Predavanja Flashcards
Kaj je tkivo?
- Sestavljajo celice s podobno zgradbo, funkcijo, istega izvora.
- Med celicami tkiv je medceličnina.
- Tkiva z veliko medceličnine so mezenhimi, z malo medceličnine parenhimi.
- Tkiva se razvijejo v embrionalnem razvoju v procesu histogeneze.
Kako delimo tkiva?
- Delitev tkiv temelji na morfološki in funkcionalnih posebnostih.
- EPITELIJI: celice so tesno ena ob drugi, povezane s številnimi medceličnimi stiki; medceličnine je malo (bazalna lamina);
- VEZIVA: med celicami je bogata medceličnina;
- MIŠIČNO TKIVO: krčljivost;
- ŽIVČNO TKIVO: prevodnost.
Kaj so epitelijska tkiva?
- So na zunanji ali notranji površini telesa kot krovni epiteliji
- tvorijo parenhim žlez kot žlezni epiteliji
- sprejemajo dražljaje kot čutilni epiteliji.
- Tesno prilegajoče celice, malo medceličnine
- Pod bazalno lamino je dobro prekrvavljeno vezivo
- Epitelij se prehranjuje z difuzijo hranilnih snovi iz veziva
- Večina tkiva je bogato oživčena
- Epiteliji se nenehno obnavljajo:
-Celice krovnih epitelijev so izpostavljene nenehnim
poškodbam, imajo veliko sposobnost obnavljanja (živahna mitotska aktivnost).
-Epiteliji kože, mehurja in črevesa se luščijo (deskvamacija) in
se obnovijo v 2 do 5 dneh.
-Obnova žleznih celic in epitelija dihalnih poti poteka 5 do 6
tednov.
Kaj so naloge epitelijskih tkiv?
- absorbcija (npr. tanko črevo);
- sekrecija (žleze);
- ekskrecija (ledvične cevke);
- zaščita (koža);
- sprejemanje dražljajev (čutila).
Diferenciacije plazmaleme epitelijskih celic.
- Apikalno:
- glikokaliks,
- mikrovili,
- stereocilije,
- kinocilije ali migetalke.
- Lateralno:
- tesni stiki,
- dezmosomi,
- presledkovni stiki.
- Bazalno:
- hemidezmosomi
Bazalna lamina.
- Bazalni deli celic so na bazalni lamini.
- Lamina lucida (rara):
-tik pod plazmalemo,
-laminin, fibronektin - Lamina densa:
-kolagen tip IV, heparan sulfat (proteoglikan) - Lamina fibroreticularis:
-retikulinska vlakna
➢ Povezava epitelija z vezivom.
➢ Na njej poteka diferenciacija, proliferacija celic med embriogenezo.
➢ Epitelno tkivo ni ožiljeno, snovi vstopajo iz veziva skozi bazalno
lamino, ki je filter med vezivom in epitelnimi celicami. Skozi bazalno
lamino prodirajo tudi živčni končiči senzoričnih živcev.
Krovni epitelij - delitev.
- EPITELIJ: mejno tkivo zunanje površine telesa (koža), prebavil, dihal, sečil, spolovil;
- MEZOTELIJ: krovno tkivo telesnih votlin (poprsnica, osrčnik,
potrebušnica); - ENDOTELIJ: v steni krvnih in limfnih žil.
Kako delimo krovni epitelij?
- Po ŠTEVILU PLASTI CELIC ločimo :
- enoskladni (celice v enem skladu),
- večskladni (celice v 2 ali več skladih),
- večvrstni (vse celice v stiku z bazalno lamino, a vse ne segajo
do proste površine, zato so njihova jedra v več vrstah) in - prehodni (celice v več slojih, imajo sposobnost
prerazporejanja) epitelij. - Po OBLIKI CELIC v površinskem sloju ločimo:
- ploščati (daljše in širše kot visoke)
- izoprizmatski ali kubični (približno ista višina, dolžina in širina)
- visokoprizmatski epitelij (višja kot dolga in široka).
Jedra so prilagojena obliki celic.
Vrste krovnih epitelijev.
- absorbcijski in sekrecijski epiteliji: večinoma enoslojni;
- krovni epiteliji: enoslojni (nevretenčarji), večslojni (vretenčarji);
- čutilni epiteliji: pri nevretenčarjih, nekaterih vretenčarjih pogosto
celice z migetalkami, vsebujejo celice različnih oblik;
Enoskladni ploščati epitelij.
- En sklad ploščatih celic s sploščenimi jedri, ki so vzporedno s površino celic. Jedro celic je lahko izbočeno v svetlino (lumen)
organa. - Primeri: enoskladni ploščati epitelij v pljučnih mešičkih, manjših
izvodilih žlez; endotelij krvnih, limfnih žil; mezotelij seroznih
membran v telesnih votlinah; filtracijske cevke v ledvicah; roženica. - Snovi prehajajo skozi selektivno prepustno plazmalemo celic
pasivno z difuzijo (npr. difuzija kisika iz pljučnih mešičkov v kri in
ogljikovega dioksida v obratni smeri).
Enoskladni izoprimatski epitelij.
- En sklad izoprizmatskih celic s centralno ležečim jedrom.
- Primeri: žleze in njihova izvodila; epitelij ščitnice (folikularne celice);
površina jajčnika (klični epitelij); nekatere ledvične cevke; epitelij
manjših žolčnih vodov; očesna leča; pigmentni epitelij mrežnice. - Naloga: izločanje sluzi, znoja, encimov in drugih snovi, absorpcija.
Enoskladni visokoprizmatski epitelij.
- En sklad visokih celic; apikalno lahko imajo mikrovile ali migetalke.
- Veliko ovalno jedro leži bazalno, pravokotno na površino epitelija.
- Med epitelijskimi celicami v tankem črevesu: enocelične čašaste žleze (čašice), ki izločajo sluz (mukus);
- Primeri: v prebavnem traktu (epitelij želodca, dvanajstnika, črevesja, žolčnika, prebavnih žlez); večji vodi različnih žlez; maternica;
jajcevod (omigetalčen epitelij); v ledvicah v večjih zbirnih vodih. - Funkcije: izločanje, absorbcija, zaščita.
- Apikalna površina, kjer poteka absorbcija, je oblikovana v mikrovile;
- Pri manjši povečavi viden ščetinast rob (brush border) - območje celice s posameznimi mikrovili.
Večskladni ploščati epitelij.
- Celice v več skladih, površinske celice so po obliki ploščate.
- Zgornji sloji so iz sploščenih celic z jedri (nekeratinski tip) ali pa so
celice mrtve in jedra odsotna (keratinski tip); - Celice v spodnjih slojih različnih oblik, večinoma poligonalne oblike.
- Primeri: predeli, kjer lahko pride do poškodbe ali izsušitve:
- pokožnica, nožnica, prebavna cev od ustne votline do požiralnika, analni kanal, distalni del sečnice.
- Ta tip epitelijev je večinoma papilaren – spodaj ležeči sloji so
nagubani (koža, jezik, požiralnik). - Funkcija: zaščita.
Večvrstni visokoprizmatski epitelij.
- En sklad različno oblikovanih celic.
- Vse celice imajo stik z bazalno membrano, vendar vse celice ne
dosegajo apikalne površine. - Jedra celic so v različnih ravneh ali vrstah.
- Nekatere površinske celice imajo migetalke.
- Primeri: v sapniku, grlu, nosu, obmodku.
- Respiratorni epitelij: med epitelijskimi celicami so tudi čašice.
- Funkcija: zaščita, izločanje in premikanje (migetalke) snovi po
površju celic v dihalni cevi. Prašni in drugi delci se ujamejo v sluz in
se s pomočjo migetalk izločijo iz telesa.
Večskladni izoprizmatski in visokoprizmatski epitelij.
- Redka;
- Žleze znojnice v dermisu kože;
- Žleze slinavke.
Prehodni epitelij.
- Posebna oblika večskladnega epitelija iz različno oblikovanih celic.
- Celice imajo sposobnost prerazporejanja iz več v manj skladov in obratno, v odvisnosti od volumna organa.
- Tkivo se odziva na raztezanje in spremembo volumna in je videti
drugačno, ko je organ skrčen (sproščen) in raztegnjen; - V skrčenem stanju vidimo veliko število slojev, površinske celice so
okrogle, velike; - V raztegnjenem, napetem stanju je videti manj slojev, površinske
celice so bolj sploščene. - Oblika celic se spreminja od izoprizmatske pri neraztegnjenem
stanju do ploščate pri raztegnjenem stanju. - Primer: sečna izvodila (urotelij v sečnem mehurju in sečevodu). Ko je mehur prazen je stena debelejša, ko pa je poln pa tanjša.
Kateri epiteliji so iz endo- in kateri iz mezoderma?
Iz endoderma so epiteliji:
- prebavil,
- dihal,
- ščitnice,
- obščitnice.
Iz mezoderma so epiteliji:
- ledvic,
- spolnih žlez,
- nadledvične žleze,
- endoteliji žil.
Žlezni epiteliji.
- Nastanejo tako, da se epitelij v obliki epitelijskih brstičev ugrezne v vezivo. Sprva je brstič poln, kasneje ima svetlino.
- Pri žlezah z zunanjim izločanjem ostane stik s površjem preko
izvodil, pri žlezah z notranjim izločanjem se stik s površjem prekine. - Žlezne celice sintetizirajo različne snovi, ki jih izločajo:
-navzven (eksokrine žleze),
-v telesne tekočine (endokrine žleze),
-v medceličnino (parakrine žleze). - Glede na lego delimo žlezne celice na endoepitelijske, kjer so žlezne celice med epitelijskimi celicami (enocelične žleze čašice) in eksoepitelijske, kjer so žlezne celice v skupkih v vezivu (večcelične žleze) pod epitelijem in imajo stik s površjem preko izvodil (žleze slinavke, znojnice, mlečne žleze).
Kako ločimo izvodilo glede na obliko?
- enostavne: nerazvejano izvodilo;
- sestavljene: izvodilo je razvejano.
Kako ločimo izvodilo glede na obliko sekrecijskega dela?
- Cevaste: enostavne, zavite, razvejane, sestavljene.
- Mešičkaste: enostavne, razvejane, sestavljene.
- Sestavljene cevastomešičkaste (tubuloalveolarne).
Kako ločimo izvodilo glede na udeležbo citoplazme pri sekreciji?
- merokrino sekrecijo: žleze sproščajo produkte brez poškodbe
plazmaleme z eksocitozo (eksokrini del pankreasa); - holokrino sekrecijo: izloči se celotna vsebina žlezne celice (lojnice);
- apokrino sekrecijo: skupaj s sekretom se izloči apikalni del žlezne celice (mlečne žleze).
Kako ločimo izvodilo glede na kemijsko zgradbo izločka?
Albuminozne (serozne) žleze (obušesna žleza slinavka, solzne žleze,
eksokrini del pankreasa):
- izloček je bolj tekoč („voden“), redkejši, bogat s proteini;
- imajo zelo razvit endomembranski sistem, veliko
mitohondrijev in sekrecijskih zrn;
- jedro je okroglo, večinoma v sredini celice.
Mukozne žlezne celice (podjezična žleza slinavka):
- sintetizirajo in izločajo kisel izloček, ki je gost, sluzast, vlecljiv;
- vsebuje glikozilirane proteine (mucine);
- jedro celic je ovalno, ob bazi celic.
Kaj je vezivno tkivo in kaj so glavne naloge?
Glavne naloge:
- vzdržujejo obliko telesa, povezujejo tkiva in organe;
- oskrbujejo tkiva s hranilnimi snovmi, po vezivu potekajo krvne žile, živci;
- sodelujejo pri obrambi organizma.
Imenujemo jih tudi oporno tkivo, saj je njihova medceličnina pogosto
trdna in daje oporo organizmu.
Vezivo ima veliko sposobnost obnove; pri poškodbi tkiv, ki se ne regenerirajo, nadomesti odmrlo tkivo vezivna brazgotina.
Iz česa izhajajo celice?
Izhajajo iz nediferencirane mezenhimske celice:
- fibroblast: celice vezivnega tkiva
- maščobna celica
- hondroblast: hrustančno tkivo
- osteoblast: kostno tkivo
- endotelijska celica
Izhajajo lahko tudi iz matične celice:
- eritrocit
- monocit -> makrofag
- nevtrofilec
- osteoklast
- limfocit B -> plazmatka
- bazofilec (tkivni in krvni)
- eozinofilec
Vezivne celice.
- V medceličnini so celice, ki so fiksne (so le v vezivu) ali so mobilne
(v vezivo prihajajo iz krvi). - FIKSNE VEZIVNE CELICE:
- fibroblasti,
- kambijske celice,
- maščobne celice in
- pigmentne celice.
- MOBILNE VEZIVNE CELICE:
- histiociti,
- tkivni bazofilci,
- plazmatke in
- levkociti (limfociti, monociti, granulociti).
Fiksne vezivne celice.
Fibroblasti:
* najbolj številčne vezivne celice; vretenaste oblike, jedro ovalno z
jasno vidnimi jedrci;
* so mlade, aktivne celice, ki sintetizirajo osnovno snov vezivne
medceličnine (glikozaminoglikane, proteoglikane, glikoproteine) in
vlakna (kolagen, elastin);
* zreli in sintetsko manj aktivni so fibrociti, ki imajo manj citoplazme in
manjše, bolj kompaktno in vretenasto oblikovano jedro.
Miofibroblasti: morfološke značilnosti fibroblastov, vsebujejo velike
količine aktinskih in miozinskih miofilamentov. Delujejo kot gladke
mišične celice, pri poškodbah tkiva skrbijo za krčenje rane.
Kambijske celice:
* so matične, nediferencirane celice, ki se lahko preoblikujejo v druge
oblike vezivnih celic.
Maščobne celice:
* specializirane za shranjevanje maščob; posamično ali v skupinah.
* pomembne za termoregulacijo, kot energijska zaloga.
Pigmentne celice:
* v citoplazmi so številna zrnca pigmenta melanina, zato jih
imenujemo tudi melanociti.
Kaj je razlika med -blasti in - citi?
-blasti so mlade, aktivne celice (fibroblast)
-citi so zrele celice, ki se razvijejo iz -blast (fibrocit)
Mobilne vezivne celice.
Histiociti, tkivni bazofilci, plazmatke, levkociti, limfociti, monociti, granulociti
Histiociti.
- so makrofagi v vezivu;
- kot drugi makrofagi izvirajo iz krvnih monocitov;
- dozorijo v vezivu;
- glavna naloga je fagocitoza;
- morfološko imajo različne oblike, ki so odvisne od njihove fagocitne
aktivnosti; - v citoplazmi imajo številne lizosome, ki predelujejo fagocitiran
material; - tujke fagocitirajo in jih predstavijo celicam imunskega sistema;
- če tujkov ne morejo fagocitirati, potem več histiocitov obda tujek.
Histiociti se zlijejo v celico velikanko s številnimi jedri. Celice
velikanke tako ločijo tujke od preostalega tkiva.
Tkivni bazofilci.
- velike, okrogle ali ovalne vezivne celice (20 do 30 µm), centralno
ležeče jedro, citoplazma z bazofilnimi metakromatičnimi zrnci - Metakromazija: lastnost, da se snovi obarvajo drugače, kot je barva
barvila. - Tkivni bazofilci: zaradi kislih radikalov v glukozaminoglikanih zrnc se
zrnca tkivnih bazofilcev s toluidinskim barvilom (modro) obarvajo
škrlatno rdeče. - Zrnca vsebujejo različne bioaktivne snovi:
- heparin je GAG, ki lokalno deluje kot sredstvo proti strjevanju krvi;
- histamin povzroča povečano propustnost krvnih žil in krčenje
gladkih mišičnih celic; - serinske proteaze aktivirajo mediatorje vnetja;
- eozinofilni in nevtrofilni kemotaktični faktor aktivira eozinofilne in
nevtrofilne granulocite; - levkotrieni so mediatorji alergijskih in vnetnih reakcij.
- Naloga tkivnih bazofilcev:
- Lokalno, parakrino sproščanje bioaktivnih substanc z vlogo pri
vnetju, začetku sprožitve imunskega odgovora in pri obnovi tkiv. - Snovi v zrncih povzročajo različne oblike lokalnega vnetnega
odgovora. - Tkivni bazofilci so še posebej številni ob krvnih žilah v koži in ob
tankem črevesu, zato jih imenujemo tudi perivaskularni ali vezivni
tip. - V sluznici prebavil in dihal je sluznični tip bazofilcev.
Plazmatke.
- v vezivu redko;
- nastanejo s preoblikovanjem antigensko aktiviranih limfocitov B;
- Citoplazma je bazofilna, ob jedru je svetel pas – perinuklearna
vakuola, jedro leži periferno. - Sintetizirajo protitelesa, zelo dobro razvit rER;
- Protitelesa so specifični globulini gama, ki nastanejo kot posledica
vstopa antigena v organizem.
Levkociti.
- specifična in nespecifična obramba organizma;
- število v vezivu močno naraste ob vnetju.
Limfociti.
- najmanjše vezivne celice, pomembne za specifično obrambo telesa;
- okroglo jedro, z gosto kromatinsko strukturo, malo bazofilne
citoplazme.
Monociti.
- so krvni makrofagi, imajo ledvičasto oblikovano jedro;
- ko preidejo v vezivo, se preoblikujejo v histiocite (makrofagi v
vezivu).
Granulociti.
