Predavanja Flashcards
Kaj je tkivo?
- Sestavljajo celice s podobno zgradbo, funkcijo, istega izvora.
- Med celicami tkiv je medceličnina.
- Tkiva z veliko medceličnine so mezenhimi, z malo medceličnine parenhimi.
- Tkiva se razvijejo v embrionalnem razvoju v procesu histogeneze.
Kako delimo tkiva?
- Delitev tkiv temelji na morfološki in funkcionalnih posebnostih.
- EPITELIJI: celice so tesno ena ob drugi, povezane s številnimi medceličnimi stiki; medceličnine je malo (bazalna lamina);
- VEZIVA: med celicami je bogata medceličnina;
- MIŠIČNO TKIVO: krčljivost;
- ŽIVČNO TKIVO: prevodnost.
Kaj so epitelijska tkiva?
- So na zunanji ali notranji površini telesa kot krovni epiteliji
- tvorijo parenhim žlez kot žlezni epiteliji
- sprejemajo dražljaje kot čutilni epiteliji.
- Tesno prilegajoče celice, malo medceličnine
- Pod bazalno lamino je dobro prekrvavljeno vezivo
- Epitelij se prehranjuje z difuzijo hranilnih snovi iz veziva
- Večina tkiva je bogato oživčena
- Epiteliji se nenehno obnavljajo:
-Celice krovnih epitelijev so izpostavljene nenehnim
poškodbam, imajo veliko sposobnost obnavljanja (živahna mitotska aktivnost).
-Epiteliji kože, mehurja in črevesa se luščijo (deskvamacija) in
se obnovijo v 2 do 5 dneh.
-Obnova žleznih celic in epitelija dihalnih poti poteka 5 do 6
tednov.
Kaj so naloge epitelijskih tkiv?
- absorbcija (npr. tanko črevo);
- sekrecija (žleze);
- ekskrecija (ledvične cevke);
- zaščita (koža);
- sprejemanje dražljajev (čutila).
Diferenciacije plazmaleme epitelijskih celic.
- Apikalno:
- glikokaliks,
- mikrovili,
- stereocilije,
- kinocilije ali migetalke.
- Lateralno:
- tesni stiki,
- dezmosomi,
- presledkovni stiki.
- Bazalno:
- hemidezmosomi
Bazalna lamina.
- Bazalni deli celic so na bazalni lamini.
- Lamina lucida (rara):
-tik pod plazmalemo,
-laminin, fibronektin - Lamina densa:
-kolagen tip IV, heparan sulfat (proteoglikan) - Lamina fibroreticularis:
-retikulinska vlakna
➢ Povezava epitelija z vezivom.
➢ Na njej poteka diferenciacija, proliferacija celic med embriogenezo.
➢ Epitelno tkivo ni ožiljeno, snovi vstopajo iz veziva skozi bazalno
lamino, ki je filter med vezivom in epitelnimi celicami. Skozi bazalno
lamino prodirajo tudi živčni končiči senzoričnih živcev.
Krovni epitelij - delitev.
- EPITELIJ: mejno tkivo zunanje površine telesa (koža), prebavil, dihal, sečil, spolovil;
- MEZOTELIJ: krovno tkivo telesnih votlin (poprsnica, osrčnik,
potrebušnica); - ENDOTELIJ: v steni krvnih in limfnih žil.
Kako delimo krovni epitelij?
- Po ŠTEVILU PLASTI CELIC ločimo :
- enoskladni (celice v enem skladu),
- večskladni (celice v 2 ali več skladih),
- večvrstni (vse celice v stiku z bazalno lamino, a vse ne segajo
do proste površine, zato so njihova jedra v več vrstah) in - prehodni (celice v več slojih, imajo sposobnost
prerazporejanja) epitelij. - Po OBLIKI CELIC v površinskem sloju ločimo:
- ploščati (daljše in širše kot visoke)
- izoprizmatski ali kubični (približno ista višina, dolžina in širina)
- visokoprizmatski epitelij (višja kot dolga in široka).
Jedra so prilagojena obliki celic.
Vrste krovnih epitelijev.
- absorbcijski in sekrecijski epiteliji: večinoma enoslojni;
- krovni epiteliji: enoslojni (nevretenčarji), večslojni (vretenčarji);
- čutilni epiteliji: pri nevretenčarjih, nekaterih vretenčarjih pogosto
celice z migetalkami, vsebujejo celice različnih oblik;
Enoskladni ploščati epitelij.
- En sklad ploščatih celic s sploščenimi jedri, ki so vzporedno s površino celic. Jedro celic je lahko izbočeno v svetlino (lumen)
organa. - Primeri: enoskladni ploščati epitelij v pljučnih mešičkih, manjših
izvodilih žlez; endotelij krvnih, limfnih žil; mezotelij seroznih
membran v telesnih votlinah; filtracijske cevke v ledvicah; roženica. - Snovi prehajajo skozi selektivno prepustno plazmalemo celic
pasivno z difuzijo (npr. difuzija kisika iz pljučnih mešičkov v kri in
ogljikovega dioksida v obratni smeri).
Enoskladni izoprimatski epitelij.
- En sklad izoprizmatskih celic s centralno ležečim jedrom.
- Primeri: žleze in njihova izvodila; epitelij ščitnice (folikularne celice);
površina jajčnika (klični epitelij); nekatere ledvične cevke; epitelij
manjših žolčnih vodov; očesna leča; pigmentni epitelij mrežnice. - Naloga: izločanje sluzi, znoja, encimov in drugih snovi, absorpcija.
Enoskladni visokoprizmatski epitelij.
- En sklad visokih celic; apikalno lahko imajo mikrovile ali migetalke.
- Veliko ovalno jedro leži bazalno, pravokotno na površino epitelija.
- Med epitelijskimi celicami v tankem črevesu: enocelične čašaste žleze (čašice), ki izločajo sluz (mukus);
- Primeri: v prebavnem traktu (epitelij želodca, dvanajstnika, črevesja, žolčnika, prebavnih žlez); večji vodi različnih žlez; maternica;
jajcevod (omigetalčen epitelij); v ledvicah v večjih zbirnih vodih. - Funkcije: izločanje, absorbcija, zaščita.
- Apikalna površina, kjer poteka absorbcija, je oblikovana v mikrovile;
- Pri manjši povečavi viden ščetinast rob (brush border) - območje celice s posameznimi mikrovili.
Večskladni ploščati epitelij.
- Celice v več skladih, površinske celice so po obliki ploščate.
- Zgornji sloji so iz sploščenih celic z jedri (nekeratinski tip) ali pa so
celice mrtve in jedra odsotna (keratinski tip); - Celice v spodnjih slojih različnih oblik, večinoma poligonalne oblike.
- Primeri: predeli, kjer lahko pride do poškodbe ali izsušitve:
- pokožnica, nožnica, prebavna cev od ustne votline do požiralnika, analni kanal, distalni del sečnice.
