Prekrški Flashcards
Načela
NAČELO ZAKONITOSTI NAČELO PRAVNE VARNOSTI NAČELO PRIZNAVANJA PREKRŠKOV KOT DELA KAZNOVALNEGA PRAVA NAČELO LEGITIMNOSTI OZIROMA OMEJENOSTI REPRESIJE NAČELO PRAVICE DO IZJAVE NAČELO MATERIALNE RESNICE Načelo kontradiktornosti Načelo pouka prava neuki stranki NAČELO SUBJEKTIVNE ODGOVORNOSTI NAČELO SODNEGA VARSTVA
NAČELO ZAKONITOSTI
Za kaznovanje za prekrške velja enako kot kaznovanje za kazniva dejanja. Dovoljeno jih je sankcionirati, torej
kaznovati v mejah načela zakonitosti iz 29. člena Ustave RS (Ustava). Za zagotovitev zakonitosti postopka o
prekrških so v ZP-1 določbe o zakonitosti iz Ustave uresničene v določbah, ki opredeljujejo definicijo prekrška (6. člen) ter zahtevajo njegovo določenost v zakonu (3. člen), opredeljujejo razmejitev z dejanji, ki niso prekršek (8. člen) ter določbe o izbiri in odmeri sankcij za prekršek (26. člen).
Bistvo načela zakonitosti v postopku o prekršku je, da je mogoče prekrške določati le z zakonom ali predpisom, ki temelji na zakonu in da je sankcijo za prekršek dopustno izreči samo za dejanje, ki je bilo vnaprej določeno kot prekršek in je bila zanj določena sankcija.
Načelo zakonitosti se v kazenskem pravu izraža z latinskim izrazom nullum crimen nulla poena sine lege (ni zločina in ni kazni, če ta ni predpisan z zakonom). Prekrški se po določbi 3. člena ZP-1 lahko določijo z zakonom, uredbo Vlade RS ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti. Načelo zakonitosti prepoveduje tudi retroaktivnost veljavnosti predpisa, ki bi določal prekršek. To pomeni, da določenega dejanja, ki je že bilo storjeno, ni dovoljeno sankcionirati kot prekršek, če v času ko je bilo dejanje storjeno, ni bilo določeno kot prekršek. Poleg tega načelo zagotavlja, da se ob vsaki spremembi materialnopravnih določb posameznega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, vedno uporabi tisti predpis, ki je (če se je predpis spremenil večkrat od storitve prekrška do odločitve o prekršku) najmilejši, in sicer ne zgolj na abstraktni ravni, temveč za konkretnega storilca.
Na kratko. V postopku o prekršku torej velja, da mora biti dejanje, preden je storjeno, predpisano kot prekršek ter zanj predpisana ena izmed sankcij, ki jih za prekrške določa ZP-1, pri čemer se pri odločitvi vedno upošteva tisti predpis, ki je za konkretnega storilca prekrška najugodnejši.
NAČELO PRAVNE VARNOSTI
Načelo pravne varnosti pomeni varnost ljudi pred samovoljnimi in nezakonitimi posegi državnih organov v pravni položaj posameznika. Tako mora zakonodajalec predpisovati pravila ravnanj na splošni oziroma abstraktni ravni tako, da so ta jasna in nedvoumna, z natančno določitvijo prepovedanih in zapovedanih ravnanj. Prepovedana dejanja in zapovedi morajo biti tudi objavljena zato, da se lahko tisti, ki jim je določeno pravilo namenjeno (imenujemo jih naslovniki pravne norme), pravočasno (torej preden določeno pravilo začne veljati), seznanijo, kaj se sme oziroma ne sme in kaj se mora storiti. Načelo pravne varnosti preprečuje, da bi se kot prepovedana ravnanja obravnavala dejanja, ki kot taka niso določena, so pa drugim prepovedanim dejanjem podobna. Načelo pravne varnosti zajema torej tudi prepoved analogije. Predvsem načelo pravne varnosti zajema zelo pomemben element, in sicer predvidljivost odločitev oblastnih organov, saj njegovo upoštevanje zagotavlja, da oblastni organ v enakih primerih odloča enako, v različnih pa različno. Povedano drugače, načelo pravne varnosti zagotavlja, da odločitve oblastnih organov niso samovoljne in arbitrarne.