- nosilci nespecifične obrambe organizma;
- nepravilno oblikovano jedro v obliki režnjev;
- glede na zrnca ločimo:
- eozinofilne (imajo bazične lizosome (toksični proteini, prosti radikali, s katerimi uničijo mikroorganizme in
večcelične parazite), ki se barvajo z rdečim kislim barvilom eozinom;) - bazofilne (se barvajo z bazičnimi barvili, izločajohistamin, s čimer pomagajo pri vnetnih reakcijah)
- nevtrofilne granulocite (fagocitoza bakterij, sproščajo baktericidne snovi)
Kaj je medceličnina?
Osnovna snov: prosojna, homogena raztopina, ki vsebuje veliko vode in
zapolnjuje prostore med celicami.
Makromolekule.
Vlakna: kolagenska, elastična in retikulinska.
Katere makromolekule so v osnovni snovi?
- Polisaharidi glikozaminoglikani: hialuronska kislina, hondroitinsulfat,
dermatansulfat, keratansulfat. Vežejo velike količine vode, omogočajo
difuzijo molekulam. - Proteoglikani: agrekan v hrustančevini.
- Glikoproteini kot molekule za vezavo: laminin veže epitelijske celice
na bazalno lamino.
Vrste veziv.
- Vsa nastanejo iz embrionalnega veziva mezenhima in so iz celic in
medceličnine.
Vrste tkiv zarodka.
Zarodek: mezenhim in zdrizovina.
- Mezenhim:
- razvije se iz mezoderma in nevralnega grebena;
- iz mrežja zvezdastih mezenhimskih celic (ovalna jedra) in
medceličnine iz tkivne tekočine; - pluripotentne celice, iz njih se lahko razvijejo vezivno, oporno ali
maščobno tkivo, žile. - Zdrizovina (zdrizasto ali galertasto vezivno tkivo):
- pri nevretenčarjih kot opora (meduze, rebrače, plaščarji);
- pri sesalcih je prisotno v embrionalnem razvoju (popkovina, plodova koža), gradi zobno pulpo pri mladem zobu in steklovino v očesu;
- vsebuje fibroblaste, zdrizasto medceličnino in kolagenska vlakna.
Vrste veziv pri odraslih.
Odrasli: retikularno, intersticijsko in fibrozno vezivo.
- Retikularno ali mrežasto vezivo: v krvotvornih in limfatičnih organih;
- iz mrežja retikulinskih vlaken (kolagen tipa I in III, ki tvorita vlakna) in
zvezdastih retikulumskih (ali retikularnih) celic. - Intersticijsko ali rahlo vezivo: veliko celic in razmeroma malo vlaken;
ob kapilarah. - Fibrozno ali čvrsto vezivo: prevladujejo vlakna, malo celic;
- Urejeno (ligamenti, kite; kolagenska vlakna urejena v snope, med
njimi pregrade iz rahlega veziva, v katerem so krvne žile in živci) ali
neurejeno (v usnjici kože, ovojnicah organov). - Maščobno tkivo: difuzen organ z veliko metabolično aktivnostjo (15-
20 % telesne teže pri odraslih); - Belo ali rumeno maščobno tkivo (univakuolarno):
- V celici je 1 velika maščobna kaplja;
- Energijska zaloga, mehanska funkcija, saj varuje strukture ob njem
- Rjavo maščobno tkivo (plurivakuolarno): iz manjših celic, v katerih je veliko maščobnih kapljic;
- termoregulacijski organ, proizvaja toploto;
- pri sesalcih je bogato razvito pri zarodku;
- pri novorojenčkih v pazduhah, zatilju, ob vratnih arterijah - zaščita in toplotna izolacija, pri odraslih v predelu hrbta (okrog ledvic) in v okolici aorte.
- Med odraščanjem se rjava maščoba postopoma spremeni v belo z
zlivanjem maščobnih kapljic v eno samo maščobno vakuolo. Na področju nadledvične žleze (proizvaja adrenalin) je rjavo maščobno tkivo - zaščita pred udarci. - K OPORNINAM kot posebni obliki veziva prištevamo:
- HRUSTANČEVINO in
- KOSTNINO.
Oporine.
- Hrustančno tkivo:
- pri vretenčarjih, glavonožcih;
- hondroblasti, hondrociti, medceličnina;
- Delitev:
- hialini (beli) hrustanec;
- elastični (rumeni) hrustanec;
- vlaknasti hrustanec.
Hialini hrustanec.
- Iz homogenega matriksa, vsebuje kolagenska vlakna;
- embrionalni skelet vretenčarjev, sapnik, bronhiji,
sklepi, nosne školjke; - celice so v lakunah (kapsulah);
- v hondronu do 8 celic.
Elastični hrustanec.
- Iz medceličnine, ki vsebuje kolagenska in elastična
vlakna; - uhelj, epiglotis sapnika, grlo, Evstahijeva cev;
- celice so v lakunah (kapsulah);
- v hondronu do 3 celice.
Vlaknast hrustanec.
- Iz medceličnine, ki vsebuje goste snope kolagenskih
vlaken, med katerimi so redke hrustančne celice,
urejene v stolpce; - v medvretenčnih ploščicah.
Kostno tkivo.
- Čvrsto, neelastično tkivo, z zaščitno, oporno in
regulacijsko vlogo; - osnovna sestavina skeleta vretenčarjev;
- nastaja lahko direktno iz mezenhima (dermalna
osifikacija) ali z nadomeščanjem hrustanca
(substitucijska osifikacija); - iz osteoblastov nastajajo osteociti, ki izločajo
organske sestavine medceličnine;
Opiši osteoblaste in osteocite.
- osteociti so zvezdaste oblike, ležijo v lakuni;
- medceličnina je iz organske snovi (osteoid), ki je
močno mineralizirana (kalcijev hidroksiapatit) in
vsebuje številna kolagenska vlakna; - mlade kostne celice, osteoblasti, izločajo
medceličnino, kolagen, kalcijev fosfat; so večje od
zrelih kostnih celic; - osteoblasti vsebujejo veliko ER, mitohondrijev,
lizosomov ; - osteoklasti so velike, večjedrne celice, ki razgrajujejo
kost; celice vsebujejo številne lizosome, membrana
je na mestu resorbcije izoblikovana v mikrovile; - osteoprogenitor celice so celice, ki se po potrebi
diferencirajo v osteoblaste; navadno so zgoščene v
predelih pod pokostnico (periost), značilne so
intenzivne delitve.
Kost.
- Histološka zgradba kosti je raznolika, odvisna od tipa
in razvojne stopnje kosti; - zrela kost: gobasta (os spongiosa) ali kompaktna kost
(os compacta); - zgrajena lamelarno, lamele iz kolagenskih vlaken,
med katerimi so lakune s kostnimi celicami; - kompaktna kost: urejena v osteone;
- osteoklasti se diferencirajo v osteoblaste, ki odlagajo
celični matriks na stenah kanala, tako postopoma
nastajajo osteoni; - odrasla kompaktna kost je iz osteonov različnih
starosti, mlajši so manj mineralizirani; - Resorpcija in nalaganje kosti sta uravnotežena, s
starostjo prevladuje resorpcija, kar povzroča
osteoporzo.
Kompaktna kost.
Nezrela, mlada kost: nastaja zelo hitro, nima lamelarne zgradbe, vsebuje več celic, ki so razporejene naključno, vsebuje več medceličnine, je bolj enotno mineralizirana (snopasta kost).
Kaj je koža?
Koža je največji organ telesa, saj predstavlja skoraj 16 % telesne mase,
njena površina znaša od 1,5 do 2 m2.
Epidermis, dermis, hipodermis.
Kakšne so naloge kože?
- Deluje kot pregrada med telesom in zunanjim okoljem, varuje telo pred izgubo tekočine ter ščiti notranje organe, mišice, kosti in druge strukture pred vstopom različnih fizikalnih dejavnikov, kemikalij in mikrobov;
- Z dinamično celično komunikacijo med različnimi vrstami celic se vzdržujeta obramba
in homeostaza kože; - Poleg zaščitne funkcije ima koža pomembno vlogo pri sintezi pigmenta melanina, vitamina D3: del UV-žarkov prehaja v kožo in omogoča pretvorbo 7-dehidroholesterola v vitamin
D3 (holekalciferol), pomemben za normalno rast kosti in zob. Pomanjkanje UV-žarkov in vitamina
D3 onemogoča absorpcijo kalcija iz črevesja v krvni obtok; - Omogoča uravnavanje telesne temperature:
- ko se znoj izloča in izhlapeva s kože, izgubljamo toploto (uravnavanje telesne temperature); ko nas zebe, je koža „izolacijski ščit“, ki zadržuje toploto;
- pomen usnjice z bogatim omrežjem krvnih žil (toplo okolje: žile se razširijo, oddajanje toplote iz krvi se poveča > telesna T se znižuje; ko nas zebe, se žile skrčijo, omogočijo zadrževanje toplote
v organizmu); - Omogoča izločanje odpadnih produktov z znojem.
- Omogoča sprejemanje dražljajev: receptorji za vročino, mraz, dotik, pritisk, bolečino.
Opiši zgradbo kože.
- Koža sesalcev je sestavljena iz dveh plasti:
- zunanja plast je epitelijska povrhnjica (epidermis) in
- debelejša vezivna usnjica (dermis).
- Usnjica je nad plastjo podkožja, ki je sestavljeno iz rahlega veziva z različno
količino belega maščevja. H koži prištevamo tudi kožne derivate: lasje,
dlake, nohti, kožne žleze (znojnice, lojnice, dišavnice) in mlečne žleze.
Opiši debelo in tanko kožo..
- DEBELA KOŽA (gladka): debelina pokožnice od 400 do 600 µm;
- TANKA KOŽA (poraščena z dlakami ali lasmi): debelina pokožnice od 75 do
150 µm; - CELOTNA DEBELINA KOŽE (pokožnica in usnjica) je različna glede na
lego: koža na hrbtu okrog 4 mm, koža lasišča okrog 1,5 mm.
Opiši povrhnjico.
POVRHNJICA (pokožnica, epidermis): večskladni ploščati poroženevajoči
epitelij, ki ga sestavljajo keratinociti, melanociti, Langerhansove in Merklove
celice.
Ne vsebuje krvnih žil;
Povrhnjica dlani, stopala iz petih plasti:
* 1. temeljna plast (stratum basale): en do dva sklada prizmatskih celic;
* 2. trnasta plast (stratum spinosum): več skladov poligonalno oblikovanih celic;
* 3. zrnata plast (stratum granulosum): iz dveh do štirih skladov celic;
* 4. svetleča plast (stratum lucidum): plast ploščatih celic;
* 5. rožena plast (stratum corneum): na površju se lušči (s. disjunctum).
Povrhnjica je sestavljena iz osnovnih celic keratinocitov.
Poleg keratinocitov so v povrhnjici še:
- mehanoreceptorji (Merklove celice),
- antigen predstavitvene Langerhansove
celice in
- melanociti, ki so pigmentne celice.
Langerhansove celice se nahajajo v trnasti plasti in imajo pomembno vlogo pri imunskem odzivu kože.
Merklove celice se nahajajo v debeli koži dlani in podplatov, ustnici, ustni votlini in zunanji lasni ovojnici. Merklove celice se razvijajo iz celic nevralnega grebena in se nahajajo v
bazalni plasti povrhnjice ali blizu nje. Bazalno so celice v stiku s prostimi živčnimi končiči, zato imajo vlogo senzoričnih mehanoreceptorjev, občutljivih na dotik.
Kerationiciti.
- predstavljajo fizično pregrado med telesom in okoljem;
- sodelujejo pri vzdrževanju homeostaze tkiva ter oblikovanju in uravnavanju
imunskih odzivov kože; - Keratinociti spremljajo spremembe v okolju in zaznavajo mikroorganizme.
Sprožijo lahko številne vnetne odzive z izločanjem različnih citokinov,
kemikinov in rastnih dejavnikov; - Keratinociti izdelujejo vlaknast protein keratin;
- Povrhnjico lahko glede na položaj in morfologijo keratinocitov razdelimo na
štiri plasti (od notranje proti površinski plasti; glejte opis zgoraj).
Melanociti, Langerhansove in Merklove celice.
Melanociti: v temeljni plasti pokožnice: tvorijo pigment melanin, ki
preprečuje vstop UV žarkov v globlje plasti kože;
Melanocit, močno razvejana celica; z membrano obdana zrnca melanina so
melanosomi.
Langerhansove celice: v trnasti plasti; močno razvejana celica, na površini so receptorji za imunoglobuline;
L. c. ujamejo antigene in jih posredujejo celicam pomagalkam in aktiviranim limfocitom T, zato so antigen predstavitvene celice in imajo pomembno vlogo pri imunskem odzivu v koži.
Merklove celice: v debeli koži dlani, stopal, ustnici, ustni votlini in zunanji
lasni ovojnici; bazalno so celice v stiku z živčnimi končiči, funkcija mehanoreceptorjev;
Shema str. 9.
Opiši usnjico.
Vezivna plast kože s kolagenskimi, elastičnimi, retikulinskimi vlakni;
Fibroblasti, maščobne celice, makrofagi;
Krvne, limfne žile, živčni končiči, folikli dlak; žleze;
Papilarna plast usnjice:
* iz rahlega veziva, posamezni snopi kolagenskih vlaken;
* Vezivo se v obliki papil ugreza v epitelij;
* Papile so bogato prekrvavljene in prehranjujejo tudi epitelijske celice;
* Živčni končiči za zaznavo dotika (Meissnerjevo tipalno telesce);
Retikularna plast je iz čvrstega veziva s snopi kolagenskih vlaken; krvne,
limfne žile, živci, maščobne celice, žleze in dlačni folikli;
* Receptorji za pritisk – Vater-Paccinijeva telesca – so v usnjici in podkožju.
PODKOŽJE (hipodermis): rahlo vezivo, bogato krvno, limfno žilje, živci,
obilo maščobnih celic.
Kaj je roženje ali keratinizacija?
- dinamičen proces z biokemičnimi in morfološkimi spremembami v celicah;
- je aktivnost epitelijskih celic, ko nastajajo rožene strukture: rožena plast kože, lasje, dlake, nohti;
- roženenje poteka od temeljne plasti, ki je skupaj s trnasto odgovorna za obnovo celic pokožnice, do rožene plasti z mrtvimi celicami.
Barva kože.
Zavisi od rjavega pigmenta melanina, rumenega pigmenta karotena in barve krvi, ki proseva iz krvnih žil.
Prekrvavitev kože.
- koža se oskrbuje z arterijsko krvjo iz dveh pletežev: pletež v usnjici, pletež na meji med usnjico in podkožjem;
- vene so urejene v tri pleteže: dva od teh sta ob arterijskih pletežih, tretji je
samostojno v usnjici; - Limfne žile se pričenjajo slepo v vezivnih papilah usnjice in tvorijo dva pleteža ob arterijskih pletežih.
Oživčenje kože.
Živčni končiči predvsem v vezivnih papilah, ob laseh in dlakah.
Katere kožne žleze poznamo?
Znojnice, dišavnice, lojnice in mlečne žleze.
Opiši znojnice.
- enostavne cevaste, enoskladne žleze, na meji med usnjico in podkožjem;
- merokrina sekrecija;
- mioepiteljske celice;
- izvodila v usnjici ravna, v povrhnjici zavita;
- v roženi plasti izvodila izgubijo lastno steno, tako da se izloček izliva na
površje med keratinociti; - znoj je brezbarvna vodena tekočina z raztopljenimi maščobnimi kislinami,
beljakovinami, mlečno kislino, ureo, natrijevim in kalijevim kloridom, nekaj
sladkorja, citronske kisline; - znojnice povsod po telesu, razen na ustnicah, zunanjih spolovilih;
- v velikem številu so znojnice na dlaneh, stopalih, čelu, pod pazduho;
- znojnice se aktivirajo zaradi uravnavanja telesne temperature ali zaradi psihičnega stresa.
Opiši dišavnice.
- enostavne cevaste, enoskladne žleze, izločajo merokrino;
- žlezne celice obdane z mioepitelijskimi celicami;
- v usnjici ali maščevju podkožja;
- izvodila so ravna in se končajo v foliklih las in dlak;
- pod pazduho, v območju anusa, spolovil, modificirane v sluhovodu.
Opiši lojnice.
- enostavne mešičkaste, večskladne žleze, izločajo holokrino;
- ob foliklih las, dlak, tudi prosto;
- sekretorni del vsebuje celice z velikim jedrom in maščobnimi kapljicami v
citoplazmi; - zrele celice se izločijo v izvodilo, ki se odpira v folikle las in dlak;
- izloček je loj, poltekoča snov iz 60% trigliceridov, prostih maščobnih kislin,
nekaj voskov; - vloga: zaščita pred bakterijami, emulzija za mehčanje kože;
- po celem telesu, razen na dlaneh, stopalih.
Opiši mlečne žleze.
- sestavljena, razvejana, mešičkasta žleza iz 15 do 25
režnjev ali lobulov; med režnji čvrsto vezivno in maščobno tkivo; - mleko je raztopina soli, ogljikovih hidratov, beljakovin in emulzija lipidov;
- sekret teče iz žleznih celic po terminalnih interlobularnih izvodilih v ductus lactiferus, ta se razširi v sinus lactiferus, ki se konča z odprtino v bradavici;
- sekrecija je uravnavana s hormonom prolaktinom, na razvoj in rast mlečnih
žlez vplivajo estrogeni in progesteron; - razvojne faze mlečne žleze:
- juvenilna (do pubertete);
- inaktivna (od prve menstruacije do prve nosečnosti);
- aktivna (med nosečnostjo, dojenjem);
- regresivna (po končanem dojenju);
- senilna (v menopavzi).
Kaj je kostnina?
Specializirana oblika veziva s kalcinirano medceličnino.
Za razvoj in vzdrževanje kostnine so potrebni vitamini A, C in D ter
hormoni parathormon, kalcitonin, rastni hormon, estrogeni,
androgeni, ščitnični hormon.
