Pravo socialne varnosti Flashcards
Socialna varnost
Socialna varnost je najširši sistem, ki zajema sisteme socialnega zavarovanja ter socialnega varstva, sisteme za primer brezposelnosti ter družinske dajatve. Socialna varnost v širšem smislu je sistem pravic s kurativnimi in preventivnimi cilji za preprečevanje, omilitev in odpravljanje posledic socialnih primerov.
Socialni primeri so primeri, v katerih posameznik začasno ali trajno ne more ustvarjati dohodka:
- brezposelnost
- starost
- invalidnost
- bolezen in poškodba
- materinstvo
- smrt osebe, ki je preživljala družino
Konvencija mednarodne organizacije dela št. 102 o minimalnih normah osebne varnosti opredeljuje pravico do socialne varnosti kot pravico do materialne varnosti. Ta se lahko uresničuje tudi s prejemanjem denarnih prejemkov v primerih, ko oseba ne more ustvarjati polnega zaslužka zaradi bolezni, poškodbe, invalidnosti, starosti ali smrti hranilca družine, pa tudi zaradi drugih primerov izgube ali zmanjšanja dohodkov družine (izguba zaposlitve, rojstvo otroka). Med klasična področja socialne varnosti štejemo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti, družinsko varstvo in socialno varstvo.
Ustava RS
- člen: Slovenija je pravna in socialna država.
Socialna država v vsebinskem smislu pomeni:
– ustvarja pogoje za primerno življenje vseh prebivalcev (človekovo dostojanstvo)
– skrbi za zmanjševanje socialnih razlik
– določa sistem varnosti dohodka za socialne primere
- čl. URS (Pravica do socialne varnosti.)
Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.
(Ta člen določa, da država ne more enostavno ukiniti teh zavarovanj.)
- čl. URS (Pravica do zdravstvenega varstva)
Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev (odločba US št. Up-1303/11-21, U-I-25/14-8 z dne 21. 3. 2014). Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon.
- čl. URS (Pravice invalidov)
Invalidom je v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo.
Otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe imajo pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi.
Izobraževanje in usposabljanje iz prejšnjega odstavka se financira iz javnih sredstev.
Glavna pomanjkljivost teh ustavnih določb je, da ne določajo minimalnega varstva, ki naj bo zagotovljeno vsakomur, ki nima zadostnih sredstev za življenje.
Ustavna pravica do socialne varnosti:
• ima značaj relativne pravice, ker je odvisna od delovanja države – ne more se izvajati neposredno na podlagi Ustave, ampak se uresničuje na podlagi zakona
• se lahko ureja z zakonom
VRSTE PRAVIC OZIROMA UPRAVIČENJ V SISTEMIH SOCIALNE VARNOSTI
Pravice do dajatev, ki imajo naravo dajatev v denarju in dajatev v naravi (storitvene in stvarne dajatve).
1) Dajatve v denarju:
a) imajo naravo kratkoročnih dajatev v obliki denarnega nadomestila plače ali drugega dohodka za čas začasne odsotnosti dela (porodniška, bolniška) – nadomestilo
b) naravo dolgoročnih denarnih dajatev za primer trajnega izpada dohodka (pokojnina)
c) denarni dodatki k osnovnim kratko- oziroma dolgoročnim dajatvam za določena osebna stanja – telesne okvare
d) denarna pomoč določenim kategorijam prebivalstva kot njihov osnovni vir dohodka – osebam brez oziroma z nezadostnimi sredstvi za življenje
1) Dajatve v naravi:
a) stvarne dajatve
V sistemu socialnega varstva: obleke, prehrano, itd.
V sistemu zdravstvenega varstva: zdravila, zdravstveni in ortopedski pripomočki
b) storitvene dajatve
V zdravstvenem varstvu recimo zdravstvene storitve za prevencijo bolezni in poškodb, zdravljenje na ambulantni, bolniški, klinični ravni, zdravstvena rehabilitacija na zdraviliški ravni.
– v pokojninskem in invalidskem zavarovanju: pravica do poklicne rehabilitacije
V sistemu socialne varnosti: pravica do svetovanja in pomoči posameznikom in družinam, pomoč zavodskega varstva za starejše, invalide, otroke.
Sistemi socialnega zavarovanja
Z zakonom so določene:
1) obvezno zavarovane osebe: zaposleni, samozaposleni, kmetje, drugi, ki se ukvarjajo s pridobitno dejavnost kot edinim/ glavnim poklicem. Zavarovanje nastane ex lege z dnem začetka opravljanja dela. Ti imajo status zavarovancev, zavarovani so tudi njihovi družinski člani.
2) Izvajalci (nosilci) sistema socialnega zavarovanja so: samostojne pravne osebe javnega prava – v Slovenji so to javni zavodi.
3) Financiranje sistema: s prispevki zavarovancev in delodajalcev (kontributivni sistem). Poznamo tudi dodatna socialna zavarovanja, s katerimi se dopolnjujejo pravice iz javnih zavarovanj in jih organizirajo lahko delodajalci ali drugi gospodarski subjekti, država jih stimulira z davčnimi olajšavami, plačujejo pa jih zavarovanci. Poznamo tudi prostovoljna zasebna individualna zavarovanja.
4) Namen dajatev: z denarnimi dajatvami se nadomešča izpadli dohodek.
5) Višina denarnih dajatev: praviloma so sorazmerni višini vplačanih prispevkov (višin plač, od katerih so bili obračunani prispevki). Prednost sorazmernosti je, da se posamezniku omogoča kontinuiteto življenjskega standarda. Izjema je pravica do zdravstvenih storitev pri zdravstvenem zavarovanju, kjer imajo vsi pravico do enakega obsega in kvalitete storitev, ne glede na višino prispevkov (standardni paket)
6) Pogoj za nastanek pravic: določena doba zavarovanja (pri zdravstvenem zavarovanju to ni potrebno).
7) Pravna narava pravic: pravice do denarnih dajatev so standardizirane, to pomeni z zakonom natančno določene in zakonsko vezane – ob izpolnjenih pogojih se jih prizna, ne gre za odločanje po prostem preudarku.
8) Sistem pravnega varstva pravic – pravna sredstva: pravice se uveljavlja preko zavodov, kjer ima zavarovanec pravico do pritožbe zoper prvostopno odločbo in potem do sodnega varstva v socialnih sporih.
Socialna kapica
Pri obračunavanju socialnih prispevkov sedaj za vse veljajo enake stopnje, in sicer zaposleni plača 22,1 % od svoje bruto plače za socialno in pokojninsko varstvo, delodajalec pa doda temu še 16,1 % bruto plače. Tisti, ki ima višjo plačo, prispeva v zdravstveno in pokojninsko blagajno enak odstotek kot tisti, ki zasluži manj. V praksi to pomeni, višja, kot je plača, več je treba prispevati v obe blagajni. S socialno kapico pa bi določili zgornjo mejo za obračun socialnih prispevkov. Navedeno pomeni, da bi se tistim, ki imajo višjo plačo, s tem zvišala neto plača, seveda pa bi bili prispevki v obe blagajni bistveno nižji.
Akti EU
Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (prečiščeno besedilo, ULC325, 24.12.2002 in Ur. l. RS št. 27/04, MP 7/04 – PES) zagotavlja svoboden pretok oseb in storitev (EU temelji na svobodnem gibanju kapitala, blaga, oseb in storitev). V 48. členu govori o svobodnem gibanju delavcev znotraj skupnosti, prepoved vsakršne diskriminacije med državljani držav članic glede plačila in drugih delovnih pogojev, 49. člen zagotavlja prosti pretok storitev, med katere sodijo npr. tudi zdravstvene storitve, 51. člen pa pomeni temelj za urejanje pravnega položaja delavcev migrantov na področju socialne varnosti.
Pravilo svobodnega pretoka delovne sile (vprašanje pokojnin, drugih dajatev,…).
Uredba Sveta (EGS) 1612/68 o svobodi gibanja delavcev v ES ureja enako obravnavanje tujih in domačih državljanov pri zaposlovanju.
Uredba (EGS) 1408/71 z dne 14. 6. 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene in člane njihovih družin, ki se gibljejo v okviru skupin in Uredba Sveta (EGS) št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe 1408/71, nadomeščena z uredbo ES št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in Uredba (ES) št. 987/2009 o določitvi podobnih pravil za izvajanje Uredbe 883/2004. Uredba določa pravila koordinacije za vsako dajatev in storitev s področja socialne varnosti, in sicer katero zakonodajo uporabiti, katera zavarovalna ali druga institucija je dolžna migrante vključiti v sistem in jim zagotoviti dajatev oziroma storitev. Praviloma ta pravila ne posegajo v nacionalne zakonodaje, države članice ohranjajo pristojnost svobodnega določanja sistema socialne varnosti, kroga zavarovalnih oseb, pogojev za nastanek pravic, vrst in obsega dajatev.
Namen koordinacijskih pravil je zagotoviti delavcem, da zaradi dela v drugih državah članicah ne bodo v slabšem položaju glede socialne varnosti, da za enako časovno obdobje ne bodo subjekt večjih zakonodaj in da ne bodo izpadli iz sistemov socialne varnosti v državah, kjer so delali.
Koordinacijska pravila določajo:
1) načelo enakosti obravnavanja
2) pravilo izključne uporabe zakonodaje ene same države (za enako časovno obdobje se za delavca migranta uporabi lahko le ena zakonodaja; določajo se kolizijska pravila, in sicer Lex loci laboris je temeljno (po prebivališču delavca pa le v določenih primerih, npr. za obmejne delavce)
3) pravilo seštevanja obdobij za pridobitev, ohranitev in izračun dajatev
4) pravilo izvoza dajatev v drugo državo članico (ohranitev pridobljenih pravic)
Socialni spori
Socialni spori so spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katera so pristojna socialna sodišča.
ZAKON O DELOVNIH IN SOCIALNIH SODIŠČIH – ZDSS-1 (Ur. list RS, št. 2/2004 s spremembami)
- člen ZDSS-1 določa, da je socialno sodišče pristojno za odločanje v naslednjih socialnih sporih:
– na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja
– na področju zdravstvenega zavarovanja
– na področju zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja
– na področju starševskega varstva in družinskih prejemkov
– na področju socialnih prejemkov - člen ZDSS-1, tretja točka: Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je pristojno za odločanje o socialnih sporih za območje Republike Slovenije.
Tretji odstavek 13. člena ZDSS-1 določa, da DSS v Ljubljani odloča o socialnih sporih na sedežu sodišča, naroke pa opravlja tudi na svoji zunanjih oddelkih ali na sedežu ali zunanjih oddelkih drugih delovnih sodišč pod pogojih, ki jih določa 64. člen tega zakona, ki določa, da se narok opravi zunaj sedeža sodišča, če ima zavarovanec stalno oziroma začasno prebivališče na tem območju.
V socialnih sporih sta stranki zavarovanec in zavod, ki je ponavadi tožena stranka, kot tožena pa lahko nastopa tudi Republika Slovenija oziroma Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve oziroma Ministrstvo za kulturo.
Socialno sodišče je pristojno tudi za odločanje tudi o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev, o povrnitvi škode, ki jo je državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil povzročil zavarovancu oziroma upravičencu do socialnega varstva oziroma škode, ki jo je zavarovanec povzročil zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem ali v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva. V teh primerih lahko zavod in tudi Republika Slovenija nastopata kot tožeča stranka.
Procesna predpostavka za sodno varstvo proti upravnim aktom
- člen ZDSS-1 določa, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonitem roku.
Drugi odstavek 63. člena določa, da v primerih iz prejšnjega odstavka socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. (postavlja se vprašanje ustavnosti te določbe v primeru, če drugostopni organ pritožbo zavrže, ker da je bila vložena prepozno. V sodnem postopku je treba ugotoviti, ali je bila res vložena prepozno – torej sodni spor mora biti dopusten).
