Kazensko materialno pravo - splošni del Flashcards
Kaj so deviantna ravnavanja?
Deviantna ali odklonska ravnanja so ravnanja, ki jih določena družbena skupina ali družba v celoti šteje za neobičajna, škodljiva, nemoralna, asocialna in za družbo nevarna. Deviantna ravnanja niso takšna sama po sebi, marveč dobijo to označbo v konkretnem družbenem okolju. Gre za napad na posebne običajno prikrite interese določenih družbenih skupin – individualni upor.
Kaj je kaznivo dejanje?
Kaznivo dejanje je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca.
Kaj so kaznovalne sankcije in katere poznamo?
Kaznovalne sankcije so sankcije, ki storilcu grozijo z odvzemom ali omejitvijo določene njegove pravice – npr. prostost, premoženje. Razlikujemo kaznovalne sankcije za disciplinske prekrške, kaznovalne sankcije za prekrške, kazenske sankcije za kazniva dejanja.
Represivna oblika boja zoper kriminaliteto ima 2 učinka, katera?
GENERALNA PREVENCIJA – z javno moralno in družbeno obsodbo kaznivega dejanja in njegovega storilca se želi vplivati na druge ljudi, da ne bi izvrševali kaznivih dejanj.
INDIVIDUALNA ALI SPECIALNA PREVENCIJA – kazenske sankcije povzročijo storilcu trpljenje in druge življenjske neprijetnosti, zato naj bi se spametoval in v prihodnje ne bi več izvrševal kaznivih dejanj.
Kakšne sankcije predvideva ZP-1 za prekrške?
Kot sankcije za prekrške ZP-1 predvideva globo, opomin, kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja in prepovedjo uporabe vozniškega dovoljenja, prepoved vožnje motornega vozila ter izgon tujca iz države.
Družbene funkcije kazenskega prava
Varstvena funkcija
1) Kazensko pravo je sredstvo za varovanje obstoječe družbene ureditve in obstoječega pravnega reda kot celovitosti ustavne, družbenopolitične, gospodarske in vsakršne druge ureditve – sistema vrednot, na katerih je pravni red utemeljen.
2) Kazensko pravo je elementaren in minimalen moralni kodeks. Varuje občečloveške moralne vrednote.
Garantna funkcija
Kazensko pravo ima tudi nalogo, da varuje človeka in občana pred morebitnim samovoljnim, nezakonitim in nečlovečnim represivnim delovanjem državnega aparata.
Za varstvo kazenskopravno zavarovanih dobrin ima vsaka država mogočen aparat, ki obsega policijo (v skrajnih primerih tudi vojsko), državna tožilstva, sodišča in organe za izvrševanje kazenskih sankcij.
Materialni in formalni viri kazenskega prava
Materialni viri kazenskega prava so družbeni odnosi, dobrine in vrednote, ki jih določena družba goji, razvija in varuje. Materialni viri so moralna in etična upravičenost (legitimnost) kazenskega zakona. Formalni viri kazenskega prava so posamezni pravni predpisi in njihova celovitost – pravni red in pravni sistem. Formalni viri so izraz materialnih virov kazenskega prava.
Najpomembnejše določbe URS na področju državne represije
- v Sloveniji ni smrtne kazni (§ 17),
- načelo zakonitosti pri določanju kaznivega dejanja (§ 28),
- zahteva po spoštovanju človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in vsakem drugem postopku, med odvzemom oz. omejitvijo prostosti ter med izvrševanjem kazni (§ 21),
- splošni pogoji, ob katerih je možno komu odvzeti prostost (§ 19, § 20).
Pomembne določbe URS o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ker človeku jamčijo njegovo kazenskopravno varstvo
- pravica do enakosti pred zakonom (§ 14),
- prepoved mučenja (§ 18),
- domneva nedolžnosti (§ 27),
- pravica do zasebnosti (§ 35, § 36, § 37, § 38),
- aktivna in pasivna volilna pravica (§ 43),
- pravica do peticije (§ 45),
- pravica do svobode izražanja (§ 39),
- pravica do svobode zbiranja in združevanja (§ 42)
Na kaj se nanaša veljavnost kazenskega zakona?
Veljavnost KZ se nanaša na:
• osebna veljavnost – za katere osebe velja kazenskopravna norma.
• časovno veljavnost – v katerem času velja kazenskopravna norma,
• krajevna veljavnost – na katerem ozemlju velja kazenskopravna norma,
Osebna veljavnost KZ-1
Glede osebne veljavnosti KZ-1 vsebuje 3 člene – enaka veljavnost kazenskega zakona, posebna osebna veljavnost in izključitev osebne veljavnosti.
Kazenski zakon velja za vse polnoletne osebe, ne glede na njihovo državljanstvo (1. odstavek 4. člena). Glede enake veljavnosti za državljane RS in tujce, pa KZ-1 določa dve posebnosti:
• kazenskopravna določba se lahko izjemoma nanaša le na državljane RS in v takem primeru se ne more uporabiti tudi za tujce (npr. kaznivo dejanje napada na neodvisnost države, saj je storilec lahko samo slovenski državljan);
• kazenskopravna določba se lahko izjemoma nanaša le na tujce, ne pa na državljane RS. Če kazenskopravna določba izjemoma velja samo za tujce, je v njej tudi lahko določeno, kdaj se državljani drugih držav članic EU ne štejejo za tujce.
Posebna določila glede osebne veljavnosti KZ-1
Glede enake osebne veljavnosti KZ pa so še naslednje posebnosti:
(1) zakon lahko določi, da se za kaznivo dejanje kaznujejo le osebe s posebnimi lastnostmi, pravicami ali položajem – gre za posebna kazniva dejanja delicta propria. V tem primeru velja kazenski zakon enako za vse osebe s takšnimi posebnimi lastnostmi, pravicami ali položajem.
(2) kazensko odgovornost mladoletnikov bo določil poseben zakon, ki bo opredelil tudi, v kakšni meri bo tudi za mladoletne storilce (14-18) uporabljal kazenski zakon, katera vprašanja v zvezi z ugotavljanjem njihove odgovornosti pa bo posebni zakon uredil drugače.
(3) glede mlajših polnoletnikov (posebna kategorija polnoletnih storilcev), se jim smejo izreči sankcije za mladoletnike, če sta izpolnjena dva pogoja:
o storilec je bil ob izvršitvi kaznivega dejanja že star 18 let, ne pa še 21;
o pogoje za izrekanje sankcij za mlajše polnoletnike bo določil poseben kazenski zakon za mladoletnike (3. odstavek 5. člena KZ).
(4) kazensko odgovornost pravnih oseb določa poseben zakon (ZOPOKD).
Kakšne vrste imunitete ločimo?
Ločimo dve vrsti imunitete:
- materialnopravna ali poklicna imuniteta (idemniteta) – nosilci določenih funkcij niso odgovorni za mnenje, ki ga dajo pri opravljanju svoje funkcije, čeprav so na ta način izvršili zakonske znake kakšnega kaznivega dejanja. Izključena je njihova krivda. Primer: Ustava izključuje kazensko odgovornost poslancev in svetnikov za izražena mnenja in glasovanje v DZ in DS, sodniki Ustavnega sodišča in vsakdo, ki sodeluje pri sojenju.
- procesna ali nepoklicna imuniteta – institut kazenskega procesnega prava, ki izključuje možnost kazenskega pregona za kazniva dejanja, ki jih izvršijo osebe v času opravljanja določene funkcije. Kazenski postopek bi namreč zelo otežil ali onemogočil opravljanje funkcije, kar bi lahko vplivalo na učinkovito delovanje državnih organov. Primer: poslanci, svetniki, ustavni sodniki, sodniki. Kazensko jurisdikcijo naše države izključujejo tudi imunitete na podlagi mednarodnega običajnega in pogodbenega prava (šefi tujih držav in njihovo spremstvo, tuji diplomatski in konzularni predstavniki ter funkcionarji nekaterih mednarodnih organizacij (OZN)).
Kateri kraj izvršitve KD je možno upoštevati?
Za kraj izvršitve kaznivega dejanja je možno šteti:
• kraj, kjer je storilec deloval – delavnostna teorija,
• kraj, kjer je nastala prepovedana posledica – teorija posledice,
• oba kraja hkrati – ubikvitetna teorija.
Katero teorijo uveljavlja KZ-1 glede kraja izvršitve KD?
KZ-1 uveljavlja ubikvitetno teorijo – za kraj izvršitve kaznivega dejanja se šteje vsak kraj, kjer je storilec deloval (storitvena kazniva dejanja) oz. bi moral delovati (opustitvena kazniva dejanja) kakor tudi kraj, kjer je nastala prepovedana posledica. Vse sestavine kaznivega dejanja so enako pomembne. Kaznivo dejanje je treba šteti za celoto vseh storitev (opustitev) in posledice.
Katero teorijo je sprejel KZ-1 glede časa izvršitve kaznivega dejanja?