Kaj je kostna medceličnina?
- organski del: kolagenska vlakna (kolagen tipa I), glikozaminoglikani,
glikoproteini; - anorganski del (50 % suhe teže kosti): ioni kalcija, fosfata se v obliki
kristalov kalcijevega hidroksiapatita nalagajo na osnovo iz organske
medceličnine.
Celice kostnega tkiva.
- iz mezenhimskih celic nastanejo OSTEOPROGENITORNE CELICE
(intenzivne delitve); - iz njih nastanejo mlade kostne celice - OSTEOBLASTI:
- sintetizirajo organski del kostne medceličnine (nekalcinirana
medceličnina ali osteoid), kolagenska vlakna; - izločajo tudi matriksne vezikle, okrog katerih se nalagajo kristali
kalcijevega hidroksiapatita; - imajo veliko mitohondrijev, lizosomov in zelo razvit zrnati ER,
- osteoblasti so na površini kostnine;
- ko se obdajo z medceličnino, se oblikujejo v OSTEOCITE;
- OSTEOCITI so v votlinicah ali lakunah;
- OSTEOKLASTI:
- ne nastanejo iz mezenhimskih celic, kot ostale kostne celice, ampak z zlitjem krvnih monocitov;
- osteoklasti so velike, večjedrne celice, ki razgrajujejo kostno medceličnino;
- zaradi številnih lizosomov v citoplazmi imajo acidofilno citoplazmo;
- na mestu resorbcije kosti je membrana osteoklastov močno
nagubana, kar poveča resorbcijsko površino.
Oblike kostnine.
- Mikroskopsko ločimo dve obliki kostnine:
- PRIMARNO, NEZRELO ali PREPLETENO KOSTNINO in
- SEKUNDARNO, ZRELO ALI LAMELARNO KOSTNINO.
PRIMARNA KOSTNINA:
- pri zarodku,
- po zlomih;
- kolagenska vlakna so med sabo prepletena neurejeno;
- sčasoma se razvije SEKUNDARNA KOSTNINA, kjer so vlakna
urejena v obliki lamel. V vsaki lameli potekajo kolagenska vlakna
vzporedno.
Periost in endost.
Vse kosti imajo na zunanji in notranji površini dobro ožiljeno vezivo:
* na zunanji strani debelejše vezivo – PERIOST;
* na notranji strani tanjše vezivo – ENDOST.
PERIOST: zunanja fibrozna plast in notranja kambijska plast
(osteoprogenitorne celice).
ENDOST: je zgrajena iz osteoprogenitornih celic in tanke plasti
veziva.
Glavna naloga: preskrba kostnine s hranilnimi snovmi in z novimi
osteoblasti.
Kakšne je vloga kosti pri uravnavanju koncentracije kalcija v krvi?
Ko se koncentracija kalcija v krvi poviša, izločajo celice C v ščitnici kalcitonin.
Ta zavira delovanje osteoklastov, s tem znižuje koncentracijo kalcija v
zunajceličnih tekočinah.
Ko se koncentracija kalcija v krvi zniža, izloča žleza obščitnica parathormon.
Ta se veže na receptorje za parathormon na osteoblastih. Osteoblasti izločajo faktorje, ki vzpodbujajo osteoklastno razgrajevanje kostnine.
Parathormon spodbuja sproščanje kalcija iz kosti.
Mišično tkivo ali mišičnina.
- Nastane iz mezoderma;
- skupna lastnost mišičnih tkiv: krčljivost, majhna količina
medceličnine; - osnovni elementi krčljivosti: molekule aktina, miozina, ki
tvorijo miofilamente.
Mišično tkivo pri nevretenčarjih.
- kožomišičnica: v koži, črevesnem epitelu ožigalkarjev, vrtinčarjev epitelno-mišične celice (zg. del celice pripada epitelu, spodnji del ima strukturo mišične celice z miofilamenti);
- nematoidne mišice glist: v primarni telesni votlini pod hipodermom; krčljivi del celice z miofibrilami je nameščen
vzdolžno; v mehurjastem delu je jedro, podaljšek sega do dorzalne živčne vrvice.
Mišično tkivo pri vretenčarjih.
- Gladko mišično tkivo: iz celic z enim jedrom; miofibrile niso jasno vidne; krči se počasi;
- Prečno progasto mišično tkivo: skeletno in srčno mišično tkivo;
Osnovne fiziološke lastnosti mišic.
- Vzdražnost ali ekscitabilnost: sposobnost sprejemanja in
odgovarjanja na dražljaje; - Krčljivost ali kontraktilnost: sposobnost krčenja oziroma
skrajšanja vlakna; - Razteznost ali elastičnost: omogoča mišici vrnitev v osnovni
položaj po skrčenju ali raztegnitvi.
Skeletno mišično tkivo.
Predstavlja 40 % telesne teže.
Večina skeletnih mišic je pripeta na skelet, s krčenjem omogočajo njegovo premikanje.
Osnovna naloga skeletne mišičnine je krčenje ali kontrakcija, s katero mišice ustvarjajo silo, ki omogoča organizmu:
- gibanje,
- vzdrževanje telesne drže,
- stabilizacijo sklepov in
- tvorbo telesne toplote.
Skeletna mišičnina:
- je odgovorna za vse oblike gibanja, ki organizmu omogočajo hiter in
učinkovit odgovor na spremembe v okolici, sporočanje in obvladovanje
okolice;
- vzdržuje tudi telesno držo ne glede na položaj telesa (npr. vzravnan,
sedeč) in ne glede na težnost;
- med seboj povezuje kosti, pri čemer stabilizira sklepe;
- pri krčenju mišic nastaja kot stranski produkt toplota, pomembna
za vzdrževanje telesne temperature.
Kje? Skeletne mišice, deli prebavne cevi (do srednje tretjine požiralnika), zunanji deli zadnjika, sečnice, zunanje očesne
mišice.
Iz skeletnih mišičnih vlaken (dolžina do 30 cm, premer 10 do 100 µm).
Sarkolema (obdana z bazalno lamino, retikulinska vlakna!), sarkoplazma (mitohondriji, obilen sarkoplazemski retikulum, kapljice maščobe, glikogen, vzdolžno urejene miofibrile iz
miofilamentov); večjedrne celice.
Struktura skeletne mišičnine.
Molekularna zgradba in ureditev
kontraktilnih struktur v skeletnomišičnem vlaknu.
- Večino volumna sarkoplazme (⅔) zapolnjujejo miofibrile
(značilna progasta struktura); - Svetel pas I (izotropni);
- Temen pas A (anizotropni).
- Miofibrila je sestavljena iz
sarkomer (enota
kontraktilnosti). - Sarkomera:
polovica pasu I + pas A + polovica pasu I: - aktinski filamenti (tanjši,
pritrjajo se na obe strani Z
diska, segajo proti sredini
sarkomere), - miozinski filamenti
(debelejši, zavzemajo
osrednji del sarkomere. V
centralnem delu se delno
prekrivajo z aktinskimi
filamenti.
Mehanizem mišične kontrakcije.
- Kontrakcijo skeletnih mišic povzročita
signal iz živčnega sistema in medsebojna
povezava aktina in miozina, ki tvorita
prečni mostiček. - Akcijski potencial, ki izvira iz možganov
ali iz hrbtenjače, sproži vzdraženje
motoričnega živca, ki sproži proces
krčenja mišic. - Prenos dražljaja iz živčnega končiča -
motoričnega nevrona na skeletno mišično
celico poteka preko kemične sinapse, ki
se imenuje živčno-mišični stik ali
motorična ploščica. - Živčni prenašalec je acetilholin.
- Akcijski potencial, ki nastane v področju živčno-mišičnega stika, se
prenese v mišično vlakno, vzdolž celotne sarkoleme. - Razširi se tudi po sarkoplazemskem retikulumu (SR), kar povzroči
sproščanje Ca2+ iz SR v citoplazmo. - Zvišana koncentracija Ca2+ sproži drsenje filamentov in krčenje mišice.
- Faze ciklusa so:
- Zvišana koncentracija Ca2+ prekine zaviralno vlogo troponina in omogoči
nastanek kompleksa aktin-miozin-ATP. - Prisotnost Mg2+ aktivira ATPazno
aktivnost miozinske glave, sproščena energija ob hidrolizi ATP in odcepitvi ADP in fosfata povzroči strukturno spremembo miozina, zaradi česar se
spremeni naklon miozinske glave. Sprememba naklona pomakne aktinsko verigo vzdolž miozina. - Kompleks aktin-miozin je stabilen (rigorni kompleks) in razpade šele ob
vezavi nove molekule ATP na miozin. - Razpad kompleksa omogoči vrnitev miozinske molekule v prvotno stanje.
- Ciklus se nadaljuje dokler je v citoplazmi dovolj visoka koncentracija Ca2+ oz. dokler traja akcijski potencial.
- Z vsakim ciklusom aktinski filamenti drsijo ob miozinskih filamentih, kar povzroči krčenje mišice.
Podrobnejši opis ppt str. 20 - 25.
Ovojnice mišic.
Prehrano in vključevanje v okolico ter prenos sil krčenja skeletni mišici omogoča vezivo, urejeno v:
- ENDOMIZIJ (iz bazalne lamine in retikulinskih vlaken; obdaja posamezno
mišično vlakno);
- PERIMIZIJ (vezivo okrog snopa mišičnih vlaken);
- EPIMIZIJ (čvrsto vezivo na površini mišice).
V vezivu so številne krvne žile v obliki bogatega kapilarnega omrežja in limfne žile.
Gladko mišično tkivo.
- Sestavljajo ga gladke mišične celice, organizirane v različnih smereh; v organih, ki ne delujejo pod vplivom volje.
- Glavna naloga gladkomišičnih celic je prenos tekočin in drugih snovi skozi telesne organe, izločanje snovi in uravnavanje delovanja notranjih organov.
- Kje? V krvnih žilah, stenah votlih in cevastih organov.
- Za gladke mišične celice sta značilna daljši čas krčenja in relaksacije kot za skeletnomišične celice, kar jim omogoča dolgotrajno in ritmično delovanje.
Opiši gladko mišično celico.
- vretenaste oblike, jedro leži centralno; v sarkoplazmi so mitohondriji, ribosomi, zrnati ER, Golgijev aparat, miofibrile;
- obdana z bazalno lamino in mrežjem retikulinskih vlaken;
- velikost različna: dolžina od 20 µm v manjših krvnih žilah, do 500 µm v noseči maternici;
- celice se združujejo v snopiče in plasti.
Srčno mišično tkivo.
- Srčna mišičnina ali miokard je vrsta prečno progaste mišičnine.
- Delovanje srčne mišice uravnavata prevodni sistem srca (omogoča ritmično delovanje mišice) in avtonomni živčni sistem (uravnava frekvenco ritmičnih kontrakcij in moč).
- Depolarizacijo membrane in nastanek akcijskega potenciala posredujejo natrijevi ionski kanalčki, akcijski potencial vzdržujejo kalcijevi kanalčki, repolarizacijo pa kalijevi kanalčki.
- Zato je srčna mišica zelo občutljiva na ravnovesje teh ionov v telesu.
- Glavna značilnost srčne mišice je sposobnost dolgotrajnega delovanja, ki omogoča neprekinjeno črpanje krvi po telesu.
- Bitje srca: 100.000 utripov na dan.
- Srčna mišica pridobiva energijo za delovanje z aerobno razgradnjo glukoze in prostih maščobnih kislin, zato srčnomišične celice vsebujejo številne mitohondrije (40 % sarkoplazme)!
- Je bogato ožiljena in ima veliko mioglobina, ki shranjuje kisik.
- Ločimo delovno in prevodno srčno mišičnino.
Opiši delovno mišičnino.
- osnovna celica je srčna mišična celica – kardiomiocit (premer 15 µm, dolžina 85 do 100 µm), enojedrna;
- vsako celico obdaja endomizij, ki je bogat s kapilarnim mrežjem;
- srčne mišične celice so razvejane;
- med celicami so stičnice (puščici; stiki!), preko njih se prevaja vzburjenje z ene celice na drugo; omogočajo enotno delovanje celotne srčne mišice;
- miofibrile so zgrajene na enak način kot pri skeletni mišičnini, njihovo število je različno v različnih delih srca.
Opiši prevodno srčno mišičnino.
- sestavljajo jo snopi modificirane srčne mišičnine;
- vlakna vsebujejo manj kontraktilnih elementov, več glikogena;
- v njih nastajajo in se prevajajo impulzi za krčenje srca;
- urejena je v skupke (vozle) in snope.
Prevodni in respiratorni del dihal.
Prevodni del:
* nosna votlina,
* žrelo,
* grlo,
* sapnik,
* bronhusi,
* bronhioli,
* terminalni bronhioli.
Respiratorni del:
* respiratorni bronhioli,
* alveolni vodi,
* alveoli.
Dihalna pot: nosni preddvor.
- Večji del dihalne poti pokriva respiratorni epitelij, ki je večvrstni
visokoprizmatski epitelij z migetalkami ter številnimi enoceličnimi
žlezami čašicami; - Nosni preddvor: številne žleze znojnice, lojnice, dlake (vibrise), ki
očistijo vdihan zrak večjih delcev; - v nosni votlini so 3 nosne školjke:
- spodnja in srednja školjka sta pokriti z respiratornim epitelijem,
zgornja z olfaktornim epitelijem; - v lamini propriji je venski pletež (segrevanje zraka);
- izločena sluz zrak vlaži.
Dihalna pot: grlo.
Grlo (larynx) povezuje žrelo s sapnikom;
* Sluznico grla povsod, razen na glasilkah, pokriva respiratorni epitelij;
* Prisotnost hrustanca omogoča odprtost dihalne poti;
* Sluznica grla tvori 2 parni gubi:
* zgornji lažni glasilki (plicae vestibulares) in
* spodnji pravi glasilki (plicae vocales).
* Sluznica prave glasilke: večskladni ploščati epitelij;
* Pod njo številna elastična vlakna, ki tvorijo vokalni ligament in
vokalna mišica (m. vocalis) iz skeletne mišičnine;
* Le ta uravnava napetost glasilk in vokalnega ligamenta;
* Zaradi vibriranja različno napetih glasilk nastanejo glasovi različnih
frekvenc.
Dihalna pot: sapnik.
Sapnik (trachea): respiratorni epitelij; v lamini propriji je 18 do 20
obročkov v obliki črke C iz hialine hrustančevine ter številne
mukozne žleze (sluz!);
* Oba konca obročka premoščata fibroelastični ligament in gladka
mišica (m. trachealis), katere skrčenje povzroči zožanje svetline
sapnika;
* Sapnik se „razcepi“ v levo in desno glavno sapnico, ki skupaj z
žilami in mezgovnicami vstopata v pljučno lino.
Dihalna pot: bronchus, bronhiol.
- Sapnici sta zgrajeni podobno kot sapnik; v pljučih se delita na
bronhuse, ti pa na bronhiole; - Bronchus je zgrajen podobno kot sapnik, le da hialina hrustančevina
ni v obliki obročkov, ampak v obliki nepravilno oblikovanih ploščic; - v lamini propriji so elastična vlakna, mukozne žleze, gladke mišične
celice. - Bronhiol ima premer manjši od 1 mm ter v steni nima hrustančnih
ploščic in mukoznih žlez; - epitelij je sprva večvrstni visokoprizmatski, distalno se zniža in
postane enoskladni visokoprizmatski ali izoprizmatski. - Vsak terminalni bronhiol se cepi v 2 ali več respiratornih bronhiolov;
iz stene le-teh se bočijo posamezni pljučni mešički ali alveoli;
Dihalna pot: alveoli.
- Pljučni mešiček, alveol je funkcionalna enota pljuč, v premeru meri
povprečno 200 µm; - stena med 2 alveoloma je medalveolni pretin (septum
interalveolare); sestavljena je iz alveolnega epitelija na vsaki strani,
vmes so krvne kapilare, elastična, retikulinska vlakna; - alveole obdajata 2 vrsti epitelijskih celic:
- pnevmociti tipa I: sploščene celice z malo organeli, so del krvnozračne pregrade;
- pnevmociti tipa II: visoke celice z lamelarnimi telesci (surfaktant,
bogat s fosfolipidi, izloča se na površino alveolov ter znižuje njihovo
površinsko napetost); - Na površini alveolov so makrofagi, imenovani prašnice, saj
fagocitirajo prašne delce v vdihanem zraku.
Dihalna pot: poprsnica.
- Pljuča pokriva serozna mrena, poprsnica (pleura); parietalna in
visceralna plevra; - plevra ima na površini enoskladni ploščati epitelij (mezotelij), pod
njim je vezivo z elastičnimi vlakni; - med obema listoma plevre je serozna tekočina, ki omogoča gladko
drsenje površine pljuč med dihanjem.
Transport kisika.
Eritrocit: transport različnih ionov in molekul.
Transportni sistemi:
- CO2, H2O, O2: enostavna difuzija.
- Glukoza prehaja s pospešeno difuzijo.
- Cl-, HCO3
- prehajajo pospešeno v smeri Gc
s pomočjo anionskega
izmenjevalca (antiporter – band 3).
Potek transporta je odvisen od koncentracije CO2 inO2.
V sistemskih kapilarah je veliko CO2 :
- CO2 vstopa v eritrocit, O2 iz eritrocita izstopa.
- CO2 je slabo topen plin, v erotrocitu se poveže z OH- in s pomočjo
encima karboanhidraze v HCO3-; H+ se veže na aminokislino hemoglobina histidin
[CO2 + H2O -> CO2 + OH- + H+ -> HCO3
- + H+ ]
- anionski izmenjevalec (band 3) izloča HCO3
- iz eritrocita, Cl- vstopa v eritrocit.