Posebnosti socialnega spora
– zavarovanca se lahko zasliši tudi v pisni obliki, če se iz upravičenih razlogov ne bi mogel udeležiti naroka (59 ZDSS-1)
– v sporih do in iz invalidskega in zdravstvenega zavarovanja je javnost izključena (60/1 ZDSS-1)
– načelo materialne resnice (sodišče mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka) (61 ZDSS-1)
– sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi dokazov, ki so jih predložile stranke, ne more ugotoviti dejstev, pomembnih za odločitev (62 ZDSS-1)
– sodne takse se ne plačujejo (71 ZDSS-1)
– v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanja in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka (68/1 ZDSS-1)
– če je zavarovanec zaradi očitne pomote v tožbi napačno navedel toženo stranko, lahko spremeni navedbo tožene stranke najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če ni poravnalnega naroka, do sprejema dokaznega sklepa na prvem naroku za glavno obravnavo in se sprememba tožene stranke na šteje za spremembo tožbe (67 ZDSS-1)
– v postopku z izrednimi pravnimi stranki lahko stranka opravlja procesna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je predstavnik sindikata Združenja zavarovancev oziroma delodajalcev, če ga ta zaposli za zastopanja svojih članov in je opravil pravniški državni izpit. Ta določba velja tudi za pooblaščence zavoda, ki so zaposleni pri zavodu
– če so sodišče zahteva od zavarovanca, da mora vlogo popraviti ali dopolniti, ga hkrati pouči, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge in ga opozori na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča ter, če nima pooblaščenca, ga pouči tudi o pravici, pogojih in postopku za pridobitev brezplačne pravne pomoči (66 ZDSS-1)
– dokler ni končan postopek na prvi stopnji, sodišče o začetku postopka tudi po uradni dolžnosti obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Tako ravna sodišče tudi v primeru, če je v spornem pravnem razmerju tretji soudeležen tako, da se odločitev lahko sprejme samo na enak način tudi zanj (ponavadi se obvešča delodajalce o sporih, ki jih sproži njihov zaposleni delavec oziroma se obvesti zavarovanca, če je zoper dokončni upravni akt vložil tožbo delodajalec) (69 ZDSS-1)
– sodelovalna lastnost strank – sodišče lahko stranki, ki ni fizična oseba, naloži, da se mora udeležiti naroka, če je to potrebno, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, sicer je možnost tudi, da se ji naloži denarno kazen in na zahtevo nasprotne stranke, da ji mora povrniti stroške, ki jih je povzročila z neupravičenim izostankom (tu se smiselno uporabljajo določbe ZPP o izreku denarne kazni). (78/1 ZDSS-1)
Socialni spor - rok za vložitev tožbe
Tožba se vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta (gre za prekluzivni rok, in če je tožba vložena po poteku 30 dni, se tožbo zavrže).
Če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh (molk organa!), sme stranka vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Po prejšnjem odstavku sme stranka ravnati tudi, če organ prve stopnje ne izda upravnega akta, zoper katerega ni pritožbe.
Socialni spor - vsebina tožbe in tožbeni razlogi
VSEBINA TOŽBE (73. člen ZDSS-1)
Tožba mora obsegati navedbo upravnega akta, zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloge (ki jih določa Zakon o upravnem sporu) in zahtevek. Tožbi je treba priložiti tudi upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu.
V 2. odst. je določeno, da če v socialnih sporih zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma, če ni poravnalnega naroka, do konca prvega naroka za glavno obravnavo.
TOŽBENI RAZLOGI (74. člen ZDSS-1):
Upravni akt se sme izpodbijati iz razlogov, ki jih določa zakon, ki ureja upravni spor.
27. člen Zakona o upravnem sporu določa:
1) Upravni akt se sme izpodbijati:
1. če v postopku za izdajo upravnega akta zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen;
2. če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka);
3. če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju;
4. iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega.
(2) Ne gre za nepravilno uporabo predpisa, če je pristojni organ odločil po prostem preudarku na podlagi pooblastila, ki ga je imel po predpisih, v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo dano.
(3) Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta.
Stranke vključno s pooblaščenci imajo velikokrat velike probleme pri postavitvi tožbenega zahtevka, zato sodišče mnogokrat odloča v okviru dokončne odločbe.
Revizija
V socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva je dovoljena revizija vedno, razen v sporih o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, pravici do invalidnine za telesno okvaro in pravici do zdraviliškega zdravljenja. Revizija je dovoljena vedno v premoženjskih socialnih sporih, po določbah ZPP. (31 ZDSS-1)
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ (UL RS, št. 72/2006 z vsemi spremembami, zadnji čistopis od 1.2.2015) ureja obvezno zdravstveno zavarovanje – gre za zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela ter zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni.
Zdravstveno zavarovanje je obvezno in prostovoljno. Nosilec obveznega zavarovanja je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Prostovoljno zdravstveno zavarovanje izvajajo zavarovalnice. (12. čl. ZZVZZ)
- OBVEZNO ZAVAROVANJE:
Zavarovane osebe v okviru obveznega zavarovanja so zavarovanci (zaposleni, samozaposleni, brezposelne osebe, ki prejemajo nadomestilo pri zavodu za zaposlovanje denarno nadomestilo, prejemniki pokojnine itd.) in njihovi družinski člani (ožji družinski člani: zakonec, otroci; širši družinski člani: pastorki, vnuki, starši itd.). (14. čl. ZZVZZ)
Obvezno zavarovanje obsega (13. čl. ZZVZZ):
– zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela (prispevke plačujejo zavarovanci in delodajalci (48. čl. ZZVZZ)),
– zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklice bolezni (prispevke plačujejo delodajalec in osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost, kmetje, družbeniki (49. čl. ZZVZZ))
Z obveznim zavarovanjem se zavarovanim osebam zagotavlja v obsegu, ki ga določa zakon (pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja):
- plačilo zdravstvenih storitev (23. člen: plačilo zdravstvenih storitev je zagotovljeno v višini 100%, 90%, 80%, 70%, 60%, 50%)
- nadomestilo plače med zadržanostjo od dela
- UKINJENA PRAVICA je pogrebnina in posmrtnina
- povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev: 39. člen ZZVZZ določa povračilo potnih stroškov, in sicer prevozne stroške ter stroške prehrane in nastanitve med potovanjem in bivanjem v drugem kraju pri uresničevanju pravic do zdravstvenih storitev.
- pravica do zdravljenja v tujini: zavarovana oseba ima pravico do pregleda, preiskave ali zavarovanja v tujini oz. do povračila stroškov teh storitev, če so v RS izčrpane možnosti zdravljenja, s pregledom, preiskavo ali z zdravljenjem v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja (44a. čl. ZZVZZ)
Pravica do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela (bolniška) – gre ta denarno terjatev, ki jo zavarovanec prejme od prvega dne zadržanosti od dela na podlagi mnenja osebnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije zaradi:
– bolezni
– poškodbe ali izolacije
– spremstva oz. nege ožjega družinskega člana (30/1 ZZVZZ: pravica do nadomestila zaradi nege ožjega družinskega člana traja v posameznem primeru največ do 7 delovnih dni, za otroke do 7 let starosti ali starejšega zmerno, težje ali težko duševno in telesno prizadetega otroka pa do 15 delovnih dni)
– drugih upravičenih razlogov (npr. presaditve živega tkiva in organov v korist druge osebe). (29/1. čl. ZZVZZ)
Osnova za nadomestilo je povprečna mesečna plača in nadomestila oz. povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela.
Nadomestilo znaša:
– 100% osnove zaradi poklicne bolezni, poškodbe pri delu, presaditve živega tkiva in organov v korist druge osebe, posledic dajanja krvi ter izolacije, ki jo odredi zdravnik.
– 90% osnove ob zadržanosti od dela zaradi bolezni.
– 80% osnove od zadržanosti od dela zaradi poškodb izven dela, nege družinskega člana in spremstva, ki ga odredi zdravnik.
– Za prvih 90 dni znaša nadomestilo zgolj:
– 90% osnove v primerih iz 1. alineje, razen v primeru zadržanosti od dela zaradi poklicne bolezni in poškodbe pri delu,
– v primeru zadržanosti od dela zaradi bolezni 80% osnove oz.
– 70% osnove v primerih iz 3. alineje prejšnjega odst., razen v primeru zadržanosti od dela zaradi nege družinskega člana (31. člen ZZVZZ).
Zavarovanec, ki na podlagi mnenja osebnega zdravnika oz. zdravniške komisije dela skrajšan delovni čas, ima za čas zadržanosti od dela pravico do nadomestila (33/1 ZZVZZ). Zavarovanec ni upravičen do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, če v tem času opravlja pridobitno dejavnost (35/1 ZZVZZ).
- PROSTOVOLJNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE (61. člen ZZVZZ)
Zakon določa le splošna načela, zanj pa se vsak posameznik odloči po lastni presoji.
Prostovoljna zdravstvena zavarovanja krijejo zavarovancem stroške zdravstvenih in z njimi povezanih storitev, oskrbe z zdravili in medicinskimi pripomočki ter izplačila dogovorjenih denarnih nadomestil v primeru bolezni, poškodbe ali medsebojnega zdravstvenega stanja. Takšna zavarovanja smejo na območju RS izvajati zavarovalnice (premoženjska zavarovanja).
I. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje - ob uresničevanju pravic do zdravstvenih storitev po postopkih in pogojih, kot so predpisani v obveznem zdravstvenem zavarovanju, krije razliko med vrednostjo zdravstvenih storitev, ki jih krije obvezno zdravstveno zavarovanje oz. del razlike, ko se doplačilo nanaša na pravico do zdravil z najvišjo priznano vrednostjo in medicinskih pripomočkov. Dopolnilno zavarovanje predstavlja javni interes RS in se izvaja po načeli medgeneracijske vzajemnosti in vzajemnosti med spoloma med vsemi zavarovanci dopolnilnega zavarovanja (62/1. čl. ZZVZZ).
II. Nadomestno zdravstveno zavarovanje – za tiste osebe, ki po predpisih RS ne morejo biti obvezno zavarovane.
III. Dodatno zdravstveno zavarovanje – krije storitve in oskrbo z zdravili in medicinskimi pripomočki in izplačilo denarnih prejemkov, ki niso sestavni del pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in niti dopolnilno niti nadomestno zavarovanje.
IV. Vzporedno zdravstveno zavarovanje – zavarovanci uveljavljajo po drugačnih postopkih in ob drugih pogojih, kot jih predpisuje obvezno zdravstveno zavarovanje.
Zavarovalec je v prostovoljnih zdravstvenih zavarovanjih fizična ali pravna oseba, ki z zavarovalnico sklene zavarovalno pogodbo. Zavarovanec je fizična oseba, katere interes je zavarovan. Za opravljanje poslov prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj se uporabljajo določbe ZOZP. Za razmerja iz pogodb prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj se subsidiarno uporabljajo določbe OZ.
Natančnejši obseg zdravstvenih storitev določajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (26. člen ZZVZZ).
(135. člen Pravil: Ustavno sodišče je z odločbo Up-1303/11-21, U-I-25/2014 z dne 21.3.2014 odločilo, da je 1. odst. 135. člena Pravil OZZ v neskladju z Ustavo. Navedeni člen Pravil je namreč podrobno odločal, kdaj ima zavarovana oseba pravico do zdravljenja v tujini. Ker je v 51. členu Ustave določeno, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon in ker v 135. členu ni šlo za natančnejšo opredelitev pogojev glede strokovnih in medicinskih vprašanj, temveč je pomenila določitev načina uresničevanja človekove pravice, je bila ta določitev v Pravilih neustavna.)