KZ-1 je sprejel delavnostno teorijo – kaznivo dejanje je izvršeno, ko je storilec deloval (storitev) ali bi moral delovati (opustitev), ne glede na to, kdaj je nastala posledica.
Kateri zakon se uporablja za storilca KD?
7/1 člen KZ-1 določa načelo, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Za izbiro zakona, ki ga je treba uporabiti, je odločilen čas storitve kaznivega dejanja. Ta določba izhaja iz načela zakonitosti (§ 28 ustave), ki pravi, da ne sme nihče biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.
7/2 člen KZ-1 dopušča možnost, da se uporabi nov zakon, če je za storilca milejši. Gre za izjemo od prepovedi retroaktivne veljave zakona, ker bi pravilna uporaba prejšnjega zakona spravila storilca v slabši položaj. Milejši je zakon, ki predpisuje milejšo vrsto kazni, omogoča izrek sodnega opomina, pogojne obsodbe, odpustitev kazni, širše možnosti za omilitev kazni, krajše roke za zastaranje, preprečuje nastanek pravnih posledic obsodbe, dopušča možnost za prenehanje varnostnih ukrepov.
Merila za ugotavljanje kateri zakon je za storilca milejši
Pri ugotavljanju, kateri zakon je milejši, si lahko pomagamo z dvema načeloma:
(1) besedila obeh zakonov je potrebno primerjati konkretno, ne abstraktno. Konkretne primerjava pomeni, da se upoštevajo le tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi glede na konkretno dejansko stanje.
(2) uporabiti je treba stari ali novi zakon v celoti, ne pa nekaj določb iz starega in nekaj iz novega zakona; kombiniranje dveh torej ni možno, saj bi to pomenilo uporaba tretjega zakona, ki v takšni obliki sploh ne obstaja.
Krajevna veljavnosti KZ-1
KZ velja na ozemlju Republike Slovenije
Katera pravila uporabljamo, kadar imamo opravka s kaznivimi dejanji z mednarodnim elementom?
- teritorialno načelo,
- realno načelo,
- aktivno personalitetno načelo,
- pasivno personalitetno načelo,
- univerzalno načelo.
Teritorialno načelo
KZ-1 velja za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije. To načelo izhaja iz suverenosti države in iz nje izvirajoče represivne oblasti države na njenem ozemlju. Uveljavljeno je načelo veljavnosti zakona glede na kraj storitve (lex loci delicti comissi), ki je utemeljeno z generalno–preventivnim učinkom, za katerega se domneva, da je največji tam, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno (resnica se najbolje ugotovi na kraju dogodka).
Teritorialno načelo je po svoji moči primarno – izključuje uporabo načela ne bis in idem. KZ-1 velja za dejanja, storjena v Sloveniji:
• četudi je bil storilec za to dejanje v tujini že obsojen,
• če v tujini kazenski postopek teče,
• če je storilec že prestal v tujini izrečeno kazen.
Teritorialno načelo je fakultativno primarno – storilec se preganja v Sloveniji le z dovoljenjem ministra za pravosodje, če se je za isto kaznivo dejanje kazenski postopek v tujini začel ali končal.
Kazen, ki jo je storilec prestal v tujini po sodbi tujega sodišča, se všteje v kazen, ki jo izreče domače sodišče.
Kaj obsega ozemlje Republike Slovenije?
Ozemlje Republike Slovenije zavzema:
• kopno ozemlje,
• obalno morje in vodne površine znotraj meja Republike Slovenije,
• zračni prostor nad obema.
Teritorialno morje se razteza na 12 navtičnih milj od kopna.
KZ velja za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na:
• domače plovilo, ne glede na to, kje se je nahajala ob storitvi,
• domačem državnem zrakoplovu, ne glede na to, kje se je nahajalo ob storitvi,
• domačem civilnem zrakoplovu med poletom.
Izjema od načela teritorialnosti
Izjema od načela teritorialnosti je, da se sme pregon tujca odstopiti tuji državi ob pogojih, ki jih določa § 519/(3) ZKP:
• če tuja država temu ne nasprotuje,
• če gre za kazniva dejanja za katera je predpisana kazen do 10 let zapora,
• če gre za kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa.
V praksi je namreč vedno več primerov, ko je primerneje, da se storilcu, tujemu državljanu, sodi v tujini, čeprav je kaznivo dejanje storil na ozemlju Slovenije. Upošteva se velik priliv tujcev in kaznivih dejanj, ki jih pri nas storijo. Naša država se v takih primerih odreka represivni oblasti in jurisdikciji.
Realno načelo
Država podredi svoji represivni oblasti nekatera izrecno določena kazniva dejanja, zaradi njihove posebne nevarnosti, glede katerih ni možno pričakovati, da jih bodo v tujih državah sploh ali dovolj intenzivno kazensko preganjati
V 11. členu KZ-1 se v okviru realnega načela naša kazenska zakonodaja uporablja za dve skupini kaznivih dejanj.:
• kazniva dejanja, ki se po mednarodni pogodbi morajo preganjati v vseh državah podpisnicah, ne glede na to, v kateri državi so bila izvršena (posebej izpostavljeno pa je kaznivo dejanje ponarejanja denarja iz 243. člena)
• politična kazniva dejanja (taksativno našteta kazniva dejanja zoper suverenost RS in njeno demokratično ustavno ureditev (348. - 360. čl.) in kaznivo dejanje terorizma iz 108. člena KZ-1 (izvršeno proti RS, drugi državi ali mednaodni organizaciji).
Realno načelo je primarno – izključuje uporabo načela ne bis in idem. Za kazniva dejanja, za katera je pregon obvezen po mednarodni pogodbi (prva alineja 11. člena), je realno načelo fakultativno primarno – če se je kazenski postopek v tujini že začel ali končal, je za pregon storilca v RS potrebno dovoljenje ministrstva za pravosodje. Za drugo skupino kaznivih dejanj, pa je to načelo obligatorno primarno – v naši državi se mora začeti kazenski postopek za navedena kazniva dejanja, storjena v tujini, četudi je tam postopek že začet ali dokončan in četudi je tam storilec že prestal kazen. Kazen, prestana v tujini, se vračuna v kazen, ki jo izreče naše sodišče
Aktivno personalitetno načelo
KZ velja, če naš državljan stori kaznivo dejanje zunaj ozemlja Slovenije in ne gre za kazniva dejanja, ki so našteta v 11. členu (realno načelo ima prednost pred aktivno personalitetnim načelom).
Našega državljana ni dovoljeno izročiti tuji državi, da bi mu tam sodili za kaznivo dejanje, ki ga je tam storil, hkrati ni dopustno, da bi se naš državljan, ki je v tujini storil kaznivo dejanje in se zatekel v našo državo, izognil kazenskemu pregonu.
Aktivno personalitetno načelo je subsidiarno – uveljavi in uporabi se le, če kazenskopravna intervencija v tujini ni bila zadostna. Storilec se ne preganja (14/2):
1) če je kazen, na katero je bil v tujini obsojen, popolnoma prestal, ali je bilo skladno z mednarodno pogodbo določeno, da bo v tujini izrečeno kazen prestal v Sloveniji,
2) če je bil v tujini s pravnomočno sodbo oproščen, mu je bila kazen odpuščena, ali je izvršitev kazni zastarala,
3) če se kaznivo dejanje po tujem zakonu preganja na zahtevo oškodovanca in takšna zahteva ni bila vložena.
Načelo ne bis in idem je spoštovano. Upoštevajo se tuja oprostilna ali obsodilna sodba ter določbe tujega zakona o zastaranju in posebnih pogojih za kazenski pregon. Pogoj za uveljavitev KZ je kaznivost dejanja po kazenskem zakonu države, v kateri je bilo dejanje storjeno – identiteta norme ali dvojna kaznivost. Ta pogoj ni absoluten, ker je prepuščeno presoji ministra za pravosodje, ali je uveljavitev našega prava smotrna, čeprav dejanje v tuji državi ni inkriminirano.
Pripor in odvzem prostosti med izročitvenim postopkom ter del kazni, ki jo je storilec prestal v tujini, se vštejejo v kazen, ki jo izreče naše sodišče.
Pasivno personalitetno načelo
Naš KZ se uveljavi glede tujega državljana, ki je v tujini storil kaznivo dejanje proti našemu državljanu ali naši državi, če se ga pri nas zaloti ali ga naši državi izročijo.
Načelo je subsidiarno – KZ-1 se uporabi, če ni zadostno kazenskopravno varstvo, ki ga nudi tuja država. Veljajo prej našteti 3 pogoji, ki izključujejo kazenski pregon, in identiteta norme z možnostjo, da se po presoji ministra za pravosodje od tega načela odstopi.
Univerzalno načelo
Naš KZ velja in se uporabi zoper tujega državljana, ki je v tujini storil kaznivo dejanje zoper tujega državljana ali tujo državo in je bil zaloten pri nas, če gre za kaznivo dejanje za katerega je predpisana kazen 3 let zapora ali hujšo kazen. Univerzalno načelo je subsidiarno in je vezano na identiteto norme. Naše sodišče ne more izreči hujše kazni od tiste, ki je predpisana z zakonom države, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno.