V pljučnih kapilarah:
- CO2 difundira iz eritrocita; v zunanjosti eritrocita je koncentracija CO2 večja kot v notranjosti eritrocita, zato anionski izmenjevalec transportira HCO3- v eritrocit.
- Cl- iztopa iz eritrocita.
- HCO3- se s pomočjo karboanhidraze pretvori v OHin CO2; CO2 gre v plazmo in se izdiha. Hkrati v eritrocit vstopa O2 in izpodriva H+, ki se z OH- poveže v vodo.
Osnovne funkcije obtočil.
- transport dihalnih plinov med dihali in tkivi;
- prenos hranilnih snovi do celic;
- prenos produktov presnove iz celic v izločala;
- ionska regulacija, ohranjanje ionske homeostaze v telesu;
- prenos hormonov, vzdrževanje kemijskega ravnovesja;
- obrambna vloga (protitelesa, levkociti);
- termoregulacija;
- vzdržujejo konstantno notranje okolje, povezujejo se z dihali,
prebavili, izločali.
Krvna obtočila pri človeku.
- Krvna obtočila tvorijo srce in krvne žile, ki vodijo kri do organov in iz
njih. - Krvna obtočila povezujejo zunanji svet s telesnimi celicami in
telesne celice (tkiva, organe) med seboj. - Kri kroži, črpana iz srca preko elastičnih arterij, skozi mišične
arterije, tanke kapilare in skozi vene v srce. - Mali (pljučni) krvni obtok vodi kri v pljuča, kjer poteka izmenjava
plinov, in vrača s kisikom nasičeno kri v srce. - Veliki (sistemski) krvni obtok vodi s kisikom bogato kri v organe in s
kisikom revno kri iz njih.
Mali krvni obtok.
Mali krvni obtok se pričenja v desnem prekatu, v katerega priteka iz telesa kri, revna s kisikom. Iz desnega prekata
teče kri po pljučnem deblu (truncus pulmonalis) v pljuča. Pljučno deblo se takoj po izstopu iz srca razcepi v desno
in levo pljučno arterijo (a. pulmonalis dextra in sinistra). Kri se v pljučih obogati s kisikom in teče po štirih pljučnih venah (v. pulmonales) v levi
preddvor.
Veliki krvni obtok.
Veliki krvni obtok se pričenja v levem prekatu. Iz njega izhaja aorta, ki vodi s kisikom bogato kri po telesu. S kisikom revna kri se iz telesa vrača v desni preddvor po dveh velikih venah: zgornji votli veni (v. cava superior) in spodnji votli veni (v. cava inferior).
Srce.
- Srce se nahaja v prsnem košu za prsnico med levimi in desnimi pljuči.
- Ena tretjina srca leži desno, dve tretjini pa levo od središčnice.
- Srce deluje kot črpalka, omogoča ter daje energijo za stalno kroženje krvi.
Histološka zgradba srca.
Stena srca:
* notranja plast ali endokardij,
* srednja plast ali miokardij,
* zunanja plast ali epikardij.
Vlaknati srednji del srca ali
fibrozni skelet služi kot
nasadišče srčnih mišičnih
celic (kardiomiocitov) in
zaklopk
Opiši endokardij.
Endokardij (notranja stena): zgrajen podobno kot tunika intima arterij mišičnega tipa; enoslojni ploščati epitelij (endotelij), pod njim je rahlo
vezivo z elastičnimi in kolagenskimi vlakni in nekaj gladkomišičnimi celicami.
Nastanek štirih srčnih zaklopk.
- Iz endokardija (dvojna plast) so zgrajene tudi štiri srčne zaklopke (so na
vstopišču in izstopišču iz prekatov), ki usmerjajo tok krvi v srcu. - Prvi par zaklopk: leva in desna atrioventrikularna (AV) zaklopka sta med
obema preddvoroma in prekatoma. Preprečujeta vračanje krvi v
preddvora, medtem, ko se prekata skrčita. - Levo AV zaklopko (bikuspidalna ali mitralna zaklopka) sestavljata dve
loputki. - Desno AV zaklopko (trikuspidalno) pa tri loputke.
- Na robove loputk so pritrjene vezivne niti, ki izhajajo iz papilarnih mišic.
- Ko je srce relaksirano in priteka kri v prekate, AV zaklopki visita v
notranjost prekatov. - Drugi par zaklopk: sta zaklopki na ustju obeh velikih arterij.
- Aortna zaklopka je v aortnem ustju.
- Zaklopka pljučnega debla pa je v ustju pljučnega debla.
- Zgrajeni sta iz treh žepkov z zelo tankimi robovi.
Subendokardij.
Na meji med endokardijem in miokardijem je subendokardij iz tanke plasti rahlega veziva, ki se nadaljuje kontinuirano v miokardij. V steni prekatov vsebuje rahlo vezivo tudi majhne krvne žile in živce ter Purkinjeva vlakna (ta imajo večji premer in manj miofibril kot mišične celice delovne mišičnine v miokardiju), ki so del prevodnega sistema srca.
Miokardij.
- miokardij (srednja plast): srčna mišičnina je vrsta prečno progaste
mišičnine. - Srčna mišičnina vsebuje številne mitohondrije, ki jo ves čas oskrbujejo z
energijo. Je bogato ožiljena in ima veliko mioglobina. - sestavljata jo dva ločena sistema, to sta delovna mišičnina in prevodna
srčna mišičnina (prevodni sistem srca). - Srčne mišične celice so urejene v tri spiralne plasti, ki se pripenjajo na
fibrozni skelet srca.
Delovna srčna mišičnina.
Delovna srčna mišičnina: osnovna enota je srčna mišična celica
(kardiomiocit), premeri okrog 15 µm, dolžine od 85 do 100 µm; eno ali
dve centralno ležeči jedri; sarkoplazemski retikulum, malo glikogena, z
membrano obdana zrnca, ki vsebujejo predstopnjo natriuretičnega
hormona; okrog celice endomizij z bogatim kapilarnim mrežjem.
Kardiomiociti so razvejani in med sabo povezani z anastomozami, med
celicami so presledkovni stiki, preko katerih se prevaja vzburjenje z ene
na drugo celico.
Prevodna srčna mišičnina.
- Prevodno srčno mišičnino sestavjajo snopi modificirane srčne mišičnine.
Mišična vlakna imajo manj kontraktilnih proteinov in precej več glikogena
kot mišična vlakna v delovni mišičnini. - V njih nastajajo in se prevajajo impulzi za krčenje srca.
- Urejena je v skupke (vozle) in snope.
- Srce se lahko krči neodvisno od zunanjih živčnih dražljajev.
- Srčno aktivnost uravnavata dva nadzorna sistema:
- notranji prevodni sistem srca in
- sistem živčnih vlaken avtonomnega živčnega sistema, ki spodbuja ali
zavira srčno aktivnost. - V prevodni sistem srca sodi sinoatrialni vozel (SA vozel; je ob vstopu zgornje votle vene v desni atrij) in atrioventrikularni vozel (AV vozel).
Sinoatrialni vozel.
- sinoatrialni vozel (SA vozel) je ob vstopu zgornje votle vene v desni preddvor.
- V SA vozlu nastaja primarni dražljaj za krčenje srca.
- Iz SA vozla segajo tanki snopiči v levi preddvor in v atrioventrikularni vozel
(AV vozel), ki leži v zgornjem delu atrioventrikularnega pretina. - Iz njega izhaja kratek Hisov snop, ki se razdeli v dva kraka atriventrikularnega
svežnja, ki ob pretinu potekata proti prekatoma. - Kraka se končata s Purkinjevim nitjem v subendokardiju.
- SA vozel določa osnovno frekvenco bitja srca. Imenuje se tudi
spodbujevalnik (pacemaker). - Stanje, ko srce bije z več kot 100 udarci na minuto, imenujemo tahikadija,
stanje, pri manj kot 60 udarcih na minuto pa je bradikardija. - Iz SA vozla se dražljaj razširi preko obeh atrijev do AV vozla.
- Sistoli (skrčenju ali kontrakciji) atrijev sledi diastola (sproščanje ali
relaksacija) atrijev. - V AV vozlu dražljaj nekoliko zamuja, tako, da imata atrija dovolj časa za
zaključek krčenja. - Zamik prevajanja dražljaja v ventrikle nastane zaradi počasnega prevajanja
skozi AV vozel. Takšen potek krčenja učinkovito poganja kri v velike
arterije. - Premajhna oskrba srca s krvjo (ishemija) vodi do hitrega nekoordiniranega
drhtenja miokardija (fibrilacije). - Če se fibrilacija prekatov takoj ne prekine (električni defibrilator), nastopi
smrt. - SA vozel je iz modificiranih vretenstih kardiomiocitov, ki so manjši od
ostalih kardiomiocitov v preddvoru, v citoplazmi manj miofibril. Podobno
zgradbo imajo tudi kardiomiociti v AV vozlu; njihovi citoplazmatski
podaljški se razvejujejo in tvorijo mrežje. - Celice Purkynjevega nitja: kardiomiociti, ki so večji od ostalih, imajo eno ali
dve jedri, v citoplazmi zelo veliko mitohondrijev in glikogena, a manj
miofilamentov (le ob periferiji celice). - Iz subendokardijske plasti se nitje nadaljuje v miokardij prekatov.
- Tako dražljaj zajame vse kardiomiocite miokardija obeh prekatov.
Epikardij.
- epikardij (zunanja plast): je z mezotelijem pokrita plast veziva, bogata z
maščobo. To je serozna mrena, ki je povezana s perikardijem (osrčnikom)
iz čvrstega veziva in je zraščen s trebušno prepono. - Tu so glavne žile, ki oskrbujejo srce.
- Ob bazi srca prehaja v adventicijo velikih krvnih žil.
- Med epikardijem in perikardijem je perikardna votlina s tekočino, ki olajša
prosto gibanje srca med krčenjem.
Arterije mišičnega tipa.
- pomembne pri razporejanju količine krvi za organe in tkiva, pri uravnavanju krvnega tlaka; s krčenjem ali sproščanjem gladkomišičnih celic uravnavajo pravilen dotok krvi v organe.
- Zgradba žilne stene:
- tunika intima je iz endotelija;
- subendotelijsko vezivo z izrazito plastjo elastičnih vlaken (membrana
elastica interna); - tunika medija: do 40 plasti gladkomišičnih celic, vmes elastična, retikulinska vlakna, proteoglikani;
- v večjih arterijah je na meji proti tuniki adventiciji zunanja elastična membrana (membrana elastica externa);
- V tuniki adventiciji so limfne žile, živčna vlakna, vaza vazorum (žile žil, ki so arteriole, kapilare in venule).
Pomembna lastnost žil: elastičnost, krčljivost, ki omogoča kontinuiran pretok krvi, ki sledi utripu srca ali žilnih odebelitev;
- se razvejijo v manjše arteriole;
- so pod nadzorom avtonomnega živčnega sistema;
- arteriole se delijo na metarteriole, ki vodijo kri v kapilare.
- Kapilare se združujejo v venule, te v vene, ki vodijo kri v srce.
Arterije elastičnega tipa.
- pomagajo ustaliti pretok krvi;
- makroskopsko so rumenkaste barve zaradi obilne količine elastičnih
vlaken v tuniki mediji; - tunika intima je debelejša kot pri arteriji mišičnega tipa, notranja
elastična membrana je prisotna, a ni jasno vidna, saj ni jasnega
prehoda med t. intimo in t. medijo; - v tuniki mediji so elastične membrane, gladkomišične celice,
retikulinska vlakna, proteoglikani, glikoproteini. - tunika adventicija je iz vezivnega tkiva.
- Hitrost pretoka krvi v aorti je 320 mm/s.
Arteriole.
- ozka svetlina, premer manjši od 0,5 mm;
- subendotelijska plast zelo tanka, notranja elastična membrana
manjka; - tunika medija iz ene do dveh plasti gladkomišičnih celic; ni zunanje
elastične membrane.
Kapilare.
- preko njihove stene poteka izmenjava različnih snovi med krvjo in tkivi;
- stena kapilar je iz ene plasti ploščatih endotelijskih celic, obdanih z
bazalno lamino; - premer večine kapilar od 7 do 9 µm, dolžina do 50 µm; Hitrost pretoka krvi v kapilari je 0,3 mm/s.
- celotna dolžina kapilar v človeškem telesu okrog 96000 km.
- Vzdolž kapilarne stene in postkapilarnih venul so celice
mezenhimskega izvora – periciti, ki z dolgimi citoplazemskimi podaljški delno obdajajo endotelijske celice; - v citoplazmi pericitov so miozin, aktin, tropomiozin, kar jim omogoča
krčenje; po poškodbi periciti proliferirajo in diferencirajo ter oblikujejo nove krvne žile in vezivne celice ter tako sodelujejo pri obnovi kapilare.
Sklenjene ali somatske kapilare.
Sklenjen endotelij; v mišicah, vezivu, eksokrinih žlezah, živčnem tkivu.
Fenestrirane ali visceralne kapilare.
- Med endotelijskimi celicami so okenca ali fenestre; bazalna membrana je sklenjena;
- v tkivih s hitro izmenjavo snovi med krvjo in tkivi (ledvica, črevesje, endokrine žleze)
Nesklenjenje sinusoidne kapilare.
- velik premer med 30 in 40 µm, zato je tok krvi upočasnjen; med endotelijskimi celicami večji presledki, imajo nesklenjeno bazalno lamino;
- v jetrih in hematopoetskih organih.
Postkapilarne venule.
- s kapilarami omogočajo izmenjavo snovi med krvjo in tkivi;
- premer venule od 0,2 do 1 mm;
- tunika intima je iz endotelija in malo veziva, nato periciti na manjših
venulah; - v mediji gladkomišične celice
Vene.
- premer od 1 do 10 mm;
- tunika intima: endotelij in tanka subendotelijska plast;
- tunika medija: gladkomišične celice, retikulinska vlakna, elastična vlakna;
- dobro razvita tunika adventicija: gladkomišične celice, kolagenska
vlakna; - Velike vene imajo zaklopke iz dveh polmesečastih gub tunike intime, ki segajo v svetlino vene;
- Zaklopke vsebujejo vezivo in so na obeh straneh pokrite z endotelijem; posebno številne v venah udov, od koder teče kri proti srcu; pri tem je pomembno tudi krčenje skeletnih mišičnih vlaken, ki obdajajo velike vene.
Naloge krvi.
Prenos:
* kisika iz pljuč do tkiv in ogljikovega dioksida iz tkiv do pljuč,
* hranilnih snovi iz prebavil do celic;
* odpadnih snovi celičnega metabolizma iz tkiv v organe, kjer se
predelajo ali izločijo, hormonov, encimov ter levkocitov med različnimi
predeli telesa.
Uravnavanje:
* kislinsko-bazičnega ravnovesja s pufri, sodelovanje pri uravnavanju telesne temperature s prenašanjem toplote iz osrednjega dela telesa do periferije.
Zaustavljanje krvavitve.
Zaščita pred telesu škodljivimi mikroorganizmi in telesu tujimi snovmi.
Krvna plazma.
- Rumenkasta vodna raztopina (10% volumna plazme molekule, 90% volumna plazme je voda);
- voda je topilo beljakovinam, plinom, elektrolitom, hormonom, vitaminom, hranilnim in odpadnim snovem;
- plazemske beljakovine:
- albumini: omogočajo vzdrževanje koloidno-osmotskega tlaka; sodelujejo pri vzdrževanju normalne prostornine krvi (pri odraslem: 7 do 8% telesne teže; 5 do 6 l pri moškem, 4 do 5 l pri ženski) in intersticijske tekočine; albumini so nosilci hormonov do ciljnih tkiv;
- globulini: α in β globulini so nosilci lipidov, v lipidih topnih vitaminov, kovinskih ionov; γ globulini so imunoglobulini;
- fibrinogen: največja plazemska beljakovina, iz katere nastaja fibrin, ključen pri nastanku krvnega strdka.
Eritrociti.
- v citoplazmi encimi glikolize (tvorba ATP); 33% citoplazme hemoglobin;
- eritropoeza poteka v rdečem kostnem mozgu (pri odraslem v ploščatih kosteh glave, kosteh medenice, rebrih, grodnici);
- za nastajanje eritrocitov je nujno potrebno železo;
- pri pomanjkanju železa nastanejo eritrociti z malo hemoglobina, ki so majhni (mikrociti);
- pri pomanjkanju vitamina B12 in folne kisline nastajajo veliki eritrociti (makrociti);
- nastajanje eritrocitov vzpodbudi eritropoetin, ki ga izloča ledvično tkivo v razmerah hipoksije;
- življenjska doba eritrocitov: med 80 in 120 dni (makrofagi fagocitirajo iztrošene eritrocite v vranici, delno v jetrih, kostnem mozgu).
Levkociti.
- celice z jedrom, citoplazmo, specifična/ nespecifična zrnca;
- granulociti: specifična in nespecifična zrnca (nevtrofilni, eozinofilni, bazofilni);
- agranulociti: nespecifična zrnca (limfociti, monociti)
Nevtrofilni granulociti.
- 60 do 70% celotne populacije levkocitov;
- kratka življ. doba, v krvi 8-12 ur, v tkivih do 8 dni;
- jedro segmentirano; 2 do 5 segmentov;
- citoplazma vsebuje organele, glikogen in 3 tipe zrnc;
- Primarna ali azurofilna zrnca so lizosomi s hidrolitičnimi encimi.
- Sekundarna ali specifična zrnca vsebujejo encime in dejavnike z
baktericidnim delovanjem. - Terciarna zrnca vsebujejo encime in glikoproteine.
