IZPITNA VPRAŠANJA - materialno pravo

Question 1

NAČELO ZAKONITOSTI

Answer 1

Nikomur ne more biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje:

1. ki ga zakon ni določil kot KD, še predenj je bilo storjeno
2. za katero ni bila z zakonom predpisana kazen ali druga kazenska sankcija

Gre za načelo , ki je zapisano v ustavi in kazenskem zakonu.

Question 2

Elementi načela zakonitosti

Answer 2

1) Prepoved uporabe običajnega prava

Kazniva dejanja in kazenskopravne sankcije se lahko predpisujejo le z zakonom, ki je pisen (nullum crimen, nulla poena sine lege scripta). To pa ne pomeni, da je uporaba pravnih pravil, ki izvirajo iz običajnega prava, v kazenskem pravi vedno nedopustna. Običajno pravo je lahko vir kazenskega prava, kadar gre za institute, ki so storilcu v korist, zlasti kadar gre za razloge izključitve protipravnosti (primer: privolitev oškodovanca za kaznivo dejanje telesnih poškodb)

2) Prepoved retroaktivne uporabe kazenskega zakona – nullum crimen, nulla poena sine lege praevia
3) Zahteva, da mora biti kazenski zakon določen – nullum crimen nulla poena sine lege certa

Kazenskopravne določbe morajo biti oblikovane določno (lex certa), vendar pa je nekaj nedoločnosti v zakonskih opisih kaznivih dejanj neizbežne, saj ne smemo dopustiti prevelike kazuistike. Zakonodajalec mora biti pri ohlapnih pravnih pojmih previden, da je zakonska norma kot celota vendarle dovolj določna, sodnik pa mora te pojme razlagati ozko, da z njimi ne širi cone kriminalnosti.

4) Prepoved analogije – nllum crimen nulla poena sine lege stricta

Prepovedani analogiji sta:
• analogia iuris (pravna analogija) – za kaznivo se šteje tudi dejanje, ki ni zapisano v zakonu, vendar iz splošnih pravnih načel izhaja, da je družbi nevarno.
• analogia legis (zakonska analogija) – kazenskopravna norma se raztegne tudi na primere, ki jih zakon izrecno ne navaja, vendar so podobni tistim, ki so obseženi v normi.
Dopustna je analogia intra legem, ki pomeni, da je zakonodajalec v opisu kaznivega dejanja navedel izrecno nekaj njegovih znakov, vendar ne vseh, ki bi se lahko v resničnosti pojavili: “…in v drugih primerih…” Analogijo znotraj zakona moramo razlagati restriktivno tako, da zajamemo le tiste primere, ki so po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu enakovredni tistim, ki so v zakonu izrecno našteti. Primer: povzročitev splošne nevarnosti “…ali s kakšno drugo energijo ali kakšnim drugim splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom…”.

Question 3

ČASOVNA VELJAVNOST KAZENSKEGA ZAKONA

Answer 3

7/1 člen KZ-1 določa načelo, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Za izbiro zakona, ki ga je treba uporabiti, je odločilen čas storitve kaznivega dejanja. Ta določba izhaja iz načela zakonitosti (§ 28 ustave), ki pravi, da ne sme nihče biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.

7/2 člen KZ-1 dopušča možnost, da se uporabi nov zakon, če je za storilca milejši. Gre za izjemo od prepovedi retroaktivne veljave zakona, ker bi pravilna uporaba prejšnjega zakona spravila storilca v slabši položaj. Milejši je zakon, ki predpisuje milejšo vrsto kazni, omogoča izrek sodnega opomina, pogojne obsodbe, odpustitev kazni, širše možnosti za omilitev kazni, krajše roke za zastaranje, preprečuje nastanek pravnih posledic obsodbe, dopušča možnost za prenehanje varnostnih ukrepov.

Question 4

Kako se presoja, kateri zakon je milejši?

Answer 4

Pri ugotavljanju, kateri zakon je milejši, si lahko pomagamo z dvema načeloma:

(1) besedila obeh zakonov je potrebno primerjati konkretno, ne abstraktno. Konkretna primerjava pomeni, da se upoštevajo le tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi glede na konkretno dejansko stanje.
(2) uporabiti je treba stari ali novi zakon v celoti, ne pa nekaj določb iz starega in nekaj iz novega zakona; kombiniranje dveh torej ni možno, saj bi to pomenilo uporaba tretjega zakona, ki v takšni obliki sploh ne obstaja.

Primeri novega milejšega zakona:
• novi zakon nekega dejanja ne opredeljuje več kot kaznivo dejanje (dekriminacija);
• predpisan je milejši kaznovalni okvir (nižji posebni minimum ali maksimum), milejšo vrsto kazni, omogoča več možnosti za izrek pogojne obsodbe, sodnega opomina ali za omilitev kazni;
• ugodna sprememba splošnega dela (npr. širša uporaba instituta silobrana, pravna zmota).

Question 5

KRAJEVNA VELJAVNOST KAZENSKEGA ZAKONA

Answer 5

KZ velja na ozemlju Republike Slovenije za vsakogar. To je izraz načela suverenosti države.

Države podvržejo svoji jurisdikciji in pristojnosti svojih sodišč kazniva dejanja, ki jih:
• na njenem ozemlju storijo tujci,
• storijo v tujini naši državljani,
• storijo v tujini tujci.

Določbe, ki urejajo ta vprašanja, so del mednarodnega kazenskega prava. Kazniva dejanja, v katerih uporabljamo ta pravila, so kazniva dejanja z mednarodnim elementom. Ta pravila so:
• teritorialno načelo,
• realno načelo,
• aktivno personalitetno načelo,
• pasivno personalitetno načelo,
• univerzalno načelo.
Ozemlje Republike Slovenije zavzema:
• kopno ozemlje,
• obalno morje in vodne površine znotraj meja Republike Slovenije,
• zračni prostor nad obema.
Teritorialno morje se razteza na 12 navtičnih milj od kopna.

KZ velja za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na:
• domačem plovilo, ne glede na to, kje se je nahajala ob storitvi,
• domačem državnem zrakoplovu, ne glede na to, kje se je nahajalo ob storitvi,
• domačem civilnem zrakoplovu med poletom.

Question 6

Veljavnost KZ-1 za kazniva dejanja storjena v Sloveniji - TERITORIALNO NAČELO

Answer 6

KZ-1 velja za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije. To načelo izhaja iz suverenosti države in iz nje izvirajoče represivne oblasti države na njenem ozemlju. Uveljavljeno je načelo veljavnosti zakona glede na kraj storitve (lex loci delicti comissi), ki je utemeljeno z generalno–preventivnim učinkom, za katerega se domneva, da je največji tam, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno (resnica se najbolje ugotovi na kraju dogodka).

Teritorialno načelo je po svoji moči primarno – izključuje uporabo načela ne bis in idem. KZ-1 velja za dejanja, storjena v Sloveniji:
• četudi je bil storilec za to dejanje v tujini že obsojen,
• če v tujini kazenski postopek teče,
• če je storilec že prestal v tujini izrečeno kazen.

Teritorialno načelo je fakultativno primarno – storilec se preganja v Sloveniji le z dovoljenjem ministra za pravosodje, če se je za isto kaznivo dejanje kazenski postopek v tujini začel ali končal.
Kazen, ki jo je storilec prestal v tujini po sodbi tujega sodišča, se všteje v kazen, ki jo izreče domače sodišče.

Question 7

REALNO NAČELO (zaščitno ali varstveno načelo)

Answer 7

Država podredi svoji represivni oblasti nekatera izrecno določena kazniva dejanja, zaradi njihove posebne nevarnosti, glede katerih ni možno pričakovati, da jih bodo v tujih državah sploh ali dovolj intenzivno kazensko preganjati

V 11. členu KZ-1 se v okviru realnega načela naša kazenska zakonodaja uporablja za dve skupini kaznivih dejanj.:
• kazniva dejanja, ki se po mednarodni pogodbi morajo preganjati v vseh državah podpisnicah, ne glede na to, v kateri državi so bila izvršena (posebej izpostavljeno pa je kaznivo dejanje ponarejanja denarja iz 243. člena)
• politična kazniva dejanja (taksativno našteta kazniva dejanja zoper suverenost RS in njeno demokratično ustavno ureditev (348. - 360. čl.) in kaznivo dejanje terorizma iz 108. člena KZ-1 (izvršeno proti RS, drugi državi ali mednaodni organizaciji).

Realno načelo je primarno – izključuje uporabo načela ne bis in idem. Za kazniva dejanja, za katera je pregon obvezen po mednarodni pogodbi (prva alineja 11. člena), je realno načelo fakultativno primarno – če se je kazenski postopek v tujini že začel ali končal, je za pregon storilca v RS potrebno dovoljenje ministrstva za pravosodje. Za drugo skupino kaznivih dejanj, pa je to načelo obligatorno primarno – v naši državi se mora začeti kazenski postopek za navedena kazniva dejanja, storjena v tujini, četudi je tam postopek že začet ali dokončan in četudi je tam storilec že prestal kazen. Kazen, prestana v tujini, se vračuna v kazen, ki jo izreče naše sodišče.

Question 8

AKTIVNO PERSONALITETNO NAČELO (nacionalno načelo)

Answer 8

KZ velja, če naš državljan stori kaznivo dejanje zunaj ozemlja Slovenije in ne gre za kazniva dejanja, ki so našteta v 11. členu (realno načelo ima prednost pred aktivno personalitetnim načelom).

Našega državljana ni dovoljeno izročiti tuji državi, da bi mu tam sodili za kaznivo dejanje, ki ga je tam storil, hkrati ni dopustno, da bi se naš državljan, ki je v tujini storil kaznivo dejanje in se zatekel v našo državo, izognil kazenskemu pregonu.

Aktivno personalitetno načelo je subsidiarno – uveljavi in uporabi se le, če kazenskopravna intervencija v tujini ni bila zadostna. Storilec se ne preganja (14/2):

1) če je kazen, na katero je bil v tujini obsojen, popolnoma prestal, ali je bilo skladno z mednarodno pogodbo določeno, da bo v tujini izrečeno kazen prestal v Sloveniji,
2) če je bil v tujini s pravnomočno sodbo oproščen, mu je bila kazen odpuščena, ali je izvršitev kazni zastarala,
3) če se kaznivo dejanje po tujem zakonu preganja na zahtevo oškodovanca in takšna zahteva ni bila vložena.