Glede identitete norme velja izjema, ki se nanaša na dejanja, ki veljajo za kazniva po splošnih pravnih načelih, priznanih od mednarodne skupnosti. Po KZ se sme preganjati storilec tudi ne glede na zakon države, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno, če gre za dejanje, ki velja za kaznivo po splošnih pravnih načelih, priznanih od mednarodne skupnosti.
Katera so temeljna načela KZ-1
1) načelo legitimnosti in omejenosti represije,
2) načelo zakonitosti,
3) načelo humanosti,
4) načelo subjektivne ali krivdne odgovornosti,
5) načelo individualizacije kazenskih sankcij.
Načelo legitimnosti represije
Načelo legitimnosti represije je zahteva po moralni in etični upravičenosti vsakega represivnega posega v človekove pravice in svoboščine na zakonodajni in praktični ravni. Kazenskopravna prisila je sredstvo, ki ga je treba skrajno varčno uporabljati – ultima ratio (poslednje sredstvo).
Elementi načela zakonitosti
Kazniva dejanja in kazenskopravne sankcije se lahko predpisujejo le z zakonom, ki je pisen (nullum crimen, nulla poena sine lege scripta). To pa ne pomeni, da je uporaba pravnih pravil, ki izvirajo iz običajnega prava, v kazenskem pravi vedno nedopustna.
Prepovedani analogiji sta:
• analogia iuris (pravna analogija) – za kaznivo se šteje tudi dejanje, ki ni zapisano v zakonu, vendar iz splošnih pravnih načel izhaja, da je družbi nevarno.
• analogia legis (zakonska analogija) – kazenskopravna norma se raztegne tudi na primere, ki jih zakon izrecno ne navaja, vendar so podobni tistim, ki so obseženi v normi.
Dopustna je analogia intra legem, ki pomeni, da je zakonodajalec v opisu kaznivo dejanje navedel izrecno nekaj njegovih znakov, vendar ne vseh, ki bi se lahko v resničnosti pojavili: “…in v drugih primerih…”
Načelo zakonitosti je nastalo, da bi z zakonom omejili in določili pravice državnih organov v razmerju do državljanov ter vzpostavili ravnotežje med pravicami države oz. njenih organov in pravicami ljudi, na katere se razteza oblast države.
Načelo pravne varnosti – pravna varnost je izraz, s katerim označujemo varnost ljudi pred samovoljnimi in nezakonitimi posegi državnih organov v njihov pravni položaj. Nullum crimen sine lege certa.
Načelo humanosti
Načelo humanosti je deloma vsebovano že v načelu legitimnosti represije. Izhaja iz vrednote človekovega dostojanstva, kar je negacija vsake nečlovečnosti. Ustava poudarja to načelo v:
• § 17 – prepoved smrtne kazni,
• § 18 – prepoved mučenja,
• § 21 – spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in vseh drugih pravnih postopkih ter med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni,
• § 34 – pravica do osebnega dostojanstva in varnosti.
Načelo humanosti se izraža tudi v določbah KZ, ki govorijo o izbiri in odmeri kazni. Določbe o izbiri in odmeri kazni v sodobnem kazenskem pravu odpirajo sodiščem široke možnosti za humano kaznovalno politiko.
Vsebina načela subjektivne ali krivdne odgovornosti
Načelo subjektivne ali krivdne odgovornosti pomeni, da povzročitev prepovedane in škodljive posledice sama po sebi še ne zadostuje za uporabo kazni. Kazen se sme uporabiti, če je dokazano, da je obtoženec zares storilec dejanja, ki ga je obtožen, in če je ugotovljeno, da je kazensko odgovoren.
Krivda je očitek, ki ga je treba v vsakem primeru ugotoviti in se ne sme nikoli predpostavljati.
Načelo individualizacije kazenskih sankcij
Načelo individualizacije kazenskih sankcij v kazenskem zakoniku ni nikjer izrecno omenjeno, vendar pa so določbe KZ-1, ki konkretizirajo to načelo, določbe o: • odmeri kazni, • omilitvi kazni, • pogojni obsodbi in sodnem opominu, • varnostnih ukrepih.
Katere so 4 sestavine kaznivega dejanja (definicije)?
1) Protipravnost
2) Nujno varstvo pravnih vrednot
3) Kaznivo dejanje in znaki kaznivega dejanja
4) Kazen
Splošni pojem kaznivega dejanja je trostopenjski, in sicer?
Splošni pojem kaznivega dejanja je trostopenjski, sestavljajo pa ga naslednji elementi:
- človekovo voljno ravnanje, ki izpolnjuje bit kaznivega dejanja
- protipravnost
- krivda
Kdaj izda sodišče oprostilno sodbo?
Sodišče izda oprostilno sodbo:
1) če dejanje, za katero je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje;
2) če so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost;
3) če ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen;
4) ali če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba.
Kakšna kazniva dejanja poznamo, glede ravnanja?
Kaznivo dejanje se lahko stori s storitvijo ali opustitvijo. Zato ločimo:
• storitvena (komisivna) kazniva dejanja
• opustitvena (omisivna) kazniva dejanja
Kaj je značilno za opustitven kazniva dejanja?
Opustitvena kazniva dejanja so značilna po tem, da storilec ni izvršil določene zapovedi v primeru, da je zapoved izrecno določena v KZ (= prava opustitvena dejanja), ali če se iz opisa kaznivega dejanja lahko razbere, da je kaznivo dejanje tudi v primeru, ko je prepovedana posledica nastala zaradi pasivnosti tistega, ki bi jo moral preprečiti (= neprava opustitvena dejanja).
Kakšne vrste opustitvenih ravnanj poznamo?
Razlikujemo prava in neprava opustitvena kazniva dejanja.
Kaj so prava opustitvena ravnanja?
Prava opustitvena dejanja so tista, pri katerih kazenski zakonik izrecno predpisuje dolžnost delovati oziroma kaj storiti za zavarovanje kazenskopravne dobrine ali za preprečitev nastanka prepovedane posledice.
Prava opustitvena dejanja so lahko naklepna ali malomarna, lahko so tudi delicta communia (npr. kaznivo dejanje opustitve pomoči) ali delicta propria (npr. kaznivo dejanje opustitve zavarovanja pri vojaških vajah).
Kaj so neprava opustitvena ravnanja in kako se ločijo od pravih opustitvenih ravnanj?
Glede razlike med pravimi in nepravimi opustitvami je pomembno, da je pri nepravih opustitvah izvršitveni način ključen drugačen način, kako je dolžnost zavarovati kazenskopravno dobrino predpisana. Neprave opustitve namreč v materialnem kazenskem zakonu niso inkriminirane kot opustitve, ampak kot storitve (inkriminacijske norme so prepovedne).
Neprava opustitvena dejanja pomenijo opustitev dolžnosti preprečiti nastanek prepovedane posledice (garantna dolžnost). Garantna dolžnost je lahko razvidna iz opisa določenega kaznivo dejanje ali ni izrecno določena, vendar je iz narave dejanja razvidno, da ga je možno storiti s storitvijo in opustitvijo.
Za koga velja dolžnost intervenirati za preprečitev nastanka prepovedane posledice?
Dolžnost intervenirati za preprečitev nastanka prepovedane posledice ne zadeva vsakogar. Dolžnost preprečiti nastanek prepovedane posledice lahko izhaja iz drugega zakona, ne nujno kazenskega.
Med varovalne garantne dolžnosti uvrščamo:
• družinska in podobna razmerja (starševske in skrbniške dolžnosti, dolžnosti zakoncev, starih staršev…) – npr. če partner ne reši svojega partnerja v življenjski nevarnosti
• dolžnosti z elementom odvisnosti, ki praviloma izhajajo iz pogodbenega razmerja, vendar le, če je prišlo do dejanskega prevzema oblasti – npr. učitelj smučanja ne pomaga učencu pri padcu, zato ta utrpi ozebline, odgovornost proizvajalca za proizvod (denimo zdravila)
• dolžnosti, ki izvirajo iz uradnega položaja ali razmerij v pravni osebi – zlasti dolžnosti policistov, vojakov, tožilcev, uradnih oseb pri izvrševanju kazenskih sankcij,…
Med nadzorstvene garantne dolžnosti pa sodijo:
• nadzor nad nevarnimi nepremičnimi in premičnimi stvarmi in živalmi – npr. oče dopusti, da si njegov polnoletni sin pijan izposodi avto; hišnik ne zamenja pregorelih žarnic in zato slabovidi stanovalec pade po stopnicah
• nadzor nad protipravnimi ravnanji drugih z omejeno odgovornostjo za taka ravnanja (zlasti otrok in oseb s težavami v duševnem zdravju), ki so v razmerju nadzora s strani nosilca dolžnosti v razmerju podrejenosti – npr. učitelj, ki ne nadzira otrok med šolskim odmorom in skozi okno vržejo stol, ki pade na mimoidočega in ga hudo telesno poškoduje
• nadzor nad nevarnimi kavzalnimi poteki, ki jih je sprožilo prav ravnanje nosilca dolžnosti – npr. povzročitev prometne nesreče.