- Glavne naloge:
- FAGOCITOZA bakterij in odmrlih celic;
- s tvorbo, sproščanjem levkotrienov in prostaglandinov pomagajo pri razvoju
vnetnega procesa; - izločajo pirogen, ki preko prostaglandinov v termoregulacijskem centru v hipotalamusu sproži povišano telesno temperaturo.
Eozinofilni granulociti.
- jih je manj kot 4% celotne populacije levkocitov;
- v krvi so 3-8 ur, potem v koži, pljučih, prebavilih; življ. doba 8-12 dni;
- jedro ima 2 režnja; v citoplazmi so specifična eozinofilna zrnca (različni
encimi) in nespecifična azurofilna zrnca (lizosomi s hidrolitičnimi encimi) - Glavne naloge:
- sodelujejo pri razgradnji parazitov in pri hidrolizi kompleksa antigenprotitelo;
- vsebujejo beljakovino plazminogen, ki sodeluje pri raztapljanju krvnih strdkov;
- povečano št. v krvi je eozinofilija, povezana z nekaterimi alergičnimi
reakcijami (reakcija na zdravila, astma) in z okužbami s paraziti;
Bazofilni granulociti.
- manj kot 1% celotne populacije levkocitov;
- življ. doba 12-15 dni;
- jedro v obliki črke S ali segmentirano z 2 segmentoma, prekrito s specifičnimi zrni;
- v citoplazmi so nespecifična azurofilna zrna (lizosomi) in specifična zrna, ki vsebujejo heparin, histamin, peroksidazo, levkotriene);
- malo celičnih organelov, plazmalema vsebuje receptorje za IgE.
Monociti.
- so največje celice v krvi;
- 3-8% celotne populacije levkocitov;
- v krvi so do 10 ur, nato prehajajo v vezivo, kjer se preoblikujejo v
makrofage; - ledvičasto oblikovano jedro, citoplazma z azurofilnimi zrni (lizosomi);
- monociti so predstopnje celic mononuklearnega fagocitnega sistema, h
kateremu pripadajo histiociti, Kupfferjeve celice jeter, alveolarni makrofagi
pljuč; - makrofagi so fagociti in fagocitirajo ter razgrajujejo odmrle celice (eritrocite)
in telesu tuje snovi (bakterije); - tvorijo citokine, ki sprožijo vnetni odgovor, kot tudi proliferacijo ter
dozorevanje drugih celic.
Limfociti.
- 20-25% od skupnega števila vseh levkocitov;
- naloge so povezane z imunskimi reakcijami v obrambi pred
mikroorganizmi, telesu tujimi snovmi, tumorskimi celicami; - jedro okroglo, lahko rahlo zažeto; v citoplazmi lizosomi (azurofilna
zrnca), prosti ribosomi; - življ. doba od nekaj dni pri limfocitih B do nekaj let pri limfocitih T.
Trombociti.
- življ. doba manj kot 14 dni;
- periferni pas celice je hialomera (prevladujejo mikrotubuli, aktinski
filamenti); - osrednji del celice je granulomera (zrnca):
- alfa zrnca, ki vsebujejo fibrinogen in različne koagulacijske
dejavnike; - delta (serotonin, histamin);
- lambda zrnca (hidrolitični encimi).
- Glavna naloga:
- sodelujejo pri zaustavljanju krvavitve po poškodbi krvne žile.
Limfni sistem.
- Limfni sistem žil z zelo tanko steno, ki zbira tekočino iz tkiv in jo vrača v kri (limfa ali mezga);
- limfa teče v smeri proti srcu; v kri vrača tkivno tekočino in beljakovine, ki iz krvnih kapilar prehajajo v medceličnino;
- iz tkiv odnaša tudi večje delce, ki ne morejo prestopati skozi steno kapilar (npr. maščobne kapljice iz črevesa, odmrle celice).
- limfne žile so v vseh organih, razen v centralnem živčevju in kostnem mozgu.
Limfne kapilare.
- Limfne kapilare so iz endotelija in nepopolne bazalne lamine;
svetlino kapilar ohranjajo odprto elastična vlakna, ki vežejo kapilare na okoliško tkivo; - premer limfnih kapilar je večji od premera krvnih kapilar, pore v steni
so večje.
Limfne žile.
- Limfne kapilare se združujejo v limfne žile (vasa lymphatica) ali
mezgovnice, po zgradbi podobne venam; - razlika v tanjši debelini stene in nejasnih mejah med intimo, medijo
in adventicijo; več zaklopk kot vene; - limfne žile vodijo limfo v bezgavke;
- limfne žile, ki potekajo iz bezgavk, se združujejo v limfna debla, ki zbirajo limfo iz določenega dela telesa;
- iz črevesnih bezgavk vodi intestinalno deblo (truncus intestinalis), iz vratnih bezgavk jugularno deblo (truncus jugularis);
- limfna debla se združujejo v večja zbirna mezgovoda – prsni mezgovod (ductus thoracicus) in desni mezgovod (ductus lymphaticus dexter), ki se zliva v desni venski kot (angulus venosus dexter).
Limfni organ.
- primarni, kjer limfociti dozorijo (priželjc, kostni mozeg) in
- sekundarni (bezgavke in vranica), kjer se naselijo zreli limfociti iz
primarnih limfnih organov. - V sekundarnih limfnih organih se limfociti ob stiku z antigenom
aktivirajo, množijo in opravljajo specifične naloge. - Limfni organi so iz retikularnega veziva (stroma) in iz limfocitov oz.
limfnega tkiva (parenhim). - Limfni sistem zajema še limfno tkivo v sluznicah in tonzile.
Limfno tkivo v sluznicah prebavil, dihal, izločal.
- sluznično limfno tkivo, MALT (mucosa-associated lymphoid tissue);
- Limfociti so v sluznici ali v epiteliju, v nekaterih predelih tvorijo skupke (Peyerjeve plošče v ileumu);
- Limfno tkivo v sluznicah ima zelo pomembno obrambno vlogo, saj mikroorganizmi pogosto vdirajo v telo prav skozi sluznice.
Tonzile.
- skupki limfnega tkiva na prehodu iz ustne in nosne votline v žrelo;
- jezična tonzila, nebnici, žrelnica, ki skupaj z ostalim limfnim tkivom
žrela tvorijo limfni žrelni obroč – Waldeyerjev obroč).
Kako delimo prebavila?
- Histološko razdelimo prebavila v PREBAVNO CEV in PREBAVNE
ŽLEZE; - Razlike med odseki prebavne cevi: v zgradbi sluznice, ki skupaj s
podsluznico in mišično plastjo omogoča prebavo in absorbcijo
hrane; sodelujejo tudi žleze slinavke, jetra, trebušna slinavka. - Hrana se razgradi v enostavne molekule, ki se lahko vsrkajo v krvni
in mezgovni obtok ter odpadne snovi, ki jih telo izloči; - Prebava zajema mehansko, kemično razgradnjo hrane, absorpcijo
hranilnih snovi in izločanje fecesa.
Ustna votlina.
Sestavljena je iz ustnice, trdega neba, mehkega neba, jezika, iz zob in žleze slinavke.
Ustnica.
Ustnico tvorijo:
* koža, ustna rdečina, sluznica.
* Epitelij je večskladni ploščati, poroženeva le v kožnem delu;
* V vezivu lamine proprije kože so znojnice, ob dlakah lojnice;
* Visoke vezivne papile v ustni rdečini so močno prekrvavljene.
Trdo nebo, mehko nebo in jezik.
TRDO NEBO predstavlja trdno površino, ob katero jezik potiska
hrano med žvečenjem.
Pokrito je z debelo sluznico, v zadnjem delu trdega neba so mukozne žleze;
Naloga MEHKEGA NEBA je, da zapre nosni del žrela pri požiranju;
Mehko nebo je mišično tetivna plošča, ki je v ustnem delu pokrita z večskladnim ploščatim epitelijem in mukoznimi žlezami v lamini propriji, v nosnem delu je epitelij respiratorni, v lamini propriji so mešane žleze.
JEZIK: sluznica (zgoraj: hrapava, nepremična; spodaj: gladka, premična), mišično tkivo.
Zobje.
Mlečni (20) in stalni (32).
- zobovina ali dentin, sklenina ali emajl, cement in zobna pulpa;
- Sekalci, podočniki, ličniki, kočniki
- Večji del zoba predstavlja dentin, ki je v predelu zobne krone (vidni del zoba nad dlesnijo) obdan z emajlom ali sklenino, v predelu korenin/e s cementom;
- Vrat zoba je predel, kjer je meja med sklenino in cementom;
- V notranjosti zoba je pulpa (rahlo vezivno tkivo z žilami, živci);
Dentin.
Zobovina ali dentin; Dentinum:
* ob koncu 4. meseca razvoja ploda pričnejo odontoblasti tvoriti predentin, predstopnjo dentina. Intercelularna substanca dentina je iz čvrste, poapnele osnovne substance, v kateri so vlakna kolagena.
* Dentin: 70% anorg. snovi, 20% organskih snovi (93% kolagena, nekaj glikozaminoglikanov, lipidov, beljakovin), 10% vode. Je trši od kosti.
Fizikalne lastnosti dentina
* mehkejši od sklenine
* svetlo rumene barve
* prožen zaradi kolagenskih vlaken
Sklenina.
Sklenina ali emajl; Substantia adamantina:
* je najbolj trdo tkivo pri človeku (95% anorg. snovi – kristali
kalcijevega hidroksiapatita, 1% organske snovi, 4% vode).
* Sklenino sestavljajo prizme sklenine, ki jih tvorijo adamantoblasti ali
ameloblasti.
* najbolj mineralizirana snov v telesu
* ni tkivo v pravem pomenu (ni celic, žil, živcev)
* kalcijev hidroksiapatit – CaHA(Ca10(PO4)6(OH)2)
* makroelementi in voda
* skleninske prizme
Fizikalne lastnosti sklenine
* velika trdota
* manjša trdnost
* S. pri toplotni obremenitvi hitreje poči kot dentin
* 1mm sklenine prepusti 70% svetlobe
* Trdote zobnih tkiv
Cement.
Cement ,Cementum:
* prične nastajati, ko se prične razvoj zobne korenine, to je po rojstvu;
* Cement tvorijo cementoblasti; modificirana kompaktna kost, ki ne vsebuje krvnih žil;
* Cement se nalaga na dentin v območju zobne korenine.
* Zobna pulpa: rahlo vezivo, s kolagenskimi in retikulinskimi vlakni, vsebuje krvne žile, živčne končiče.
* Pozobnica (periodoncij) je vezivo pokostnice alveole.
* Dlesen (gingiva) je sluznica ustne votline, ki pokriva alveolarno kost. Številna vlakna kolagena, ki sodelujejo pri pričvrstitvi zoba v alveolarno kost.
Velike žleze slinavke.
- Glandula parotis, obušesne žleze slinavke (1): serozne žleze;
- Glandula submandibularis, podčeljustne ž. s. (2): mešane (serozne in mukozne) žleze, a prevladujoče serozne;
- Glandula sublingualis, podjezične ž. s. (3): mešana žleza, prevladujoče mukozna.
Prebavna cev: Tunica mucosa.
Tunica mucosa, sluznica:
* Lamina epithelialis mucosae, epitel; funkcionalne razlike med posameznimi odseki prebavne cevi:
* požiralnik: večskladni ploščati epitel;
* želodec, tanko in debelo črevo do analnega kanala: enoskladenvisokoprizmatski epitel;
* analni kanal: enoskladni visokoprizmatski črevesni epitel prehaja v večskladni ploščati epitel kože.
* Lamina propria mucosae, rahlo vezivno tkivo s s številnimi retikularnimi vlakni: prisotni številni limfociti (v območju želodca in črevesa poznano tudi kot „limforetikularno „ vezivno tkivo.
* Lamina muscularis mucosae: mišična plast;
Sluznica:
* Naloge epitelija:
* ZAŠČITNA: večskladni ploščati epitelij ustne votline, žrela, požiralnika in analnega kanala;
* SEKRETORNA: enoskladni visokoprizmatski epitelij želodca in čašice v tankem ter debelem črevesu;
* ABSORPCIJSKA: enoskladni visokoprizmatski epitelij v tankem črevesu.
Prebavna cev: Tela submucosa.
Tela submucosa, podsluznica: rahlo vezivno tkivo, prisotne tudi maščobne celice; večje krvne in limfne žile, vegetativni živčni pleksus (Plexus submucosus, Meißnerjev živčni pleksus ali pletež), mestoma žleze in limfni folikli.
Prebavna cev: Tunica muscularis.
Tunica muscularis, mišično tkivo: z izjemo zgornje tretjine požiralnika in deloma srednje tretjine požiralnika, je mišičje prebavne cevi iz gladkih mišičnih celic.
* Notranja plast krožne muskulature (Stratum circulare) in zunanja plast longitudinalnega mišičja (Stratum longitudinale); v vezivnem tkivu med obema slojema mišičja je vegetativni živčni pleksus (Plexus myentericus ali Auerbachov živčni pleksus).
* Ponekod je krožno mišičje odebeljeno v mišice zapiralke (sfinktre);
Prebavna cev: Tunica serosa, Tela subseroza in Tunica adventitia.
Sledijo Tunica serosa (Peritoneum viscerale), Tela subseroza ali Tunica adventitia (zunanja vezivna plast): organe povezuje z okoliškim tkivom adventicija iz rahlega veziva; organe v trebušni votlini pokriva potrebušnica kot seroza.
Tunica serosa: enoskladen ploščati epitelij (mezotelij) in tanek sloj vezivnega tkiva Lamina propria serpsae.
Tela subseroza: povezuje serozno plast z mišičnim tkivom; rahlo vezivno tkivo, posamične maščobne celice.
Tunica adventitia: kjer T. serose in T. subserose ni (območje grla, prsni del požiralnika, deli tankega črevesa in končnega dela debelega črevesa): rahlo vezivno tkivo.
Žrelo.
- v nazofarinksu je sluznica pokrita z respiratornim epitelijem, v oro- in laringofarinksu z večskladnim epitelijem;
- Vezivna lamina propria in epitelij so infiltrirani z limfociti;
- Na meji z mišično plastjo so prisotna elestična vlakna;
- V nazofarinksu so prisotne mešane žleze, v drugih odsekih mukozne žleze.
Požiralnik.
- anatomsko ločimo kratek grleni predel Pars cervicalis, daljši prsni predel Pars thoracica in krajši trebušni predel Pars abdominalis;
- sluznica je pokrita z večskladnim ploščatim epitelijem, sledi ozek pas vezivne lamine proprije in dobro razvita gladka mišična plast sluznice;
- Podsluznica vsebuje mukozne žleze in obsežen venski pletež;
- Mišična plast je v zgornji tretjini iz skeletne, v srednji tretjini iz skeletne in gladke ter v spodnji tretjini iz gladke mišičnine;
- Vezivna adventicija je v spodnjem delu nadomeščena s serozo.
Želodec.
Zgradba:
* Pars cardiaca;
* Fundus;
* Corpus;
* Pars pylorica;
* Pylorus.
- sluznica, podsluznica, mišična plast in seroza;
- Sluznico pokriva enoskladni visokoprizmatski epitelij iz mukoidnih celic;
- V različnih odsekih sluznice so v lamini propriji žleze;
- Žleze v lamini propriji fundusa in korpusa želodca so iz:
- nediferenciranih (za nadomeščanje iztrošenih mukoidnih celic),
- mukoidnih (ob vratu žlez; izločajo sluz, ki ščiti sluznico),
- pepsinogenih (pepsinogen),
- acidogenih (kloragogenih; izločajo solno kislino in glikoprotein intrinzični dejavnik, ki je potreben za absorpcijo vitamina B12 v tankem črevesu;
- enteroendokrinih celic (so del difuznega nevroendokrinega sistema in izločajo hormone, ki uravnavajo izločanje želodčnega soka).
- V kardiji in pilorusu vsebujejo žleze samo mukoidne in enteroendokrine celice, v kardiju tudi acidogene.
Tanko črevo.
- sluznica, podsluznica, mišična plast in seroza;
- Črevesne žleze Lieberkühnove kripte so v sluznici tankega črevesa, v podsluznici dvanajstnika so še mukozne duodenalne žleze;
- Limfno tkivo je urejeno v posamezne limfne vozliče, ki se v ileumu združijo v Peyerjeve plošče;
- Epitelij in črevesne žleze sestavljajo:
- celice enoskladnega visokoprizmatskega epitelija enterociti ali absorpcijske celice (absorpcija);
- čašice so enocelične žleze, ki izločajo sluz
- Panethove celice izločajo baktericidni lizocim;
- celice M sodelujejo v prenosu antigenov do makrofagov;
- enteroendokrine celice izločajo hormone, ki uravnavajo sekrecijo.
V območju slepiča je obilno limfno tkivo v območju sluznice in podsluznice (trebušna ali abdominalna tonzila).
Debelo črevo.
- sluznica je pokrita z enoskladnim visokoprizmatskim epitelijem s številnimi čašicami;
- Sluznica nima črevesnih resic, črevesne gube so nižje in redke;
- Črevesne žleze vsebujejo čašice in enteroendokrine celice;
- Limfno tkivo je urejeno v agregate;
Prebavne žleze.
Žleze slinavke, jetra in trebušna slinavka izločajo prebavne sokove, ki so potrebni za prebavo in presnovo.
Jetra.
- sinteza žolča, detoksifikacija krvi, razkroj starih eritrocitov, skladiščenje glikogena, sinteza beljakovin.
- Hepatociti so poligonalne oblike, stebrički jetrnih celic so radiarno
razporejeni okrog centralne vene; - Funkcionalno ločimo:
- klasični jetrni režnjič;
- portalni režnjič in
- jetrni acinus.
