Pravica do umetne prekinitve nosečnosti Flashcards
Zakaj je ta problematika bolj kompleksna?
-Pri umetni prekinitvi nosečnosti govorimo o postopku, ki se zelo razlikuje od praktično
vseh ostalih postopkov v medicini. Redko kje bomo našli toliko možnosti za vzajemne
interesne konflikte, kot ravno v tem primeru.
-Tukaj imamo različne subjekte, ki imajo med seboj konfliktno-različne interese.
Med katerimi subjekti so ti interesni konflikti
Najprej in morda z največjo silovitostjo lahko pride do konflikta interesa med materjo
in zarodkom. Če rečemo, da ima zarodek nek inherentni interes, da preživi, da postane
človek/interes v pravu, je lahko to v direktnem interesu z materjo, ki si želi opraviti
abortus.
➢ Med materjo in očetom - Situacija lahko gre v obe smeri: mati želi abortus, pa želi
oče ali obratno. Tudi ti konflikti so lahko precej naporni.
➢ Med materjo in zdravnikom- Možen je tudi konflikt med materjo in zdravnikom ali
pa tudi širše, družbo (glede na to, kako zakonodajo imamo na to temo). Kar se tiče
zdravnika tudi v smislu uveljavljanja njegovega ugovora vesti
- VPRAŠANJE: ALI IMA ZARODEK PRAVICO DO ŽIVLJENJA?
Gre za temeljno
dilemo, ki se nam odpira tudi pri vprašanju oploditve OBMP (pri nekaterih primerih).
➢ Temeljna dilema je, ali naj bo samemu zarodku podeljen ta status osebnosti, ima, če
ima, ter v kakšnem obsegu status osebnosti v pravu.
➢ 2. člen EKČP govori o tem, ima vsakdo pravico do življenja, ki je zavarovana z
zakonom. Veste pa verjetno tudi to, da konvencija natančneje ne opredeljuje pravzaprav
kdo je ta »vsakdo«, ali je v ta pojem »vsakdo« vključen tudi sam zarodek.
➢ Tako da vidimo, tukaj nastane ta problem, ker torej ne vemo ali ima dejansko tudi
zarodek po konvenciji varovano pravico do življenja. Torej, Konvencija ni natančna pri
tem, ali se ta določba nanaša tudi na zarodek ali pa velja zgolj in samo že rojene osebe.
Kar pa je za našo problematiko, ki jo bomo obravnavali, bistveno vprašanje.
➢ Zanimivi so bili različni primeri, več primerov je obravnavalo ESČP. Najpomembnejši
je primer Vo proti Franciji iz leta 2004, namreč zakaj? V tem primeru je ESČP imelo
idealno priložnost, da se izjasni o tem vprašanju in ne posega v to zelo občutljivo
razmerje med materjo in zarodkom, kajti ta zarodek je umrl zaradi napake zdravnika.
Njegova smrt ni bila povzročena namerno s strani matere, ampak je to povzročil
zdravnik. ESČŠ je imelo tukaj torej idealno možnost, da se opredeli do tega vprašanja,
ampak se ni. Nekateri avtorji v tem primeru celo navajajo zelo ostre kritike so uperjene
zoper to odločitev, nekateri celo menijo, da je šlo za neodgovoren odstop od sodniške
funkcije.