Načelo ne bis in idem je spoštovano. Upoštevajo se tuja oprostilna ali obsodilna sodba ter določbe tujega zakona o zastaranju in posebnih pogojih za kazenski pregon. Pogoj za uveljavitev KZ je kaznivost dejanja po kazenskem zakonu države, v kateri je bilo dejanje storjeno – identiteta norme ali dvojna kaznivost. Ta pogoj ni absoluten, ker je prepuščeno presoji ministra za pravosodje, ali je uveljavitev našega prava smotrna, čeprav dejanje v tuji državi ni inkriminirano.

Pripor in odvzem prostosti med izročitvenim postopkom ter del kazni, ki jo je storilec prestal v tujini, se vštejejo v kazen, ki jo izreče naše sodišče.

Question 9

PASIVNO PERSONALITETNO NAČELO

Answer 9

Naš KZ se uveljavi glede tujega državljana, ki je v tujini storil kaznivo dejanje proti našemu državljanu ali naši državi, če se ga pri nas zaloti ali ga naši državi izročijo.

Načelo je subsidiarno – KZ-1 se uporabi, če ni zadostno kazenskopravno varstvo, ki ga nudi tuja država. Veljajo prej našteti 3 pogoji, ki izključujejo kazenski pregon, in identiteta norme z možnostjo, da se po presoji ministra za pravosodje od tega načela odstopi.

Question 10

UNIVERZALNO NAČELO

Answer 10

Naš KZ velja in se uporabi zoper tujega državljana, ki je v tujini storil kaznivo dejanje zoper tujega državljana ali tujo državo in je bil zaloten pri nas, če gre za kaznivo dejanje za katerega je predpisana kazen 3 let zapora ali hujšo kazen. Univerzalno načelo je subsidiarno in je vezano na identiteto norme. Naše sodišče ne more izreči hujše kazni od tiste, ki je predpisana z zakonom države, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno.
Glede identitete norme velja izjema, ki se nanaša na dejanja, ki veljajo za kazniva po splošnih pravnih načelih, priznanih od mednarodne skupnosti. Po KZ se sme preganjati storilec tudi ne glede na zakon države, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno, če gre za dejanje, ki velja za kaznivo po splošnih pravnih načelih, priznanih od mednarodne skupnosti.

Question 11

Čas storitve kaznivega dejanja in zakaj je pomemben?

Answer 11

Kaznivo dejanje je storjeno takrat, ko je stroilec delal ali bi moral delati, ne glede na to kdaj nastane posledica (delavnostna teorija).

Čas izvršitve KD je pomemben z vidika krivde, prištevnosti, starosti storilca, zaradi poteka rok zastaranja in časovne veljavnosti zakona.

Question 12

OSEBNA VELJAVNOST KAZENSKEGA ZAKONA

Answer 12

Glede osebne veljavnosti KZ-1 vsebuje 3 člene – enaka veljavnost kazenskega zakona, posebna osebna veljavnost in izključitev osebne veljavnosti.
Kazenski zakon velja za vse polnoletne osebe, ne glede na njihovo državljanstvo (1. odstavek 4. člena). Glede enake veljavnosti za državljane RS in tujce, pa KZ-1 določa dve posebnosti:
• kazenskopravna določba se lahko izjemoma nanaša le na državljane RS in v takem primeru se ne more uporabiti tudi za tujce (npr. kaznivo dejanje napada na neodvisnost države, saj je storilec lahko samo slovenski državljan);
• kazenskopravna določba se lahko izjemoma nanaša le na tujce, ne pa na državljane RS. Če kazenskopravna določba izjemoma velja samo za tujce, je v njej tudi lahko določeno, kdaj se državljani drugih držav članic EU ne štejejo za tujce.

2. Posebna osebna veljavnost

Glede enake osebne veljavnosti KZ pa so še naslednje posebnosti:
(1) zakon lahko določi, da se za kaznivo dejanje kaznujejo le osebe s posebnimi lastnostmi, pravicami ali položajem – gre za posebna kazniva dejanja delicta propria. V tem primeru velja kazenski zakon enako za vse osebe s takšnimi posebnimi lastnostmi, pravicami ali položajem.
(2) kazensko odgovornost mladoletnikov bo določil poseben zakon, ki bo opredelil tudi, v kakšni meri bo tudi za mladoletne storilce (14-18) uporabljal kazenski zakon, katera vprašanja v zvezi z ugotavljanjem njihove odgovornosti pa bo posebni zakon uredil drugače.
(3) glede mlajših polnoletnikov (posebna kategorija polnoletnih storilcev), se jim smejo izreči sankcije za mladoletnike, če sta izpolnjena dva pogoja:
o storilec je bil ob izvršitvi kaznivega dejanja že star 18 let, ne pa še 21;
o pogoje za izrekanje sankcij za mlajše polnoletnike bo določil poseben kazenski zakon za mladoletnike (3. odstavek 5. člena KZ).
(4) kazensko odgovornost pravnih oseb določa poseben zakon (ZOPOKD).

Question 13

Kdaj mora minister dovoliti pregon?

Answer 13

Teritorialno načelo je fakultativno primarno – storilec se preganja v Sloveniji le z dovoljenjem ministra za pravosodje, če se je za isto kaznivo dejanje kazenski postopek v tujini začel ali končal. Pri čemer se mora ministra opozoriti pod kakšnimi pogoji se s pregonom ne krši prepoved ponovnega sojenja o isti stvari.

Realno načelo je primarno – izključuje uporabo načela ne bis in idem. Za kazniva dejanja, za katera je pregon obvezen po mednarodni pogodbi (prva alineja 11. člena), je realno načelo fakultativno primarno – če se je kazenski postopek v tujini že začel ali končal, je za pregon storilca v RS potrebno dovoljenje ministrstva za pravosodje.

Pri aktivnem personalitetnem načelu, ko je pogoj za uveljavitev KZ je kaznivost dejanja po kazenskem zakonu države, v kateri je bilo dejanje storjeno – identiteta norme ali dvojna kaznivost. Ta pogoj ni absoluten, ker je prepuščeno presoji ministra za pravosodje, ali je uveljavitev našega prava smotrna, čeprav dejanje v tuji državi ni inkriminirano. Enako velja za pasivno personalitetno načelo.

Question 14

Definicija kaznivega dejanja?

Answer 14

Kaznivo dejanje je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca.

Question 15

Vrste kaznivih dejanj?

Answer 15

1. Storitvena in opustitvena kazniva dejanja
   Kriterij za to delitev je način izvršitve kaznivega dejanja.
2. Poškodbena in ogrozitvena kazniva dejanja
   Delimo jih glede na prepovedano posledico – ali je storilec s svojim ravnanjem kazenskopravno zavarovano dobrino poškodoval, kadar je poškodba v zakonu določena kot prepovedana posledica, ali le ogrozil. Če jo je le ogrozil, je treba razlikovati, ali je nastala abstraktna ali konkretna nevarnost za zavarovano dobrino glede na to, katera izmed obeh nevarnosti je z zakonom določena kot prepovedana posledica. KZ določa konkretno nevarnost kot prepovedano posledico večkrat, praviloma zahteva, da je nastala poškodbena posledica.
3. Enoaktna in večaktna
   Primer večaktnega kaznivega dejanja: rop, posilstvo. Kaznivost v okviru dane kvalifikacije zahteva izvršitev več različnih ravnanj.
4. Enostavna in sestavljena kazniva dejanja
   Pri enostavnih kaznivo dejanje zakonski dejanski stan obsega eno k.d..
   Pri sestavljenih kaznivo dejanje zakonski dejanski stan združuje več k.d.. Primer: 213. čl. – rop = tatvina po 211. čl. in prisiljenje po 142. čl.
5. Trenutna in trajajoča kazniva dejanja
   Trenutno je tisto kaznivo dejanje ki se po svoji naravi lahko izvrši v trenutku ali v zelo kratkem časovnem obdobju.
   Trajajoče je tisto kaznivo dejanje, ko storilec povzroči nastanek protipravnega stanja in ga določen čas vzdržuje. Primer: ugrabitev. Štejemo, da je takšno kaznivo dejanje dokončano, ko protipravno stanje preneha.
6. Splošna in posebna kazniva dejanja
   Ta kriterij deli kaznivo dejanje glede na to, kdo je lahko storilec.
   Pri splošnih kaznivih dejanjih se zakonski dejanski stan začenja z besedo “kdor”, kar pomeni, da je storilec kaznivo dejanje lahko vsakdo, ki je lahko subjekt kazenskega prava (delicta communia).
   Pri posebnih kaznivo dejanje (delicta propria) namesto “kdor” nastopa uradna oseba, vojaška oseba, mati, zagovornik, zdravnik, roditelj, posvojitelj, skrbnik, polnoletna oseba,…
7. Lastnoročna kazniva dejanja
   Potreben je telesni podvzem zavržnega dejanja – tujeročno sostorilstvo in posredno storilstvo ni možno. Primer: posilstvo.
8. Politična kazniva dejanja

Question 16

Prava in neprava opustitvena dejanja

Answer 16

Razlikujemo prava in neprava opustitvena kazniva dejanja.

Prava opustitvena dejanja so tista, pri katerih kazenski zakonik izrecno predpisuje dolžnost delovati oziroma kaj storiti za zavarovanje kazenskopravne dobrine ali za preprečitev nastanka prepovedane posledice.
Prava opustitvena dejanja so lahko naklepna ali malomarna, lahko so tudi delicta communia (npr. kaznivo dejanje opustitve pomoči) ali delicta propria (npr. kaznivo dejanje opustitve zavarovanja pri vojaških vajah).

Glede razlike med pravimi in nepravimi opustitvami je pomembno, da je pri nepravih opustitvah izvršitveni način ključen drugačen način, kako je dolžnost zavarovati kazenskopravno dobrino predpisana. Neprave opustitve namreč v materialnem kazenskem zakonu niso inkriminirane kot opustitve, ampak kot storitve (inkriminacijske norme so prepovedne).