NAČELO PRIZNAVANJA PREKRŠKOV KOT DELA KAZNOVALNEGA PRAVA
Slovensko kazensko pravo deluje kot dihotomija (dvojnost) dveh vrst deliktov: kaznivih dejanj in prekrškov. O dihotomiji govorimo takrat, ko delikti (prepovedana ravnanja) glede na značilno strukturo kazenskopravnih norm, s katerimi se določajo protipravna dejanja in kazni zanje, sicer tvorijo celoto, vendar se po pravnem pomenu dobrine, ki jo varujejo, tako zelo razlikujejo, da jih je treba upravičeno obravnavati ločeno. Najpomembnejša dobrina je človekovo življenje, zato je človekovo življenje v vsaki pravno urejeni družbi tudi najvišje varovana dobrina z najstrožjimi sankcijami. Z določenostjo določenega ravnanja kot kaznivega dejanja ali kot prekrška izrazi zakonodajalec pravni pomen tako zavarovane dobrine, znotraj posameznih opredelitev pa razvrsti pomen varovanja posamezne dobrine še z višino predpisane kazenske sankcije. Razlikovanje med obema vrstama prepovedanih dejanj mora biti zelo natančno, zato mora biti zakonodajalec ob določanju vsakega prepovedanega dejanja pozoren, da istega dejanja ne predpiše hkrati kot prekršek in kot kaznivo dejanje.
Kaznovanje za prekršek ima določene pravne posledice, ki so sicer (praviloma) milejše kot so pravne posledice obsodbe za kazniva dejanja, vendar je pomembno, da jih ima. In prav zato se morajo tudi v postopku zaradi prekrškov kot delu kaznovalnega prava spoštovati ustavnopravni standardi in standardi EKČP, če naštejemo le najpomembnejše: načelo nedolžnosti, načelo zakonitosti, načelo pravice do izjave, načelo sodnega varstva, itd.
NAČELO LEGITIMNOSTI OZIROMA OMEJENOSTI REPRESIJE
Pravičnost v osnovi tvorita zakon (legalnost) in njegova vrednost (legitimnost). Zakonitost v formalnem pomenu določa obvezno vedenje in ravnanje, legitimnost pa temelji na vrednostnih merilih moralno-etične upravičenosti poseganja v pravice posameznika. S praktičnega stališča je ločevanje med legalnostjo in legitimnostjo teoretična fikcija (domneva), ki služi boljšemu razumevanju obeh načel. Načelo legitimnosti oziroma omejenosti represije dovoljuje uporabo prisilnih sredstev, in sicer le kot skrajni ukrep in le v obsegu, ki je nujno potreben za zagotavljanje varstva temeljnih pravic človeka in temeljnih družbenih vrednot (načelo sorazmernosti).
NAČELO PRAVICE DO IZJAVE
Pravica do izjave predstavlja uresničitev ustavne pravice do izjave, ki nalaga organu, ki odloča o prekršku, da pred odločitvijo daje storilcu možnost, da se izreče o dejstvih oziroma okoliščinah, pomembnih za odločitev o prekršku. Zahteva tudi, da organ storilca v jeziku, ki ga razume, seznani česa je obdolžen in mu tako omogoči, da se izjavi o okoliščinah prekrška ter predlaga dejstva in dokaze v svojo korist.
V hitrem postopku ima prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku dve možnosti: da ustno obvesti in pouči kršitelja o prekršku ali ga pisno obvesti in pouči o njegovih pravicah in posledicah, če ne sodeluje v postopku o prekršku. Storilec ima že po Ustavi pravico, da se mu zagotovi primeren čas za obrambo, zato mu mora prekrškovni organ vselej omogočiti, da izjavo poda v roku petih dni, razen če jo kršitelj sam želi podati takoj. Ustno obvestilo prekrškovni organ uporabi predvsem tedaj, ko je kršitelj navzoč pri ugotovitvi prekrška ali kakšnem drugem dejanju v postopku, ali je vabljen k prekrškovnemu organu v okviru inšpekcijskega nadzora, pri katerem se ugotovi sum storitve prekrška. Pisni poziv kršitelju, da poda izjavo, pride v poštev vselej, če se kršitelj ne more osebno izjaviti o prekršku, ker ni navzoč na kraju prekrška ali mu ni mogoče dati obvestila in pouka že na kraju samem.
V rednem sodnem postopku se to načelo zagotavlja z dolžnostjo sodišča, da storilcu omogoči, da se seznani z obdolžilnim predlogom in vsemi obremenilnimi dokazi in mu hkrati omogoči, da v primernem roku poda izjavo. Sodišče lahko storilca pozove, da poda pisni zagovor, vendar ga je hkrati dolžno poučiti, da sme zahtevati ustno zaslišanje (šesti odstavek 114. člena ZP-1). Sodišče mora osebno zaslišati storilca. Zagovornik je strokovni pomočnik storilca, ne njegov zastopnik, zato ne more namesto obdolženca podati zagovora, priznati prekrška in se udeleževati procesnih dejanj tako kot lahko pooblaščenec oškodovanca opravlja procesna dejanja stranke, ki jo zastopa.
NAČELO MATERIALNE RESNICE
Cilj postopka o prekršku je tako v hitrem kakor v rednem sodnem postopku pravno pravilna in zakonita odločitev o obstoju ali neobstoju prekrška. Organ, ki odloča o prekršku, mora v postopku o prekršku ugotoviti pravno relevantna dejstva do takšne stopnje zanesljivosti, da je izključen vsakršen dvom o dejanju in storilcu. Dolžan je torej raziskati tako okoliščine, ki so storilcu v korist kot tudi okoliščine, ki ga obremenjujejo.
