Lesson 2 Flashcards
- HAU (kdo, kdaj, kaj). Kako je vplival na teorijo menjave?
HAU je duh daru oz. načelo opaženo pri Maorih, ki povezuje darovalca, prejemnika in predmet
menjave v sistem, ki je zapisan v svetem redu. O tem sistemu menjave je pisal Marcel Mauss (1872-
1950) v svoji knjigi The gift (1925). Poskušal je izdelati enotno teorijo primitivne menjave, v kateri so
obveznosti dajanja in vračanja nujne, ker so svete. Za obstoj HAU je nujno, da neprestano kroži med
ljudmi in se po eni ali več prenosih vrne na izhodiščno mesto. Nepovrnjeno darilo ogroža red v
svetem in red med ljudmi. Mauss je okrog koncepta HAU izdelal celotno teorijo primitivne menjave
kot strukture, ki omogoča ohranjanje miru med ljudmi in skupnostnimi, ki ne poznajo suverene
vladarske moči.
- Izraz mezolitik (kdaj, kje, obrazloži kdo so bili protagonisti).
Na podlagi depozitov mehkužcev in školjk na Danskem ustanovijo komisijo, ki to raziskuje. Ugotovijo,
da so antropogenega izvora iz časa prehoda iz obdobja borovih gozdov (kamene dobe) v obdobje
hrastovih gozdov (bronasta doba). Med živalskimi kostmi niso našli udomačenih živali, torej gre za čas
pred živinorejo. Za raziskovanje uporabijo eksperimentalno arheologijo. Termina paleolitik in neolitik
predstavi John Lubbock v svojem delu Prehistoric times (1865). Eno leto kasneje je termin mezolitik
dodal Hodder Westropp (1820-1884).
- Neoevolucionizem (obrazloži Leslie White).
Poskuša vpeljati kulturologijo, nanj so vplivali Marx, Taylor, Morgan, Spencer, Engles, Drucheim,..
Neoevolucionizem je utemeljil Leslie White. Zagovarja, da je evolucija logičen proces adaptacije na
okolje, zato se mora človek razviti, da v tem okolju preživi ali pa si to okolje podrediti. Trdi, da je
tehnologija pokazatelj evolucije. Neoevolucionizem je realističen.
V prvi fazi neoevolucionizma se povezuje strukturo in funkcijo (analogija z organizmom); definira
superorgansko teorijo kulture (kultura je pojav sui generis, kar pomeni da ni nobene odvisnosti od
fizičnega oziroma biološkega sveta); kultura je proces, ki se kontinuirano odvija, je komulativna in
progresivna; kultura se preučuje z zgodovinsko (partikularen pogled) in 'kulturološko' (univerzalen
pogled, degeneralizacija)
Postavi 3 glavne ravni kulture: tehnološko, sociološko in ideološko
za razliko od funkcionalizma, ki vidi družbo v optimalnem stanje (= uravnovešena), vidi
neoevolucionizem družbo kot konfliktno – v naravnem stanju konflikta, že zaradi človekove
neenakosti
Kaj je distribucija (substantivizem in formalizem)
Distribucija sama po sebi pomeni ustvarjanje vrednosti; obstajajo različne oblike izmenjave, je
družbena moč, ki izhaja iz nadzora izmenjave (nadzor je ključen za doseganje družbene moči)
Distribucija substantivizem: je nestandardizirano, neindustrijsko; posameznik, ki dela prodaja
delovno silo, torej nima pravic do produkta dela; proizvodnja in distribucija stvari je odvisna od
posamezne družbe (ekonomija je utelešena v družbe); poleg formalne racionalnosti obstaja
substantivna racionalnost
Distribucija formalizem: človekovo dejanje je racionalno – odloči se za najbolj racionalno možnost
(racionalizacija je iskanje univerzalnega sredstva); je močno izrazito v ekonomskih dejavnostih (z
minimalnimi stroški se dobi največji produkt); racionalnost povezana s končnostjo surovin oziroma z
omejenostjo, najbolj je izrazito pri tržni menjavi (ponudba, povpraševanje).