- Ta tip epitelijev je večinoma papilaren – spodaj ležeči sloji so
nagubani (koža, jezik, požiralnik). - Funkcija: zaščita.
Večvrstni visokoprizmatski epitelij.
- En sklad različno oblikovanih celic.
- Vse celice imajo stik z bazalno membrano, vendar vse celice ne
dosegajo apikalne površine. - Jedra celic so v različnih ravneh ali vrstah.
- Nekatere površinske celice imajo migetalke.
- Primeri: v sapniku, grlu, nosu, obmodku.
- Respiratorni epitelij: med epitelijskimi celicami so tudi čašice.
- Funkcija: zaščita, izločanje in premikanje (migetalke) snovi po
površju celic v dihalni cevi. Prašni in drugi delci se ujamejo v sluz in
se s pomočjo migetalk izločijo iz telesa.
Večskladni izoprizmatski in visokoprizmatski epitelij.
- Redka;
- Žleze znojnice v dermisu kože;
- Žleze slinavke.
Prehodni epitelij.
- Posebna oblika večskladnega epitelija iz različno oblikovanih celic.
- Celice imajo sposobnost prerazporejanja iz več v manj skladov in obratno, v odvisnosti od volumna organa.
- Tkivo se odziva na raztezanje in spremembo volumna in je videti
drugačno, ko je organ skrčen (sproščen) in raztegnjen; - V skrčenem stanju vidimo veliko število slojev, površinske celice so
okrogle, velike; - V raztegnjenem, napetem stanju je videti manj slojev, površinske
celice so bolj sploščene. - Oblika celic se spreminja od izoprizmatske pri neraztegnjenem
stanju do ploščate pri raztegnjenem stanju. - Primer: sečna izvodila (urotelij v sečnem mehurju in sečevodu). Ko je mehur prazen je stena debelejša, ko pa je poln pa tanjša.
Kateri epiteliji so iz endo- in kateri iz mezoderma?
Iz endoderma so epiteliji:
- prebavil,
- dihal,
- ščitnice,
- obščitnice.
Iz mezoderma so epiteliji:
- ledvic,
- spolnih žlez,
- nadledvične žleze,
- endoteliji žil.
Žlezni epiteliji.
- Nastanejo tako, da se epitelij v obliki epitelijskih brstičev ugrezne v vezivo. Sprva je brstič poln, kasneje ima svetlino.
- Pri žlezah z zunanjim izločanjem ostane stik s površjem preko
izvodil, pri žlezah z notranjim izločanjem se stik s površjem prekine. - Žlezne celice sintetizirajo različne snovi, ki jih izločajo:
-navzven (eksokrine žleze),
-v telesne tekočine (endokrine žleze),
-v medceličnino (parakrine žleze). - Glede na lego delimo žlezne celice na endoepitelijske, kjer so žlezne celice med epitelijskimi celicami (enocelične žleze čašice) in eksoepitelijske, kjer so žlezne celice v skupkih v vezivu (večcelične žleze) pod epitelijem in imajo stik s površjem preko izvodil (žleze slinavke, znojnice, mlečne žleze).
Kako ločimo izvodilo glede na obliko?
- enostavne: nerazvejano izvodilo;
- sestavljene: izvodilo je razvejano.
Kako ločimo izvodilo glede na obliko sekrecijskega dela?
- Cevaste: enostavne, zavite, razvejane, sestavljene.
- Mešičkaste: enostavne, razvejane, sestavljene.
- Sestavljene cevastomešičkaste (tubuloalveolarne).
Kako ločimo izvodilo glede na udeležbo citoplazme pri sekreciji?
- merokrino sekrecijo: žleze sproščajo produkte brez poškodbe
plazmaleme z eksocitozo (eksokrini del pankreasa); - holokrino sekrecijo: izloči se celotna vsebina žlezne celice (lojnice);
- apokrino sekrecijo: skupaj s sekretom se izloči apikalni del žlezne celice (mlečne žleze).
Kako ločimo izvodilo glede na kemijsko zgradbo izločka?
Albuminozne (serozne) žleze (obušesna žleza slinavka, solzne žleze,
eksokrini del pankreasa):
- izloček je bolj tekoč („voden“), redkejši, bogat s proteini;
- imajo zelo razvit endomembranski sistem, veliko
mitohondrijev in sekrecijskih zrn;
- jedro je okroglo, večinoma v sredini celice.
Mukozne žlezne celice (podjezična žleza slinavka):
- sintetizirajo in izločajo kisel izloček, ki je gost, sluzast, vlecljiv;
- vsebuje glikozilirane proteine (mucine);
- jedro celic je ovalno, ob bazi celic.
Kaj je vezivno tkivo in kaj so glavne naloge?
Glavne naloge:
- vzdržujejo obliko telesa, povezujejo tkiva in organe;
- oskrbujejo tkiva s hranilnimi snovmi, po vezivu potekajo krvne žile, živci;
- sodelujejo pri obrambi organizma.
Imenujemo jih tudi oporno tkivo, saj je njihova medceličnina pogosto
trdna in daje oporo organizmu.
Vezivo ima veliko sposobnost obnove; pri poškodbi tkiv, ki se ne regenerirajo, nadomesti odmrlo tkivo vezivna brazgotina.
Iz česa izhajajo celice?
Izhajajo iz nediferencirane mezenhimske celice:
- fibroblast: celice vezivnega tkiva
- maščobna celica
- hondroblast: hrustančno tkivo
- osteoblast: kostno tkivo
- endotelijska celica
Izhajajo lahko tudi iz matične celice:
- eritrocit
- monocit -> makrofag
- nevtrofilec
- osteoklast
- limfocit B -> plazmatka
- bazofilec (tkivni in krvni)
- eozinofilec
Vezivne celice.
- V medceličnini so celice, ki so fiksne (so le v vezivu) ali so mobilne
(v vezivo prihajajo iz krvi). - FIKSNE VEZIVNE CELICE:
- fibroblasti,
- kambijske celice,
- maščobne celice in
- pigmentne celice.
- MOBILNE VEZIVNE CELICE:
- histiociti,
- tkivni bazofilci,
- plazmatke in
- levkociti (limfociti, monociti, granulociti).
Fiksne vezivne celice.
Fibroblasti:
* najbolj številčne vezivne celice; vretenaste oblike, jedro ovalno z
jasno vidnimi jedrci;
* so mlade, aktivne celice, ki sintetizirajo osnovno snov vezivne
medceličnine (glikozaminoglikane, proteoglikane, glikoproteine) in
vlakna (kolagen, elastin);
* zreli in sintetsko manj aktivni so fibrociti, ki imajo manj citoplazme in
manjše, bolj kompaktno in vretenasto oblikovano jedro.