Odmik od načela materialne resnice predstavlja jasno in popolno priznanje obdolženca, zato sodišče drugih dokazov ni dolžno zbirati. Jasno in popolno priznanje pomeni, da je obdolženec v svojem zagovoru dejanje, ki se mu očita v objektivnem in subjektivnem smislu, v celoti priznal in je priznal tudi svojo odgovornost za storjeni prekršek. Običajno kot tako štejemo priznanje z navedbo vseh dejanskih okoliščin, ki so lahko znane oziroma morajo biti znane neposrednemu storilcu. Priznanje obdolženca mora biti izraz njegove svobodne volje in odločitve, ne da bi kdorkoli vplival na njegovo odločitev. Sodišče pri odločanju o prekršku ne more upoštevati priznanja obdolženca, ki ni bil poučen, da se ni dolžan zagovarjati in ne odgovarjati na vprašanja ali izpovedati zoper sebe in svoje najbližje.
Načelo kontradiktornosti
Načelo kontradiktornosti pomeni pravico kršitelja, da v postopku o prekršku pred prekrškovnim organom in sodiščem
navaja dejstva in predlaga dokaze, se izjavi o navedbah in dokazih ter sodeluje pri izvajanju dokazov. Katere od
ni dolžan izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, za katere sam oceni, da so za presojo v konkretnem primeru pravno relevantni (pomembni). Vendar pa velja, da v primeru, ko predlaganega dokaza ne izvede, mora svojo odločitev o dokaznem predlogu v odločitvi argumentirano obrazložiti ter pojasniti, zakaj dokaza ni izvedel. Uresničevanje tega načela omogoča predvsem načelo proste presoje dokazov, ki pomeni skrbno tehtanje vsakega dokaza posebej in vseh
dokazov skupaj ter na takšni podlagi sklepanje, ali je določeno dejstvo dokazano ali ne.
Eno od jamstev poštenega postopka je tudi pravica do zaslišanja obremenilnih prič. V skladu s tem jamstvom je treba storilcu omogočiti, da izpodbija obremenilne izjave in v zvezi z njimi neposredno zaslišuje njihovega avtorja. Drugače, kot velja glede predlogov za zaslišanje razbremenilnih prič ali izvedbo drugega razbremenilnega dokaza, predloga za zaslišanje obremenilne priče obrambi ni treba posebej utemeljevati. To velja tudi tedaj, kadar storilec svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič v postopku ni mogel uveljaviti. Zato se obsodilna odločba ali sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodbo, gre tudi tedaj, kadar organ, ki odloča o prekršku, presoja ostale dokaze predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič.
Načelo pouka prava neuki stranki
Organ, ki odloča o prekršku, mora poskrbeti, da nevednost ali nepoučenost storilca in drugih udeležencev v postopku ni v škodo pravicam, ki jim gredo v postopku. Pomeni pa izpeljavo načelo varstva pravic strank v postopku o prekršku. Organ, ki odloča o prekršku, je tako dolžan seznaniti storilca:
predlaganih dokazov bo organ, ki odloča o prekršku, izvedel, je stvar organa, pri čemer
–z vsebino nanj naslovljenega očitka ali vsebino obdolžilnega predloga in predlaganimi dokazi;
-o dolžnosti seznanitve organa, ki odloča o prekršku o vsaki morebitni nameravani spremembi naslova bivališča in o posledicah, če tako ne bo ravnal;
-da ima možnost podati izjavo o prekršku oziroma je ustno zaslišan pred sodiščem, ki bo o zadevi odločilo ter ga seznaniti o posledicah, če se na vabilo sodišča ne bo odzval;
-da se ni dolžan zagovarjati, odgovarjati na posamezna vprašanja ter ga opozoriti na posledice svojega ravnanja;
na pravico do uporabe jezika;
-na pravico do zagovornika;
-da sme zahtevati, da ga organ, ki odloča o prekršku, povabi k izvajanju posameznih dokazov;
-s pravico do vložitve pravnih sredstev;
-da sme predlagati plačilo globe in stroškov postopka na obroke ali predlagati nadomestitev plačila globe in stroškov postopka z deli v splošno korist, ki sta bili -izrečeni z odločbo o prekršku ali sodbo;
-da sme v postopku odreditve nadomestnega zapora predlagati nadomestitev plačila globe z deli v splošno korist ne glede na vrsto odločbe (sodba, odločba o prekršku, plačilni nalog) s katero je bila izrečena globa.