Neprava opustitvena dejanja pomenijo opustitev dolžnosti preprečiti nastanek prepovedane posledice (garantna dolžnost). Garantna dolžnost je lahko razvidna iz opisa določenega kaznivo dejanje ali ni izrecno določena, vendar je iz narave dejanja razvidno, da ga je možno storiti s storitvijo in opustitvijo.

Dolžnost intervenirati za preprečitev nastanka prepovedane posledice ne zadeva vsakogar. Dolžnost preprečiti nastanek prepovedane posledice lahko izhaja iz drugega zakona, ne nujno kazenskega.
Med varovalne garantne dolžnosti uvrščamo:
• družinska in podobna razmerja (starševske in skrbniške dolžnosti, dolžnosti zakoncev, starih staršev…) – npr. če partner ne reši svojega partnerja v življenjski nevarnosti
• dolžnosti z elementom odvisnosti, ki praviloma izhajajo iz pogodbenega razmerja, vendar le, če je prišlo do dejanskega prevzema oblasti – npr. učitelj smučanja ne pomaga učencu pri padcu, zato ta utrpi ozebline, odgovornost proizvajalca za proizvod (denimo zdravila)
• dolžnosti, ki izvirajo iz uradnega položaja ali razmerij v pravni osebi – zlasti dolžnosti policistov, vojakov, tožilcev, uradnih oseb pri izvrševanju kazenskih sankcij,…
Med nadzorstvene garantne dolžnosti pa sodijo:
• nadzor nad nevarnimi nepremičnimi in premičnimi stvarmi in živalmi – npr. oče dopusti, da si njegov polnoletni sin pijan izposodi avto; hišnik ne zamenja pregorelih žarnic in zato slabovidi stanovalec pade po stopnicah
• nadzor nad protipravnimi ravnanji drugih z omejeno odgovornostjo za taka ravnanja (zlasti otrok in oseb s težavami v duševnem zdravju), ki so v razmerju nadzora s strani nosilca dolžnosti v razmerju podrejenosti – npr. učitelj, ki ne nadzira otrok med šolskim odmorom in skozi okno vržejo stol, ki pade na mimoidočega in ga hudo telesno poškoduje
• nadzor nad nevarnimi kavzalnimi poteki, ki jih je sprožilo prav ravnanje nosilca dolžnosti – npr. povzročitev prometne nesreče.
Človekova pasivnost mora biti elementarno sposobna povzročiti ustrezno prepovedano posledico iz posamezne (sicer storitvene) inkriminacije. Kazniva dejanja, ki jih ni mogoče izvršiti v (nepravi) opustitveni obliki so denimo sodelovanje pri pretepu, dogovor za kaznivo dejanje, vsi hujskaški in verbalni delikti.
Vprašanje je, ali so možne oblike udeležbe v opustitvi (sostorilstvo, pomoč, napeljevanje). Možno si je zamisliti npr. paznika v zaporu, ki ne ukrene nič, medtem ko en jetnik davi drugega – v tem primeru odgovarja za pomoč, je pa odvisno od konkretnega primera, saj bi lahko v kakšni drugi situaciji odgovarjal tudi kot sostorilec.

Question 17

Kraj izvršitve kaznivega dejanja

Answer 17

KZ-1 uveljavlja ubikvitetno teorijo – za kraj izvršitve kaznivega dejanja se šteje vsak kraj, kjer je storilec deloval (storitvena kazniva dejanja) oz. bi moral delovati (opustitvena kazniva dejanja) kakor tudi kraj, kjer je nastala prepovedana posledica.

Question 18

Silobran

Answer 18

1. Pojem silobrana

Silobran je po 2. odstavku 22. člea KZ-1 obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad.

1. odstavek določa, da dejanje, ki je storjeno v silobranu, ni kaznivo dejanje. Izključena je protipravnost in kaznivost.
2. Sestavine silobrana

1) Napad
a) Napad mora biti stvaren in resničen. To je dejansko in ne pravno vprašanje. Brez njegove rešitve ni možno rešiti pravnih vprašanj.
Putativni (domnevni) silobran = storilec, ki se sklicuje na silobran, je subjektivno prepričan, da je bil napaden in da se je branil zoper napad, ki ga v resnici ni bilo.

b) Napad mora biti protipraven. Lahko ga izvrši le človek, ker lahko le človek ravna protipravno. Napadalec lahko ravna naklepno, iz malomarnosti ali brez krivde. Napad je praviloma storitveno dejanje, vendar ni izključeno, da je tudi opustitev po vsebini napad, zoper katerega je dovoljena obramba. Gre za napadalčevo agresivno ravnanje, do katerega ta ni upravičen, in je usmerjeno v poškodbo osebe napadenega, poškodbo druge osebe ali poškodbo stvari. S stvarjo razumemo stvar, ki komu pripada, in splošne kazenskopravno zavarovane pravne dobrine. Napad je protipraven tudi, če ga stori duševni bolnik, spoznan za neprištevnega in kazensko neodgovornega, in če ga stori otrok, mlajši od 14 let, ki ni subjekt kazenskega prava. Protipraven je tudi napad, ki ga je napadeni sam izzval, razen če je napadeni namenoma izzval napad, da bi drugega poškodoval in se potem skliceval na silobran.
c) Napad in obramba morata biti istočasna. Obramba je upravičena in dovoljena, dokler napad traja. Pomembno je ugotoviti, kdaj je napad prenehal.

2) Obramba
odvrača napad in mora imeti vse z zakonom določene lastnosti:
a) Obramba mora biti naperjena zoper napadalca oz. zoper njegovo dobrino, če je to potrebno za odvrnitev napada. Če je v obrambi poškodovana 3. oseba ali njena dobrina, ne gre za silobran (lahko bi šlo za skrajno silo). Silobran je podan, če napadalec uporabi tujo stvar kot sredstvo za napad in je storilec oz. napadeni tisto stvar pri obrambi uničil ali poškodoval.
b) Obramba mora biti neizogibno potrebna za odvrnitev napada. Pri tem je treba odgovoriti na vprašanji:
• ali je bilo storilčevo (napadalčevo) ravnanje za odvrnitev napada sploh potrebno – ali napada ni bilo možno odvrniti drugače kot s poškodbo napadalčeve dobrine?
Zoper protipraven napad se lahko vsakdo brani in od nikogar ni možno zahtevati, da mora bežati ali klicati na pomoč (drugače pa je pri skrajni sili, kjer mora biti zlo, ki grozi, večje od prizadejanega zla).
• ali je podana sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe?
Ni odločilno, ali sta napadena in poškodovana dobrina enakovredni. Za silobran gre tudi, če je napadalec ob življenje kljub temu, da je z napadom imel namen napadenega le telesno poškodovati

O elementu krivde pri razpravi o (izključitvi) protipravnosti tu še ne more biti govora, saj se krivda ugotavlja šele pri potrjeni protipravnosti.

Če sodišče ugotovi, da gre za silobran, izreče oprostilno sodbo. Pri silobranu gre za dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja, storjeno pa je bilo v takšnih posebnih okoliščinah, ki izključujejo protipravnost, zato NE gre za kaznivo dejanje. To pa je razlog za izrek oprostilne sodbe. Okoliščine, ki izključujejo protipravnost dejanja, se navedejo v obrazložitvi sodbe.

Question 19

Oblike krivde

Answer 19

Krivda je subjektivni (psihični) odnos storilca do njegovega dejanja, zaradi katerega mu sodišče lahko izreče očitek (to je materialni pojem krivde).

Elementi krivde pa so trije:

1. prištevnost
2. naklep ali malomarnost
3. zavest o protipravnosti.

Kriv je storilec, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven in je ravnal z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, in če niso podani razlogi, ki izključujejo krivdo.

Krivda ima dve temeljni obliki naklep in malomarnost.

25. člen KZ-1: Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga hotel storiti (= direktni naklep); ali če se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, pa je privolil, da posledica nastane (= eventualni naklep).

Question 20

Malomarnost

Answer 20

26. člen KZ-1 določa: Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost).

Kazenskopravni institut malomarnosti je milejša in po nastanku mlajša oblika krivde. Dejanje, storjeno iz malomarnosti, je kaznivo le, če je tako določeno v zakonu.

Question 21

Prištevnost

Answer 21

Prištevnost je sestavina kazenske odgovornosti. Pomeni, da je lahko kazensko odgovoren le storilec kaznivega dejanja, ki je duševno normalen in zato sposoben pravilno zaznavati svet okoli sebe oz. imeti samega sebe v oblasti.

Kdor ob storitvi protipravnega dejanja ni bil prišteven, ni kriv.

Pogoji in okoliščine, ki morajo biti ugotovljeni za neprištevnost, se delijo na 2 skupini:

1) biološki pogoji neprištevnosti,
2) psihološki pogoji neprištevnosti.

1) Biološki pogoji neprištevnosti
1) duševne motnje – zlasti psihoze in psihotične reakcije, ki so lahko organske ali funkcionalne (shizofrenije, maničnodepresivne psihoze, stanja po možganskih poškodbah). Sem sodijo tudi prehodna stanja, ki jih lahko povzročijo kakše trajne ali začasne duševne bolezni, nevroze in druge abnormne reakcije, pa tudi razne droge in alkohol.
2) duševna manjrazvitost – obsega manjrazvitost v fiziološkem pomenu kot tudi duševno zaostalost zaradi vzrokov v okolju.
Stari KZ pa je med biološke pogoje všteval: trajne ali začasne duševne bolezni, začasnih duševnih motenj, duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne in hude duševne motenosti.
Klasifikacija duševnih abnormnosti in ugotavljanje njihovega kriminogenega pomena in pomena za kazensko pravo je predmet sodne (forenzične) psihiatrije.

2) Psihološki pogoji neprištevnosti
1) Zavestna ali intelektualna sestavina psihološkega pogoja se nanaša na vprašanje, ali je bil storilec v trenutku storitve kaznivega dejanja zmožen razumeti pomen svojega dejanja. Vsebuje vprašanja, ali je storilec lahko pravilno zaznaval svet okoli sebe, ali je njegov miselni proces potekal brez motenj in po zakonitostih normalnega mišljenja, ali je bil sposoben razsojati,… Temeljno vprašanje je, ali je storilec lahko razumel pomen svojega dejanja v vrednostnem smislu – ali je bil zmožen zavedati se, da ravna v nasprotju s človeškimi, moralnimi in družbenimi normami.
2) Voljna ali voluntaristična sestavina psihološkega pogoja se nanaša na vprašanje, ali je storilec v trenutku storitve lahko imel v oblasti svoje ravnanje. Raziskati je treba vprašanje, ali je bil storilec v trenutku storitve zmožen samega sebe obvladovati, ali je bil sposoben uskladiti razumsko spoznavanje in čustvene vzgibe.