Miofibroblasti: morfološke značilnosti fibroblastov, vsebujejo velike
količine aktinskih in miozinskih miofilamentov. Delujejo kot gladke
mišične celice, pri poškodbah tkiva skrbijo za krčenje rane.
Kambijske celice:
* so matične, nediferencirane celice, ki se lahko preoblikujejo v druge
oblike vezivnih celic.
Maščobne celice:
* specializirane za shranjevanje maščob; posamično ali v skupinah.
* pomembne za termoregulacijo, kot energijska zaloga.
Pigmentne celice:
* v citoplazmi so številna zrnca pigmenta melanina, zato jih
imenujemo tudi melanociti.
Kaj je razlika med -blasti in - citi?
-blasti so mlade, aktivne celice (fibroblast)
-citi so zrele celice, ki se razvijejo iz -blast (fibrocit)
Mobilne vezivne celice.
Histiociti, tkivni bazofilci, plazmatke, levkociti, limfociti, monociti, granulociti
Histiociti.
- so makrofagi v vezivu;
- kot drugi makrofagi izvirajo iz krvnih monocitov;
- dozorijo v vezivu;
- glavna naloga je fagocitoza;
- morfološko imajo različne oblike, ki so odvisne od njihove fagocitne
aktivnosti; - v citoplazmi imajo številne lizosome, ki predelujejo fagocitiran
material; - tujke fagocitirajo in jih predstavijo celicam imunskega sistema;
- če tujkov ne morejo fagocitirati, potem več histiocitov obda tujek.
Histiociti se zlijejo v celico velikanko s številnimi jedri. Celice
velikanke tako ločijo tujke od preostalega tkiva.
Tkivni bazofilci.
- velike, okrogle ali ovalne vezivne celice (20 do 30 µm), centralno
ležeče jedro, citoplazma z bazofilnimi metakromatičnimi zrnci - Metakromazija: lastnost, da se snovi obarvajo drugače, kot je barva
barvila. - Tkivni bazofilci: zaradi kislih radikalov v glukozaminoglikanih zrnc se
zrnca tkivnih bazofilcev s toluidinskim barvilom (modro) obarvajo
škrlatno rdeče. - Zrnca vsebujejo različne bioaktivne snovi:
- heparin je GAG, ki lokalno deluje kot sredstvo proti strjevanju krvi;
- histamin povzroča povečano propustnost krvnih žil in krčenje
gladkih mišičnih celic; - serinske proteaze aktivirajo mediatorje vnetja;
- eozinofilni in nevtrofilni kemotaktični faktor aktivira eozinofilne in
nevtrofilne granulocite; - levkotrieni so mediatorji alergijskih in vnetnih reakcij.
- Naloga tkivnih bazofilcev:
- Lokalno, parakrino sproščanje bioaktivnih substanc z vlogo pri
vnetju, začetku sprožitve imunskega odgovora in pri obnovi tkiv. - Snovi v zrncih povzročajo različne oblike lokalnega vnetnega
odgovora. - Tkivni bazofilci so še posebej številni ob krvnih žilah v koži in ob
tankem črevesu, zato jih imenujemo tudi perivaskularni ali vezivni
tip. - V sluznici prebavil in dihal je sluznični tip bazofilcev.
Plazmatke.
- v vezivu redko;
- nastanejo s preoblikovanjem antigensko aktiviranih limfocitov B;
- Citoplazma je bazofilna, ob jedru je svetel pas – perinuklearna
vakuola, jedro leži periferno. - Sintetizirajo protitelesa, zelo dobro razvit rER;
- Protitelesa so specifični globulini gama, ki nastanejo kot posledica
vstopa antigena v organizem.
Levkociti.
- specifična in nespecifična obramba organizma;
- število v vezivu močno naraste ob vnetju.
Limfociti.
- najmanjše vezivne celice, pomembne za specifično obrambo telesa;
- okroglo jedro, z gosto kromatinsko strukturo, malo bazofilne
citoplazme.
Monociti.
- so krvni makrofagi, imajo ledvičasto oblikovano jedro;
- ko preidejo v vezivo, se preoblikujejo v histiocite (makrofagi v
vezivu).
Granulociti.
- nosilci nespecifične obrambe organizma;
- nepravilno oblikovano jedro v obliki režnjev;
- glede na zrnca ločimo:
- eozinofilne (imajo bazične lizosome (toksični proteini, prosti radikali, s katerimi uničijo mikroorganizme in
večcelične parazite), ki se barvajo z rdečim kislim barvilom eozinom;) - bazofilne (se barvajo z bazičnimi barvili, izločajohistamin, s čimer pomagajo pri vnetnih reakcijah)
- nevtrofilne granulocite (fagocitoza bakterij, sproščajo baktericidne snovi)
Kaj je medceličnina?
Osnovna snov: prosojna, homogena raztopina, ki vsebuje veliko vode in
zapolnjuje prostore med celicami.
Makromolekule.
Vlakna: kolagenska, elastična in retikulinska.
Katere makromolekule so v osnovni snovi?
- Polisaharidi glikozaminoglikani: hialuronska kislina, hondroitinsulfat,
dermatansulfat, keratansulfat. Vežejo velike količine vode, omogočajo
difuzijo molekulam. - Proteoglikani: agrekan v hrustančevini.
- Glikoproteini kot molekule za vezavo: laminin veže epitelijske celice
na bazalno lamino.
Vrste veziv.
- Vsa nastanejo iz embrionalnega veziva mezenhima in so iz celic in
medceličnine.
Vrste tkiv zarodka.
Zarodek: mezenhim in zdrizovina.
- Mezenhim:
- razvije se iz mezoderma in nevralnega grebena;
- iz mrežja zvezdastih mezenhimskih celic (ovalna jedra) in
medceličnine iz tkivne tekočine; - pluripotentne celice, iz njih se lahko razvijejo vezivno, oporno ali
maščobno tkivo, žile. - Zdrizovina (zdrizasto ali galertasto vezivno tkivo):
- pri nevretenčarjih kot opora (meduze, rebrače, plaščarji);
- pri sesalcih je prisotno v embrionalnem razvoju (popkovina, plodova koža), gradi zobno pulpo pri mladem zobu in steklovino v očesu;
- vsebuje fibroblaste, zdrizasto medceličnino in kolagenska vlakna.
Vrste veziv pri odraslih.
Odrasli: retikularno, intersticijsko in fibrozno vezivo.