NAČELO SUBJEKTIVNE ODGOVORNOSTI
V pravu o prekrških je uveljavljeno načelo subjektivne odgovornosti z določenimi izjemami, saj so subjekti prekrškov lahko tudi pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki (podjetniki) in posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost (zasebniki). Načelo temelji na individualni odgovornosti subjekta prekrška in je temelj za izrek sankcije za prekršek. Načelo zagotavlja, da se za prekršek sankcionira le storilec, ki je objektivno izpolnil znake prekrška in ima do te kršitve določeno zavest in voljo, ki se izraža v obliki malomarnosti do dejanja oziroma posledic dejanja ali v obliki naklepa. Praviloma se kot oblika odgovornosti za prekršek ugotavlja malomarnost, zakon pa lahko določi tudi strožje pogoje in kot obliko odgovornosti določi naklep.
Nasprotje subjektivni odgovornosti je objektivna odgovornost, ki pomeni odgovornost ne glede na storilčev odnos do lastnega ravnanja (torej odgovornost v vsakem primeru, tudi brez krivde). Zakon za določene vrste prekrškov izključuje uporabo procesnih pravil ZP-1 in s tem daje zakonodajalcu možnost, da s posebnimi predpisi uredi administrativno sankcioniranje pravnih oseb, pri čemer zakonodajalcu dopušča drugačno ureditev le za določena natančno določena področja. Izključitev procesnih pravil določenih v ZP-1 je tako dopuščena le za ureditev administrativnega sankcioniranja za kršitve predpisov, ki so v pristojnosti osrednjih regulatornih organov v državi, t. j. Agencije za varstvo konkurence (AVK), Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP), Agencije za zavarovalni nadzor (AZN), Banke Slovenije in Urada za preprečevanje pranja denarja (UPPD), ki ga bo lahko urejal področni predpis, ki ga regulatorni organ nadzira ( četrti odstavek 1.člena ZP-1. Administrativna sankcija pomeni kompenzacijo oziroma odškodnino ali nadomestilo družbi za kršitev, katere namen je, da se zagotovi spoštovanje pravil, brez presoje stopnje odgovornosti pravnih oseb z izrekom denarnega zneska v evrskih zneskih ali v odstotkih od določenega zneska.
Na vseh drugih področjih, ki niso posebej določena, pa velja, da se obvezno presojajo pogoji prekrškovne odgovornosti pravnih oseb, podjetnikov in zasebnikov, ki zaposlujejo druge osebe, saj je njihova odgovornost pridružitvena (akcesorna). Ti subjekti namreč odgovarjajo za prekršek, ki ga izvrši (praviloma) neposredni storilec. Zapomniti si velja, da pravna oseba ne more biti storilec prekrška, temveč pod določenimi pogoji odgovarja za prekršek, ki ga je izvršila druga oseba (storilec), ki je po naravi stvari lahko le fizična oseba. Enako velja tudi glede odgovornosti podjetnika in zasebnika, ki zaposlujeta druge osebe. Odgovarjata za prekršek, ki sta ga storila sama, kadar pa je prekršek storila druga (fizična) oseba, odgovarjata pod določenimi pogoji za prekršek, ki ga je storila ta druga (fizična) oseba.
NAČELO SODNEGA VARSTVA
Pravica do učinkovitega sodnega varstva zagotavlja varstvo pravic posameznikov zoper odločitve oblastnih organov pred sodišči in je zagotovljena tudi v postopku o prekršku. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča RS je pravica do učinkovitega pravnega sredstva zagotovljena, če je pravni akt, ki se izpodbija, obrazložen tako, da lahko pritožnik izpodbija vsebinske razloge odločitve. Tako je v obrazložitvi organ, ki je določeno odločitev sprejel, dolžan z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejel svojo odločitev. Zato je konkretno obrazložena odločba tudi neločljiv del poštenega postopka, ali drugače povedano, če obrazložitve ni, ali je ta pavšalna, brez konkretne navedbe dokazov, ki so bili pri odločitvi odločilni, govorimo o nepoštenem postopku, ki ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva.
Pravica do pravnega sredstva je lahko učinkovita, če je odločba oblastnega organa v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne na pavšalen, abstrakten, splošen) način, da omogoča na eni strani njenim naslovnikom učinkovito „napadanje“ odločitve, na drugi strani pa presojo utemeljenosti odločitve. Vse navedeno velja tudi za odločbe izdane v postopku o prekršku.
Veljavnost predpisov
Prepoved retroaktivne veljave predpisov
Uporaba milejšega predpisa
Zastaranje
Zastaranje je institut, s katerim zakonodajalec časovno omejuje državne organe glede dopustnosti pregona posameznih storilcev prepovedanih dejanj in daje naslovnikom pravne norme pričakovanja, v kakšnem času bo o določenem prekršku pravnomočno odločeno oziroma če v tem času ni odločeno, ne bo nikoli.
Poleg zastaranja pregona, na katerega je dolžan organ, ki odloča o prekršku, paziti pred pravnomočno odločitvijo, ZP-1 ureja tudi zastaranje izvršitve sankcije, izrečene za prekršek in stroškov postopka, na katerega je organ, ki odloča o prekršku, dolžan paziti po uradni dolžnosti po pravnomočni odločitvi.