- V jetrnem acinusu teče kri iz vej hepatične arterije proti centralni
veni; - Cona I je ob portalnem polju, v njej je koncentracija kisika najvišja v
primerjavi z ostalima dvema conama; - Hepatociti v predelu cone I sintetizirajo glikogen in plazemske beljakovine;
- Cona II je vmesna cona;
- V coni III, kjer je oksigenacija najnižja, poteka detoksifikacija strupenih snovi.
- Jetrna celica meji na eni strani na žolčno kapilaro, kamor oddaja žolč, na drugi strani je v tesnem stiku s krvnimi kapilarami;
- Ob kapilarah so makrofagi – Kupfferjeve celice;
- Žolčna izvodila se pričenjajo v obliki žolčnih kapilar med stebrički jetrnih celic, se nadaljujejo v žolčni vod v portalnem polju in skozi jetrni vod zapuščajo jetra.
Trebušna slinavka.
- eksokrini del iz žleznih celic, urejenih v acinuse (ena plast kubičnih celic z apikalnim delom, orientiranim proti svetlini acinusa);
- V zimogenih zrncih so predstopnje različnih encimov;
- Iz pankreasa se izloči v dvanajstnik 1,5 L pankreasnega soka s prebavnimi encimi dnevno;
Izločala.
- Izločala so tesno povezana s krvožiljem ali s telesno votlino;
- Poleg izločanja vzdržujejo tudi izotoničnost notranjega okolja;
- V celicah izločal potekajo intenzivni izločalni, transportni, reabsorpcijski in sekrecijski procesi;
- Filtracijsko pregrado med cevkami izločal in telesnimi tekočinami tvori epitel iz podocitov, ki so razvejane celice in se z bazalno lamino povezujejo s celicami endotelija;
- Kri se preceja v ultrafiltrat, ki razen celic in večjih proteinov vsebuje vse komponente krvi;
- Osnovna naloga izoločal: iz ultrafiltrata resorbirajo vse za organizem koristne snovi, jih vrnejo v telesne tekočine.
Ledvica.
- Naloge:
- vzdrževanje homeostaze vode in elektrolitov tako, da tvorijo urin, s katerim se odstranijo nekateri produkti metabolizma;
- vzdrževanje kislinsko-baznega ravnovesja v telesu;
- so endokrini organ, sproščajo hormon renin (sodeluje pri uravnavanju krvnega tlaka) in eritropoetin (spodbuja tvorbo eritrocitov).
- Nefron: ledvično telesce in sistem cevk ali tubulov.
Nefron.
- Sestavljen iz ledvičnega telesca in sistema cevk ali tubulov:
- proksimalni zviti tubul,
- Henleyjeva zanka in
- distalni zviti tubul, ki se „vliva“ v zbiralni vod ali zbiralce.
- Pletež kapilar v ledvičnem telescu – glomerulus;
- Na ledvičnem telescu ločimo žilni pol, kjer vstopa aferentna in izstopa eferentna arteriola ter urinski pol, kjer se začenja proksimalni zviti tubul;
- Ledvično telesce je obdano z Bowmanovo ovojnico (zunanji parietalni list iz enoskladnega ploščatega epitelija ter notranji visceralni list, ki obdaja glomerulus);
- Med obema listoma je urinski prostor, kjer se zbira filtrat.
Zgradba:
* Malpighijevo telesce:
* čašasto vgreznjena Bowmanova kapsula in glomerul (kapilarni preplet);
* kri priteče po aferentni arterioli v glomerul, odteče po eferentni arterioli;
* ultrafiltrat nastaja tako, da se kri pod visokim pritiskom preceja skozi endotelne celice kapilar in podocite;
- Visceralni list Bowmanove ovojnice sestavljajo podociti z značilnimi prstastimi podaljški, ki obdajajo glomerul;
- Poleg kapilar in podocitov so v glomerulu mezangijske celice, ki dajejo glomerulu oporo, fagocitirajo snovi, ki so zastale na glomerulni membrani, izdelujejo citokine in prostaglandine;
- Ob žilnem polu glomerula so še ekstraglomerulne mezangijske celice, ki so del jukstaglomerulnega aparata.
Jukstaglomerulni aparat.
- Jukstaglomerulni aparat regulira funkcijo nefrona, s katerim je v stiku;
- iuxta [júksta] - blizu , glomerulus – klobčič; lega blizu kapilarnega klobčiča;
- je med žilnim polom ledvičnega telesca in distalno zvito cevko;
- njegova lega je odločilnega pomena za uravnavanje krvnega tlaka in hitrost filtracije kapilarnega klobčiča;
- sestavljajo ga trije tipi celic:
- jukstaglomerulne celice (epiteloidno spremenjene gladkomišične celice aferentne arteriole; izločajo renin),
- visokoprizmatske celice makula densa (so občutlijive na zmanjšano vsebnost ionov in zmanjšan volumen vode v distalnem tubulu ter vplivajo na izločanje renina) ter
- ekstraglomerulne mezangijske celice.
Proksimalno zvit tubul, Henlejeva zanka, zbirni vod.
- Proksimalni zviti tubul: enoskladni izoprizmatski do visokoprizmatski epitelij;
- Epitelijske celice imajo po barvanju eozinofilno citoplazmo, ker vsebujejo številne mitohondrije; mikrovili;
- Henlejeva zanka: debeli deli zanke imajo podobno zgradbo kot distalni zviti tubuli, ozki del iz sploščenih celic;
- Distalni zviti tubul: epitelijske celice so manjše, citoplazma je svetla, brez mikrovilusov.
- Seč je v proksimalni cevki izotoničen, v Henlejevi pentlji hipertoničen in v distalni cevki hipotoničen;
- V zbirnem vodu (izoprizmatski, visokoprizmatski epitelij) se spremeni propustnost kanala za vodo in seč postane ponovno hipertoničen;
Primarni seč se pomika v proksimalni del kanala, kjer se resorbirajo voda, glukoza, aminokisline in z aktivnim transportom natrijevi ioni, drugi ioni pasivno.
V predelu Henlejeve pentlje poteka resorbcija vode, transport kloridnih, natrijevih ionov v okoliško tkivo.
Distalni del cevke: transport natrijevih, kalijevih ionov iz tubularne tekočine.
Zbirni vod: resorbcija vode.
Kam gre urin iz ledvic?
- Urin teče iz ledvic skozi ledvični meh, sečevoda, sečni mehur in sečnico.
- Vse strukture, razen sečnice, imajo prehodni epitelij.
- Sečevod (urether) ima zvezdasto svetlino in steno, bogato z mišičnimi celicami v dveh plasteh, oz. v treh plasteh (v spodnjem delu).
- Sečni mehur (vesica urinaria) zgrajen podobno kot sečevod, stena pa je debelejša.
- Sečnica (urethra) ima sprva prehodni epitelij, nato večskladni ploščati epitelij; zapirata jo 2 sfinktra – gladkomišični notranji sfinkter, zunanji sfinkter pod vplivom naše volje.
Endokrini sistem.
ENDOKRINI SISTEM: CELICE in ORGANI, ki sintetizirajo in izločajo HORMONE:
* ENDOEPITELIJSKE ENDOKRINE CELICE so v vseh predelih želodca in črevesja
(enteroendokrine celice: HORMONI PREBAVIL spodbujajo izločanje soka trebušne slinavke
za nevtralizacijo kisle želodčne kaše, izločanje encimov trebušne slinavke ter izločanje prebavnih
encimov in solne kisline v želodcu) in tudi v dihalih in izločalih;
ENDOKRINE CELICE oz. SKUPINE CELIC so npr. v trebušni slinavki, modih,
jajčniku, hipotalamusu;
Endokrini organi.
- HIPOFIZA in ČEŠERIKA, kot nadrejeni endokrini žlezi v stiku z možgani;
- ŠČITNICA,
- OBŠČITNICE,
- NADLEDVIČNI ŽLEZI,
- ENDOKRINI DEL TREBUŠNE SLINAVKE,
- ENDOKRINE CELICE JAJČNIKA,
- LEYDIGOVE CELICE MODA.
Kateri organi imajo še endokrine naloge?
- SRCE tvori atrijski natriuretični faktor, ki pomaga vzdrževati ravnovesje
tekočin, elektrolitov in znižuje krvni tlak; - POSTELJICA izloča estrogene, progesteron, humani horijev gonadotropin,
ki vzdržujejo nosečnost; - PRIŽELJC izloča več vrst timozina, ki sodelujejo pri dozorevanju limfocitov
T v priželjcu in učinkujejo na razvoj plazmatk iz limfocitov B
Kako endokrine žleze delujejo?
- Z izločanjem hormonov:
- vplivajo na presnovo, rast, razvoj organizmov;
- regulirajo odzive organizma na okolje.
- Skupaj z avtonomnim živčnim sistemom uravnava homeostazo v telesu in
aktivnosti tkiv ter organov. - Hormoni lahko delujejo:
*avtokrino (s povratnim učinkom na celico),
*parakrino (delujejo na bližnje celice),
*endokrino (v povezavi s krvožiljem v celotnem organizmu).
Dražljaji, ki spodbujajo endokrine organe.
- HORMONSKI: endokrina žleza se aktivira po stimulaciji z nadrejenim
hormonom; - hormoni hipotalamusa spodbujajo adenohipofizo k izločanju hormonov, ki
stimulirajo podrejene endokrine žleze. - HUMORALNI (dražljaj je vezan na tkivno tekočino): sprememba
koncentracije določenih ionov ali hranilnih snovi v krvi tudi spodbuja
izločanje hormonov; - sproščanje parathormona, hormona obščitnic, je spodbujeno z znižanjem
konc. kalcija v krvi; - hormoni, ki se sproščajo na pobudo humoralnih dražljajev so še kalcitonin,
glukagon in inzulin. - ŽIVČNI dražljaji: na pobudo dražljajev simpatičnega živčevja se v stresnih
situacijah iz sredice nadledvične žleze sproščata adrenalin in noradrenalin.
Možganski privesek ali hipofiza.
- Najpomembnejši nevroendokrini organ, na bazi možganov; povezan s
hipotalamusom preko lijaka (infundibulum); - predstopnje nevrohormonov, ki nastajajo v hipotalamusu, potujejo v
hipofizo in se tam hranijo, dokler se ne izločijo v kri; - Dva strukturno in funkcionalno različna dela oz. režnja:
- Sprednji žlezni reženj, ADENOHIPOFIZA: Lobus anterior, Pars tuberalis, Pars intermedia;
- Zadajšnji živčni reženj, NEVROHIPOFIZA.
Adenohipofiza.
- Hormoni adenohipofize so proteini ali glikoproteini, ki se nahajajo v
citoplazmi v obliki granul; - Lobus anterior:
- Glede na barvanje granul pri HE barvanju ločimo:
- ACIDOFILNE CELICE: okrogle celice, eozinofilne granule v citoplazmi,
okroglo jedro; - BAZOFILNE CELICE: redkejše kot acidofilne celice, v citoplazmi bazofilne
granule; - acidofilne in bazofilne celice imenujemo kromofilne celice;
- KROMOFOBNE CELICE: nediferencirane celice, ki so manjše od ostalih, z malo citoplazme in brez granul;
- Pars tuberalis:
- Prevladujejo kromofobne celice.
- Pars intermedia:
- Meji na nevrohipofizo;
- Prevladujejo bazofilne celice.
Hormoni adenohipofize.
- Ciljni organi so podrejene endokrine žleze.
- RASTNI HORMON (somatotropin) vpliva na povečanje tkivne mase,
vzpodbuja delitev celic. - PROLAKTIN spodbuja razvoj mlečne žleze med nosečnostjo in tvorbo
mleka. - TIROTROPNI HORMON (TSH) spodbuja tvorbo, izločanje ščitničnih
hormonov tiroksina in trijodtironina. - ADRENOKORTIKOTROPNI HORMON (ACTH, kortikotropin) spodbuja
izločanje steroidnih hormonov iz skorje nadledvičnih žlez. - LUTEINIZIRAJOČI HORMON (LH) se imenuje po rumenem telescu, ki je
občasna endokrina struktura v jajčniku. Spodbuja ovulacijo. - FOLIKLE SPODBUJAJOČI HORMON (FSH) spodbuja rast jajčnih foliklov in
foliklove celice, da izločajo estrogen. - MELANOCITE STIMULIRAJOČI HORMON (MSH) spodbuja sintezo pigmenta melanina.
Nevrohipofiza.
- Zadnji reženj hipofize (Lobus posterior) in Infundibulum (preko njega je
povezana s hipotalamusom); - PITUICITI (specializirane glia celice) in nemielinizirana živčna vlakna,
katerih telesa (mesto sinteze hormonov!) so v hipotalamusu; - V nevrohipofizi ne nastajajo „njej lastni“ hormoni;
- Tu se sproščajo hormoni hipotalamusa:
- OKSITOCIN – spodbuja krčenje gladkih mišičnih celic maternice med
porodom, izločanje mleka po porodu; - ANTIDIURETSKI HORMON – vzdržuje ravnovesje tekočin v telesu; poveča
prepustnost ledvičnih cevk za reabsorpcijo vode v kri. Vpliva na povišanje krvnega tlaka s krčenjem arteriol (vazopresin).
Češerika ali epifiza.
- Nahaja se na strehi tretjega možganskega ventrikla;
- na periferiji zelo rahlo vezivno tkivo, bogato s krvožiljem; v notranjost segajo
pregrade, ki razmejujejo epifizo na več režnjev; - Celice: PINEALOCITI (asimetrične celice, številni stiki s kapilarami) in nevroglija;
- Nevroendokrini spreminjevalec;
- Je organ, ki sprejme signal iz živčnega sistema (npr. odziv na svetlobo ali temo) in
ga pretvori v endokrini signal (sprememba izločanja hormona); - Dnevni ciklus svetlobe in teme zaznava oko, informacija se po vidnem živcu
prenaša v hipotalamus. Od tod se signal po simpatičnih živčnih vlaknih prenaša v
epifizo. - Epifiza izloča hormon MELATONIN (derivat serotonina);
- Delovanje epifize je spodbujeno s temo in zavirano s svetlobo;
- Melatonin zaviralno vpliva na aktivnost adenohipofize z zaviranjem
nevrosekretornih celic hipotalamusa, ki izločajo sproščajoče hormone. - Na ta način naj bi češerika uravnavala dnevni ritem izločanja hormonov.
Ščitnica.
- Nahaja se na strehi tretjega možganskega ventrikla;
- na periferiji zelo rahlo vezivno tkivo, bogato s krvožiljem; v notranjost segajo
pregrade, ki razmejujejo epifizo na več režnjev; - Celice: PINEALOCITI (asimetrične celice, številni stiki s kapilarami) in nevroglija;
- Nevroendokrini spreminjevalec;
- Je organ, ki sprejme signal iz živčnega sistema (npr. odziv na svetlobo ali temo) in
ga pretvori v endokrini signal (sprememba izločanja hormona); - Dnevni ciklus svetlobe in teme zaznava oko, informacija se po vidnem živcu
prenaša v hipotalamus. Od tod se signal po simpatičnih živčnih vlaknih prenaša v
epifizo. - Epifiza izloča hormon MELATONIN (derivat serotonina);
- Delovanje epifize je spodbujeno s temo in zavirano s svetlobo;
- Melatonin zaviralno vpliva na aktivnost adenohipofize z zaviranjem
nevrosekretornih celic hipotalamusa, ki izločajo sproščajoče hormone. - Na ta način naj bi češerika uravnavala dnevni ritem izločanja hormonov.
- Parenhim ščitnice je iz folikularnih celic, ki sintetizirajo hormona TIROKSIN
in TRIJODTIRONIN; proces tvorbe in sekrecije hormonov je uravnavan s
tirotropnim hormonom (TSH) iz adenohipofize; - TSH se izloča, če je konc. tiroksina v krvi nizka, pri mrazu, stresu,
nosečnosti, kadar nastopi potreba po energiji; - Oba hormona pospešujeta presnovo, rast telesa, razvoj živčevja;
- Parafolikularne celice ali celice C tvorijo KALCITONIN, ki znižuje konc.
kalcija v krvi; ta hormon je polipeptid, deluje na osteoklaste tako, da
zmanjša razgradnjo kostnine in sproščanje kalcija iz kostnine v kri. - Folikel obdajajo folikularne žlezne celice, ki tvorijo ENOSLOJNI ŽLEZNI
EPITELIJ; - Celice imajo spremenljiv izgled, ki zavisi od funkcionalnega stanja celice;
- Med sintezo hormona in med oddajanjem hormona so (aktivne) žlezne
celice kubične do visokoprizmatske; - Med mirovanjem so celice nižje in tvorijo ploščati epitelij.
- Parafolikularne celice (C-celice) so večje in svetlejše od folikularnih celic;
- Nahajajo se v rahlem vezivnem tkivu med folikularnimi celicami.
Obščitnice.
- Štiri ovalne strukture ob dorzalnem delu ščitnice; glavne celice izločajo
PARATHORMON; - Obščitnice uravnavajo koncentracije kalcija, fosfata v krvi;
- Porušeno ravnovesje teh ionov v krvi lahko povzroči motnje v živčnem
sistemu, razgradnjo kostnine, motnje v rasti kosti in mišične krče;
Če je konc. Ca v krvi znižana, PARATHORMON zviša njegovo konc. z
delovanjem na kosti, prebavila in ledvice: - spodbuja delovanje osteoklastov (razgradnja kostnine, sproščanje ionov);
- poveča absorbcijo kalcija in fosfata iz tankega črevesa v kri; parathormon
aktivira encim, ki pretvori manj aktivno obliko vitamina D3 (v ledvicah
nastali 1,25-dihidroholekalciferol) v aktivno obliko vitamina D3); - pospešuje reabsorpcijo kalcija v ledvičnih tubulih.
