjkanje, če bi se delila,
o dedni delež posameznega sodediča lahko sodišče torej poveča:
bodisi samo v breme dednega deleža zapustnikovega zakonca
bodisi samo v breme drugih sodedičev (vseh ali posameznih) ali
kumulativno: v breme zakonca in drugih sodedičev (vseh ali posameznih),
o pri odločanju sodišče upošteva vse relevantne okoliščine konkretnega primera, npr. vrednost zapuščine, premoženjske razmere, pridobitna sposobnost sodedičev.
Dedovanje zakonca v drugem dednem redu:
praviloma dobi 1⁄2 zapuščine, drugo polovico pa starši ali njihovi potomci na temelju vstopne pravice,
tudi tukaj se lahko dedni delež zakonca poveča ali zmanjša v breme oz. korist (sodišče upravičencu lahko
dodeli celo celotno zapuščino); ostalo velja enako kot v prvem dednem redu.
Preživeli zakonec nima dedne pravice, če:
je bila njegova ZZ z zapustnikom razvezana ali
je bila njegova ZZ z zapustnikom za življenja zapustnika razveljavljena ali
je njegova življenjska skupnost z zapustnikom po krivdi preživelega zakonca trajno prenehala ali
je njegova življenjska skupnost z zapustnikom v sporazumu z njim trajno prenehala.
Zakonec izgubi dedno pravico, če:
je zapustnik vložil tožbo na razvezo ZZ in se po njegovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena,
se njegova ZZ z zapustnikom razveljavi njegovi smrti iz vzroka, za katerega je preživeli zakonec vedel ob
sklenitvi ZZ (22 ZD).
Nujni dedič
Nujni dediči so osebe iz kroga zakonitih dedičev, ki jim gre po kogentnih določbah zakona del zapuščine oz. del premoženja, ki ga je zapustnik odtegnil dedičem z določenimi neodplačnimi razpolaganji za časa življenja.
Nujni delež je del zapuščine, ki pripada posameznemu nujnemu dediču. Skupni nujni delež (rezervirani del = rezerva) je del zapuščine, ki gre skupaj vsem nujnim dedičem, je torej vsota vseh (posamičnih) nujnih deležev. Razpoložljivi del zapuščine je del, s katerim lahko zapustnik prosto razpolaga (preostali del zapuščine, ki ostane po odštetju skupnega nujnega deleža).
Pravna narava pravice do nujnega deleža
Dedovanje nujnih dedičev je zakonito dedovanje posebne vrste. To izhaja iz dveh dejstev:
1. nujni dediči imajo pravico do nujnega deleža le v primeru, če so po zakonitem dednem redu
upravičeni dedovati (če so poklicani k dedovanju; 25/III ZD), in
2. velikost nujnega deleža se določa v razmerju do zakonitega dednega deleža (26/II ZD).
Razlike med splošnim zakonitim dedovanjem in dedovanjem nujnih dedičev:
zapustnik ne more po svoji volji odločati o obstoju in obsegu pravice do nujnega deleža (razen izjemoma, če obstaja kakšen razlog za razdedinjenje),
nujni delež je manjši od zakonitega dednega deleža (ker je njegov del).
Nujni dedič je pravi dedič, je univerzalni zapustnikov naslednik. Praviloma mu gre alikvotni del zapuščine: del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino. Nujni dedič ima pravni položaj pravega dediča tudi v primeru, če je oporočitelj določil, da dobi svoj nujni delež v določenih stvareh, v denarju ali v pravicah (27 ZD). S tem namreč zapustnik ni spremenil dedne pravice nujnega dediča v obligacijskopravni zahtevek, ampak je le določil način delitve dediščine. To mora zapustnik izrecno izraziti v oporoki ali pa mora taka njegova volja nedvomno in zanesljivo izhajati iz njegovih drugih odločitev, ravnanja ali izjav.
Nujni dedič odgovarja za zapustnikove dolgove na enak način kot drugi dediči (seveda v ustreznem obsegu).