Zastaranje pregona
Zastaranje pregona zaradi prekrška je institut, ki preprečuje izvedbo postopka o prekršku po preteku določnega časa. Pomembno za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku torej je, da mora biti organ, ki vodi postopek, ves čas postopka o prekršku pozoren tudi na to, ali je glede na čas storitve prekrška pregon za prekršek sploh še dopusten. Zaradi poteka rokov se postopek za prekršek ne more več začeti, če pa se je že začel, se ne sme nadaljevati in se mora ustaviti po uradni dolžnosti.
Roki za zastaranje
ZP-1 določa različne zastaralne roke za pregon, in sicer dve, tri in pet let. Zapomniti si velja, da je splošni zastaralni rok za prekrške dve leti.
Ločimo absolutni in relativni zastaralni rok.
Posebna relativna zastaralna roka sta:
1. tri leta od dneva storitve za prekrške s področja davkov, trošarin in carin ter javnega naročanja, za katere je
z zakonom predpisana globa v večkratniku davka, trošarine, carine ali vrednosti naročila skladno s četrtim
odstavkom 17. člena ZP-1 ter
2. pet let od dneva storitve prekrška:
- za prekrške s področja varstva konkurence ter trga z električno energijo ali zemeljskim plinom, za katere je z zakonom predpisana globa v višini do 10% letnega prometa skladno s petim odstavkom 17. člena ZP-1 in - za najhujše prekrške iz področij, navedenih v šestem odstavku 17. člena ZP-1, za katere je predpisana trikrat višja globa od splošnih maksimumov, določenih v drugem in tretjem odstavku 17. člena ZP-1.
Posebej velja poudariti, da daljša zastaralna roka za zgoraj navedene prekrške veljata le, če je za posamezni prekršek z zakonom predpisana posebna oziroma višja globa, kar pomeni, da je daljši zastaralni rok vezan na težo prekrška, ki se odraža v predpisani globi za prekršek.
Posebni relativni zastaralni rok 30 dni je določen le za tiste prekrške zoper varnost cestnega prometa, ki so bili ugotovljeni s tehničnimi sredstvi. Posebni relativni zastaralni rok pomeni, da se mora postopek začeti v roku 30 dni od dneva storitve prekrška. V tem času mora biti lastniku vozila, ki je fizična oseba izdan plačilni nalog, oziroma v primerih, ko je lastnik vozila pravna oseba, je potrebno slednji poslati zahtevo za posredovanje podatkov o uporabniku vozila ali imetniku uporabe, v primerih vozila, registriranega v tujini, pa je potrebno v istem roku pristojnemu organu poslati zahtevo za posredovanje podatkov o lastniku vozila.
Postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutni zastaralni rok). Relativni zastaralni rok pa je čas, ki poteče med posameznimi dejanji postopka, ki merijo na pregon storilca. Relativni zastaralni rok se lahko pretrga. Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, vključno z vsemi dejanji, opravljenimi za potrebe vložitve obdolžilnega predloga:
– za zakonita dejanja organov, ki odločajo o prekršku, ki merijo na pregon storilca; zato zastaranja ne morejo pretrgati procesna dejanja, ki so namenjena formalnim odločitvam v postopku in niso neposredno usmerjena h končnemu cilju (npr. izločitev pooblaščene uradne osebe, izrekanje globe za nedostojno obnašanje) ali
– če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek; kot istovrstni prekršek je mogoče šteti prekršek iz iste skupine prekrškov (npr. davčni prekršek, carinski prekršek, cestnoprometni prekršek), ni pa potrebno, da gre za prekršek iz iste vrste kazenske določbe.
Vendar velja, da po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku.
Glede na povedano je torej jasno, da je pravilna ugotovitev časa (datuma) storitve prekrška zelo pomembna ne le zaradi pravilne uporabe predpisa, temveč tudi za ugotovitev, ali je pregon za določen prekršek sploh še dopusten.
Zastaranje pregona prične teči tistega dne, ko je bil prekršek storjen, torej z dnem, ko je storilec delal, ali bi moral delati, kar je treba razumeti tako, da je za začetek teka zastaranja pregona odločilen samo konec tega dne oziroma časa. Tako je ne glede na smiselno rabo določb KZ-1 glede časa storitve prekrška (podrobneje je ta institut opredeljen v poglavju o temeljnih elementih prekrška) treba šteti, da teče pri posledičnih prekrških zastaralni rok za pregon od trenutka dokončanja prekrška, se pravi od trenutka, ko je nastala prepovedana posledica.
