Pravo socialne varnosti Flashcards
Socialna varnost
Socialna varnost je najširši sistem, ki zajema sisteme socialnega zavarovanja ter socialnega varstva, sisteme za primer brezposelnosti ter družinske dajatve. Socialna varnost v širšem smislu je sistem pravic s kurativnimi in preventivnimi cilji za preprečevanje, omilitev in odpravljanje posledic socialnih primerov.
Socialni primeri so primeri, v katerih posameznik začasno ali trajno ne more ustvarjati dohodka:
- brezposelnost
- starost
- invalidnost
- bolezen in poškodba
- materinstvo
- smrt osebe, ki je preživljala družino
Konvencija mednarodne organizacije dela št. 102 o minimalnih normah osebne varnosti opredeljuje pravico do socialne varnosti kot pravico do materialne varnosti. Ta se lahko uresničuje tudi s prejemanjem denarnih prejemkov v primerih, ko oseba ne more ustvarjati polnega zaslužka zaradi bolezni, poškodbe, invalidnosti, starosti ali smrti hranilca družine, pa tudi zaradi drugih primerov izgube ali zmanjšanja dohodkov družine (izguba zaposlitve, rojstvo otroka). Med klasična področja socialne varnosti štejemo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti, družinsko varstvo in socialno varstvo.
Ustava RS
- člen: Slovenija je pravna in socialna država.
Socialna država v vsebinskem smislu pomeni:
– ustvarja pogoje za primerno življenje vseh prebivalcev (človekovo dostojanstvo)
– skrbi za zmanjševanje socialnih razlik
– določa sistem varnosti dohodka za socialne primere
- čl. URS (Pravica do socialne varnosti.)
Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.
(Ta člen določa, da država ne more enostavno ukiniti teh zavarovanj.)
- čl. URS (Pravica do zdravstvenega varstva)
Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev (odločba US št. Up-1303/11-21, U-I-25/14-8 z dne 21. 3. 2014). Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon.
- čl. URS (Pravice invalidov)
Invalidom je v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo.
Otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe imajo pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi.
Izobraževanje in usposabljanje iz prejšnjega odstavka se financira iz javnih sredstev.
Glavna pomanjkljivost teh ustavnih določb je, da ne določajo minimalnega varstva, ki naj bo zagotovljeno vsakomur, ki nima zadostnih sredstev za življenje.
Ustavna pravica do socialne varnosti:
• ima značaj relativne pravice, ker je odvisna od delovanja države – ne more se izvajati neposredno na podlagi Ustave, ampak se uresničuje na podlagi zakona
• se lahko ureja z zakonom
VRSTE PRAVIC OZIROMA UPRAVIČENJ V SISTEMIH SOCIALNE VARNOSTI
Pravice do dajatev, ki imajo naravo dajatev v denarju in dajatev v naravi (storitvene in stvarne dajatve).
1) Dajatve v denarju:
a) imajo naravo kratkoročnih dajatev v obliki denarnega nadomestila plače ali drugega dohodka za čas začasne odsotnosti dela (porodniška, bolniška) – nadomestilo
b) naravo dolgoročnih denarnih dajatev za primer trajnega izpada dohodka (pokojnina)
c) denarni dodatki k osnovnim kratko- oziroma dolgoročnim dajatvam za določena osebna stanja – telesne okvare
d) denarna pomoč določenim kategorijam prebivalstva kot njihov osnovni vir dohodka – osebam brez oziroma z nezadostnimi sredstvi za življenje
1) Dajatve v naravi:
a) stvarne dajatve
V sistemu socialnega varstva: obleke, prehrano, itd.
V sistemu zdravstvenega varstva: zdravila, zdravstveni in ortopedski pripomočki
b) storitvene dajatve
V zdravstvenem varstvu recimo zdravstvene storitve za prevencijo bolezni in poškodb, zdravljenje na ambulantni, bolniški, klinični ravni, zdravstvena rehabilitacija na zdraviliški ravni.
– v pokojninskem in invalidskem zavarovanju: pravica do poklicne rehabilitacije
V sistemu socialne varnosti: pravica do svetovanja in pomoči posameznikom in družinam, pomoč zavodskega varstva za starejše, invalide, otroke.
Sistemi socialnega zavarovanja
Z zakonom so določene:
1) obvezno zavarovane osebe: zaposleni, samozaposleni, kmetje, drugi, ki se ukvarjajo s pridobitno dejavnost kot edinim/ glavnim poklicem. Zavarovanje nastane ex lege z dnem začetka opravljanja dela. Ti imajo status zavarovancev, zavarovani so tudi njihovi družinski člani.
2) Izvajalci (nosilci) sistema socialnega zavarovanja so: samostojne pravne osebe javnega prava – v Slovenji so to javni zavodi.
3) Financiranje sistema: s prispevki zavarovancev in delodajalcev (kontributivni sistem). Poznamo tudi dodatna socialna zavarovanja, s katerimi se dopolnjujejo pravice iz javnih zavarovanj in jih organizirajo lahko delodajalci ali drugi gospodarski subjekti, država jih stimulira z davčnimi olajšavami, plačujejo pa jih zavarovanci. Poznamo tudi prostovoljna zasebna individualna zavarovanja.
4) Namen dajatev: z denarnimi dajatvami se nadomešča izpadli dohodek.
5) Višina denarnih dajatev: praviloma so sorazmerni višini vplačanih prispevkov (višin plač, od katerih so bili obračunani prispevki). Prednost sorazmernosti je, da se posamezniku omogoča kontinuiteto življenjskega standarda. Izjema je pravica do zdravstvenih storitev pri zdravstvenem zavarovanju, kjer imajo vsi pravico do enakega obsega in kvalitete storitev, ne glede na višino prispevkov (standardni paket)
6) Pogoj za nastanek pravic: določena doba zavarovanja (pri zdravstvenem zavarovanju to ni potrebno).
7) Pravna narava pravic: pravice do denarnih dajatev so standardizirane, to pomeni z zakonom natančno določene in zakonsko vezane – ob izpolnjenih pogojih se jih prizna, ne gre za odločanje po prostem preudarku.
8) Sistem pravnega varstva pravic – pravna sredstva: pravice se uveljavlja preko zavodov, kjer ima zavarovanec pravico do pritožbe zoper prvostopno odločbo in potem do sodnega varstva v socialnih sporih.