Ob obstoju biološkega pogoja zadostuje za razglasitev neprištevnosti storilca le ena sestavina psihološkega pogoja. Biološki pogoj mora biti vzrok psihološkemu. Podana morata biti oba pogoja neprištevnosti.

Question 22

Bistveno zmanjšana prištevnost

Answer 22

Je postavljena med popolno neprištevnost in popolno prištevnost. Storilec je v stanju bistveno zmanjšano prištevnosti, če je kateri izmed bioloških pogojev povzročil, da je bila bistveno zmanjšana njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje. Podani morajo biti isti biološki in psihološki pogoji kot za neprištevnost, le intenzivnost bioloških pogojev mora biti manjša.

Bistveno zmanjšana prištevnost ne izključuje kazenske odgovornosti storilca, temveč jo le zmanjšuje. Storilec, ki je spoznan za bistveno zmanjšano prištevnega, je kazensko odgovoren. Če je podana tudi njegova krivda, mu mora sodišče izreči obsodilno sodbo. Pri izbiri in odmeri kazni ima zakonsko pooblastilo, da izreče storilcu milejšo kazen.
Če sodišče ugotovi, da so bile motnje take, da niso bistveno zmanjšale storilčeve zmožnosti razumevanja in obvladovanja, lahko takšne okoliščine upošteva kot olajševalne pri odmeri kazi, vendar pa mora kazen odmeriti praviloma v okvirih predpisane.

Question 23

Actio libera in causa

Answer 23

Izraz actio libera in causa uporabljamo za označitev primerov, ko je bil storilec v trenutku storitve v stanju neprištevnosti, ki si jo je sam povzročil z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače, vendar je bilo ugotovljeno, da sta bila podana njegov naklep ali malomarnost glede storjenega dejanja, preden se je spravil v stanje neprištevnosti.

Poleg vsebine tega instituta 29/4 člen KZ-1 določa, da je v teh primerih storilec kriv – njegova krivda kljub neprištevnosti torej ni izključena (ker si je neprištevnost povzročil sam).

Storilčev razum in volja sta nedotaknjena, ko se odloči, da bo storil kaznivo dejanje (naklep) oz. bi se moral in mogel zavedati, da lahko v stanju neprištevnosti stori kaznivo dejanje (malomarnost).

Izraz actio libera in causa, seu ad libertatem relata uporabljamo za dejanje, svobodno v odločitvi, vendar ne v izvršitvi. Glede tega obstajajo 3 možnosti:
1) Storilec oblikuje svoj naklep v normalnem duševnem stanju:
• storilec sklene, da bo storil kaznivo dejanje v neprištevnem stanju pod vplivom alkohola ali mamil, da bi se pozneje skliceval na neprištevnost,
• storilec se spravi v neprištevno stanje, da bi se opogumil za storitev kaznivega dejanja
Kazenska odgovornost storilca je v celoti podana.
2) Pri storilcu ni nikakršnega naklepa glede kznivega dejanja, preden začne piti ali jemati mamila, vendar pozneje v neprištevnem stanju stori kaznivo dejanje Treba je raziskati, ali se je storilec zavedal oz. ali bi se moral in mogel zavedati, da v opitem ali omamljenem stanju lahko stori kaznivo dejanje. Kazenska odgovornost storilca je podana le, če mu je možno očitati malomarnost v odnosu do kaznivega dejanja in če KZ določa, da je storjeno dejanje kaznivo tudi iz malomarnosti.
3) Storilec si je kako drugače povzročil neprištevnost. Mišljeni so storilci kaznivega dejanja v javnem prometu, ki zaradi predolge vožnje preutrujeni in izčrpani zaspijo ter v takšnem stanju storijo kaznivo dejanje. Očitek storilcu je, da bi se mogel in moral zavedati, da lahko zaspi in v spanju povzroči prometno nesrečo. Pomislek pri tej situaciji (če voznik zaspi) je, da spanje ni abnormno, temveč normalno duševno stanje in torej ne more biti podan biološki vzrok in pogoj neprištevnosti. Uporaba tega instituta za zaspanje torej ni mogoča.

Storilčev naklep ali malomarnost se morata nanašati na točno tisto ali vsaj istovrstno kaznivo dejanje, ki ga je storilec v neprištevnosti storil, in ne na kakšno drugačno dejanje.

Smisel instituta actio libera in causa je, da vprašanje o oceni krivde neprištevnega storilca prenesemo v čas, ko je bil v normalnem duševnem stanju in krivdo vzpostavimo kljub storilčevi neprištevnosti v trenutku storitve.

Če je storilec v trenutku storitve v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, to krivde ne odpravlja. Tako ni treba vzpostavljati storilčeve kazenske odgovornosti z institutom actio libera in causa, ker je ta že podana. Če je storilcu možno očitati naklep ali malomarnost glede kaznivega dejanja, storjenega v bistveno zmanjšani prištevnosti, ter dejstvo, da se je sam spravil v stanje bistveno zmanjšane prištevnosti, gre za razloge, ki izključujejo omilitev kazni ali predstavljajo obteževalne okoliščine.

Question 24

Dejanska zmota

Answer 24

30/2 člen KZ-1: Kaznivo dejanje je storjeno v dejanski zmoti, če se storilec ob storitvi ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali je zmotno mislil, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno.

Po KZ-1 obstajajo 3 oblike dejanske zmote:
• dejanska zmota v ožjem pomenu – zmota o okoliščini, ko jo zakon določa kot znak kaznivega dejanja,
• dejanska zmota v širšem pomenu – zmota o okoliščinah, ki delajo storilčevo ravnanje dopustno (izključujejo protipravnost),
• zmota o tem, da so podane okoliščine, v katerih bi bila izključena kaznivost storilčevega ravnanja.

Dejanska zmota v ožjem pomenu je nevednost ali napačna predstava o kakšnem z zakonom določenem znaku. Dejanska zmota v ožjem pomenu je negacija naklepa, ker je za naklep potrebno ugotoviti, da se je storilec zavedal vseh zakonskih znakov kaznivega dejana. Zakonski znaki kaznivega dejanja so lahko fizične ali pravne narave.

Če gre za kaznivo dejanje, ki ga je možno storiti le naklepno, dejanska zmota v ožjem pomenu izključi storilčev naklep. Če gre za dejanje, kaznivo tudi iz malomarnosti, mora sodišče raziskati, ali je bil storilec v zmoti zaradi malomarnosti – ali se je zavedal možnosti, da ima o znaku kaznivo dejanje napačno predstavo, a je lahkomiselno mislil, da ni tako, oz. ali se mu lahko očita, da bi se bil moral in mogel tistega znaka kaznivo dejanje zavedati oz. imeti o njem pravilno predstavo. Sodišče se mora prepričati, ali je bila zmota izogibna ali neizogibna.

Dejanska zmota v širšem pomenu je zmota o okoliščini, ki bi izključevala protipravnost kaznivega dejanja, če bi bila zares podana. Gre za dejanske okoliščine, ki niso znaki kaznivega dejanja, vendar so takšne narave, da dejanje ne bi bilo materialno protipravno, če bi bile zares podane. To so primeri putativnega silobrana in putativne skrajne sile, zmote glede privolitve oškodovanca, zmote glede medicinskih posegov.

V teh primerih je vedno izključen storilčev naklep v zavestnem delu, ki zahteva storilčevo zavest o socialno etični prepovedanosti ravnanja in posledice (= materialni protipravnosti). Tudi za zmoto v širšem pomenu velja njena izogibnost oz. neizogibnost. Če gre za dejanje, kaznivo tudi iz malomarnosti, mora sodišče raziskati, ali ni bil storilec v zmoti zaradi malomarnosti.

Question 25

Pravna zmota

Answer 25

Pravna zmota je zmota o prepovedanosti dejanja, ki ga je storilec storil. Storilec se zagovarja, da je kaznivo dejanje storil, ker ni vedel, da je kaznivo, oz. ker je bil prepričan, da je dopustno. Po 31/1 členu KZ-1 storilec kaznivega dejanja, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv.

Nova je določba 32/2 KZ-1, ki določa: Ni upravičenih razlogov iz prvega odstavka tega člena, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila.

Po 3. odstavku sme sodišče storilca mileje kaznovati, če bi se takšni zmoti lahko izognil. Sodišče mora raziskati, ali so podani argumenti, ki utemeljujejo očitek, da bi se storilec ob večji previdnosti, skrbnosti in vestnosti zmoti o prepovedanosti svojega dejanja lahko izognil – presoja izogibnosti.

Neopravičljiva in izogibna zmota ne izključuje krivde, ker je utemeljen očitek storilcu, da se je zavedal oz. bi se moral in mogel zavedati prepovedanosti svojega dejanja v občečloveškem, moralnem, socialnem ali pravnem smislu. Torej je ravnal z zavestjo o protipravnosti.

Posredna pravna zmota – storilec prepoved ali zapoved pozna, vendar je zmotno prepričan, da pravni red pozna določen razlog za izključitev protipravnosti, ki dela njegovo ravnanje dovoljeno.

Question 26

Poskus, kako se kaznuje? Neprimerni poskus?

Answer 26

Z izvršitvenimi ravnanji storilec izvršuje zakonske znake kaznivega dejanja. Storilec je prešel od priprav k neposredni izvršitvi kaznivega dejanja. Prepovedana posledica ni ali še ni nastala. Storilec je poskusil uresničiti prepovedano posledico, vendar mu to ni uspelo, ali se je premislil, še preden jo je uresničil – poskus kaznivega dejanja.

Objektivna stran poskusa – storilec je spravil v nevarnost zavarovano dobrino, vendar ni uresničil prepovedane posledice:
• nedokončan poskus – storilec je uresničil nekatere znake kaznivega dejanja,
• dokončan poskus – storilec je uresničil vse znake kaznivega dejanja

Subjektivna stran poskusa – storilec je ravnal naklepno, določno in na zunaj vidno, izrazil je voljo povzročiti prepovedano posledico.