Pogosto so kot prekršek določena ravnanja, ki pomenijo le golo kršitev predpisa, kar pomeni, da pri teh teče zastaralni rok od dne, ko je kršitev prenehala (npr. ker je bilo dejanje odkrito s strani pooblaščenih uradnih oseb prekrškovnih organov) oziroma pri opustitvenih prekrških od dne, ko je potekel rok za izpolnitev obveznosti (npr. če storilec ne izpolni svoje obveznosti v zakonsko določenem roku, zastaranje pregona za ta prekršek prične teči naslednji dan po dnevu, ko je obveznost še bilo mogoče izpolniti).
Zastaranje pregona preneha teči s pravnomočnostjo odločbe in tudi v primeru razveljavitve pravnomočne odločbe z izrednimi pravnimi sredstvi rok za zastaranje pregona ne oživi. Slednje pa ne pomeni, da sme ponovljeni postopek trajati nerazumno dolgo, temveč je potrebno o prekršku pravnomočno odločiti v razumnem roku, saj zakon za te primere ne določa nobenega roka.
Zastaranje izvršitve sankcije
Zastaralni rok za izvršitev sankcije začne teči tistega dne, ko postane odločba oziroma sodba o prekršku pravnomočna. To pomeni, da je ni mogoče več izpodbijati z rednim pravnim sredstvom. Relativni zastaralni rok za pričetek izvrševanja izrečene sankcije je dve leti in začne teči z dnem, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna oziroma ko je bila pravnomočna odločba odpremljena na naslov storilca (npr. ko je prekrškovni organ odposlal na naslov storilca sodbo, s katero je sodišče odločilo o zahtevi za sodno varstvo zoper katero ni dovoljena pritožba).
Roki za zastaranje
Relativni zastaralni rok izvršitve se lahko prekine. Zastaranje izvršitve sankcije ne teče v času, ko se posamezna sankcija po zakonu ne sme izvršiti. V takih primerih se zastaranje prekine, ko prenehajo zakonske ovire za izvršitev sankcije, pa zastaranje teče dalje, in sicer od točke, na kateri se je prekinilo.
Relativni zastaralni rok izvršitve sankcije se pretrga z vsakim dejanjem organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev sankcije, ki meri na izvršitev sankcije. Dejanja, ki pretrgajo zastaranje, morajo biti torej usmerjena proti končnemu cilju izvršitve izrečene sankcije. Po vsakem pretrganju zastaranje začne teči znova, torej ne teče dalje od trenutka, ko se je pretrgalo, marveč znova od začetka. Postopek za izvršitev globe ali druge sankcije se mora torej začeti najkasneje pred potekom absolutnega zastaralnega roka, ni pa nujno, da je ob izteku tega roka tudi dokončan.
ZP-1 določa roke za zastaranje tako, da določa, da se mora glede denarnih terjatev (globa, stroški postopka, odvzem premoženjske koristi) postopek prisilnega izvrševanja z izdajo sklepa o prisilni izterjavi začeti najkasneje v roku dveh (relativno zastaranje) oziroma štirih let (absolutno zastaranje). Z dnem izdaje sklepa o prisilni izterjavi pa glede zastaranja denarnih terjatev veljajo določbe zakona, ki ureja davčno izvršbo (torej pet oziroma absolutno deset let). Za druge sankcije, ki se izrekajo po ZP-1 (kazenske točke, prepoved vožnje motornega vozila, izgon tujca, odvzem predmetov) zastaralne roke glede izvrševanja določa ZP-1, ki zanje določa, da jih ni dopustno izvrševati po poteku štirih let od začetka njihovega izvrševanja.
PRISTOJNOST PREKRŠKOVNIH ORGANOV
O prekrških v RS odločajo prekrškovni organi in sodišča. Govorimo o stvarni pristojnosti, ki je med posameznimi prekrškovnimi organi, pa tudi med sodišči različnih vrst in stopenj spet deljena. V nadaljevanju bomo govorili predvsem o stvarni pristojnosti med prekrškovnimi organi.
Uvodoma povejmo, da razmejitev pristojnosti za obravnavanje prekrškov med sodišči in prekrškovnimi organi določa ZP-1.
Pristojnost obsega tako pravico in kot tudi dolžnost točno določenega organa, da v določeni zadevi vodi postopek o prekršku in v njem tudi odloča. Na pristojnost odločanja v posamezni zadevi je prekrškovni organ ves čas dolžan paziti po uradni dolžnosti. Kršitev pravil o pristojnosti pomeni po ZUP absolutno kršitev določb postopka, in sicer, če gre za kršitev stvarne ali personalne pristojnosti. Če so kršena pravila o krajevni pristojnosti, pa je podana relativna kršitev določb postopka.