Krog nujnih dedičev
ZD pozna dve skupini oseb iz kroga zakonitih dedičev, ki pridejo v poštev kot nujni dediči:
1. absolutni nujni dediči – so osebe, ki so lahko nujni dediči zaradi bližnje sorodstvene ali osebnostne
povezanosti z zapustnikom:
zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, zapustnikovi starši ali njegov posvojitelj,
zakonec (25/I ZD),
17 2. relativni nujni dediči – so osebe, ki so lahko nujni dediči samo, če so trajno nezmožne za delo in
nimajo potrebnih sredstev za življenje: zapustnikovi stari starši,
zapustnikovi bratje in sestre,
posvojiteljevi starši in
posvojiteljevi otroci (25/II ZD).
Nujni delež zapustnikovih potomcev, posvojencev in njihovih potomcev ter zakonca znaša 1⁄2, nujni delež drugih nujnih dedičev pa 1⁄3 deleža, ki bi šel posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu (26/II ZD).
Izračunavanje vrednosti zapuščine
- Ob smrti zapustnika se najprej ugotovi, popiše in oceni zapustnikovo premoženje (aktivo in pasivo).
- Iz premoženja se nato izločijo tisti deli, ki niso predmet dedovanja po 32 in 128 ZD ter gospodinjski
predmeti po 33 ZD. - Od ostanka vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob smrti (aktiva zapuščine), je treba odšteti
zapustnikove dolgove ter določene dolgove zapuščine (pasiva zapuščine). Razlika je čista zapuščina. - Vrednosti čiste zapuščine je treba prišteti vrednost daril, ki jih je zapustnik kadarkoli in na katerikoli način naklonil osebam, ki bi pri zakonitem dedovanju prišle v poštev kot dediči (torej osebam, ki bi v konkretnem primeru dedovale, če ne bi bilo oporoke). Prišteva se tudi vrednost daril, za katera je zapustnik odredil, naj se dediču ne vračunavajo v dedni delež, kot tudi vrednost daril, danih dediču, ki se dediščini odpove. K vrednosti čiste zapuščine se prišteje tudi vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja naklonil drugih osebah, razen če gre za običajna manjša darila. Za darila
šteje zakon vsako neodplačno razpolaganje zapustnika.
Vrednosti določenih daril pri tem računu ni treba upoštevati – privilegirana darila:
darila, dana v dobrodelne in druge človekoljubne namene (28/VI ZD):
o darila, dana v humanitarni namen določenim ustanovam in društvom, o darila, dana neposredno ljudem v stiski,
»darila« v smislu stroškov za preživljanje dediča in za njegovo obvezno šolanje (54/I ZD),
običajna manjša darila (55 ZD),
darila, dana tistemu, namesto katerega vstopi dedič zaradi njegove dedne nevrednosti ali
razdedinjenosti ali ker mu je bil vzet nujni delež. - Seštevek vrednosti čiste zapuščine in vrednosti daril je obračunska vrednost zapuščine.
- Od obračunske vrednosti zapuščine izračunamo zakonite dedne deleže posameznih nujnih dedičev in
njihove nujne deleže kot določene kvote dednih deležev. Če zapustnik ni naklonil daril, se nujni deleži računajo od vrednosti čiste zapuščine. Skupni nujni delež je vsota vseh nujnih deležev posameznih nujnih dedičev. Velikost skupnega nujnega deleža je torej odvisna od števila nujnih dedičev in velikosti njihovih nujnih deležev. - Razpoložljivi del zapuščine dobimo, če od vrednosti čiste zapuščine odštejemo vrednost skupnega nujnega deleža.
Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža
Za prikrajšanje nujnega deleža (43/I ZD) gre, če je zapustnik z oporočnimi razpolaganji in z darili med živimi
presegel vrednost razpoložljivega dela zapuščine, torej če je načel ali celo izčrpal skupni nujni delež.
Prikrajšanje nujnega deleža se odpravi tako, da se:
na zahtevo nujnega dediča najprej zmanjšajo ali povsem odpravijo razpolaganja, ki jih je zapustnik
določil z oporoko: redukcija oporočnih razpolaganj,
če se primanjkljaj ne more pokriti na ta način, se poseže tudi na darila: vračanje (restitucija) daril.
