Izpit Flashcards
Preteklost in sedanjost varstvene biologije.
Varstvena biologija se je pojavila sredi 80. let prejšnjega stoletja kot novo področje, ki se osredotoča na razumevanje, varovanje in ohranjanje biotske raznovrstnosti na vseh ravneh in nivojih biološke organizacije.
Njen nastanek je odraz novejšega razvoja na številnih področjih bioloških znanosti (ekologija, genetika, evolucijska biologija itd.) in upravljanja naravnih virov (gozdarstvo, upravljanje prostoživečih živali in ribištva itd.).
Varstvena biologija je bila zasnovana kot “k poslanstvu usmerjeno” področje, ki temelji na bioloških znanostih, vendar z izrecnim interdisciplinarnim pristopom, ki vključuje tudi spoznanja družboslovja, humanistike in etike.
Kaj je biotska raznovrstnost?
Biotska raznovrstnost je raznolikost življenja v vseh njegovih oblikah. Z razlikovanjem nekaterih njenih ključnih elementov lahko bolje razumemo, kaj vse vključuje raznolikost življenja.
Poznamo tri skupine osnovnih gradnikov biotske raznovrstnosti, in sicer so to: genetska raznovrstnost, biološka raznovrstnost in ekološka raznovrstnost.
Znotraj vsake izmed teh skupin so elementi organizirani v vključujočo oz. inkluzivno hierarhijo (ang. nested/inclusion hierarchy), pri čemer elementi višje ravni vsebujejo elemente nižje ravni.
Vse tri skupine so med seboj tesno povezane in si delijo nekatere podobnosti.
Merila biotske raznovrstnosti.
Glede na številne dimenzije in kompleksnost raznolikosti življenja je jasno, da ne moremo uporabiti enega samega merila biotske raznovrstnosti.
Analize in razprave o biotski raznovrstnosti morajo biti skoraj vedno oblikovane v smislu posameznih elementov ali skupin elementov, čeprav to ni vedno razvidno iz uporabljene terminologije. Poleg tega jih je treba oblikovati v smislu “števila” ali “heterogenosti” biotske raznovrstnosti, pri čemer prvi ne upošteva stopenj razlik med pojavljanji nekega elementa biotske raznovrstnosti, drugi pa te razlike izrecno vključuje.
Tako lahko na primer, raznolikost organizmov izrazimo kot vrstno bogastvo, ki je številčna mera, ali pa z indeksom raznolikosti, ki vključuje razlike v številčnosti vrst, kateri pa velja za merilo heterogenosti.
Pragmatično in precej restriktivno se biotska raznovrstnost večinoma meri s številčnim merjenjem raznolikosti organizmov, zlasti pa z vrstnim bogastvom.
Speciacija in izumiranje.
Število vrst, ki jih najdemo na Zemlji, je rezultat ravnovesja dveh potekajočih evolucijskih procesov: speciacije in izumiranja.
Ko stopnja speciacije začne presegati stopnjo izumiranja, se število vrst poveča; in obratno - število vrst se zmanjša, ko stopnja izumiranja preseže stopnjo speciacije.
Skozi zemeljsko zgodovino sta ta dva procesa nihala, kar je včasih privedlo do drastičnih sprememb v številu vrst na Zemlji. Paleontologi so v fosilnih zapisih opredelili pet plasti, ki nakazujejo nenadne in obsežne izgube biotske raznovrstnosti.
Ta obdobja so znana kot množična izumrtja.
Razporejenost biotske raznovrstnosti.
Biotska raznovrstnost je na Zemlji različno razporejena, opaženo pa je, da so številnim višjim taksonomskim skupinam skupni nekateri značilni prostorski gradienti.
Prepreke, ki onemogočajo boljše razumevanje biotske raznovrstnosti.
(i) njen obseg in kompleksnost;
(ii) pristranskost fosilnih zapisov in opazna variabilnost v stopnjah molekularne evolucije;
(iii) relativno pomanjkanje kvantitativnega vzorčenja na večjem delu planeta in
(iv) dejstvo, da človek s svojimi dejavnostmi močno spreminja ravni in vzorce biotske raznovrstnosti.
Ekosistemske storitve in funkcije.
Ekosistemske storitve so skupek koristi oz. funkcij, ki jih ljudje dobijo iz ekosistemov in prispevajo k blaginji človeka.
Vodni, ogljikov, dušikov, fosforjev in žveplov krog so glavni svetovni biogeokemični cikli.
Motnje v teh krogih lahko povzročijo poplave, suše, podnebne spremembe, onesnaževanje, kisli dež in številne druge okoljske težave.
Tla zagotavljajo ključne ekosistemske storitve, zlasti za ohranjanje ekosistemov in pridelavo pridelkov, vendar jim grozita erozija in degradacija tal, ki veljata za resna problema po vsem svetu.
Večja biotska raznovrstnost običajno poveča ekosistemsko učinkovitost in produktivnost, stabilizira splošno delovanje ekosistemov in naredi ekosisteme odpornejše na motnje.
Mobilne povezovalne živalske vrste (ang. mobile link animal species) zagotavljajo pomembne ekosistemske funkcije in povečujejo odpornost ekosistemov, saj s svojim premiki povezujejo habitate in ekosisteme. Njihove storitve vključujejo opraševanje, disperzijo semen, depozicijo hranil, zatiranje škodljivcev in čiščenje oz. odstranjevanje odmrlih organizmov in njihovoh ostankov.
Vse večja izguba habitatov, podnebne spremembe, človeško poseljevanje divjih območij in uživanje mesa divjih živali, olajšuje prehod bolezni živalskih bolezni na ljudi (zoonoze), medtem, ko druge spremembe ekosistemov povečujejo razširjenost drugih bolezni.
Uničevanje habitatov.
Do danes je izginila približno polovica vseh svetovnih gozdov.
Uničevanje habitatov je v različnih ekosistemih zelo neenakomerno. Geografsko gledano so otoki, obalna območja, mokrišča, in regije z velikim ali naraščajočim človeškim prebivalstvom ter območja, kjer nastajajo kmetijske površine, bolj podvrženi hitremu izginjanju habitatov.
Z vidika biomov je bila izguba habitatov največja v sredozemskih gozdovih, gozdnih stepah in gozdovih zmernega pasu, listopadnih gozdovih zmernega pasu in tropskih iglastih gozdovih.
Zlasti hitro izginjajo predvsem tropski deževni gozdovi.
Uničevanje habitatov v zmernem pasu je doseglo vrhunec v 19. in na začetku 20. stoletja. Danes se, kljub temu, da se v nekaterih ekosistemih tega pasu še pojavlja precejšnja izguba habitatov, skupna gozdna površina povečuje, kar gre pripisati obnavljanju gozdov in vzpostavljanju plantaž na nekaterih območjih zmernega pasu.
Primarni (stari) habitati se po večjem delu sveta hitro zmanjšujejo. Namesto njih se vzpostavljajo različni polnaravni ali intenzivno upravljani ekosistemi. Čeprav sta na primer izginili le dve desetini iglastih gozdov zmernega pasu, se obsežna območja spreminjajo iz starih gozdov v gozdove, namenjene proizvodnji lesa, za katere je značilna močno poenostavljena struktura sestojev in vrstna sestava.
Borealni ekosistemi so do zdaj utrpeli razmeroma omejeno upadanje v svojem obsegu, a so še posebej občutljivi na globalno segrevanje. Zato bi ti gozdovi v prihodnosti lahko postali bolj dovzetni za uničujoče požare, ki bi nastali kot posledica vse bolj tople in suhe klime.
Kaj vpliva na globalno upadanje vrst?
Uničevanje in fragmentacija habitatov sta glavna dejavnika, ki prispevata h globalnemu upadanju vrst, spreminjanju avtohtonih rastlinskih in živalskih združb ter spreminjanju
ekosistemskih procesov. V splošen proces spreminjanja krajine so poleg uničevanja in fragmentacije habitatov, vključene še nove oblike rabe zemljišč.
Spreminjanje krajine.
Krajinske spremembe niso naključne: nesorazmerne spremembe se običajno dogajajo na položnejših območjih, na nižjih nadmorskih višinah ter na bolj rodovitnih tleh.
Spremenjeni fizikalni procesi (npr. vetrovi in vodni tokovi) ter vplivi človekove rabe tal, močno vplivajo na krajinske fragmente in njihovo bioto, zlasti na robovih teh fragmentov.
Različne vrste imajo različne ekološke atribute oz. karakteristike (mednje sodijo velikost območja razširjenosti, življenjska zgodovina, geografska razširjenost, podnebne tolerance…),
ki vplivajo na to, kako vrsta dojema pokrajino in kako je sposobna preživeti v dani pokrajini, v primeru, da se le ta spremeni.
Razlike v občutljivosti vrst na spreminjanje krajine povzročajo spremembe v strukturi združb
in interakcijah med vrstami (npr. opraševanje, parazitizem).
Spremembe znotraj fragmentov ter med fragmenti in njihovo okolico vključujejo časovni zamik, preden se pokažejo vse posledice sprememb dane krajine. Ohranjanje v razdrobljenih krajinah je mogoče izboljšati z varovanjem in povečanjem obsega habitatov, izboljšanjem
kakovosti habitatov, povečanjem povezanosti med habitati, upravljanjem procesov motenj v širši krajini, dolgoročnim načrtovanjem in učenjem iz že izvedenih ukrepov ohranjanja.
Pretirano izkoriščanje virov.
Izkoriščanje bioloških populacij je postalo ena največjih groženj za obstoj svetovne biodiverzitete.
Človeško izkoriščanje bioloških dobrin vključuje pridobivanje virov na kopnem, v sladkovodnih telesih ali oceanih, in sicer tako, da se divje živali, rastline ali njihovi proizvodi uporabljajo za najrazličnejše namene - od hrane do goriva, zavetja, vlaken, gradbenih materialov, gospodinjskih in vrtnih predmetov, ljubljenčkov, zdravil in kozmetike.
Razmah uporabe homeopatskih zdravil, ki ga podpira intenzivno nabiranje zdravilnih in aromatičnih rastlin, ogroža vsaj 150 vrst evropskih semenk in ostalih rastlin ter številne populacije vodi v izumrtje.
Do prekomernega izkoriščanja naravnih virov pride, kadar stopnja izkoriščanja določenega vira preseže njegovo naravno stopnjo nadomeščanja.
Prekomeren lov, ribolov in nabiralništvo ne vpliva le na primarne ciljne oz. tarčne vrste, temveč tudi na vrste, ki se naključno ali oportunistično odvzamejo iz narave. Pretirano izkoriščanje populacij pogosto povzroči fizično škodo v okolju ter ima posledice tudi za druge vrste, saj pride do kaskadnih interakcij in sprememb v prehranjevalnih verigah.
So katere vrste neobčutljive na izkoriščanje njihovih populacij?
Mnoge vrste so relativno neobčutljive na izkoriščanje njihovih populacij oz. organizmov ter ostanejo številčne tudi ob relativno visokih stopnjah odjema, medtem ko druge lahko že najmanjši odjem privede do lokalnega izumrtja
Regulativni protokoli prekomernega izkoriščanja naravnih virov.
V nasprotju s številnimi državami zmernega pasu, kjer so bili regulativni protokoli, ki preprečujejo prekomerno izkoriščanje naravnih virov in ki temeljijo na ekoloških načelih in terenski biologiji, razviti skozi dolgo obdobje poskušanja in učenja iz napak, takšni predpisi za upravljanje naravnih virov v tropskih državah običajno ne obstajajo, niso izvršljivi, nimajo strokovnega kadra ali pa znanstvene podlage, na kateri bi jih bilo mogoče zgraditi. Izkoriščevalci virov v teh predelih so običajno med najrevnejšimi sloji družbe in so pogosto močno odvisni od populacij divjih živali, katere jim predstavljajo glavni vir hranilno bogate hrane.
Invazivne vrste.
Invazivne vrste predstavljajo vir mnogih problemov v procesu ohranjanja ali varovanja nekega habitata oz. ekosistema, in mnogi izmed teh omenjenih problemov so subtilni ali pa pridejo do izraza šele dolgo po tem, ko je vrsta vnesena v nek sistem.
Najboljši način, da se izognemo takšnim težavam, je, da vnos sploh preprečimo, če pa nam to ne uspe, pa je druga opcija ta, da takšne vrste poskušamo čim hitreje odkriti in izkoreniniti.
Mnoge že naturalizirane vnesene vrste je mogoče upravljati z različnimi metodami, s katerimi zagotovimo, tako da njihove populacije ostanejo omejene, njihovi vplivi na avtohtone
populacije pa tako čim manjši.
Klimatske spremembe.
Človek je s svojimi dejanji, ki so povzročile obsežno sproščanje toplogrednih plinov, spremenil
podnebje.
Hitro globalno segrevanje povzroča abiotske spremembe, kakršna sta umikanje ledenikov in povečano število divjih požarov.
Povečane koncentracije CO2 v ozračju so privedle do zakisanja oceanov.
Za odpravljanje ali vsaj omilitev podnebnih sprememb, je nujno potrebno sprejeti odločne ukrepe.
