KAZENSKO PROCESNO PRAVO Flashcards
DEFINICIJA KAZENSKEGA POSTOPKA
Kazenski postopek je celota dejanj, ki jih sistematično opravljajo državni organi in drugi udeleženci v primeru utemeljenega suma, da je storjeno kaznivo dejanje, z namenom ugotovitve:
(1) ali je bilo kaznivo dejanje res storjeno,
(2) ali je kaznivo dejanje storil obdolženec,
(3) ali so predpisih kazenskega materialnega prava podani pogoji, da se storilcu izreče kazenska sankcija.
VRSTE KAZENSKEGA POSTOPKA
V našem pravu imamo 3 vrste pravih kazenskih postopkov:
(1) redni ali splošni kazenski postopek,
(2) skrajšani ali sumarni kazenski postopek,
(3) kazenski postopek proti mladoletnikom.
Redni kazenski postopek
je predviden za k.d. s predpisano kaznijo nad 3 leta zapora. Opravlja se z vsemi formalnostmi in z upoštevanjem vseh načel kazenskega procesnega prava. Razdeljen je v več stopenj ali stadijev.
Skrajšani (sumarni) kazenski postopek
je predviden za k.d., za katera je predpisana zaporna kazen ali zapor do 3 let. Ne vključuje vseh formalnosti kot redni postopek. Njegova struktura je bolj enostavna. Ni treba opraviti preiskave in ni dovoljen ugovor zoper obtožbo. V našem pravu poznamo skrajšani postopek, ki opušča fazo glavne obravnave – takšni skrajšani postopki obstajajo tudi v angloameriškem pravu, če se obdolženec pred sodiščem izreče za krivega (plea of guilty).
Kazenski postopek proti mladoletnikom
je predviden za mladoletne osebe in osebe, ki so storile k.d. kot mladoletniki in v času sojenja niso dopolnile 21 let starosti (mlajši polnoletni). Iz razlogov varovanja mladoletnikovih koristi so v postopku proti mladoletnikom določena odstopanja od načel, ki veljajo za redni kazenski postopek. (14-18 let; do 21 pod pogojema: -še ni končan KP; -osebnostno storilec še ni na stopnji 18 let)
Posebni ali nepravi kazenski postopki
V njih se neposredno ne razpravlja o kazenski odgovornosti in se ne izrekajo kazni. Namen postopkov je drugačen od namena kazenskega postopka, vendar je povezan s storitvijo k.d.
Posebni kazenski postopki so:
(1) postopek za uporabo varnostnih ukrepov,
(2) postopek za odvzem predmetov,
(3) postopek za odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora,
(4) postopek za odvzem premoženjske koristi,
(5) postopek za preklic pogojne obsodbe,
(6) postopek za izbris obsodbe,
(7) postopek za prenehanje varnostnih ukrepov in pravnih posledic obsodbe,
(8) postopek za mednarodno kazenskopravno pomoč,
(9) postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev,
(10) postopek za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost,
(11) postopek za izdajo tiralice in razglasa.
VIRI KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA
Glavni vir kazenskega procesnega prava je Zakon o kazenskem postopku.
Pomemben vir je ustava, ker vsebuje številne določbe, ki se neposredno ali posredno nanašajo na kazenski postopek. V ustavi so:
• določbe o pogojih za odvzem prostosti,
• določbe o odreditvi in trajanju pripora,
• domneva nedolžnosti,
• pravica do odškodnine zaradi nezakonitega pripora ali neutemeljene obsodbe,
• določbe o procesnih garancijah (kavtelah).
Organizacijski ali ureditveni zakoni urejajo organizacijo in pristojnost državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku. To so:
• Zakon o sodiščih,
• Zakon o državnem tožilstvu,
• Zakon o policiji,
• Zakon o odvetništvu,…
Krajevna veljavnost
Kazensko procesno pravo je omejeno na območje države. Pri nas je izključno pravo – naši procesni organi lahko uporabljajo le naše pravo. Domače procesne predpise je treba uporabljati tudi, ko se vodi postopek na prošnjo tujih sodišč in opravljajo zanje procesna dejanja.
Časovna veljavnost
Kazenskoprocesni zakon (kazenski postopkovnik) se začne uporabljati z dnem, ko začne velja-ti, in preneha s potekom veljavnosti. Vacatio legis je za kazenske postopkovnike običajno daljši kot za ostale zakone. Ob spremembi zakona nove procesne določbe popolnoma nadomestijo stare določbe. Pride do razveljavitve ali abrogacije starih določb. Za tekoče zadeve se običajno v spremenjeni zakon vstavi abrogacijska klavzula v prehodne in končne določbe.
Osebna veljavnost
Predpisi kazenskega procesnega prava se v kazenskem postopku lahko uporabljajo zoper katerokoli osebo (slovenskega državljana ali tujca), ki pred našimi procesnimi organi odgovarja za storitev k.d. ZKP velja za vsakogar, proti kateremu lahko naši organi vodijo postopek.
Kazenski postopek se lahko vodi zoper vsako osebo, za katero obstaja utemeljen sum, da:
• je storila k.d. pri nas,
• je storila k.d. v tujini in so podani pogoji iz KZ.
Vendar k.p. ni možno voditi zoper osebe, ki uživajo imuniteto.
Imuniteta
Imuniteta je:
(1) materialna imuniteta (indemniteta) – izključuje kaznivost za izraženo mnenje ali glasovanje v določenem državnem organu (Državni zbor, sodni senat), katerega član je določena oseba. Izključena je kaznivost za verbalne delikte.
(2) procesna imuniteta – je procesna ovira za uvedbo in potek k.p. ali odreditev pripora. Vsebina procesne imunitete je:
1) oseba ne more biti priprta brez dovoljenja državnega organa, katerega član je,
2) zoper osebo se ne more začeti k.p. brez dovoljenja državnega organa, katerega član je, če se sklicuje na imuniteto.
Če je oseba zalotena pri težjem k.d. s predpisano kaznijo nad 5 let zapora, se lahko pripre in zoper njo začne k.p. brez predhodnega dovoljenja državnega organa, katerega član je. Procesni organ mora o svojem ukrepu obvestiti predstavnika omenjenega državnega organa. Državni organ odloči:
• ali naj se postopek nadaljuje,
• ali naj sklep o priporu ostane v veljavi.
Državni organ lahko vzpostavi procesno imuniteto lastnemu članu, ki se nanjo ni skliceval, če je to potrebno za opravljanje njegove funkcije.
Procesna imuniteta ne oprošča kazenske odgovornosti za storjeno k.d. Če se pridobi dovoljenje, se k.p. lahko uvede in storilec je lahko kaznovan. Procesna imuniteta preneha istočasno s prenehanjem mandata.
Zastaranje kazenskega pregona ne teče v času veljave procesne imunitete, ker se pretrga z vložitvijo zahteve procesnega organa za dovolitev pregona.
Procesna imuniteta ne varuje pred izvršitvijo sodbe, izrečene v postopku pred nastankom procesne imunitete.
Procesno imuniteto v različnem obsegu imajo pri nas:
• poslanci Državnega zbora za vsa k.d.,
• svetniki Državnega sveta za vsa k.d.,
• ustavni sodniki za vsa k.d.,
• predsednik republike za k.d., ki jih stori pri izvrševanju svoje funkcije,
• redni sodniki za k.d., ki jih storijo pri izvrševanju svoje funkcije.
Funkcionalna imuniteta je procesna imuniteta, ki velja le za k.d., ki jih njeni imetniki storijo pri izvrševanju svojih funkcij.
Diplomatska ali konzularna imuniteta je procesna imuniteta oseb, ki uživajo ekstrateritorialno pravo. To so:
• tuji poglavarji in šefi držav,
• diplomatski predstavniki, člani njihovih družin in člani njihovega uradnega spremstva,
• predstavniki OZN in drugih mednarodnih organizacij.
RAZLAGA ZAKONA O KAZENSKEM POSTOPKU
Analogija ni absolutno prepovedana kot v kazenskem materialnem pravu. Analogija ni dovoljena, kjer jo hoče zakon s taksativnim naštevanjem izključiti.
Razlaga mora biti ekstenzivna pri določbah, ki zagotavljajo obdolžencu procesne garancije.
Razlaga mora biti restriktivna pri določbah, ki obdolžencu omejujejo pravice kot državljanu.
V primeru dvoma se uporabi za obdolženca ugodnejša rešitev (načelo in dubio pro reo = v dvomu za obdolženca).
Stopnje rednega kazenskega postopka
(1) pripravljalni postopek (pri nas PREISKAVA);
(2) obtoževanje s kontrolo obtožbe (kontrola obtožbe ni nujna v vseh k.p.);
(3) glavna obravnava s sodbo;
(4) dostava sodbe zaradi izvršitve kazenske sankcije;
(5) pravna sredstva: (II. st. sodišče)
1) redna pravna sredstva do pravnomočnosti sodbe,
2) izredna pravna sredstva po pravnomočnosti sodbe.
FAZE KAZENSKEGA POSTOPKA
V posamezni stopnji k.p. razlikujemo faze kazenskega postopka. Zanje so značilni posebna procesna dejanja in določeni odnosi med strankami ter s tem povezane določene pravice in dolžnosti. Z njimi je povezan položaj procesnih subjektov.
Stopnja preiskave obsega naslednje faze:
• uvedba preiskave,
• izvedba preiskave,
• konec preiskave.
Stopnja glavne obravnave obsega naslednje faze:
• priprava glavne obravnave,
• glavna obravnava v ožjem smislu:
o zaslišanje obdolženca,
o dokazni postopek,
o beseda strank,
o izrekanje sodbe,
o razglasitev sodbe.
Pritožbeni postopek (postopek z rednimi pravnimi sredstvi) obsega naslednje faze:
• postopek s pritožbo pri sodišču I. stopnje,
• dostava pritožbe in spisa sodišču II. st.,
• izdaja odločbe sodišča II. stopnje,
• pismena izdelava in dostava sodbe,…
Načelo oficialnosti
Načelo oficialnosti pomeni, da država s svojimi organi začne in vodi k.p. izključno v družbe-nem interesu ne glede na to, ali oseba, ki je s k.d. oškodovana, to želi ali ne. To imenujemo postopek po uradni dolžnosti.
Funkcija kazenskega pregona v družbenem interesu je zaupana posebnemu državnemu organu = državni tožilec.
Načelo oficialnosti je kriterij, po katerem delimo vsa k.d. na 2 skupini:
(1) k.d., za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, + na predlog
(2) k.d., za katera se storilec preganja na zasebno tožbo.
K.d. na zasebno tožbo je zelo malo. Pri njih prevladuje oškodovančev interes nad družbenim interesom, zato je pregon na zasebno tožbo odvisen od oškodovančeve volje.
V postopku proti mladoletnikom nimamo zasebne tožbe, ker je interes mladoletnika večji od interesa oškodovanca. Oškodovanec lahko le predlaga uvedbo postopka državnemu tožilcu.
Med k.d., pregonljivimi po uradni dolžnosti, in k.d., pregonljivimi na zasebno tožbo se nahaja skupina k.d., ki se preganjajo na predlog – pregon državnega tožilca (po uradni dolžnosti) je pogojen s predlogom oškodovanca. Če predlog ni podan, državni tožilec ne more začeti postopka.
Načelo legalitete
Načelo legalitete (legalitetno načelo) pomeni, da je državni tožilec dolžan začeti in vzdrževati kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je bilo storjeno k.d., za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Legalitetno načelo opredeljuje aktivnost subjekta, ki v imenu države uresničuje kazenski pregon.
Državni tožilec nima pravice presojati smiselnosti uvedbe k.p. Če so podani pogoji za zakonit pregon, ga mora začeti. Obstoj dokazov ocenjuje tožilec po lastni presoji.
Opurtunitetno načelo (oceni na podlagi smotrnosti)
Opurtunitetno načelo (načelo prikladnosti, primernosti) je nasprotno legalitetnemu. Pomeni, da je organ pregona pooblaščen začeti k.p., če obstajajo zakoniti pogoji zanj, vendar ga ni dolžan začeti. Državni tožilec v vsakem primeru ocenjuje, ali je pregon koristen s stališča državnih interesov. V modernih zakonodajah opurtunitetno načelo velja za lažja k.d.