Substantivistična in formalistična konceptualizacija menjave sta dve različni teoriji, ki poskušata
pojasniti vlogo menjave v ekonomiji tradicionalnih družb.
Substantivistična teorija, ki jo je razvil antropolog Karl Polanyi, se osredotoča na socialne in kulturne
vidike menjave. Polanyi je menil, da so tradicionalne družbe organizirane na način, ki ni usmerjen v
dobiček, temveč v zadovoljevanje potreb in vzdrževanje družbene kohezije. Menjava je zanj bila del
širšega procesa družbene reprodukcije in je temeljila na medsebojnih odnosih, ki so temeljili na
zaupanju, spoštovanju in reciprociteti. Po njegovem mnenju so poskusi preoblikovanja teh
tradicionalnih družb v kapitalistične družbe vodili do resnih posledic, kot so socialna razslojevanje in
dezintegracija družbe.
Formalistična teorija, ki jo je razvil ekonomist Adam Smith, pa se osredotoča na ekonomske vidike
menjave. Za formaliste je menjava osrednjega pomena za gospodarski razvoj družbe, ki ga omogoča
povečanje bogastva in ekonomske rasti. Formalistična teorija meni, da so ekonomske aktivnosti
usmerjene v maksimiziranje dobička in učinkovitost v poslovanju. Menjava se pojmuje kot proces, v
katerem posamezniki zamenjajo dobrine in storitve na podlagi vzpostavljenih cen in ponudbe.
Ti dve teoriji imata različne poglede na menjavo in njen vpliv na družbo. Substantivistična teorija
poudarja pomen družbenih vidikov menjave, medtem ko formalistična teorija meni, da je
najpomembnejši ekonomski vidik. Arheologi, ki se ukvarjajo z etnoarheologijo, uporabljajo te
konceptualizacije, da bi razumeli, kako so tradicionalne družbe delovale in kako so se spopadale z
menjavo v svojem okolju.
Arheologija v srednjem veku.
Krščanska misel je v svojem dojemanju človeka in toka zgodovinskega procesa opustila dve
najpomembnejši ideji antičnega klasičnega zgodovinopisja:
idejo humanistične zgodovine in razumevanja človeka kot bitja, ki posega v tok zgodovinskih
dogajanj s svojo voljo in razumom (optimistična teorija)
idejo o substancionalnosti zgodovine; antična zgodovina je substancialna v tem, da
predpostavlja določene neodvisne entitete v sami osnovi procesov zgodovinskih sprememb
Zgodovina je bila razumljena kot manifestacija božje volje.
Najbolj izrazita je bila ideja difuzije: po Bibliji bi naj bili prvi ljudje postavljeni na Bližnji vzhod, od
koder so se sčasoma razširili po vsem svetu. Difuzionizem = način razlaganja pojavov s širjenjem
Primeri uporabe arheoloških ostalin:
utrjevanje tradicije krščanstva od pozne antike dalje: pomembno vlogo ima Bizanc; na
verskem področju je bilo nujno negovati tradicijo antičnega krščanstva, saj so bili vsi glavni
protagonisti iz antike in so prihajali iz klasičnih pokrajin Rima, Grčije in Bližnjega vzhoda;
značilen primer so relikvije
legitimiranje dinastij in držav na antičnih izhodiščih: nove dinastije so potrebovale tudi
zgodovinsko perspektivo, da so lahko legitimirale svojo politično vlogo v takratni družbi in
času (npr. v frankovski državi se je iskalo začetke v trojanskih in rimskih prednikih) – večina
teh primerov temeljila na legendah, v posameznih primerih je šlo tudi za uporabo materialnih
pokazateljev.