Objektivno-subjektivna teorija daje najboljše rezultate za sodno prakso. Objektivni kriterij ima prednostno vlogo, subjektivni dopolnilno.

2. Kaznivost poskusa

KZ-1 definira poskus v 34. členu kot začetek izvršitve naklepnega kaznivega dejanja, ki ga storilec ni dokončal.

Poskus je kazniv, če:

• gre za kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči 3 leta zapora ali hujša kazen.
• pri drugih kaznivih dejanjih zakon izrecno določa, da je kazniv tudi poskus.

Poskus ni kazniv na splošno, temveč le v primerih, ko tako določa splošni del ali posebni del KZ pri posameznih kaznivih dejanjih.

Objektivno-subjektivna koncepcija poskusa – za kaznivost poskusa je potrebna protipravnost in nevarnost storilčevega ravnanja (storilec je z uresničitvijo znakov kaznivo dejanje ogrozil zavarovano dobrino – objektivni pogoj kaznivosti poskusa), ki razodene storilčev naklep, zavest in voljo uresničiti prepovedano posledico (subjektivni pogoj kaznivosti poskusa).

Pri kaznivih dejanjih, za katera je predpisana kazen manj kot 3 leta zapora, KZ odstopa od kaznivosti poskusa zaradi majhnega pomena dejanj in ker pri poskusu prepovedana posledica ne nastane, vendar dopušča možnost, da je poskus pri nekaterih kaznivih dejanjih objektivno in subjektivno nevaren – posebni del KZ določi kaznivost poskusa tudi pri kaznivih dejanjih, za katera je predpisana kazen manjša od 3 let zapora. Primer: sprememba rodbinskega stanja (kdor podtakne ali zamenja otroka).

Pri kaznivih dejanjih, za katera je predpisana kazen 3 let zapora ali hujša kazen, izhaja KZ iz predpostavke, da vsa izpolnjujejo objektivni in subjektivni pogoj.

2. odst. 34. člena KZ-1 omogoča milejše kaznovanje storilca.
   Če je poskus po KZ kazniv, se storilec kaznuje v mejah kazni, ki je predpisana za poskušeno kazniv dejanje, lahko tudi mileje. KZ prepušča sodišču presojo o tem, koliko je storilec s poskusom ogrozil zavarovano dobrino in koliko je izrazilo njegovo hotenje uresničiti prepovedano posledico.

Poskus pojmovno ni mogoč pri vseh kaznivih dejanjih Ni mogoč pri:
• nepravih opustitvenih dejanjih, ker smiselno ni možno, da bi kdo poskusil opustiti dolžnost preprečiti nastanek prepovedane posledice.
• verbalnih deliktih, ker ni možno, da bi kdo poskusil razžaliti kakšno osebo.
• malomarnostnih kaznivih dejanjih
• v primerih, ko je pojmovno ali izrecno zajet z opisom dejanskega stanu določenega kaznivo dejanje (n.pr. ni mogoč poskus dejanja nedovoljene prekinitve nosečnosti. V teh primerih je poskus izenačen z dokončanim k.d.

NEPRIMEREN POSKUS
Storilec uporabi sredstvo, s katerim prepovedane posledice sploh ne more povzročiti, ali izvrši kaznivo dejanje proti predmetu, proti kateremu kaznivo dejanje sploh ne more izvršiti.

Temeljno pravilo za ugotavljanje neprimernega poskusa je, da je poskus neprimeren, če z uporabljenim sredstvom ali proti danemu predmetu v danem položaju nihče drug ne bi mogel povzročiti prepovedane posledice, četudi bi ravnal bolj spretno. Poskus je lahko neprimeren le zaradi neprimernosti konkretno uporabljenega sredstva ali zaradi neprimernosti konkretnega objekta (ali obojega).

Za neprimeren poskus velja tudi, če storilec določenega predmeta ne more vzeti, ker ga ni tam, kjer ga je iskal.

35. čl. KZ-1 pravi, da sme sodišče odpustiti kazen storilcu, ki poskuša storiti kaznivo dejanje z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu. KZ-1 šteje neprimeren poskus načelno za kazniv. Tudi takšen poskus in storilec sta nevarna, razen če se dokaže nasprotno.

Question 27

Oblike udeležbe in kako se kaznujejo?

Answer 27

Udeležba označuje primere, ko je pri uresničevanju kaznivega dejanja sodelovalo dvoje ali več ljudi. S pojmom udeležba zajemamo vse, ki so uresničevanja kakega kaznivega dejanja udeležili – udeleženci.

Ločimo:

(1) udeležba v širšem pomenu zajema vse oblike udeležbe (sostorilstvo, posredno storilstvo, napeljevanje, pomoč)
(2) udeležba v ožjem pomenu zajema le napeljevanje in pomoč.

Velja načelo, da so sostorilci (z nekaj specifičnosti) v resnici storilci. To ni ovira za individualizacijo kazni vsakemu sostorilcu posebej, saj se za vsakega upošteva njegov objektivni in subjektivni prispevek h kaznivemu dejanju ter druge okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni. Vsak storilec, sostorilec, posredni storilec, napeljevalec in pomagač se po določbi 40. člena KZ-1 kaznuje v mejah naklepa. To pomeni, da je izključena kaznivost sostorilstva in posrednega storilstva iz malomarnosti.

Napeljevalcu in pomagaču se sme kazen odpustiti, če je prostovoljno preprečil kaznivo dejanje. Enako velja, če si je napeljevalec ali pomagač iskreno in primerno prizadeval preprečiti posledico, pa tudi če ta ni nastala iz drugega razloga.

Osebna razmerja, lastnosti in posebne okoliščine, zaradi katerih zakon izključuje krivdo ali kaznivost ali dopušča odpustitev, zmanjšanja in povečanje kazni, se smejo upoštevati samo pri tistem storilcu ali udeležencu, pri katerem so taka razmerja, lastnosti in okoliščine ugotovljene (npe. neprištevnost, bistveno zmanjšana prištevnost, mladoletnost, …)

Question 28

Napeljevanja in neuspelo napeljevanje

Answer 28

Napeljevanje je oblika udeležbe v ožjem pomenu. Določa ga KZ-1 v 1. odst. 37. čl.: Kdor drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje, kakor da bi ga bil sam storil.

Napeljevanje se lahko pojavi kot prigovarjanje, prepričevanje, dajanje nasvetov, grožnja, obljuba plačila ali darila,… Bistveno je, da napeljevalec pri bodočem storilcu povzroči odločitev, da bo storil kaznivo dejanje. Napeljevanje se mora nanašati na določeno osebo kot bodočega storilca (ali vsaj konkretno določen krog oseb) in na določeno konkretno kaznivo dejanje. Splošni pozivi nedoločenemu krogu oseb se ne štejejo za napeljevanje.

Napeljevanje je možno le naklepno. Naklep napeljevalca se mora nanašati na napeljevanje in na kaznivo dejanje, h kateremu napeljuje. Napeljevalec se mora zavedati, da s svojimi ravnanji nekoga napeljuje, in to hoteti. Ni nujno, da se napeljani zaveda, da ga kdo napeljuje in kdo je to. Naklep napeljevalca mora zajeti tudi kaznivo dejanje, h kateremu napeljuje. Vsebina napeljevalčevega naklepa mora biti identična z vsebino storilčevega naklepa.

Neuspelo napeljevanje pomeni, da napeljevani kaznivega dejanja, h kateremu je bil napeljan, ni storil niti poskusil storiti. Razlogi za neuspeh napeljevanja:
• napeljevalcu ni uspelo povzročiti storilčeve odločitve,
• napeljevani si je pozneje premislil,
• napeljevanemu zaradi objektivnih okoliščin dejanja ni uspelo storiti,
• storilec se je dokončno odločil za storitev kaznivega dejanja, še preden je napeljevalec začel nanj vplivati,
• storilec ni storil tistega kaznivega dejanja, temveč drugo kaznivo dejanje,

Neuspelo napeljevanje načeloma ni kaznivo po teoriji o odvisni naravi udeležbe, razen po izrecni določbi 2. odst. 37. čl. KZ-1, ki uveljavlja stališče o samostojni naravi neuspelega napeljevanja, če se je nanašalo na kazniva dejanja, za katera se sme po zakonu izreči kazen 3 leta zapora ali hujša kazen.

Question 29

Pomoč

Answer 29

Pomoč je milejša oblika udeležbe v ožjem pomenu. Določa jo 38. člen KZ-1. Dejanja pomoči so zunaj kroga zakonskih ali naravnih izvršitvenih ravnanj. Pomenijo objektivno le podporo, omogočanje, olajševanje, pripravljanje,… Po subjektivni strani so dejanja pomoči sodelovanje pri tujem, NE svojem kaznivem dejanju.

Pomagačeva ravnanja niso vzrok prepovedane posledice s stališča vzročne zveze, ker bi storilec kaznivo dejanje lahko storil tudi brez pomoči.

V 2. odst. 38. člena KZ-1 so primeroma navedene oblike pomoči. Pomoč je možna le pred ali med izvršitvijo kaznivega dejanja. Pomoč po storjenem kaznivem dejanju je samostojno kaznivo dejanje (282. čl. KZ-1).

Dejanja pomoči se delijo na pomoč v fizični in pomoč v psihični obliki:
1) Pomoč v fizični obliki:
• če da pomagač storilcu na razpolago sredstva za izvršitev kazivega dejanja,
• če pomagač odstrani ovire za izvršitev kaznivega dejanja,
Pomoč v fizični obliki obsega tudi drugačna ravnanja, če objektivno ustrezajo po smislu tema dvema. Pomoč v fizični obliki je možna tudi kot opustitev.
2) Pomoč v psihični obliki:
• če da pomagač storilcu nasvet ali navodila, kako naj izvrši kaznivo dejanje,
• če pomagač storilcu vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstvo, s katerim bo kaznivo dejanje storjeno, in sledove kaznivo dejanje (osebno prikrivanje),
• če pomagač vnaprej obljubi storilcu, da bo prikril predmete, pridobljene s kaznivo dejanje (stvarno prikrivanje).