V Sloveniji se opurtunitetno načelo uporablja v postopku proti mladoletnikom, če gre za k.d. s predpisano kaznijo do 3 let zapora ali denarno kaznijo (lažja k.d.). Državni tožilec se lahko odloči, da ne bo zahteval uvedbe k.p., če meni, da postopek proti mladoletniku ne bi bil smiseln. Pod pogojem, da lahko sod. odpusti kazen + d.t. oceni, da obsodba brez k. sankcije ni potrebna; pod pogojem, da gre za den. kazen ali zapor do 1 leta + d.t. oceni, da sankcija ni upravičena (poravnal škodo).
Uporabo opurtunitetnega načela omogoča tudi dejanje majhnega pomena, ki je institut materialnega kazenskega prava. Državni tožilec lahko pri dejanju majhnega pomena ne začne kazenskega pregona.
Pregon z dovoljenjem in pregon na predlog
Načelo legalitete je omejeno pri k.d., ki se preganjajo z dovoljenjem. Gre za k.d., ki se preganjajo po uradni dolžnosti, vendar je v KZ določeno, da je za pregon potrebno predhodno dovoljenje pristojnega državnega organa. Ob zahtevi za preiskavo in ob vložitvi obtožnice mora državni tožilec predložiti dokaz, da je bilo dovoljenje dano. Primeri pregona z dovoljenjem:
• za pregon k.d. žalitve tuje države, poglavarja tuje države ali mednarodne organizacije daje dovoljenje za kazenski pregon minister za pravosodje,
• za pregon poslanca DZ daje dovoljenje za kazenski pregon mandatno–imunitetna komisija DZ.
Načelo legalitete je omejeno glede k.d., ki se preganjajo na predlog. Če je pregon storilca odvisen od oškodovančevega predloga, se k.p. ne sme uvesti, dokler oškodovanec predloga ne poda. To spada pod k.d., ki se preganjajo po uradni dolžnosti.
Opustitev pregona
Državni tožilec lahko sam omejuje legalitetno načelo.
(1) Postopek poravnave: (161. a ZKP)
Državni tožilec lahko ovadbo za k.d. s predpisano kaznijo do 3 let zapora ali denarno kaznijo odstopi v poravnavo neodvisnemu poravnalcu, ki izvede postopek poravnave (v sorazmerju s težo in posledicam dejanj) s soglasjem osumljenca IN oškodovanca. Če se doseže sklenitev sporazuma in njegova izpolnitev v roku 3 mesecev, državni tožilec ovadbo zavrže.
(2) Ravnanje po navodilih tožilca: (162. ZKP)
Državni tožilec lahko za k.d. s predpisano kaznijo do 3 let zapora ali denarno kaznijo od-loži kazenski pregon, če se je osumljenec pripravljen ravnati po navodilih državnega tožilca in pripravljen izpolniti določene naloge (odprava/poravnava škode; plačilo x prispevka; opravi splošno koristno delo; poravnava preživninske obveznosti-1 l), s katerimi se zmanjšajo ali odpravijo škodljive posledice k.d. Če osumljenec v zakonskem roku (max. 6 mesecev) izpolni določeno nalogo, se ovadba zavrže (ob SOGLASJU oškodovanca).
(3) Odpustitev kazenskega pregona:
Državni tožilec lahko storilcu kazenski pregon odpusti ob naslednjih pogojih:
1) če je v KZ določeno, da sodišče sme oz. mora storilcu kazen odpustiti, ter državni tožilec oceni, da obsodba brez kazenske sankcije ni potrebna
ALI
2) če je v KZ za k.d. predpisana denarna kazen ali kazen zapora do 1 leta, ter je storilec zaradi dejanskega kesanja preprečil škodljive posledice in poravnal vso škodo – državni tožilec oceni, da kazenska sankcija ne bi bila upravičena.
Načelo akuzatornosti
Načelo akuzatornosti ali obtožno načelo pomeni, da je funkcija pregona ločena od funkcije sojenja in ugotavljanja dejstev v preiskavi ter zato zaupana posebnemu procesnemu subjektu (lat. accusator = tožilec).
Posledici akuzatornega načela sta:
(1) kazenski postopek je eksistenčno vezan na zahtevo tožilca, da začne pregon – brez takšne zahteve se pregon ne more začeti, če tožilec zahtevo umakne, se mora pregon ustaviti. Nemo iudex sine auctore = Brez tožnika ni sodnika.
(2) kazenski postopek je:
1) subjektivno vezan – sme se voditi le zoper osebo, zoper katero se nanaša zahteva tožilca za kazenski pregon;
2) objektivno vezan – sme se voditi le za k.d., ki je opisano v zahtevi za kazenski pregon.
Načelo kontradiktornosti v veljavnem kazenskem procesnem pravu
Načelo kontradiktornosti (načelo obojestranskega zaslišanja strank, lat. pregovor: Audiatur et altera pars = naj se sliši tudi drugo stran) pomeni pravico procesne stranke, da se izjasni o navedbah in procesnih dejanjih, preden sodišče, ki vodi postopek, na osnovi navedb in procesnih dejanj izda odločbo (= načelo kontradiktornosti v ožjem smislu). Obdolženec in tožilec imata položaj enakopravnih strank. Na tožilcu je dokazno breme – navesti mora dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. Obdolženec ima pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist, pri čemer mu ni treba dokazovati, da je nedolžen, ker velja zanj domneva nedolžnosti.
Kontradiktornost je v k.p. sredstvo za objektivno ugotavljanje resnice.
NAČELO DOMNEVE NEDOLŽNOSTI
Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (§ 27 ustave, § 3 ZKP).
Iz domneve nedolžnosti izhajata 2 posledici:
(1) obdolžencu ni treba dokazovati, da je nedolžen, ker se to domneva – kdor trdi, da je obdolženec kriv, mora to dokazati in tako ovreči domnevo nedolžnosti;
(2) nedokazana krivda pomeni dokazano nedolžnost – oprostilna sodba pomeni, da je obdolženec povsem nedolžen, četudi je bilo zoper njega nekaj obremenilnih dokazov (utemeljeni sum), ki pa niso zadoščali za obsodbo.
Načelo varstva osebne svobode
Načelo varstva osebne svobode izraža pravice osebe, ki je osumljena storitve k.d. in ji je bila v interesu postopka odvzeta prostost. Te pravice so zagotovljene z ustavo.
Osumljena oseba, ki ji je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščena o razlogih za odvzem prostosti. Takoj ji je treba povedati (4/I):
(1) da ni dolžna ničesar izjaviti,
(2) da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere,
(3) da je pristojni organ na njeno zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njene najbližje.
NAČELO PREPOVEDI PONOVNEGA SOJENJA O ISTI STVARI
Proti isti osebi se ne sme voditi nov kazenski postopek za kaznivo dejanje, o katerem je že bilo enkrat pravnomočno odločeno (NE BIS IN IDEM = ne dvakrat isto).
Po ZKP nihče ne sme biti preganjan in kaznovan za k.d., za katero je bil s pravnomočno sodno odločbo že enkrat oproščen, obsojen, se je kazenski postopek proti njemu ustavil ali je bila obtožba zavrnjena. Če je bila s pravnomočnim sklepom zavrnjena zahteva za preiskavo ali obtožnica ZAVRŽENA (ni proc. predp.), se kazenski postopek lahko na zahtevo upravičenega tožilca nadaljuje, ko prenehajo vzroki, zaradi katerih je bil izdan tak sklep – postopka ni potrebno obnoviti.
Pravnomočna sodna odločba se lahko spremeni le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, vendar le v korist obsojenca. Takšen primer je obnova prejšnjega kazenskega postopka.
Ali je pravica države za kazenski pregon določene osebe za določeno k.d. porabljena, se presoja na podlagi opisa dejanja v izreku pravnomočne sodne odločbe.
Načelo iskanja materialne resnice
Načelo iskanja materialne resnice pomeni dolžnost sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da po resnici in popolnoma ugotovijo dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodne odločbe – enako pazljivo morajo preizkusiti in ugotoviti:
(1) dejstva, ki obdolženca obremenjujejo;
(2) dejstva, ki so obdolžencu v korist.
Načelo materialne resnice izraža interes družbe, da naj se kaznuje le oseba, ki je resnično za-grešila k.d. Iz nobenih drugih razlogov ni možno upravičiti obsodbe obdolženca.
Kaj je materialna resnica? Po mnenju večine teoretikov je materialna resnica resnica, do katere se pride v kazenskem postopku, v katerem ni formalnosti in načel, ki lahko ovirajo ugotavljanje resnice (npr. dokazne prepovedi, roki za dokazovanje, prepoved reformacije in peius).
Pravila, ki v k.p. omogočajo uveljavljanje načela materialne resnice
(1) prosta presoja dokazov (glej točko IX.);
(2) instrukcijska ali inkvizicijska maksima = dolžnost sodišča, da zbere in izvede tudi dokaze, za katere misli, da so potrebni za pravilno razsojo-pa jih nobena druga stranka ne predlaga;
(3) izključitev prekluzije za dokazovanje – ni rokov, v katerih bi morale stranke predlagati dokaze. Novi dokazi se lahko predlagajo med celotnim kazenskim postopkom I. stopnje, v pritožbi in na razpravi pred sodiščem II. stopnje. Novi in bistveni dokazi se lahko predlagajo tudi v postopku za obnovo k.p. in zahtevi za izredno omilitev kazni po pravnomočnosti sodne odločbe.
(4) dolžnost preveriti obdolženčevo priznanje – to ne velja, če je priznanje jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi (v tem primeru se nadaljnji dokazi zbirajo le na tožilčev predlog). Priznanje obtoženca na glavni obravnavi sodišča ne odveže dolžnosti, da izvede tudi druge dokaze.
(5) audiatur et altera pars – sodišče mora pred izdajo odločbe slišati izjavi obeh strank. Po ustavi nihče, kdor je dosegljiv sodišču ali drugemu organu, pristojnemu za postopek, ne sme biti kaznovan, če ni bil po zakonu zaslišan ali mu ni bila dana možnost obrambe.
(6) ni formalne delitve dokaznega bremena – tožilec mora ponuditi dokaze za obdolženčevo krivdo. Če dokazov ni ali jih ni dovolj, se postopek ustavi oz. izreče oprostilna sodba. Obdolženec ni dolžan dokazovati, da je nedolžen, razen pri k.d. žaljive obdolžitve.
(7) procesni organi niso vezani na predloge strank – sodišče lahko obdolženca obsodi, četudi tožilec predlaga oprostitev. Sodišče lahko obdolženca obsodi na hujšo kazen, četudi tožilec predlaga milejšo. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo dejanja v obtožbi in na dokazne predloge strank.
(8) pravica kazenskega sodišča do odločanja o prejudicialnih (predhodnih) vprašanjih.
Načelo proste presoje dokazov
Načelo proste presoje dokazov pomeni, da sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, pri presoji, ali je podano določeno dejstvo ali ne, niso vezani na nobena posebna formalna dokazna pravila o vrednosti ali moči posameznih dokazov.
Načelo neposrednosti
Načelo neposrednosti pomeni, da lahko sodišče za podlago sodbe vzame le dejstva, ki jih je s svojimi čutili zaznalo na glavni obravnavi ob izvedbi originalnih (izvirnih) dokazov.
Razpravno sodišče mora priti v stik z izvirnimi dokazi brez posredovanja drugih procesnih organov. S tem dobi razpravno sodišče neposreden vtis o dokaznem sredstvu, zato lahko psihološko presodi njegovo verodostojnost in tehtnost. Če gre za dokaz z listino, mora sodišče pridobiti listino v originalu. O vsebini listine se ne sme zaslišati priče. Predmete, potrebne za dokazovanje, je treba prinesti na glavno obravnavo, da se lahko pokažejo obtožencu, pričam in izvedencem.