- Parathormon znižuje konc. fosfata v krvi tako, da zavira njegovo
reabsorpcijo v ledvičnih tubulih in tako povečuje izločanje z urinom.
Nadledvična žleza.
Vezivna ovojnica (kapsula), iz nje izhajajo stebrički vezivnega tkiva proti
osrednjemu delu žleze.
SKORJA (CORTEX): žlezne celice, med njimi kapilare s širokim lumnom (sinusoide); Po organizaciji in izgledu celic ločimo tri cone v smeri proti sredici; med conami ni jasnih razmejitev, prehodov.
- Klobčičasta plast ZONA GLOMERULOSA: žlezne celice so relativno majhne,
acidofilne, brez lipidnih kapelj ali pa so lipidne kaplje redke. - Snopičasta plast ZONA FASCICULATA: najširša od vseh con, celice
razporejene v stebričke, med njimi sinusoidne kapilare (potekajo v smeri
proti centru); - Relativno velike celice vsebujejo številne lipidne kaplje – steroidne
hormone (v tkivnem preparatu so lipidi odstranjeni z organskimi topili,
zato se celice imenujejo spongiociti). - Mrežasta plast ZONA RETICULARIS: notranji sloj žleznih celic na meji s
sredico ; stebrički žleznih celic so v tem predelu ožji in „mrežasto“
povezani med sabo; celice so majhne, acidofilne, pogosto vsebujejo
lipofuscin.
Celice vseh treh con sintetizirajo steroidne hormone;
* ZONA GLOMERULOSA: pretežno mineralokortikoide (aldosteron);
* ZONA FASCICULATA: glukokortikoide (kortizol, kortikosteron);
* ZONA RETICULARIS: gonadokortikoidi so spolni hormoni; moški spolni
hormoni androgeni in ženski spolni hormon estrogen. Njihovo izločanje
uravnava ACTH iz adenohipofize.
SREDICA (MEDULLA):
* KROMAFINE CELICE sintetizirajo ADRENALIN in NORADRENALIN; številne sinusoidne kapilare, živčne celice.
Trebušna slinavka.
- Endokrini del: 1% celotne žleze, Langerhansovi otočki;
- ALFA CELICE: izločajo GLUKAGON, ko upade konc. glukoze v krvi; sledi
razgradnja glikogena v jetrih; učinkuje tudi na lipolizo. - BETA CELICE: izločajo INZULIN, ko se poviša konc. glukoze v krvi, pospešuje
pretvorbo glukoze v glikogen. - DELTA CELICE: izločajo somatostatin (znižuje izločanje glukagona in
inzulina). Izločajo tudi gastrin (vpliva na tvorbo HCl v želodcu).
Trebušna slinavka:
- alfa celice (glukagon),
- beta celice (inzulin),
- delta celice (somatostatin).
Ledvica.
- ERITROPOETIN spodbuja tvorbo eritrocitov (olajša sintezo hemoglobina in sproščanje eritrocitov iz kostnega mozga);
- 1,25-DIHIDROKSIHOLEKALCIFEROL je hormonsko aktivna oblika vitamina
D3, ki pospešuje absorpcijo kalcija in fosforja iz črevesja; - RENIN, encim, čigar naravni substrat je angiotenzinogen, beljakovina v
plazmi. Oba tvorita renin-angiotenzinski sistem, ki uravnava krvni tlak in volumen krvi ter transport vode in soli.
Priželjc.
- Limfni organ za prsnico v zgornjem delu medpljučja;
- Endokrini pomen: sinteza hormona timozin in dejavnikov, ki sodelujejo pri
razvoju limfocitov T ter pretvorbi limfocitov T v plazmatke.
Srce.
- Srčnomišične celice preddvorov izločajo ATRIJSKI NATRIURETSKI HORMON
(atriopeptin); - Izločanje v kri se poveča, če se v telesu nakopiči preveč soli, kar zveča
volumen krvi in zviša tlak v preddvorih; - Receptorji za natriuretski hormon so v krvnih žilah, ledvicah, nadledvični
žlezi; - Hormon sodeluje pri vzdrževanju ravnovesja tekočin in elektrolitov s
povečanim izločanjem natrija v urin in sprošča krvne žile.
Posteljica.
- Zgodnja nosečnost:
- HUMANI HORIJEV GONADOTROPIN (HCG): spodbuja rumeno telo v
jajčniku k izločanju estrogena in progesterona; v 3. mesecu nosečnosti se
njuna sinteza začne v posteljici, sinteza v jajčniku takrat preneha; oba sta
pomembna za vzdrževanje nosečnosti; - HUMANI PLACENTNI LAKTOGEN (HPL) skupaj z estrogenom in
progesteronom pripravlja mlečno žlezo na sintezo mleka; - RELAKSIN vpliva na ligamente in mišice medeničnega dna in jih pripravlja
na porod; - POSTELJICA tvori tudi PLACENTNI RASTNI HORMON in ŠČITNICO
STIMULIRAJOČI HORMON.
Živčevje.
- Sestavlja zelo zapleten sistem iz več kot 100 milijard živčnih
celic in še mnogo več celic opornega tkiva živčevja. - Omogoča in regulira delovanje organov, povezuje organizem z
okoljem, tako da prek sistema efektorjev odgovarja na
dražljaje iz okolja. - Omogoča mišljenje, pomnenje…
- Po PODROČJU in NAČINU DELOVANJA:
- somatsko: uravnava delovanje skeletnega mišičja;
- vegetativno: uravnava delovanje notranjih organov (avtonomno).
Kako delimo živčevje?
ANATOMSKO delimo živčevje v:
- centralno: hrbtenjača, možgani;
- Periferno (obkrajno): 12 parov možganskih živcev, 31 parov
hrbtenjačnih živcev. - Živčno tkivo: iz specializiranih živčnih celic (nevronov), ki
sprejemajo signale, jih prevajajo in posredujejo drugim
celicam ali tkivom; glia celic, medceličnine. - Večina teles nevronov se nahaja v osrednjem živčevju.
- Živčna vlakna, ki zapuščajo centralno živčevje in segajo v vse dele telesa,
sestavljajo periferno živčevje. - Centralnega živčevja ni mogoče ostro razmejiti od perifernega.
Živčna celica.
- Živčne celice (nevroni) in celice opornega tkiva živčevja (nevroglija) predstavljajo živčno tkivo.
- Nevroni se odzivajo na spremembe oz. dražljaje iz okolja s spreminjanjem membranskega potenciala (MP).
- MP je lahko omejen na predel, ki je sprejel dražljaj ali se širi po plazmalemi vzdolž nevrona (akcijski potencial) in se
prenese do drugih nevronov in do mišic ter žlez.
Živčna celica: telo (perikarion, soma) z jedrom in organeli, izrastki (dendriti sprejmejo signale in akson ali nevrit
signale posreduje dalje).
- Jedro: veliko, z izrazitim jedrcem;
- Citoplazma (nevroplazma): obsežen Golgijev aparat, zrnati ER (imenovan Nisslova substanca ali nislovina), številni mitohondriji, citoskelet;
- mitohondriji številni tudi v aksonu (aksonalni transport!);
- v citoplazmi so pogosto vključki, npr. lipofuscin, melanin;
- diferencirani nevroni se ne delijo, celični izrastki se lahko obnovijo;
- živčne celice prevajajo vzburjenje v smeri od dendritov proti aksonu.
Funkcionalna razvrstitev nevronov.
- Aferentni (senzorični, dovodni) nevroni: prevajajo informacije
iz tkiv in organov v osrednje živčevje (v smeri CŽS); - eferentni (motorični, odvodni) nevroni: prenašajo signale iz
osrednjega živčevja do efektorjev; - internevroni (vmesni nevroni): sporočila posredujejo,
modificirajo.
Razvrstitev nevronov glede na obliko (število živčnih vlaken, ki izhajajo iz perikariona)
- Unipolarni nevroni: en izrastek; v mrežnici očesa;
- psevdounipolarni nevroni: akson in dendrit sta združena v
bližini some; celice v spinalnih ganglijih; - bipolarni nevroni: en akson, en dendrit; v mrežnici očesa;
- multipolarni nevroni: en akson, več dendritov; v možganih;
- piramidne celice: telesa so piramidaste oblike, v možganih.
Celice opornega tkiva živčevja - nevrologija.
- Nevroglija je oporno tkivo živčevja, ki skrbi za:
- prenos snovi,
- mehansko in funkcionalno oporo nevronom,
- izdelavo mielinskih ovojnic in
- nadomeščanje poškodovanih delov živčnega sistema.
Kaj sestavlja nevralnega živčnega sistema?
- ASTROCITI: celice ob krvnih žilah, ki skupaj z njimi tvorijo krvno-možgansko
pregrado, ki varuje možgane; - OLIGODENDROGLIJSKE CELICE: izdelujejo mielinske ovojnice v CŽS;
- MIKROGLIJSKE CELICE: so fagociti;
- EPENDIMSKE CELICE: kot enoskladni izoprizmatski epitelij obdajajo
možganske prekate in centralni kanal hrbtenjače ter pokrivajo resice
horoidnega pleteža, ki izloča cerebrospinalno tekočino.
Astrociti.
- Astrociti so najbolj številne od vseh glia celic v centralnem živčnem sistemu, z zvezdasto obliko in izrastki.
- Sodelujejo pri regulaciji
neurotransmiterjev, vzdrževanju
homeostaze, angiogenezi in varovanju
nevronov.
Oligodendrogolijske celice.
- nahajajo se v osrednjem živčnem sistemu nevretenčarjev in
vretenčarjev - proizvajajo mielin- izolacijsko ovojnico na aksonih živčnih
vlaken - podporne funkcije za živčne celice, podobne vezivnemu tkivu
Ependimske celice.
- Ependimske celice obdajajo hrbtenjačo in možganske ventrikle, sodelujejo pri kroženju cerebrospinalne tekočine.
- Imajo pomembno vlogo pri obnavljanju in regeneraciji možganov, zlasti pri poškodbah.
Mikroglija.
- So najmanjše med celicami nevroglije, z ovalnimi jedri in tankimi izrastki iz celičnih teles.
- Delujejo kot makrofagi in fagocitirajo celične ostanke ter mrtve nevrone v centralnem živčnem sistemu.
- Visoko adaptabilne, lahko spremenijo obliko in funkcijo glede na potrebe možganov.
Kaj sestavlja nevrologijo perifernega živčnega sistema.
- SCHWANNOVE ali NEVROLEMSKE CELICE: tvorijo mielinsko ovojnico v
perifernem živčevju; - PLAŠČNE CELICE ali TROFOCITI (SATELITSKE CELICE): obdajajo ganglijske
celice, vzdržujejo ustrezno kemijsko sestavo okolja.
Schwannova celica.
ZGRADBA:
- 1 jedro
- citoplazma z organeli
- mielinski plašč (izolacija okoli živčnih vlaken, izboljšuje hitrost prenosa impulzov)
FUNKCIJA:
- mielinizacija: tvorba mielinskega plašča za izolacijo živčnih vlaken
- Ranvierjevi zažemki: pomoč pri hitrem prenosu živčnih impulzov
Satelitske celice.
- v perifernem živčevju in tvorijo “nevronsko- glialne enote” z nevroni.
- Imajo podobne funkcije kot astrociti, vključno s nadzorom homeostaze in zaščito nevronov.
Živec.
- Živec je zgrajen iz več snopov
aksonov živčnih celic, ki jih ovija
vezivo, potrebno za oporo,
prehrano, mehansko zaščito. - Rahlo vezivo s krvnimi žilami
med živčnimi vlakni je
ENDONEVRIJ; - posamezne snope živčnih vlaken
ovija bolj čvrst PERINEVRIJ; - Med snopi in na površini živca je
EPINEVRIJ iz čvrstega veziva z
maščobnimi celicami.
Centralni živčni sistem, hrbtenjača.
- Sivina, substantia grisea: prevladujejo telesa živčnih celic;
- belina, substantia alba: iz mieliniziranih živčnih vlaken.
Centralni živčni sistem, mali možgani.
Skorja (cortex cerebelli), sivina:
- zunanja, svetlejša molekularna plast (stratum moleculare z aksoni bipolarnih nevronov, dendriti Purkinjevih celic, glia celice);
- notranja, temnejša zrnata plast (stratum granulosum z bipolarnimi celicami), v kateri je več jeder kot v molekularni plasti;
- med obema plastema: Purkinjeve celice, po katerih se prevaja informacija iz malih možganov (stratum neuronorum piriformium).
Sredica (corpus medullare), belina:
- pod notranjo plastjo skorje; mielinizirana živčna
vlakna, krvne žile.
Centralni živčni sistem, veliki možgani.
Skorja:
- molekularni sklad ima majhne, maloštevilne ganglijske celice;
- zunanji zrnati sklad ima večje, številčnejše ganglijske celice;
- zunanji piramidni sklad ima številne, male piramidne celice, ki po velikosti
naraščajo proti globini;
- notranji zrnati sklad iz manjših, številnejših, bolj okroglih ganglijskih celic;
- notranji piramidni sklad iz številnih, velikih piramidnih celic;
- multiformni sklad iz številnih, ganglijskih celic, različnih, pogosto vretenastih oblik.
Sredica:
- iz mieliniziranih aksonov in nevroglije;
- jedra astrocitov so velika, okrogla, svetla;
- jedra mikroglijskih celic so podolgovata, temna, pogosto v bližini žil.
- Jedra oligodendrocitov so majhna, okrogla in temna.
Čutila.
Skorja:
- molekularni sklad ima majhne, maloštevilne ganglijske celice;
- zunanji zrnati sklad ima večje, številčnejše ganglijske celice;
- zunanji piramidni sklad ima številne, male piramidne celice, ki po velikosti
naraščajo proti globini;
- notranji zrnati sklad iz manjših, številnejših, bolj okroglih ganglijskih celic;
- notranji piramidni sklad iz številnih, velikih piramidnih celic;
- multiformni sklad iz številnih, ganglijskih celic, različnih, pogosto vretenastih
oblik.
Sredica:
- iz mieliniziranih aksonov in nevroglije;
- jedra astrocitov so velika, okrogla, svetla;
- jedra mikroglijskih celic so podolgovata, temna, pogosto v bližini žil.
- Jedra oligodendrocitov so majhna, okrogla in temna.
Senzorična, kemo-, foto- in mehanotransdukcija.
- Senzorična transdukcija: pretvorba dražljaja v informacijo;
- Poteka z regulacijo ionskih kanalov v membrani receptorja
(preko sekundarnih sporočevalcev pri kemo- in
fotoreceptorjih) ali direktno z draženjem določene čutilne
strukture (elektro-, mehanoreceptorji); - Kemotransdukcija: sekundarni sporočevalec cAMP sproži
odpiranje ionskih kanalčkov in nastanek receptorskega
potenciala; - Fototransdukcija: absorbcija svetlobe v vidnih pigmentih
sproži odpiranje ali zapiranje ionskih kanalčkov; - Mehanotransdukcija: mehanska deformacija receptorske
celice povzroči odpiranje ionskih kanalčkov; - Transdukcijski procesi potekajo na plazmalemi čutilne celice;
Receptorji.
- Eksteroreceptorji: zaznavajo dražljaje iz okolice;
- Interoreceptroji: zaznavajo dražljaje iz notranjosti organizma
(visceroreceptroji, čutila notranjih organov; proprioreceptorji, čutila
gibal);
Čutilne celice.
- Primarne čutilne celice: po aksonu se akcijski potencial širi do
centralnega živčevja; - Sekundarne čutilne celice (izvorno epitelijske celice): na bazi
telesa so povezane z aferentnim živčnim vlaknom; - Čutilno-živčne celice: njihovo telo je pod epitelijem, dražljaje
zaznavajo dendriti (prosti ali obdani z ovojnimi celicami); - Receptorji se odzivajo na specifičen dražljaj;
- Sprememba mirovnega membranskega potenciala
receptorske celice je receptorski potencial; ta temelji na
spremembi prevodnosti membrane za različne katione,
predvsem za natrij; - Pri sekundarnih čutilnih celicah receptorski potencial vpliva na
sproščanje transmitorja, ki sproži akcijski potencial na
postsinaptični celici;
Vzburjenje receptorja.
Vzburjenje receptorja poteka v 2 fazah, kot:
* transdukcija (nastanek receptorskega potenciala, ki je
odvisen od jakosti dražljaja),
* transformacija (tvorba niza akcijskih potencialov);
Adaptacija, tropizem, kineza, taksija.
- Jakost receptorskega potenciala in frekvenca impulzov sta
linearno odvisni; - Po daljšem delovanju dražljaja nastopi adaptacija;
- Tonični receptorji: adaptacija je počasna, stalno se odzivajo
na jakost dražljaja (npr. receptorji za bolečino); - Fazični receptorji: adaptirajo se hitro (npr. čutilo za tip);
- Informacije, ki jih receptorji sprejmejo, pogosto sprožijo
določene odzive organizma, ki jih lahko označimo kot
orientacijo; - Organizmi se orientirajo s tropizmi, kinezami in taksijami;
- Tropizmi: usmerjena gibanja, npr. rast sesilnih živali v
odvisnosti od svetlobe (pozitivno, negativno fototropni
organizmi); - Kineze: neusmerjena gibanja prostoživečih živali, ki se končajo
tam, kjer je za žival najbolj ugodno; - Taksije: usmerjena gibanja v smeri določenega dražljaja
(pozitivne taksije) in stran od njega (negativne taksije);
Kemoreceptorji.