- Retikularno ali mrežasto vezivo: v krvotvornih in limfatičnih organih;
- iz mrežja retikulinskih vlaken (kolagen tipa I in III, ki tvorita vlakna) in
zvezdastih retikulumskih (ali retikularnih) celic. - Intersticijsko ali rahlo vezivo: veliko celic in razmeroma malo vlaken;
ob kapilarah. - Fibrozno ali čvrsto vezivo: prevladujejo vlakna, malo celic;
- Urejeno (ligamenti, kite; kolagenska vlakna urejena v snope, med
njimi pregrade iz rahlega veziva, v katerem so krvne žile in živci) ali
neurejeno (v usnjici kože, ovojnicah organov). - Maščobno tkivo: difuzen organ z veliko metabolično aktivnostjo (15-
20 % telesne teže pri odraslih); - Belo ali rumeno maščobno tkivo (univakuolarno):
- V celici je 1 velika maščobna kaplja;
- Energijska zaloga, mehanska funkcija, saj varuje strukture ob njem
- Rjavo maščobno tkivo (plurivakuolarno): iz manjših celic, v katerih je veliko maščobnih kapljic;
- termoregulacijski organ, proizvaja toploto;
- pri sesalcih je bogato razvito pri zarodku;
- pri novorojenčkih v pazduhah, zatilju, ob vratnih arterijah - zaščita in toplotna izolacija, pri odraslih v predelu hrbta (okrog ledvic) in v okolici aorte.
- Med odraščanjem se rjava maščoba postopoma spremeni v belo z
zlivanjem maščobnih kapljic v eno samo maščobno vakuolo. Na področju nadledvične žleze (proizvaja adrenalin) je rjavo maščobno tkivo - zaščita pred udarci. - K OPORNINAM kot posebni obliki veziva prištevamo:
- HRUSTANČEVINO in
- KOSTNINO.
Oporine.
- Hrustančno tkivo:
- pri vretenčarjih, glavonožcih;
- hondroblasti, hondrociti, medceličnina;
- Delitev:
- hialini (beli) hrustanec;
- elastični (rumeni) hrustanec;
- vlaknasti hrustanec.
Hialini hrustanec.
- Iz homogenega matriksa, vsebuje kolagenska vlakna;
- embrionalni skelet vretenčarjev, sapnik, bronhiji,
sklepi, nosne školjke; - celice so v lakunah (kapsulah);
- v hondronu do 8 celic.
Elastični hrustanec.
- Iz medceličnine, ki vsebuje kolagenska in elastična
vlakna; - uhelj, epiglotis sapnika, grlo, Evstahijeva cev;
- celice so v lakunah (kapsulah);
- v hondronu do 3 celice.
Vlaknast hrustanec.
- Iz medceličnine, ki vsebuje goste snope kolagenskih
vlaken, med katerimi so redke hrustančne celice,
urejene v stolpce; - v medvretenčnih ploščicah.
Kostno tkivo.
- Čvrsto, neelastično tkivo, z zaščitno, oporno in
regulacijsko vlogo; - osnovna sestavina skeleta vretenčarjev;
- nastaja lahko direktno iz mezenhima (dermalna
osifikacija) ali z nadomeščanjem hrustanca
(substitucijska osifikacija); - iz osteoblastov nastajajo osteociti, ki izločajo
organske sestavine medceličnine;
Opiši osteoblaste in osteocite.
- osteociti so zvezdaste oblike, ležijo v lakuni;
- medceličnina je iz organske snovi (osteoid), ki je
močno mineralizirana (kalcijev hidroksiapatit) in
vsebuje številna kolagenska vlakna; - mlade kostne celice, osteoblasti, izločajo
medceličnino, kolagen, kalcijev fosfat; so večje od
zrelih kostnih celic; - osteoblasti vsebujejo veliko ER, mitohondrijev,
lizosomov ; - osteoklasti so velike, večjedrne celice, ki razgrajujejo
kost; celice vsebujejo številne lizosome, membrana
je na mestu resorbcije izoblikovana v mikrovile; - osteoprogenitor celice so celice, ki se po potrebi
diferencirajo v osteoblaste; navadno so zgoščene v
predelih pod pokostnico (periost), značilne so
intenzivne delitve.
Kost.
- Histološka zgradba kosti je raznolika, odvisna od tipa
in razvojne stopnje kosti; - zrela kost: gobasta (os spongiosa) ali kompaktna kost
(os compacta); - zgrajena lamelarno, lamele iz kolagenskih vlaken,
med katerimi so lakune s kostnimi celicami; - kompaktna kost: urejena v osteone;
- osteoklasti se diferencirajo v osteoblaste, ki odlagajo
celični matriks na stenah kanala, tako postopoma
nastajajo osteoni; - odrasla kompaktna kost je iz osteonov različnih
starosti, mlajši so manj mineralizirani; - Resorpcija in nalaganje kosti sta uravnotežena, s
starostjo prevladuje resorpcija, kar povzroča
osteoporzo.
Kompaktna kost.
Nezrela, mlada kost: nastaja zelo hitro, nima lamelarne zgradbe, vsebuje več celic, ki so razporejene naključno, vsebuje več medceličnine, je bolj enotno mineralizirana (snopasta kost).
Kaj je koža?
Koža je največji organ telesa, saj predstavlja skoraj 16 % telesne mase,
njena površina znaša od 1,5 do 2 m2.
Epidermis, dermis, hipodermis.
Kakšne so naloge kože?
- Deluje kot pregrada med telesom in zunanjim okoljem, varuje telo pred izgubo tekočine ter ščiti notranje organe, mišice, kosti in druge strukture pred vstopom različnih fizikalnih dejavnikov, kemikalij in mikrobov;
- Z dinamično celično komunikacijo med različnimi vrstami celic se vzdržujeta obramba
in homeostaza kože; - Poleg zaščitne funkcije ima koža pomembno vlogo pri sintezi pigmenta melanina, vitamina D3: del UV-žarkov prehaja v kožo in omogoča pretvorbo 7-dehidroholesterola v vitamin
D3 (holekalciferol), pomemben za normalno rast kosti in zob. Pomanjkanje UV-žarkov in vitamina
D3 onemogoča absorpcijo kalcija iz črevesja v krvni obtok; - Omogoča uravnavanje telesne temperature:
- ko se znoj izloča in izhlapeva s kože, izgubljamo toploto (uravnavanje telesne temperature); ko nas zebe, je koža „izolacijski ščit“, ki zadržuje toploto;
- pomen usnjice z bogatim omrežjem krvnih žil (toplo okolje: žile se razširijo, oddajanje toplote iz krvi se poveča > telesna T se znižuje; ko nas zebe, se žile skrčijo, omogočijo zadrževanje toplote
v organizmu); - Omogoča izločanje odpadnih produktov z znojem.
- Omogoča sprejemanje dražljajev: receptorji za vročino, mraz, dotik, pritisk, bolečino.
Opiši zgradbo kože.
- Koža sesalcev je sestavljena iz dveh plasti:
- zunanja plast je epitelijska povrhnjica (epidermis) in
- debelejša vezivna usnjica (dermis).
- Usnjica je nad plastjo podkožja, ki je sestavljeno iz rahlega veziva z različno
količino belega maščevja. H koži prištevamo tudi kožne derivate: lasje,
dlake, nohti, kožne žleze (znojnice, lojnice, dišavnice) in mlečne žleze.