Načelo ustnosti
Načelo ustnosti pomeni, da sodišče za podlago sodbe lahko uporabi le dokazno gradivo, ki je bilo na glavni obravnavi obravnavano ustno. Če dokazi na glavni obravnavi niso obravnavani ustno (ponovljeni ali prebrani), jih sodišče ne sme uporabiti, čeprav so v spisih. Vse, o čemer se na glavni obravnavi ni govorilo, za sodišče ne obstaja.
Načelo javnosti
Načelo javnosti pomeni, da so lahko na glavni obravnavi prisotne predhodno nedoločene osebe, ki niso udeležene v kazenskem postopku. O poteku glavne obravnave se lahko javno govori, piše, objavlja v tisku, poroča na radiu in televiziji. Po naravi stvari je načelo javnosti omejeno s prostorskimi kapacitetami prostora, kjer se odvija glavna obravnava (= sodne dvorane). Namen načela javnosti je državljanom omogočiti kontrolo nad delom pravosodnih organov.
Izjemoma se lahko javnost izključi iz glavne obravnave, če:
(1) je to potrebno zaradi:
1) obvarovanja državne tajnosti,
2) varstva javnega reda in morale,
3) varstva osebnega in družinskega življenja obdolženca ali oškodovanca,
4) varstva koristi mladoletnika.
(2) bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti.
Načelo jezika postopka in načelo jezika procesnih udeležencev
Načelo jezika postopka pomeni, da teče kazenski postopek v slovenskem jeziku. Če se sodišče nahaja na območju, kjer je v uradni rabi tudi jezik italijanske ali madžarske narodne skupnosti, lahko kazenski postopek poteka v njihovem jeziku.
Načelo jezika procesnih udeležencev pomeni, da ima vsakdo pri procesnih dejanjih pravico uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v njegovem jeziku, je treba zagotoviti ustno prevajanje govornega in pisnega dokaznega gradiva ter listin. Prevaja sodni tolmač.
Tujec, ki mu je odvzeta prostost, lahko sodišču podaja vloge v lastnem jeziku. V ostalih primerih lahko tujci podajajo vloge v lastnem jeziku ob pogoju vzajemnosti (recipročnosti).
Udeleženci kazenskega postopka
Udeleženci kazenskega postopka so:
(1) poglavitni udeleženci – opravljajo poglavitne funkcije, postopka brez katerega izmed njih sploh ni možno opraviti:
1) sojenje – kazensko sodišče,
2) pregon – državni tožilec
3) obrambo – obdolženec.
(2) pomožni udeleženci – postopek se lahko opravi tudi brez koga izmed njih, v določenih postopkih sploh niso potrebni. To so:
1) oškodovanec,
2) priče – potrebne so le, če lahko izpovedo o odločilnih dejstvih,
3) izvedenci – potrebni so le, če se kaže potreba po njihovem strokovnem znanju,
4) tolmači – potrebni so le, če se kaže potreba po njihovem strokovnem znanju,
5) zagovornik – ni nujen udeleženec postopka, ker formalna obramba ni vedno obvezna,
6) pooblaščene osebe policije.
Sestava kazenskega sodišča
ZKP za kazenska sodišča sprejema načelo zbornosti. Izjemoma sodi v skrajšanem postopku sodnik posameznikm, zaradi pospešitve postopka.
Na okrajnih sodiščih sodi sodnik posameznik. Okrajna sodišča so stvarno pristojna za odločanje o k.d., za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali kazen zapora do 3 let. Tu obstaja izjema – okrajna sodišča NISO pristojna za odločanje o k.d. zoper čast in dobro ime, ki so bila storjena s tiskom, po radiu ali televiziji.
Na okrožnih sodiščih sodi:
• sodni senat z 1 sodnikom in 2 sodnikoma porotnikoma, če gre za:
o k.d. s predpisano glavno kaznijo od 3 do 15 let zapora, (lahko tudi sodnik posameznik)
o k.d. zoper čast in dobro ime, storjena s tiskom, po radiu ali televiziji (za ta k.d. je v KZ predpisana kazen, nižja od 3 let zapora).
• sodni senat z 2 sodnikoma (eden od njiju je preds. senata) in 3 sodniki porotniki, če gre za k.d. s predpisano glavno kaznijo nad 15 let zapora.
Stvarna pristojnost
1) okrajna sodišča – pristojna so za k.d., za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali kazen zapora do 3 let, RAZEN za k.d. zoper čast in dobro ime, storjena s tiskom, po radiu in televiziji (tu je treba opozoriti, da se po KZ takšna k.d. lahko storijo tudi z drugimi sredstvi javnega obveščanja, medtem ko ZKP ne omenja drugih sredstev javnega obveščanja).
2) okrožna sodišča – pristojna so za k.d., za katera je kot glavna kazen predpisana kazen zapora nad 3 leta, in k.d. zoper čast in dobro ime, storjena s tiskom, po radiu in televiziji.
Krajevna pristojnost
1) redna krajevna pristojnost:
• forum delicti commissi – krajevno pristojno je sodišče, na območju katerega je bilo k.d. storjeno ali poskušeno;
• forum praeventionis – če je bilo k.d. dokončano ali poskušeno na različnih območjih, je pristojno sodišče, ki je prvo začelo postopek; (kjer se je najprej zahtevala uvedba postopka).
• forum domicilii – če kraj storitve k.d. ni znan ali je zunaj ozemlja Republike Slovenije, je pristojno sodišče, na območju katerega ima obdolženec stalno ali za-časno prebivališče;
• forum deprehensionis – če ni znan kraj storitve k.d. ali je zunaj ozemlja Republike Slovenije ter obtoženec nima niti stalnega ali začasnega prebivališča (ali pa je zunaj RS), je pristojno sodišče, na območju katerega je bil obdolženec prijet ali se je sam naznanil.
*Pri mladoletnikih je temeljna nav. okoliščina BIVALIŠČE.
2) izredna krajevna pristojnost:
• pristojnost po medsebojni zvezi (forum conexitatis) – je podana, kadar:
o je ena oseba obdolžena več k.d. (subjektivna zveza) – redno krajevno pristojnost ima sodišče, ki je prvo začelo postopek; (če so različno težka k.d., dobi zadevo višje sodišče.)
o je več oseb udeleženih pri storitvi enega k.d. (objektivna zveza) – redno krajev-no pristojnost ima sodišče, ki je prvo začelo postopek zoper enega izmed udeležencev; (odloča sodišče, ki je pristojno za glavnega storilca).
o je več oseb sodelovalo pri izvršitvi več k.d. (mešana zveza) – redno krajevno pristojnost ima sodišče, ki je prvo začelo postopek zoper enega izmed udeležen-cev pod pogojem, da je med storjenimi k.d. podana medsebojna povezava in isti dokazi.
Sodišče, pristojno za storilca, je pristojno tudi za morebitne udeležence, prikrivalce in ljudi, ki niso naznanili k.d.
Združevanju postopkov po pravilih o zveznosti se sodišča in tožilstva izogibajo.
Zadeve iz stvarne pristojnosti pred okrajnim in okrožnim sodiščem je možno združevati le pred okrožnim sodiščem.
• odrejena pristojnost (forum ordinatum) – če po ZKP ni možno ugotoviti krajevno pristojnega sodišča, določi Vrhovno sodišče za krajevno pristojno stvarno pristojno sodišče, pred katerim naj se izvede postopek.
• delegirana ali prenesena pristojnost (forum delegationis):
o obvezna ali obligatorna delegacija – če znano krajevno pristojno sodišče iz pravnih razlogov (npr. izločitev vseh sodnikov) ali stvarnih razlogov (npr. po-plava) ne more voditi postopka, določi neposredno višje sodišče za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju;
o fakultativna delegacija – se izvede zaradi procesne smotrnosti. Neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če se tako postopek izvede lažje ali ima za to tehtne razloge (npr. storilec je povzročil prometno nesrečo v Prekmurju, on in priče pa živijo v Kopru). V majhni državi, kot je Slovenija, si je fakultativno delegacijo skoraj nemogoče predstavljati.
Izločitev
je procesni institut, s katerim je možno od sojenja v konkretni kazenski zadevi izločiti zakonitega sodnika, glede katerega so podane okoliščine, ki vzbujajo sum v njegovo nepristranost.
Razlogi za izločitev sodnika ali sodnika porotnika so:
(1) IZKLJUČITVENI RAZLOGI – sodnik, ki ga zadanejo izključitveni razlogi, je izključeni sodnik (iudex inhabilis), ker ni sposoben objektivno soditi. Sodnik je izključen že po zakonu samem. Sodnik ne sme soditi, če:
1) je s k.d. oškodovan;
2) je z obdolžencem, zagovornikom, tožilcem, oškodovancem, zakonitim zastopnikom oškodovanca ali pooblaščencem oškodovanca:
• v zakonski zvezi, (zunajzakonska skupnost)
• v sorodstvu ravne črte,
• v sorodstvu stranske črte do 4. kolena,
• v svaštvu do 2. kolena.
3) je z obdolžencem, zagovornikom, tožilcem ali oškodovancem v razmerju skrbnika, varovanca, posvojitelja, posvojenca, rejnika ali rejenca;
4) je v isti zadevi (sodelovanje v predhodnih fazah iste zadeve): *(sistemski razlog za izključitev)
• opravljal preiskovalna dejanja, ali
• sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico, ali
• sodeloval pri odločanju o zahtevi predsednika senata, da se preizkusi obtožnica, ali
• kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek, (pa je podan predlog za kaznovanje)
• sodeloval v postopku kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec oškodovanca, pooblaščenec tožilca,
• bil zaslišan kot priča ali izvedenec;
(2) Sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo s katero je bilo odločeno o obtožbi:
1. če je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu tega zakona, ali če je kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek in je bil podan predlog za kaznovanje;
2. če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen) razen, če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev;
3. če je izdal sklep, da se priznanje obdolženca zavrne (drugi odstavek 285.c člena) oziroma sklep, da se sporazum o priznanju krivde zavrne (450.č člen).
5) je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti.
(2) ODKLONITVENI RAZLOGI – sodnik, ki ga zadanejo odklonitveni razlogi, je sumljivi ali prizadeti sodnik (iudex suspectus). Sodnik ne sme soditi, če:
1) so podane okoliščine, ki zbujajo dvom o njegovi nepristranosti (s tem se izpodbija ta domneva-to morajo dokazati).
Zahteva za izločitev in postopek
Zahtevo za izločitev sodnika I. stopnje (okrajnega ali okrožnega sodišča) lahko vložita obe stranki do določenega trenutka v postopku:
• če so podani izključitveni razlogi in jih sodnik, ki bi moral biti izključen, ni sporočil predsedniku sodišča, lahko stranki zahtevata izločitev sodnika do KONCA glavne obravnave; *TAKOJ, ko izvesta za razlog izločitve, vendar najkasneje do konca GO. Med GO smeta stranki zahtevati izločitev sodnika/sodnika porotnika zarad 4.a in 6, samo če je razlog izločitve nastal po začetku GO; če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil/ni mogel biti znan.
• če so podani odklonitveni razlogi (4.a, 6), lahko stranki zahtevata izločitev sodnika le do ZAČETKA glavne obravnave (novela ZKP iz 1998 je ta trenutek prestavila nazaj, s čimer so se povečale možnosti za zlorabe). *lahko do konca GO, če je razlog šele nastal/ni vedel prej.
Zahteva za izločitev se mora nanašati na poimensko določenega sodnika ali sodnika porotnika. Ni možno zahtevati izločitve celotnega sodišča. Stranka mora v zahtevi navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi bil podan zakonski razlog za izločitev. O izločitvi na zahtevo odloči predsednik sodišča s sklepom o izločitvi. Preden izda predsednik sodišča sklep o izločitvi, mora dobiti izjavo sodnika, za katerega se zahteva izločitev.
Možnosti pritožbe na sklep o izločitvi:
• zoper sklep, s katerim se dovoli izločitev, NI pritožbe;
• zoper sklep, s katerim se zavrne zahteva za izločitev, je dovoljena pritožba. Če je bil sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izdan po vložitvi obtožbe, je pritožba možna le v pritožbi zoper sodbo.
DRŽAVNI TOŽILEC
Tožilec je procesni subjekt, ki v k.p. opravlja funkcijo pregona. K.p. se lahko začne le na zahtevo tožilca.