Kaj je vzročna zveza v kazenskem pravu?
Vzročna zveza v kazenskem pravu je objektivna vzročnoposledična zveza med izvršitvenim ravnanjem in prepovedano posledico.
Katere teorije vzročne zveze poznamo?
Teorija o enakem pomenu vseh vzrokov in pogojev
Teorija o kvalitativnem razlikovanju vzrokov in pogojev
Teorija o kvalitativnem razlikovanju vzrokov in pogojev
Teorija o enakem pomenu vseh vzrokov in pogojev
Teorija o enakem pomenu vseh vzrokov in pogojev (teorija conditio sine qua non, ekvivalenčna teorija)
Za vzrok nastale posledice se šteje vsaka storitev ali opustitev, ki je v kakršnikoli zvezi s posledico. Posledica ne bi nastala, če bi manjkal katerikoli vzrok ali pogoj. Svojo pozornost omejuje le na človekova ravnanja. Primer: voznik avtomobila, ki bistveno prekorači omejitev hitrosti, in kolesarka, ki se napačno vključuje na glavno cesto – ali je ravnanje voznika povzročilo nesrečo? Po teoriji conditio sine qua non ja, saj brez njegove prehitre vožnje ne bi prišlo do nesreče.
Teorija o kvalitativnem razlikovanju vzrokov in pogojev
je nastala kot kritika teorije conditio sine qua non. Trdi, da so le vzroki sposobni povzročiti posledico in ne pogoji.
Teorija adekvatne vzročnosti
Za vzrok prepovedane posledice se šteje le dejavnik, ki redoma in praviloma povzroči prav takšno posledico, kakršna je nastala. Izključuje torej vse izjemne, nenavadne, netipične primere. Primer: voznik kombija na parkirišču rahlo zadane drug avto, katerega voznik se tako (pretirano) prestraši, da ga zadane kap in umre – teorija adekvatnosti pokaže, da ne more biti manjši prekršek voznika kombija vzrok za smrt drugega voznika. Drug primer: v požaru v porodnišnici umre več dojenčkov, vendar vzrok za požar in njihovo smrt ni petminutna odsotnost medicinske sestre, če le-ta ni ravnala v nasprotju s pravili zdravstvene stroke. Če pa je, bi šlo lahko za malomarno zdravljenje, ne pa za povzročitev smrti iz malomarnosti (do tega rezultata bi pripeljala ekvivalenčna teorija).
Vrste kaznivih dejanj?
- Storitvena in opustitvena kazniva dejanja
Kriterij za to delitev je način izvršitve kaznivega dejanja. - Poškodbena in ogrozitvena kazniva dejanja
Delimo jih glede na prepovedano posledico – ali je storilec s svojim ravnanjem kazenskopravno zavarovano dobrino poškodoval, kadar je poškodba v zakonu določena kot prepovedana posledica, ali le ogrozil. Če jo je le ogrozil, je treba razlikovati, ali je nastala abstraktna ali konkretna nevarnost za zavarovano dobrino glede na to, katera izmed obeh nevarnosti je z zakonom določena kot prepovedana posledica. KZ določa konkretno nevarnost kot prepovedano posledico večkrat, praviloma zahteva, da je nastala poškodbena posledica. - Enoaktna in večaktna
Primer večaktnega kaznivega dejanja: rop, posilstvo. Kaznivost v okviru dane kvalifikacije zahteva izvršitev več različnih ravnanj. - Enostavna in sestavljena kazniva dejanja
Pri enostavnih kaznivo dejanje zakonski dejanski stan obsega eno k.d..
Pri sestavljenih kaznivo dejanje zakonski dejanski stan združuje več k.d.. Primer: 213. čl. – rop = tatvina po 211. čl. in prisiljenje po 142. čl. - Trenutna in trajajoča kazniva dejanja
Trenutno je tisto kaznivo dejanje ki se po svoji naravi lahko izvrši v trenutku ali v zelo kratkem časovnem obdobju.
Trajajoče je tisto kaznivo dejanje, ko storilec povzroči nastanek protipravnega stanja in ga določen čas vzdržuje. Primer: ugrabitev. Štejemo, da je takšno kaznivo dejanje dokončano, ko protipravno stanje preneha. - Splošna in posebna kazniva dejanja
Ta kriterij deli kaznivo dejanje glede na to, kdo je lahko storilec.
Pri splošnih kaznivih dejanjih se zakonski dejanski stan začenja z besedo “kdor”, kar pomeni, da je storilec kaznivo dejanje lahko vsakdo, ki je lahko subjekt kazenskega prava (delicta communia).
Pri posebnih kaznivo dejanje (delicta propria) namesto “kdor” nastopa uradna oseba, vojaška oseba, mati, zagovornik, zdravnik, roditelj, posvojitelj, skrbnik, polnoletna oseba,… - Lastnoročna kazniva dejanja
Potreben je telesni podvzem zavržnega dejanja – tujeročno sostorilstvo in posredno storilstvo ni možno. Primer: posilstvo. - Politična kazniva dejanja
Vrste dispozicij?
1) Opisne dispozicije
V kazenski zakonodaji jih je največ. S kar se le da skopimi in natančno izbranimi izrazi povejo, kdo je lahko storilec, s katero storitvijo ali opustitvijo je kaznivo dejanje možno storiti (izvršitveno dejanje ali dejanja), kakšna posledica mora nastati in druge okoliščine, brez katerih dejanje ni kaznivo. Namen: kolikor mogoče natančno razmejijo cono kriminalnega od nekriminalnega.
KZ včasih veže kaznivost inkriminiranega ravnanja na nastanek določene posledice, ki ni prepovedana posledica. Po tej tehniki poseže, kadar je treba razmejiti kaznivo dejanje od prekrška.
Objektivni pogoj kaznivosti: zanj ni potrebno, da bi bil zajet s storilčevo krivdo.
2) Enostavne dispozicije
se omejujejo na kratko in jasno izjavo. Z njimi niso določena izvršitvena ravnanja niti kakšna druga okoliščina niti ni natančneje določeno, kako je treba razumeti kakšno besedo. S takšno dispozicijo je kljub njeni enostavnosti povedano vse, kar je bistveno in pomembno za prepoznavanje tistega kaznivega dejanja.
3) Alternativne dispozicije
povejo, da se kaznivo dejanje lahko stori na 2 ali celo več načinov – z 2 ali več različnimi ravnanji.
4) Blanketne dispozicije
se sklicujejo na druge pravne predpise, ki dispozicijo dopolnjujejo. KZ določa vse bistvene znake določenega kaznivo dejanje, le vsebina enega izmed njegovih zakonskih znakov je določena v drugem predpisu. Pri predpisovanju blanketnih dispozicij morata biti zakonodajalec in sodna praksa posebej vestna in previdna, da se ne širi cona kaznivosti in da se v kazensko pravo ne predpisi, ki bi nasprotovali konceptom, vrednostnim sistemom in lestvicam vrednot v kazenskem pravu.
5) Objektivni pogoj kaznivosti
Kazenski zakonik včasih v opis kaznivega dejanja v inkriminacijski normi uvede t.i. objektivni pogoj kaznivosti. To je posebna predpostavka kaznivosti dejanja zunaj standardnih elementov trodelnega splošnega pojma kaznivega dejanja. Zato ni potrebno, da ima storilec zavest (niti potencialne) o prepovedanosti izpolnitve danega objektivnega pogoja kaznivosti, niti da je do njega v odnosu naklepa ali malomarnosti. Zakonodajalci redko posegajo po tem institutu. Tipični primer je kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu; 126. člen KZ-1 določa “Kdor sodeluje pri pretepu, v katerem je kdo ubit ali hudo telesno poškodovan, se za samo sodelovanje kaznuje …”. Zaradi razmejitve s prekrški, je bil v to normo vnesen objektivni pogoj kaznivosti, ki je v tem primeru smrt ali huda telesna poškodba kakšnega udeleženca pretepa. Nekateri teoretiki pri tem zahtevajo vsaj malomarnost do objektivnega pogoja kaznivosti.
Storitvena in opustitvena kazniva dejanja
Ravnanja, delovanja, vedenja, ki se izrazijo v zunanjem svetu, so lahko aktivna – storitve.
Tudi pasivnost je vedenje in ravnanje, ki lahko povzroči posledico – opustitve.
Kaznivo dejanje se lahko stori s storitvijo ali opustitvijo. Zato ločimo:
• storitvena (komisivna) kazniva dejanja
• opustitvena (omisivna) kazniva dejanja
Večina kaznivih dejanje se stori s storitvijo – z aktivnim ravnanjem. Večinoma gre za kršitev določene prepovedi. Prepoved je vsebovana v opisu kaznivega dejanja včasih neposredno, največkrat posredno ali implicitno.