Opiši debelo in tanko kožo..
- DEBELA KOŽA (gladka): debelina pokožnice od 400 do 600 µm;
- TANKA KOŽA (poraščena z dlakami ali lasmi): debelina pokožnice od 75 do
150 µm; - CELOTNA DEBELINA KOŽE (pokožnica in usnjica) je različna glede na
lego: koža na hrbtu okrog 4 mm, koža lasišča okrog 1,5 mm.
Opiši povrhnjico.
POVRHNJICA (pokožnica, epidermis): večskladni ploščati poroženevajoči
epitelij, ki ga sestavljajo keratinociti, melanociti, Langerhansove in Merklove
celice.
Ne vsebuje krvnih žil;
Povrhnjica dlani, stopala iz petih plasti:
* 1. temeljna plast (stratum basale): en do dva sklada prizmatskih celic;
* 2. trnasta plast (stratum spinosum): več skladov poligonalno oblikovanih celic;
* 3. zrnata plast (stratum granulosum): iz dveh do štirih skladov celic;
* 4. svetleča plast (stratum lucidum): plast ploščatih celic;
* 5. rožena plast (stratum corneum): na površju se lušči (s. disjunctum).
Povrhnjica je sestavljena iz osnovnih celic keratinocitov.
Poleg keratinocitov so v povrhnjici še:
- mehanoreceptorji (Merklove celice),
- antigen predstavitvene Langerhansove
celice in
- melanociti, ki so pigmentne celice.
Langerhansove celice se nahajajo v trnasti plasti in imajo pomembno vlogo pri imunskem odzivu kože.
Merklove celice se nahajajo v debeli koži dlani in podplatov, ustnici, ustni votlini in zunanji lasni ovojnici. Merklove celice se razvijajo iz celic nevralnega grebena in se nahajajo v
bazalni plasti povrhnjice ali blizu nje. Bazalno so celice v stiku s prostimi živčnimi končiči, zato imajo vlogo senzoričnih mehanoreceptorjev, občutljivih na dotik.
Kerationiciti.
- predstavljajo fizično pregrado med telesom in okoljem;
- sodelujejo pri vzdrževanju homeostaze tkiva ter oblikovanju in uravnavanju
imunskih odzivov kože; - Keratinociti spremljajo spremembe v okolju in zaznavajo mikroorganizme.
Sprožijo lahko številne vnetne odzive z izločanjem različnih citokinov,
kemikinov in rastnih dejavnikov; - Keratinociti izdelujejo vlaknast protein keratin;
- Povrhnjico lahko glede na položaj in morfologijo keratinocitov razdelimo na
štiri plasti (od notranje proti površinski plasti; glejte opis zgoraj).
Melanociti, Langerhansove in Merklove celice.
Melanociti: v temeljni plasti pokožnice: tvorijo pigment melanin, ki
preprečuje vstop UV žarkov v globlje plasti kože;
Melanocit, močno razvejana celica; z membrano obdana zrnca melanina so
melanosomi.
Langerhansove celice: v trnasti plasti; močno razvejana celica, na površini so receptorji za imunoglobuline;
L. c. ujamejo antigene in jih posredujejo celicam pomagalkam in aktiviranim limfocitom T, zato so antigen predstavitvene celice in imajo pomembno vlogo pri imunskem odzivu v koži.
Merklove celice: v debeli koži dlani, stopal, ustnici, ustni votlini in zunanji
lasni ovojnici; bazalno so celice v stiku z živčnimi končiči, funkcija mehanoreceptorjev;
Shema str. 9.
Opiši usnjico.
Vezivna plast kože s kolagenskimi, elastičnimi, retikulinskimi vlakni;
Fibroblasti, maščobne celice, makrofagi;
Krvne, limfne žile, živčni končiči, folikli dlak; žleze;
Papilarna plast usnjice:
* iz rahlega veziva, posamezni snopi kolagenskih vlaken;
* Vezivo se v obliki papil ugreza v epitelij;
* Papile so bogato prekrvavljene in prehranjujejo tudi epitelijske celice;
* Živčni končiči za zaznavo dotika (Meissnerjevo tipalno telesce);
Retikularna plast je iz čvrstega veziva s snopi kolagenskih vlaken; krvne,
limfne žile, živci, maščobne celice, žleze in dlačni folikli;
* Receptorji za pritisk – Vater-Paccinijeva telesca – so v usnjici in podkožju.
PODKOŽJE (hipodermis): rahlo vezivo, bogato krvno, limfno žilje, živci,
obilo maščobnih celic.
Kaj je roženje ali keratinizacija?
- dinamičen proces z biokemičnimi in morfološkimi spremembami v celicah;
- je aktivnost epitelijskih celic, ko nastajajo rožene strukture: rožena plast kože, lasje, dlake, nohti;
- roženenje poteka od temeljne plasti, ki je skupaj s trnasto odgovorna za obnovo celic pokožnice, do rožene plasti z mrtvimi celicami.
Barva kože.
Zavisi od rjavega pigmenta melanina, rumenega pigmenta karotena in barve krvi, ki proseva iz krvnih žil.
Prekrvavitev kože.
- koža se oskrbuje z arterijsko krvjo iz dveh pletežev: pletež v usnjici, pletež na meji med usnjico in podkožjem;
- vene so urejene v tri pleteže: dva od teh sta ob arterijskih pletežih, tretji je
samostojno v usnjici; - Limfne žile se pričenjajo slepo v vezivnih papilah usnjice in tvorijo dva pleteža ob arterijskih pletežih.
Oživčenje kože.
Živčni končiči predvsem v vezivnih papilah, ob laseh in dlakah.
Katere kožne žleze poznamo?
Znojnice, dišavnice, lojnice in mlečne žleze.
Opiši znojnice.
- enostavne cevaste, enoskladne žleze, na meji med usnjico in podkožjem;
- merokrina sekrecija;
- mioepiteljske celice;
- izvodila v usnjici ravna, v povrhnjici zavita;
- v roženi plasti izvodila izgubijo lastno steno, tako da se izloček izliva na
površje med keratinociti; - znoj je brezbarvna vodena tekočina z raztopljenimi maščobnimi kislinami,
beljakovinami, mlečno kislino, ureo, natrijevim in kalijevim kloridom, nekaj
sladkorja, citronske kisline; - znojnice povsod po telesu, razen na ustnicah, zunanjih spolovilih;
- v velikem številu so znojnice na dlaneh, stopalih, čelu, pod pazduho;
- znojnice se aktivirajo zaradi uravnavanja telesne temperature ali zaradi psihičnega stresa.
Opiši dišavnice.
