IZPITNA VPRAŠANJA - procesno pravo Flashcards
Ali v ZKP poznamo kakšna dokazna pravila?
Pri nas velja načelo proste presoje dokazov. Pravica sodišča v kazenskem postopku, da presoja ali je podano kakšno dejstvo ali ne ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ni z njimi omejeno.
Sodišče določenega dejstva ne more sprejeti za dokazanega, če ga ne potrjujejo dokazi določene kakovosti in določeno št. dokazov. Če so ti pogoji izpolnjeni, sodišče prosto presoja obstoj določenega dejstva.
V slovenskem k.p. imamo sledove negativne dokazne teorije v določbah o obveznem izvedenstvu za:
• pregled in raztelešenje trupla,
• toksikološke preiskave,
• prištevnost,
• telesne poškodbe.
Načelo proste presoje dokazov je omejeno z dokaznimi prepovedmi in generalnim ekskluzivnim ali izključujočim pravilom = sodna odločba se ne sme opreti na dokaze, pridobljene s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodna odločba se ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nedovoljenih dokazov (“načelo zastrupljene-ga sadeža zastrupljenega drevesa”). Npr. če osumljenec zaradi mučenja pove, kam je skril nož kot sredstvo za izvršitev umora, se ta nož v postopku ne more uporabiti kot dokaz, ker je bil pridobljen s kršitvijo temeljne svoboščine.
Izločitev dokazov. Sli je možna posebna pritožba zoper sklep preiskovalnega sodnika, da se izločijo dokazi?
Kot podlaga za sodbo je pri nas prepovedan vsak dokaz:
1) pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin,
2) pridobljen s kršitvijo določb ZKP, če je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanj ne sme opreti,
3) pridobljen na podlagi prepovedanega dokaza (načelo zastrupljenega sadeža zastrupljenega drevesa).
Kot dokaz ne šteje:
• izpovedba obdolženca, če:
o je bila zoper njega uporabljena sila, grožnja, medicinski poseg ali drugo sredstvo za vplivanje na voljo, da bi se dosegla njegova izjava ali priznanje, (če so bila vprašanja nejasna, nerazločna, nedoločna ali sugestivna/kapciozna).
o je bila kršena njegova pravica do navzočnosti zagovornika pri zaslišanju,
o če ni pouka iz 227/II
o če odpoved pravici do zagovornika ni zapisana v zapisniku (ali če ni zapisanega pouka)
• izpovedba priče, če:
o je bila izsiljena s silo, grožnjo, medicinskim posegom ali drugim sredstvom za vplivanje na voljo,
o jo je dala oseba, ki ne sme pričati (npr. zagovornik-razen če obdolženec to sam zahteva; uradne ali vojaške tajnosti - dokler uradnih/vojaških oseb ne odveže pristojni organ),
o je zaslišan mladoletnik, ki ni mogel razumeti pomena pravice da ni dolžan pričati
o jo je dala oseba, ki se pričevanju lahko odpove, vendar o tem ni bila poučena, ali se ni izrecno odpovedala (npr. zakonec, sorodnik, verski spovednik),
o jo je dala oseba, ki se je pravici do oprostitve pričevanja odpovedala, vendar pouk in/ali odpoved tej pravici nista zapisana v zapisniku.
• izpoved izvedenca, če:
o jo je dala oseba, ki ne sme biti zaslišana kot priča,
o jo je dala oseba, ki je oproščena pričevanja,
o jo je dala oseba, ki je s k.d. oškodovana.
Prepovedane dokaze izloča iz postopka s sklepom državni tožilec in preiskovalni sodnik-> za vse ostale -> za obdolženca pred poukom d.t.. (preiskovalni sodnik (če jih d.t. že prej ne), zunajobravnavni senat, sodeči senat). Izločeni se hranijo na sodišču v posebnem ovitku na preiskovalnem oddelku.
Sodba, ki se sklicuje na prepovedane dokaze, se v pritožbenem postopku razveljavi zaradi bistvenih kršitev k.p.
Stranke smejo zahtevati izločitev zapisnikov in drugih dokazov do konca predobravnavnega naroka, če tega naroka ni bilo, pa do začetka glavne obravnave, kasneje pa samo pod pogojem, da ne gre za očitno zavlačevanje ali zlorabo pravic.
Zoper sklep preiskovalnega sodnika oziroma sodnika posameznika o izločitvi ali zavrnitvi predloga stranke za izločitev je dovoljena posebna pritožba.