Pravice iz posameznih oporočnih razpolaganj nastanejo sočasno: v trenutku smrti zapustnika, zato zakon šteje vsa oporočna razpolaganja za celoto, ne glede na to, kdaj, kako in v čigavo korist jih je oporočitelj določil. Zaradi tega se za odpravo prikrajšanja nujnega deleža zmanjšajo načeloma vsa oporočna razpolaganja, in sicer v enakem razmerju. Če je treba zaradi kritja nujnega deleža poseči tudi na darila, se darila vračunajo sukcesivno v obrnjenem vrstnem redu kot so bila dana.
ahtevek za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in zahtevek za vrnitev daril se uveljavljata le na zahtevo. Postavi ju lahko tisti, ki ima pravico do nujnega deleža
Roki za uveljavljanje obeh zahtevkov:
nujni dedič lahko zahteva zmanjšanje oporočnih razpolaganj v treh letih od razglasitve oporoke,
nujni dedič lahko zahteva vrnitev daril v treh letih od zapustnikove smrti oz. od dneva, ko je postala
pravnomočna odločba, s katero se ugotavlja njegova smrt (41 ZD).
Razdedinjenje nujnega dediča
zapustnik lahko nujnega dediča razdedini pod pogojem, da je podan kakšen od razlogov, ki so taksativno našteti v 42 ZD – razlogi za razdedinjenje:
o hujša kršitev kakšne zakonite ali moralne dolžnosti dediča do zapustnika (predvsem grdo ravnanje, opustitev dolžnega spoštovanja, opustitev pomoči ob bolezni ali težavah); zanemarjanje obveznosti dediča mora biti krivdno,
o hujše naklepno KD dediča zoper zapustnika ali njegovega zakonca, otroka, posvojenca ali starše (v ta krog oseb spada tudi ZZP / PRIS in posvojitelj); ni nujno, da je bil dedič kazensko obsojen (obstoj KD in odgovornost dediča lahko ugotovi tudi civilno sodišče),
o brezdelje in nepošteno življenje dediča,
formalni pogoj za veljavnost razdedinjenja je, da zapustnik določi razdedinjenje v oporoki na nedvoumen način; ni treba, da navede razlog, vendar pa mora eden od gornjih razlogov obstajati v času, ko zapustnik določi razdedinjenje (če gre za razlog brezdelja in nepoštenega življenja, mora le-ta
obstajati tudi v času zapustnikove smrti),
obstoj razloga za razdedinjenje mora dokazati tisti, ki se nanj sklicuje (43 ZD), tj. tisti, ki bi dobil delež
razdedinjenega, če bi bilo le-to utemeljeno,
zapustnik lahko razdedinjenje prekliče (preklic mora biti izražen v določilu poslednje volje),
dve vrsti razdedinjenja (42/II ZD):
o delno razdedinjenje: pomeni zmanjšanje nujnega deleža; razdedinjeni ne izgubi lastnosti nujnega dediča, pač pa se mu dedna pravica zmanjša v obsegu razdedinjenja (44 ZD),
o popolno razdedinjenje: posledica je popolna izguba dedne pravice (razdedinjeni ne more biti zapustnikovih dedič niti na temelju zakona niti na temelju oporoke),
pravice drugih se v primeru razdedinjenja določijo, kot da bi razdedinjeni umrl pred zapustnikom (44 ZD); to pri popolnem razdedinjenju pomeni, da če ima le-ta potomce, dedujejo tu njegov nujni delež na temelju vstopne pravice, če pa potomcev nima, se povečajo nujni deleži drugih nujnih dedičev po pravilih o prirasti (ta pravila veljajo tudi za delno razdedinjenje, s to razliko, da se pravice drugih oseb, ki lahko dedujejo, določijo v obsegu razdedinjenja, torej z upoštevanjem prostega dela nujnega deleža delno razdedinjenega dediča).