karolinška renesansa: na dvoru Karla Velikega bili številni takratni učenjaki in umetniki; lahko
pogledamo kako je bila razumljena tradicija antike in njeni materialni ostanki; arheološki
primeri – Loup de Ferrieres skuša locirati znan keltski oppidum Alesio
ruševine klasičnih pokrajin: po propadu rimskega cesarstva so za njim ostali številni pričevalci
in spomeniki v različnih delih Evrope, predvsem mesta (njihovi ostanki), ki so neizpodbitni
dokaz nekdanje mogočne preteklosti. V srednjem veku bile glavne intelektualne in umetniške
dejavnosti skoncentrirane v samostanih in na dvorih vladarjev – samostani bili tisti, ki so
skušali ohraniti antično tradicijo
Pojavi se racionalizem in kritiška metoda:
Cola de Rienzo: politik, znanstvenik; odkrije Lex de imperio Vespasiani
Francesco Petrarca: oče jurist; kombinirano preučevanje tekstov in spomenikov, novcev;
antika kot predmet zgodovinskega preučevanja zase
Giovanni Boccaccio: rokopisi prevajanje
Prihod grških učenjakov: Hrysoloras – prevod Homerja in Platona v latinščino; Argyropoulos – prevodi
Aristotela; Halkokondylis – 10 knjig o zadnjih 150 letih Bizanca, vzor mu je bil Tukidid
Providencialnost krščanske ideje zgodovine: v srednjem veku je zgodovina manifestacija božje volje in
ni razumljena z vidika človekovih dejanj. Človek je razumljen kot pasivno bitje oziroma objekt in ne
kot kreator svoje usode in s tem zgodovine.
Univerzalnost krščanske ideje zgodovine: pomemben novi koncept. V božjih očeh so si vsi ljudje
enaki, ni narodov, ras ali razredov, ki zaslužijo poseben položaj v takšni koncepciji. Vso človeštvo je na
enak način podrejeno božji volji in je vključeno v uresničevanje njenih ciljev.
Apokaliptičnost krščanske ideje zgodovine: v zgodovini se božja volja manifestira v obliki razodetij,
najpomembnejše mesto je življenje Jezusa. Predhodni zgodovinski dogodki so običajno razlagani, da
so morali pripeljati do dejanja razodetja oziroma so ga napovedali, poznejši zgodovinski dogodki pa
so bili posledica razodetja.
Ameriška arheologija (antropologija).
Pojavi se v ZDA konec 50ih let 20. st., ko tamkajšnji študentje in arheologi ustvarijo nov pogled v
naravi in dometu arheološkega raziskovanja. Zahteva se, da arheologija postane znanstvena veda, ki
ima moč testiranja hipotez z neodvisnimi orodji. Zagotavljajo deduktivni način mišljenja (indukcija – iz
čim več podatkov narediti sklep, je težko preverljiva, značilna za humanistične študije; deduktivno –
od splošnega k posameznem, lahko se podpre z eksperimentom; bistveno za naravoslovno-tehniške
znanosti).
Arheologija je v Ameriki družboslovna veda, v Evropi pa humanistična.
Glavne kritike nove arheologije na tradicionalno arheologijo:
TA absolutno ne razume kulture – ta je veliko širši pojem; zgodovinska posebnost in ne
univerzalnost
TA je naivna – uporablja preprosto teorijo družbe, ne doseže pravega razumevanja kultur
TA študije se končajo s tipološko in kronološko sekvenco – kje je človek? Kateri mehanizmi se
skrivajo za importom/kolonizacijo? – za razumevanje odzivov je treba dobro poznati kulturo
NA želi uvesti nov način sklepanja – induktivno sklepanje (od posameznika k splošnemu)
TA se ni ukvarjala z naravo podatkov
NA – če nimamo pravega vprašanja, potem so podatki nesmiselni
TA ne zna testirati resničnosti svojih trditev – ni dovolj disciplinirana, ni prava disciplina, je
podstandardna v primerjavi z drugimi vedami
TA manjka teorije, torej metode, tehnike, interpretacije – smisel; ni resno operativna
TA ne uspe razumeti arheoloških podatkov kot kulturnih – ne more razviti smiselnega
konceptualnega orodja
TA: interpretacija je nekaj kar se nabira v najdenih stvareh brez vednosti načina nabiranja (ni
teoretskega okvirja); NA: vsako nabiranje podatkov rabi določen teoretski okvir – vprašanje
mora biti jasno zastavljeno; podatka samega po sebi ni
TA: kultura je sistem norm, vsi ljudje imajo podobno predstavo
TA samo zbira in klasificira stvari, odmika se od pravega vprašanja.