Katera ravnanja se štejejo za storitev kaznivega dejanja, je včasih določeno v opisu kaznivo dejanje. Takrat je to eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja.
Zakonsko izvršitveno dejanje – se lahko izvrši le s storitvijo, obseženo v opisu kaznivega dejanja.
Naravno izvršitveno dejanje – storitev v KZ ni določena, za obstoj kaznivega dejanja je brez pomena, s kakšno storitvijo je storilec uresničil prepovedano posledico.
Opustitvena kazniva dejanja so značilna po tem, da storilec ni izvršil določene zapovedi v primeru, da je zapoved izrecno določena v KZ (= prava opustitvena dejanja), ali če se iz opisa kaznivega dejanja lahko razbere, da je kaznivo dejanje tudi v primeru, ko je prepovedana posledica nastala zaradi pasivnosti tistega, ki bi jo moral preprečiti (= neprava opustitvena dejanja).
Prava in neprava opustitvena dejanja
Prava opustitvena dejanja so tista, pri katerih kazenski zakonik izrecno predpisuje dolžnost delovati oziroma kaj storiti za zavarovanje kazenskopravne dobrine ali za preprečitev nastanka prepovedane posledice.
Prava opustitvena dejanja so lahko naklepna ali malomarna, lahko so tudi delicta communia (npr. kaznivo dejanje opustitve pomoči) ali delicta propria (npr. kaznivo dejanje opustitve zavarovanja pri vojaških vajah).
Glede razlike med pravimi in nepravimi opustitvami je pomembno, da je pri nepravih opustitvah izvršitveni način ključen drugačen način, kako je dolžnost zavarovati kazenskopravno dobrino predpisana. Neprave opustitve namreč v materialnem kazenskem zakonu niso inkriminirane kot opustitve, ampak kot storitve (inkriminacijske norme so prepovedne).
Neprava opustitvena dejanja pomenijo opustitev dolžnosti preprečiti nastanek prepovedane posledice (garantna dolžnost). Garantna dolžnost je lahko razvidna iz opisa določenega kaznivo dejanje ali ni izrecno določena, vendar je iz narave dejanja razvidno, da ga je možno storiti s storitvijo in opustitvijo.
Dolžnost intervenirati za preprečitev nastanka prepovedane posledice ne zadeva vsakogar. Dolžnost preprečiti nastanek prepovedane posledice lahko izhaja iz drugega zakona, ne nujno kazenskega.
Med varovalne garantne dolžnosti uvrščamo:
• družinska in podobna razmerja (starševske in skrbniške dolžnosti, dolžnosti zakoncev, starih staršev…) – npr. če partner ne reši svojega partnerja v življenjski nevarnosti
• dolžnosti z elementom odvisnosti, ki praviloma izhajajo iz pogodbenega razmerja, vendar le, če je prišlo do dejanskega prevzema oblasti – npr. učitelj smučanja ne pomaga učencu pri padcu, zato ta utrpi ozebline, odgovornost proizvajalca za proizvod (denimo zdravila)
• dolžnosti, ki izvirajo iz uradnega položaja ali razmerij v pravni osebi – zlasti dolžnosti policistov, vojakov, tožilcev, uradnih oseb pri izvrševanju kazenskih sankcij,…
Med nadzorstvene garantne dolžnosti pa sodijo:
• nadzor nad nevarnimi nepremičnimi in premičnimi stvarmi in živalmi – npr. oče dopusti, da si njegov polnoletni sin pijan izposodi avto; hišnik ne zamenja pregorelih žarnic in zato slabovidi stanovalec pade po stopnicah
• nadzor nad protipravnimi ravnanji drugih z omejeno odgovornostjo za taka ravnanja (zlasti otrok in oseb s težavami v duševnem zdravju), ki so v razmerju nadzora s strani nosilca dolžnosti v razmerju podrejenosti – npr. učitelj, ki ne nadzira otrok med šolskim odmorom in skozi okno vržejo stol, ki pade na mimoidočega in ga hudo telesno poškoduje
• nadzor nad nevarnimi kavzalnimi poteki, ki jih je sprožilo prav ravnanje nosilca dolžnosti – npr. povzročitev prometne nesreče.
Človekova pasivnost mora biti elementarno sposobna povzročiti ustrezno prepovedano posledico iz posamezne (sicer storitvene) inkriminacije. Kazniva dejanja, ki jih ni mogoče izvršiti v (nepravi) opustitveni obliki so denimo sodelovanje pri pretepu, dogovor za kaznivo dejanje, vsi hujskaški in verbalni delikti.
Vprašanje je, ali so možne oblike udeležbe v opustitvi (sostorilstvo, pomoč, napeljevanje). Možno si je zamisliti npr. paznika v zaporu, ki ne ukrene nič, medtem ko en jetnik davi drugega – v tem primeru odgovarja za pomoč, je pa odvisno od konkretnega primera, saj bi lahko v kakšni drugi situaciji odgovarjal tudi kot sostorilec.
Izvršitvena ravnanja
Izvršitveno ravnanje je storilčevo ravnanje, ki je lahko storitev ali opustitev. To je ravnanje, s katerim storilec neposredno uresničuje bistvene zakonske ali naravne znake in posledico kaznivega dejanja. Ravnanja so lahko določena v zakonu kot izvršitvena ali jih štejemo za izvršitvena zaradi njihove narave. Razlikujemo naravna in zakonska izvršitvena ravnanja.
Izvršitveno ravnanje je lahko le eno, lahko jih je več, če so potrebna, da bi nastala prepovedana posledica. Lahko je tudi več različnih izvršitvenih ravnanj, če v določeni časovni povezanosti šele vsa skupaj povzročijo prepovedano posledico.
Od izvršitvenih ravnanj moramo razlikovati pripravljalna dejanja, dejanja pomoči in dejanja napeljevanja (udeležbena dejanja).
Pri opustitvah ne govorimo o vzročnosti, ker te po naravi stvari ne more biti, pač pa govorimo o pripisljivosti posledice opustitvenemu ravnanju.
Poškodba in ogrozitev kazenskopravno zavarovane dobrine
Posledica v kazenskopravnem pomenu je praviloma poškodba pravne dobrine, ki je kazenskopravno zavarovana – poškodbena kazniva dejanja.
Določene pomembne dobrine je treba zavarovati, preden pride do poškodbe – ko so šele ogrožene. Kazniva dejanja, pri katerih je zakon kot posledico določil ogrozitev zavarovane dobrine, imenujemo ogrozitvena kazniva dejanja (primer: dajanje ponarejenih bankovcev v promet, predrzna vožnja v cestnem prometu).
Pravila, katerih kršitve po izkušnjah najpogosteje redoma privedejo do nastanka poškodbenih posledic, so kot zapovedi ali prepovedi zapisana v pravnih predpisih in kršitve teh pravil so tam določene kot prekrški. Toda če ima kršitev takšnih pravil za posledico neposredno ali konkretno ogrozitev življenja ljudi ali premoženja večje vrednosti, gre za kazniva dejanja, če so podani drugi z zakonom določeni pogoji.
Konkretna in abstraktna nevarnost
Ogrozitev zavarovane dobrine se pojavi kot konkretna nevarnost, če nevarnost neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, in se to po srečnem naključju ni zgodilo.
Abstraktna nevarnost za zavarovano dobrino se pojavi, kadar obstaja le oddaljena teoretična možnost, da bi prišlo do poškodbe zavarovane dobrine.
Kazniva dejanja, za katere zadostuje abstraktna nevarnost kot prepovedana posledica, je v KZ-1 malo, primer je povzročitev nevarnosti z jedrskimi snovmi.
Abstraktne ogrozitvene inkriminacije so pogosto blanketno oblikovane.
Posebej problematična je konstrukcija abstraktnega ogrožanja v malomarnosti.
Bit kaznivega dejanja
Bit kaznivega dejanja tvori celovitost objektivnih in subjektivnih znakov, ki kot celota opredeljujejo nepravo določenega dejanja. K objektivnim znakom biti kaznivega dejanja sodijo vse okoliščine dejanja, ki zadevajo zunanjo pojavnost deliktnega dogajanja. Subjektivna bit kaznivega dejanja pa zajemajo okoliščine dejanja, ki ležijo v duševnem področju storilca.
Temeljno kaznivo dejanje
ponavadi najdemo v 1. odstavku določenega člena ali kot prvi člen določenega poglavja. Zakonodajalec je z danim opisom zajel najbolj pogoste, tipične, povprečne primere tistega kaznivega dejanja.
Privilegirane in kvalificirane oblike kaznivih dejanj
Privilegirane oblike so milejše, kvalificirane oblike so hujše.
Ustvari se nov dejanski stan, ki ga od temeljne oblike razlikuje določena okoliščina. Zanj se predpiše drugačen milejši ali strožji kazenski okvir od tistega, ki je predpisan za temeljno kaznivo dejanje. Če sodišče ugotovi, da je v konkretnem primeru podana okoliščina, ki temeljno kaznivo dejanje privilegira ali kvalificira, mora dejanje pravno kvalificirati po ustreznem členu ali odstavku in zanj odmeriti kazen v okvirih kazni, ki je predpisana za privilegiran ali kvalificiran primer.