Ta ureditev je veljala do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ-M (Ur. list RS, št. 91/13) s katerim je zakonodajalec implementiral direktivo 2011/24/EU evropskega parlamenta in sveta z dne 9.3.2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (UL 88, 4.4.2011). V členih od 44. a do 44. e zakona so opredeljeni pogoji za uveljavljanje pravice do zdravstvenih storitev v tujini in postopek za uveljavljanje navedene pravice.
Pravice iz zdravstvenega zavarovanja lahko uveljavi oseba, ki ji je priznana lastnost zavarovane osebe. Lastnost zavarovane osebe se dokazuje s kartico zdravstvenega zavarovanja, ki je javna listina in jo izda Zavod za zdravstveno zavarovanje RS (78. čl. ZZVZZ).
- člen ZZVZZ – pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja ima zavarovana oseba pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda. Osebni zdravnik skrbi za zdravje zavarovane osebe in je pooblaščen, da jo napoti na zdravniško komisijo, k specialistu in v bolnišnico, predpiše na račun zavoda zdravila na recept in vodi ter izbira zdravstveno dokumentacijo o zavarovani osebi. Izbrani osebni zdravnik je pooblaščen (razen ginekologa in osebnega zdravnika) za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela do 30 dni.
- člen ZZVZZ – V postopkih za uveljavitev pravi iz zdravstvenega zavarovanja odločajo zdravniki, ki jih imenuje upravni odbor zavoda. Pristojnosti imenovanega zdravnika so ugotavljanje nezmožnost za delo nad 30 dni, napotitev na zdraviliško zdravljenje, presoja upravičenost odločitve osebnega zdravnika o nezmožnosti do 30 dni na zahtevo zavarovanca ali delodajalca.
- člen ZZVZZ – pristojnosti zdravstvene komisije (odloča o upravičenosti zahteve po medicinsko-tehničnih pripomočkih, itd.).
Zavarovanec ali delodajalec se lahko na odločbo imenovanega zdravnika pritožita zdravstveni komisiji v roku 5 delovnih dni od vročitve odločbe imenovanega zdravnika, o pritožbi odloči zdravstvena komisija v roku 8 dni po prejemu pritožbe.
Tako imenovani zdravnik kot zdravstvena komisija v postopku odločanja postopata po določilih ZUP.
Pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-2 (Ur. list RS, št. 96/2012) je v Sloveniji celovito in v enotnem pravnem aktu urejen:
- OBVEZNO ZAVAROVANJE
sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja,
- POKLICNO ZAVAROVANJE
sistem obveznega dodatnega (poklicnega) zavarovanja in
- PROSTOVOLJNO DODATNO
sistem prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja (1/1. čl. ZPIZ-2).
ZAVAROVALNA DOBA (130. čl. ZPIZ-2): obdobje, ko je bil zavarovanec vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki.
POSEBNA DOBA: obdobja, ki se v skladu z zakonom štejejo v pokojninsko dobo ne glede na plačilo prispevkov (npr. čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, če v tem času mati ali oče ni bil zavarovan(a) na drugi podlagi, če je bilo otrokovo stalno prebivališče v RS). (134. čl. ZPIZ-2)
POKOJNINSKA DOBA (129. čl. ZPIZ-2): zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine. Pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja, obsega:
- čas, prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo,
- čas, ki se zavarovancu šteje v pokojninsko dobo brez plačila prispevkov,
- čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve ZPIZ-2,
- čas, vštet v pokojninsko dobo na podlagi pravnomočne odločbe po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnih do 31.12.2012,
- čas, dopolnjen do 31.12.1999, ki se je po ZPIZ-1 všteval državljanu RS v pokojninsko dobo, razen če ni z ZPIZ-2 ali mednarodno pogodbo določeno drugače.
Sistemsko pokojninsko in invalidsko zavarovanje predstavlja:
- prvi, osnovni steber pokojninskega zavarovanja, ki zajema obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi medgeneracijske solidarnosti (obsega obvezno in prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje ter pravice in obveznosti iz obveznega zavarovanja za primer starosti in smrti, določene na podlagi dela, prispevkov, ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti),
- drugi steber predstavlja kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje, tj. obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki obsega obvezno vključitev v poklicno zavarovanje ter pravice in obveznosti iz zavarovanja za primer starosti in smrti, določene na podlagi vplačil v to obliko zavarovanja, in
- tretji steber individualno dodatno pokojninsko zavarovanje, tj. prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki obsega vključitev v kolektivno in individualno dodatno zavarovanje ter pravice in obveznosti iz zavarovanja za primer starosti in smrti, določene na podlagi vplačil za to obliko zavarovanja. (2. čl. ZPIZ-2)
V sam okvir pokojninskega sistema spada še poklicno zavarovanje, ki je namenjeno izključno delavcem, ki opravljajo težka in zdravju škodljiva dela ter dela, ki jih po določeni starosti ni mogoče več opravljati. Gre za zavarovanje, s katerim se je v letu 2001 nadomestilo zavarovalno dobo s povečanjem – beneficirano delovno dobo.
Obvezno zavarovanje po ZPIZ
- člen ZPIZ-2 določa, da se z obveznim zavarovanjem zagotavljajo:
- pravice do pokojnine,
- pravice na podlagi invalidnosti,
- pravica do letnega dodatka in
- pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.
S poklicnim zavarovanjem se zagotavlja pravica do poklicne pokojnine, z dodatnim zavarovanjem pa pravica do dodatne starostne pokojnine ter pravica do predčasne dodatne pokojnine v obliki pokojninske rente.
PRAVICE IZ OBVEZNEGA ZAVAROVANJA SO NEODTUJLJIVE OSEBNE PRAVICE, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalca pravice. Pravic iz obveznega zavarovanja tudi ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa ta zakon (3. odst. 4. člena ZPIZ-2).
(ZUJF in odločba Ustavnega sodišča U-I-186/2012 z dne 14.3.2013 – Ur. list RS, št. 25/13)
Obvezno zavarovanje financirajo:
- zavarovanci,
- delodajalci in
- RS.
Poklicno zavarovanje financirajo delodajalci.
Dodatno zavarovanje financirajo člani in delodajalci. (8. čl. ZPIZ-2)
Dohodki obveznega zavarovanja so prispevki:
- zavarovancev in delodajalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje,
- delodajalcev za zavarovalno dobo za povečanje za zavarovance, pri katerih se je upoštevalo znižanje starostne meje po prejšnjih predpisih,
- za posebne primere zavarovanja,
- za dokup pokojninske dobe. (141/1. čl. ZPIZ-2)
Nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja je zavod, ki ima status javnega zavoda. (9. čl. ZPIZ-2)
Nosilec poklicnega zavarovanja je sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja.
Nosilci dodatnega zavarovanja so pokojninski skladi. (10. čl. ZPIZ-2)
Obvezno se zavarujejo fizične osebe, ki izpolnjujejo pogoje za zavarovanje po ZPIZ-2. Če oseba hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več zavarovalnih podlagah, se obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v ZPIZ-2 navedena pred drugimi. (13. čl. ZPIZ-2)
Zavarovalne podlage za obvezno zavarovanje so:
- delavci v DR,
- samozaposlene osebe,
- osebe, ki so družbeniki oz. delničarji,
- kmetje (17. čl. ZPIZ-2, PDI!!!):
če imajo zdravstveno sposobnost za opravljanje kmetijske dejavnosti, ki jo ugotavlja služba medicine dela,
če se ne šolajo in niso uživalci predčasne starostne, vdovske ali invalidske pokojnine,
če ob vložitvi prijave v zavarovanje dohodek kmetije iz kmetijske dejavnosti na zavarovanega člana dosega najmanj znesek, ki je primerljiv z zneskom 60 % povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec in ga določi minister pristojen za kmetijstvo.
Kot dohodek iz kmetijske dejavnosti se šteje dohodek, urejen po predpisih, ki urejajo dohodnino, in sicer kot seštevek dohodka osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, dohodka druge kmetijske dejavnosti in dohodka dopolnilne dejavnosti na kmetiji.
Osebe se zavarujejo za polni zavarovalni čas, če ni z zakonom določeno drugače.
- drugo pravno razmerje in
- podlage v drugih predpisih (npr. v času prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti, v času materinskega dopusta in starševskega dopusta, ipd.)
Pravice do pokojnine (26. čl. ZPIZ-2):
– starostna pokojnina: je pokojninski prejemek brez odbitkov, ki pripada zavarovancu ob dopolnitvi predpisane starosti in pokojninske dobe, če izpolnjuje pogoje v skladu z ZPIZ-2
– predčasna pokojnina: je pokojninski prejemek, ki pripada zavarovancu ob dopolnitvi določene starosti in pokojninske dobe, če izpolnjuje pogoje v skladu z ZPIZ-2 in nima pravice do starostne pokojnine
– invalidska pokojnina: je pokojninski prejemek, ki pripada zavarovancu ob nastanku invalidnosti, če izpolnjuje pogoje v skladu z ZPIZ-2
– družinska pokojnina: pokojninski prejemek, ki pripada družinskim članom umrlega upokojenca ali zavarovanca, ki je dopolnil določeno pokojninsko dobo, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ZPIZ-2
– vdovska pokojnina: je pokojninski prejemek, ki pripada preživeli zakonski partnerju po umrlem zavarovancu ali uživalcu pokojnine, ob izpolnjevanju določenih pogojev po razvezanemu zakoncu, partnerju v zunajzakonski skupnosti ali partnerju v registrirani istospolni partnerski skupnosti, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ZPIZ-2
– delna pokojnina: del starostne ali predčasne pokojnine, ki se izplačuje zavarovancu, ki ostane v zavarovanju, v višini sorazmerja s skrajšanjem ur opravljanja dela
– dodatek za pomoč in postrežbo: je denarni prejemek, ki ga upravičenec pridobi v primeru, ko ne more samostojno opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb.
– letni dodatek.
Če primerjamo ZPIZ-2 z ZPIZ-1 ugotovimo, da je ZPIZ-2 uvedel še pravico do predčasne pokojnine, ki je ZPIZ-1 ni poznal, ukinil pa je invalidnino, varstveni dodatek, odpravnino ter oskrbnino.
ZPIZ-2 ne ureja več zavarovanja za telesne okvare in s tem pravice do izplačevanja invalidnine, razen iz naslova poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem primeru pa se ureditev prenaša v nove predpise, vendar pa se do uveljavitve predpisa s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, še vedno uporablja ZPIZ-1 po prehodni določbi 403. člena ZPIZ-2.
Za pridobitev pravice do STAROSTNE POKOJNINE je po ZPIZ-2 določen vstopni pogoj 60 let starosti za oba spola in 40 let pokojninske dobe brez dokupa in drugi pogoj 65 let starosti za oba spola in najmanj 15 let zavarovalne dobe (27. člen ZPIZ-2). 29. člen pa določa novo pravico, to je pogoj do PREDČASNE POKOJNINE, kjer je pogoj 60 let starosti za oba spola ter 40 let pokojninske dobe.
Zavarovanec ali uživalec pokojnine lahko za izpolnitev pogojev in za ugodnejšo odmero pokojnine dokupi 5 let zavarovalne dobe (136. čl. ZPIZ-2).
Razlika med pokojninsko dobo in pokojninsko dobo brez dokupa je v tem, da je v pokojninsko dobo vključena zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek odmere le-te, v pokojninsko dobo brez dokupa pa se šteje obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko invalidsko zavarovanje, obdobja opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. V to obdobje se tudi ne šteje čas skrbi za otroke v prvem letu njegove starosti, kot je to določal ZPIZ-1. Pomembno pri predčasni pokojnini je tudi to, da v primeru upokojitve pri 60 letih starosti, 40 letih pokojninske dobe se za vsak mesec manjkajoče starosti do dopolnitve 65 let trajno zmanjša za 0,3% (trajni malus) (38/1. čl. ZPIZ-2).