Odvzem nujnega deleža v korist potomcev
zapustnik lahko odvzame svojemu potomcu ali posvojencu nujni delež v korist njegovih potomcev pod pogojem, da je potomec ali posvojenec prezadolžen ali da je zapravljivec (45 ZD), tako da grozi nevarnost, da bodo dediščino potomca ali posvojenca pobrali njegovi upniki ali da jo bo zapravil,
odvzem mora zapustnik določiti v oporoki na nedvoumen način,
odvzem je lahko delen ali popoln,
odvzem nujnega deleža gre lahko samo v korist mladoletnih ali polnoletnih, vendar pridobitno
nesposobnih otrok ali vnukov prezadolženega oz. zapravljivega nujnega dediča oz. posvojencev in njihovih otrok (ni potrebno, da ima razdedinjeni potomec take otroke ali vnuke že ob določitvi odvzema, mora pa jih imeti ob zapustnikovi smrti, sicer odvzem ne velja),
odvzem ne velja tudi v naslednjih primerih:
o v primeru, če razdedinjeni potomec ob smrti zapustnika ni več prezadolžen oz. ne zapravlja
več (odpadel je namreč razlog in namen odvzema),
o če so upravičenci ob zapustnikovi smrti polnoletni ali zmožni za pridobivanje,
o če so upravičenci dedno nevredni ali razdedinjeni ali če so se odpovedali dediščini,
če odvzem obvelja, pripade odvzeti nujni delež vsem otrokom ali vnukom razdedinjenega, ki so ob smrti zapustnika mladoletni oz. polnoletni in nesposobni za pridobivanje (neveljavno je oporočno določilo, s katerim bi zapustnik odvzeti delež naklonil posamezniku ali v določeni kvoti).
Kolacija
Vračunanje daril in volil = kolacija (collatio bonorum) v dedni delež omogoča, da dobijo pri zakonitem dedovanju tisti dediči, ki jim je zapustnik dal darila že za časa življenja ali jim je naklonil volila v oporoki, efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor znaša vrednost darila ali volila.
Zakoniti dedič, v čigar dedni delež je treba vračunati darilo ali volilo, si lahko izbere način vračunanja:
idealna kolacija: vračunanje vrednosti darila ali volila,
realna kolacija: vrnitev darovanega predmeta in natura v zapuščino oz. ne zahteva izpolnitve volila.
Vračunanje daril
Za darilo se šteje vsako neodplačno razpolaganje zapustnika v korist zakonitega dediča. Zakonitemu dediču se vračunajo v dedni delež vsa darila (to je pravilo). Obstajajo izjeme:
1. darilo se ne vračuna po volji zapustnika:
če je zapustnik tako določil ob daritvi ali v oporoki ali če to izhaja iz okoliščin konkretnega primera,
(zapustnik pa ne more dediča oprostiti vračunanja, če bi to privedlo do prikrajšanja nujnega
deleža sodediča; 46/III, IV in 49/II ZD)
2. kaj se ne vračuna po samem zakonu:
plodovi, dohodki idr.koristi, ki jih je imel dedič od podarjene stvari do zapustnikove smrti(46/IIZD),
stroški za preživljanje dediča in za njegovo obvezno šolanje (lahko pa se dediču vračunajo
izdatki, ki jih je imel zapustnik z njegovim nadaljnjim šolanjem; 54 ZD),
običajna manjša darila (55 ZD) – to so darila, ki se običajno dajejo ob posebnih priložnostih, kipo višini ustrezajo običajem in življenjskim razmeram darovalca in obdarjenca.
Vračunanje volil
Za volilo, ki ga je zapustnik naklonil zakonitemu dediču, velja, da se vračuna v njegov dedni delež (47 ZD).
Izjemoma se ne vračunajo volila:
1. po volji zapustnika:
volilo se ne vračuna zakonitemu dediču v dedni delež, če iz oporoke izhaja, da je zapustnik hotel, da dobi dediču volilo po vrhu svojega dednega deleža (47 ZD), torej če naj gre po oporočiteljevi volji za prelegat,
2. po zakonu:
določenim zakonitim dedičem se v dedni delež ne vračunajo gospodinjski predmeti zapustnika
(gre za zakoniti prelegat),
volilo se ne vračuna dediču, ki se je dediščini odpovedal, razen če bi zaradi izpolnitve volila prišlo
do prikrajšanja nujnega deleža (50/II ZD).