Primeri privilegiranih oblik temeljnega kaznivo dejanje uboja: uboj na mah, povzročitev smrti iz malomarnosti, detomor. Kvalificirane oblike pa so: odvzem življenja na grozovit ali zahrbten način; iz koristoljubnosti, z dejanjem, storjenim v hudodelski združbi,…
Objekti kazenskopravnega varstva
Splošni objekti kazenskopravnega varstva so družbeni odnosi, interesi in vrednote, ki so posebnega pomena za ljudi in družbo, tako da jim pravni red daje položaj pravnih dobrin in jim zagotavlja kazenskopravno varstvo. Kazenskopravna intervencija se sme v naši državi uporabljati le zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih temeljnih z ustavo in pravnim redom določenih pravnih dobrin.
Posebni objekti kazenskopravnega varstva so konkretneje opredeljeni družbeni odnosi, interesi in pravne dobrine (človekovo življenje, telesna nedotakljivost, državljanske in politične pravice, čast in dobro ime, itd.).
Posamezni objekti kazenskopravnega varstva so konkretne pravne dobrine, ki jih varuje kazensko pravo (n.pr.: človekova svoboda gibanja).
Pojem in pomen steka
Stek kaznivega dejanja nastane, kadar je iz opisa dejanja oz. dogodka, ki je predmet kazenskega postopka, razvidno, da je storilec uresničil zakonske znake 2 ali več kaznivih dejanj oz. je uresničil dvoje ali več prepovedanih posledic, ki so določene v 2 ali več členih KZ.
Idealni stek kaznivih dejanj – zakonski znaki več kaznivo dejanje se uresničijo z enim dejanjem.
Realni stek kaznivih dejanj – storilec z več storitvami ali opustitvami uresniči zakonske znake več kaznivih dejanj oz. več prepovedanih posledic.
Četudi za dejanja v steku storilcu sodijo hkrati, se vsako kaznivo dejanje, ki je v steku z drugim, obravnava samostojno.
Pri navideznem idealnem steku ne gre za 2 ali več, temveč za eno kaznivo dejanje. Pri navideznem realnem steku ne gre za 2 ali več, temveč za eno kaznivo dejanje.
Navidezen idealni stek
Pomeni, da imamo opraviti z enim samim kaznivim dejanjem kljub temu, da je storilec z eno storitvijo ali opustitvijo uresničil zakonske znake oz. prepovedane posledice 2 ali več zakonskih dejanskih stanov.
Najprej je treba ugotoviti, ali sploh gre za kaznivo dejanje glede na temeljne elemente, nato je treba ugotoviti, kateri člen ali členi posebnega dela KZ bi bili lahko v primeru uporabljeni.
Zakonska opisa 2 ali več kaznivih dejanj, ki pridejo v poštev, sta v medsebojnih odnosih:
1) specialnosti,
2) subsidiarnosti,
3) konsumpcije.
1) Odnos specialnosti
je podan, kadar eden izmed zakonskih opisov (lex specialis) vsebuje vse zakonske znake drugega opisa (lex generalis), vendar ima prvi enega ali več zakonskih znakov, ki so ožji ali drugačni in konkretizirajo splošnejšo določbo. Zakonska opisa dveh kaznivih dejanj sta v razmerju splošnega in posebnega. V takšnih primerih nimamo opravka z dvema kaznivima dejanjem, čeprav so uresničeni zakonski znaki obeh, temveč le z enim. Lex specialis derogat legi generali.
Stek je navidezen, če je storilec uresničil zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja in njegovo kvalificirano oz. privilegirano obliko. To velja, če so takšne oblike opisane v posebnem odstavku istega člena ali če so opisane v posebnem členu.
Uporabiti je treba le eno določbo KZ in sicer tisto, ki se vsebinsko in smiselno bolje prilega dejanju oz. dogodku, kakor se je zgodil v resnici – to je specialni opis.
Primer: vsa kazniva dejanja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila se izvršijo z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, npr. ponareditev uradne listine. Vendar pri tem ne gre za dve kaznivi dejanji – zlorabe položaja in ponareditve uradne listine.
2) Odnos subsidiarnosti
Eno kaznivo dejanje je le predhodna faza drugega. Lex primaria derogat legi subsidiariae.
Sem sodijo primeri, ko gre za odnos med kaznivimi pripravljalnimi dejanji oz. poskusom in dokončanim kaznivim dejanjem. V vseh takih primerih je stek navidezen, če je bilo storjeno kaznivo dejanje in dejanja, ki so v odnosu do njega pripravljalna dejanja (če so kazniva) ali izvršitvena (kazniv poskus). – npr. dogovor za kaznivo dejanje
3) Odnos konsumpcije
Celotna kriminalna količina enega dejanja je vsebovana v drugem. Hujše istovrstno kaznivo dejanje zajema vse njegove milejše oblike ne glede na njihovo zakonodajnotehnično oblikovanost.
Sem spadata pravilo, da hujša oblika udeležbe (sostorilstvo -> napeljevanje -> pomoč) konsumira milejšo, in pravilo, da ena kvalificirana oblika določenega kaznivega dejanja konsumira vse druge v steku.
Pri odnosu konsumpcije je treba uporabiti vrednostno metodo. Rezultat logičnih miselnih operacij je treba na koncu podvreči vrednostni in smiselni oceni.
Primer: rop = tatvina + velika tatvina, rop = prisilitev + tatvina,…
Včasih pa ni enostavne rešitve, recimo pri odnosu med ropom in lahko telesno poškodbo, ki jo povzroči ropar med ropom. Če je lahka telesna poškodba na spodnji meji telesnih poškodb, bi morda lahko rekli, da kaznivo dejanje ropa konsumira kaznivo dejanje povzročitve lahke telesne poškodbe. Če pa s poškodbe na zgornji meji lahkih telesnih poškodb, ali če gre za nevarno sredstvo ali način storitve, pa je potrebno lahko telesno poškodbo ekskludirati (izločiti) in jo šteti za samostojo kriminalno količino, ki ni zajeta v kaznivo dejanje ropa.
Navidezen realni stek
Je podan v primeru, ko storilec z več ravnanji uresniči zakonse znake dveh ali več različnih kaznivih dejanj in mu za vsa tako uresniena dejanja sodijo hkrati.
1) Sestavljeno kaznivo dejanje
Zakon 2 ali več sicer samostojno inkriminiranih kaznivih dejanj združi v eno samo, ki je ponavadi kvalificiran primer temeljnega kaznivega dejanja. (npr. nasilništvo)
2) Nekaznivo predhodno dejanje
Samostojno inkriminirano dejanje se lahko pojavi kot predhodna faza drugega kaznivo dejanje in izgubi svojo samostojnost. (npr. nekdo napravi ponarejen ključ 306. člen in pozneje z njim izvrši vlomno tatvino 205. člen)
3) Nekaznivo naknadno dejanje
je dejanje, s katerim storilec uresniči namen, ki ga je imel z izvršitvijo kzaznivega dejanja. To pravilo velja ne glede, ali gre za idealni ali realni stek. (npr. če tat po storjeni tatvini ukradeno stvar uniči, ne bo odgovarjal v smislu 219.člena)
4) Kolektivno kaznivo dejanje
Storilec je v določenem obdobju storil večje število istovrstnih kaznivih dejanj. Ta dejanja se vzamejo za eno samo dejanje, za katerega zakon predpisuje dovolj širok kazenski okvir. V KZ ni nobenega takšnega kaznivega dejanja. Nanje spominjajo le nekatera kazniva dejanja, pri katerih KZ uporablja nedovršne glagole, ko določa izvršitveno dejanje (n.pr.: 196. čl. – neupravičena proizvodnja in promet z mamili). V takšnih primerih se serijska protipravna dejavnost šteje za eno in ne za več kaznivih dejanj, četudi so bile posamezne storitve časovno in krajevno nepovezane.
Nadaljevano kaznivo dejanje
Uzakonil ga je KZ-1, prej pa je bil to konstrukt sodne prakse. V resnici gre za posebno obliko navideznega realnega steka. Očitki temu institutu so, da gre za grosistični popust pri kriminalni dejavnosti.
Storilec v daljšem ali krajšem časovnem obdobju stori celo serijo kaznivih dejanj. Takšna serijska dejavnost se lahko šteje za eno kaznivo dejanje, če so vsa dejanja tako medsebojno povezana, da se z življenjskega stališča pokažejo kot celota in posamezna dejanja kot sestavni deli celote – nadaljevano kaznivo dejanje.
- odstavek 54. člena določa: Kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, stori nadaljevano kaznivo dejanje.