V našem k.p. lahko nastopajo 3 različni tožilci:
(1) državni tožilec,
(2) zasebni tožilec,
(3) oškodovanec kot tožilec.
ZKP za vse 3 vrste tožilcev uporablja izraz upravičeni tožilec.
Državni tožilec je upravičeni tožilec pri vseh k.d., katerih storilci se preganjajo po uradni dolžnosti (v naši zakonodaji jih je zelo veliko). Če državni tožilec spozna, da ni razlogov za uvedbo ali nadaljevanje k.p., lahko stopi na njegovo mesto oškodovanec kot tožilec.
Na zasebno tožbo se preganja manjše št. lažjih k.d.
Glede kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, je državni tožilec pristojen:
1) da ukrene, kar je potrebno v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj in izsleditvijo storilcev ter za usmerjanje predkazenskega postopka;
2) da zahteva preiskavo;
3) da vloži in zastopa obtožnico oziroma obtožni predlog pred pristojnim sodiščem;
4) da vlaga pritožbe zoper nepravnomočne sodne odločbe in izredna pravna sredstva zoper pravnomočne sodne odločbe.
Zasebna tožba
(1) Pojem:
Pri k.d., za katera se storilci preganjajo na zasebno tožbo, je upravičeni tožilec zasebni tožilec. Gre za lažja k.d. (k.d. do 5 let-ne vsa!) z izjemo § 230 KZ, ki ureja pregon za k.d. zoper premoženje, kadar je storilec v bližnjem razmerju z oškodovancem – ob pogojih iz tega člena teče pregon na zasebno tožbo tudi, ko gre za razmeroma huda k.d., celo takšna z zagroženo kaznijo do 8 let zapora.
Zasebni tožilec se za pregon odloča samostojno po načelo opurtunitete.
Pravni položaj zasebnega tožilca je enak položaju državnega tožilca z izjemo, da nima pravic, ki jih ima državni tožilec kot državni organ.
(2) Vložitev zasebne tožbe:
Zasebni tožilec je glede začetka pregona vezan na prekluzivni rok – kazenski pregon mora začeti v 6 mesecih od dneva, ko je zvedel za k.d. IN storilca. Rok začne teče šele v trenutku, ko sta upravičencu znani obe dejstvi. Zasebna tožba ne more biti nikoli vložena zoper neznanega storilca.
V primeru razžalitve ima obdolženec, ki je tožen za razžalitev, a mu jo je tožnik vrnil, pravico do nasprotne tožbe do KONCA glavne obravnave (izjemna prekoračitev prekluzivnega roka).
Glede na vrsto postopka, v katerem se obravnava storjeno k.d., je zasebna tožba:
• obtožni predlog v skrajšanem (sumarnem) postopku,
• zahteva za preiskavo ali predlog za neposredno obtožnico (v postopku pred okrožnim sodiščem)
Zasebno tožbo je možno umakniti do KONCA glavne obravnave. Po njenem umiku zasebne tožbe ni več možno vložiti.
Predlog za kazenski pregon
se navezuje na k.d., za katera je v materialni kazenski zakonodaji določeno, da se pregon začne na predlog (predlagalni delikti). Upravičeni tožilec je državni tožilec. Gre za k.d., ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Predlog za kazenski pregon je posebna procesna predpostavka za začetek uradnega pregona. Predlog je procesni institut, ki omogoča oškodovancu, da natančneje opredeli svoj položaj in interese v k.p.
Upravičenec mora podati predlog v roku 6 mesecev od dneva, ko je zvedel za k.d. in storilca. Predlog je treba podati državnemu tožilstvu ali policiji. Kot predlog šteje tudi:
• če oškodovanec sam poda kazensko ovadbo,
• če oškodovanec poda predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v postopku.
Če je oškodovanec pravna oseba, mora ovadbo podati njen pooblaščeni predstavnik.
Če se med postopkom ugotovi, da gre za k.d., ki se preganja na zasebno tožbo, se šteje podani predlog za pravočasno vloženo zasebno tožbo. To je za oškodovanca zelo ugodna rešitev.
Če oškodovanec umre med potekom roka za vložitev predloga ali med postopkom, lahko njegovi bližnji sorodniki v 3 mesecih po njegovi smrti podajo predlog ali nadaljujejo začeti postopek.
Oškodovanec lahko umakne predlog do KONCA glavne obravnave. Če to stori, sodišče postopek ustavi ali izda zavrnilno sodbo. Oškodovanec ne more ponovno podati predloga.
Ker je med predlagalnimi delikti nekaj pogostih k.d., se zastavlja vprašanje, kako naj ukrepa policija, ko zazna takšno k.d., vendar še nima predloga za pregon. Policija sme brez predloga opraviti le dejanja, ki ne trpijo odlašanja. Če državni tožilec dobi informacijo o predlagalnem deliktu, lahko pozove upravičenca, naj se izjasni, ali podaja predlog ali ne. Če državni tožilec od 3. osebe prejme ovadbo zaradi predlagalnega delikta, ovadbe ne more zavreči pred potekom roka za podajo predloga.
Predlog za kazenski pregon v kriminalitetni politki deluje kot selekcijski mehanizem.
Subsidiarni pregon
(1) Pojem subsidiarnega pregona:
Do subsidiarne obtožbe pride, če se državni tožilec v začetni fazi k.p. odloči, da ne bo sprožil kazenskega pregona, ali če državni tožilec med k.p. sklene, da pregona ne bo nadaljeval. V tem primeru pridobi oškodovanec pravico, da vstopi na mesto državnega tožilca (lahko uporabi isto obtožnico kot jo je že d.t.) v svojstvu oškodovanca kot tožilca. Zoper odločitev državnega tožilca ni pravnega sredstva, zato je subsidiarna obtožba korektiv zoper njegove morebitne napačne odločitve. Oškodovanec kot tožilec opravlja funkcijo obtožbe v javnem interesu, čeprav ga pogosto vodijo osebni motivi. (legitimacijo ima, ker je žrtev).
Ko državni tožilec sklene, da ne bo sprožil pregona, mora o tem obvestiti oškodovanca (v 8 dneh-obvestilo) in ga poučiti, kaj lahko stori, da bo pregon začel sam. Če se državni tožilec odloči, da ne bo nadaljeval postopka, oškodovanca obvesti in pouči sodišče.
Oškodovanec je fizična ali pravna oseba, ki ji je k.d. prekršilo ali ogrozilo določeno osebno ali premoženjsko dobrino. Ali ima nekdo lastnost oškodovanca, presoja sodišče.
Če je oškodovanec pravna oseba, ki želi začeti ali nadaljevati k.p. kot subsidiarni tožilec, to stori prek svojega zastopnika. Republiko Slovenijo zastopa državni pravobranilec.
(2) Roki za subsidiarni pregon:
Oškodovanec mora začeti ali nadaljevati kazenski pregon v 30 dneh po prejemu obvestila. Oškodovanec, ki ni bil obveščen o tem, da državni tožilec ni začel pregona, sme dati svojo izjavo za nadaljevanje postopka pred pristojnim sodiščem v tridesetih dneh od dneva, ko je izvedel, da je državni tožilec zavrgel ovadbo (trimesečni objektivni rok). Oškodovanec, ki ga sodišče ni obvestilo o tem, da je državni tožilec odstopil od pregona, sme dati svojo izjavo za nadaljevanje pregona pred pristojnim sodiščem v tridesetih dneh od dneva, ko je izvedel, da je državni tožilec odstopil od pregona
Če je državni tožilec umaknil obtožbo na glavni obravnavi, mora takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne. Če oškodovanec na glavni obravnavi ni navzoč kljub pravilnemu povabilu (mu ni bilo mogoče vročiti vabila), se šteje, da ne namerava nadaljevati pregona, razen če dokaže, da ni bil pravilno povabljen ali da na glavno obravnavo ni mogel priti iz upravičenega vzroka – v tem primeru mu predsednik senata dovoli vrnitev v prejšnje stanje v osmih dneh po prejemu sodbe.
(3) Pravice subsidiarnega tožilca:
Oškodovanec kot tožilec ima v postopku enake pravice kot državni tožilec, razen pravic, ki jih ima državni tožilec kot državni organ.
Če je oškodovanec kot tožilec mlajši mladoletnik ali poslovno nesposobna oseba, ga v postopku zastopa njegov zakoniti zastopnik. Oškodovanec ima lahko v postopku pooblaščenca.
Pomoč pooblaščenca, ki ga oškodovancu na njegovo zahtevo postavi sodišče, je vezana na stroge pogoje:
• če gre za k.d. s predpisano zaporno kaznijo nad 3 leta IN
• če sodišče oceni, da je to koristno za postopek IN
• če oškodovanec zaradi svojih materialnih razmer ne more sam plačati stroškov za-stopanja.
Novela ZKP iz 1998 je glede plačila stroškov postopka oškodovanca kot tožilca izenačila z zasebnim tožilcem, kar ni v skladu s funkcijo, ki naj bi jo oškodovanec kot tožilec opravljal v k.p.
(4) Prevzem pregona s strani državnega tožilca:
Državni tožilec lahko do konca glavne obravnave ponovno prevzame pregon in zastopanje obtožbe od subsidiarnega tožilca. V tem primeru oškodovanec preneha biti tožilec in ponovno zavzame položaj oškodovanca, ki ga je imel prej.
Varstvo oškodovančevega interesa je zagotovljeno s tem, da se lahko, če je državni tožilec od njega prevzel pregon, pritoži zoper sodbo iz vseh razlogov, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija.
Pojem obdolženca
Pogoji za obdolženca:
(1) obdolženec je lahko le fizična oseba (ne more biti pravna oseba),
(2) obdolženec ne sme biti izvzet iz jurisdikcije slovenskih procesnih organov (npr. diplomatska imuniteta),
(3) obdolženec mora biti procesno sposoben – procesno sposobne NISO:
1) osebe, mlajše od 14 let,
2) osebe, ki po storitvi k.d. trajno duševno zbolijo – proti njim se postopek ne more začeti. Če se med k.p. ugotovi, da je obdolženec po storjenem k.d. trajno duševno zbolel, se k.p. s sklepom ustavi.
Zoper osebe, ki so k.d. storile v neprištevnem stanju, se izvede poseben postopek za uporabo varnostnih ukrepov.
Obtoženec kot subjekt kazenskega postopka
(1) Obtoženec kot subjekt kazenskega postopka – obdolženec je procesni subjekt, ker ima določene procesne pravice, s katerimi v postopku brani svoje interese.
1) pravica do obrambe – obdolženec ima pravico, da:
• je pred izdajo sodbe zaslišan,
• navede svojo obrambo,
• zve, za katero k.d. je obtožen,
• navede dokaze in dejstva, ki so v korist njegovi obrambi.
Procesni organ mora obdolžencu pred zaslišanjem sporočiti, da se ni dolžan zagovarjati in da ni dolžan odgovarjati na vprašanja. Če poda obdolženec lažno izpovedbo, ne stori k.d. Pri zasliševanju mora procesni organ upoštevati obdolženčevo osebno dostojanstvo – uporaba prisilnih sredstev, preslepitev in zdravniških posegov za pridobitev priznanja je strogo prepovedana.
2) pravica do zagovornika – obdolženec mora biti o pravici do zagovornika poučen na prvem zaslišanju. Zagovornik je lahko navzoč pri vsakem zaslišanju. Če obdolženca procesni organ ni poučil o pravici do zagovornika, se sodna odločba ne more opreti na obdolženčevo izpovedbo. V določenih primerih obdolženec mora imeti zagovornika (obvezna formalna obramba – glej točko V.).
3) pravica do sojenja v navzočnosti – je ustavno zagotovljena. ZKP predvideva sojenje v odsotnosti le v izjemnih primerih.
4) pravica do varstva osebnosti (t.i. “skesanci”) – če je obdolženec v k.p. zaradi k.d. hudodelskega združevanja in mu je treba kazen odpustiti, ker je naznanil hudodelsko družbo in preprečil izvršitev k.d., je treba njemu in njegovim bližnjim sorodnikom zagotoviti največjo možno osebno varnost (v Sloveniji je to zaradi majhnosti države izredno težko). Med bližnje sorodnike štejejo sorodniki, ki so oproščeni pričevanja.