- Eksteroreceptorji za voh in okus;
- Interoreceptroji za regulacijo dihanja, osmotskega
ravnotežja telesnih tekočin; - Biološki pomen: iskanje hrane, prostora, spolnega partnerja;
- Čutilne strukture na:
- glavi ali tentaklih ožigalkarjev, vrtinčarjev, polžev,
- robu plašča školjk,
- antenah, obustnih okončinah rakov, pajkov, žuželk,
- ambulakralnih nožicah iglokožcev;
- Kemijske snovi se vežejo na receptorje v plazmalemi čutilne
celice, kar povzroči odpiranje ionskih kanalov ali aktivacijo
specifičnih encimov, ki sprožijo niz reakcij v citoplazmi celice;
Čutilo za voh (olfaktoreceptorji)
- Členonožci: receptorji za voh so bipolarne čutilne celice,
senzile, obdane z ovojnimi celicami; na antenah, okončinah
ob ustih; - Kopenski vretenčarji: čutilo za voh v dorzalnem delu sluznice
nosne votline (regio olfactoria), preostali del (regio
respiratoria) ima dihalno vlogo (vlaženje, segrevanje zraka); - Epitel:
- primarne čutilne celice z dolgimi cilijami;
- oporne celice z mikrovili;
- bazalne celice (nediferencirane);
- Plazilci: Jacobsonov organ;
- Ribe: dobro vohajo, nos ločen od ustne votline; med
plavanjem voda vstopa skozi nosnici;
Čutilo za okus (gustoreceptorji).
- Žuželke, pajkovci: čutilne celice z odprtino v distalnem delu;
- Vretenčarji: okušalni brstiči (sekundarne čutilne celice,
oporne celice); - Ribe: brstiči po vsem telesu;
- Kopenski vretenčarji: ustna votlina, na jeziku;
Termoreceptorji in termoregulacija.
- Prosti živčni končiči v koži;
- Receptorji za mraz;
- Receptorji za toploto;
- Kače jamičarke: med očmi in nosnicami imajo jamici, ki sta
receptorja za infrardečo svetlobo in omogočata zaznavo
toplokrvnega plena v popolni temi na razdalji do 5 m.
Mehanoreceptorji.
- Zaznavajo mehanske dražljaje;
- Notranji mehanoreceptorji:
- proprioreceptorji: zaznavajo položaj, dolžino, napetost mišic
in stanje sklepov; - visceroreceptorji: v prebavilih;
- Zunanji mehanoreceptorji:
Tangoreceptorji.
- Tangoreceptorji: čutila za dotik; dendriti, občutljivi na dotik;
- lamelarna telesca (Vater-Pacinijeva telesca) v podkožju
sesalcev; - živčni končič, obdan z lamelarno razporejenimi ovojnimi
celicami; - Tangoreceptorji pri členonožcih:
- gibljivi trihobotriji zaznavajo šibke zračne tokove;
- Kampaniformne senzile žuželk imajo kutikularno gubo, v
katero je vpeta čutilna celica; dražljaj povzroči deformacijo
kutikule in posledično premik dendrita čutilne celice; - Skolopidiji, hordotonalni organi;
- Jonsthonovi organi na antenah žuželk zaznavajo nagibe,
premike antene; - Timpanalni organ: skolopidiji v povezavi s trahejo;
Statoreceptorji.
- Statoreceptorji: čutila za ravnotežje;
- zaznavajo težnost (gravitacijo);
- Nevretenčarji: statociste so votlinice, napolnjene s tekočino, v
katerih je statolit; - Stena votlinice je iz epitelija s sekundarnimi čutilnimi celicami
z migetalkami (vrtinčarji, mehkužci, kolobarniki); - Statoreceptor vretenčarjev: v notranjem ušesu;
- Čutilo za dinamično ravnotežje: 3 polkrožni kanali;
- Čutilo za statično ravnotežje: dorzalni mešiček (utriculus) in
ventralna vrečka (sacculus);
Reo-, anemo- in fonoreceptorji.
- Reoreceptorji: organi za zaznavanje vodnega toka
(pobočnica); - Anemoreceptorji: organi za zaznavanje zračnih valovanj
(trihobotriji ali čutilne dlake); - Fonoreceptorji: slušni organi; zaznavanje zvoka določenih
frekvenc (človek: 16 do 20000 Hz); nekateri vretenčarji,
žuželke slišijo celo ultrazvok; - Žuželke: timpanalni organi (v tibijah prednjih nog);
- Kopenski vretenčarji: slušni organ je uho;
- zunanji, srednji del (oba za prenos zračnega valovanja),
- notranji del (čutilni del).
Polž človeka (Cortijev organ).
- del notranjega ušesa s čutilnimi celicami za zvočne signale;
- preddvorni ali vestibularni kanal,
- polžev ali kohlearni kanal in
- bobnični ali timpanalni kanal;
- preddvorni in polžev kanal sta ločena z vestibularno ali
Reissnerjevo membrano, ki je iz tankega vezivnega tkiva; - polžev in bobnični kanal sta ločena z bazilarno membrano, na
kateri so čutilne celice za sluh – Cortijev organ; - nad slednjim je krovna membrana.
Fotoreceptorji.
- Receptorji za zaznavanje svetlobe;
- Praživali:
- Bičkarji imajo ob bazi bička pigmentno pego, na bazi biča pa fotosenzibilne
strukture; - Živalski mnogoceličarji:
- Fotosenzibilne čutilne celice v koži (dermatoptičen čut pri ožigalkarjih,
razlikujejo le svetlobo in temo); - Oči pri višje razvitih živalih:
- čašaste,
- jamičaste,
- pikčaste,
- sestavljene,
- mehurjaste
Čašaste, jamčaste in pikčaste oči.
Čašaste oči:
- 1 ali več čutilnih celic obdane s čašasto pigmentno celico;
- zaznavajo smer padanja svetlobe.
Jamičaste oči:
- površina s svetlobnimi čutilnimi celicami je vgreznjena in
zaščitena z želatinozno snovjo (nekatere školjke, morski polži).
Pikčaste oči (oceli):
- imajo lečo (raki, pajkovci, stonoge, žuželke frontalno,
lateralno ali dorzalno na glavi);
Sestavljene in mehurjaste oči.
Sestavljene oči (kompleksne ali fasetne oči):
- raki, žuželke;
- iz številnih očesc ali omatidijev;
- omatidij vsebuje 8 čutilnih celic;
- čutilni del čutilne celice se imenuje rabdomera;
- vse rabdomere so rabdom;
Mehurjaste oči:
- s poglabljanjem jamičastih oči in njihovim zaprtjem na prednji
strani, so nastale mehurjaste oči;
- glavonožci, vretenčarji;
- poleg čutilnega dela imajo te oči pomožne strukture za
zbiranje in usmerjanje svetlobe ter izostrenje slike;
- čutilne celice pri vretenčarjih so paličice in čepki.
Mrežnica.
- notanji sloj očesnega zrkla;
- sestavljena je iz pigmentnih celic, fotoreceptorskih celic
(čepki, paličice zaznavajo svetlobne dražljaje), bipolarnih celic,
ganglijskih celic ter opornih celic (amakrinke, horizontalke,
radialni gliociti); - s čepki zaznavamo barve; v distalnem delu čepka se nahaja
fotosenzibilni pigment rodopsin; - mesto z največjo gostoto čepkov na mrežnici je rumena pega;
- paličice so fotoreceptorji, ki so odgovorni za črno-belo
gledanje pri šibki svetlobi.
Čutila pri človeku.
- INTERORECEPTORJI: sprejemajo dražljaje iz notranjosti telesa,
npr. baroreceptorji v stenah velikih žil; - PROPRIORECEPTORJI: sprejemajo dražljaje iz mišic in kit;
- EKSTERORECEPTORJI: zaznavajo dražljaje iz okolja:
- mehanoreceptorji (dotik, pritisk, vibracije),
- termoreceptorji,
- nocireceptorji (bolečina).
SPLOŠNA ČUTILA: zaznavajo dražljaje, ki jih zaznavamo kot dotik,
pritisk, toploto, mraz in bolečino.
SPECIALNA ČUTILA: za okus, voh, ravnotežje, sluh in vid.
Splošna čutila.
- Receptorji za DOTIK: na konicah prstov, na konici jezika in na
ustnicah; - Prosti živčni končiči, ki so v papilarni plasti usnjice kože urejeni v
Meissnerjeva tipalna telesca. - Receptor za PRITISK: Vater-Paccinijevo lamelarno telesce.
- Receptorji za TOPLOTO in MRAZ: v koži po celem telesu.
- Receptorji za BOLEČINO: prosti živčni končiči, prisotni po celem
telesu.
Razmnoževanje.
- Razmnoževanje: omogoča ohranjanje dedne snovi in njen prenos na potomce;
- Spolno razmnoževanje: formirajo se moške in ženske gamete;
- Nespolno razmnoževanje: ne pride do tvorbe gamet.
Nespolno razmnoževanje protozojev.
- Delitev
- Dvojitev: lahko vzdolžna (pri bičkarjih), prečna (pri migetalkarjih), ali
pa ni določene ravnine delitve (pri korenonožcih); - Multipla delitev: večinoma pri zajedalskih organizmih;
- Iz enega organizma istočasno nastane večje število organizmov (primer: Plasmodium malariae);
- Brstenje
- Na matičnem osebku nastane drug osebek - brst;
- Brstijo pritrjene praživali, npr. Suctoria.
Spolno razmnoževanje.
- Organizmi, ki se razmnožujejo spolno, so gamonti;
- Proizvajajo haploidne spolne celice, gamete;
- Gameti se združita v zigoto z diploidnim jedrom (sinkarion);
- Da ne pride do povečanja števila kromosomov, je potrebna
redukcija genoma (redukcijska delitev ali mejoza); - Mejoza obsega 2 celični delitvi: mejoza I, mejoza II;
- Po mejozi I: haploidne celice z dvokromatidnimi kromosomi;
- Po mejozi II: haploidne celice z enokromatidnimi kromosomi;
Faze spolnega razmnoževanja.
- Pred prvo mejotsko delitvijo pride v
S fazi do podvojitve dednega
materiala. - V mejozi se jedro deli 2x
zaporedoma. - Med delitvama se kromatin ne
podvoji, zato se količina dednega
materiala razpolovi.
Profaza prve mejotične delitve.
- Leptoten: : kromosomi postanejo vidni kot dolge, tanke niti (iz 2
kromatid); na določenih mestih so odebeljeni (kromomere). - Zigoten ali amfiten: homologni kromosomi se prično približevati
in konjugirati. Nadaljuje se spiralizacija kromosomov. - Pahiten: konjugacija končana, izoblikujejo se kromosomski dvojčki (bivalenti, tetrade), število kromosomov v celici razpolovljeno. Kromatide nekaterih kromosomov se na nekaterih mestih prekinejo in izmenjajo homologne segmente (crossing over).
- Diploten: homologna kromosoma, združena v bivalentu, se delno
razmakneta. Na mestih prekrižanja ostaneta povezana (kjazme). Delna
dekondenzacija kromosomov, prepisovanje DNK v RNK. - Diakineza: tetrade se razporedijo ob jedrni ovojnici, kromatide se kondenzirajo.
Naslednje faze prve mejotične delitve.
- Enako kot v mitozi, le da tetrada deluje kot kromosom.
- Kjazme: vloga, analogna centromeri med mitozo (zadržijo
homologa skupaj na delitvenem vretenu do anafaze). - Anafaza 1. mejotične delitve: tetrade se razpolovijo, anafazni,
telofazni kromosomi iz dveh kromatid (diada). - Interfaza med 1. in 2. zoritveno delitvijo: kratka, brez S faze.
Druga zoritvena delitev.
- Poteka podobno kot mitoza.
- Vsak kromosom, sestavljen iz 2 kromatid, se razdeli.
- V novo nastalih jedrih je haploidno število kromosomov iz ene
kromatide.
Spolno razmnoževanje večceličnih živali.
- Vedno se združita morfološko različni celici;
- Spermiji dozorevajo v testisih (spermatogeneza), jajčeca v
ovarijih (oogeneza); - Oboji nastanejo iz praspolnih celic (te nastanejo običajno po
64-celičnem stadiju zarodka); - Klična ali zarodna pot: razvoj od praspolne celice do gamet;
- Praspolne celice med embrionalnim razvojem potujejo v
nastajajoče spolne žleze (gonade); - V testisih se diferencirajo v spermatogonije, v ovarijih v
oogonije; - Te zarodne celice so manjše od praspolnih celic, imajo jajčasto
jedro; - V gonadah se delijo mitotično;
Gametogeneza.
- Nastajanje gamet v spolnih žlezah;
- Spermatogeneza:
- Spermatogoniji:
- majhne, diploidne celice z velikim jedrom; mitotično se delijo
v številne nove spermatogonije; - Ti se povečajo v spermatocit I. reda;
- Le ta se redukcijsko deli (mejoza I) in nastaneta 2 haploidna
spermatocita II. reda; - Z delitvijo (mejozo II) 2 spermatocitov II. reda nastanejo 4
haploidne spermatide, ki morfološko niso podobne
spermijem; - V procesu spermiohistogeneze se razvijejo spermiji;
- Med spolnimi celicami so Sertolijeve celice, ki regulirajo
dozorevanje spermijev; - Leydigove celice (v vezivnem tkivu zunaj semenskih
kanalčkov) izločajo testosteron;
Oogeneza.
- Oogoniji se mitotično delijo v številne nove oogonije;
- Oogoniji se povečajo, zrastejo v oocite I. reda;
- Z redukcijsko delitvijo (mejoza I), ki je heteropolna, nastane
oocita II. reda in majhna polocita (tečajno telesce); - Po naslednji delitvi (mejozi II), ki je tudi heteropolna, nastane
jajčna celica in polocit; - Deli se tudi polocit iz prve zoritvene delitve;
- Nastane 1 jajčna celica in 3 polociti.
Morfologija spolnih celic.
- Spermiji z bičkom: večcelični organizmi z zunanjo oploditvijo,
tudi vretenčarji z notranjo oploditvijo; - Spermiji brez bička: nekateri nevretenčarji z notranjo
oploditvijo (gliste, raki deseteronožci, pršice); - Jajčna celica: lahko samostojna ali je povezana z eno ali več
hranilnih celic (trakulje, pijavke); - Jajčne celice: okrogle, negibljive;
Semenska izvodila.
- Omogočajo prenos semenčic iz testisa do prostatičnega dela
sečnice in v spolni ud; - Najprej zvite semenske cevke se izravnajo in tvorijo mrežje ravnih
semenskih cevk (rete testis); - Mrežje se nadaljuje v 15 do 20 odvodnih cevk moda, ki tvorijo
skupaj z nadmodkovim vodom nadmodek ali epididymis. - Nadmodek je skladišče spolnih celic, kjer te dokončno dozorijo;
- Iz nadmodka izhaja semenovod, ki vodi semenčice v ejakulacijski
vod; - Semenovod: večvrstni visokoprizmatski epitelij, tri plasti gladke mišičnine;
- Tik preden se v semenovod izlije izvodilo spolne žleze semenjaka,
se semenovod razširi v ampulo semenovoda. Od tod dalje do 2 cm
dolg ejakulacijski vod, po katerem potujejo spolne celice in sekret
semenjaka skozi prostato v prostatični del sečnice.
Pomožne moške spolne celice.
- Semenjak (vesicula seminalis): v celicah semenjaka nastaja alkalna
tekočina, ki vsebuje vodo, sladkorje (največ je fruktuze),
prostaglandine in nekaj beljakovin. - Obsečnica (prostata): pod sečnim mehurjem, sestavljena iz 30 do
50 tubuloalveolarnih žlez; centralna, periferna in prehodna cona; - Obsečnica izloča mlečno, alkalno tekočino, ki je namenjena
aktivaciji semenčic; - Žlezne celice so obdane s številnimi gladkimi mišičnimi celicami.
- Bulbouretralni ali Cowperjevi žlezi: sta pod prostato in izločata
alkalni izloček. - Vse pomožne moške spolne žleze izločajo alkalno tekočino, ki
nevtralizira kisel pH v nožnici. V kislem okolju semenčice niso
aktivne.
Jajcevod.
- Sluznica:
- vzdolžne gube;
- enoskladni visokoprizmatski epitelij: migetalčne, sekrecijske in
klinaste (izvorne ali iztrošene sekrecijske celice) celice. - Mišična plast: gladka mišičnina; notranja krožna ali spiralna plast in
zunanja vzdolžna plast. - Seroza: zunanja plast jajcevoda.
Maternica.
- Sluznica ali endometrij: enoskladen visokoprizmatski epitelij z
migetalčnimi in sekrecijskimi celicami. Pod njim je vezivna stroma s
številnimi žlezami; funkcionalna in bazalna plast. - Mišična plast ali miometrij iz gladke mišičnine ter veziva s
kolagenskimi, elastičnimi vlakni: najdebelejši del stene maternice. - Perimetrij (adventicija ali seroza): zunanja plast.
Maternični vrat.
- Notranji del ali endocerviks: enoskladni visokoprizmatski epitelij;
- Zunanji del ali porcija: večskladni ploščati epitelij; med
dozorevanjem celice kopičijo glikogen in se ciklično spreminjajo,
odvisno od ravni estrogena in progesterona. - Zunanji del se nadaljuje v nožnični svod (forniks nožnice);
Nožnica.
- Sluznica: večskladni ploščati epitelij, ki tvori gube;
- Pod vplivom estrogena kopičijo epitelijske celice velike količine
glikogena, ki prehaja z luščenjem celic v svetlino nožnice; - Bakterije v nožnici razgradijo glikogen in tvorijo mlečno kislino,
zaradi katere je pH kisel. - Mišična plast;
- Adventicija.