Hišna preiskava: pogoji, zakaj se odredi, kdo jo odredi, kdo jo opravi, kdo mora biti prisoten, kako je s prisotnostjo preiskovanca/zagovornika?
Preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb se sme opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek.
Hišna preiskava se najpogosteje opravi v predkazenskem postopku.
Preiskavo na obrazložen pisni predlog upravičenega tožilca odredi preiskovalni sodnik z obrazloženo pisno odredbo. Če se preiskovalni sodnik ne strinja s pisnim predlogom upravičenega tožilca, z obrazloženim mnenjem zahteva, naj o tem odloči senat (šesti odstavek 25. člena), ki mora odločiti najpozneje v 72 urah od prejetja pisnega predloga in obrazloženega mnenja ter svojo odločitev brez odlašanja sporočiti upravičenemu tožilcu.
Odredba o preiskavi se izroči pred začetkom preiskave tistemu, pri katerem naj se preiskava opravi ali ki naj se preišče. Pri tem se ga pouči, da ima pravico obvestiti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi. Če tisti, na katerega se nanaša odredba o preiskavi zahteva, da je pri preiskavi navzoč odvetnik, se začetek preiskave odloži do prihoda odvetnika, vendar najdalj za dve uri.
Pred začetkom preiskave se zahteva od tistega, na katerega se nanaša odredba o preiskavi, naj prostovoljno izroči osebo oziroma predmete, ki se iščejo.
S preiskavo se lahko začne tudi brez poprejšnje izročitve odredbe in brez poprejšnje zahteve za izročitev osebe ali stvari, če se pričakuje oborožen odpor ali če je potrebno, da se preiskava opravi takoj in nepričakovano, ali če se opravi preiskava v javnih prostorih.
Preiskava se praviloma opravlja med 6. in 22. uro. Opravlja se lahko tudi izven tako določenega časa, če se je v njem začela, pa se do 22. ure še ni končala ali če so podani razlogi iz 218. člena tega zakona ali če preiskovalni sodnik oceni, da bi bili lahko zaradi odlašanja uničeni sledovi kaznivega dejanja oziroma predmeti, pomembni za kazenski postopek, in to posebej dovoli.
Pri hišni preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskujejo ali njegov zastopnik. Če tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, ali njegov zastopnik ni dosegljiv, mu postavi sodišče pooblaščenca po uradni dolžnosti izmed odvetnikov, hišno preiskavo pa opravi preiskovalni sodnik.
Zaklenjeni prostori, pohištvo ali druge stvari se odprejo s silo samo, če njihov imetnik ni navzoč ali če jih noče prostovoljno odpreti. Pri odpiranju se je treba ogibati nepotrebnih poškodb.
Pri hišni ali osebni preiskavi morata biti navzoči dve polnoletni osebi kot priči.
Hišna preiskava je možna brez sodne odredbe – pooblaščene osebe policije lahko brez sodne odredbe vstopijo v tuje stanovanje ali druge prostore in po potrebni opravijo hišno preiskavo, če:
1) imetnik stanovanja to želi,
2) kdo kliče na pomoč,
3) je treba prijeti storilca k.d., ki je bil zasačen pri samem dejanju (in flagranti),
4) je to potrebno za varnost ljudi in premoženja,
5) je v stanovanju ali drugem prostoru oseba, ki jo je treba po odredbi pristojnega držav-nega organa pripreti, prisilno privesti ali se je zaradi pregona zatekla v te prostore.
Ali se hišna preiskava lahko opravi, če je lastnik oziroma uporabnik stanovanja npr. na morju?
Pri hišni preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskujejo ali njegov zastopnik. Če tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, ali njegov zastopnik ni dosegljiv, mu postavi sodišče pooblaščenca po uradni dolžnosti izmed odvetnikov, hišno preiskavo pa opravi preiskovalni sodnik.
Pri hišni preiskavi ima pravico (ne pa dolžnost) biti navzoč tisti čigar stanovanje ali prostor se preiskujejo ali njegov zastopnik. Morata pa biti navzoči dve polnoletni osebi kot priči.
Pouk ob prvem zaslišanju in pouk ob odvzemu prostosti. Kakšen pouk morajo dati policisti osumljencu?