(2) Obdolženec kot objekt kazenskega postopka
(2) Obdolženec kot objekt kazenskega postopka:
1) obdolženec kot pasivno dokazno sredstvo – takšen položaj dobi obdolženec, če se na njemu izvede telesni pregled ali zdravniški poseg proti njegovi volji (npr. odvzem krvi, prstni odtisi, bris ustne sluznice,…);
2) obdolženec kot aktivno dokazno sredstvo – takšen položaj dobi obdolženec, če prosto-voljno poda izpovedbo (prisiljevanje k izpovedbi je k.d.);
3) proti obdolžencu so sprejeti omejevalni procesni ukrepi (npr. prisilna privedba, pripor).
ZAGOVORNIK
Pravica do strokovne formalne obrambe v k.p. je določena z ustavo.
Zagovornik je oseba, ki s svojim pravnim znanjem in izkušenostjo v k.p. pomaga obdolžencu pri njegovi obrambi. *Nazor zakonitosti delovanja policije *javnost
Z zagovornikom se zagotavlja “enakost orožij”. Ker morata biti stranki v postopku enakopravni, se z zagovornikom obdolženec izenači z državnim tožilcem, ki je pravni strokovnjak.
Zagovornika si ponavadi vzame obdolženec sam. Lahko mu ga najamejo njegovi bližnji – zastopanje po pooblastilu. Sodišče mora poskrbeti, da bo obdolženec imel zagovornika v vseh primerih obvezne formalne obrambe, četudi si ga sam ne vzame.
Obvezna formalna obramba je v ZKP
(1) ob odvzemu prostosti s strani policije – če si osumljenec zaradi svojih materialnih razmer ne more sam zagotoviti zagovornika, mu ga po uradni dolžnosti postavi na lastne stroške država, če je to v interesu pravičnosti;
(2) v postopku odločanja o priporu;
(3) v času pripora – obdolženec mora imeti zagovornika ves čas, ko je v priporu (to ne velja za pripor, ki traja od pravnomočnosti sodbe do nastopa kazni, ker gre za pripor zunaj k.p.);
(4) pri prvem zaslišanju, če:
1) je nem, gluh ali drugače nezmožen, da se uspešno brani;
2) je mu bila odvzeta prostost in je bil priveden k preiskovalnemu sodniku, (prvo zaslišanje po 157.)
3) zoper njega teče postopek za k.d. s predpisano kaznijo 30 let zapora/ dosmrtni zapor.
(5) ob vročitvi obtožnice v rednem k.p. – ob vročitvi obtožnice mora imeti obdolženec zagovornika, če gre za k.d. s predpisano kaznijo nad 8 let zapora;
(6) v fazi glavne obravnave, če se mu sodi v nenavzočnosti.
(7) Ob zaslišanju, ki bo dokaz v KP
Obvezna obramba preneha, če odpadejo okoliščine, na katere se navezuje. Najdalj traja do pravnomočnosti sodbe. Izjemoma je razširjena še na postopek z izrednimi pravnimi sredstvi, če gre za obsojenca, ki se zaradi svojih osebnih lastnosti ne more braniti (nem, gluh), ali če je bil obsojen na zelo visoko zaporno kazen (30 let).
Če si v primeru obvezne formalne obrambe obdolženec ne zagotovi zagovornika, mu ga postavi predsednik sodišča po uradni dolžnosti – postavljeni zagovornik. Obdolženec si lahko namesto postavljenega zagovornika vedno izbere drugega zagovornika – postavljeni zagovornik se razreši. Postavljeni zagovornik lahko iz opravičenih razlogov sam zahteva razrešitev.
Obdolženec lahko zahteva razrešitev in postavitev drugega zagovornika, če zagovornik svoje dolžnosti ne opravlja v redu. O razrešitvi zagovornika se obvesti odvetniško zbornico.
Stroški kazenskega postopka
Stroški kazenskega postopka so izdatki, ki nastanejo v kazenskem postopku ali zaradi njega (npr. stroški za priče, izvedence, ogled, obdukcijo,…).
Posebni del stroškov je povprečnina. To je pavšalizirano nadomestilo za sodno režijo, ki obsega materialne izdatke za sodno upravo (plače, kurjava, razsvetljava, poštnine, vročnine, tiskovine).
Sodišče mora v vsaki sodbi ali drugi odločbi, s katero se konča k.p., odločiti o stroških (kdo, koliko).
Načeloma plača stroške stranka, za katero se je postopek končal neugodno: *načelo procesnega uspeha
• obdolženec, če je bila izrečena obsodilna sodba,
• zasebni tožilec ali oškodovanec kot tožilec, če je postopek tekel na njuno zahtevo in se ni končal z obsodilno sodbo, vendar glede tega obstajajo izjeme.
Če pregon na zahtevo državnega tožilca ne pripelje do obsodilne sodbe, se šteje, da je spor izgubila država, zato mora stroške plačati proračun.
Posebno pravilo velja za stroške, ki so jih procesni udeleženci (razen državnega tožilca) povzročili po lastni krivdi. To so stroški, ki nastanejo s privedbo, s preložitvijo preiskovalnega dejanja, s preložitvijo glavne obravnave, z nevložitvijo napovedane pritožbe… – te stroške mora plačati oseba, ki jih je zakrivila ne glede na izid postopka.
Premoženjskopravni zahtevek
Oškodovanec lahko vedno uveljavlja premoženjskopravni zahtevek v skladu s pravili civilnega prava v pravdnem postopku. Uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v k.p. se imenuje adhezijski ali pridružni postopek. Smiseln je zaradi procesne ekonomije, ker se z enim postop-kom sodišču prihranijo delo, oškodovancu prihranijo stroški ter obdolžencu ni treba odgovarja-ti kazensko in civilno hkrati.
Adhezijski postopek izboljšuje položaj oškodovanca, ki se lahko s svojim zahtevkom pridruži k.p. in uporablja zase ugodne odločitve v postopku v lastno korist. Z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku v k.p. se poskuša odpraviti čim več posledic k.d. in v največji možni meri vzpostaviti prejšnje stanje. Če upravičenec ne vloži premoženjskopravnega zahtevka in je storilec k.d. z njim obogaten, mora sodišče storilcu po uradni dolžnosti odvzeti protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Oškodovanec se lahko poplača iz odvzete premoženjske koristi v posebnem postopku. Če kazensko sodišče ugodi premoženjskopravnemu zahtevku, potem premoženjsko korist, pridobljeno s k.d., odvzame le, če presega določeni zahtevek.
Predhodna ali prejudicialna vprašanja
Predhodna ali prejudicialna vprašanja so pravna vprašanja, za katera je pristojno sodišče ali državni organ v drugem postopku in od rešitve katerih je odvisna uporaba kazenskega materialnega prava. Primeri:
• obdolženec za k.d. dvojne zakonske zveze trdi, da prej ni bil poročen – treba je rešiti vprašanje obstoja prejšnje zakonske zveze;
• obdolženec za tatvino trdi, da je bila ukradena stvar njegova last – treba je rešiti vprašanje lastnine.
Temeljno pravilo je, da bo vsa pravna vprašanja, za katera bi bilo pristojno sodišče ali drug državni organ, rešilo kazensko sodišče samo po pravilih, ki veljajo v kazenskem postopku. V nobenem primeru kazensko sodišče ne more biti vezano na odločitev drugega sodišča ali držav-nega organa glede obstoja k.d. in kazenske odgovornosti storilca. Takšna rešitev uveljavlja visoko stopnjo avtonomije kazenskega prava. Razlog za to je, da se v k.p. dejansko stanje ugotavlja po uradni dolžnosti, popolnoma in po resnici.
Kazensko sodišče lahko začasno odloži reševanje kazenske zadeve in počaka, da bo pristojni organ rešil predhodno vprašanje. Nato lahko njegovo rešitev sprejme ali ne.
Vrnitev v prejšnje stanje
je pravni institut, ki pomaga osebi, ki je zamudila rok ali narok iz upravičenega razloga (-GO, -zaslišanje obdolženca pri odločanju o preiskavi, -DT umakne)
Če zasebni tožilec, subsidiarni tožilec ali oškodovanec ne pridejo na glavno obravnavo, se šteje da so tožbo umaknili, če so zamudili narok iz neupravičenega razloga. Prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje morajo vložiti v 8 dneh po prenehanju ovire, zaradi katere niso mogli priti na glavno obravnavo. Če ovira traja več kot 3 mesece od dneva zamude, ni možno zahtevati vrnitve v prejšnje stanje.
Če obdolženec zamudi rok za pritožbo ali napoved pritožbe zoper sodbo, se mu na prošnjo dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbo ali napoved pritožbe mora vložiti v 8 dneh od prenehanja ovire, zaradi katere je zamudil rok. Na sklep, ki dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ni možna pritožba. Na sklep, ki ne dovoli vrnitve v prejšnje stanje, je dovoljena pritožba pri višjem sodišču, kamor se pošlje tudi pritožba zoper sodbo, ki jo višje sodišče reši, če dovoli vrnitev v prejšnje stanje.
Dokazna sredstva
Dokazna sredstva so viri, iz katerih procesni organi ugotavljajo dejstva. So nosilci spoznav-nega gradiva.
V našem pravu dokazna sredstva niso omejena. Kot dokazno sredstvo se lahko uporabi vse, kar je možno po logičnih načelih šteti za vir spoznavanja resnice v k.p. Izjeme od tega so:
(1) dokazne prepovedi – so pravne določbe, s katerimi se prepoveduje:
1) ugotavljanje določenega dejstva – absolutna dokazna prepoved, prepoved dokazne teme (npr. prepoved ugotavljanja resničnosti pri k.d. opravljanja),
2) uporaba določenega dokaznega sredstva – relativna dokazna prepoved, prepoved dokaznega sredstva (npr. prepoved ugotavljanja neprištevnosti z drugačnim dokaznim sredstvom kot s sodnim izvedencem psihiatrom), pravica do molka,…
(2) ekskluzijsko pravilo – pravilo, s katerim se prepoveduje uporaba dokazov, pridobljenih na nezakonit način (npr. zaslišanje obdolženca z uporabo mučenja, nezakonita hišna preiskava, uporaba hipnoze,…). Procesna prava v svetu z različno strogostjo uveljavljajo to pravilo. Najbolj strogo je uveljavljeno v k.p. ZDA. Naše procesno pravo vsebuje generalno ekskluzivno klavzulo, ki zajema veliko št. nezakonito pridobljenih dokazov. Izjemoma lahko pri k.d. zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev sodišče prosto presodi vrednost nezakonito pridobljenega dokaza in ga delno ali v celoti sprejme. S tem ni izključena kazenska odgovornost organa, ki je dokaz nezakonito pridobil.
Kateri dokazi so pri nas prepovedani?
Kot podlaga za sodbo je pri nas prepovedan vsak dokaz:
1) pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin,
2) pridobljen s kršitvijo določb ZKP, če je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanj ne sme opreti,
3) pridobljen na podlagi prepovedanega dokaza (načelo zastrupljenega sadeža zastrupljenega drevesa).
Kot dokaz ne šteje:
• izpovedba obdolženca, če:
o je bila zoper njega uporabljena sila, grožnja, medicinski poseg ali drugo sredstvo za vplivanje na voljo, da bi se dosegla njegova izjava ali priznanje, (če so bila vprašanja nejasna, nerazločna, nedoločna ali sugestivna/kapciozna).
o je bila kršena njegova pravica do navzočnosti zagovornika pri zaslišanju,
o če ni pouka iz 227/II
o če odpoved pravici do zagovornika ni zapisana v zapisniku (ali če ni zapisanega pouka)
• izpovedba priče, če:
o je bila izsiljena s silo, grožnjo, medicinskim posegom ali drugim sredstvom za vplivanje na voljo,
o jo je dala oseba, ki ne sme pričati (npr. zagovornik-razen če obdolženec to sam zahteva; uradne ali vojaške tajnosti - dokler uradnih/vojaških oseb ne odveže pristojni organ),
o je zaslišan mladoletnik, ki ni mogel razumeti pomena pravice da ni dolžan pričati
o jo je dala oseba, ki se pričevanju lahko odpove, vendar o tem ni bila poučena, ali se ni izrecno odpovedala (npr. zakonec, sorodnik, verski spovednik),
o jo je dala oseba, ki se je pravici do oprostitve pričevanja odpovedala, vendar pouk in/ali odpoved tej pravici nista zapisana v zapisniku.