Socialna kapica
Pri obračunavanju socialnih prispevkov sedaj za vse veljajo enake stopnje, in sicer zaposleni plača 22,1 % od svoje bruto plače za socialno in pokojninsko varstvo, delodajalec pa doda temu še 16,1 % bruto plače. Tisti, ki ima višjo plačo, prispeva v zdravstveno in pokojninsko blagajno enak odstotek kot tisti, ki zasluži manj. V praksi to pomeni, višja, kot je plača, več je treba prispevati v obe blagajni. S socialno kapico pa bi določili zgornjo mejo za obračun socialnih prispevkov. Navedeno pomeni, da bi se tistim, ki imajo višjo plačo, s tem zvišala neto plača, seveda pa bi bili prispevki v obe blagajni bistveno nižji.
Akti EU
Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (prečiščeno besedilo, ULC325, 24.12.2002 in Ur. l. RS št. 27/04, MP 7/04 – PES) zagotavlja svoboden pretok oseb in storitev (EU temelji na svobodnem gibanju kapitala, blaga, oseb in storitev). V 48. členu govori o svobodnem gibanju delavcev znotraj skupnosti, prepoved vsakršne diskriminacije med državljani držav članic glede plačila in drugih delovnih pogojev, 49. člen zagotavlja prosti pretok storitev, med katere sodijo npr. tudi zdravstvene storitve, 51. člen pa pomeni temelj za urejanje pravnega položaja delavcev migrantov na področju socialne varnosti.
Pravilo svobodnega pretoka delovne sile (vprašanje pokojnin, drugih dajatev,…).
Uredba Sveta (EGS) 1612/68 o svobodi gibanja delavcev v ES ureja enako obravnavanje tujih in domačih državljanov pri zaposlovanju.
Uredba (EGS) 1408/71 z dne 14. 6. 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene in člane njihovih družin, ki se gibljejo v okviru skupin in Uredba Sveta (EGS) št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe 1408/71, nadomeščena z uredbo ES št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in Uredba (ES) št. 987/2009 o določitvi podobnih pravil za izvajanje Uredbe 883/2004. Uredba določa pravila koordinacije za vsako dajatev in storitev s področja socialne varnosti, in sicer katero zakonodajo uporabiti, katera zavarovalna ali druga institucija je dolžna migrante vključiti v sistem in jim zagotoviti dajatev oziroma storitev. Praviloma ta pravila ne posegajo v nacionalne zakonodaje, države članice ohranjajo pristojnost svobodnega določanja sistema socialne varnosti, kroga zavarovalnih oseb, pogojev za nastanek pravic, vrst in obsega dajatev.
Namen koordinacijskih pravil je zagotoviti delavcem, da zaradi dela v drugih državah članicah ne bodo v slabšem položaju glede socialne varnosti, da za enako časovno obdobje ne bodo subjekt večjih zakonodaj in da ne bodo izpadli iz sistemov socialne varnosti v državah, kjer so delali.
Koordinacijska pravila določajo:
1) načelo enakosti obravnavanja
2) pravilo izključne uporabe zakonodaje ene same države (za enako časovno obdobje se za delavca migranta uporabi lahko le ena zakonodaja; določajo se kolizijska pravila, in sicer Lex loci laboris je temeljno (po prebivališču delavca pa le v določenih primerih, npr. za obmejne delavce)
3) pravilo seštevanja obdobij za pridobitev, ohranitev in izračun dajatev
4) pravilo izvoza dajatev v drugo državo članico (ohranitev pridobljenih pravic)
Socialni spori
Socialni spori so spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katera so pristojna socialna sodišča.
ZAKON O DELOVNIH IN SOCIALNIH SODIŠČIH – ZDSS-1 (Ur. list RS, št. 2/2004 s spremembami)
- člen ZDSS-1 določa, da je socialno sodišče pristojno za odločanje v naslednjih socialnih sporih:
– na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja
– na področju zdravstvenega zavarovanja
– na področju zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja
– na področju starševskega varstva in družinskih prejemkov
– na področju socialnih prejemkov - člen ZDSS-1, tretja točka: Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je pristojno za odločanje o socialnih sporih za območje Republike Slovenije.
Tretji odstavek 13. člena ZDSS-1 določa, da DSS v Ljubljani odloča o socialnih sporih na sedežu sodišča, naroke pa opravlja tudi na svoji zunanjih oddelkih ali na sedežu ali zunanjih oddelkih drugih delovnih sodišč pod pogojih, ki jih določa 64. člen tega zakona, ki določa, da se narok opravi zunaj sedeža sodišča, če ima zavarovanec stalno oziroma začasno prebivališče na tem območju.
V socialnih sporih sta stranki zavarovanec in zavod, ki je ponavadi tožena stranka, kot tožena pa lahko nastopa tudi Republika Slovenija oziroma Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve oziroma Ministrstvo za kulturo.
Socialno sodišče je pristojno tudi za odločanje tudi o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev, o povrnitvi škode, ki jo je državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil povzročil zavarovancu oziroma upravičencu do socialnega varstva oziroma škode, ki jo je zavarovanec povzročil zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem ali v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva. V teh primerih lahko zavod in tudi Republika Slovenija nastopata kot tožeča stranka.
Procesna predpostavka za sodno varstvo proti upravnim aktom
- člen ZDSS-1 določa, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonitem roku.
Drugi odstavek 63. člena določa, da v primerih iz prejšnjega odstavka socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. (postavlja se vprašanje ustavnosti te določbe v primeru, če drugostopni organ pritožbo zavrže, ker da je bila vložena prepozno. V sodnem postopku je treba ugotoviti, ali je bila res vložena prepozno – torej sodni spor mora biti dopusten).