Ločimo stvarno in krajevno pristojnost, ki ju določa področna zakonodaja. Pristojnost mora biti v zakonu nedvoumno in natančno določena, kar velja zlasti za stvarno pristojnost. Zakon mora določiti organ, ki nadzoruje izvrševanje posameznega predpisa, ki določa prekršek, s čimer zakonodajalec določi tudi stvarno pristojni prekrškovni organ. ZP-1 določa pristojnost celovito. Stvarno pristojnost mora prekrškovni organ vselej preizkusiti v postopku o zahtevi za sodno varstvo po uradni dolžnosti, kar velja tudi za sodišče, ko odloča o zahtevi za sodno varstvo. Prav tako jo mora preizkusiti v okviru uveljavljenih kršitev.
Ločimo več vrst pristojnosti:
– stvarno,
– krajevno in
– personalno.
Glede določitve pristojnosti prekrškovnih organov in glede sporov o pristojnosti ZP-1 v prvem odstavku 49. člena ZP- 1 napotuje na neposredno rabo določb ZUP.
Krajevno pristojnost tako določa ZUP
PRISTOJNOST SODIŠČ
Za odločanje o prekrških v rednem sodnem postopku so pristojna okrajna sodišča kot sodišča za prekrške prve stopnje in višja sodišča kot sodišča za prekrške druge stopnje. V zadevah, za katere je z ZP-1 določena njihova pristojnost, sodijo sodniki teh sodišč.
Okrajna sodišča kot sodišča za prekrške prve stopnje so pristojna:
– za odločanje o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbe, izdane v postopku o prekršku pred prekrškovnim
organom (odločbo o prekršku ali plačilni nalog, sklepi);
– za odločanje o prekrških na prvi stopnji (na podlagi obdolžilnega predloga upravičenih predlagateljev);
– za opravljanje zadev pravne pomoči v zadevah prekrškov ter
– za opravljanje drugih zadev, ki jih določa ZP-1.
Na okrajnih sodiščih odločajo in vodijo postopek sodniki posamezniki, posamezna dejanja pa lahko opravljajo tudi strokovni sodelavci.
Krajevna pristojnost
ZP-1 pozna več načinov določanja krajevne pristojnosti. Krajevna pristojnost se lahko določi:
– po kraju storitve prekrška (forum delicti commissi);
– po kraju prebivališča (forum domicilii);
– krajevna pristojnost se lahko tudi odredi (forum ordinatam);
– se določi s prenosom pristojnosti (forum delegationis).
Določitev krajevne pristojnosti po kraju storitve prekrška je pravilo in v praksi tudi najpogostejši način določitve krajevne pristojnosti. Krajevna pristojnost se po tem pravilu lahko določi le, če je kraj prekrška znan. ZP-1 napotuje glede kraja storitve prekrška na smiselno rabo določb KZ-1, ki določa, da je kaznivo dejanje storjeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi bil moral delati, kakor tudi na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica (ubikvitetna teorija). Če kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati in kraj, kjer je nastala prepovedana posledica, nista na območju istega sodišča (distančni delikt), se krajevna pristojnost določa po kraju sodišča, ki je prvo začelo postopek oziroma pri katerem je bila najprej zahtevana uvedba postopka.
Za odločanje o zahtevi za sodno varstvo je krajevno pristojno sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka.
Definicija
Prekršek je dejanje, ki pomeni kršitev zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne lokalne skupnosti, ki je kot tako določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek.
Razmejevanje med prekrškom in KD
Postopka zaradi prekrška ni dopustno voditi in izreči sankcije, če je bil storilec v kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška (11a.člen) Namen te določbe je v tem, da se preprečuje dvakratno kaznovanje storilca za isto dejanje oziroma opustitev. Enako velja tudi v primeru zavrženja kazenske ovadbe na podlagi poravnavanja ali odloženega pregona.
Postopek zaradi prekrška pa je vendarle možno voditi kljub izdani pravnomočni oprostilni sodbi ali ustavitvi postopka ali zavrženju obtožnega akta ali kazenske ovadbe, če so podane okoliščine, ki ne izključujejo postopka zaradi prekrška. Ali so podane take okoliščine, mora presoditi prekrškovni organ oziroma sodišče, ki vodi postopek o prekršku. Gre za primere, ko storilec z določenim dejanjem ali opustitvijo ni izpolnil poleg (vseh) zakonskih znakov kaznivega dejanja še nekaj znakov prekrška, ki niso zajeti v kazenski normi in v tem delu pomenijo izpolnitev zakonskih znakov prekrška. V tem primeru je mogoče začeti postopek o prekršku v hitrem postopku ali na podlagi obdolžilnega predloga redni sodni postopek, če ni dovoljen hitri postopek oziroma ga nadaljevati, saj bi se sicer storilec izognil odgovornosti za prepovedano dejanje v celoti (npr. storilcu se očita krivdna oblika storitve kaznivega dejanja, tekom postopka pa se ugotovi, da to dejanje nima znakov kaznivega dejanja, so pa v tem ravnanju podani znaki prekrška).