- enostavne cevaste, enoskladne žleze, izločajo merokrino;
- žlezne celice obdane z mioepitelijskimi celicami;
- v usnjici ali maščevju podkožja;
- izvodila so ravna in se končajo v foliklih las in dlak;
- pod pazduho, v območju anusa, spolovil, modificirane v sluhovodu.
Opiši lojnice.
- enostavne mešičkaste, večskladne žleze, izločajo holokrino;
- ob foliklih las, dlak, tudi prosto;
- sekretorni del vsebuje celice z velikim jedrom in maščobnimi kapljicami v
citoplazmi; - zrele celice se izločijo v izvodilo, ki se odpira v folikle las in dlak;
- izloček je loj, poltekoča snov iz 60% trigliceridov, prostih maščobnih kislin,
nekaj voskov; - vloga: zaščita pred bakterijami, emulzija za mehčanje kože;
- po celem telesu, razen na dlaneh, stopalih.
Opiši mlečne žleze.
- sestavljena, razvejana, mešičkasta žleza iz 15 do 25
režnjev ali lobulov; med režnji čvrsto vezivno in maščobno tkivo; - mleko je raztopina soli, ogljikovih hidratov, beljakovin in emulzija lipidov;
- sekret teče iz žleznih celic po terminalnih interlobularnih izvodilih v ductus lactiferus, ta se razširi v sinus lactiferus, ki se konča z odprtino v bradavici;
- sekrecija je uravnavana s hormonom prolaktinom, na razvoj in rast mlečnih
žlez vplivajo estrogeni in progesteron; - razvojne faze mlečne žleze:
- juvenilna (do pubertete);
- inaktivna (od prve menstruacije do prve nosečnosti);
- aktivna (med nosečnostjo, dojenjem);
- regresivna (po končanem dojenju);
- senilna (v menopavzi).
Kaj je kostnina?
Specializirana oblika veziva s kalcinirano medceličnino.
Za razvoj in vzdrževanje kostnine so potrebni vitamini A, C in D ter
hormoni parathormon, kalcitonin, rastni hormon, estrogeni,
androgeni, ščitnični hormon.
Kaj je kostna medceličnina?
- organski del: kolagenska vlakna (kolagen tipa I), glikozaminoglikani,
glikoproteini; - anorganski del (50 % suhe teže kosti): ioni kalcija, fosfata se v obliki
kristalov kalcijevega hidroksiapatita nalagajo na osnovo iz organske
medceličnine.
Celice kostnega tkiva.
- iz mezenhimskih celic nastanejo OSTEOPROGENITORNE CELICE
(intenzivne delitve); - iz njih nastanejo mlade kostne celice - OSTEOBLASTI:
- sintetizirajo organski del kostne medceličnine (nekalcinirana
medceličnina ali osteoid), kolagenska vlakna; - izločajo tudi matriksne vezikle, okrog katerih se nalagajo kristali
kalcijevega hidroksiapatita; - imajo veliko mitohondrijev, lizosomov in zelo razvit zrnati ER,
- osteoblasti so na površini kostnine;
- ko se obdajo z medceličnino, se oblikujejo v OSTEOCITE;
- OSTEOCITI so v votlinicah ali lakunah;
- OSTEOKLASTI:
- ne nastanejo iz mezenhimskih celic, kot ostale kostne celice, ampak z zlitjem krvnih monocitov;
- osteoklasti so velike, večjedrne celice, ki razgrajujejo kostno medceličnino;
- zaradi številnih lizosomov v citoplazmi imajo acidofilno citoplazmo;
- na mestu resorbcije kosti je membrana osteoklastov močno
nagubana, kar poveča resorbcijsko površino.
Oblike kostnine.
- Mikroskopsko ločimo dve obliki kostnine:
- PRIMARNO, NEZRELO ali PREPLETENO KOSTNINO in
- SEKUNDARNO, ZRELO ALI LAMELARNO KOSTNINO.
PRIMARNA KOSTNINA:
- pri zarodku,
- po zlomih;
- kolagenska vlakna so med sabo prepletena neurejeno;
- sčasoma se razvije SEKUNDARNA KOSTNINA, kjer so vlakna
urejena v obliki lamel. V vsaki lameli potekajo kolagenska vlakna
vzporedno.
Periost in endost.
Vse kosti imajo na zunanji in notranji površini dobro ožiljeno vezivo:
* na zunanji strani debelejše vezivo – PERIOST;
* na notranji strani tanjše vezivo – ENDOST.
PERIOST: zunanja fibrozna plast in notranja kambijska plast
(osteoprogenitorne celice).
ENDOST: je zgrajena iz osteoprogenitornih celic in tanke plasti
veziva.
Glavna naloga: preskrba kostnine s hranilnimi snovmi in z novimi
osteoblasti.
Kakšne je vloga kosti pri uravnavanju koncentracije kalcija v krvi?
Ko se koncentracija kalcija v krvi poviša, izločajo celice C v ščitnici kalcitonin.
Ta zavira delovanje osteoklastov, s tem znižuje koncentracijo kalcija v
zunajceličnih tekočinah.
Ko se koncentracija kalcija v krvi zniža, izloča žleza obščitnica parathormon.
Ta se veže na receptorje za parathormon na osteoblastih. Osteoblasti izločajo faktorje, ki vzpodbujajo osteoklastno razgrajevanje kostnine.
Parathormon spodbuja sproščanje kalcija iz kosti.
Mišično tkivo ali mišičnina.
- Nastane iz mezoderma;
- skupna lastnost mišičnih tkiv: krčljivost, majhna količina
medceličnine; - osnovni elementi krčljivosti: molekule aktina, miozina, ki
tvorijo miofilamente.
Mišično tkivo pri nevretenčarjih.
- kožomišičnica: v koži, črevesnem epitelu ožigalkarjev, vrtinčarjev epitelno-mišične celice (zg. del celice pripada epitelu, spodnji del ima strukturo mišične celice z miofilamenti);
- nematoidne mišice glist: v primarni telesni votlini pod hipodermom; krčljivi del celice z miofibrilami je nameščen
vzdolžno; v mehurjastem delu je jedro, podaljšek sega do dorzalne živčne vrvice.
Mišično tkivo pri vretenčarjih.
- Gladko mišično tkivo: iz celic z enim jedrom; miofibrile niso jasno vidne; krči se počasi;
- Prečno progasto mišično tkivo: skeletno in srčno mišično tkivo;
Osnovne fiziološke lastnosti mišic.
- Vzdražnost ali ekscitabilnost: sposobnost sprejemanja in
odgovarjanja na dražljaje; - Krčljivost ali kontraktilnost: sposobnost krčenja oziroma
skrajšanja vlakna; - Razteznost ali elastičnost: omogoča mišici vrnitev v osnovni
položaj po skrčenju ali raztegnitvi.
Skeletno mišično tkivo.
Predstavlja 40 % telesne teže.
Večina skeletnih mišic je pripeta na skelet, s krčenjem omogočajo njegovo premikanje.