Oporoka
Značilnosti oporoke:
je enostranski pravni posel (za veljavnost oporoke ni potrebno soglasje osebe, ki naj dobi korist iz
oporoke, saj je oporoka glede vsebine odvisna samo od volje oporočitelja),
oporočitelj lahko oporoko vsak čas prekliče (99/I in 105 ZD),
je pravni posel za primer smrti (mortis causa); razpolaganja, določena v oporoki, se realizirajo šele ob
smrti oporočitelja (132 ZD),
je strogo osebni akt (zastopanje ni mogoče; oporočitelj ne more prepustiti določitve dediča tretjemu),
gre za oporočiteljevo razpolaganje s premoženjem (za pojem oporoke ni nujno, da je v njej postavljen
dedič); za razpolaganje s premoženjem gre v vseh primerih, ko oporočitelj za primer smrti nameni
svojemu premoženju drugačno usodo, kot bi mu šla, če bi nastopilo dedovanje po zakonu,
je strogo formalen pravni posel (veljavna je le oporoka, ki je napravljena v eni od oblik, določenih z
zakonom – 62 ZD); gre za formo ad valorem.
Oporočna sposobnost
Oporočna sposobnost (sposobnost za testiranje) je sposobnost zapustnika, da izjavi (izrazi) poslednjo voljo: da napravi oporoko, da jo eventualno spremeni ali prekliče. Po ZD je oporočno sposoben vsakdo, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti (59/I ZD). Zastopanje pri oporoki ni dovoljeno, zato tisti, ki ni oporočno sposoben, ni imetnik pravice testiranja. Če zapustnik v času, ko je napravil oporoko, ni bil oporočno sposoben, je oporoka neveljavna - izpodbojna.
Zahtevek za razveljavitev oporoke zaradi oporočne nesposobnosti je vezan na določen rok:
subjektivni rok:
o 1 leto od dneva, ko je upravičenec do izpodbijanja izvedel za zapustnikovo nesposobnost, objektivni rok:
o zoper dobrovernega/poštenega nasprotnika: 10 let od razglasitve oporoke,
o zoper nedobrovernega/nepoštenega nasprotnika: 20 let od razglasitve oporoke (61 ZD).
Prava in resnična volja zapustnika
Oporoka je izjava volje: zapustnik mora hoteti narediti oporoko, njegova volja mora biti usmerjena v nastanek oporoke oz. v morebitno spremembo ali preklic (animus testandi). Volja, izražena v oporoki, mora ustrezati pravi in resnični volji zapustnika. V nasprotnem primeru gre za napake volje. O napakah volje govorimo zlasti takrat, kadar volja oporočitelja ni svobodna. Za napake volje po ZD gre, če je bil oporočitelj z grožnjo ali silo prisiljen, da je napravil oporoko, ali če jo je napravil zaradi zvijače ali ker je bil v zmoti
Vsebina oporoke
V smislu določb OZ mora biti vsebina oporoke mogoča, dopustna, določena ali določljiva (34/II OZ), podlaga oporočnega razpolaganja pa mora biti dopustna
Oblike oporoke
Za veljavnos oporoke mora biti oporoka v eni od predpisanih oblik.
ZD pozna naslednje »vrste oz. oblike« oporok:
redne in izredne oporoke,
javne in zasebne oporoke,
pisne in ustne oporoke.
Lastnoročna oporoka
Lastnoročna oporoka (63 ZD) je zasebna in pisna oporoka, pri kateri oporočitelj izjavo poslednje volje z lastno roko napiše (tekst) in lastnoročno podpiše.
Pisna oporoka pred pričami
Pisna oporoka pred pričami (64 ZD) je redna, zasebna in pisna oporoka, ki mora biti sestavljena na pisnem
sestavku (listini), ki ga mora oporočitelj podpisati. Ni pomembno, kako je sestavek nastal in kdo je pisec.
Pogoji za pisno oporoko pred pričami:
oporočitelj mora znati brati in pisati v jeziku, v katerem je sestavek napisan, in biti sposoben (zmožen)
brati in pisati (ni potrebno, da oporočitelj sestavek res prebere),
oporočitelj mora podpisati oporoko v prisotnosti dveh prič in hkrati izjaviti, da je pisni sestavek
njegova poslednja volja,
obe priči morata biti sočasno prisotni,
priči se morata podpisati na sami oporoki in pristaviti, da jo podpisujeta kot priči (ni potrebno, da priči
poznata vsebino oporoke; njuna vloga je samo v tem, da vesta za avtentičnost oporočiteljevega podpisa in njegove izjave, da je sestavek njegova oporoka, in da lahko ti dejstvi potrdita).
