celična stena Flashcards
celična stena funkcije
zaščita pred osmotsko lizo
daje obliko celici
zaščita pred toksini
virulentni dejavnik (omogoča preživetje patogenih bakterij)
tarča delovanja antibiotikov
razlikuje se med G+ in G- bakterijami
kateri prokarionti nimajo celične stene
mikoplazme
- trdnost dosežejo z vgradnjo STEROLOV v membrano, membrana je iz LIPOPROTEINOV, LIPOGLIKANOV
živijo v osmotsko zaščitenem okolju - podobna jakost kot v citoplazmi; znotraj evkariontske celice
celična stena G-
- tanjša
- večslojna in bolj kompleksna
- peptidoglikanski sloj je tanjši
ZGRADBA: zunanja membrana (ima sladkorje, ki so vezani na lipopolisaharide - LPS) + peptidoglikanski sloj + citoplazmatska membrana - bolj odporna na antibiotike in lizocim
- veliko lipoproteinov in lipopolisaharidov
celična stena G+
- debelejša - odpornost na osmotski tlak
ZGRADBA: peptidoglikanski sloj (debel) + citoplazmatska membrana –> povezujeta jih lipoproteini
peptidoglikan - zgradba
N-acetilglukozamin
N- acetil muraminska kislina
podenoti sta povezani z beta 1,4- glikozidnimi vezmi
glikanske verige so enake pri vseh bakterijah, peptidni mostički pa se razlikujejo (različne AK, dolžina)
glikanske verige se povezujejo s peptidnimi mostički. bakterije se med sabo ločijo v AK sestavi mostičkov
peptid je vedno vezan na N-acetimuraminsko kislino
lizocim
lizocim je protein, ki cepi beta 1-4 glikozidne vezi
najdemo ga v solzan, slini in izločkih
penicilin
antibiotik ki prepreči sintezo peptidoglikana
celična stena G+ bakterij
- debelina 50nm
- 60-90% stene predstavlja peptidoglikan
ZGRADBA: peptidoglikan + citoplazmatska membrana
na peptidoglikan so vezani tudi drugi proteini, lipotehojska kislina in tehojska kislina
pomen lipotehojske kisline in tehojske kisline
lipotehojska kislina je vpeta v citoplazmatsko membrano
dajeta trdnost steni - veže Mg in Ca ione, zaščito, delujeta kot antigen
celična stena G-
- peptidoglikan predstavlja 10% celične stene
- zunanja membrana + periplazma in peptidoglikan + citoplazmatska membrana
zunanja membrana: lipopolisaharidi (LPS) + porini + BRAUNOVI LIPOPROTEINI (vpeta v peptidoglikan) = polprepustna
na sladkorje se vežejo Mg ioni in stabilizirajo LPS ter vplivajo na permeabilnost
OmpC in OmpF: tvorta pore skozi katere vstopajo hidrofilne molekule
OmpA: receptor za viruse in bakteriocine, stabilizira parjenje med konjugacijo
porini
kanali ki so sestavljeni iz 3 podenot in vsaka ima lasten kanal. omogočajo vstop majhnih molekul (npr. glukoza).
lipopolisaharidi (LPS)
- gradijo zunanjo membrano
- kompleksen polisaharid, endotoksin
- hidrofoben
= lipid A + core polisaharid + O-specifični polisaharid
lipid A: ima 2 N-acetilglukozamina, na vsakega sta vezani 2 MK (drugačne kot pri citoplazmatski membrani). je endotoksin,
ki sproži vnetje - bakterije ko pridejo v kri sproščajo LPS v kri in pride do septičnega šoka
core polisaharid: ketodeoksioktonat (KDO), sladkorje, heptoze, glukozo, galaktozo, N-acetilglukozamin, fosforilirane skupine
O-specifični polisaharid: razlikujejo se med sevi po sestavi in dolžini (daljša veriga, težje molekula vstopi v notranjost)
periplazma
- med zunanjo membrano/ peptidoglikanom in citoplazmatsko membrano
- 15nm široka
- želatinasta
- sestava: proteini, peptidoglikan, voda hidrolitični encimi
encimi: hidrolitični encimi (razgradnja hranil), fosfataze (odstranjujejo fosfatne skupine), peptidaze (razgradnja proteinov), endonukleaze (razgradnja NK), transporterji ABC tipa, kemoreceptorji, senzorji, za razstrupljanje
celična stena arhej
- pseudomurein/pseudopeptidoglikan
(=N-acetiglukozamin + N-acetiltalosaminuronska kislina - beta1,3 vez)
ta vez je neobčutljiva za lizocim
nekatere arheje nimajo pseudomureina
lahko imajo hondroitin sulfat in S plasti
katere bakterije nimajo pseudomureina
Methanosarcina: glukoza, glukoronska kislina, galaktozamin uronska kislina, acetat
Halococus: na polisaharid vezane SO4 skupine