Starostna meja se pa lahko zniža zaradi otrok, in sicer samo ženskam v primeru, če ima 40 let pokojninske dobe, zaradi dela pred 18 letom starosti ter zaradi obdobja služenja vojaškega roka. (28/1. čl. ZPIZ-2) V pokojninsko osnovo se šteje katerokoli zaporedno 24 letno povprečje osnov po 1.1.1970 (30/2). Odmerni odstotek za 40 let pokojninske dobe znaša 57,25% oz. bruto odstotek znaša 78,21% za moškega oz. 60,25% za žensko oz. 82,31 v bruto znesku (37. čl.).
Delna pokojnina
Osebe, ki so v delovnem razmerju, samozaposlene in družbeniki, ki so poslovodne osebe ter kmetje in so izpolnili pogoje za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine lahko pridobijo pravico do delne pokojnine, če ostanejo v obveznem zavarovanju v obsegu, ki ustreza sorazmernemu delu polnega delovnega oz. zavarovalnega časa, vendar najmanj 4 ure dnevno ali 20 ur tedensko.
Po prenehanju uživanja delne pokojnine lahko zavarovanec zahteva:
- izplačilo usklajenega zneska predčasne ali starostne pokojnine, ugotovljene ob odmeri delne pokojnine ali
- odstotno povečanje predčasne ali starostne pokojnine ugotovljene ob odmeri delne pokojnine, glede na dejansko dopolnjeno pokojninsko dobo v času prejemanja delne pokojnine in starost na dan uveljavitve odstotnega povečanja ali
- ponovno odmero starostne pokojnine, ob upoštevanju osnov, od katerih so plačani prispevki, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo in starost ob prenehanju uživanja delne pokojnine. (40. čl. ZPIZ-2)
Razlika med delno pokojnino in delno invalidsko pokojnino (PDI)? Delno pokojnino se pridobi ob delni upokojitvi, delno invalidsko pokojnino pa pridobi invalid, ki dela s krajšim delovnim časom.
Invalidska pokojnina
Pravico do invalidske pokojnine pridobi:
– zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije,
– zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let (po ZPIZ-1 50 let);
– zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno, brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (gre za novost v zakonu, ki je ZPIZ-1 ni poznal) ter
– zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti (141. člen ZPIZ-2). (41. čl. ZPIZ-2)
- člen ZPIZ-2 pa določa, da pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ne glede na pokojninsko dobo, v primeru poškodbe izven dela ali bolezni pa pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti.
Družinska in vdovska pokojnina
ZPIZ-2 v 26. členu določa tri možne vrste pravic za primer smrti zavarovanca ali uživalca pravic in sicer vdovsko pokojnino, del vdovske pokojnine in družinsko pokojnino. Vdovska in družinska pokojnina zagotavljata določenim družinskim članom umrlega omejeno obdobje, lahko tudi pa trajno do njihove smrti, določeno materialno in socialno varnost, katera je lahko zaradi smrti zavarovanca oz. uživalca pravic zmanjšana oz. ogrožena.
Vdovec, ki ima poleg pravice do vdovske pokojnine tudi pravico do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, lahko uživa pokojnino, ki si jo sam zbere. Ne glede nato se lahko vdovcu, če je to ugodneje, poleg predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, izplačuje tudi del zneska pripadajoče vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu oz. uživalcu pravic. (61. čl. ZPIZ-2) Pomeni zakonsko določen kompromis po dedovanju pravice umrlega na podlagi plačanih prispevkov, ki zaradi smrti ni bila uveljavljena ali pa je bila, vendar v manjšem obsegu. 52. člen ZPIZ-2 določa pogoje na strani umrlega zavarovanca oz. uživalca pravic. Vdova oz. vdovec lahko uveljavi pravico do vdovske pokojnine, če je do smrti pokojnega zavarovanca dopolnil 58 let starosti, če je bil do njegove smrti popolnoma nezmožen za delo ali je to postal v enem letu po smrti, če mu je po njegovi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem, vdova oz. vdovec pa ima do njih dolžnost preživljanja. V primeru, če vdovec do pokojnikove smrti ni dopolnil 58 let starosti, dopolnil pa je 53 let, pridobi to pravico, ko dopolni 58 let starosti. (53. čl. ZPIZ-2)
Krog oseb, upravičenih do vdovske pokojnine, določenih z ZPIZ-2 je širši, kot jih je določal ZPIZ-1 in sicer ob izpolnjevanju pogojev pripada ta pravica, poleg preživelega zakonskega partnerja tudi razvezanemu zakoncu, če je bil upravičen do preživnine, partnerju v zunajzakonski skupnosti in po novem tudi partnerju v registrirani istospolni skupnosti. (54. čl.) Vendar pa so pogoji za pridobitev te pravice strožji kot so bili v ZPIZ-1, saj je vstopna starost 58 let starosti, vendar pa po 5. odst. 53. člena velja prehodno obdobje od leta 2021, ko se starost postopoma viša.
Družinska pokojnina
Pravico do družinske pokojnine pridobijo otroci, pastorki, vnuki in drugi otroci brez staršev, ki jih je zavarovanec preživljal ter starši, ki jih je bil umrli zavarovanec oz. uživalec pravice do svoje smrti dolžan preživljati, v skladu s predpisi, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja (55/1. čl.). Glede na določila v ZPIZ-1 se je vrsta možnih upravičencev do družinske pokojnine zmanjšala in sicer so izpadli posvojenci, mačeha oz. očim, posvojitelj ter bratje in sestre umrlega. Ostalo je enako določilo, da ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15 leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26 leta starosti. Otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo do starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine ali do konca šolanja, ima pravico do družinske pokojnine, dokler traja takšna nezmožnost. Otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine ali po končanem šolanju, pridobi pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oz. uživalec pravic po ZPIZ-2 preživljal do svoje smrti. (57. čl. ZPIZ-2)
UVELJAVLJANJE PRAVIC IZ ZAVAROVANJA
Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se začne na zahtevo zavarovanca, postopek za uveljavljanje pravice do vdovske ali družinske pokojnine pa na zahtevo vdove oz. družinskega člana ali zakonitega zastopnika. Postopek je uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice.
Postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika. Postopek je uveden, ko zavod prejme zahtevo s popolno delovno dokumentacijo zavarovanca ter medicinsko dokumentacijo o njegovem zdravstvenem stanju in o njegovi delovni zmožnosti. (178. čl. ZPIZ-2)
Dodatno zavarovanje
Dodatno zavarovanje predstavlja zbiranje denarnih sredstev na osebnih računih varčevalcev in zavarovancev, vključenih v to obliko zavarovanja, z namenom, da se jim ob dopolniti določene starosti ali v drugih primerih določenih s pokojninskim načrtom, zagotovi pravica do dodatne pokojnine ali druge pravice, določene v ZPIZ-2. Gre za namensko varčevanje na osebnih varčevalnih računih z namenom zagotovitve dodatnih prihodkov po upokojitvi v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
Kolektivno dodatno zavarovanje je zavarovanje, v katerega se vključijo posamezniki delodajalca, ki delno ali v celoti financira pokojninski načrt v breme lastnikov sredstev.
Individualno dodatno zavarovanje je zavarovanje, v katerega se lahko vključi samostojno vsak posameznik, vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, ki v celoti z lastnimi sredstvi financira vplačila premije. (214. čl. ZPIZ-2)
PRAVICE IZ DODATNEGA ZAVAROVANJA
Pravica do dodatne pokojnine
Član dodatnega zavarovanja pridobi pravico do dodatne pokojnine, ko je uveljavil pravico do predčasne ali starostne pokojnine v skladu z ZPIZ-2. Član dodatnega zavarovanja pridobi pravico do dodatne pokojnine, ko je uveljavil pravico do invalidske pokojnine ali pravico do vdovske pokojnine v skladu s predpisi, ki urejajo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma, ko je uveljavil pravico do poklicne pokojnine po tem zakonu. (219. čl. ZPIZ-2)
Dodatna pokojnina se izplačuje v obliki doživljenjske pokojninske rente, ki jo lahko izplačuje zavarovalnica in pokojninska družba. Upravljavec v imenu in za račun člana sklene zavarovanje po pokojninskem načrtu za izplačevanje pokojninskih rent, po katerem član pridobi pravico do doživljenjske pokojninske rente v višini, ki se po aktuarskih načelih izračuna tako, kot če bi bilo v enkratnem znesku vplačano čisto vplačilo v višini odkupne vrednosti. Član sklada ima pravico samostojno izbrati izplačevalca pokojninske rente, pri katerem upravljavec sklene zavarovanje iz prejšnjega odstavka. V primeru, da ima član sredstva pri različnih upravljavcih pokojninskih skladov, na njegovo zahtevo prenese odkupna vrednost sredstev v sklad, namenjen izplačevanju pokojninske rente, ki ga član sam izbere.
Pravica do predčasne dodatne pokojnine
Član pridobi pravico do predčasne dodatne pokojnine pred uveljavitvijo pravice do predčasne ali starostne pokojnine v skladu z ZPIZ-2, če:
• je dopolnil 53 let starosti in
• ni več vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje. (220. čl. ZPIZ-2)
Pravica do izplačila odkupne vrednosti v enkratnem znesku
Član kolektivnega zavarovanja lahko v primeru izstopa iz zavarovanja od upravljavca zahteva izplačilo odkupne vrednosti premoženja z njegovega osebnega računa v enkratnem znesku:
• če je že uveljavil pravico do pokojnine iz obveznega zavarovanja in
• če sredstva na njegovem osebnem računu kolektivnega zavarovanja ne presegajo 5.000 EUR.
Član individualnega zavarovanja lahko v primeru izstopa iz zavarovanja kadarkoli zahteva izplačilo odkupne vrednosti premoženja z njegovega osebnega računa v enkratnem znesku. (221. čl. ZPIZ-2)
Vzpostavitev dodatnega zavarovanja
Dodatno zavarovanje se vzpostavi na podlagi odobrenega pokojninskega načrta. Pokojninski načrt določa pogoje za pridobitev pravic iz dodatnega zavarovanja, vrsto in obseg teh pravic ter postopek za njihovo uveljavitev. Pokojninski načrt se izvaja na podlagi upravljanja pokojninskih skladov, ustanovljenih po tem zakonu. (222. čl. ZPIZ-2)
Pokojninski skladi in upravljavci pokojninskih skladov dodatnega zavarovanja
Sredstva iz naslova dodatnega zavarovanja se zbirajo in upravljajo v pokojninskem skladu, oblikovanem po ZPIZ-2. Pokojninski sklad se lahko oblikuje kot:
• vzajemni pokojninski sklad;
• krovni pokojninski sklad ali
• kritni sklad. (216. čl. ZPIZ-2)
Poklicno zavarovanje
ZPIZ-2 je dosedanjo obvezno pokojninsko zavarovanje preimenoval v poklicno zavarovanje.
S poklicnim zavarovanjem se nadgrajuje obstoječe zavarovanje, ki je namenjeno posebni kategoriji zavarovancev.
- člen ZPIZ-2 določa, da je poklicno zavarovanje po tem zakonu zbiranje prispevkov delodajalcev na osebnih računih zavarovancev, na podlagi katerih zavarovanci, vključeni v to obliko zavarovanja, pridobijo pravico do poklicne pokojnine ter druge pravice, določene s tem zakonom.
Poklicno zavarovanje se izvaja v okviru Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (SODPZ), ki ga upravlja Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d., Ljubljana. Poklicno zavarovanje se izvaja na podlagi Pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja in Pokojninskega načrta za izplačevanje poklicnih pokojnin.