• izpoved izvedenca, če:
o jo je dala oseba, ki ne sme biti zaslišana kot priča,
o jo je dala oseba, ki je oproščena pričevanja,
o jo je dala oseba, ki je s k.d. oškodovana.
Prepovedane dokaze izloča iz postopka s sklepom državni tožilec in preiskovalni sodnik-> za vse ostale -> za obdolženca pred poukom d.t.. (preiskovalni sodnik (če jih d.t. že prej ne), zunajobravnavni senat, sodeči senat). Izločeni se hranijo na sodišču v posebnem ovitku na preiskovalnem oddelku.
Sodba, ki se sklicuje na prepovedane dokaze, se v pritožbenem postopku razveljavi zaradi bistvenih kršitev k.p.
Dokazna sredstva
(1) hišna preiskava,
(2) osebna preiskava,
(3) zaseg predmetov,
(4) ogled,
(5) zaslišanje obdolženca,
(6) zaslišanje prič,
(7) izvedenstvo.
Dokazno breme
Formalno dokazno breme je pravna dolžnost določenega procesnega subjekta, da dokaže določeno dejstvo ali dejansko stanje, ki je podlaga za odločanje. Če subjekt tega dejstva ne do-kaže, se šteje, da dejstvo ne obstaja.
Materialno dokazno breme pomeni interes določenega procesnega subjekta, da določeno dejstvo dokaže.
Rimsko pravo je poznalo načelo delitve formalnega dokaznega bremena – dokazovati mora oseba, ki nekaj zatrjuje, ne oseba, ki to zanika (Ei incubit probatio, qui dicit, non qui negat). V čistem akuzatornem postopku je tožilec pravno dolžan dokazovati vsa dejstva, na katerih temelji kazenska odgovornost obdolženca, in vsa druga dejstva, potrebna za obsodbo. Če s tem ne uspe, mora sodišče obdolženca oprostiti. Sodišče se ne spušča v dokazovanje.
Hišna preiskava
Hišna preiskava je preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb ter stvari v teh prostorih (omare, postelje, obleke, vreče). Lahko se opravi tudi v prostorih državnih organov, podjetij, pravnih oseb in v vojaških objektih. Ni je možno opraviti v diplomatskih in konzularnih prostorih (prostori ekstrateritorialnih oseb).
Določbe o hišni preiskavi vsebuje že ustava, ki pravi:
Nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskati.
Pri preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik.
Preiskava se sme opraviti samo v navzočnosti 2 prič.
Pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna oseba brez odločbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da:
• lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja,
• se zavarujejo ljudje in premoženje.
Pogoji za hišno preiskavo
(2) Pogoji za hišno preiskavo:
1) formalni pogoj – hišna preiskava se opravi na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča, izdane na predlog upravičenega tožilca (ne samo DT!) ki se pred začetkom hišne preiskave izroči osebi, katere prostori se preiskujejo,
2) materialni pogoj – če je verjetno, da:
• bo možno pri hišni preiskavi obdolženca prijeti,
• se bodo pri hišni preiskavi odkrili sledovi k.d.,
• se bodo pri hišni preiskavi našli pomembni predmeti za k.p.
Kdaj je možna hišna preiskava brez odredbe sodišča?
Hišna preiskava je možna brez sodne odredbe – pooblaščene osebe policije lahko brez sodne odredbe vstopijo v tuje stanovanje ali druge prostore in po potrebni opravijo hišno preiskavo, če:
1) imetnik stanovanja to želi,
2) kdo kliče na pomoč,
3) je treba prijeti storilca k.d., ki je bil zasačen pri samem dejanju (in flagranti),
4) je to potrebno za varnost ljudi in premoženja,
5) je v stanovanju ali drugem prostoru oseba, ki jo je treba po odredbi pristojnega držav-nega organa pripreti, prisilno privesti ali se je zaradi pregona zatekla v te prostore.
Postopek hišne preiskave
Hišna preiskava se najpogosteje opravi v predkazenskem postopku.
Pred začetkom hišne preiskave se od osebe, na katero se nanaša odredba o preiskavi, zahteva, naj prostovoljno izroči osebo oz. predmete, ki se iščejo. Pri tem se jo pouči, da ima pravico obvestiti odvetnika, ki je lahko navzoč pri hišni preiskavi. Če prizadeta oseba zahteva navzočnost odvetnika, se začetek hišne preiskave odloži do prihoda odvetnika, vendar najdalj za 2 uri.
Brez predhodne izročitve odredbe in brez predhodne zahteve za prostovoljno izročitev osebe ali stvari je možno začeti hišno preiskavo, če:
• se pričakuje oborožen odpor,
• je potrebno, da se hišna preiskava opravi takoj in nepričakovano,
• se hišna preiskava opravi v javnih prostorih.
Hišna preiskava se opravlja med 6. in 22. uro. Izven tega časa se opravlja le:
1) če se do 22. ure ni končala,
2) če se opravlja v pogojih, ko je dovoljena brez sodne odredbe,
3) če to posebej dovoli preiskovalni sodnik, ker ocenjuje, da odlašanje lahko uniči sledove ali pomembne predmete.
Imetnik stanovanja in drugih prostorov ima pravico biti navzoč pri hišni preiskavi. Če je imetnik stanovanja odsoten, ima pravico biti navzoč njegov zastopnik.
Če se hišna preiskava opravi v prostorih državnih organov ali podjetij, se k navzočnosti pri hišni preiskavi povabi njihov predstojnik.
Pri hišni preiskavi morata biti navzoči 2 polnoletni priči – solenitetni priči.
Hišno preiskavo je treba opraviti obzirno, da se ne moti hišni mir.
O hišni preiskavi se napravi zapisnik, ki ga podpišejo:
• oseba, pri kateri se opravlja preiskava,
• osebe, katerih navzočnost je obvezna.
Pri hišni preiskavi se zasežejo le predmeti in listine, ki so v zvezi z namenom posamezne hišne preiskave.
V zapisnik se zapišejo in natančno opišejo zaseženi predmeti in listine. Osebi, ki so ji bili predmeti oz. listine zaseženi, se izda potrdilo.
Kdaj sodišče ne sme opreti svoje odločbe na dokaze pridobljene s hišno preiskavo?
Sodišče ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, pridobljene s hišno preiskavo, če:
1) je bila hišna preiskava opravljena brez odredbe sodišča,
2) je bila hišna preiskava opravljena brez oseb, ki morajo biti navzoče,
3) če za hišno preiskavo brez odredbe sodišča in brez navzočnosti prič niso bili izpolnjeni pogoji.
Osebna preiskava
Osebna preiskava se lahko opravi, če je verjetno, da se bodo pri njej našli:
• sledovi k.d.,
• pomembni predmeti za k.p.
Preiščeta se obleka in oseba sama.
Preišče se obdolženec. Izjemoma se preiščejo druge osebe, za katere je verjetno, da imajo pomembne predmete za k.p.
Za osebno preiskavo je potrebna pisna odredba sodišča.
Pri osebni preiskavi morata biti navzoči 2 polnoletni priči. Osebno preiskavo ženske lahko opravi le ženska – tudi priči morata biti ženski.
Pooblaščene osebe policije lahko osebno preiskavo opravijo brez odredbe in navzočnosti prič:
• ko izvršujejo sklep o prisilni privedbi,
• ko osumljencu vzamejo prostost, če je podan sum:
o da ima osumljenec orožje za napad,
o da bo osumljenec odvrgel, skril ali uničil predmete, ki mu jih je treba vzeti kot dokazilo v k.p.
O osebni preiskavi brez odredbe in navzočnosti prič mora policija takoj poročati preiskovalne-mu sodniku ali državnemu tožilcu.
O osebni preiskavi je treba napraviti zapisnik. Preiskovani osebi je treba izdati potrdilo o zaseženih predmetih.
Dokazna vrednost osebne preiskave je izključena, če:
(1) je bila osebna preiskava opravljena brez odredbe sodišča,
(2) je bila osebna preiskava opravljena brez navzočnosti prič,
(3) za osebno preiskavo brez odredbe sodišča in navzočnosti prič niso bili izpolnjeni pogoji.
Zaseg predmetov
je samostojen način pridobitve stvari, pomembnih za k.p.
(1) Edicijska ali izročitvena dolžnost
je splošna državljanska dolžnost izročitve predmetov na zahtevo sodišča ali policije.
Edicijske dolžnosti so oproščene:
• ekstrateritorialne osebe,
• zagovornik glede pisnega občevanja z obdolžencem,
• državni organi, ki hranijo uradne spise in listine, če mislijo, da bi bila objava njihove vsebine škodljiva za splošno korist (presoja ZOS),
• osumljenec, obdolženec
Kdor ima predmete, pomembne za k.p., jih mora na zahtevo sodišča (pisna odredba) izročiti. Sodišče predmete sprejme v hrambo ali njihovo hrambo zavaruje. Če posestnik predmetov noče izročiti, se ga kaznuje z denarno kaznijo. Če posestnik tudi po plačilu denarne kazni noče izročiti predmetov, se ga zapre. Zapor traja do izročitve predmetov ali konca k.p., vendar naj-več 1 mesec.
(2) Pristojnost za zaseg:
Zaseg predmetov lahko opravijo tudi pooblaščene osebe policije, ko opravljajo funkcijo odkrivanja (148, 164) k.d. in storilcev ali izvršujejo nalog sodišča.
O zasegu predmetov se napravi zapisnik. V njem se navede, kjer so bili predmeti najdeni, in poda opis predmetov. Za zasežene predmete se izda potrdilo.
(3) Zaseg in pregled spisov:
Zaseženi spisi se popišejo. Če to ni možno, se spravijo v ovitek in zapečatijo. Lastnik spisa lahko pritisne na ovitek svoj pečat (??). K odpiranju ovitka se povabi oseba, ki so ji bili spisi zaseženi. Če ne pride, se ovitek odpre ter spisi pregledajo in popišejo brez njene navzočnosti. Procesni organ mora paziti, da se z vsebino spisov ne seznanijo nepooblaščene osebe.
Državni organi lahko odrečejo vpogled ali izročitev spisov, če mislijo, da bi bila objava njihove vsebine škodljiva za splošne koristi. O tem odloči zunajobravnavni senat okrožnega sodišča. Podjetja lahko zahtevajo, da se ne objavijo podatki o njihovem poslovanju.
(4) Pridržanje pisem, brzojavk in pošiljk:
Tajnost pisem in drugih občil je po ustavi nedotakljiva. Zakon lahko določi odstopanja od tega načela, če je to neizogibno za potek k.p. ali varnost države.
Preiskovalni sodnik lahko naroči poštnim, brzojavnim in drugim prometnim organizacijam, da pridržijo in mu izročijo pisma, brzojavne in druge pošiljke, ki jih pošilja obdolženec ali so nanj naslovljene, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih se lahko upravičeno pričakuje, da bodo te pošiljke dokaz v postopku. O pridržanih pošiljkah se izda potrdilo.
Izročene pošiljke odpre preiskovalni sodnik v navzočnosti 2 prič. Vsebina pošiljk se lahko v celoti ali delno sporoči obdolžencu oz. naslovljencu, če to dopuščajo koristi postopka.
Pošiljke 3. oseb se ne smejo pridržati. To so pošiljke, ki jih ni poslal obdolženec in niso nanj naslovljene. Naslovljencem je možno takšne pošiljke zaseči kot predmete.
(5) Vrnitev zaseženih predmetov:
Predmeti, ki se začasno zasežejo med k.p., se vrnejo lastniku ali imetniku, če:
• se postopek ustavi, IN
• ni razlogov, da se odvzamejo trajno:
o kot varnostni ukrep odvzema predmetov:
zaradi koristi splošne varnosti,
zaradi razlogov morale.
o kot odvzem protipravne premoženjske koristi, pridobljene s k.d.