Posebnosti socialnega spora
– zavarovanca se lahko zasliši tudi v pisni obliki, če se iz upravičenih razlogov ne bi mogel udeležiti naroka (59 ZDSS-1)
– v sporih do in iz invalidskega in zdravstvenega zavarovanja je javnost izključena (60/1 ZDSS-1)
– načelo materialne resnice (sodišče mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka) (61 ZDSS-1)
– sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi dokazov, ki so jih predložile stranke, ne more ugotoviti dejstev, pomembnih za odločitev (62 ZDSS-1)
– sodne takse se ne plačujejo (71 ZDSS-1)
– v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanja in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka (68/1 ZDSS-1)
– če je zavarovanec zaradi očitne pomote v tožbi napačno navedel toženo stranko, lahko spremeni navedbo tožene stranke najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če ni poravnalnega naroka, do sprejema dokaznega sklepa na prvem naroku za glavno obravnavo in se sprememba tožene stranke na šteje za spremembo tožbe (67 ZDSS-1)
– v postopku z izrednimi pravnimi stranki lahko stranka opravlja procesna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je predstavnik sindikata Združenja zavarovancev oziroma delodajalcev, če ga ta zaposli za zastopanja svojih članov in je opravil pravniški državni izpit. Ta določba velja tudi za pooblaščence zavoda, ki so zaposleni pri zavodu
– če so sodišče zahteva od zavarovanca, da mora vlogo popraviti ali dopolniti, ga hkrati pouči, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge in ga opozori na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča ter, če nima pooblaščenca, ga pouči tudi o pravici, pogojih in postopku za pridobitev brezplačne pravne pomoči (66 ZDSS-1)
– dokler ni končan postopek na prvi stopnji, sodišče o začetku postopka tudi po uradni dolžnosti obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Tako ravna sodišče tudi v primeru, če je v spornem pravnem razmerju tretji soudeležen tako, da se odločitev lahko sprejme samo na enak način tudi zanj (ponavadi se obvešča delodajalce o sporih, ki jih sproži njihov zaposleni delavec oziroma se obvesti zavarovanca, če je zoper dokončni upravni akt vložil tožbo delodajalec) (69 ZDSS-1)
– sodelovalna lastnost strank – sodišče lahko stranki, ki ni fizična oseba, naloži, da se mora udeležiti naroka, če je to potrebno, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, sicer je možnost tudi, da se ji naloži denarno kazen in na zahtevo nasprotne stranke, da ji mora povrniti stroške, ki jih je povzročila z neupravičenim izostankom (tu se smiselno uporabljajo določbe ZPP o izreku denarne kazni). (78/1 ZDSS-1)
Socialni spor - rok za vložitev tožbe
Tožba se vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta (gre za prekluzivni rok, in če je tožba vložena po poteku 30 dni, se tožbo zavrže).
Če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh (molk organa!), sme stranka vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Po prejšnjem odstavku sme stranka ravnati tudi, če organ prve stopnje ne izda upravnega akta, zoper katerega ni pritožbe.
Socialni spor - vsebina tožbe in tožbeni razlogi
VSEBINA TOŽBE (73. člen ZDSS-1)
Tožba mora obsegati navedbo upravnega akta, zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloge (ki jih določa Zakon o upravnem sporu) in zahtevek. Tožbi je treba priložiti tudi upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu.
V 2. odst. je določeno, da če v socialnih sporih zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma, če ni poravnalnega naroka, do konca prvega naroka za glavno obravnavo.
TOŽBENI RAZLOGI (74. člen ZDSS-1):
Upravni akt se sme izpodbijati iz razlogov, ki jih določa zakon, ki ureja upravni spor.
27. člen Zakona o upravnem sporu določa:
1) Upravni akt se sme izpodbijati:
1. če v postopku za izdajo upravnega akta zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen;
2. če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka);
3. če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju;
4. iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega.
(2) Ne gre za nepravilno uporabo predpisa, če je pristojni organ odločil po prostem preudarku na podlagi pooblastila, ki ga je imel po predpisih, v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo dano.
(3) Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta.
Stranke vključno s pooblaščenci imajo velikokrat velike probleme pri postavitvi tožbenega zahtevka, zato sodišče mnogokrat odloča v okviru dokončne odločbe.
Revizija
V socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva je dovoljena revizija vedno, razen v sporih o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, pravici do invalidnine za telesno okvaro in pravici do zdraviliškega zdravljenja. Revizija je dovoljena vedno v premoženjskih socialnih sporih, po določbah ZPP. (31 ZDSS-1)
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ (UL RS, št. 72/2006 z vsemi spremembami, zadnji čistopis od 1.2.2015) ureja obvezno zdravstveno zavarovanje – gre za zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela ter zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni.
Zdravstveno zavarovanje je obvezno in prostovoljno. Nosilec obveznega zavarovanja je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Prostovoljno zdravstveno zavarovanje izvajajo zavarovalnice. (12. čl. ZZVZZ)
- OBVEZNO ZAVAROVANJE:
Zavarovane osebe v okviru obveznega zavarovanja so zavarovanci (zaposleni, samozaposleni, brezposelne osebe, ki prejemajo nadomestilo pri zavodu za zaposlovanje denarno nadomestilo, prejemniki pokojnine itd.) in njihovi družinski člani (ožji družinski člani: zakonec, otroci; širši družinski člani: pastorki, vnuki, starši itd.). (14. čl. ZZVZZ)
Obvezno zavarovanje obsega (13. čl. ZZVZZ):
– zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela (prispevke plačujejo zavarovanci in delodajalci (48. čl. ZZVZZ)),
– zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklice bolezni (prispevke plačujejo delodajalec in osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost, kmetje, družbeniki (49. čl. ZZVZZ))
Z obveznim zavarovanjem se zavarovanim osebam zagotavlja v obsegu, ki ga določa zakon (pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja):
- plačilo zdravstvenih storitev (23. člen: plačilo zdravstvenih storitev je zagotovljeno v višini 100%, 90%, 80%, 70%, 60%, 50%)
- nadomestilo plače med zadržanostjo od dela
- UKINJENA PRAVICA je pogrebnina in posmrtnina
- povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev: 39. člen ZZVZZ določa povračilo potnih stroškov, in sicer prevozne stroške ter stroške prehrane in nastanitve med potovanjem in bivanjem v drugem kraju pri uresničevanju pravic do zdravstvenih storitev.
- pravica do zdravljenja v tujini: zavarovana oseba ima pravico do pregleda, preiskave ali zavarovanja v tujini oz. do povračila stroškov teh storitev, če so v RS izčrpane možnosti zdravljenja, s pregledom, preiskavo ali z zdravljenjem v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja (44a. čl. ZZVZZ)
Pravica do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela (bolniška) – gre ta denarno terjatev, ki jo zavarovanec prejme od prvega dne zadržanosti od dela na podlagi mnenja osebnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije zaradi:
– bolezni
– poškodbe ali izolacije
– spremstva oz. nege ožjega družinskega člana (30/1 ZZVZZ: pravica do nadomestila zaradi nege ožjega družinskega člana traja v posameznem primeru največ do 7 delovnih dni, za otroke do 7 let starosti ali starejšega zmerno, težje ali težko duševno in telesno prizadetega otroka pa do 15 delovnih dni)
– drugih upravičenih razlogov (npr. presaditve živega tkiva in organov v korist druge osebe). (29/1. čl. ZZVZZ)
Osnova za nadomestilo je povprečna mesečna plača in nadomestila oz. povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela.