Vo vs. France
DEJANSKO STANJE: Gospa Vo, po njej se primer imenuje, je bila sicer Francozinja, vendar
z Vietnamskim poreklom in ko je prišla na pregled v nosečnosti, bila je noseča tam nekje med
20. in 21. tednom, so jo v bolnišnici po nesreči zaradi podobnega priimka zamenjali z eno drugo
gospo, ker so jo zamenjali in ker je gospa slabo govorila francosko, ni se najbolje znašlo, je
prišlo do posega, ki je bil namenjen drugi gospe s podobnim priimkom, ki pa je bila naročena
pri ginekologu za odstranitev enega kontracepcijskega sredstva, ki ga je imela vstavljenega v
maternico. Zdravnik v zmoti, da ima pri sebi to pacientko, je želel odstranit ta materni vložek,
med posegom je prišlo do postopka fetusa, kljub nudenju zdravniške pomoči je zarodek umrl
in gospa je morala roditi mrtvega otroka. Po tem nesrečnem primeru je gospa Vo zdravnika
kazensko preganjala in sicer zaradi nenaklepnega uboja njenega še nerojenega otroka, je pa bil
zdravnik na vseh stopnjah v Franciji oproščen tožb in sicer z utemeljitvijo, da fetus še ni
sposoben samostojno preživeti zunaj materinega telesa in zato tudi nima priznanega subjekta v
pravu, torej s ene šteje za človeka, katerega bi varovali njegovo pravico do življenja v samem
francoskem KP. Višje sodišče v Franciji celo sodbo spremeni, vendar pa jo je Vrhovno sodišče
spet razveljavilo in odločilo enako kot 1. stopnja. Zato je gospa Vo vložila tožbo tudi pred
ESČP, kjer je zatrjevala, da je fr. kazenska zakonodaja v nasprotju z dolžnostjo države, da v
68
skladu s tem drugim členom zaščiti zarodek in njegovo pravico do življenja. Ne moremo reči,
da sodniki niso menili, da je to vprašanje zelo pomembno, povedati je namreč treba, da je o tem
vprašanju odločal veliki senat, vendar pa je treba povedati tudi to, da se je ESČP odgovoru na
vprašanje ali ima zarodek pravico do življenja v celoti izognilo. V konkretnem primeru je
preprosto ugotovilo, da država ne krši tega 2. člena, če ne kaznuje nenamernega uničenja
fetusa. Iz tega razloga, na podlagi te posredne ugotovitve sodišče, so sodniki menili, da ni
potrebno odgovarjati na vprašanje ali ima zarodek takšno pravico do življenja, varovano po 2.
členu EKČP. Je pa zanimivo to, da ne spregledamo opombe, ki jo je sodišče v tem primeru
podalo, to pa je, da ta njihova sedanja odločitev pa še ne pomeni, da morda v prihodnje ne bi
bilo mogoče odločiti o nekaterih varstvenih določbah v korist samega zarodka.
Tako da vidimo, da v praksi tega sodišča, torej ESČP, kot že omenjeno, opažamo vztrajno
zavračanje možnosti, da bi se opredelili do tega vprašanja, kar pa kaže na to, kako globoka je
ta moralno-etična dilema na tem področju.
Torej vprašanja, ki se dotika začetka človeškega življenja ali pa vsaj tistih odločilnih točk v
razvoju zarodka, ki naj bi pomenile začetek njegovega življenja, oz. njegovo transformacijo v
subjekt v pravu, ki bi mu pripadla ta ustrezna zaščita pravic, to je pretrd oreh.
Razvojne teorije
Ko obravnavamo pravico zarodka do življenja, nikakor ne moremo teh razvojnih teorij, ki so
se pojavile na tem področju, namreč da določena stopnja razvoja zarodka ali določena
gestacijska starost zarodka lahko pomeni neke posebne mejnike, ki bodo odločilni za to
presojo in za obravnavo priznavanja statusa zarodka (kdaj se mu glede na razvojno stopnjo
prizna status osebe v pravu). Pri tem gradualističnem pristopu ločimo predvsem 4 takšne
odločilne trenutke v razvoju zarodka, ki bi lahko vsak zase pomenil tisto točko, ko bi zarodek
postal subjekt v pravu:
1. Točka spočetja,
2. ugnezdenje v maternico (ko se začne nosečnost),
3. sposobnost preživetja,
4. rojstvo
Razvojne teorije - problem
Tudi ta delitev na različne stopnje se nam lahko hitro pokaže kot na nek način precej arbitrarna.
Tudi v teh primerih, naštevanje teh različnih stopenj razvoja zarodka pravzaprav vedno na nek
način izražamo našo vrednostno opredelitev do te problematike, namreč zlasti strokovnjaki,
medicinci embriologi, opozarjajo na to, da je ta razvoj zarodka od spočetja do rojstva zelo
kontinuiran proces, ki s potekom časa zelo postopoma privede od spočetja do rojstva človeka.