Poklicno zavarovanje tako v svojem namenu nadomešča staro zavarovalno dobo, ki se šteje s povečanjem in ki je bila ukinjena leta 2001 z ustanovitvijo sklada obveznega dodatnega zavarovanja. Kot zavarovalna doba, ki se šteje s povečanjem – benificirana delovna doba, je tudi ta oblika zavarovanja namenjena posameznikom, ki opravljajo težka in zdravju škodljiva dela, ki jih po določeni starosti ni več mogoče opravljati (199/1. čl. ZPIZ-2). Glavni namen te oblike zavarovanja je, da se posameznikom zagotovi pravica do poklicne pokojnine, ki predstavlja neke vrste premostitven dohodek v času, ko posameznik zapusti trg dela pa vse do izpolnitve pogoja za starostno oz. predčasno pokojnino. Zavarovanci, ki je vključen v poklicno zavarovanje, se k dejanski zavarovalni dobi za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do predčasne pokojnine ali starostne pokojnine iz obveznega zavarovanja, doda ¼ obdobja, v katerem je bila vključen v poklicno zavarovanje (ti. dodana doba) (204. čl. ZPIZ-2) Poklicna pokojnina se izplačuje upravičencu v mesečnih zneskih do pridobitve poklicne pokojnine do izpolnitve pogojev za pridobitev predčasne pokojnine ali starostne pokojnine v obveznem zavarovanju, glede na odločitev upravičenca (203. čl. ZPIZ-2). Zavarovanec pridobi pravico do poklicne pokojnine:
- ko v skladu z ZPIZ-2 njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo znaša 42 let in 6 mesecev in
- če sredstva, zbrana na njegovem osebnem računu, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine (204/1. čl. ZPIZ-2).
Zavezanci za obračun in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje so delodajalci in zavarovanci, ki opravljajo pridobitno ali drugo samostojno dejavnost. Prispevki za poklicno zavarovanje imajo enak davčni status kot prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. (200. čl. ZPIZ-2)
Kam se lahko pritožiš, če se ne strinjaš z odločbo ZPIZa glede ocene invalidnosti (PDI)
O pravicah iz zavarovanja odločajo:
- na prvi stopnji - območna enota zavoda;
- na drugi stopnji - drugostopenjski organ zavoda. (172. čl. ZPIZ-2)
Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima zavarovanec pravico do pritožbe. V postopku za uveljavljanje pravic na podlagi invalidnosti ima pravico do pritožbe tudi delodajalec. (170. čl. ZPIZ-2)
Sodno varstvo pravic po tem zakonu lahko zavarovanec uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Sodno varstvo lahko uveljavlja tudi delodajalec, če je z dokončno odločbo zavoda odločeno o pravici zavarovanca na podlagi invalidnosti. (171. čl. ZPIZ-2)
Pravice iz invalidskega zavarovanja
Invalidnost je podana, če zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z ZPIZ-2, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v kategorije, in sicer:
- I. kategorija: če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti
- II. kategorija: če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več
- III. kategorija: če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oz. če je zavarovančeva delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela (63/2. čl.)
Zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnost II. in III. kategorije, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 65 let starosti in je vključen v obvezno zavarovanje ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo ali ni vključen v obvezno zavarovanje, če izpolnjuje pogoje zavarovalne oz. pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. (69. čl. ZPIZ-2)
Na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih z ZPIZ-2 (126/1 ZPIZ-2).
Poklicna rehabilitacija
Poklicna rehabilitacija je celostni proces, v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo, tako da se lahko ustrezno zaposli in ponovno vključi v delovno okolje oz. se usposobi za opravljanje istega poklica ali dela, tako da se mu prilagodi delovno mesto z ustreznimi tehničnimi pripomočki (70. člen ZPIZ-2).
Pogoji za pridobitev pravice do poklicne rehabilitacije so, da je pri zavarovancu prišlo do II. kategorije invalidnosti in da še ni dopolnil 55 let oz. 50. let starosti in da še ima preostalo delovno zmožnost, da se lahko usposobi za drugo delo. (72. čl. ZPIZ-2)
Pravica do nastanitve
Če je glede na oddaljenost zavarovančevega bivališča od šole, organizacije za usposabljanje in zaposlovanje invalidnih oseb ali od delodajalca, kjer je na poklicni rehabilitaciji, nujno potrebna vožnja z prevoznimi sredstvi, zavarovanec pa se glede na stanje invalidnosti ne more voziti z javnimi prevoznimi sredstvi in mu tudi ni preskrbljen poseben prevoz, ima pravico do nastanitve na stroške zavoda, ki jih določi zavod.
Nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije
- člen določa, da ima zavarovanec, ki je na poklicni rehabilitaciji za čas le-te pravico do nadomestila, ki je pa odmerjena v različni višini, glede na to, na kakšen način se poklicna rehabilitacija izvaja.
Pravica do premestitve
Pravico do premestitve pridobi zavarovanec po končani poklicni rehabilitaciji, s preostalo delovno zmožnostjo, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije invalidnosti po dopolnjenem 55 letu starosti oz. s III. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. (81. čl. ZPIZ-2)
Pravica do dela s krajšim časom
Pridobi jo zavarovanec, pri katerem je nastala:
- III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom,
- II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55 letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela ali za drugo delo vsaj s krajšim delovnim časom od polnega oz.
- na drugem delu pridobi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zavarovanec po končani poklicni rehabilitaciji. (82. čl. ZPIZ-2)
Začasno nadomestilo
Zavarovanec, ki ima po zaključku poklicne rehabilitacije pravico do premestitve ali pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno, ima do začetka dela na drugem delu s polnim ali s krajšim delovnim časom pravico do začasnega nadomestila. (84/1. čl. ZPIZ-2)
Pravica do nadomestila za invalidnost
Pravica do nadomestila za invalidnost je pravica do denarnega nadomestila, ki je povezana s kategorijo invalidnosti in delovno-pravnim statusom delovnega invalida v povezavi s pravico do premestitve. Nadomestilo se odmeri v različni višini invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala ob nastanku invalidnosti glede na situacijo in sicer ali je bil ob nastanku invalidnosti zaposlen ali ne, oz. mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje ali krivde oz. je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi oz. se je zaposlil na drugem delovnem mestu.
Pravica do delnega nadomestila za invalide ZPIZ
ZPIZ-1 je poznal pravico do delne invalidske pokojnine, katero je ZPIZ-2 preimenoval v delno nadomestilo in sicer iz razloga, ker se je ta pravica v praksi zamenjevala in izenačevale z drugimi pravicami do pokojnine, po svoji naravi pa je to nadomestilo. Pravica do delnega nadomestila je pravica do denarnega prejemka za zavarovance s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oz. 20 ur tedensko (86/1. čl. ZPIZ-2).
Kdaj pridobi invalid pravico do delne invalidske pokojnine – sedaj delno nadomestilo (PDI)? z dnem, ko nastopi delo s skrajšanim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti (122/1 ZPIZ-2).
Kakšne pravice ima po ZPIZ-2 invalid III. kategorije (PDI)?
- praviloma ne sme biti star 65 let ali več (69. čl. ZPIZ-2)
- pravica do premestitve (81. člen ZPIZ-2)
- pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko (82. čl. ZPIZ-2)
- pravica do nadomestila za invalidnost (85. člen ZPIZ-2)
- pravica do delnega nadomestila (86. člen ZPIZ-2)
Letnik dodatek - ZPIZ
Ta pravica je bila uvedena v sistem že v letu 1966 in se je drugače imenovala, v glavnem smo govorili o dodatku za rekreacijo. Namen te pravice ni bil nikoli definiran, namenjen je bil pospeševanju rekreacije upokojencev, z leti pa je pravica pridobila značaj socialno-varstvene pravice. Izplačilo letnega dodatka je bilo in je odvisno od višine pokojnine ali drugega prejemka, ki upravičencu zagotavlja pravico do tega.
Letni dodatek ni samostojna pravica, marveč je njegovo izplačilo vezano na obstoj določene pravice in iz nje izvirajočega prejemka iz obveznega zavarovanja. To sta pokojnina ali določeno nadomestilo iz invalidskega zavarovanja, ki se mora upravičencu tudi izplačevati. 95. člen ZPIZ-1 določa dve možni višini letnega dodatka, ki sta vezani na določeno odstotno razmerje do najnižje pokojninske osnove, medtem ko sta bili v ureditvi v ZPIZ-1 vezani na vsakokratno višino osnove za odmero dodatnih pravic.
Krog možnih upravičencev do letnega dodatka je prilagojen uživalcem pravic in na njih temelječih prejemkih, določenih s tem zakonom in se nekoliko razlikuje od dosedaj veljavne ureditve.
Dodatek za pomoč in postrežbo
Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v RS, ki jih je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega (99. člen ZPIZ-2).
Zakon določa enako kot doslej tri različne višine možnih dodatkov in sicer glede na to, ali je upravičencu potreben dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb oz. so slepi in nepokretni, ali le pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb oz. če so slabovidni.
Uživalci, kateri potrebujejo 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege pa dobijo maksimalni znesek, ki trenutno znaša 418,88 EUR. Možno je tudi izplačilo v sorazmernem znesku, če gre za uživalca pokojnine, kateremu se v Sloveniji izplačuje sorazmerni del le-te.
Za priznanje te pravice je poleg zdravstvenega stanja potrebno poudariti, da ga lahko pridobijo le tisti, ki imajo stalno prebivališče v RS, kar je razvidno iz registra prebivalstva.
Dodatek za pomoč in postrežbo pripada upravičencu od dneva nastanka potrebe po pomoči in postrežbo. Od tedaj dalje mu gre tudi izplačilo prejemka, vendar pa največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve zanj in še za šest mesecev nazaj. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo traja, dokler je podana potreba po njej. (128/1. čl. ZPIZ-2)
PRAVICE IZ ZAVAROVANJA ZA PRIMER BREZPOSELNOSTI
– pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (Denarno nadomestilo: je denarni prejemek, ki ga pridobi zavarovanec na podlagi svoje predhodne vključenosti v eno izmed oblik soc. zavarovanja in se torej financira iz vplačanih prispevkov. PDI!!!)
– pravica do plačila prispevkov za obvezna socialna zavarovanja
– pravica do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje eno leto pred izpolnitvijo minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ (58/1. čl. ZUTD, PDI!!!)
Pravico iz zavarovanja za primer brezposelnosti lahko pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih.
Pravice iz zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov.
Pravice pa pridobi tudi oseba, ki je bila vključena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, pa delodajalec prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti ni plačal in sicer ne glede na možnost njihove izterjave. Zavarovancem se v teh primerih v zavarovalno dobo šteje celotno obdobje trajanja delovnega razmerja. (59. čl. ZUTD)
Brezposelna oseba lahko uveljavlja denarno nadomestilo v trajanju:
– 3 mesecev za zavarovalno dobo od 9 mesecev do 5 let
– 6 mesecev za zavarovalno dobo od 5 do 15 let
– 9 mesecev za zavarovalno dobo od 15 do 25 let
– 12 mesecev za zavarovalno dobo nad 25 let
– 19 mesecev za zavarovance, starejše od 50 let in za zavarovalno dobo več kot 25 let
– 25 mesecev za zavarovance, starejše od 55 let in za zavarovalno dobo več kot 25 let (60/1 ZUTD)
Osnova za odmero denarnega nadomestila je povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti (61/1. čl. ZUTD). Denarno nadomestilo se prve 3 mesece izplačuje v višini 80% od osnove, v nadaljnjih 9 mesecih pa v višini 60% od osnove. Po izteku 12 mesecev se denarno nadomestilo izplačuje v višini 50 % od osnove. Najnižji znesek denarnega nadomestila ne sme biti nižji od 350 EUR, najvišji znesek pa ne višji od 892,50 EUR (62/1-3. čl. ZUTD)
- člen ZUTD določa, kdaj se odkloni pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in sicer, če je zavarovanec postal brezposelna oseba po svoji krivdi ali volji. 2. odst. tega člena natančno razčlenjuje te razloge (npr. zaradi pisnega sporazuma; zaradi redne odpovedi, ki jo je podal delavec; zaradi odpovedi, ki jo je prejel delavec iz krivdnega razloga; zaradi delodajalčeve izredne odpovedi itd.).
Pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti lahko uveljavlja zavarovanec, ki redno odpove pogodbo o zaposlitvi ali se sporazume o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi preselitve in zaposlitve njegovega zakonca ali zunajzakonskega partnerja v drugem kraju, ki je od kraja prebivanja zavarovanca oddaljen več kot uro in pol vožnje v eno smer z javnim prevozom; če eden od staršev redno odpove pogodbo ali se sporazume o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi nege in varstva štirih ali več otrok itd.
- člen ZUTD pa določa, kdaj preneha pravica do denarnega nadomestila, in sicer:
- z dnem, ko sklene pogodbo o zaposlitvi,
- ko začne opravljati delo na podlagi drugega pravnega razmerja, ki je podlaga za vključitev v obvezno zavarovanje,
- ko se vpiše v register kot samozaposlena oseba oz. ko vpiše v register gospodarsko družbo ali zavod in kot edini družbenik prevzame njeno vodenje,
- ko dopolni 65 let starosti oz. ko pridobi status upokojenca,
- če postane popolnoma nezmožen za delo po predpisih ZPIZ,
- če je posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih je odvisna pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila,
- ko preteče 6 mesecev pripora oz. ta še ni odpravljen oz. z dnem, ko nastopi prestajanje zaporne kazni, daljše od 6 mesecev,
- s prvim dnem v mesecu, v katerem je opustil obveznost sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo dodatnega dohodka, opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in rokih plačila za opravljeno delo oz. z dnem, ko se sam odjavi iz evidence brezposelnih oseb.
V tem predčasnem prenehanju pravice do denarnega nadomestila zavod odloči po uradni dolžnosti. Odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila se odpravi tudi v primeru, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oz. je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče. Določba o odpravi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila pa velja tudi v primeru, ko zavarovanec v delovnem sporu, v katerem zahteva varstvo svojih pravic, umakne svojo tožbo ali sklene sodno poravnavo oz. sporazum, ki ne obsega ugotovitve glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi!!! Vendar pa se odločba ne odpravi, če je zavarovanec v delovnem sporu uspel zoper delodajalca, ki je v postopku likvidacije ali stečaja oz. če v enem letu od uvedbe postopka za prisilno izvršitev sodbe, le-ta še ni izvršena.
Ohranitev pravice do nadomestila kljub zaposlitvi
Zavarovanec, ki išče zaposlitev s polnim delovnim časom in sklene pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega, obdrži za razliko do polnega delovnega časa pravico do izplačevanja sorazmernega dela denarnega nadomestila oz. do sorazmernega dela plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev. Če je zaposlitev trajala vsaj 9 mesecev, ima zavarovanec, ki mu je med zaposlitvijo denarno nadomestilo prenehalo, ker ga je v celoti izkoristil, pravico, da po prenehanju zaposlitve znova uveljavlja denarno nadomestilo na podlagi zavarovalne dobe, dosežene v tem času.
Denarno nadomestilo se zniža zavarovancu, ki v času upravičenosti do denarnega nadomestila med brezposelnostjo opravi delo, za katero prejme ali je upravičen prejeti dohodek iz dela, ki po plačilu davkov in obveznosti prispevkov mesečno presega 200 EUR (67/1. čl. ZUTD).
V zavarovalno dobo za odmero pravice do denarnega nadomestila se pri ponovnem uveljavljanju pravice ne vštevata zavarovalna doba, od katere je bila zavarovancu pravica do denarnega nadomestila že odmerjena, in zavarovalna doba dosežena na podlagi prejemanja denarnega nadomestila. Slednje ne velja za zavarovance, ki so ob ponovnem uveljavljanju pravice dopolnili starost 57 let ali 35 let zavarovalne dobe, vendar v tem primeru zavarovanec po 1.3.2018 ne bo upravičen do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka največ 2 leti ter je brezposelna oseba. (69. čl. ZUTD)
Denarno nadomestilo pripada zavarovancu z naslednjim dnem po prenehanju pravnega razmerja, ki je bila podlaga za obvezno ali prostovoljno zavarovanje za primer brezposelnosti, če se prijavi pri zavodu in vloži zahtevo za uveljavitev pravice v 30-dneh po prenehanju zavarovanja. Če uveljavlja denarno nadomestilo po tem roku, se skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajša za koledarske dneve, ki pretečejo od 31 dneva po prenehanju obveznega ali prostovoljnega zavarovanja do dneva vložitve zahteve. Če je delodajalec odjavil delavca iz obveznih zavarovanj, ne da bi ga pred tem seznanil s prenehanjem delovnega razmerja, teče 30 dnevni rok od dne, ko je bil delavec seznanjen s prenehanjem delovnega razmerja (119/1,2. čl. ZUTD; PDI!!!)
Storitve določene z ZUTD in ukrepe aktivne politike zaposlovanja brezposelne osebe in drugi iskalci zaposlitve uveljavljajo na podlagi prijave pri zavodu za zaposlovanje (112. čl. ZUTD)
Primerjava 118. člen ZUTD in 130. člen
- člen ZUTD: O pravici do denarnega nadomestila na vlogo zavarovanca odloča zavod. Vloga za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila se lahko vloži v pisni obliki na predpisanih obrazcih ali po elektronski poti. Vloga se vloži skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice, ki jih ni mogoče pridobiti iz uradnih evidenc. Pritožba zoper odločbo o pravici do denarnega nadomestila ne zadrži izvršitve. O pritožbi zoper odločbe zavoda odloča ministrstvi, pristojno za delo. Sodno varstvo je pri sodišču, pristojnem za socialne spore.
- člen pa govori o tem, da zavod po uradni dolžnosti preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb oz. evidenci oseb, vključenih v ukrepe aktivne politike zaposlovanja, z dnem nastanka razloga za prenehanje vodenja v evidenci. Odločbo o prenehanju vodenja osebe v evidenci brezposelnih oseb in v evidenci oseb, vključenih v programe aktivne politike zaposlovanja, izda zavod, o pritožbi odloči ministrstvo, pristojno za delo. Zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, lahko oseba sproži upravni spor (uveljavlja sodno varstvo pri sodišču, pristojnem za socialne spore).
Na socialnem sodišču je množica sporov, ki jih vlaga zavod proti zavarovancem, ki temeljijo na 140. členu ZUTD. Navedeni člen namreč določa, da ima zavod pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila 1. v primeru odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila skladno z določbami ZUP in 2. v primeru izplačil denarnega nadomestila po nastanku razlogov, zaradi katerih denarno nadomestilo po ZUTD preneha ali miruje. Zavod in zavarovanec pa se lahko tudi dogovorita o vrnitvi neupravičeno prejetih sredstev, in sicer na podlagi 142. člena ZUTD.
Kakšne pravice ima invalid, ki ostane brezposeln (nadomestilo, denarna pomoč itd.)?
V bistvu enake kot ostali, le da mora zavod (ZRSZ) pri poklicni rehabilitaciji in iskanju zaposlitve upoštevati tudi pravice po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Za delovno pravni položaj ter pravice in obveznosti invalidov veljajo namreč splošni predpisi na področjih delovnih razmerij, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, varnosti in zdravja pri delu, zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti ter drugih. Posebne določbe vsebuje Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI). Socialno varstvo pa tako kot za ostale ureja Zakon o socialno varstvenih
prejemkih.
Brezposeln invalid ima tako kot vsaka druga brezposelna oseba pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti in pravico do plačila soc. prispevkov po ZUTD.
Poleg teh ima še posebne pravice po zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, in sicer pravico do zaposlitvene rehabilitacije in pravico do denarnih prejemkov iz naslova zaposlitvene rehabilitacije (t.j.: plačilo stroškov javnega prevoza za invalida in njegovega spremljevalca; plačilo stroškov bivanja; denarni prejemek/nadomestilo za čas trajanja zaposlitvene rehabilitacije –v višini 30% minimalne plače mesečno).
Po izteku nadomestila za brezposelne (oz. v primeru da takšnega nadomestila sploh ni prejemal) ima na
podlagi samega dejstva invalidnosti pravice po ZPIZ2 (te niso vezane na prenehanja delovnega razmerja,
ampak na samo invalidnost) – predvsem pravica do nadomestila za invalidnost.
Na podlagi (slabega) premoženjskega stanja ima invalid tako kot vsaka druga oseba pravico do denarne socialne pomoči po zakonu o socialno varstvenih prejemkih (slednji je razveljavil del zakona o socialnem varstvu).
Invalidi sicer po ZDR uživajo posebno varstvo pred odpovedjo. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu po prejšnjem odstavku se glede pravic delavcev, ki niso drugače urejene s posebnimi predpisi, in glede posebnega varstva pred odpovedjo uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga (116 ZDR-1).
UKREPI DRŽAVE NA PODROČJU TRGA DELA
Vrste ukrepov na trgu dela so:
- storitve za trg dela (tj. vseživljenjska karierna orientacija in posredovanje zaposlitve)
- aktivna politika zaposlovanja
- zavarovanje za primer brezposelnosti
- zagotavljanje pravic iz obveznega in prostovoljnega zavarovanja za primer brezposelnosti.
Za izvajanje ukrepov izvajalci ukrepov od upravičencev ne smejo zahtevati plačila (15. čl. ZUTD)
Izvajalci ukrepov države na trgu dela so:
- ministrstvo, pristojno za delo
- Zavod RS za zaposlovanje
- koncesinarji, tj. domači ali tuji pravni subjekti s sedežem v RS,
- Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije (72. čl. ZUTD).
V zvezi z iskanjem zaposlitve in vključevanjem v storitev se lahko upravičencem zagotavljata dodatek za aktivnosti in nadomestilo za potne in poštne stroške za celotno ali delno pokrivanje nastalih stroškov (17/1. čl. ZUTD).
Začasno ali občasno delo se opravlja na podlagi pogodbe o opravljanju začasnega ali občasnega dela kot posebnega pogodbenega razmerja med delodajalcem in upravičencem, ki ima lahko tudi nekatere elemente delovnega razmerja (27a/1 ZUTD). Upravičenec do začasnega ali občasnega dela je oseba, ki ima v RS status upokojenca, pri čemer lahko upravičenec opravlja delo v obsegu največ 60 ur v koledarskem mesecu in dohodek za opravljeno delo v seštevku v koledarskem letu ne sme presegati 6.300,00 EUR (27b in 27c)
AKTIVNA POLITIKA ZAPOSLOVANJA
Aktivna politika zaposlovanja je nabor ukrepov na trgu dela, ki so namenjeni povečanju zaposlenosti in zmanjševanju brezposelnosti, večji zaposljivosti oseb na trgu dela in povečanju konkurenčnosti in prožnosti delodajalcev (28/1. čl. ZUTD).
APZ je sistem ukrepov in aktivnosti, ki jih organizira država z namenom spodbujanja zaposlovanja, večanja kompetenc in zaposljivosti ljudi ter izboljševanja konkurenčnosti gospodarstva. Aktivnost programov APZ lahko poleg Zavoda za zaposlovanja izvajajo zunanji izvajalcu, ki so uvrščeni v register zunanjih izvajalcev aktivnosti programov APZ (38/1 ZUTD).