Nadomestilo znaša:
– 100% osnove zaradi poklicne bolezni, poškodbe pri delu, presaditve živega tkiva in organov v korist druge osebe, posledic dajanja krvi ter izolacije, ki jo odredi zdravnik.
– 90% osnove ob zadržanosti od dela zaradi bolezni.
– 80% osnove od zadržanosti od dela zaradi poškodb izven dela, nege družinskega člana in spremstva, ki ga odredi zdravnik.
– Za prvih 90 dni znaša nadomestilo zgolj:
– 90% osnove v primerih iz 1. alineje, razen v primeru zadržanosti od dela zaradi poklicne bolezni in poškodbe pri delu,
– v primeru zadržanosti od dela zaradi bolezni 80% osnove oz.
– 70% osnove v primerih iz 3. alineje prejšnjega odst., razen v primeru zadržanosti od dela zaradi nege družinskega člana (31. člen ZZVZZ).
Zavarovanec, ki na podlagi mnenja osebnega zdravnika oz. zdravniške komisije dela skrajšan delovni čas, ima za čas zadržanosti od dela pravico do nadomestila (33/1 ZZVZZ). Zavarovanec ni upravičen do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, če v tem času opravlja pridobitno dejavnost (35/1 ZZVZZ).
- PROSTOVOLJNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE (61. člen ZZVZZ)
Zakon določa le splošna načela, zanj pa se vsak posameznik odloči po lastni presoji.
Prostovoljna zdravstvena zavarovanja krijejo zavarovancem stroške zdravstvenih in z njimi povezanih storitev, oskrbe z zdravili in medicinskimi pripomočki ter izplačila dogovorjenih denarnih nadomestil v primeru bolezni, poškodbe ali medsebojnega zdravstvenega stanja. Takšna zavarovanja smejo na območju RS izvajati zavarovalnice (premoženjska zavarovanja).
I. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje - ob uresničevanju pravic do zdravstvenih storitev po postopkih in pogojih, kot so predpisani v obveznem zdravstvenem zavarovanju, krije razliko med vrednostjo zdravstvenih storitev, ki jih krije obvezno zdravstveno zavarovanje oz. del razlike, ko se doplačilo nanaša na pravico do zdravil z najvišjo priznano vrednostjo in medicinskih pripomočkov. Dopolnilno zavarovanje predstavlja javni interes RS in se izvaja po načeli medgeneracijske vzajemnosti in vzajemnosti med spoloma med vsemi zavarovanci dopolnilnega zavarovanja (62/1. čl. ZZVZZ).
II. Nadomestno zdravstveno zavarovanje – za tiste osebe, ki po predpisih RS ne morejo biti obvezno zavarovane.
III. Dodatno zdravstveno zavarovanje – krije storitve in oskrbo z zdravili in medicinskimi pripomočki in izplačilo denarnih prejemkov, ki niso sestavni del pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in niti dopolnilno niti nadomestno zavarovanje.
IV. Vzporedno zdravstveno zavarovanje – zavarovanci uveljavljajo po drugačnih postopkih in ob drugih pogojih, kot jih predpisuje obvezno zdravstveno zavarovanje.
Zavarovalec je v prostovoljnih zdravstvenih zavarovanjih fizična ali pravna oseba, ki z zavarovalnico sklene zavarovalno pogodbo. Zavarovanec je fizična oseba, katere interes je zavarovan. Za opravljanje poslov prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj se uporabljajo določbe ZOZP. Za razmerja iz pogodb prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj se subsidiarno uporabljajo določbe OZ.
Natančnejši obseg zdravstvenih storitev določajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (26. člen ZZVZZ).
(135. člen Pravil: Ustavno sodišče je z odločbo Up-1303/11-21, U-I-25/2014 z dne 21.3.2014 odločilo, da je 1. odst. 135. člena Pravil OZZ v neskladju z Ustavo. Navedeni člen Pravil je namreč podrobno odločal, kdaj ima zavarovana oseba pravico do zdravljenja v tujini. Ker je v 51. členu Ustave določeno, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon in ker v 135. členu ni šlo za natančnejšo opredelitev pogojev glede strokovnih in medicinskih vprašanj, temveč je pomenila določitev načina uresničevanja človekove pravice, je bila ta določitev v Pravilih neustavna.)
Ta ureditev je veljala do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ-M (Ur. list RS, št. 91/13) s katerim je zakonodajalec implementiral direktivo 2011/24/EU evropskega parlamenta in sveta z dne 9.3.2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (UL 88, 4.4.2011). V členih od 44. a do 44. e zakona so opredeljeni pogoji za uveljavljanje pravice do zdravstvenih storitev v tujini in postopek za uveljavljanje navedene pravice.
Pravice iz zdravstvenega zavarovanja lahko uveljavi oseba, ki ji je priznana lastnost zavarovane osebe. Lastnost zavarovane osebe se dokazuje s kartico zdravstvenega zavarovanja, ki je javna listina in jo izda Zavod za zdravstveno zavarovanje RS (78. čl. ZZVZZ).
- člen ZZVZZ – pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja ima zavarovana oseba pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda. Osebni zdravnik skrbi za zdravje zavarovane osebe in je pooblaščen, da jo napoti na zdravniško komisijo, k specialistu in v bolnišnico, predpiše na račun zavoda zdravila na recept in vodi ter izbira zdravstveno dokumentacijo o zavarovani osebi. Izbrani osebni zdravnik je pooblaščen (razen ginekologa in osebnega zdravnika) za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela do 30 dni.
- člen ZZVZZ – V postopkih za uveljavitev pravi iz zdravstvenega zavarovanja odločajo zdravniki, ki jih imenuje upravni odbor zavoda. Pristojnosti imenovanega zdravnika so ugotavljanje nezmožnost za delo nad 30 dni, napotitev na zdraviliško zdravljenje, presoja upravičenost odločitve osebnega zdravnika o nezmožnosti do 30 dni na zahtevo zavarovanca ali delodajalca.
- člen ZZVZZ – pristojnosti zdravstvene komisije (odloča o upravičenosti zahteve po medicinsko-tehničnih pripomočkih, itd.).