Tako da vidimo, če pogledamo ta prvi odločilen časoven interval, ki se nanaša na spočetje, na
trenutek oploditve, tukaj je potrebno povedati, da veliko ljudi meni, da je to tisti pravi trenutek
za podelitev statusa osebe zarodku, ker jih v tem primeru nagovarja k temu njihovo religiozno
prepričanje.
Problem 1. časovnega intervala
V tem, da če bi sprejeli takšno stališče, potem je potrebno vedeti, da so nedopustni vsi postopki prekinitve nosečnosti kot takšni. Prav vsi, ne glede na razlog za abortus, ne samo to, prav tako so nedovoljena tudi mnoga kontracepcijska sredstva, ki obstajajo v tej obliki, da ne preprečujejo spočetja ampak preprečujejo samo ugnezdenje zigote v maternici in to bi bilo v tem primeru nedopustno. Tako da vidimo, razen, kot smo že videli v mnogih religijah, je sicer ta prvi koncept bolj malo uveljavljen v praksi. Predvsem iz razloga dejanske nezmožnosti ne zaščite zarodka od oploditve dalje, prav tako pa zaradi nesprejemljivosti takšnega dejanja, zlasti v razmerju do omejevanja pravic same nosečnosti. To so te razlogi, zaradi katerih predvsem mnogi menijo, da ni primerna ta absolutna zaščita zarodka od spočetja in menijo, da ni utemeljena.
Problem 2. in 3. časovnega intervala
Podobni argumenti se pojavljajo pri kritiki tega drugega mejnika, to je samo ugnezdenje
zgodnjega zarodka (ko gre za začetek nosečnosti), zato se zdi, da je pravzaprav nekoliko bolj
sprejemljiva ta 3. točka, to pa je zarodkova oz. fetusova sposobnost preživetja zunaj materinega
preživetja.
➢ V tem primeru težko govorimo, če je zato fetus že zmožen preživetja zunaj materinega
telesa, v tem primeru težko govorimo, da mati z umetno prekinitvijo nosečnosti
uresničuje to svojo pravico do lastnega preživetja, torej če je otrok zmožen preživeti
zunaj materinega telesa.
➢ Problem, na katerega lahko naletimo tukaj je pa ta, da trenutek, ko nastopi ta sposobnost
preživetja zunaj materinega telesa, je pravzaprav nekoliko nejasen, ni natančno
določen.
➢ Se spreminja predvsem v odvisnosti od stanja moderne tehnologije.
➢ Tako da vidimo, predvsem je odvisno ali bo tudi prezgodaj rojen otrok preživel, kako
dobro imamo opremljeno intenzivno nego. Nekateri avtorji zato menijo, da je problem
te mejne točke oz. tega mejnika predvsem v tem, da je na nek način pravzaprav
absurdno, da rečemo, da lansko leto, ko še nismo prenovili intenzivne enote za dojenčke,
zarodek v isti fazi kot bi bil letos, ne bi bil oseba, danes pa npr. je.
Problem 4. časovnega intervala
Zadnji od teh mejnikov je rojstvo otroka, kar je gotovo jasen, gotov, neizpričan dogodek, kjer
ni tistega težavnega soočanja morebitnih različnih interesov, ki jih ima zarodek in mati, torej
oseba, ki ga nosi v svojem telesu.
➢ Čeprav se zdi ta mejnik, kot rečeno še najbolj primeren za to pojmovanje začetka
življenja posameznika oz. za začetek njegove pravne zaščite, je seveda tudi tukaj
potrebno opozoriti na dilemo, saj tudi tukaj ni situacija preprosta, saj si težko
predstavljamo, da bi bilo v neki družbi dovoljeno, da mati ali pa kdo drug recimo
povsem arbitrarno uniči povsem razvit zarodek, npr. en dan pred njegovim rojstvom,
tudi to načelo je lahko problematično.