Pri tem je treba posebej poudariti, da v primeru, ko je storilec pravnomočno kaznovan za prekršek, ki se v celoti prekriva z določenim kaznivim dejanjem, postopka za kaznivo dejanje, ni več dovoljeno voditi, zato morajo biti pooblaščene uradne osebe pri odločanju o prekrških, ki bi lahko pomenili kaznivo dejanje, posebej previdne in morajo nujno prekiniti postopek odločanja o prekršku do dokončne odločitve o sumu storitve kaznivega dejanja.
V času, ko se obravnava kazenska ovadba oziroma ko teče kazenskih postopek, zastaranje pregona zaradi dejanja, ki ima tudi znake prekrška, ne teče. Državni tožilec je v teh primerih dolžan obveščati organ, ki odloča o prekršku o svoji odločitvi glede vodenja kazenskega postopka, ki vpliva na prekrškovni postopek (npr. o vložitvi obtožnega akta ali zavrženju ovadbe).
odstavek 11.a člena ZP-1 določa, da zoper storilca, ki je bil v kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, ali je bila zaradi takega dejanja kazenska ovadba zoper njega zavržena na podlagi postopka poravnavanja ali odloženega pregona, se ne vodi postopek o prekršku in se mu ne izrekajo sankcije za prekršek.
2. odstavek 11.a člena ZP-1 določa, da če je bil kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, pravnomočno ustavljen, ali je bila izdana pravnomočna oprostilna sodba, ali je bil obtožni akt pravnomočno zavrnjen ali zavržen, ali je bila kazenska ovadba zavržena, se postopek za prekršek zoper storilca vodi le, če ga razlogi za navedeno odločitev ne izključujejo (gre za primer, ko storilec z določenim dejanjem ali opustitvijo ni izpolnil vseh znakov kaznivega dejanja, je pa izpolnil vse znake prekrška, ali pa ni podana zadostna stopnja krivde za kaznivo dejanje, kot npr. pregon za kaznivo dejanje se preganja le zaradi naklepa, za prekršek pa tudi zaradi storitve prekrška iz malomarnosti, zadostna stopnja krivde pa je podana za prekršek. V takšnih primerih je mogoče začeti postopek o prekršku, saj bi se sicer storilec izognil odgovornosti za dejanje v celoti).
3. odstavek 11.a člena ZP-1 določa, da če je bila zoper storilca vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, ali zaradi takega dejanja zoper njega teče kazenski postopek, se postopek o prekršku ne more začeti, če se je začel, pa se prekine in se ne sme nadaljevati, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno končan. V tem času zastaranje pregona zaradi prekrška ne teče in se nadaljuje po pravnomočnosti odločitve iz drugega odstavka 11.a člena ZP-1 (torej v času, ko se obravnava kazenska ovadba oz. ko teče kazenski postopek, zastaranje pregona zaradi dejanja, ki ima tudi znake prekrška ne teče, nastopi zadržanje ali prekinitev zastaranja v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZP-1. Tek zastaralnega roka se nadaljuje po pravnomočnosti odločitve o kaznivem dejanju iz 2. odstavka 11.a člena ZP-1, vendar pa je potek absolutnega zastaralnega roka absoluten, ne glede na zadržanje ali prekinitev poteče, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje prekrška – 3. odstavek 42. člena ZP-1).
(1) narava dejanja in teža prepisane sankcij za prekršek kažeta na to, da je šlo v resnici za kaznivo ravnanje, ki ima naravo „kaznivega dejanja“ (ESČP: pravila Engel)
(2) isti historični dogodek
(3) pomemben je opis dejanja v prekrškovni odločbi in kazenski obtožbi: gre za enak opis oz. identična ali v bistvenem enaka dejstva (ESČP, Sergey Zolotukhin proti Rusiji, 2009: odločilna je „materialna identiteta dejanja“ in ne identiteta pr. kvalifikacij)
US RS je določilo ustavnoskladno razlago 49.čl. KZ (56/III KZ-1) v odločbi U-I-24/10 (19.5.2012):
„Obd. se sankcija, ki jo je prestal oziroma plačal za prekršek, všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška, pod pogojem, da ne gre za ponovno sojenje o bistveno istem kaznivem ravnanju.“
- če gre za bistveno isto kaz. ravnanje, kazenski postopek ni dopusten (ne bis in idem)
Kazenski zakonik
Na smiselno uporabo KZ-1 napotuje 8. člen
ZP-1
(silobran, skrajna sila, prisiljenost, neprištevnost, naklep, malomarnost, dejanska in pravna zmota, storilec in sostorilec, napeljevanje in pomoč, kraj in čas storitve kaznivega dejanja)
ZUP
Na smiselno in subsidiarno uporabo ZUP v hitrem postopku napotuje 58. člen ZP-1
(pristojnost, zastopanje, jezik, vloge, vabila, zapisniki, odločbe, pregledovanja in prepisovanja spisov, rokov in narokov, vročanje, izločitve uradnih oseb)
redni postopek – vročanje 2. odstavek 67. člena ZP-1