Zavarovanec ali delodajalec se lahko na odločbo imenovanega zdravnika pritožita zdravstveni komisiji v roku 5 delovnih dni od vročitve odločbe imenovanega zdravnika, o pritožbi odloči zdravstvena komisija v roku 8 dni po prejemu pritožbe.
Tako imenovani zdravnik kot zdravstvena komisija v postopku odločanja postopata po določilih ZUP.
Pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-2 (Ur. list RS, št. 96/2012) je v Sloveniji celovito in v enotnem pravnem aktu urejen:
- OBVEZNO ZAVAROVANJE
sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja,
- POKLICNO ZAVAROVANJE
sistem obveznega dodatnega (poklicnega) zavarovanja in
- PROSTOVOLJNO DODATNO
sistem prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja (1/1. čl. ZPIZ-2).
ZAVAROVALNA DOBA (130. čl. ZPIZ-2): obdobje, ko je bil zavarovanec vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki.
POSEBNA DOBA: obdobja, ki se v skladu z zakonom štejejo v pokojninsko dobo ne glede na plačilo prispevkov (npr. čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, če v tem času mati ali oče ni bil zavarovan(a) na drugi podlagi, če je bilo otrokovo stalno prebivališče v RS). (134. čl. ZPIZ-2)
POKOJNINSKA DOBA (129. čl. ZPIZ-2): zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine. Pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja, obsega:
- čas, prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo,
- čas, ki se zavarovancu šteje v pokojninsko dobo brez plačila prispevkov,
- čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve ZPIZ-2,
- čas, vštet v pokojninsko dobo na podlagi pravnomočne odločbe po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnih do 31.12.2012,
- čas, dopolnjen do 31.12.1999, ki se je po ZPIZ-1 všteval državljanu RS v pokojninsko dobo, razen če ni z ZPIZ-2 ali mednarodno pogodbo določeno drugače.
Sistemsko pokojninsko in invalidsko zavarovanje predstavlja:
- prvi, osnovni steber pokojninskega zavarovanja, ki zajema obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi medgeneracijske solidarnosti (obsega obvezno in prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje ter pravice in obveznosti iz obveznega zavarovanja za primer starosti in smrti, določene na podlagi dela, prispevkov, ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti),
- drugi steber predstavlja kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje, tj. obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki obsega obvezno vključitev v poklicno zavarovanje ter pravice in obveznosti iz zavarovanja za primer starosti in smrti, določene na podlagi vplačil v to obliko zavarovanja, in
- tretji steber individualno dodatno pokojninsko zavarovanje, tj. prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki obsega vključitev v kolektivno in individualno dodatno zavarovanje ter pravice in obveznosti iz zavarovanja za primer starosti in smrti, določene na podlagi vplačil za to obliko zavarovanja. (2. čl. ZPIZ-2)
V sam okvir pokojninskega sistema spada še poklicno zavarovanje, ki je namenjeno izključno delavcem, ki opravljajo težka in zdravju škodljiva dela ter dela, ki jih po določeni starosti ni mogoče več opravljati. Gre za zavarovanje, s katerim se je v letu 2001 nadomestilo zavarovalno dobo s povečanjem – beneficirano delovno dobo.
Obvezno zavarovanje po ZPIZ
- člen ZPIZ-2 določa, da se z obveznim zavarovanjem zagotavljajo:
- pravice do pokojnine,
- pravice na podlagi invalidnosti,
- pravica do letnega dodatka in
- pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.
S poklicnim zavarovanjem se zagotavlja pravica do poklicne pokojnine, z dodatnim zavarovanjem pa pravica do dodatne starostne pokojnine ter pravica do predčasne dodatne pokojnine v obliki pokojninske rente.
PRAVICE IZ OBVEZNEGA ZAVAROVANJA SO NEODTUJLJIVE OSEBNE PRAVICE, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalca pravice. Pravic iz obveznega zavarovanja tudi ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa ta zakon (3. odst. 4. člena ZPIZ-2).
(ZUJF in odločba Ustavnega sodišča U-I-186/2012 z dne 14.3.2013 – Ur. list RS, št. 25/13)
Obvezno zavarovanje financirajo:
- zavarovanci,
- delodajalci in
- RS.
Poklicno zavarovanje financirajo delodajalci.
Dodatno zavarovanje financirajo člani in delodajalci. (8. čl. ZPIZ-2)
Dohodki obveznega zavarovanja so prispevki:
- zavarovancev in delodajalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje,
- delodajalcev za zavarovalno dobo za povečanje za zavarovance, pri katerih se je upoštevalo znižanje starostne meje po prejšnjih predpisih,
- za posebne primere zavarovanja,
- za dokup pokojninske dobe. (141/1. čl. ZPIZ-2)
Nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja je zavod, ki ima status javnega zavoda. (9. čl. ZPIZ-2)
Nosilec poklicnega zavarovanja je sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja.
Nosilci dodatnega zavarovanja so pokojninski skladi. (10. čl. ZPIZ-2)
Obvezno se zavarujejo fizične osebe, ki izpolnjujejo pogoje za zavarovanje po ZPIZ-2. Če oseba hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več zavarovalnih podlagah, se obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v ZPIZ-2 navedena pred drugimi. (13. čl. ZPIZ-2)
Zavarovalne podlage za obvezno zavarovanje so:
- delavci v DR,
- samozaposlene osebe,
- osebe, ki so družbeniki oz. delničarji,
- kmetje (17. čl. ZPIZ-2, PDI!!!):
če imajo zdravstveno sposobnost za opravljanje kmetijske dejavnosti, ki jo ugotavlja služba medicine dela,
če se ne šolajo in niso uživalci predčasne starostne, vdovske ali invalidske pokojnine,
če ob vložitvi prijave v zavarovanje dohodek kmetije iz kmetijske dejavnosti na zavarovanega člana dosega najmanj znesek, ki je primerljiv z zneskom 60 % povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec in ga določi minister pristojen za kmetijstvo.
Kot dohodek iz kmetijske dejavnosti se šteje dohodek, urejen po predpisih, ki urejajo dohodnino, in sicer kot seštevek dohodka osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, dohodka druge kmetijske dejavnosti in dohodka dopolnilne dejavnosti na kmetiji.
Osebe se zavarujejo za polni zavarovalni čas, če ni z zakonom določeno drugače.
- drugo pravno razmerje in
- podlage v drugih predpisih (npr. v času prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti, v času materinskega dopusta in starševskega dopusta, ipd.)