Kadar policija pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja (osumljenec), ji mora, preden začne od nje zbirati obvestila, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljena in kaj je podlaga za sum zoper njo ter jo poučiti, da ni dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjala, pa ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo, in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njenem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedala, na sojenju uporabilo zoper njo. Osumljenca mora policija obvestiti tudi, da ima pravico uporabljati svoj jezik ter o pravicah iz 8. člena tega zakona; osumljenca, ki mu je vzeta prostost, pa tudi o pravici iz četrtega oziroma petega odstavka 4. člena tega zakona.
Če si osumljenec, ki mu je vzeta prostost, glede na svoje premoženjske razmere ne more zagotoviti zagovornika sam, mu ga na njegovo zahtevo in stroške države postavi policija, če je to v interesu pravičnosti. Postavljeni zagovornik opravlja to dolžnost tudi v postopku po 204.a členu tega zakona in v kazenskem postopku zoper obdolženca, pod enakimi pogoji kot zagovornik, ki ga postavi sodišče.
Osumljenec, ki mu je vzeta prostost, mora biti o svojih pravicah iz tega člena in 157. člena tega zakona poučen pisno, v vsebini iz Priloge 1, ki je sestavni del tega zakona. Pisno obvestilo mora biti sestavljeno v materinem jeziku osumljenca ali v jeziku, ki ga osumljenec razume. Če pisno obvestilo v ustreznem jeziku ni na voljo, se osumljenca, ki mu je vzeta prostost, o pravicah najprej pouči ustno v jeziku, ki ga razume, nato pa se brez nepotrebnega odlašanja zagotovi tudi pisno obvestilo,
Vrste prič
• absolutna nesposobnost – priča zaradi duševnih ali telesnih nezmožnosti v času zasliševanja ne more govoriti resnice,
• relativna nesposobnost/ nikoli ne smejo biti zaslišani – priče ne morejo biti zaslišane zaradi dolžnosti, ki jim jo nalaga njihov poklic – kot priča ne morejo biti zaslišani:
o oseba, ki bi s svojo izpovedbo prekršila dolžnost varovanja uradne ali vojaške tajnosti, dokler je pristojni organ ne odveže te dolžnosti,
o zagovornik obdolženca o tem, kar mu je obdolženec zaupal kot svojemu zagovorniku, razen če obdolženec to sam zahteva,
o sodnik,
o državni tožilec.
Vendar so oškodovanec, subsidiarni tožilec in zasebni tožilec lahko zaslišani kot priče.
Določene kategorije oseb so oproščene dolžnosti pričevanja (= privilegirane priče):
1) obdolženčev zakonec ali zunajzakonski partner,
2) obdolženčevi sorodniki v ravni vrsti, v stranski vrsti do 3. kolena, sorodniki po svaštvu do 2. kolena (tast, tašča, zet, snaha),
3) obdolženčev posvojenec ali posvojitelj,
4) verski spovednik, o tem, kaj mu je spovedal obdolženec ali druga oseba.
5) predstavniki poklicnih kategorij (odvetnik, zdravnik, soc. delavec, psiholog, …)
Pričevanje teh oseb je odvisno od njihove volje. Če pričajo, morajo govoriti resnico.
Kdo ne sme biti zaslišan kot priča? Do kdaj ne sme biti zaslišan tisti, ki mora varovati tajnost?
Kot priča ne sme biti zaslišan:
kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja tajnih podatkov, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti;
obdolženčev zagovornik o tem, kar mu je obdolženec zaupal kot svojemu zagovorniku, razen če obdolženec to sam zahteva.
Kdaj velja pravna dobrota - kdaj pričam ni potrebno pričati?
Dolžnosti pričevanja so oproščeni:
obdolženčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti;
obdolženčevi krvni sorodniki v ravni vrsti, sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena in sorodniki po svaštvu do vštetega drugega kolena;
obdolženčev posvojenec in posvojitelj;
verski spovednik o tistem, o čemer se mu je spovedal obdolženec ali druga oseba;
odvetnik, zdravnik, socialni delavec, psiholog ali kakšna druga oseba o dejstvih, za katera je zvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je zvedel pri opravljanju svojega poklica, razen v primerih iz tretjega odstavka 65. člena tega zakona ali če so izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu, pod katerimi so te osebe odvezane dolžnosti čuvanja tajnosti oziroma so dolžne posredovati zaupne podatke pristojnim organom;
urednik, novinar ali avtor prispevka glede razkritja vira informacij, razen če je razkritje nujno za preprečitev neposredne nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi ali za preprečitev izvršitve kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen treh ali več let zapora ali kaznivega dejanja pridobivanja oseb, mlajših od petnajst let, za spolne namene po 173.a členu, prikazovanja, posesti, izdelave in posredovanja pornografskega gradiva po 176. členu ali zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika.