Če je zaseženi predmet svojemu lastniku oz. imetniku neizogibno potreben, se mu lahko vrne pred koncem postopka, če se zaveže, da ga bo na sodišče prinesel kot dokaz.
(6) Ravnanje s sumljivimi stvarmi:
Gre za ukrep, ki ne spada v k.p.
Če se najde pri obdolžencu tuja stvar neznanega izvora, jo procesni organ opiše in opis razglasi na razglasni deski sodišča I. stopnje, na območju katerega živi obdolženec ali je bilo k.d. storjeno. Lastnik se mora zglasiti v 1 letu od objave razglasa. Če se ne zglasi v tem roku, se stvar proda in izkupiček od prodaje gre v državni proračun. Pri stvareh večje vrednosti se objavi razglas tudi v dnevnem časopisju. Če stvari ni možno prodati, postane last Republike Slovenije.
Če lastnik zamudi rok za pridobitev stvari, lahko zahteva vrnitev stvari ali izkupička zanjo v civilni pravdi. Zastaranje te pravice teče od dneva objave razglasa.
Ogled
Ogled je procesno dejanje, pri katerem procesni organ za postopek pomembna dejstva ugotavlja z neposrednim opazovanjem. Rezultat neposrednega ugotavljanja dejstev se vpiše v zapisnik.
Najbolj pogost je ogled kraja storitve k.d., ki se opravi neposredno ali krajši čas po k.d.
Ogled se najbolj pogosto izvaja v fazi predkazenskega postopka. Pogosto je ogled prvo dejanje, ki ga opravi procesni organ, ko izve, da je bilo storjeno k.d., za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Za ogled v predkazenskem postopku je težko zagotoviti kontradiktornost, ker procesne vloge še niso določene. Če so že določene, je treba domnevnemu storilcu dati položaj subjekta k.p.
Rekonstrukcija dogodka ali sodni eksperiment je posebna vrsta ogleda. Opravi se tako, da se dejanja ali situacije ponovijo v istih razmerah (na istem kraju, z istimi sredstvi in istimi osebami). Namen rekonstrukcije je preveriti izvedene dokaze in ugotoviti dejstva, ki so pomembna za razjasnitev stvari. Po potrebi se posamezni dokazi med rekonstrukcijo znova izvedejo. Rekonstrukcija pride najpogosteje v poštev, ko je treba preveriti različne verzije o dogodkih, kot jih opisujejo obdolženec ali priče. Pri rekonstrukciji pogosto sodelujejo izvedenci. Rekonstrukcija se praviloma opravi posebej z obdolžencem in posebej z vsako pričo (če so v njihovih izpovedbah dejanja prikazana različno).
Ogled opravlja preiskovalni sodnik, če se ogled opravlja med ali pred preiskavo (v predkazenskem postopku). Če preiskovalni sodnik ne more takoj priti na kraj dejanja, lahko ogled v predkazenskem postopku) opravi policija, vendar ne more opraviti obdukcije in iz-kopa trupla.
V postopku pred sodiščem opravlja ogled zunaj glavne obravnave predsednik zunajobravnavnega senata ali sodnik, ki ga zunajobravnavni senat pooblasti za opravljanje ogleda. Med glavno obravnavo opravlja ogled sodeči senat.
Predmeti ogleda so:
1) predmeti, namenjeni ali uporabljeni za k.d. – sredstva k.d.,
2) predmeti, na katerih so sledovi k.d.,
3) predmeti, ki so objekt k.d. (npr. ukradena stvar),
4) predmeti, nastali s k.d. (ponarejena listina, denar).
Telesni pregled obdolženca se lahko opravi brez njegove privolitve, če je treba ugotoviti dejstva, pomembna za k.p.
Za telesni pregled drugih oseb je potrebna njihova osebna privolitev, razen če je treba ugotoviti, ali je na njihovem telesu določena sled ali posledica k.d.
Takemu pregledu se ne morejo izogniti niti osebe, ki so oproščene pričevanja.
Pregled in raztelešenje trupla (obdukcija) je posebna vrsta ogleda z izvedencem. Opravi se, ko je v smrtnem primeru podan sum, da je bila smrt povzročena s k.d. ali je smrt v zvezi s storitvijo k.d. oziroma je to očitno.
Če je truplo pokopano, se odredi sodni izkop ali ekshumacija. Izkop in obdukcijo lahko odredi le sodni organ – preiskovalni sodnik.
Omejitve:
Rekonstrukcija se ne sme opravljati tako, da bi se žalila javni red in morala; bilo v nevarnosti življenje ali zdravje ljudi.
Zaslišanje obdolženca (227. ZKP)
Zaslišanje obdolženca je procesno dejanje, s katerim pridemo do izpovedbe obdolženca. V postopku ima dvojno funkcijo:
(1) obdolžencu da priložnost, da se brani – z nasprotnim dokazovanjem ima obdolženec možnost, da se obrani pred dokazi, ki ga bremenijo,
(2) procesnemu organu (preiskovalni sodnik, razpravno sodišče) omogoči, da dobi obdolženčevo izpovedbo kot dokaz (aktivno dokazno sredstvo) – obdolženčeva izpovedba je izredno pomembna kot dokaz, ker obdolženec najbolj natančno ve, ali je storil k.d. ali ne.
Obdolženec se je dolžan odzvati vabilu procesnega organa, da pride na zaslišanje. Ima pravico, da je pred izdajo sodbe zaslišan o navedbah svoje.
V predkazenskem postopku ima policija pravico zahtevati izjavo (obvestilo) od osebe, osumljene storitve k.d. Ta oseba se je dolžna odzvati vabilu policije. V vabilu jo je treba opozoriti na možnost prisilne privedbe. Če osumljena oseba kljub vabilu ne pride, se jo lahko prisilno privede. Izjava, ki jo da osumljena oseba policiji, ni nikakršen dokaz v k.p.. Po pouku + prisotnost zagovornika=> je dokaz. Brez zagovornika , po pouku=> ni dokaz, a ostane v spisu. Po PKP (pred zahtevo za preiskavo) je treba takšno izjavo izločiti. Razpravno sodišče te izjave ne sme uporabiti kot dokaz. (če ni pouka, je sploh ne vidi!).
V predkazenskem postopku zasliši obdolženca preiskovalni sodnik, če:
1) bi bilo z zaslišanjem nevarno odlašati, (166)
2) mu policija privede osumljeno osebo zaradi odreditve pripora. (utemeljen sum!)
Na glavni obravnavi obdolženca zasliši predsednik sodečega senata.
Obdolženec ima pravico, da:
• ne daje izjav,
• se ne zagovarja,
• odkloni odgovore na posamezna vprašanja.
Obdolženec lahko poda lažno izpovedbo, če misli, da je to v korist njegovi obrambi. Lažna izpovedba ne sme biti v škodo soobdolžencev in drugih oseb, ker s tem obdolženec stori k.d. krive ovadbe.
Postopek zaslišanja
Procesni organ: (227/II)
1) obdolženca vpraša po osebnih podatkih,
2) obdolženca pouči, da:
• si ima pravico vzeti zagovornika po lastni izbiri,
• se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja,
• če se zagovarja ni dolžan izpovedati zoper sebe in svoje bližnje/ ni dolžan priznati
• je zagovornik lahko navzoč pri njegovem zaslišanju.
3) obdolžencu pove:
• katerega k.d. je obdolžen,
• katera podlaga za sum je podana zoper njega.
4) obdolženca vpraša, kaj lahko navede v svoj zagovor,
5) obdolžencu pove, da:
• se ni dolžan zagovarjati,
• ni dolžan odgovarjati na vprašanja.
6) če je obdolženec obdolžen k.d. hudodelskega združevanja (“skesanec”), se ga pouči, da se mu mora kazen omiliti, če:
• prepreči izvršitev k.d. hudodelske združbe,
• pravočasno naznani k.d. hudodelske družbe,
• razkrije organizacijo in vodilne člane hudodelske združbe.
7) če obdolženec noče odgovarjati, ga je treba poučiti, da si s tem lahko oteži zbiranje dokazov v svojo obrambo.
Po opravljenih procesnih garancijah:
1) se obdolženec v neoviranem pripovedovanju:
• izjavi o vseh okoliščinah, ki ga obremenjujejo, in
• navede vsa dejstva v korist njegovi obrambi.
2) se obdolžencu po končani izpovedbi postavijo vprašanja, če je potrebno, da:
• se dopolnijo manjkajoča mesta (vrzeli),
• se odpravijo nasprotja in nejasnosti v njegovem pripovedovanju.
Če se obdolženčeve kasnejše izjave razlikujejo od prejšnjih ali če obdolženec prekliče priznanje, se zahteva od njega, naj pove razloge, zakaj različno izpoveduje oz. zakaj preklicuje priznanje.
Če obdolženčeve izjave niso v skladu z izjavami prič in soobdolžencev (glede bistvenih dejstev), se lahko opravi soočenje (konfrontacija). Obdolženca ni možno prisiliti v soočenje.
Obdolženčeva izpovedba se zapiše v zapisnik v obliki pripovedovanja. Vprašanja in odgovori se zapišejo v zapisnik le, če je to potrebno (če tako zahtevajo: stranke, zagovornik, p.s.). Obdolženec lahko sam narekuje svojo izpovedbo v zapisnik.
Zaslišanje brez zagovornika
Obdolženec ima lahko zagovornika ves čas k.p. Zagovornik je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju. Brez zagovornika je možno obdolženca zaslišati le:
1) če se je obdolženec izrecno odpovedal tej pravici in obramba ni obvezna,
2) če zagovornik ni navzoč, čeprav je bil obveščen o zaslišanju in obramba ni obvezna,
3) če si obdolženec za prvo zaslišanje ni zagotovil zagovornika v 24 urah od pouka o pravici do zagovornika in obramba ni obvezna/ če je obvezna obramba, mu ga sodišče postavi po uradni dolžnosti.
Izpovedba, dana v odsotnosti zagovornika, nima dokazne vrednosti, če ni izpolnjen eden izmed teh pogojev. Sodna odločba se nanjo ne more opirati.
Priznanje obdolženca
Priznanje v širšem pomenu je vsako obdolženečevo priznanje resničnosti določenega dejstva, ki ima za obdolženca škodljive posledice.
Pri nas priznanje nima posebne dokazne vrednosti in je zato podvrženo prosti presoji procesnih organov. Kljub priznanju morajo procesni organi zbirati druge dokaze. Priznanje obdolženca v preiskavi ali na glavni obravnavi kljub popolnosti ne odveže sodišča dolžnosti, da izvede druge dokaze. Če je priznanje jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi, se nadaljnji dokazi zbirajo le na predlog strank (v kp, v pkp to ne velja). Vedno obstaja možnost, da je priznanje krivo .
Priznanje se šteje v + obdolžencu, samo če je spremenilo (olajšalo) potek k.p..
Če obdolženec priznanje prekliče, se od njega zahteva, da pove razlog, zakaj ga preklicuje. Verodostojno priznanje ne izgubi svoje dokazne moči zaradi preklica, razen če je preklic verodostojen. Pred preklicem priznanje se procesni organ zaščiti tako, da priznanje z vse-mi podrobnostmi zapiše v zapisniku.
Zaslišanje priče
Priča je fizična oseba, ki ni obdolženec ali izvedenec, za katero se ve ali domneva, da so ji znana dejstva, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku, ter jo pristojni procesni organ povabi, da o teh dejstvih izpove.
Sposobnost biti priča:
ima vsaka fizična oseba, ki je sposobna dati razumno izjavo. Priče so lahko tudi duševno bolne osebe in otroci, če so zmožni dati resnično poročilo o pomembnih dejstvih.
Pri mladoletnikih in duševno bolnih osebah sodišče neposredno presodi, ali so glede na starost in duševno razvitost ter stopnjo duševne obolelosti sposobne razumeti vsebino pouka, ki jim ga da sodišče. V ta namen lahko sodišče zasliši ustreznega strokovnjaka.