Priče ne smejo biti nekatere osebe (absolutno/relativno nesposobne osebe biti priča)
Sodna oporoka
Redna, javna in ustna oblika oporoke. Javna je zato, ker jo je mogoče napraviti samo s sodelovanjem sodišča kot javnega organa. Ustna je zato, ker oporočitelj ustno izjavi sodišču svojo poslednjo voljo. Sodno oporoko sestavi po oporočiteljevi izjavi sodnik posameznik stvarno pristojnega sodišča (tj. okrajnega sodišča) potem ko na zanesljiv način ugotovi identiteto oporočitelja (po osebnem poznanstvu, s pričami, z osebno izkaznico, z drugimi listinami; 65/I, 150, 151/I in 152/I ZD). Oporočiteljevo izjavo zapiše ali narekuje sodnik v zapisnik. Vanj vnese tudi vse okoliščine, ki so pomembne za veljavnost oporoke (151/III ZD).
ZD ureja sodno oporoko v dveh variantah:
1. prva varianta pride v poštev, ko zna oporočitelj brati in pisati:
- v tem primeru prebere oporočitelj sestavek oporoke, ki ga je napravil sodnik po njegovi izjavi, in ga podpiše, sodnik pa na sami oporoki potrdi, da jo je oporočitelj v njegovi navzočnosti prebral in podpisal, ter jo overi s svojim podpisom,
2. druga varianta pride v poštev, ko oporočitelj ne zna ali ne more prebrati oporoke:
- v tem primeru morata sodelovati dve oporočni priči; v njuni navzočnosti sodnik prebere oporočitelju sestavek oporoke, ki ga je napisal po njegovi izjavi, pred istima pričama nato
oporočitelj izjavi, da je sestavek njegova oporoka, ga podpiše ali napravi ročno znamenje,
- priči se podpišeta na oporoki,
- funkcija prič: da vesta in lahko potrdita, da je bila oporoka oporočitelju prebrana, da je avtentična
njegova izjava, da gre za njegovo oporoko, in da jo je podpisal oz. napravil ročno znamenje.
Oporoka sestavljena v tujini
Oporoka, sestavljena v tujini (konzularna oporoka; 69 ZD) je redna, javna in ustna oporoka, ki jo državljanu Slovenije, ki je v tujini, po njegovi ustni izjavi sestavi konzularni predstavnik ali diplomatski predstavnik RS, ki opravlja konzularne zadeve.
Oporoka, sestavljena na slovenski ladji
Oporoka, sestavljena na slovenski ladji, je javna in izredna oblika oporoke, ki jo oporočitelju po njegovi ustni izjavi sestavi poveljnik ladje (njegov namestnik ali pomočnik) po predpisih, ki veljajo za sodno oporoko. Oporočitelj je lahko slovenski državljan, tujec, član posadke ladje ali potnik.
Ta oblika oporoke je izredna v dveh pogledih:
ker lahko na ta način izrazi poslednjo voljo le oseba, ki je na slovenski ladji: zakon tako upošteva
morebitne izredne razmere, ki lahko nastopijo na ladji, zlasti psihičen odnos ljudi do vožnje z ladjo,
ker je čas njene veljavnosti omejen: oporoka velja samo 30 dni od dneva vrnitve oporočitelja v Slovenijo; dedovanje na podlagi te oporoke nastopi le v primeru, če oporočitelj v tem času umre ali
postane oporočno nesposoben.
Oporoka, sestavljena med izrednim ali vojnim stanjem
Oporoka, sestavljena med izrednim ali vojnim stanjem (t. im. vojaška oporoka) je javna, izredna oporoka, ki pride v poštev samo v času izrednih razmer ali vojnega stanja; v tej obliki lahko izjavi poslednjo voljo samo vojaška oseba (71 ZD).
Ta oblika oporoke je izredna zato, ker velja samo določen čas – zakon določa dva roka:
objektivni rok: 60 dni od prenehanja izrednega ali vojnega stanja,
subjektivni rok (vezan na individualno prenehanje vojaške službe oporočitelja): 30 dni,
o v poštev pride, če je oporočitelju prenehala vojaška služba pred koncem izrednega ali vojnega stanja ali po njem.