Binford: archaeology as antropology
Arheološka misel v 17. st. v Sloveniji (antikvarstvo, glavni predstavniki in njihova dela)?
Janez Ludvik Schonleben (1641-1681): antikvar, duhovnik, zgodovinar, govornik
napisal prvo veliko Kroniko Kranjske (je zgodnje domoznanski projekt), v delu so navedene in opisane
antične pokrajine, rodovi, gore, vode, sosednje dežele, stari prebivalci in njihove selitve (napačen
izbor Slovanov), antični napisi, stara mesta in zgodovina starih krajev (postane standard za
utemeljevanje deželne entitete)
Janez Gregor Dolničar (1655-1719): pravnik, zgodovinar in sodnik; 1693 napisal tekst o antikvarski
Ljubljani; dal je vzidat 13 rimskih napisov v novo zgrajeno stolico v Ljubljani in semenišču
Giacomo Fillipp Tommasini (1655-1719): zgodovinar, teolog, škof; pisal zgodovinsko geografske
komentarje v Istrski deželi (150 let pred Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske) od pozne zgodovine
Histrov do njegovega časa (Istrski zbornik)
Janez Vajkard Valvasor (1641-1693): polihistor, topograf, zbiratelj, popotnik; naredil zemljevid
Kranjske – 1684, Koroške – 1685 in Hrvaške – 1685; Slava vojvodine Kranjske, 1698 – 3532 strani v 15
knjigah in 528 ilustracij; več avtorjev; 1. knjiga je Franciscijev tekst o imenih starih narodov na
Kranjskem, je bolj povzetek Schonlebnovega dela; 13. knjiga je posvečena zgodovini (Argonavti,
ustanovitev Emone); 14. knjiga je o rimskem obdobju, preseljevanju narodov in času do avstrijske
oblasti, vojne Rimljanov z domačini, vpadi Slovanov. Bil je član Royal society.
Antikvarstvo v Sloveniji
Slovenija ima dolgo tradicijo antikvarskih aktivnosti. Prva dela, ki bi jih lahko smatrali kot antikvarska
so itinerari, potopisi, lokalne geografske študije, zapisi o epigrafskih spomenikih in prve zgodovinske
sinteze o lokalni zgodovini. Paulus Santonius ( - 1508/10) je bil sekretar patriarha iz Akvileje. Na svojih
potovanji je zapisoval rimske epigrafske spomenike (Itinerarium). Kot prvega pravega antikvarja
Kranjske lahko označimo Auguština Prygla (1470-1535). Bil je sekretar in arhitekt ljubljanskega škofa
Krištofa Raubare. Beležil je rimske napise in promoviral Italijansko renesanso. Bil je član akademije v
Neaplju. Wolfgang Lazius je izdelal zemljevid na katerem je označil rimska mesta in značilne lokacije
iz antične zgodovine. Z začetkom razsvetljenstva v 17. st. so antikvarske dejavnosti v slovenskih
provincah zelo napredovale in bile primerljive z deli italijanskih ter avstrijskih zgodovinarjev in
antikvarjev.
JANEZ LUDVIK SCHONLEBEN je objavil prvi daljši tekst o zgodovini province Kranjske. Njegovo delo je
nadaljeval in nadgradil JANEZ VAJKARD VALVASOR.