Pravice do pokojnine (26. čl. ZPIZ-2):
– starostna pokojnina: je pokojninski prejemek brez odbitkov, ki pripada zavarovancu ob dopolnitvi predpisane starosti in pokojninske dobe, če izpolnjuje pogoje v skladu z ZPIZ-2
– predčasna pokojnina: je pokojninski prejemek, ki pripada zavarovancu ob dopolnitvi določene starosti in pokojninske dobe, če izpolnjuje pogoje v skladu z ZPIZ-2 in nima pravice do starostne pokojnine
– invalidska pokojnina: je pokojninski prejemek, ki pripada zavarovancu ob nastanku invalidnosti, če izpolnjuje pogoje v skladu z ZPIZ-2
– družinska pokojnina: pokojninski prejemek, ki pripada družinskim članom umrlega upokojenca ali zavarovanca, ki je dopolnil določeno pokojninsko dobo, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ZPIZ-2
– vdovska pokojnina: je pokojninski prejemek, ki pripada preživeli zakonski partnerju po umrlem zavarovancu ali uživalcu pokojnine, ob izpolnjevanju določenih pogojev po razvezanemu zakoncu, partnerju v zunajzakonski skupnosti ali partnerju v registrirani istospolni partnerski skupnosti, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ZPIZ-2
– delna pokojnina: del starostne ali predčasne pokojnine, ki se izplačuje zavarovancu, ki ostane v zavarovanju, v višini sorazmerja s skrajšanjem ur opravljanja dela
– dodatek za pomoč in postrežbo: je denarni prejemek, ki ga upravičenec pridobi v primeru, ko ne more samostojno opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb.
– letni dodatek.
Če primerjamo ZPIZ-2 z ZPIZ-1 ugotovimo, da je ZPIZ-2 uvedel še pravico do predčasne pokojnine, ki je ZPIZ-1 ni poznal, ukinil pa je invalidnino, varstveni dodatek, odpravnino ter oskrbnino.
ZPIZ-2 ne ureja več zavarovanja za telesne okvare in s tem pravice do izplačevanja invalidnine, razen iz naslova poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem primeru pa se ureditev prenaša v nove predpise, vendar pa se do uveljavitve predpisa s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, še vedno uporablja ZPIZ-1 po prehodni določbi 403. člena ZPIZ-2.
Za pridobitev pravice do STAROSTNE POKOJNINE je po ZPIZ-2 določen vstopni pogoj 60 let starosti za oba spola in 40 let pokojninske dobe brez dokupa in drugi pogoj 65 let starosti za oba spola in najmanj 15 let zavarovalne dobe (27. člen ZPIZ-2). 29. člen pa določa novo pravico, to je pogoj do PREDČASNE POKOJNINE, kjer je pogoj 60 let starosti za oba spola ter 40 let pokojninske dobe.
Zavarovanec ali uživalec pokojnine lahko za izpolnitev pogojev in za ugodnejšo odmero pokojnine dokupi 5 let zavarovalne dobe (136. čl. ZPIZ-2).
Razlika med pokojninsko dobo in pokojninsko dobo brez dokupa je v tem, da je v pokojninsko dobo vključena zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek odmere le-te, v pokojninsko dobo brez dokupa pa se šteje obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko invalidsko zavarovanje, obdobja opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. V to obdobje se tudi ne šteje čas skrbi za otroke v prvem letu njegove starosti, kot je to določal ZPIZ-1. Pomembno pri predčasni pokojnini je tudi to, da v primeru upokojitve pri 60 letih starosti, 40 letih pokojninske dobe se za vsak mesec manjkajoče starosti do dopolnitve 65 let trajno zmanjša za 0,3% (trajni malus) (38/1. čl. ZPIZ-2).
Starostna meja se pa lahko zniža zaradi otrok, in sicer samo ženskam v primeru, če ima 40 let pokojninske dobe, zaradi dela pred 18 letom starosti ter zaradi obdobja služenja vojaškega roka. (28/1. čl. ZPIZ-2) V pokojninsko osnovo se šteje katerokoli zaporedno 24 letno povprečje osnov po 1.1.1970 (30/2). Odmerni odstotek za 40 let pokojninske dobe znaša 57,25% oz. bruto odstotek znaša 78,21% za moškega oz. 60,25% za žensko oz. 82,31 v bruto znesku (37. čl.).
Delna pokojnina
Osebe, ki so v delovnem razmerju, samozaposlene in družbeniki, ki so poslovodne osebe ter kmetje in so izpolnili pogoje za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine lahko pridobijo pravico do delne pokojnine, če ostanejo v obveznem zavarovanju v obsegu, ki ustreza sorazmernemu delu polnega delovnega oz. zavarovalnega časa, vendar najmanj 4 ure dnevno ali 20 ur tedensko.
Po prenehanju uživanja delne pokojnine lahko zavarovanec zahteva:
- izplačilo usklajenega zneska predčasne ali starostne pokojnine, ugotovljene ob odmeri delne pokojnine ali
- odstotno povečanje predčasne ali starostne pokojnine ugotovljene ob odmeri delne pokojnine, glede na dejansko dopolnjeno pokojninsko dobo v času prejemanja delne pokojnine in starost na dan uveljavitve odstotnega povečanja ali
- ponovno odmero starostne pokojnine, ob upoštevanju osnov, od katerih so plačani prispevki, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo in starost ob prenehanju uživanja delne pokojnine. (40. čl. ZPIZ-2)
Razlika med delno pokojnino in delno invalidsko pokojnino (PDI)? Delno pokojnino se pridobi ob delni upokojitvi, delno invalidsko pokojnino pa pridobi invalid, ki dela s krajšim delovnim časom.
Invalidska pokojnina
Pravico do invalidske pokojnine pridobi:
– zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije,
– zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let (po ZPIZ-1 50 let);
– zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno, brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (gre za novost v zakonu, ki je ZPIZ-1 ni poznal) ter
– zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti (141. člen ZPIZ-2). (41. čl. ZPIZ-2)
- člen ZPIZ-2 pa določa, da pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ne glede na pokojninsko dobo, v primeru poškodbe izven dela ali bolezni pa pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti.
Družinska in vdovska pokojnina
ZPIZ-2 v 26. členu določa tri možne vrste pravic za primer smrti zavarovanca ali uživalca pravic in sicer vdovsko pokojnino, del vdovske pokojnine in družinsko pokojnino. Vdovska in družinska pokojnina zagotavljata določenim družinskim članom umrlega omejeno obdobje, lahko tudi pa trajno do njihove smrti, določeno materialno in socialno varnost, katera je lahko zaradi smrti zavarovanca oz. uživalca pravic zmanjšana oz. ogrožena.