Question 30

Hudodelska združba

Answer 30

Posebna in po nevarnosti najhujša oblika sodelovanja več ljudi pri izvrševanju kaznivega dejanja je hudodelska združba.

Član hudodelske združbe je:

1. član združbe najmanj treh oseb,
2. če stori kaznivo dejanje zardi izvedbe hudodelskega načrta te združbe
3. v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem

Kaznuje se s hujšo kaznijo, predpisano za kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski združbi.

Enako kot storilec se kaznuje tudi vodja združbe, ki je vodil izvedbo hudodelskega načrta ali razpolagal s protipravno premoženjsko koristjo te združbe ob storitvi kaznivega dejanja, izhajajočega iz tega hudodelskega načrta, ne glede nato, ali je pri njegovi izvedbi neposredno sodeloval kot storilec ali udeleženec.

Question 31

Kdaj zastara nadaljevalno kaznivo dejanje?

Answer 31

Pri nadaljevanih kaznivih dejanjih sta dve možnosti – ali začne zastaranje teči, ko je bilo storjeno zadnje kaznivo dejanje ali pa posebej in ločeno za vsako posamezno kaznivo dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da je potrebno absolutno zastaranje kazenskega pregona upoštevati za vsako kaznivo dejanje posebej! Če torej nastopi zastaranje glede enega od kaznivih dejanj, za pregon tega kaznivega dejanja ni več pogojev.

Question 32

Nadaljevalno kaznivo dejanje na primeru. Kako se izreče kazen

Answer 32

Uzakonil ga je KZ-1, prej pa je bil to konstrukt sodne prakse. V resnici gre za posebno obliko navideznega realnega steka. Očitki temu institutu so, da gre za grosistični popust pri kriminalni dejavnosti.

1. odstavek 54. člena določa: Kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, stori nadaljevano kaznivo dejanje.

Za nadaljevano kaznivo dejanje se torej ne uporabijo določbe o steku, ampak se za vsa kazniva dejanja skupaj določi ena kazen v mejah kazni, predpisane za najhujše kaznivo dejanje. Storilcu, ki si z “enotno dejavnostjo” pridobi večjo ali veliko premoženjsko korist ali povzroči večjo ali veliko premoženjsko škodo, zaradi katere je za kaznivo dejanje predpisana hujša kazen, se določi ta hujša kazen, če mu je šlo za to, da si z istočasno ali zaporedoma storjenimi kaznivimi dejanji pridobi tako korist ali povzroči tako škodo.

Za kraj izvršitve kaznivega dejanja se šteje vsak kraj, kjer je dejanje izvršeno. Za čas izvršitve kaznivega dejanja pa se šteje čas, ko je bilo izvršeno zadnje dejanje zajeto z nadaljevalnim kaznivim dejanjem.

Question 33

Kateri zakon se uporabi, če storilec izvrši 7 dejanj v časovnem sosledju, ki se razteza čez veljavnost dveh zakonov?

Answer 33

Če se je nadaljevalno kaznivo dejanje začelo v času veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v času veljavnosti novega zakona, je potrebno uporabiti nov zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj oziroma četudi je novi zakon za storilca strožji.

Question 34

Vrste kazni, glavne in stranske kazni. Časovne meje izreka? Za katera kazniva dejanja se izreče kazen dosmrtnega zapora?

Answer 34

Za kazniva dejanja se smejo krivim storilcem izreči te kazni:

• zapor;
• denarna kazen;
• prepoved vožnje motornega vozila;
• izgon tujca iz države.

GLAVNE IN STRANSKE KAZNI
Zapor se sme izreči samo kot glavna kazen.
Denarna kazen se sme izreči kot glavna in tudi kot stranska kazen.
Prepoved vožnje motornega vozila in izgon tujca iz države se smeta izreči samo kot stranska kazen ob kazni zapora, denarni kazni ali pogojni obsodbi.
Poleg glavne kazni se sme izreči ena ali obe stranski kazni.

ZAPOR
Zapor ne sme biti krajši od enega meseca in ne daljši od tridesetih let.

Za kazniva dejanja genocida, hudodelstva zoper človečnost, vojnega hudodelstva in agresijo ter pod pogoji steka dveh ali več kaznivih dejanj terorizma, umora, uboja predsednika republike, najhujših oblik kaznivih dejanj zoper suverenost RS in njeno demokratično ureditev, ogrožanja oseb pod mednarodnim varstvom, jemanja talcev (z naklepno smrtjo) , se sme izreči kazen dosmrtnega zapora.

Kazen zapora do dveh let se predpiše brez najnižje mere te kazni.

Zapor se izreka za cela leta in cele mesece, do šestih mesecev pa tudi na cele dni.

DENARNA KAZEN
Denarna kazen se izreka tako, da se v sodbi določeno število dnevnih zneskov, ki jih mora storilec plačati, pomnoži z višino dnevnega zneska, ki ga sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca.

Število dnevnih zneskov ne more biti manjše od deset in ne večje od tristo šestdeset, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, pa ne večje od tisoč petsto. Sodišče ga določi z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni, razen okoliščin, ki se nanašajo na premoženjske razmere storilca.

Višino dnevnega zneska sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca na podlagi podatkov o njegovem zaslužku, drugih prihodkih, vrednosti njegovega premoženja, povprečnih stroških njegovega preživljanja in njegovih družinskih obveznosti. Dnevni znesek ne more biti višji od 1.000 eurov.

Pri določanju višine dnevnega zneska sodišče upošteva podatke, ki ob izrekanju kazni niso stari več kot eno leto. Če sodišče podatkov za določitev višine dnevnega zneska ne more pridobiti ali bi bila njihova pridobitev povezana z nesorazmernimi težavami ali zamudo ali če gre za izdajo kaznovalnega naloga, višino dnevnega zneska določi na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, in drugih ugotovljenih okoliščin o premoženjskih razmerah storilca.

V sodbi sodišče določi rok za plačilo denarne kazni, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od treh mesecev. Sodišče sme v upravičenih primerih do poteka roka za plačilo dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let. Če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev.

PREPOVED VOŽNJE MOTORNEGA VOZILA
Storilcu kaznivega dejanja, ki je storil kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa kot voznica oziroma voznik (v nadaljnjem besedilu: voznik) motornega vozila, sme sodišče izreči prepoved vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije.

Sodišče določi čas trajanja kazni iz prejšnjega odstavka, ki ne sme biti krajši od šest mesecev in ne daljši od dveh let, računajoč od dne pravnomočnosti sodbe. Čas, prestan v zaporu oziroma v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, se ne všteva v čas trajanja te kazni.

Če je kazen iz prvega odstavka tega člena izrečena osebi, ki ima tuje dovoljenje za vožnjo motornega vozila, vključuje ta kazen prepoved uporabe tega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.

Z zakonom se lahko določi obvezen izrek prepovedi vožnje motornega vozila.

Sodišče ne izreče oziroma ne izvrši prepovedi vožnje motornega vozila, če je vozniku motornega vozila izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.

IZGON TUJCA IZ DRŽAVE
Sodišče sme izreči tujcu izgon z ozemlja Republike Slovenije za čas od enega do petih let, če mu je izreklo kazen za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot dveh let zapora, in če je na podlagi njegovih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red ali javno varnost.

Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe. Čas, prebit v zaporu, se ne všteva v čas trajanja te kazni.

Če se kazen izgona tujca iz države izvrši več kot dve leti po pravnomočnosti sodbe, s katero je bil izgon izrečen, sodišče pred izgonom ponovno oceni, ali so še podane osebne okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev o izgonu.

Question 35

Način izvršitve kazni. Alternativne oblike prestajanja kazni zapora in za katera kazniva dejanja ni mogoče?

Answer 35

Obsojenci prestajajo kazen zapora v zavodih za prestajanje kazni (v nadaljnjem besedilu: zavod), ki jih določa zakon.

Obsojenci se razvrščajo v zavode glede na to, koliko mora biti omejena njihova prostost.

ODPRTI ALI POLODPRTI ZAVOD
Če je obsojencu izrečena kazen zapora do petih let, lahko sodišče odredi, da jo prestaja v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku; če mu je bila izrečena kazen zapora do osmih let, pa lahko sodišče odredi, da jo prestaja v polodprtem zavodu ali oddelku.

VIKEND ZAPOR
Kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, se za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod.

HIŠNI ZAPOR
Kazen zapora do devetih mesecev se lahko izvršuje tudi s hišnim zaporom, če glede na nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja ter osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca v času izvrševanja kazni ni potrebe po prestajanju kazni v zavodu ali če je zaradi bolezni, invalidnosti ali ostarelosti obsojenca kazen treba in jo je mogoče izvrševati v ustreznem javnem zavodu.
V času prestajanja kazni se obsojenec ne sme oddaljiti iz stavbe ali posameznega dela stavbe, kjer se izvršuje hišni zapor, razen če sodišče za določen čas to izjemoma dovoli, kadar je neizogibno potrebno, da si obsojenec zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine ali zdravstveno pomoč, ali za opravljanje dela. Sodišče v sodbi, s katero je določilo, da se kazen izvrši s hišnim zaporom, po določbah tega zakonika o pogojni obsodbi določi tudi varstveno nadzorstvo, lahko pa tudi eno ali več navodil. Sodišče lahko obsojencu omeji ali prepove stike z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne zdravijo ali oskrbujejo in podrobneje določi način izvrševanja hišnega zapora.

Če se obsojenec brez dovoljenja sodišča oddalji iz stavbe ali posameznega dela stavbe, kjer se izvršuje hišni zapor, ali pa to stori zunaj dovoljenega časa ali ne upošteva omejitve ali prepovedi stikov ali krši druga pravila, ki jih sodišče določi glede izvrševanja hišnega zapora, lahko sodišče s sklepom odloči, da se preostanek izrečene kazni izvrši v zavodu.

DELO V SPLOŠNO KORIST
Kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, se lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. Obseg dela se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Organ, pristojen za izvrševanje, pri določitvi dela obsojencu v okviru razpoložljivih del pri izvajalskih organizacijah upošteva obsojenčevo strokovno znanje in sposobnosti, lahko pa tudi tiste njegove nujne interese glede neodložljivih družinskih, izobraževalnih ali poklicnih obveznosti, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničevanje teh obveznosti. Delo v splošno korist se opravlja brez nadomestila.