Sodišče, ki vodi postopek, je dolžno poučiti osebe, omenjene v prejšnjem odstavku, da jim ni treba pričati, vsakokrat preden jih zasliši, brž ko zve, da gre za okoliščine, zaradi katerih so oproščene dolžnosti pričevanja. Če priča izjavi, da se odpoveduje tej pravici in da želi pričati, se jo mora opozoriti, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bo na glavni obravnavi odpovedala pričevanju. Pouk in odgovor se vpišeta v zapisnik.
Mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot priče, razen če to zahteva sam obdolženec ali če sodišče oceni, da je to v njeno največjo korist.
Kdor ima razlog, da odreče pričevanje proti enemu od obdolžencev, je oproščen dolžnosti pričevanja tudi proti drugim obdolžencem, če se njegova izpovedba po naravi stvari ne da omejiti samo nanje.
Odklonitev odgovora
Priča ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika (1. do 3. točka prvega odstavka 236. člena) v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon.
Primer: mož pretepa ženo, ki gre na policijo in ga zatoži, gre na CSD in tam vse pove, potem pa na obravnavi noče pričati, ker ji ni treba izpovedati zoper svoje bližnje. Ali je mogoče o tem zaslišati policiste in uradnike CSD?
Policiste je mogoče zaslišati, njih namreč ne veže dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju svojega poklica. Uradniki CSD pa so privilegirani priče, ki lahko odrečejo pričanje.
Ustavna procesna jamstva pri pripori?
Oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, se sme pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.
Ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, mora biti priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba. Proti tej odločbi ima priprti pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah. Pripor sme trajati samo toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi, vendar največ tri mesece od dneva odvzema prostosti. Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece.
Če do izteka teh rokov obtožnica ni vložena, se obdolženec izpusti
Priporni razlogi, trajanje pripora, kdo da predlog, kdo odloča o priporu, podaljšanje pripora, razlike pri rajšanem postopku
Pripor je možen (fakultativen), če so podani posebni v zakonu opredeljeni priporni razlogi (causae arresti). Če teh razlogov ni, obdolženca ni možno pripreti.
Pogoji za pripor so:
(I) obstajati mora utemeljen sum, da je obdolženec storil k.d.,
(II) pripor mora biti neizogibno potreben za:
• potek kazenskega postopka:
1) razlog begosumnosti – obdolženec se skriva, ni možno ugotoviti njegove identitete, obstajajo druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnil. Kadar je obdolženec begosumen, se s priporom omogoči izvedba k.p.. Če je bil pripor odrejen samo za ugotovitev istovetnosti, traja dokler ni ugotovljena.
2) koluzijska nevarnost – obstaja upravičena bojazen, da bo obdolženec uničil sledove k.d. ali posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek k.p. z vplivanjem na priče, udeležence ali prikrivalce. Koluzija je lahko priporni razlog ves čas trajanja k.p., vendar le do trenutka, ko so zagotovljeni vsi dokazi, ki bi bili lahko prizadeti z aktivnostjo obdolženca.
• varnost ljudi:
3) iteracijska ali ponovitvena nevarnost – posebne okoliščine kažejo na nevarnost storilca, da bo ponovil k.d., dokončal poskušeno k.d. ali storil zagroženo k.d. Ponovitvena nevarnost je najbolj sporen priporni razlog, ker omejevalni ukrepi zadanejo obdolženca pred ugotavljanjem krivde – obdolženca se ne pripre, ko je podan šele utemeljen sum, da je storil k.d., zaradi katerega je v postopku, vendar zato, da ne bi storil k.d., ki ga sploh še ni storil.
Posebne okoliščine za ponovitveno nevarnost so:
o teža k.d.,
o način storitve,
o okoliščine, v katerih je bilo k.d. storjeno,
o osebne lastnosti obdolženca,
o prejšnje življenje obdolženca,
o okolje in razmere, v katerih obdolženec živi.
Utemeljeni sum je treba utemeljiti v sklepu o priporu, razen če že teče preiskava ali je bila vložena obtožnica, ker je v teh primerih utemeljeni sum že obrazložen v teh aktih.