Osnovna naloga skeletne mišičnine je krčenje ali kontrakcija, s katero mišice ustvarjajo silo, ki omogoča organizmu:
- gibanje,
- vzdrževanje telesne drže,
- stabilizacijo sklepov in
- tvorbo telesne toplote.
Skeletna mišičnina:
- je odgovorna za vse oblike gibanja, ki organizmu omogočajo hiter in
učinkovit odgovor na spremembe v okolici, sporočanje in obvladovanje
okolice;
- vzdržuje tudi telesno držo ne glede na položaj telesa (npr. vzravnan,
sedeč) in ne glede na težnost;
- med seboj povezuje kosti, pri čemer stabilizira sklepe;
- pri krčenju mišic nastaja kot stranski produkt toplota, pomembna
za vzdrževanje telesne temperature.
Kje? Skeletne mišice, deli prebavne cevi (do srednje tretjine požiralnika), zunanji deli zadnjika, sečnice, zunanje očesne
mišice.
Iz skeletnih mišičnih vlaken (dolžina do 30 cm, premer 10 do 100 µm).
Sarkolema (obdana z bazalno lamino, retikulinska vlakna!), sarkoplazma (mitohondriji, obilen sarkoplazemski retikulum, kapljice maščobe, glikogen, vzdolžno urejene miofibrile iz
miofilamentov); večjedrne celice.
Struktura skeletne mišičnine.
Molekularna zgradba in ureditev
kontraktilnih struktur v skeletnomišičnem vlaknu.
- Večino volumna sarkoplazme (⅔) zapolnjujejo miofibrile
(značilna progasta struktura); - Svetel pas I (izotropni);
- Temen pas A (anizotropni).
- Miofibrila je sestavljena iz
sarkomer (enota
kontraktilnosti). - Sarkomera:
polovica pasu I + pas A + polovica pasu I: - aktinski filamenti (tanjši,
pritrjajo se na obe strani Z
diska, segajo proti sredini
sarkomere), - miozinski filamenti
(debelejši, zavzemajo
osrednji del sarkomere. V
centralnem delu se delno
prekrivajo z aktinskimi
filamenti.
Mehanizem mišične kontrakcije.
- Kontrakcijo skeletnih mišic povzročita
signal iz živčnega sistema in medsebojna
povezava aktina in miozina, ki tvorita
prečni mostiček. - Akcijski potencial, ki izvira iz možganov
ali iz hrbtenjače, sproži vzdraženje
motoričnega živca, ki sproži proces
krčenja mišic. - Prenos dražljaja iz živčnega končiča -
motoričnega nevrona na skeletno mišično
celico poteka preko kemične sinapse, ki
se imenuje živčno-mišični stik ali
motorična ploščica. - Živčni prenašalec je acetilholin.
- Akcijski potencial, ki nastane v področju živčno-mišičnega stika, se
prenese v mišično vlakno, vzdolž celotne sarkoleme. - Razširi se tudi po sarkoplazemskem retikulumu (SR), kar povzroči
sproščanje Ca2+ iz SR v citoplazmo. - Zvišana koncentracija Ca2+ sproži drsenje filamentov in krčenje mišice.
- Faze ciklusa so:
- Zvišana koncentracija Ca2+ prekine zaviralno vlogo troponina in omogoči
nastanek kompleksa aktin-miozin-ATP. - Prisotnost Mg2+ aktivira ATPazno
aktivnost miozinske glave, sproščena energija ob hidrolizi ATP in odcepitvi ADP in fosfata povzroči strukturno spremembo miozina, zaradi česar se
spremeni naklon miozinske glave. Sprememba naklona pomakne aktinsko verigo vzdolž miozina. - Kompleks aktin-miozin je stabilen (rigorni kompleks) in razpade šele ob
vezavi nove molekule ATP na miozin. - Razpad kompleksa omogoči vrnitev miozinske molekule v prvotno stanje.
- Ciklus se nadaljuje dokler je v citoplazmi dovolj visoka koncentracija Ca2+ oz. dokler traja akcijski potencial.
- Z vsakim ciklusom aktinski filamenti drsijo ob miozinskih filamentih, kar povzroči krčenje mišice.
Podrobnejši opis ppt str. 20 - 25.
Ovojnice mišic.
Prehrano in vključevanje v okolico ter prenos sil krčenja skeletni mišici omogoča vezivo, urejeno v:
- ENDOMIZIJ (iz bazalne lamine in retikulinskih vlaken; obdaja posamezno
mišično vlakno);
- PERIMIZIJ (vezivo okrog snopa mišičnih vlaken);
- EPIMIZIJ (čvrsto vezivo na površini mišice).
V vezivu so številne krvne žile v obliki bogatega kapilarnega omrežja in limfne žile.
Gladko mišično tkivo.
- Sestavljajo ga gladke mišične celice, organizirane v različnih smereh; v organih, ki ne delujejo pod vplivom volje.
- Glavna naloga gladkomišičnih celic je prenos tekočin in drugih snovi skozi telesne organe, izločanje snovi in uravnavanje delovanja notranjih organov.
- Kje? V krvnih žilah, stenah votlih in cevastih organov.
- Za gladke mišične celice sta značilna daljši čas krčenja in relaksacije kot za skeletnomišične celice, kar jim omogoča dolgotrajno in ritmično delovanje.
Opiši gladko mišično celico.
- vretenaste oblike, jedro leži centralno; v sarkoplazmi so mitohondriji, ribosomi, zrnati ER, Golgijev aparat, miofibrile;
- obdana z bazalno lamino in mrežjem retikulinskih vlaken;
- velikost različna: dolžina od 20 µm v manjših krvnih žilah, do 500 µm v noseči maternici;
- celice se združujejo v snopiče in plasti.
Srčno mišično tkivo.
- Srčna mišičnina ali miokard je vrsta prečno progaste mišičnine.
- Delovanje srčne mišice uravnavata prevodni sistem srca (omogoča ritmično delovanje mišice) in avtonomni živčni sistem (uravnava frekvenco ritmičnih kontrakcij in moč).
- Depolarizacijo membrane in nastanek akcijskega potenciala posredujejo natrijevi ionski kanalčki, akcijski potencial vzdržujejo kalcijevi kanalčki, repolarizacijo pa kalijevi kanalčki.
- Zato je srčna mišica zelo občutljiva na ravnovesje teh ionov v telesu.
- Glavna značilnost srčne mišice je sposobnost dolgotrajnega delovanja, ki omogoča neprekinjeno črpanje krvi po telesu.
- Bitje srca: 100.000 utripov na dan.
- Srčna mišica pridobiva energijo za delovanje z aerobno razgradnjo glukoze in prostih maščobnih kislin, zato srčnomišične celice vsebujejo številne mitohondrije (40 % sarkoplazme)!