Če mladoletnik oz. duševno bolna oseba nista sposobna razumeti pouka, ki jim ga da sodišče, ne smeta biti zaslišana kot priča, razen če to zahteva obdolženec.
Nesposobnost za pričevanje
• absolutna nesposobnost – priča zaradi duševnih ali telesnih nezmožnosti v času zasliševanja ne more govoriti resnice,
• relativna nesposobnost/ nikoli ne smejo biti zaslišani – priče ne morejo biti zaslišane zaradi dolžnosti, ki jim jo nalaga njihov poklic – kot priča ne morejo biti zaslišani:
o oseba, ki bi s svojo izpovedbo prekršila dolžnost varovanja uradne ali vojaške tajnosti, dokler je pristojni organ ne odveže te dolžnosti,
o zagovornik obdolženca o tem, kar mu je obdolženec zaupal kot svojemu zagovorniku, razen če obdolženec to sam zahteva,
o sodnik,
o državni tožilec.
Vendar so oškodovanec, subsidiarni tožilec in zasebni tožilec lahko zaslišani kot priče.
Dolžnost pričevanja
Pričevanje je splošna državljanska dolžnost, ki obsega:
1) dolžnost odzvati se vabilu procesnega organa,
2) dolžnost izpovedati,
3) dolžnost se pustiti soočiti,
4) dolžnost prepoznavati,
5) dolžnost govoriti resnico.
Kršitev teh dolžnosti pripelje do procesnih kazni – denarna kazen ali zapor do 1 meseca.
Kršitev dolžnosti govoriti resnico pripelje do kazenske odgovornosti za k.d. krive izpovedbe.
Privilegirane priče
II.) Določene kategorije oseb so oproščene dolžnosti pričevanja (= privilegirane priče):
1) obdolženčev zakonec ali zunajzakonski partner,
2) obdolženčevi sorodniki v ravni vrsti, v stranski vrsti do 3. kolena, sorodniki po svaštvu do 2. kolena (tast, tašča, zet, snaha),
3) obdolženčev posvojenec ali posvojitelj,
4) verski spovednik, o tem, kaj mu je spovedal obdolženec ali druga oseba.
5) predstavniki poklicnih kategorij (odvetnik, zdravnik, soc. delavec, psiholog, …)
Pričevanje teh oseb je odvisno od njihove volje. Če pričajo, morajo govoriti resnico.
Če osebe, ki so oproščene dolžnosti pričevanja, to pravico uporabijo šele na glavni obravnavi, se njihove izpovedbe iz preiskave lahko uporabijo kot dokaz.
Sodišče, ki vodi postopek, je dolžno takšne osebe poučiti, da jim ni treba pričati na prvem zaslišanju ali ko izve za njihovo razmerje do obdolženca. Če osebe, oproščene dolžnosti pričevanja (237-E):
• tem niso bile poučene,
• se tej pravici niso izrecno odpovedale,
• pouk in izrecna odpoved pravici oproščenosti dolžnosti pričevanja nista zapisana v zapisnik,
• zaslišan, kdor ne bi smel biti,
• zaslišan mladoletnik, ki ni razumel pravice, da ni dolžan pričati
• izpovedba izsiljena
sodišče na tako izpovedbo ne sme opreti svoje odločbe.
Vsaka priča lahko odreče odgovor na posamezno vprašanje, če bi z njim sebe ali svojega bližnjega:
• spravila v hudo sramoto,
• spravila v znatno materialno škodo,
• spravila v kazenski pregon.
Dokazna vrednost pričevanja
V naših k.p. so izpovedbe prič najpogosteje uporabljano dokazno sredstvo, vendar tudi najbolj nezanesljivo.
Izpovedba priče je sestavljena iz 3 sestavin:
1) zaznava,
2) spominjanje – priča si zaznavo ohrani v spominu kot predstavo,
3) reprodukcija – priča spominsko predstavo ustno posreduje zasliševalcem.
Vse sestavine pričevanja so nezanesljive, ker so odvisne od okoliščin.
Dokazna vrednost pričevanja je odvisna od okoliščin:
• subjektivne okoliščine – odvisne so od volje, ali hoče priča govoriti resnico; od osebnih lastnosti/sposobnosti priče,
• objektivne okoliščine – odvisne so od osebnosti priče in objektivnih dejavnikov v času zaznave.
Sodnik mora v sodbi določno navesti, kako presoja verodostojnost prič, ki protislovno izpovedujejo o istem dejstvu. Njegova razlaga, zakaj verjame določeni priči, mora biti logična, jasna in izkustveno sprejemljiva
Pojem izvedenstva
Izpovedba izvedenca je dokazno gradivo v postopku in vir, iz katerega črpa procesni organ svoje znanje o dejstvih. Sodišče potrebuje pomoč izvedenca, ker določenih dejanskih vprašanj v postopku ne more rešiti samo zaradi pomanjkanja potrebnega strokovnega znanja. Izvedenec je po zamisli našega zakona pomočnik sodišča. Dejansko vprašanje ob-dela s strokovnim znanjem, da postane sodišču dostopno in razumljivo.
Izvedenec ali ekspert je oseba, ki s strokovnim znanjem pomaga procesnemu organu pri ugotavljanju pomembnih dejstev, ki se lahko ugotovijo le s pomočjo posebnega strokovne-ga znanja. Izvedenec pojasnjuje le dejanska vprašanja.
Izvedenec ugotavlja dejstva v sedanjosti. Izvedenec je lahko le strokovnjak.
Listina v k.p.
Listina v k.p. pomeni:
1) pisni zapis, ki vsebuje podatke o dejstvih, ki se ugotavljajo v k.p.,
2) pismena izjava ali sporočilo, ki vsebuje podatke o dejstvih, ki se ugotavljajo v k.p.
Listina v kazenskem materialnem pravu (KZ) je vsako pisanje ali predmet, primeren za dokaz, kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja.
Dokazovanje z listino:
Postopek dokazovanja z listino delimo v 4 faze:
1) pridobitev listine (npr. hišna ali osebna preiskava, izročitev, zaseg),
2) ugotovitev pristnosti listine (z ogledom ali izvedencem),
3) uporaba listine kot dokaz (listina se prebere in to zapisniško ugotovi),
4) ocenitev vsebine listine (ocenitev dejstev, ki jih vsebuje listina).
Omejevalni ukrepi na splošno
Omejevalni ukrepi so začasni prisilni ukrepi zoper domnevnega storilca k.d., ki ga omeju-jejo v njegovih pravicah in svoboščinah, še preden je bil obsojen s pravnomočno sodbo.
Sodišče jih lahko uporabi, da bi odpravilo nevarnost, ki jo domnevni storilec predstavlja za izvedbo k.p. ali varnost ljudi (1.-NUJNOST). To nevarnost predstavlja storilec sam, njegova dejavnost ali nje-govo razpolaganje z določenim stvarmi.
Omejevalni ukrepi lahko trajajo najdalj do pravnomočnosti sodbe, vendar se določeni omeje-valni ukrepi po pravnomočnosti sodbe:
• spremenijo v ukrep, ki naj zagotovi učinkovitost kazenske sankcije (varščina preneha šele, ko obsojenec nastopi kazen),
• spremenijo v kazensko sankcijo samo (začasni odvzem vozniškega dovoljenja, začasni odvzem predmetov),
• spremenijo v druge končne odločitve sodišča (začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, začasni odvzem protipravne premoženjske koristi).
Zaradi teh značilnosti imajo omejevalni ukrepi tudi učinke, ki naj zagotavljajo učinkovitost ka-zenskih sankcij in kazenskega pravosodja.
Delitev omejevalnih ukrepov
(1) osebni ali personalni omejevalni ukrepi – prizadevajo neposredno osebnost obdolženca, predvsem njegovo osebno svobodo in svobodo gibanja:
1) prisilni osebni ukrepi:
• pripor,
• hišni pripor,
• obvezno javljanje na policijski postaji,
• varščina,
• obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča.
2) prepovedni osebni ukrepi:
• prepoved bližanja določenemu kraju ali osebi,
• začasni odvzem vozniškega dovoljenja.
(2) stvarni ali realni ukrepi (temeljni poseg je poseg v lastninsko pravico).
Vabilo, kot omejevalni ukrep
je ukrep, ki procesnim organom omogoča pozivanje oseb, ki se morajo pojaviti v k.p., da bi ta lahko normalno tekel. Vabilo ni omejevalni ali prisilni ukrep. Njegova uvrstitev med omeje-valne ukrepe v ZKP je strokovna napaka, ker se omejevalni ukrepi nanašajo le na obdolženca. Poleg obdolženca se vabi tudi priče in izvedence, zagovornika in državnega tožilca – vabi se vse udeležence v postopku. Vabilo je oblika komuniciranja med sodiščem in vabljeno osebo.
Vabilo obdolžencu pošlje sodišče. Obdolženca se povabi z zaprtim pisnim vabilom, ki obsega:
• naslov sodišča,
• ime in priimek obdolženca,
• označbo k.d., katerega je obdolžen,
• kraj, kamor naj pride,
• dan in uro, kdaj naj pride,
• navedbo, da se vabi kot obdolženec,
• opozorilo, da bo prisilno priveden, če ne pride,
• uradni pečat in podpis sodnika, ki vabi.
Pri prvem vabilu je treba obdolženca poučiti, da si lahko vzame zagovornika, ki je lahko nav-zoč pri njegovem zaslišanju (POUK v 1. vabilu na zaslišanje in na prvem zaslišanju!) .
Obdolženec se je dolžan odzvati vsakemu rednemu vabilu ali opravičiti svoj izostanek. Če tega ne stori, tvega, da bo zanj uporabljen pravi omejevalni ukrep. Če se obdolženec ne more od-zvati zaradi težke bolezni ali nepremagljive ovire, se ga zasliši na njegovem nahajališču ali se mu priskrbi prevoz do sodnega poslopja.
Če se izmika vročitvi->privedba. NI mogoče vročiti vabila preko sodne deske!
Sodišče mora obdolženca poučiti o dolžnosti, da mora vsako spremembo naslova ali namen spremeniti prebivališče takoj sporočiti sodišču + opozoriti na posledice.
Privedba
Prisilna privedba je sankcija zoper nediscipliniranega udeleženca v postopku. Ne spada med omejevalne ukrepe, ker se omejevalni ukrepi nanašajo le na domnevnega storilca k.d.
Prisilna privedba je prisilni ukrep, ki se uporabi proti določenim udeležencem v postopku, ki se na vabilo procesnega organa niso odzvali. Privesti je možno obdolženca, pričo ali izvedenca. Ni možno privesti tožilca in zagovornika.
Privedba se naroči z odredbo – se odredi. V teoriji je naročilo privedbe z odredbo zelo sporna, ker odredba ne omogoča pritožbe. S privedbo se namreč vsaj za kratek čas omeji svoboda gibanja privedene osebe ter se tako poseže v njene pravice in svoboščine.
Privedbo lahko odredijo:
• preiskovalni sodnik,
• sodnik posameznik ali sodeči senat,
• policija.
Privedba obdolženca se lahko odredi v 3 primerih:
(1) če je izdan sklep o priporu,
(2) če v redu povabljeni obdolženec ni prišel in svojega izostanka ni opravičil (ni odvzem prostosti; ni pouka (4)),
(3) če obdolžencu ni bilo možno vročiti vabila in je iz okoliščin jasno, da se izmika (ni odvzem prostosti; ni pouka (4)).
Privedba se odredi pisno. Pisna odredba mora obsegati:
• ime in priimek obdolženca, ki naj se privede,
• označba k.d., katerega je obdolžen,
• razlog, zakaj se odreja privedba,
• uradni pečat in podpis sodnika, ki odreja privedbo.
Odredbo za privedbo izvrši policija. Odredbo o privedbi izroči obdolžencu in ga povabi, naj gre z njimi. Če odkloni, se ga privede s silo.
Pri vojaških osebah, policistih in paznikih zaporov se zaprosi njihovo poveljstvo, naj jih pri-vede. (Privedba se odredi prek njihovega poveljstva oz. predstojnika).