Nadaljevano kaznivo dejanje je torej posebna oblika navideznega realnega steka. Iz številnih kaznivih dejanj napravimo pravno konstrukcijo enega nadaljevanega kaznivega dejanja, če gre ob upoštevanju življenjskih vrednostnih kriterijev za eno samo dogajanje in celoto. Za takšno analizo je treba uporabiti 2 skupini kriterijev – stalne (konstantne) in spremenljive (variabilne).
Stalni in variabilni kriteriji pri nadaljevalnim kaznivim dejanjem
1) Stalni (konstantni) kriteriji – morajo biti podani v vsakem primeru. Brez njih nadaljevanega kaznivega dejanja ni.
a) Časovna povezanost posameznih dejanj – med posameznimi dejanji, ki se združujejo, mora biti določena časovna povezanost, kontinuiteta. Gre za istočasno ali zaporedno izvršitev (torej dokončanje) ali izvršitev poskusa dveh ali več premoženjskih kaznivih dejanj. Na splošno je ni možno natančno opredeliti. Ta pogoj je odvisen od ocene v konkretnem primeru.
b) Istovrstnost premoženjskih kaznivih dejanj – to pa ne pomeni, da morajo biti le kazniva dejanja zoper premoženje, temveč gre za vsa kazniva dejanja, pri katerih je na eni strani prišlo do povečanja premoženja in na drugi do zmanjšanja (primer: kaznivo dejanje poneverbe). Nadaljevano kaznivo dejanje zajema vse temeljne in kvalificirane oblike določenega kaznivega dejanja. Nadaljevano kaznivo dejanje je treba zato kvalificirati po členu, ki se nanaša na najhujše kaznivo dejanje, ki je sestavni del nadaljevanega kaznivega dejanja. Primer: podana je velika tatvina, če je storilec izvršil nekaj navadnih in nekaj velikih tatvin v povezanem časovnem obdobju. To dilemo rešuje tudi 2. odstavek 54. člena, ki določa, da storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj določi ena kazen v mejah kazni, predpisane za najhujše kaznivo dejanje. Pri tem pa se poleg glavne kazni zapora obvezno določi tudi stranska denarna kazen.
Prenehanje ali nastanek določene okoliščine med storilčevo kriminalno dejavnostjo lahko spremeni naravo dogajanja, da onemogoči konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja.
c) Enoten psihični odnos storilca – koristoljubnost ali oškodovalni nagib storilca. Za nadaljevano kaznivo dejanje gre, če je storilčev naklep od začetka zajel vsa pozneje storjena kaznivo dejanje po številu ali končnem rezultatu ali je podana storilčeva odločitev, da bo kontinuirano izvrševal določena kaznivo dejanje (enoten naklep). Pri storilcu mora biti torej še poseben namen (koristoljubnost) ali poseben nagib (oškodovalni); ta zahteva pomeni, da mora pri storilcu obstajati direktni naklep.
Nadaljevano kaznivo dejanje je možno tudi v primerih, ko je dokazan enoten psihični odnos storilca do kontinuirane kriminalne dejavnosti, ko se vsaka nova odločitev za storitev kaznivo dejanje pokaže kot obnovitev prejšnje. Primer: storilec izvrši eno kaznivo dejanje poneverbe in se pri tem ustavi, ker pa pri prvi poneverbi ni bil zaloten, se opogumi in nadaljuje.
2) Sprejemljivi (variabilni) kriteriji – kazniva dejanja se kažejo kot enotna dejavnost glede na kraj, način ali druge enake okoliščine. Stalnim kriterijem se mora torej pridružiti vsaj en spremenljivi, da bi bili prepričani v upravičenost konstrukcije. Spremenljivi kriteriji so okoliščine, ki povezujejo serijsko in kontinuirano kriminalno dejavnost storilca v življenjsko in naravno celoto. “Druga enaka okoliščina” bi lahko bila na primer izrabljanje enakega razmerja ali priložnosti (npr. sorodstveno razmerje, prijateljstvo).
Metode (sredstva) za razlago kazenskega zakona
Predmet razlage KZ je kazenskopravna norma (njeno besedilo). Sestavljena je iz naslova, opisa kaznivega dejanja (dispozicije) in predpisanega kazenskega okvira. Besedilo posamezne kazenskopravne norme je treba razlagati v njeni smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti ter soodvisnosti od drugih norm, njihovih skupin in pravne ureditve kot celote. Metode (sredstva) za razlago KZ so: • jezikovna metoda, • logična metoda, • sistematična metoda, • primerjalna metoda, • zgodovinska metoda, • teleološka metoda, • racionalna metoda.
Tipični primeri izključitve protipravnosti
Tipični primeri iz splošnega dela KZ-1 so:
• silobran – 22. člen,
• skrajna sila – 32. člen,
• prisiljenost (prej: sila in grožnja) – 23. člen.
Primer izključitve protipravnosti iz posebnega dela KZ-1 je izključitev protipravnosti za neupravičeno izdajo skrivnosti v primerih, ko bi bila splošna korist od izdaje skrivnosti večja kot njena ohranitev (2. odst. 142. čl. KZ). Primer izključitve protipravnosti iz drugega pravnega akta je, ko policist z uporabo strelnega orožja povzroči komu hudo telesno poškodbo. To ni kaznivo dejanje ob upoštevanju vseh zelo natančnih omejevalnih predpisov, kdaj sme policist uporabiti takšno orožje (Pravilnik o policijskih pooblastilih).
Pojem silobrana
Silobran je po 2. odstavku 22. člea KZ-1 obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad.
Sestavine silobrana
1) Napad
a) Napad mora biti stvaren in resničen. To je dejansko in ne pravno vprašanje. Brez njegove rešitve ni možno rešiti pravnih vprašanj.
Putativni (domnevni) silobran = storilec, ki se sklicuje na silobran, je subjektivno prepričan, da je bil napaden in da se je branil zoper napad, ki ga v resnici ni bilo.
b) Napad mora biti protipraven. Lahko ga izvrši le človek, ker lahko le človek ravna protipravno. Napadalec lahko ravna naklepno, iz malomarnosti ali brez krivde. Napad je praviloma storitveno dejanje, vendar ni izključeno, da je tudi opustitev po vsebini napad, zoper katerega je dovoljena obramba. Gre za napadalčevo agresivno ravnanje, do katerega ta ni upravičen, in je usmerjeno v poškodbo osebe napadenega, poškodbo druge osebe ali poškodbo stvari. S stvarjo razumemo stvar, ki komu pripada, in splošne kazenskopravno zavarovane pravne dobrine. Napad je protipraven tudi, če ga stori duševni bolnik, spoznan za neprištevnega in kazensko neodgovornega, in če ga stori otrok, mlajši od 14 let, ki ni subjekt kazenskega prava. Protipraven je tudi napad, ki ga je napadeni sam izzval, razen če je napadeni namenoma izzval napad, da bi drugega poškodoval in se potem skliceval na silobran.
c) Napad in obramba morata biti istočasna. Obramba je upravičena in dovoljena, dokler napad traja. Pomembno je ugotoviti, kdaj je napad prenehal.
2) Obramba
odvrača napad in mora imeti vse z zakonom določene lastnosti:
a) Obramba mora biti naperjena zoper napadalca oz. zoper njegovo dobrino, če je to potrebno za odvrnitev napada. Če je v obrambi poškodovana 3. oseba ali njena dobrina, ne gre za silobran (lahko bi šlo za skrajno silo). Silobran je podan, če napadalec uporabi tujo stvar kot sredstvo za napad in je storilec oz. napadeni tisto stvar pri obrambi uničil ali poškodoval.
b) Obramba mora biti neizogibno potrebna za odvrnitev napada. Pri tem je treba odgovoriti na vprašanji:
• ali je bilo storilčevo (napadalčevo) ravnanje za odvrnitev napada sploh potrebno – ali napada ni bilo možno odvrniti drugače kot s poškodbo napadalčeve dobrine?
Zoper protipraven napad se lahko vsakdo brani in od nikogar ni možno zahtevati, da mora bežati ali klicati na pomoč (drugače pa je pri skrajni sili, kjer mora biti zlo, ki grozi, večje od prizadejanega zla).
• ali je podana sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe?
Ni odločilno, ali sta napadena in poškodovana dobrina enakovredni. Za silobran gre tudi, če je napadalec ob življenje kljub temu, da je z napadom imel namen napadenega le telesno poškodovati
O elementu krivde pri razpravi o (izključitvi) protipravnosti tu še ne more biti govora, saj se krivda ugotavlja šele pri potrjeni protipravnosti.
Prekoračeni silobran
Če napad ni stvaren (razen če gre za dejansko zmoto), protipraven in istočasen, če obramba ni neizogibno potrebna in istočasna, ni podan niti položaj, ki bi spominjal na silobran. Če sodišče ugotovi, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za silobran, in je storilec prekoračil meje sorazmernosti med napadom in obrambo, dopušča KZ, da se ta okoliščina upošteva pri odmeri kazni. Pri prekoračenem silobranu protipravnost dejanja ni izključena. Podano je tudi kaznivo dejanje.