Vsak priporni razlog mora sodišče ugotoviti in ga utemeljiti na konkretnih okoliščinah (konkretna nevarnost), ki jih mora opisati v svoji odločbi.
Pri vseh pripornih razlogih se kot posebne okoliščine štejejo:
• obdolženčeve kršitve obljube, da ne bo zapustil prebivališča,
• obdolženčeve kršitve prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi,
• obdolženčeve kršitve obveznosti javljanja na PP,
• obdolženčeve kršitve obveznosti iz varščine,
• obdolženčeve kršitve obveznosti iz hišnega pripora.
Izjemoma se lahko odredi pripor brez pripornih razlogov, če treba zagotoviti prihod obdolženca na glavno obravnavo. Podlaga za takšen pripor je ocena, da se v redu povabljeni obdolženec očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo. Pripor lahko traja do objave sodbe, vendar najdalj 1 mesec (307. ZKP).
Postopek odločanja o priporu:
O priporu se odloča po sistemu predhodne kontradiktornosti. To pomeni, da mora sodišče pred odločitvijo o priporu izpeljati kontradiktorni postopek.
Pri nas mora preiskovalni sodnik, preden odloči o predlogu tožilca, da se odredi pripor, razpisati kontradiktorni narok. Pri tem zakonodajalec izhaja iz predpostavke, da je v času odločanja o priporu, domnevnemu storilcu že odvzeta prostost (begosumni storilec nima interesa, da bi prišel na narok, kjer bi se odločalo o njegovem priporu). Za kontradiktorni narok je bistveno, da mora imeti obramba možnost seznaniti se s tožilčevimi argumenti za pripor in se jim upreti.
Potem ko preiskovalni sodnik zasliši obdolženca, mora državni tožilec izjaviti, ali bo zahteval uvedbo k.p. in predlagal pripor ali drug omejevalni ukrep (hišni pripor, varščino). Pri tem mora obrazložiti okoliščine, zaradi katerih bo predlagal omejevalni ukrep. Narok- obdolženec in zagovornik imata pravico odgovoriti na izvajanje državnega tožilca. V odgovoru navedeta lastne predloge in stališča glede uporabe pripora ali drugega omejevalnega ukrepa.
Potem ko se stranke izjavijo o vseh vprašanjih, ki lahko vplivajo na odločitev o uporabi pripora ali drugih omejevalnih ukrepov, preiskovalni sodnik odloči.
Če se preiskovalni sodnik odloči za pripor, ga odredi s pisnim sklepom, ki obsega:
• ime in priimek pripornika,
• k.d., ki ga je obdolžen,
• zakonski razlog za pripor,
• pravni pouk o pravici do pritožbe,
• obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora,
• razloge za utemeljeni sum.
*2 roka tečeta za izročitev:
- v 48h od privedbe k p.s./odvzema prostosti
-24h od odločitve o priporu. Gleda se tistega, ki se prej izteče
Sklep se osumljencu izroči, ko mu je vzeta prostost oz. najkasneje v 48 urah po tem oz. po privedbi k preiskovalnemu sodniku. Zoper sklep se lahko priprti pritoži na zunajobravnavni senat v 24 urah od vročitve sklepa. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Senat mora odločiti v 48 urah po prejemu pritožbe.
Sodišče oz. policija mora o odvzemu prostosti v 24 urah obvestiti družino priprtega, če ta to zahteva. O priporu se obvesti tudi pristojni organ za socialno varstvo, če je potrebno kaj ukreniti za preskrbo otrok in drugih družinskih članov, za katere skrbi priprti.
Če državni tožilec v 48 urah po prejemu obvestila o priporu osumljenca ne vloži pisne zahteve za uvedbo k.p., preiskovalni sodnik pripor odpravi in priprtega izpusti.
Policija ne more odrediti pripora, vendar ima pravico osumljenca pridržati 48 ur (utemeljeni razlogi za sum),, če so podani priporni razlogi ali je pridržanje potrebno za ugotovitev njegove istovetnosti, alibija, zbiranja obvestil in dokazov.
Odprava in podaljšanje pripora:
1) med preiskavo:
• odprava pripora: preiskovalni sodnik odpravi pripor, če ni več razlogov zanj. Pri tem mora imeti soglasje državnega tožilca, razen če se pripor odpravlja zaradi poteka roka ali je državni tožilec odstopil od pregona. Če ni soglasja, odloči o nadaljnjem priporu zunajobravnavni senat v 48 urah.