Vdovec, ki ima poleg pravice do vdovske pokojnine tudi pravico do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, lahko uživa pokojnino, ki si jo sam zbere. Ne glede nato se lahko vdovcu, če je to ugodneje, poleg predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, izplačuje tudi del zneska pripadajoče vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu oz. uživalcu pravic. (61. čl. ZPIZ-2) Pomeni zakonsko določen kompromis po dedovanju pravice umrlega na podlagi plačanih prispevkov, ki zaradi smrti ni bila uveljavljena ali pa je bila, vendar v manjšem obsegu. 52. člen ZPIZ-2 določa pogoje na strani umrlega zavarovanca oz. uživalca pravic. Vdova oz. vdovec lahko uveljavi pravico do vdovske pokojnine, če je do smrti pokojnega zavarovanca dopolnil 58 let starosti, če je bil do njegove smrti popolnoma nezmožen za delo ali je to postal v enem letu po smrti, če mu je po njegovi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem, vdova oz. vdovec pa ima do njih dolžnost preživljanja. V primeru, če vdovec do pokojnikove smrti ni dopolnil 58 let starosti, dopolnil pa je 53 let, pridobi to pravico, ko dopolni 58 let starosti. (53. čl. ZPIZ-2)
Krog oseb, upravičenih do vdovske pokojnine, določenih z ZPIZ-2 je širši, kot jih je določal ZPIZ-1 in sicer ob izpolnjevanju pogojev pripada ta pravica, poleg preživelega zakonskega partnerja tudi razvezanemu zakoncu, če je bil upravičen do preživnine, partnerju v zunajzakonski skupnosti in po novem tudi partnerju v registrirani istospolni skupnosti. (54. čl.) Vendar pa so pogoji za pridobitev te pravice strožji kot so bili v ZPIZ-1, saj je vstopna starost 58 let starosti, vendar pa po 5. odst. 53. člena velja prehodno obdobje od leta 2021, ko se starost postopoma viša.
Družinska pokojnina
Pravico do družinske pokojnine pridobijo otroci, pastorki, vnuki in drugi otroci brez staršev, ki jih je zavarovanec preživljal ter starši, ki jih je bil umrli zavarovanec oz. uživalec pravice do svoje smrti dolžan preživljati, v skladu s predpisi, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja (55/1. čl.). Glede na določila v ZPIZ-1 se je vrsta možnih upravičencev do družinske pokojnine zmanjšala in sicer so izpadli posvojenci, mačeha oz. očim, posvojitelj ter bratje in sestre umrlega. Ostalo je enako določilo, da ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15 leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26 leta starosti. Otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo do starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine ali do konca šolanja, ima pravico do družinske pokojnine, dokler traja takšna nezmožnost. Otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine ali po končanem šolanju, pridobi pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oz. uživalec pravic po ZPIZ-2 preživljal do svoje smrti. (57. čl. ZPIZ-2)
UVELJAVLJANJE PRAVIC IZ ZAVAROVANJA
Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se začne na zahtevo zavarovanca, postopek za uveljavljanje pravice do vdovske ali družinske pokojnine pa na zahtevo vdove oz. družinskega člana ali zakonitega zastopnika. Postopek je uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice.
Postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika. Postopek je uveden, ko zavod prejme zahtevo s popolno delovno dokumentacijo zavarovanca ter medicinsko dokumentacijo o njegovem zdravstvenem stanju in o njegovi delovni zmožnosti. (178. čl. ZPIZ-2)
Dodatno zavarovanje
Dodatno zavarovanje predstavlja zbiranje denarnih sredstev na osebnih računih varčevalcev in zavarovancev, vključenih v to obliko zavarovanja, z namenom, da se jim ob dopolniti določene starosti ali v drugih primerih določenih s pokojninskim načrtom, zagotovi pravica do dodatne pokojnine ali druge pravice, določene v ZPIZ-2. Gre za namensko varčevanje na osebnih varčevalnih računih z namenom zagotovitve dodatnih prihodkov po upokojitvi v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
Kolektivno dodatno zavarovanje je zavarovanje, v katerega se vključijo posamezniki delodajalca, ki delno ali v celoti financira pokojninski načrt v breme lastnikov sredstev.
Individualno dodatno zavarovanje je zavarovanje, v katerega se lahko vključi samostojno vsak posameznik, vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, ki v celoti z lastnimi sredstvi financira vplačila premije. (214. čl. ZPIZ-2)
PRAVICE IZ DODATNEGA ZAVAROVANJA
Pravica do dodatne pokojnine
Član dodatnega zavarovanja pridobi pravico do dodatne pokojnine, ko je uveljavil pravico do predčasne ali starostne pokojnine v skladu z ZPIZ-2. Član dodatnega zavarovanja pridobi pravico do dodatne pokojnine, ko je uveljavil pravico do invalidske pokojnine ali pravico do vdovske pokojnine v skladu s predpisi, ki urejajo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma, ko je uveljavil pravico do poklicne pokojnine po tem zakonu. (219. čl. ZPIZ-2)
Dodatna pokojnina se izplačuje v obliki doživljenjske pokojninske rente, ki jo lahko izplačuje zavarovalnica in pokojninska družba. Upravljavec v imenu in za račun člana sklene zavarovanje po pokojninskem načrtu za izplačevanje pokojninskih rent, po katerem član pridobi pravico do doživljenjske pokojninske rente v višini, ki se po aktuarskih načelih izračuna tako, kot če bi bilo v enkratnem znesku vplačano čisto vplačilo v višini odkupne vrednosti. Član sklada ima pravico samostojno izbrati izplačevalca pokojninske rente, pri katerem upravljavec sklene zavarovanje iz prejšnjega odstavka. V primeru, da ima član sredstva pri različnih upravljavcih pokojninskih skladov, na njegovo zahtevo prenese odkupna vrednost sredstev v sklad, namenjen izplačevanju pokojninske rente, ki ga član sam izbere.
Pravica do predčasne dodatne pokojnine
Član pridobi pravico do predčasne dodatne pokojnine pred uveljavitvijo pravice do predčasne ali starostne pokojnine v skladu z ZPIZ-2, če:
• je dopolnil 53 let starosti in
• ni več vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje. (220. čl. ZPIZ-2)
Pravica do izplačila odkupne vrednosti v enkratnem znesku
Član kolektivnega zavarovanja lahko v primeru izstopa iz zavarovanja od upravljavca zahteva izplačilo odkupne vrednosti premoženja z njegovega osebnega računa v enkratnem znesku:
• če je že uveljavil pravico do pokojnine iz obveznega zavarovanja in
• če sredstva na njegovem osebnem računu kolektivnega zavarovanja ne presegajo 5.000 EUR.