- odst. 22. člena KZ-1: če je bil storilec (torej napadeni) zaradi napada močno razdražen ali prestrašen, in če sodišče to ugotovi, mu sme ob prekoračenem silobranu kazen odpustiti. Razdraženost in prestrašenost sta čustveni stanji, ki imata lahko za posledico instinktivno reagiranje zunaj človekovega nadzora. V tem primeru sodišče spozna storjeno dejanje za kaznivo dejanje in storilca za kazensko odgovornega ter mu izreče obsodilno sodbo, le kazen mu sme odpustiti zaradi izjemnih okoliščin subjektivne narave.
Pojem skrajne sile
Novela KZ-1 (KZ-1B), uveljavljena 15.05.2012 je na novo zastavila skrajno silo v kazenskem pravu. Kot temeljno je uveljavila (v bistvu vrnila) upravičljivo skrajno silo z določbo 1. odstavka 32. člena: Dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo (upravičljiva skrajna sila). V naslednjem odstavku pa uveljavlja opravičljivo skrajno silo: Ni kriv storilec, ki stori protipravno dejanje, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, če povzročeno zlo ni bilo nesorazmerno večje od zla, ki je grozilo, in če se storilec ni bil dolžan izpostaviti nevarnosti (opravičljiva skrajna sila).
Skrajne sile, ki bi izključevala zgolj kznivost, slovensko kazensko pravo po novem ne pozna več.
Sestavine skrajne sile
1) Nevarnost
stvarna oziroma resnična (ne sme obstajati samo v domišljiji storilca). Putativna skrajna sila = storilec je glede nevarnosti v zmoti.
povzročijo ljudje, živali ali naravne sile.
grozi katerikoli pravno zavarovani dobrini. Dobrina lahko pripada tistemu, ki nevarnost odvrača, ali komu drugemu.
nezakrivljena. Na skrajno silo se ne more sklicevati, kdor je nevarnost sam povzročil krivdno – z naklepom ali malomarnostjo.
istočasna z odvračanjem nevarnosti.
2) Odvračanje nevarnosti
nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače (1. in 2. odstavek 32. člena).
prizadejano zlo ne sme biti večje od zla, ki je grozilo (razvrstitev kazenskopravnih dobrin po njihovem pomenu) (samo 2. odstavek 32. člena).
Prekoračena skrajna sila
Prekoračitev mej skrajne sile – storilec pri odvračanju nevarnosti povzroči večje zlo od tistega, ki je grozilo. Če je zlo, povzročeno pri odvračanju nevarnosti, večje v meri, ki jo je še mogoče razumeti in trpeti, lahko sodišče uporabi pooblastilo iz 3. odst. 32. čl. KZ in storilcu kazen omili. Če je nesorazmernost med ogroženo in pri odvračanju nevarnosti poškodovano dobrino prevelika, sodišče fakultativnega pooblastila ne bo upoštevalo – nesorazmernost lahko šteje celo za oteževalno okoliščino.
Tudi iz malomarnosti zakrivljena nevarnost je v določbi 3. odst. 32. čl. osnova za fakultativno omilitev kazni. Obstajajo posebne olajševalne okoliščine, v katerih je storilec prekoračil meje skrajne sile in zaradi katerih mu sme sodišče kazen odpustiti. Na skrajno silo se ne more sklicevati, kdor se je bil dolžan izpostaviti nevarnosti.
Vrste sile in grožnje
1) Absolutna sila
pomeni, da je tisti, zoper katerega je bila uporabljena, onemogočen v uveljavljanju svoje volje. To je lahko:
• višja sila (vis maior), ko se v dogajanje vmeša naraven dogodek in preusmeri vzročno dogajanje. Takrat kaznivo dejanje ni, ker ni vzročne zveze med človekovim ravnanjem in nastalo posledico.
• absolutna sila, ki jo je uporabil človek zoper človeka zaradi tega, da bi ga prisilil storiti kaznivo dejanje. Neposredni povzročitelj dejanja, ki ima sicer vse znake kaznivega dejanja, zaradi absolutne sile ni mogel delovati po svoji volji, ni se mogel upreti in sploh ničesar storiti, da bi preprečil nastanek prepovedane posledice. Dejanje ni voljno dejanje in zato kaznivega dejanja ni. Storilec kaznivo dejanje je tisti, ki je drugega uporabil za svoje orodje.
Ta institut ureja KZ-1 v 23. členom pod naslovom “prisiljenost”.
2) Kompulzivna sila
je podana, ko se je storilec sicer sam odločil, da bo storil kaznivo dejanje, toda pod pritiskom sile. Njegovo sicer voljno ravnanje je bilo izsiljeno z uporabo fizičnega nasilja. Ni izključeno, da je bilo izsiljeno z uporabo hipnoze ali mamil, če v teh primerih volja ni bila povsem izključena. Kompulzivna sila je lahko:
• neposredna – nasilje je usmerjeno direktno na storilca,
• posredna – nasilje je usmerjeno na bližnjo osebo ali stvar, da bi prisiljevani storil, kar prisiljevalec zahteva.
3) Grožnja
je psihično nasilje, s katerim tisti, ki grozi, predoči komu, kaj ga čaka, če njegove zahteve ne bo izpolnil. Grožnja je vplivanje na voljo drugega, da bi se ta odločil ravnati v smeri storitve kaznivega dejanja. Lahko se nanaša neposredno na tistega, na kogar je naslovljena, ali na njegove bližnje, lahko je ustna, pisna ali izvršena s konkludentnimi dejanji.
Učinki kompulzivne sile in grožnje
Skupna lastnost kompulzivne sile in grožnje je, da se jima je na splošno in abstraktno možno upreti. Sila in grožnja morata imeti v dogajanju tolikšen pomen, da izključita protipravnost dejanja, storjenega pod njunim vplivom. Primere, ko se storilec sklicuje na kompulzivno silo ali grožnjo, je treba preizkusiti s kriteriji, ki veljajo za skrajno silo.
Možno je, da je bil storilec zaradi uporabe kompulzivne sile v psihičnem stanju, ki izključuje njegovo prištevnost. Kdor je uporabil absolutno silo, šteje sam za storilca kaznivega dejanja, ki ga je sicer neposredno storil prisiljeni. Če je prisiljevalec uporabil kompulzivno silo ali grožnjo, je od objektivnih in subjektivnih okoliščin odvisno, katero kaznivo dejanje je storil, lahko je tudi napeljevalec ali pomagač.
Privolitev oškodovanca
Obstoj kaznivega dejanja je odvisen tudi od oškodovančeve volje. Izjeme od tega načela so pravne dobrine splošnega pomena, ko poseže država (npr. celovitost države, ustavni sistem, denarna enota, javni promet). Če je napadena pravna dobrina osebne narave, zakon prepušča pregon kaznivega dejanja oškodovancu kot predlagatelju ali zasebnemu tožilcu. Vprašanje o privolitvi oškodovanca je zanimivo v primerih, ko se pregon začne po uradni dolžnosti (dobrine splošnega pomena), četudi je bila s kaznivim dejanjem poškodovana dobrina osebnega pomena – omejevanje privolitvene sposobnosti. Izjemnega pomena pri privolitvi je odsotnost zmote na strani privolitelja.
Domnevana privolitev (potencialnega) oškodovanca
Storilec se v času storitve zaveda odsotnosti (kazenskopravno veljavne) privolitve, vendar pa je zaradi dejansko obstoječih in zaznavnih okoliščin možno utemeljeno sklepati, da bi posameznik kot potencialni oškodovanec privolil v določeno posegaje v lastne pravne dobrine. Je pa nesporno, da takšne privolitve ali nasprotovanja ni dal in tudi ni mogel dati.
Primeri:
- sosedu med dopustom pušča pipa, drug sosed mu vdre v stanovanje in jo zapre (vprašanje je, ali je ta sosed znan po tem, da mu je zasebnost tako pomembna, da bi rajši utrpel škodo kot da bi nekdo prišel v njegovo stanovanje)
- od nezavestnega si sposodimo kolo, ker gotovo ne bo imel nič proti
- osebo, ki je poskušala storiti samomor pripeljejo na urgenco, vendar ima listek, da naj ga ne rešujejo (vprašanje je, ali bi bila po zdravniških pravilih opustitev zdravstvene pomoči tu dopustna ali pa bi po drugi strani morali sporočilo ignorirati in si zamisliti, da je domnevana privolitev za reševanje življenja…)
Samopoškodba
Za samomor in vse vrste telesnih samopoškodb velja načelo, da niso kaznive. Samopoškodbe ne morejo biti kaznivo dejanje, ker nista podana nevarnost in protipravnost.
KZ inkriminira 2 posebni kaznivi dejanji, pri katerih je samopoškodba kazniva:
• zloraba pravic iz socialnega zavarovanja (203. člen KZ-1),
• izmikanje obrambnim obveznostim s preslepitvijo (362. člen KZ-1).
Podobno velja za poškodbe lastnega premoženja. Izjeme so poškodbe stvari posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena ter naravnih znamenitosti.