JANEZ GREGOR DOLINČAR je napisal rokopis o antikvitetah mesta Ljubljana.
GIAN RINALDO CARLI iz Kopra je imel največji mednarodni ugled. Zelo znana so njegova dela
preučevanja starejše zgodovine Iste in Italije. Bil je eden prvih, ki je izkopaval amfiteater v Puli in
ovrgel tezo o leseni konstrukciji. V obdobju od 17-19. st. so v severni Istri delovali mnogi učenjaki, ki
so se ukvarjali z lokalno zgodovino. V 18. st. je Koper imel kar 5 akademij. Pred koncem 18. st. v
kontekstu poznega razsvetljenstva oz. začetka nacionalnega preporoda se pojavijo najzgodnejša dela
v nacionalni zgodovini Slovencev.
Divja misel, njen utemeljitelj.
Utemeljitelj divje misli je Claude Levi Strauss, 1962. Bil je francoski etnolog, antropolog, sociolog in
filozof, predstavnik strukturalizma. Živel je 1908-2009.
Divja misel kot jo je definiral je naravna. Divje je v tem primeru mišljeno kot neukročeno. Divja misel
je nedisciplinirana, kar pa ne pomeni, da je manj kompleksna. Rituale tolmači s pomočjo binarnih
opozicij. Aplicira neko določeno idejo o naravnem redu stvari.
Divja misel je konkretna (ni reflektivna, ne misli samo na sebe, temveč sebe živi; konstantno in
spontano ustvarja optimalne rešitve iz različnih materialom, ko so na voljo). Je sintetična, misli vsako
situacijo hkrati in ne kako je pravilno misliti v določeni situacijo (za vse, ki niso šli skozi disciplinacijo
misli). Divja misel ni evolucijsko nižje razvita, je drugačne narave (živi sebe) in se ne sprašuje po
smislu. Sintetična (hkratno zapopadanje celega sveta) – deluje na več ravneh in jih ne ločuje med
seboj; je hkrati praktična in teoretska.
Etnoarheologija Binforda in njen pomen.
Lewis Roberts Binford (1931 – 2011) je bil ameriški arheolog. Etnoarheologija je nastanek zapisa.
Razumeti podatek in dojeti dinamiko zadaj. Opazuje družbo, da bi videl nastanek arheološkega
zapisa. Na licu mesta opazovati, kako nastaja arheološki zapis. Narava in domet podatkov – kako
pridemo do tega? Ukvarjal se je z lovsko nabiralniškimi skupnostmi vsega sveta. Njegovo izhodišče je,
da so arheološke najdbe statični zapis (arheološki zapis) in da so fenomen sedanjosti; podatke
določijo arheologi. Statični zapis nastane s procesi življenja konkretnih preteklih skupnosti; so
sistemski procesi – njihovi sledovi niso naključni, imajo svojo notranjo logiko; za sistemskimi procesi
so trije filtri: podepozicijski proces (čas odlaganja, ni več del aktivnega procesa), tafonomski proces
(propadanje) in proces odkrivanja (kako, zakaj, koliko, na kaj smo bolj pozorni). Vsako odkrivanje je
selektivno – ni totalnega arheološkega odkrivanja; če ne raziščemo narave podatka, podatek
razumemo narobe; implicitne ideje – razumsko razumevanje najdišča (npr. če najdemo skelet,
sklepamo, da gre za grob)
Po Binfordu ni preučevanja neke skupnosti, ampak proces nastajanja arheološkega zapisa.
Vere Gordon Childe in njegov pomen za sodobno arheologijo + dosežki.
Vere Gordon Childe (1892 - 1957) je bil avstralski arheolog, specializiran za proučevanje evropske
prazgodovine. Poučuje v Edinburgu, kasneje v muzeju na Škotskem in poučuje v Londonu. Leta 1925
izda The Dawn of European Civilization, študijo o arijcih. Leta 1929 izda The Danube in Prehistory – za
središče Evropske zgodovine postavi Podonavje (začetki metalurgije). Zaznamuje ga njegova leva
politična usmerjenost. Pred Marxom je bil Kossinovski, vendar ga začne popravljati.