Član individualnega zavarovanja lahko v primeru izstopa iz zavarovanja kadarkoli zahteva izplačilo odkupne vrednosti premoženja z njegovega osebnega računa v enkratnem znesku. (221. čl. ZPIZ-2)
Vzpostavitev dodatnega zavarovanja
Dodatno zavarovanje se vzpostavi na podlagi odobrenega pokojninskega načrta. Pokojninski načrt določa pogoje za pridobitev pravic iz dodatnega zavarovanja, vrsto in obseg teh pravic ter postopek za njihovo uveljavitev. Pokojninski načrt se izvaja na podlagi upravljanja pokojninskih skladov, ustanovljenih po tem zakonu. (222. čl. ZPIZ-2)
Pokojninski skladi in upravljavci pokojninskih skladov dodatnega zavarovanja
Sredstva iz naslova dodatnega zavarovanja se zbirajo in upravljajo v pokojninskem skladu, oblikovanem po ZPIZ-2. Pokojninski sklad se lahko oblikuje kot:
• vzajemni pokojninski sklad;
• krovni pokojninski sklad ali
• kritni sklad. (216. čl. ZPIZ-2)
Poklicno zavarovanje
ZPIZ-2 je dosedanjo obvezno pokojninsko zavarovanje preimenoval v poklicno zavarovanje.
S poklicnim zavarovanjem se nadgrajuje obstoječe zavarovanje, ki je namenjeno posebni kategoriji zavarovancev.
- člen ZPIZ-2 določa, da je poklicno zavarovanje po tem zakonu zbiranje prispevkov delodajalcev na osebnih računih zavarovancev, na podlagi katerih zavarovanci, vključeni v to obliko zavarovanja, pridobijo pravico do poklicne pokojnine ter druge pravice, določene s tem zakonom.
Poklicno zavarovanje se izvaja v okviru Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (SODPZ), ki ga upravlja Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d., Ljubljana. Poklicno zavarovanje se izvaja na podlagi Pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja in Pokojninskega načrta za izplačevanje poklicnih pokojnin.
Poklicno zavarovanje tako v svojem namenu nadomešča staro zavarovalno dobo, ki se šteje s povečanjem in ki je bila ukinjena leta 2001 z ustanovitvijo sklada obveznega dodatnega zavarovanja. Kot zavarovalna doba, ki se šteje s povečanjem – benificirana delovna doba, je tudi ta oblika zavarovanja namenjena posameznikom, ki opravljajo težka in zdravju škodljiva dela, ki jih po določeni starosti ni več mogoče opravljati (199/1. čl. ZPIZ-2). Glavni namen te oblike zavarovanja je, da se posameznikom zagotovi pravica do poklicne pokojnine, ki predstavlja neke vrste premostitven dohodek v času, ko posameznik zapusti trg dela pa vse do izpolnitve pogoja za starostno oz. predčasno pokojnino. Zavarovanci, ki je vključen v poklicno zavarovanje, se k dejanski zavarovalni dobi za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do predčasne pokojnine ali starostne pokojnine iz obveznega zavarovanja, doda ¼ obdobja, v katerem je bila vključen v poklicno zavarovanje (ti. dodana doba) (204. čl. ZPIZ-2) Poklicna pokojnina se izplačuje upravičencu v mesečnih zneskih do pridobitve poklicne pokojnine do izpolnitve pogojev za pridobitev predčasne pokojnine ali starostne pokojnine v obveznem zavarovanju, glede na odločitev upravičenca (203. čl. ZPIZ-2). Zavarovanec pridobi pravico do poklicne pokojnine:
- ko v skladu z ZPIZ-2 njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo znaša 42 let in 6 mesecev in
- če sredstva, zbrana na njegovem osebnem računu, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine (204/1. čl. ZPIZ-2).
Zavezanci za obračun in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje so delodajalci in zavarovanci, ki opravljajo pridobitno ali drugo samostojno dejavnost. Prispevki za poklicno zavarovanje imajo enak davčni status kot prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. (200. čl. ZPIZ-2)
Kam se lahko pritožiš, če se ne strinjaš z odločbo ZPIZa glede ocene invalidnosti (PDI)
O pravicah iz zavarovanja odločajo:
- na prvi stopnji - območna enota zavoda;
- na drugi stopnji - drugostopenjski organ zavoda. (172. čl. ZPIZ-2)
Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima zavarovanec pravico do pritožbe. V postopku za uveljavljanje pravic na podlagi invalidnosti ima pravico do pritožbe tudi delodajalec. (170. čl. ZPIZ-2)
Sodno varstvo pravic po tem zakonu lahko zavarovanec uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Sodno varstvo lahko uveljavlja tudi delodajalec, če je z dokončno odločbo zavoda odločeno o pravici zavarovanca na podlagi invalidnosti. (171. čl. ZPIZ-2)
Pravice iz invalidskega zavarovanja
Invalidnost je podana, če zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z ZPIZ-2, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v kategorije, in sicer:
- I. kategorija: če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti
- II. kategorija: če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več
- III. kategorija: če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oz. če je zavarovančeva delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela (63/2. čl.)
Zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnost II. in III. kategorije, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 65 let starosti in je vključen v obvezno zavarovanje ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo ali ni vključen v obvezno zavarovanje, če izpolnjuje pogoje zavarovalne oz. pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. (69. čl. ZPIZ-2)
Na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih z ZPIZ-2 (126/1 ZPIZ-2).
Poklicna rehabilitacija
Poklicna rehabilitacija je celostni proces, v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo, tako da se lahko ustrezno zaposli in ponovno vključi v delovno okolje oz. se usposobi za opravljanje istega poklica ali dela, tako da se mu prilagodi delovno mesto z ustreznimi tehničnimi pripomočki (70. člen ZPIZ-2).
Pogoji za pridobitev pravice do poklicne rehabilitacije so, da je pri zavarovancu prišlo do II. kategorije invalidnosti in da še ni dopolnil 55 let oz. 50. let starosti in da še ima preostalo delovno zmožnost, da se lahko usposobi za drugo delo. (72. čl. ZPIZ-2)