ODLOČITEV O IZVRŠITVI NA DOLOČENE NAČINE
Sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora na način iz prejšnjega odstavka upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni.

Sodišče v sodbi, v kateri je določilo, da se kazen izvrši z delom v splošno korist, po določbah tega zakonika o pogojni obsodbi določi tudi varstveno nadzorstvo, lahko pa tudi eno ali več navodil.

Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali v pomembnem delu ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva ali se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela.

O dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene s tem členom, odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom.

O dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene s tem členom, za obdolženca, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan način izvršitve kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, sodišče odloči v skladu s tem predlogom oziroma sporazumom.

NAČIN IZVRŠITVE DENARNE KAZNI

Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev.

Če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi.

Po obsojenčevi smrti se denarna kazen ne izvrši.

Denarna kazen do tristo šestdeset dnevnih zneskov se lahko izvrši tudi tako, da obsojenec v obdobju največ enega leta namesto plačila denarne kazni opravi delo v splošno korist brez nadomestila. Obseg dela se določi tako, da se en dnevni znesek nadomesti z eno uro dela.

Question 36

Vse o pogojni obsodbi

Answer 36

Pogojna obsodba pomeni sankcijo, ki nadomešča kazen in zato ne vsebuje izreka kazni, temveč le njeno določitev, ki je potrebna za primer preklica in za to, da obsojeni ve, kaj ga čaka, če bo pogojna obsodba preklicana.

S pogojno obsodbo določi sodišče storilcu kaznivega dejanja kazen, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v času, ki ga določi sodišče in ne sme biti manj kot eno leto in ne več kot pet let (preizkusna doba), ne bo storil novega kaznivega dejanja.

V pogojni obsodbi lahko sodišče določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti. Rok za izpolnitev teh obveznosti določi sodišče v mejah preizkusne dobe.

Varnostni ukrepi, izrečeni ob pogojni obsodbi, se izvršijo.

Pogojna obsodba se ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let.

Sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

Če sodišče v pogojni obsodbi določi stranske kazni, sme izreči, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.

Storilcu, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan izrek pogojne obsodbe, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, sme sodišče izreči pogojno obsodbo tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj petih let, določiti kazen zapora do petih let, preizkusno dobo pa do desetih let.

Question 37

Preklic pogojne obsodbe

Answer 37

Pogojna obsodba se lahko prekliče:

(1) če je obsojeni v preizkusni dobi storil novo kaznivo dejanje,
(2) če se je po izreku pogojne obsodbe ugotovilo, da je obsojeni storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen,
(3) če obsojeni ni izpolnil obveznosti, ki so mu bile naložene ob pogojni obsodbi.

(1) Storitev novega kaznivega dejanja
je najpomembnejši razlog za preklic pogojne obsodbe. Preklic pogojne obsodbe je:
• obligatoren – preklic je obligatoren, kadar sodišče za novo kaznivo dejanje izreče kazen zapora 2 ali več let;
• fakultativen – preklic je fakultativen v primerih, ko sodišče izreče kazen zapora manj kot 2 leti ali denarno kazen za eno ali več kaznivih dejanj, ki jih je pogojno obsojeni storil med poskusno dobo.
Sodišče presoja, ali bo preklicalo pogojno obsodbo ali ne – ali je zaradi storilčevega novo storjenega kaznivega dejanja treba spremeniti oceno o prognozi storilčevega vedenja.
(2) Sojenje zaradi prej storjenega kaznivega dejanja
Obsojenemu se sodi v času preizkusne dobe za dejanje, ki ga je storil, preden je bila izrečena pogojna obsodba, v času sojenja pa se zanj ni vedelo. Preklic pogojne obsodbe je fakultativen. Merilo za odločitev je prepričanje sodišča, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi ob njenem izreku vedelo za to kaznivo dejanje
(3) Neizpolnitev naloženih pogojev oz. obveznosti
Posebne pogoje oz. obveznosti, ki so bile pogojno obsojenemu naložene ob pogojni obsodbi, mora izpolniti v roku, ki ga sodišče za to določi ob pogojni obsodbi.
Če pogojno obsojeni katerega izmed naštetih pogojev oz. obveznosti ne izpolni, ima sodišče na voljo več možnosti:
1) podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti v mejah preizkusne dobe,
2) fakultativni preklic pogojne obsodbe in izrek kazni, ki je bila določena s pogojno obsodbo,
3) obsojencu se odpusti izpolnitev ene ali več obveznosti ali se jih nadomesti z drugimi ustreznimi obveznostmi, določenimi v zakonu, če se spozna, da jih obsojeni iz opravičenih razlogov ne more izpolniti.

Pogojna obsodba se lahko prekliče v preizkusni dobi. Če stori pogojno obsojeni v tem času kaznivo dejanje, zaradi katerega je treba pogojno obsodbo preklicati, vendar se to ugotovi s sodbo šele po preteku preizkusne dobe, se sme pogojna obsodba preklicati najkasneje v 1 letu po preteku preizkusne dobe. To je skrajni rok, v katerem je še možno preklicati pogojno obsodbo.

Question 38

Varnostni ukrepi. Kdaj se izrečejo, časovne meje izreka?

Answer 38

Slovenski KZ pozna naslednje varnostne ukrepe:

1. obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu,
2. obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti,
3. prepoved približevanja in komuniciranja z žrtvijo,
4. prepoved opravljanja poklica,
5. odvzem vozniškega dovoljenja,
6. odvzem predmetov.

Sodišče sme izreči storilcu kaznivega dejanja enega ali več varnostnih ukrepov, kadar so zanje dani s tem zakonikom določeni pogoji.

Pri izrekanju varnostnega ukrepa sodišče po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa.

Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu in obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti se samostojno izrečeta neprištevnemu storilcu protipravnega dejanja, če ni mogoče drugače zagotoviti varnosti ljudi. Poleg teh dveh ukrepov sme sodišče izreči tudi prepoved opravljanja poklica, odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov.

Odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov se smeta izreči, če so bili storilcu izrečeni kazen, pogojna obsodba, sodni opomin ali mu je bila odpuščena kazen.

Prepoved opravljanja poklica se sme izreči, če je bila storilcu izrečena kazen zapora ali v pogojni obsodbi določena kazen zapora.

Prepoved približevanja ali komuniciranja z žrtvijo se sme izreči, če je bila storilcu izrečena kazen, opozorilna sankcija ali mu je bila kazen odpuščena.

Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu

Storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in se sme zanj izreči kazen zapora enega leta ali več, izreče sodišče obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, če na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom.

Sodišče ustavi ukrep iz prejšnjega odstavka ali ga nadomesti z ukrepom iz 70.b člena tega zakonika, ko ugotovi, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebni. Sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odloči, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebni.

Ukrep iz prvega odstavka tega člena traja za neprištevnega storilca največ pet let.

Obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti

Storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, izreče sodišče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, če ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj.

Sodišče sme izreči obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti tudi storilcu, čigar prištevnost je bistveno zmanjšana in je bil po petem odstavku prejšnjega člena izpuščen na pogojni odpust.

Obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti sme trajati najdalj dve leti. Sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odloči o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno.

Če se storilec noče zdraviti na prostosti, ali če zdravljenje samovoljno opusti, ali če zdravljenje ni uspešno, lahko sodišče ob pogojih iz prvega odstavka prejšnjega člena odredi, da se ta ukrep izvršuje v zdravstvenem zavodu. Tudi v takem primeru sme ta ukrep skupaj trajati največ dve leti. Sodišče po preteku šestih mesecev ponovno odloči o tem, ali je ta ukrep še potreben.

Prepoved opravljanja poklica

Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja prepovedati opravljanje poklica, samostojne dejavnosti ali kakšne dolžnosti, če je zlorabil svoj poklic, položaj, dejavnost ali dolžnost za kaznivo dejanje in če sodišče utemeljeno sklepa, da bi bilo zaradi tega nevarno, če bi še naprej opravljal tako dejavnost.

Sodišče določi, koliko časa naj traja ukrep iz prejšnjega odstavka; ta ne sme trajati manj kot eno leto in ne več kot pet let, šteto od pravnomočnosti odločbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu ali zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.

Kadar izreče pogojno obsodbo, sme sodišče določiti, da bo ta obsodba preklicana, če storilec prekrši prepoved opravljanja poklica.

Sodišče sme odločiti, da ta varnostni ukrep preneha, če sta potekli dve leti od začetka njegovega izvajanja. O tem odloči sodišče na prošnjo obsojenca, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.

Prepoved približevanja ali komuniciranja z žrtvijo kaznivega dejanja

Storilcu kaznivega dejanja zoper življenje in telo, zoper čast in dobro ime, zoper spolno nedotakljivost, zoper človekovo zdravje ali drugega kaznivega dejanja z znaki nasilja sme sodišče izreči prepoved približevanja ali komuniciranja z žrtvijo katerega od teh kaznivih dejanj za čas od enega meseca do treh let.

V okviru ukrepa iz prejšnjega odstavka lahko sodišče določi:

• prepoved približevanja žrtvi ali njenim bližnjim,
• prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov ali komuniciranja z žrtvijo ali njenimi bližnjimi, vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev,
• prepoved dostopa na posamezne kraje, na katerih se redno giba žrtev ali njeni bližnji, ali
• prepoved druženja z žrtvijo ali njenimi bližnjimi.

Sodišče sme izreči ta ukrep, če je storilec s kaznivim dejanjem prizadel telesno ali duševno celovitost žrtve in če oceni, da bi storilčevi stiki ali komuniciranje z žrtvijo ali njenimi bližnjimi pomenili nevarnost za ponovitev istovrstnega ali storitev drugega kaznivega dejanja zoper žrtev ali njene bližnje.

Sodišče izbere enega ali več načinov izvršitve ukrepa iz prejšnjega odstavka in ob tem zlasti natančno opredeli osebe, na katere se ukrep nanaša, in razmerje med storilcem in žrtvijo ali njenim bližnjim, primerne razdalje storilca do žrtve ali njenega bližnjega ali krajev, ki se morajo spoštovati, opredeli posamezne načine prepovedanih oblik komuniciranja ali določi prepovedane oblike druženja.