So ukrepi, ki so namenjeni delodajalcem in ukrepi, ki so namenjeni brezposelnim osebam. Brezposelna oseba ima tako pravico in dolžnost, da se vključi v programe APZ v skladu z zaposlitvenim načrtom, v katerem se določijo in predvidijo dejavnosti pri iskanju zaposlitve in vključevanju v programe APZ. Zavod mora izvesti postopek ugotavljanja smiselnosti vključitve v te programe in pri tem se upošteva zlasti stanje na trgu dela na določenem območju, v določenem poklicu, stroški vključitve v program, osebne, poklicne, delovne in druge sposobnosti brezposelne osebe ter njena starost, možnost za uspešen zaključek programa, želje brezposelne osebe, itd.
Ukrepi APZ so:
- usposabljanje in izobraževanje;
- nadomeščanje na delovnem mestu in delitev delovnega mesta;
- spodbude za zaposlovanje;
- kreiranje delovnih mest;
- spodbujanje samozaposlovanja.
Ob nastopu večjih neskladij na trgu dela in v kritnih obdobjih ministrstvo, pristojno za delo, pripravi dodatne ukrepe APZ z namenom ohranitve večjega števila delovnih mest, preprečevanja prehoda v odprto brezposelnost ali usposabljanja in izobraževanja z namenom zaposlitve pri novem delodajalcu. (29. ZUTD)
Osebam vključenim v ukrepe APZ, se lahko zagotavlja celotno ali delno pokrivanje stroškov z dodatkom za aktivnost, dodatkom za prevoz in dodatkom za stroške izobraževanja (37/1. čl. ZUTD).
Prednost pri vključevanju v izvajanje ukrepov APZ imajo:
- osebe, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti ali socialnovarstvene prejemke,
- osebe iz ranljivih skupin na trgu dela ter
- brezposelne osebe, ki še niso bile vključene v noben ukrep APZ. (35. čl. ZUTD)
O sporih iz APZ ne odloča socialno sodišče.
KREIRANJE DELOVNIH MEST IN JAVNA DELA
Kreiranje delovnih mest je namenjeno spodbujanju delovne in socialne vključenosti ter izboljševanju usposobljenosti in delovnih veščin ranljivih skupin brezposelnih oseb. Izvaja se kot subvencioniranje začasnih zaposlitev in je lahko povezano z usposabljanjem. (33. čl. ZUTD)
Poseben program v okviru kreiranja delovnih mest so javna dela (49. čl. ZUTD).
Javna dela so namenjena aktiviranju brezposelnih oseb, ki so več kot 1 leto neprekinjeno prijavljene v evidenci brezposelnih oseb, njihovi socialni vključenosti, ohranitvi ali razvoju delovnih sposobnosti ter spodbujanju razvoja novih delovnih mest. Dolgotrajno brezposelna oseba je lahko vključena v javna dela največ 1 leto, zaradi stanja na trgu dela pa se lahko ponovno vključi, vendar pri istem izvajalcu javnih del najdlje še za eno leto. (50/1,2. čl. ZUTD)
Med vključitvijo v program javnega dela je dolgotrajno brezposelna oseba opravičena do plače, izražene v deležu od minimalne plače in do povračila stroškov za prehrano med delom ter za prevoz na delo in z dela, ki se ji izplačujejo namesto priznane pravice do denarnega nadomestila. (50a/3 ZUTD) Za opravljanje javnih del brezposelna oseba sklene posebno pogodbo o zaposlitvi z izvajalcem del. Ta pogodba preneha veljati, ko poteče čas, za katerega je bila sklenjena, predčasno pa v okviru splošnih pravil po ZDR-1.
Med vključitvijo je udeleženec upravičen do letnega dopusta, ki traja 4 tedne, in v primeru, za katere tako določa ZDR-1, pravico do dodatnih dni letnega dopusta. Udeleženec javnih del je lahko največ do ¼ delovnega časa vključen v programe usposabljanja in izobraževanja. Ciljne skupine udeležencev javnih del, ki se lahko vključijo v navedene programe, se določijo v katalogu APZ. Udeležencem javnih del se ne sme naložiti nadurnega dela. (51. čl. ZUTD)
ZAKON O UVELJAVLJANJU PRAVIC IZ JAVNIH SREDSTEV – ZUPJS
Objavljen v Ur. l. RS št. 62/2010, zadnji čistopis veljaven od 1.1.2016
Zakon določa vrste denarnih prejemkov, subvencij in plačil, o katerih se odloča po tem zakonu, meje dohodkov, ki se upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki so odvisne od materialnega položaja, enoten način ugotavljanja materialnega položaja, višino določenih pravic iz javnih sredstev in postopek njihovega uveljavljanja.
Centri za socialno delo odločajo po ZUPJS o pravici do naslednjih denarnih prejemkov:
- otroškega dodatka po zakonu, ki ureja družinske prejemke
- denarne in socialne pomoči po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke (denarna socialna pomoč)
- varstvenega dodatka po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke (varstveni dodatek)
- državne štipendije po zakonu, ki ureja štipendiranje (državna štipendija). (5. čl. ZUPJS)
Poleg tega centri za socialno delo po ZUPJS odločajo tudi o pravici do naslednjih subvencij in plačil:
- znižanju plačila za programe vrtcev po zakonu, ki ureja predšolsko vzgojo (znižano plačilo vrtca)
- dodatni subvenciji malice za učence in dijake po zakonu, ki ureja šolsko prehrano (subvencija malice za učence in dijake)
- subvencij kosila za učence po zakonu, ki ureja šolsko prehrano (subvencija kosila za učence)
- subvencij prevozov za dijake in študente po zakonu, ki ureja organizacijo in financiranje vzgoje in izobraževanje in po zakonu, ki ureja visoko šolstvo
- oprostitvi plačil socialno varstvenih storitev po zakonu, ki ureja socialno varstvo
- prispevkov k plačilu sredstev, namenjenih za plačilo oz. doplačilo pravic družinskega pomočnika po zakonu, ki ureja socialno varstvo
- subvencij najemnina neprofitnega najemnega stanovanja, namenskega najemnega stanovanja, bivalne enote, tržnega najemnega in hišniškega stanovanja po zakonu, ki ureja stanovanjska razmerja
- pravici do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev po zakonu, ki ureja zdravstveno zavarovanje
- pravici do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za državljane Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v RS, ki niso zavarovanci iz drugega naslova po zakonu, ki ureja zdravstveno zavarovanje. (6. čl. ZUPJS)
- člen ZUJPS določa, da vlagatelj denarne prejemke uveljavlja po naslednjem vrstnem redu:
- otroški dodatek
- denarna socialna pomoč
- varstveni dodatek
- državna štipendija
Vrstni red velja samo za te štiri pravice, za ostale pa ne. Pomembno je, da če stranka kljub opozorilu ne uveljavlja pravic v skladu s tem vrstnim redom se upošteva fiktivni izračun, o čemer je vlagatelj opozorjen na vlogi. (8. čl. ZUPJS)
Navedeni zakon je imel namen, da bi bil postopkovni zakon, a vendar so nekatere pravice tudi materialno pravno urejene. Pomembno je 3. poglavje zakona, ki določa način ugotavljanja materialnega položaja in sicer posebej določa osebe, ki se upoštevajo poleg vlagatelja, osebe, ki se ne upoštevajo, dohodek, ki se upošteva, način zmanjšanja dohodka, način upoštevanja dohodka in povečanja dohodka in premoženja, ki se upošteva oz., ki se ne upošteva.
Zakon v 4. poglavju posebej določa meje dohodkov, ki so pogoj za pridobitev in višino pravic iz javnih sredstev, in sicer za otroški dodatek, državno štipendijo, znižanje plačila vrtca, subvencijo malice za učence in dijake ter za kosila za učence ter subvencijo za prevoze dijakov in študentov, kakor tudi za subvencije najemnin ter pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.
Do subvencioniranja najemnine je upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti, tržnem najemnem in hišniškem stanovanju. Subvencija najemnine se določi v višini kot določa SZ-1. Najemnik v tržnem stanovanju, ki sklene najemno pogodbo z najemodajalcem, s katerim je sam ali kateri od uporabnikov stanovanja v krogu zakonitih dedičev do drugega dednega reda, ni upravičen so subvencije najemnine. Najemnik tržnega stanovanja je upravičen do najemnine, če ima na naslovu tržnega stanovanja prijavljeno stalno ali začasno prebivališče. (28. čl. ZUPJS). Vlogi je potrebno priložiti najemno pogodbo, zapisnik o ugotovitvi vrednosti stanovanja, zadnje potrdilo o plačani najemnini in podatek o transakcijskem računu lastnika stanovanja (35/6. čl. ZUPJS).
Denarni prejemki, subvencija najemnine, pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in znižanje plačila vrtca pripadajo upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge (32/1. čl. ZUJPS).
34. čl. ZUJPS določa, da center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po Zakonu o splošnem upravnem postopku, če posamezna vprašanja o tem zakonu niso drugače urejena. Vlagatelj uveljavlja pravice iz javnih sredstev z vlogo na predpisanem obrazcu (35. čl. ZUPJS). 37. čl. določa, da se pravice uveljavljajo z eno vlogo in tudi odloči se z eno odločbo. O pritožbi zoper odločbo CSD odloča ministrstvo za socialne zadeve, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve. V sporih zoper odločbe ministrstva odloča pristojno socialno sodišče. (38. čl. ZUPJS)
Pogoji za pridobitev pravic morajo biti izpolnjeni ves čas prejemanja pravic iz javnih sredstev. Upravičenec do socialne pomoči, varstvenega dodatka, subvencije najemnine itd. je dolžan sporočiti vsa dejstva, okoliščine in vse spremembe, ki vplivajo na upravičenost do pravice iz javnih sredstev, njeno višino ali obdobje prejemanja, v 8 dneh od dne, ko je taka sprememba nastala ali je zanjo izvedel. Upravičenec do otroškega dodatka, državne štipendije in znižanega plačila vrsta mora CSD sporočiti spremembo števila oseb ali upravičencev, spremembo ali vključitev v vzgojno-izobraževalni oz. visokošolski zavod, spremembo statusa učenca, dijaka ali študenta, spremembo stalnega prebivališča in spremembo vrste periodičnega dohodka, v 8 dneh od dneva, ko je taka sprememba nastala ali je zanjo izvedel. CSD o posamezni pravici odloči na novo (42. čl. ZUPJS).
Javna sredstva, ki jih je oseba prejela na podlagi odločbe CSD, ki je bila odpravljena oz. razveljavljena, so v višini razlike med prejeto višino javnih sredstev in višino javnih sredstev, do katerih je bila upravičena na podlagi odločbe, izdane v postopku odprave oz. razveljavitve, neupravičeno prejeta javna sredstva in jih je oseba dolžna vrniti (44. čl. ZUPJS).
ZAKON O SOCIALNO VARSTVENIH PREJEMKIH – ZSVarPre
Zakon ureja pravico do denarne socialne pomoči in pravico do varstvenega dodatka ter upravičence po tem zakonu, pogoje za upravičenost do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, višino, obdobje dodelitve, način usklajevanja in izplačevanja, postopek ugotavljanja neupravičeno prejete denarne socialne pomoči, njegove posledice in način vračila neupravičeno prejete denarne socialne pomoči (1. čl. ZSVarPre). Denarna socialna pomoč kot tudi varstveni dodatek sta socialno varstvena prejemka, namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati (pravica do varstvenega dodatka je bila po prejšnjih sistemih pravica iz pokojninsko invalidskega zavarovanja, ki jo je določal še ZPIZ-1). (2. čl. ZSVarPre) Denarna socialna pomoč in varstveni dodatek se financirata iz proračuna RS (55. čl. ZSVarPre).
Ko se je začel uporabljati Zakon o socialno varstvenih prejemkih, sta se pravici do varstvenega dodatka in do državne pokojnine preoblikovali v novi pravici s področja socialnega varstva in sta se prenesli med socialno varstvene prejemke. Tako državne pokojnine kot samostojnega prejemka od tedaj ni več, dotedanji prejemniki državne pokojnine in varstvenega dodatka pa so lahko, če so izpolnjevali s tem zakonom določene pogoje, prejemali denarno socialno pomoč in varstveni dodatek. Pri odločanju o upravičenosti do teh dveh pravic pa se od 1. 1. 2012 dalje poleg dohodka posameznika in njegovih družinskih članov upošteva tudi premoženje. Državna pokojnina se je tako preoblikovala v pravico do denarne socialne pomoči.
Upravičenci po ZSVarPre so državljani RS, ki imajo stalno prebivališče v RS, tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje in stalno prebivališče v RS ter osebe, ki jim je priznana mednarodna zaščita in njihovi družinski člani, ki so na podlagi pravice do družitve družine pridobili »dovoljenje za prebivanje« v RS in imajo stalno ali začasno prebivališče v RS. (3/1. čl. ZSVarPre)
Denarna soc. pomoč: je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje in ima izrazito solidarnostno noto. Financira se iz proračuna in nima podlage v predhodnem vplačevanju prispevkov.
Do denarne socialne pomoči so upravičene osebe, ki si zase ali za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dogodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oz. ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po ZSVarPre ter izpolnjujejo druge pogoje (6/3. čl.). Z denarno socialno pomočjo se upravičencu do nje za čas prebivanja v RS zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje (4/1. čl.)
Denarna socialna pomoč se dodeli za določen čas, in sicer se prvič dodeli za največ 3 mesece, ponovno pa se dodeli za največ 6 mesecev. Če je upravičenec, ki je v zadnjih 3 letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24krat, lastnik nepremičnine, se mu v izreku odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist RS. Prepoved odtujitve in obremenitve se zaznamuje v ZK na podlagi dokončne odločbe CSD. (36. čl. ZSVarPre)
CSD lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodali ali se dodeli v znižanem znesku samski osebi ali družini, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen (31. čl. ZSVarPre).
Izredna denarna socialna pomoč se kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli samski osebi ali družini, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oz. če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Dodeli se v enkratnem znesku ali za določen čas. (33. čl. ZSVarPre) Zakon določa tudi posebne oblike izredne denarne socialne pomoči po smrti družinskega člana (34a. čl.) in kot pomoč pri kritju stroškov pogreba (34b. čl.).
Pravico do varstvenega dodatka imajo osebe, ki:
- so trajno nezaposljive, ali
- trajno nezmožne za delo ali
- so starejši od 63 let ženske oziroma 65 let moški in
- so upravičene do denarne socialne pomoči oziroma bi do nje lahko bile upravičene. (49. čl. ZSVarPre)
Z varstvenim dodatkom se upravičencu do njega za čas prebivanja v RS zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju (stroški z vzdrževanjem stanovanja, nadomeščanje trajnih potrošnih dobrin ipd.) in niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb (4/3. čl. ZSVarPre). 50. člen zakona posebej določa merila za določitev višine minimalnega dohodka za varstveni dodatek. Če je upravičenec do varstvenega dodatka lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o upravičenosti do varstvenega dodatka prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist RS (53. čl. ZSVarPre).
ZAKON O STARŠEVSKEM VARSTVU in DRUŽINSKIH PREJEMKIH (ZSDP-1)
Zakon ureja zavarovanje za starševsko varstvo in pravice, ki iz tega izhajajo, družinske prejemke, pogoje in postopek za uveljavljanje posameznih pravic ter druga vprašanja glede izvajanja zakona. (1. čl. ZSDP-1)
Pravice po tem zakonu so:
- pravica iz naslova zavarovanja za starševsko varstvo
- pravice do družinskih prejemkov (3. čl. ZSDP-1)
ZAVAROVANJE ZA STARŠEVSKO VARSTVO
Zavarovanje za starševsko varstvo se financira iz prispevkov. Za starševsko varstvo se plačujeta prispevek zavarovanca in prispevek delodajalca. Prispevki se vplačujejo v proračun RS (9. čl. ZSDP-1)
O pravicah iz zavarovanja za starševsko varstvo odloča na prvi stopnji krajevno pristojni CSD v 15. dneh od prejema popolne vloge, o pritožbah zoper odločbe CSD odloča ministrstvo. (57. čl. ZSDP-1)
Pravice iz zavarovanja za starševsko varstvo so:
- dopust
- nadomestilo
- pravica do krajšega delovnega časa
- pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi starševstva
- pravica do plačila prispevkov za socialno varnost v primeru štirih ali več otrok
- nadomestilo v času odmora za dojenje in pravica do plačila prispevkov za socialno varnost v času odmora za dojenje (14. čl. ZSDP-1)
PRAVICA DO DOPUSTA
Vrste dopusta so (15. čl. ZSDP-1):
– materinski dopust: mati ima pravico do materinskega dopusta v trajanju 105 dni. Mati obvezno izrabi 15 dni materinskega dopusta. Materinski dopust se izrabi v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela, in sicer ga mati nastopi 28 dni pred predvidenim datumom poroda, ki ga določi ginekolog. Če ga ne nastopu 28 dni prej, neizrabljenega materinskega dopusta ne more izrabiti po otrokovem rojstvu, razen če je porod nastopil pred predvidenim datumom.
– očetovski dopust: Oče ima pravico do očetovskega dopusta ob rojstvu otroka oz. otrok v trajanju 30 dni. Pravica je neprenosljiva. Oče izrabi očetovski dopust v trajanju 15 dni do dopolnjenega 6 meseca otrokove starosti v obliki polne ali delne odsotnosti z dela, preostalih 15 koledarskih dni pa lahko izrabi v strnjenem nizu po poteku starševskega dopusta za tega otroka, najdalj do končanega prvega razreda osnovne šole otroka. Oče nima pravice do izrabe očetovskega dopusta, če koristi materinski dopust.
– starševski dopust: Vsak od staršev ima pravico do starševskega dopusta v trajanju 130 dni, pri čemer lahko mati na očeta prenese 100 dni starševskega dopusta, 30 dni pa je neprenosljivih. Oče lahko prenese na mater 130 dni starševskega dopusta. Starševski dopust se lahko podaljša za 90 dni zaradi rojstva dvojčkov, rojstva otroka s posebnimi potrebami. Ob rojstvu nedonošenčka se podaljša starševski dopust za toliko dni, kolikor je bila nosečnost krajša od 260 dni. Starševski dopust se podaljša tudi, kadar starša ob rojstvu otroka varujeta najmanj dva otroka do končanega prvega razreda osnovne šole. Podaljšanja starševskega dopusta se seštevajo. O izrabi starševskega dopusta se starša pisno dogovorita in dogovor predložita CSD.
Pravica do nadomestila (40. čl. ZSDP-1):
– materinsko nadomestilo ima mati, ki ima pravico do materinskega dopusta in je bila zavarovana dan pred nastopom dopusta oz. če so bile zavarovane najmanj 12 mesecev v zadnjih 3 letih pred uveljavljanjem pravice do nadomestila. Materinsko nadomestilo pripada materi v času trajanja materinskega dopusta.
– očetovsko nadomestilo pripada očetu v času očetovskega dopusta v trajanju 30 dni
– starševsko nadomestilo pripada zavarovancu v času starševskega dopusta, če ima pravico do starševskega dopusta in izpolnjuje pogoje glede zavarovanja
PRAVICA STARŠEV DO KRAJŠEGA DELOVNEGA ČASA
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do 3 leta starosti, ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Eden od staršev, ki neguje in varuje najmanj 2 otroka, ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega do končanega prvega razreda osnovne šole najmlajšega otroka. Eden od staršev, ki neguje in varuje zmerno ali težje gibalno oviranega otroka ali otroka z zmerno ali težjo motnjo v duševnem razvoju, ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega tudi po 3. letu starosti otroka, vendar ne dlje kot do 18. leta starosti otroka (50. čl. ZSDP-1)
Eden od staršev, ki zapusti trg dela zaradi nege in varstva 4 ali več otrok, s katerimi ima skupno stalno prebivališče v RS ter je bila zavarovan za starševsko varstvo vsaj 12 mesecev v zadnjih 3 letih ali je bila aktiven iskalec zaposlitve vsaj 12 mesecev v zadnjih 3 letih, ima pravico do plačila prispevkov za socialno varnost do končanega prvega razreda osnovne šole najmlajšega otroka. (52. čl. ZSDP-1).
DRUŽINSKI PREJEMKI
Družinski prejemki so denarni prejemki, ki obsegajo (62. čl. ZSDP-1):
- starševski dodatek: je denarna pomoč staršem, ki negujejo in varujejo otroka, kadar po rojstvu otroka niso upravičeno do starševskega nadomestila (63/1. čl. ZSDP-1)
- pomoč ob rojstvu otroka: je enkratni denarni prejemek, namenjen nakupu opreme za otroka; pravico do pomoči ob rojstvu otroka ima mati ali oče s stalnim prebivališčem v RS, ki dejansko živita v RS (68 in 69. čl. ZSDP-1).
- otroški dodatek: staršem zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka. Pravico ima eden od staršev ali druga oseba za otroka s prijavljenim prebivališče v RS, ki dejansko živi v RS, in sicer do 18. leta starosti otroka. Pravica se prizna za dobo največ 1 leta. (70 in 73. čl. ZSDP-1)
- dodatek za veliko družino: je letni prejemek namenjen družini, ki ima v koledarskem letu vsaj en dan tri ali več otrok do starosti 18 let, po 18. letu pa, če so otroke starši dolžni preživljati po ZZZDR (77. čl.)
- dodatek za nego otroka: je denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nega in varstvo in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina pri preživljanju in negi takšnega otroka. Pravico do dodatka za nego otroka ima eden od staršev ali druga oseba, če ima otrok stalno prebivališče v RS in dejansko živi v RS. Pravica traja za obdobje, ko se otroku zagotavlja posebna nega zaradi zdravstvenih razlogov, vendar najdalj do 18. četa starosti, po 18. letu pa, če so ga starši po ZZZDR dolžni preživljati.
- delno plačilo za izgubljeni dohodek: je osebni prejemek, ki ga prejme eden od staršev ali druga oseba, kadar zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege ali varstva otroka s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno oviro ali z določenimi boleznimi iz seznama hudih bolezni. Pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek ima tudi eden od staršev ali druga oseba, ki neguje in varuje dva ali več otrok z zmerno ali težjo motnjo v duševnem razvoju ali zmerno ali težjo gibalno oviranostjo. Pravica traja najdalj do 18. leta starosti otroka.
O pravici do družinskih prejemkov na prvi stopnji odloča CSD. O pritožbah zoper odločbe centra odloča ministrstvo. V sporih zoper odločbe ministrstva odloča pristojno delovno in socialno sodišče. (88. ZSDP-1).
Pravo socialne varnosti
PRAVO SOCIALNE VARNOSTI OBSEGA:
a) sistem pravnih pravil in norm, ki določajo vsebino pravic do socialnih dajatev v denarju in v naravi,
b) subjekte pravic in obveznosti (zavarovanci, zavodi, CSD, etc.),
c) pravna razmerja med subjekti pravic in zavezanci za zagotavljanje pravic,
d) izvajanje sistema dajatev in prejemkov.
Materialno in formalno pravo socialne varnosti
Pravo socialne varnosti v formalnem smislu sestavljajo vsa pravna pravila, ki so določena z ustavo, zakoni in drugimi pravnimi akti, v katerih so urejene pravice, obveznosti in pravna razmerja povezana s socialnimi primeri.
Postopkovno pravo socialne varnosti določa način ravnanja posameznih organov nosilca socialne varnosti pri odločanju o pravicah zavarovanih oseb in tudi ravnanja zavarovanih ter drugih upravičenih oseb pri uveljavljanju in varstvu pravic iz sistema socialne varnosti.