Kulture ni povsem enačil z ljudstvom; tipov predmeta ni jemal kot tipičnih znakov kulture – potrebno
je dokazati, ali se na drugem terenu pojavljajo isti predmeti (povezave med ljudmi), npr. pojav
novcev; kulture ne opazuje monolitno: znotraj kulture je elita + ostali; elita je zaradi bolj bogatih
grobov v arheologiji bolj prisotna; materialna kultura je segmentirana. Določeni deli so boljši
pokazatelj kulture (slabši so funkcionalni predmeti, ki so univerzalni – težje določiš lokalnost orodja,
orožja,.. nekatere tehnike se hitro razširijo, lokalno poudarjanje tradicije.
Arheološka kultura je združba določenih tipov ostankov, ki se konstantno pojavljajo skupaj (s to
definicijo popravi Kossino). Nekateri predmeti so bolj podvrženi spremembam (moda, tehnologija..)
drugi pa ostajajo del tradicije – s tem se razbije monotonost kulture. Arheološka kultura zanj ni
kronološka ali geografsko teritorialna.
Razvije tezo o 3 revolucijah:
neolitska: nov tip ekonomije (poljedelstvo, živinoreja) zaradi novega načina organizacije
proizvodnje, infrastrukture, produktov,.. V tem času velika demografska eksplozija –
preseljevanje v Evropo
metalurška: uporaba kovin olajša delo ljudem in povzroči spremembe v menjavi (npr. na
Švedskem ni brona, najdenih pa je veliko bronastih predmetov)
urbana: izvor sodobnih civilizacij, pozna tržno ekonomijo
Childe postavi evropsko sintezo od neolitika do bronaste dobe, ki je ključna struktura za razumevanje
prazgodovine (do uvedbe C14)
Kulturni relativizem (značilnosti, glavni predstavnik pri antropologih)?
Pogled na kulturne skupine temelji na stališču, da ima vsaka družba oziroma kultura svoj lasten razvoj
in jo je treba razumeti v njenem lastnem kulturnem kontekstu, še zlasti pa skozi njen historični razvoj.
Poudarek ne more biti na iskanju univerzalnih meril in pravil (ta naj bi bila preveč shematična in ne bi
ustrezala realnosti), temveč na dejanskih empiričnih podatkih, ki so edini pravi podatki za opazovanje
in razumevanje kulture.
Glavni predstavnik je Franz Boas, nemško-ameriški etnolog in antropolog (1858-1942) : na kulturo
deluje toliko dejavnikov/vplivov, da tega ni moč zanesti na samo eno komponento. Treba je nabrati
veliko količino empiričnih podatkov iz prve roke in tako spoznati kulturo. Ko je na voljo dovolj
podatkov se pristopi k klasifikacijam in sintezam (generalizacijam) posameznih kultur. Kulture se
razvijajo neodvisno. Kultura v lastnem specifičnem okviru okoliščin in pogojev (podnebje, geografija,
kontakt z drugimi skupinami). Vsaka kultura ima lastno podobo, ki je v celoti razumljiva samo skozi
isto kulturo, Kultura je samoreferenčna. Naloga antropologije: čim bolj verodostojna rekonstrukcija
kulture na podlagi velike množice empiričnih podatkov. Kultura je po Boasu zbor običajev, družbenih
institucij in prepričanj, ki karakterizirajo vsako posamezno družbo. Kulturne razlike ne nastajajo zaradi
rasnih razlik temveč zaradi razlik v okolju in razvoju. Boas izrazito nasprotuje teoretičnim pristopom
in konceptom, kar je največkrat tudi predmet kritike njegovega pristopa. Zavrne rasizem.