Kadar izreče pogojno obsodbo, sme sodišče odločiti, da bo obsodba preklicana, če storilec prekrši prepoved približevanja ali komuniciranja z žrtvijo ali njenim bližnjim.

Trajanje prepovedi približevanja ali komuniciranja se šteje od pravnomočnosti sodbe. Čas prebit v zaporu oziroma v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo se ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.

Sodišče sme odločiti, da ta varnostni ukrep preneha, če je poteklo šest mesecev od začetka izvajanja. O tem odloči sodišče na prošnjo obsojenca, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.

Odvzem vozniškega dovoljenja

Storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa sme sodišče odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Če storilec vozniškega dovoljenja nima, sodišče izreče, da se mu dovoljenje ne sme izdati.

Sodišče sme izreči ta ukrep, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil.

Vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo sodne odločbe. Čas, prestan v zaporu ali zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, se ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.

Po poteku časa, ki ga je določilo sodišče v okviru najnižje in najvišje mere tega ukrepa, sme storilec na novo pridobiti vozniško dovoljenje ob splošnih pogojih, ki so predpisani za pridobitev posameznih vrst vozniških dovoljenj.

Sodišče sme odločiti, da ta varnostni ukrep preneha in da sme storilec na novo pridobiti vozniško dovoljenje, če sta potekli dve leti od začetka njegovega izvajanja. O tem odloči sodišče na prošnjo obsojenca, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.

Odvzem predmetov

Predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, se smejo vzeti, če so storilčeva last.

Predmeti iz prejšnjega odstavka se smejo vzeti tudi, kadar niso storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi, vendar pa pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta.

Z zakonom se sme določiti obvezen odvzem predmetov, tudi če niso storilčeva last.

Question 39

Razlika med prepovedjo vožnje motornega vozila in odvzemom vozniškega dovoljena

Answer 39

Storilcu kaznivega dejanja, ki je storil kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa kot voznica oziroma voznik motornega vozila, sme sodišče izreči prepoved vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije.

Sodišče določi čas trajanja kazni , ki ne sme biti krajši od šest mesecev in ne daljši od dveh let, računajoč od dne pravnomočnosti sodbe. Čas, prestan v zaporu oziroma v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, se ne všteva v čas trajanja te kazni.

Storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa sme sodišče odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Če storilec vozniškega dovoljenja nima, sodišče izreče, da se mu dovoljenje ne sme izdati.Sodišče sme izreči ta ukrep, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil.

Question 40

Zastaranje kazenskega pregona, minimalna in maksimalna zastaralna doba

Answer 40

Zaradi poteka rokov, ki jih določa KZ, se ne sme izvesti kazenski pregon in izreči kazen. Dolžina rokov je odvisna od teže kazni, šteti pa se začne od storitve kaznivega dejanja:

1. 50 let za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči 30 let zapora (od 15 do 30),
2. 30 let za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči zapor nad 10 let
3. 20 let za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči nad 5 let zapora,
4. 10 let za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči nad 1 leto zapora,
5. 6 let za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči do 1 leto zapora ali denarna kazen.

Če je za kaznivo dejanje predpisanih več kazni, se zastaranje določi po najhujši.
Če je bil storjen poskus, se zastaranje določi glede na kazen za dokončano kaznivo dejanje. Zastaralni roki so enaki za glavnega storilca in udeležence.

Edina izjema od načela, da kazenski pregon in izvršitev kazni zastarata zaradi poteka časa, je določba o nezastarljivosti kazenskega pregona in izvršitve kazni treh skupin kaznivih dejanj (95. člen KZ-1):

1. za kazniva dejanja, za katera se sme po tem zakoniku izreči kazen dosmrtnega zapora;
2. za nekatera kazniva dejanja zoper človečnost (genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva, agresija, odgovornost vojaških poveljnikov in drugih nadrejenih, združevanje in ščuvanje h genocidu, k hudodelstvom zoper človečnost ali agresiji);
3. za tista kazniva dejanja, za katera po mednarodnih pogodbah zastaranje ni mogoče.

Zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona začne teči od dneva, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno, torej ko je storilec deloval oziroma bi moral delovati.

Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.

Zastaranje se pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči.

Question 41

Zastaranje izvršitve kazni

Answer 41

Zaradi poteka določenega časa ugasne pravica do izvršitve kazni. Do tega lahko pride, ko se kazen še ni začela izvrševati ali je bilo njeno izvrševanje prekinjeno.

Izrečena kazen se ne sme izvršiti, če je preteklo:

Če ni v tem zakoniku drugače določeno, se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo:

1) petdeset let od obsodbe na trideset let zapora, razen če ni nezastarljivo kaznivo dejanje;
2) trideset let od obsodbe na zapor nad deset let;
3) dvajset let od obsodbe na zapor nad pet let;
4) deset let od obsodbe na zapor nad eno leto;
5) šest let od obsodbe na zapor do enega leta ali na denarno kazen.

Zastaralni rok se določi glede na kazen, izrečeno s pravnomočno sodbo.

Izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastara, ko potečejo štiri leta od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena.

Izvršitev prepovedi vožnje motornega vozila kot stranske kazni zastara, ko zastara glavna kazen.

Izvršitev varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, prepovedi približevanja ali komuniciranja z žrtvijo, odvzema vozniškega dovoljenja in odvzema predmetov zastara, ko preteče šest let od pravnomočnosti odločbe, s katero so bili ti ukrepi izrečeni.

Izvršitev varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica zastara, ko poteče čas, za katerega je bil ukrep izrečen.

Zastaranje izvršitve kazni se začne tistega dne, ko postane sodba pravnomočna; če je pogojna obsodba preklicana, pa tistega dne, ko postane pravnomočna odločba o preklicu.

Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti.

Zastaranje izvršitve kazni ne teče v času, ko se obsojenec na poziv za prestajanje kazni ni odzval ali nastopa kazni ni mogoče zagotoviti, ker je na begu, se skriva ali se kako drugače izmika izvršitvi kazni ali je kako drugače nedosegljiv državnim organom, ali ko je začetek izvrševanja kazni odložen v skladu z zakonom.

Zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči z dnem nastopa kazni. Če obsojenec pobegne s prestajanja kazni, izvršitev preostanka kazni ne zastara.

Drugi in tretji odstavek tega člena veljata tudi za zastaranje varnostnih ukrepov.

Question 42

Nezastarljiva kazniva dejanja

Answer 42

Kazenski pregon in izvršitev kazni ne zastarata za kazniva dejanja, za katera se sme po tem zakoniku izreči kazen dosmrtnega zapora, za kazniva dejanja iz 100. do 105. člena tega zakonika in tudi ne za tista kazniva dejanja, za katera po mednarodnih pogodbah zastaranje ni mogoče.

Izvršitev kazni dosmrtnega zapora ne zastara.
Spremembe (3)
Kazenski pregon za kazniva dejanja iz 170. do 173. člena ter drugega odstavka 174. člena, drugega odstavka 175. člena in drugega odstavka 176. člena tega zakonika ni več dovoljen, če je od storitve kaznivega dejanja potekel čas, ki je enak trikratniku roka, ki ga za zastaranje kazenskega pregona določa prvi odstavek 90. člena tega zakonika.

Question 43

Amnestija in pomilostitev (razlika)

Answer 43

Z amnestijo se osebam, ki so je deležne:

• odpusti pregon,
• popolna ali delno odpusti izvršitev kazni,
• izrečena kazen spremeni v milejšo,
• izbriše obsodba ali
• odpravi pravna posledice obsodbe

Amnestija se daje v obliki zakona in se nanaša na nedoločen krog oseb. Najširši krog amnestije je abolicija, s katero se odpusti kazenski pregon.

S pomilostitvijo se po imenu posamezni osebi

• odpusti pregon
• popolnoma ali delno odpusti izvršitev kazni
• izrečena kazen spremeni v milejšo ali v pogojno
• izbriše obsodba
• odpravi oziroma skrajša trajanje pravne posledice obsodbe

Pomilostitev daje predsednik države. Pomilostitev se daje v obliki odloka ali odločbe za osebe, ki so poimensko določene.

Uporaba splošnega dela pri amnestiji in pomilostitvi

Če se z amnestijo ali pomilostitvijo spremeni določba o kazenski sankciji, se uporablja splošni del tega zakonika.

Če je izrečena kazen dosmrtnega zapora, se s pomilostitvijo ali na podlagi amnestije izreče kazen zapora od petindvajset do trideset let.

Z amnestijo ali pomilostitvijo niso prizadete tiste pravice drugih, ki se opirajo na obsodbo.

Question 44

Kakšna je razlika med kaznivim dejanjem tatvine in odvzemom motornega vozila?

Answer 44

Tatvino stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, odvzem motornega vozila pa kdor vzame tuje motorno vozilo z namenom, da ga protipravno uporabi za vožnjo.

Če ima storilec prilastitveni namen, je torej podana tatvina. Tatvina je podana tudi tedaj, ko je storilec dalj časa uporabljal vozilo, potem pa ga je zavrgel, ker ga je uničil ali ga ni mogel prodati, v tem primeru štejemo, da je v resnici podan njegov prilastitveni namen, saj si je prilastil vso uporabno vrednost, ki si jo s prilastitvijo motornega vozila lahko prilasti.

Question 45

Spolna zloraba slabotne osebe na deklici, ki ima Downov sindrom - ali je to obteževalna okoliščina?

Answer 45

Ne navedeno ni obteževalna okoliščina vendar zakonski znak, ker je že zaobseženo v opisu kaznivega dejanja.

Question 46

Mož vaše sestre vam z žebljem poškoduje avto, kaj sedaj?

Answer 46

Za kaznivo dejanje iz 204., 205., prvega, drugega, četrtega in petega odstavka 208., 210., 211., prvega in drugega odstavka 215. in 220. člena tega zakonika, ki so bila storjena proti zakoncu ali osebi, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, ali partnerju iz registrirane istospolne partnerske skupnosti, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, bratu ali sestri ali drugemu krvnemu sorodniku v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena, sorodniku po svaštvu do vštetega drugega kolena, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu ali proti drugim osebam, s katerimi živi storilec v skupnem gospodinjstvu, se pregon začne na zasebno tožbo.

Vložiti jo je potrebno, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca.