temelji pravnega sistema Flashcards
Kaj je formalna pravnomočnost?
Formalna pravnomočnost, ki jo z drugo besedo imenujemo tudi neizpodbojnost pomeni, da odločbe ni več možno izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi. Zaradi tega je sodba dokončna oziroma je ni več možno spremeniti.
Kaj je vacatio legis?
V moderni (pravni) državi je splošno sprejeto, da morajo biti splošni pravni akti objavljeni preden začno veljati. Vacatio legis je rok, ki preteče od objave v Uradnem listu Republike Slovenije do trenutka, ko splošni pravni akt začne veljati. Ponavadi traja 15 dni.Vacatio legis omogoča, da se pravni naslovljenci seznanijo z vsebino pravnih pravil.
Kaj je pravni pouk?
Pravni pouk je obvezni del sodbe v katerem je navedeno pravno sredstvo, rok njegove uporabe ter pristojni organ, kamor se lahko stranka pritoži zoper izrečeno sodbo. Stranka ima možnost vložiti pravno sredstvo, če misli, da pravna posledica v izreku ni zakonita in pravno pravilna.
Pojasnite pojem naknadne pravne praznine!
V primeru naknadne pravne praznine govorimo o razmerjih, ki bi sicer morali biti pravno urejena, vendar pa se pojavijo šele ko je pravni vir že oblikovan. Postavodajalec jih torej ob izdaji formalnega pravnega akta ni mogel predvideti in jih zaradi tega tudi ni uredil.
Definirajte pravno praznino!
Predmet pravne praznine so družbena razmerja, ki niso zajeta s splošnimi in abstraktnimi pravnimi pravili, a so tako pomembna, da morajo biti pravno urejena. Pravna praznina je lahko začetna (postavodajalec ob izdaji formalnega pravnega vira spregleda družbena razmerja, ki bi sicer morala biti pravno urejena) ali pa naknadna (razmerja, ki bi sicer morali biti pravno urejena, vendar pa se pojavijo šele ko je pravni vir že oblikovan).
Pojasnite razliko med redistributivnimi ter retributivnimi sankcijami!
Retributivna oziroma povračilna sankcija je kazen oziroma povračilo za zlo, ki ga je kršitelj povzročil. Ima generalno in specialno preventivni, povračilni in socializacijski namen. Pri redistributivni sankciji pa ger za vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma satnja, ki čimbolj nadomešča poseg v zavarovano dobrino.
Katere sankcije pozna naše pravo!*
Retributivne sankcije: zapor, denarna kazen, prepoved vožnje motornega vozila, izgon tujca iz države, opozorilne sankcije (pogojne obsodbe, sodni opomini) in varnostni ukrepi (prislino psihiatrično zdravljenje …)
Redistributivne sankcije: prisilna izvršitev (rubež…)
Pojasnite razliko med zakonom in uredbo ter Ustavo in zakonom!*
Ustava je izhodiščni intemeljni akt v državi, s katerim suvereni državni organ ureja temeljna pravno elavantnma družbena razmerja. Z ustavo morajo biti vsebinsko usklajeni vsi drugi pravni viri. V razmerju do ustave je zakon pravni akt, ki pooseblja drugo stopnjo prava. Zakoni so pravila, ki so neposredno podrejena ustavi, a hkrati nadrejena ostalemu pravu v državi. Uredba pa je izvršilni predpis, ki je hierarhično podrejen ustavi in zakonu. Uredba ne sme določati pravic in dolžnostin pravnih subjektov. Edino v izrednih družbenih razmerah je mogoče izdajati uredbe, ki so formalnopravno izenačene z zakonom (uredbe z zakonsko močjo, uredbe v stiski). Te uredbe temeljijo predvsem na posebnem ustavnem pooblastilu.
Pojasnite oblikovne lastnosti/vidike pravnih aktov!
a) Pristojni subjekt: Normativni pravne akte lahko sprejemajo izdajajo le za to pristojni. Ustavo sprejema le en državni organ. Njena minimalna vsebina je, da opredeli kdo je zakonodajni organ. Ta mora poleg urejanja pravic in dolžnosti povedati, kdo so drugi normodajni subjekti. Splošni in posameični pravni akti, ki jih izdajajo državni organi so tako imenovani oblastni pravni akti, ki jih je potrebno razlikovati od neoblastnih pravnih aktov, ki so v pristojnosti bodisi družbenih oranov in organizacij (družbeni pravni akti) ali pa fizičnih oseb kot navadnih pravnih subjektov (zasebni pravni akti). Ključna razlika je v tem, da oblastni pravni akti uveljavljajo splošne in pravno relavantne interese, neoblastni pravni akti pa imajo težišče pri interesih samih pravodajnih subjektov. V obeh primerih je pristojni pravni subjekt omejen s hierarhično višjimi pravnimi akti in skupnimi pravnimi dobrinami.
b) Postopek: Smisel je, da pravni naslovljenci opravlajjo vsa tista postopkovna dejanja, ki so potrebna, da bi bila vsebina normativnih pravnih aktov kar najbolj dognana in pravnotehnično izbrušena. Oblastni posamični pravni akti nastajajo v sodnih in upravnih postopkih, neoblastni zasebni pravni akti pa v neformalnih postopkih, ki so praviloma prepuščeni volji strank, razen pri pomembnejših zadevah, ko je postopekm predpisan. Postopkovna pravila so lahko tudi negativna – otežujejo odločanje, pravna oblika postane sama sebi namen, pride do zlorabe pravne oblike. Kršitev pravnih postopkov lahko povzroči, da sta splošni in posamični pravni akt v tolikšni meri pravno nepravilna, da ju je potrebno odpraviti. Poznamo bistvene kršitve postopka (vplivajo na vsebino in pravilnost pravnih aktov), ki so lahko absolutne (vnaprej predvidene) ali pa relativne (niso predvidene, vendar vplivajo na zakonitost in pravilnost pravnih aktov), ter nebistvene kršitve postopka (nikakor in v nobenem primeru ne morejo vplivati na vsebino in pravilnost pravnih aktov.
c) Zunanja spoznavna sestavina: Smisel zunanje spoznavne sestavine je, da je vsebina pravnega akta pravno utrjena in navzven spoznanvna. Če spoznanvnosti ni, pravni akt ne more učinkovati. Ponavadi je predpisana obličnostna oblika (pisna, prisotnost prič, sporočitev pravnemu naslovljencu,…) pogoj za veljavnost pravnih aktov. Splošni pravni akti morajo biti izraženi pisno in javno na način, da so dostopni vsem tistim, katerim vedenje in ravnanje uravnavajo (državni predpisi v Uradnem listu, predpisi lokalnih skupnosti v uradnem glasilu, ki ga same določijo). Oblastni posamični pravni akti morajo biti zdani pisno (izjema je mandatni upravni postopek, kjer policist ugotovi prometni prekršek). To so obličnostna pravila. Za vse zasebnme pravne akte zadošča že ustrezni ustni sporazum ali konkludentno dejanja, razen če urejajo pomembnejša in trajneša razmerja – potem morajo biti izraženi pisno, v prisotnosti prič, celo slovesno (npr. sklenitev zakonske zveze).
Sestavine sodbe!
Pravovarstvena odločba je posamični pravni akt, s katerim se odloči o predmetu obravnavanja. V upravnem postopku se imenuje upravna odločba in v kazenskem ter pravdnem sodba. Ima 4 dele:
a) Uvod obsega podatke o organu, strankah in njihovih zatsopnikih, označitev zadeve, podatke o glavni in ustni obravnavi tdan odločitve (splošen opis: kdo sodi, kdo je prisoten, obdolženec, oškodovanec, za kaj gre, …).
b) Izrek sodbe (dispozitiv) avtoritativno odloči o predmetu postopka. Vsebuje oblastno posamično pravno pravilo, ki odloči o pravovarstvenem zahtevku in njegovi utemeljenosti ter opredeli posledico (konkreten opis dejanja, pravna kvalifikacija, sankcija).
c) Obrazložitev navaja razloge pravne odločitve (temeljne razloge za svojo odločitev mora sodnik javno podati; odgovarjamo na pravna in dejanska vprašanja).
d) Pravni pouk je obvezni del sodbe v katerem je navedeno pravno sredstvo, rok njegove uporabe ter pristojni organ, kamor se lahko stranka pritoži zoper izrečeno sodbo. Stranka ima možnost vložiti pravno sredstvo, če misli, da pravna posledica v izreku ni zakonita in pravno pravilna.
Pojasnite značilnosti posamezne razlage!
Noben izmed načinov razlag pravnih aktov ni samostojen, ampak je vpet v sistem drugih razlag. Logična razlaga pove, alije merilo konsistentno, zgodovinska razlaga opozori nan namen, ki ga je zakonu pripisal zakonodajalec, in namen, določen glede na zgodovinske okoliščine, ki so zakon izzvale in v katerih je nastal. Sistematična razlaga pa opozori na pomen pravnih načel in pomen pravnega pravila glede na mesto v sistemu.
a) Jezikovna razlaga pravnih aktov: Predmet razlage je pravno besedilo, ki sestoji iz jezikovnih znakov. Iskano sporočilo je pravno pravilo, njegovi sestavni deli in njihov pomen. naloga jezikovne razlage je, da v skladu z besedoslovnimi, slovničnimi in stilističnimi pravili jezika rekonstruira besedni pomen pravnega pravila (dejansko voljo tistega, ki je pravilo postavil), ne da bi bilo potrebno, da se besedni pomen ujema tudi s pravim (pravnim) pomenom pravnega pravila.Kontekst razumevanja je celoten postopek normativne konkretizacije zakona glede na konkreten življenjski primer kot predmet odločanja. Zato je potrebno pri jezikovni razlagi upoštevati še teorijo jezika v pravu, pravno semiotiko, pravno logiko in teorijo argumentacije v pravu. Izhodišče zakonskega jezika je splošno pogovorni jezik, ki ga pomensko določamo glede na vsakdanjo rabo. Druga raven jezika so splošni izrazi in besede, ki imajo v pravu drugačen pomen kot v splošnem pogovornem jeziku (pravica, krivda). Tretja plast so pravni izrazi, ki so rezultat pravnega in pravniškega jezika ter imajo poseben pravni pomen (pravni akt, pravno arzmerje, fikcija,…). Zelo pomembno vlogo pa imajo tudi strokovni izrazi iz drugih področij. Tu gre za strokovno poseganje prava na druga področja in prevzemanje tovrstnega izrazja v zakonski jezik. Razlagalec nima končnega metapravila, ki bi mu povedalo kako naj besedilo razlga in za katero izmed več možnih rešitev naj se odloči. To mora storiti sam. Odločitev temelji na zakonskem dejanskem stanu s pravno posledico, kot ga na temelju zakona razume in opredeljuje zakonodajalec kot nosilec pravne odločitve. V okviru jezikovne razlage se razlagalec lahko odloči za dobesedno razlago oziroma pomen, ki je najbolj običajen, ekstezivni oziroma razširjujoči pomen (civilno, pogodbeno pravo) ali pa restrektivni oziroma zožujoči pomen (kazensko, davčno pravo)
b) Logična razlaga ima dva dela, z enim preverjamo pomen, dobljen z drugimi metodami razlage, z drugim pa ugotavljamo nove pomene, ki jih ni možno dobiti z drugimi metodami. Pomen zakona mora biti v sebi sklepčna logična enota. Minimalna zahteva za vsebinsko pravilno, prepričljivo in sprejemljivo pravno odločanje je, da temelji na pravilnem načinu oblikovanja misli, sklepanja in dokazovanja – pravila formalne logike. Enako pomembna je vsebina pravne odločitve, ki temelji na prepričevanju in vsebinskem utemeljevanju – pravila življenjske logike, prepričevalni argumenti. Logični argumenti so:
1. ) sklepanje po podobnosti/analogiji (argumenum simili ad simile)
2. ) sklepanje po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario)
3. ) sklepanje od večjega na manjšega (argumentum a maiori ad minus)
4. ) sklepanje od manjšega na večje (argumentum a minori ad maius)
c) Sistematična razlaga poudarja, da je potrebno vsako zadevo v pravu gledati v kontekstu skupaj z drugimi odločbami. Sistematična razlaga določa pomen jezikovnih znakov glede na njihovo umeščenost v zunanji in notranji pravni sistem. Zunanji pravni sistem je notranja podoba in zgradba pravnega akta, delo pravodajalca, ki oblikuje posamezna pravna določila in jih razporeja v širše in ožje enote, ki sestavljajo splošni pravni akt. Torej v tem primeru gledamo strukturo zakonov (po naslovih, strukturi vidimo kam lahko nekaj razvrstimo). Notranji sistem pa je vsebinska povezanost in strukturiranost pravno urejenega predmeta, je izraz vsebuine, ki jo pravodajalec oblikuje v splošnem pravnem aktu ter hkrati delo pravne znanosti, ki splošna in abstraktna pravila spoznava in znanstveno razporeja v sistematizacijske enote – sistematike. Notranji sistem je sistemsko, hierahično in časovno uskaljena celota, zato je potrebno nasprotja v njem odpraviti z:
1. ) argumentom specialnosti (Lex specialis derogat legi generali)
2. ) argumentom hierahije – avtoritete (Lex superior derogat legi inferiori)
3. ) časovnim (kronološkim) argumentom (Lex posterior derogat legi priori)
d) Zgodovinska razlaga se sklicuje na zgodovinski pomen odločbe. V širšem smislu upošteva gospodarske, politične in kulturnocivilizacisjke razmere in značilnosti obdobja, v katerem je zakon nastal in so ga vsebinsko obliovale – družbeni kontekst. Ima dva vidika in sicer genetičnega ter subjetivističnega oziroma objektivističnega. Genetična razlaga sklepa na pomen zakonskega besedila glede na potek pravodajnega postopka. V tem primeru preučujemo genezo oziroma nastajanje aktov ter obrazložitev. Objektivistnični način razlage zakonskega besedila ne razlga glede na voljo zakonodajalca, ampak glede na ratio legis (smisel zakona), kot je razpoznaven prek zakonskega besedila. Ne zanima nas torej subjektivistična predstava iz časa, ko je bil akt sprejet, temveč današnje realno stanje. Ta način zavrača aktualistično prilagajanje razlage dnevnim potrebam, trdi le da je ratio legis avtonomen in razlgalec pogosto išče odgovore na vprašanja, ki jih zakonodajalec ni predvidel. Objektivistični način razlage je dinamičen, ker ga zanima tudi razvoj pravnega instituta, njegov današnji pomen in prihodnji razvoj. Razlagalec je vezan na zakon, a ima dolžnost najti oporne točke, ki razlago osmišljajo in utemeljujejo. Subjektivistična razlaga se osredotoča na voljo zgodovinskega zakonodajalca in namen, ki ga je zakonu pripisalo zakonodajno telo. Bolj ko smo blizu sprejetju akta bolj se zatekamo k tej razlagi). Ločimo:
1. ) subjektivistično – statična razlaga (ponavadi): sprejema voljo zgodovisnekga zakonodajalca
2. ) subjektivistično – dinamična razlaga: sprejema kot razlagalno izhodišče tip idealnega sodobnega zakonodajalca, razlgalca zavezuje namen, ki bi ga zakonu pripisoval sedanji zakonodajalec (prilagajamo predstavo sodobnosti; kako bi parlament danes odločil).
e) Namenska (teleološka) razlaga določa pomen jezikovnih znakov glede na namen, ki ga pravno določilo ima. Lahko govorimo o priramidi namenov. Pravno pravilo, ki ga razlagalec rekonstruira je del širše enote (pravnega instituta), ki je tudi namensko določena, ta je del še širše enote (pravne panoge), ki ima spet določen namen, do pravnega sistema kot celote, ki je namensko vezan na ustavo in njen vrednostni sistem.Namen ni cilj, ki posvečuje sredstvo, vendar je argument namena eden izmed argumentov z odločujopčim vplivom, ko izbiramo med možnimi rešitvami in pomemnsko določamo vsebinsko prazne in raztegljive jezikovne znake. Ta razlaga je zelo podobna zgodovinski, le da je bolj objektivistična.
Pojasnite razliko med zakonsko in pravno analogijo!*
Pri zakonski anlogiji iz pravno urejenega primera sklepamo na neurejeni, ki je v bistvenih lastnostih podoben tipskim zakonom abstraktnega dejanskega stanu. Bistvene lastnosti so vrednostno merilo. Pravilno ime za zakonsko analogijo je posamična anologija (analogia legis). Pravno analogijo (analogia iuris) pa delimo na delno pravno analogijo (analogia partialis) pri kateri določeno pravno pravilo posplošimo in uporablajmo za družbena razmerja drge vrste, ki se vrednostno ujemajo z neposredno urejenim razmerjem ter popolno pravno analogijo (analogia totalis) pri kateri iščemo norme ob razlagi določb, s katerimi se izražajo pravna načela v določenem sistemu. Torej v primeru zakonske analogije (anologia legis) se osredotočimo na odločitev na podlagi podobnega primera zgolj za en primer, medtem ko je v primeru pravne anlogije (analogia iuris) ta odločitev sprejeta za vse podobne primere.
Pravna in poslovna sposobnost!
Pravna sposobnost je abstraktno predvidena možnost biti nosilec pravic in dolžnosti, poslovna sposobnost pa je sposobnost osebe, da z lastnimi dejanji in lastno voljo pridobiva pravice in prevzema dolžnosti v pravnoposlovnih razmerjih. Predpostavlja torej določeno razumsko in voljno sposobnost – psihično zrelost. Vsaka fizična oseba pridobi pravno sposobnost z rojstvom in izgubi s smrtjo (izjema: še nerojeni otrok pridobi v dednem pravu deno pravico ob smrti roditelja, vendar pod pogojem da se rodi živ). Pri poslovni sposobnosti pa ločimo 3 stopnje. Otroci do 15 leta ter osebe, ki jim je bila v celoti odvzeta poslovna sposobnost (duševno motene osebe, odvisnost od alkohola, mamil,…) so poslovno nesposobni. Omejeno poslovno sposobni so otroci med 15. in 18. letom ter osebe, ki jim je bila delno odvzeta poslovna sposobnost. Osebe v tej drugi kategoriji že lahko sklepajo določene pravne posle. Osebe, ki so v celoti ali delno poslovno nesposobne potrebujejo zakonitega zastopnika (straši ali oseba, ki jim jo določi državni organ). Popolno poslovno sposobnost pa si posameznik pridobi s polnoletnostjo, torej z 18. leti. V tem primeru ger za pravno domnevo oziroma fikcijo, ki jo je mogoče izpodbijati (odvzem poslovne sposobnosti). Poslovno sposobnost pridobimo tudi s sklenitvijo zakonske zvezeali če je postal roditelj in obstajajo pomembni razlogi za to, da poslovno sposobnost pridobi.
3 predpostavke za nastanek pravnih oseb!
Pravna oseba nastane v trenutku, ko ji pravni red podeli pravno osebnost: Možni načini so:
- sistem objave
- sistem podelitve pravne osebnosti s strani pristojnega organa
- več možnih vmesnih sistemov
V slovenskem pravnem redu tvorba postane pravna oseba z vpisom v sodni ali kak drug register (register društev, političnih strank, sidikatov, verskih skupnosti,…).
Zgodovisnko se predvsem v gospodarskem poslovanju izoblikuje potreba po subjektu, ki bo opravlajl gospodarsko dejavnsot, ne da bi neuspehi pomenili finančno nevarnsot za fizične osebe. Danes so pravne osebe nepogrešljivi del slehernega pravnega reda. Vsaka pravna oseba je umetno ustvarjeni pravni subjekt. Vsaka pravna oseba mora imeti:
- ustrezno osebno in stvarno podlago – substrat
- pravno dopusten namen delovanja
- ustrezen organizacijski ustroj
Sposobnost za nastanek pravnih oseb!
Pravna sposobnost pravnih oseb je ožja, saj pravne osebe ne morejo biti nosilec tistih pravic in dolžnosti, ki temeljijo na človekovih naravnih lastnostih, pravna sposobnost pravnih oseb je torej omejena na tisto dejavnost zaradi katere je bila pravna oseba ustanovljena in pravno priznana. Pravne osebe so tudi poslovno sposobne v mejah pravne sposobnosti, ki jo imajo, ter tudi deliktno sposobne. Odgovarjajo za: - civilne delikte,
- prekrške,
- kazniva dejanja.
Kazni za deliktne pravnih oseb so: denarna kazen, odvzem premoženja ter prenehanje pravne osebe. Za obveznosti pravne osebe odgovarja le pravna oseba sama. Le izjemoma lahko pride do t.i. spregleda pravne osebnosti (gospodarske družbe). V tem primeru odgovarjajo za obveznosti družbe tudi njeni družabniki. Do tega pride, če so družabniki na tak ali drugačen način zlorabili, da bi oškodovali upnike, če so ravnali s premoženjem družbe kot s svojimi lastnimi.
Katere vrste sankcij poznaš? Kaj je sankcija?
Pravna sankciaj je pravna posledica, ki pogojuje pravno kršitev kot njena predpostavka in kot predpostavka, ki aktivira sekundarna pravna pravila – pravna kršitev je vez med primarnimi in sekundarnimi pravnimi pravili. Značilnost pravne sankcije je, da je vnaprej določena in da je naprej predviden tudi postopek, v katerem pristojni državni organ odloča, ali je do kršitve sploh prišlo. Sankcija je lahko neposredno usmerjena k aktu, ki je pravno nepravilen. Možni sta:
1.) razveljavitev pravnih posledic – učinkuje za naprej (ex nune)
2.) odprava pravnih posledic – učinkuje od trenutka nastanka spornega akta (ex tune)
Poznamo retributivne in redistributivne sankcije. Retributivna oziroma povračilna sankcija je kazen oziroma povračilo za zlo, ki ga je kršitelj povzročil. Ima generalno in specialno preventivni, povračilni in socializacijski namen. Pri redistributivni sankciji pa ger za vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma satnja, ki čimbolj nadomešča poseg v zavarovano dobrino.
Kaj so formalni in materialni pravni akti?*
Materialni pravni akti urejajo pravice in dolžnosti med posamezniki ter posamezniki in državo oziroma med pravnimi subjekti. Formalni pravni akti pa določajo:
- ustroj pravnih oseb
- postopek, v katerem se parvice in dolžnosti oblikujejo, uporabljajo in varujejo – postopkovno pravo
- zunanjo spoznanvno prvino