• podaljšanje pripora – pripor, ki ga odredi preiskovalni sodnik, traja največ 1 mesec. Podaljšati ga je možno za največ 2 meseca (skupno 3 mesece). Pripor podaljša zunajobravnavni senat na podlagi obrazloženega predloga preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca. S predlogom za podaljšanje pripora je treba vsaj 3 dni pred iztekom roka za pripor seznaniti priprto osebo in njenega zagovornika, da se lahko pred odločitvijo sodišča izjasnita o navedbah v predlogu.
Za k.d. s predpisano kaznijo nad 5 let zapora se lahko pripor s sklepom Vrhovnega sodišča podaljša še za 3 mesece.
Če je v obtožnici predlagano, naj se zoper obdolženca odredi pripor, odloči o tem zunajobravnavni senat.
2) po izročitvi obtožnice (do konca glavne obravnave) – pripor odpravi ali podaljša sodni senat s sklepom. Pred sklepom mora zaslišati državnega tožilca. Soglasje državnega tožilca ni potrebno. Pri tem ločimo, kdaj pripor odpravi ali podaljša zunajobravnavni senat in kdaj sodeči senat.
• zunajobravnavni senat odpravi ali podaljša pripor
PO vložitvi obtožnice, potem ko po uradni dolžnosti preizkusi utemeljenost pripora z vidika obstoja pripornih razlogov. Pri vložitvi obtožnice (v 48 urah ali 3 dneh).
• sodeči senat odpravi ali podaljša pripor PO vložitvi obtožnice, potem ko po uradni dolžnosti preizkusi utemeljenost pripora. Preizkus utemeljenosti pripora opravlja sodeči senat po uradni dolžnosti vsaka 2 meseca. Ob vsakem preizkusu se izda sklep o podaljšanju ali odpravi pripora.
Priprta oseba se lahko pritoži na višje sodišče zoper sklep o podaljšanju pripora v 24 urah od prejema sklepa. Višje sodišče mora o pritožbi odločiti v 48 urah.
Če je pripor podaljšalo Vrhovno sodišče, priprta oseba ne more uporabiti rednega pravnega sredstva, ker je odločitev podala najvišja redna sodna instanca v državi. Zoper takšen sklep se je možno pritožiti z izrednim pravnim sredstvom = zahteva za varstvo zakonitosti.
Zoper sklep o odpravi pripora ni možna pritožba.
Trajanje pripora:
Odpravi se takoj, ko prenehajo razlogi zaradi katerih je bil odrejen!
Velja načelo, da mora biti trajanje pripora omejeno na najkrajši možni čas. Dolžnost vseh organov v k.p. je, da v primeru pripora postopajo izredno hitro.
Pripor v preiskavi do vložitve obtožnice lahko traja največ 1 mesec. Zunajobravnavni senat ga lahko podaljša za 2 meseca (pritožba). Za k.d. s predpisano kaznijo nad 5 let zapora lahko Vrhovno sodišče pripor podaljša še za 3 mesece.
Po vložitvi obtožnice lahko traja pripor največ 2 leti. Če v tem roku ni izrečena obsodilna sodba, se pripor odpravi in obtoženec izpusti.
Pripor se sme v skrajšanem postopku na obrazložen predlog tožilca odrediti izjemoma, če obstaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti iz razloga begosumnosti. Iz razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti pa le če gre za:
- KD zoper javni red in mir
- KD zoper spolno nedotakljivost
- KD s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora 2 leti
- za druga KD, za katera se lahko izreče kazen zapora 3 let
V skrajšanem postopku lahko traja pripor pred vložitvijo obtožbe največ 15 dni; potem 2 leti.
Primer: Kaj se zgodi če državni tožilec ne predlaga pripora v obtožnem predlogu, obdolženec pa je v priporu?
V skrajšanem postopku sme pred vloitvijo obtožnega predloga trajati pripor le toliko, kolikor je treba, da se opravijo preiskovalna dejanja, vendar ne več kot 15 dni.
V tem primeru se smiselno uporablja določba 272. ZKP, ki določa, če je obdolženec ob vložitvi obtožnice v priporu in ob vložitvi obtožnice ni predlagano, naj se pripor podaljša, predsednik senata brez odlašanja izda sklep o odpravi pripora.
Kaj v primeru, če še sodba ni izrečena do maksimalnega roka za trajanje pripora?