- Je bogato ožiljena in ima veliko mioglobina, ki shranjuje kisik.
- Ločimo delovno in prevodno srčno mišičnino.
Opiši delovno mišičnino.
- osnovna celica je srčna mišična celica – kardiomiocit (premer 15 µm, dolžina 85 do 100 µm), enojedrna;
- vsako celico obdaja endomizij, ki je bogat s kapilarnim mrežjem;
- srčne mišične celice so razvejane;
- med celicami so stičnice (puščici; stiki!), preko njih se prevaja vzburjenje z ene celice na drugo; omogočajo enotno delovanje celotne srčne mišice;
- miofibrile so zgrajene na enak način kot pri skeletni mišičnini, njihovo število je različno v različnih delih srca.
Opiši prevodno srčno mišičnino.
- sestavljajo jo snopi modificirane srčne mišičnine;
- vlakna vsebujejo manj kontraktilnih elementov, več glikogena;
- v njih nastajajo in se prevajajo impulzi za krčenje srca;
- urejena je v skupke (vozle) in snope.
Prevodni in respiratorni del dihal.
Prevodni del:
* nosna votlina,
* žrelo,
* grlo,
* sapnik,
* bronhusi,
* bronhioli,
* terminalni bronhioli.
Respiratorni del:
* respiratorni bronhioli,
* alveolni vodi,
* alveoli.
Dihalna pot: nosni preddvor.
- Večji del dihalne poti pokriva respiratorni epitelij, ki je večvrstni
visokoprizmatski epitelij z migetalkami ter številnimi enoceličnimi
žlezami čašicami; - Nosni preddvor: številne žleze znojnice, lojnice, dlake (vibrise), ki
očistijo vdihan zrak večjih delcev; - v nosni votlini so 3 nosne školjke:
- spodnja in srednja školjka sta pokriti z respiratornim epitelijem,
zgornja z olfaktornim epitelijem; - v lamini propriji je venski pletež (segrevanje zraka);
- izločena sluz zrak vlaži.
Dihalna pot: grlo.
Grlo (larynx) povezuje žrelo s sapnikom;
* Sluznico grla povsod, razen na glasilkah, pokriva respiratorni epitelij;
* Prisotnost hrustanca omogoča odprtost dihalne poti;
* Sluznica grla tvori 2 parni gubi:
* zgornji lažni glasilki (plicae vestibulares) in
* spodnji pravi glasilki (plicae vocales).
* Sluznica prave glasilke: večskladni ploščati epitelij;
* Pod njo številna elastična vlakna, ki tvorijo vokalni ligament in
vokalna mišica (m. vocalis) iz skeletne mišičnine;
* Le ta uravnava napetost glasilk in vokalnega ligamenta;
* Zaradi vibriranja različno napetih glasilk nastanejo glasovi različnih
frekvenc.
Dihalna pot: sapnik.
Sapnik (trachea): respiratorni epitelij; v lamini propriji je 18 do 20
obročkov v obliki črke C iz hialine hrustančevine ter številne
mukozne žleze (sluz!);
* Oba konca obročka premoščata fibroelastični ligament in gladka
mišica (m. trachealis), katere skrčenje povzroči zožanje svetline
sapnika;
* Sapnik se „razcepi“ v levo in desno glavno sapnico, ki skupaj z
žilami in mezgovnicami vstopata v pljučno lino.
Dihalna pot: bronchus, bronhiol.
- Sapnici sta zgrajeni podobno kot sapnik; v pljučih se delita na
bronhuse, ti pa na bronhiole; - Bronchus je zgrajen podobno kot sapnik, le da hialina hrustančevina
ni v obliki obročkov, ampak v obliki nepravilno oblikovanih ploščic; - v lamini propriji so elastična vlakna, mukozne žleze, gladke mišične
celice. - Bronhiol ima premer manjši od 1 mm ter v steni nima hrustančnih
ploščic in mukoznih žlez; - epitelij je sprva večvrstni visokoprizmatski, distalno se zniža in
postane enoskladni visokoprizmatski ali izoprizmatski. - Vsak terminalni bronhiol se cepi v 2 ali več respiratornih bronhiolov;
iz stene le-teh se bočijo posamezni pljučni mešički ali alveoli;
Dihalna pot: alveoli.
- Pljučni mešiček, alveol je funkcionalna enota pljuč, v premeru meri
povprečno 200 µm; - stena med 2 alveoloma je medalveolni pretin (septum
interalveolare); sestavljena je iz alveolnega epitelija na vsaki strani,
vmes so krvne kapilare, elastična, retikulinska vlakna; - alveole obdajata 2 vrsti epitelijskih celic:
- pnevmociti tipa I: sploščene celice z malo organeli, so del krvnozračne pregrade;
- pnevmociti tipa II: visoke celice z lamelarnimi telesci (surfaktant,
bogat s fosfolipidi, izloča se na površino alveolov ter znižuje njihovo
površinsko napetost); - Na površini alveolov so makrofagi, imenovani prašnice, saj
fagocitirajo prašne delce v vdihanem zraku.
Dihalna pot: poprsnica.
- Pljuča pokriva serozna mrena, poprsnica (pleura); parietalna in
visceralna plevra; - plevra ima na površini enoskladni ploščati epitelij (mezotelij), pod
njim je vezivo z elastičnimi vlakni; - med obema listoma plevre je serozna tekočina, ki omogoča gladko
drsenje površine pljuč med dihanjem.
Transport kisika.
Eritrocit: transport različnih ionov in molekul.
Transportni sistemi:
- CO2, H2O, O2: enostavna difuzija.
- Glukoza prehaja s pospešeno difuzijo.
- Cl-, HCO3
- prehajajo pospešeno v smeri Gc
s pomočjo anionskega
izmenjevalca (antiporter – band 3).
Potek transporta je odvisen od koncentracije CO2 inO2.
V sistemskih kapilarah je veliko CO2 :
- CO2 vstopa v eritrocit, O2 iz eritrocita izstopa.
- CO2 je slabo topen plin, v erotrocitu se poveže z OH- in s pomočjo
encima karboanhidraze v HCO3-; H+ se veže na aminokislino hemoglobina histidin
[CO2 + H2O -> CO2 + OH- + H+ -> HCO3
- + H+ ]
- anionski izmenjevalec (band 3) izloča HCO3
- iz eritrocita, Cl- vstopa v eritrocit.
V pljučnih kapilarah:
- CO2 difundira iz eritrocita; v zunanjosti eritrocita je koncentracija CO2 večja kot v notranjosti eritrocita, zato anionski izmenjevalec transportira HCO3- v eritrocit.
- Cl- iztopa iz eritrocita.
- HCO3- se s pomočjo karboanhidraze pretvori v OHin CO2; CO2 gre v plazmo in se izdiha. Hkrati v eritrocit vstopa O2 in izpodriva H+, ki se z OH- poveže v vodo.