Po vložitvi obtožnice lahko pripor traja največ 2 leti, če v tem roku ni izdana obsodilna sodba, se pripor odpravi in obdolženec izpusti.
Odstop od pregona in postopek poravnavanja. Kdaj je možen odlog pregona? Kdo se mora strinjati? Kakšna navodila se lahko naložijo?
ODSTOP OD PREGONA
Državni tožilec ni dolžan začeti kazenskega pregona oziroma sme odstopiti od pregona:
1. če je v kazenskem zakon določeno, da sme oziroma mora sodišče storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen, DT pa glede na konkretne okoliščine primera oceni, da sama obsodba brez sankcije ni potrebna.
2. če je v kazenskem zakonu za KD predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta, osumljenec oziroma obdolženec pa je zaradi dejanskega kesanja preprečil škodljive posledice ali poravnal vso škodo in DT, glede na konkretne okoliščine primera, oceni, da kazenska sankcija ne bi bila upravičena.
POSTOPEK PORAVNAVANJA
Državni tožilec sme ovadbo ali obtožni predlog za kaznivo dejanje, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do treh let in za kazniva dejanja iz drugega odstavka tega člena, odstopiti v postopek poravnavanja. Pri tem upošteva vrsto in naravo dejanja, okoliščine, v katerih je bilo storjeno, osebnost storilca, njegovo predkaznovanost za istovrstna ali druga kazniva dejanja, kot tudi stopnjo njegove kazenske odgovornosti.
Zaradi posebnih okoliščin je dopustno poravnavanje tudi za kazniva dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena, posebno hude telesne poškodbe po četrtem odstavku 124. člena, velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena, zatajitve po četrtem odstavku 208. člena in poškodovanja tuje stvari po drugem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika; če je ovadba podana zoper mladoletnika, pa tudi za druga kazniva dejanja, za katera je v Kazenskem zakoniku predpisana kazen zapora do petih let.
Poravnavanje vodi poravnalec, ki je zadevo dolžan prevzeti v postopek. Poravnavanje se sme izvajati le s pristankom osumljenca in oškodovanca. Poravnalec je pri svojem delu neodvisen. Poravnalec si mora prizadevati, da je vsebina sporazuma v sorazmerju s težo in posledicami dejanj.
Če se vsebina sporazuma nanaša na opravljanje dela v splošno korist, izvajanje sporazuma pripravi in vodi organ, ki je pristojen za probacijo, ali center za socialno delo, ob sodelovanju poravnalca, ki je vodil poravnavanje, in državnega tožilca.
Ko prejme obvestilo o izpolnitvi sporazuma, državni tožilec ovadbo zavrže. Poravnalec je državnega tožilca dolžan obvestiti tudi o neuspelem poravnavanju ter razlogih za to. Rok za izpolnitev sporazuma ne sme biti daljši od šestih mesecev.
V primeru zavrženja ovadbe iz prejšnjega odstavka oškodovancu ne gredo pravice iz drugega in četrtega odstavka 60. člena tega zakona, o čemer ga mora poravnavalec poučiti pred podpisom sporazuma.
ODLOŽITEV PREGONA
Državni tožilec sme s soglasjem oškodovanca odložiti kazenski pregon za kaznivo dejanje, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do treh let in za kazniva dejanja iz drugega odstavka tega člena, če je osumljenec pripravljen ravnati po navodilih državnega tožilca in izpolniti določene naloge, s katerimi se zmanjšajo ali odpravijo škodljive posledice kaznivega dejanja. Te naloge so lahko:
odprava ali poravnava škode;
plačilo določenega prispevka v korist javne ustanove ali na namensko proračunsko postavko za pomoč žrtvam in povračilo škode žrtvam kaznivih dejanj ali v korist nevladne organizacije v javnem interesu, kot jo določa zakon, ki ureja nevladne organizacije;
oprava kakšnega dela v splošno korist;
poravnava preživninske obveznosti;
zdravljenje v ustreznem zdravstvenem zavodu;
obiskovanje ustrezne psihološke ali druge posvetovalnice;
upoštevanje izrečene prepovedi približevanja oškodovancu ali kakšni drugi osebi, kar obsega tudi prepoved navezovanja stikov z njo na kakršen koli način, vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev, oziroma upoštevanje prepovedi dostopa na posamezne kraje.
Če osumljenec v roku, ki ga določi državni tožilec, izpolni nalogo in povrne stroške v skladu s sedmim odstavkom tega člena, se ovadba zavrže.
