Ustavno pravo - izpitna vprašanja Flashcards
Kakšna je oblika vladavine v RS?
Slovenija je demokratična republika
Kdo je nosilec oblasti v RS?
V Sloveniji ima oblast ljudstvo
Načelo delitve oblasti. Kakšno je razmerje med tremi vejami oblastmi. Mehanizmi zavor in ravnotežij med organi v Sloveniji.
V Sloveniji imajo oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.
Delitev državne oblasti je prvina demokratičnega sistema oziroma pravne države, kajti v konkretni izpeljavi tega načela so zagotovljeni mehanizmi zavor in ravnovesij, tj. tisti mehanizmi, ki omogočajo in narekujejo medsebojni nadzor in omejevanje navedenih treh vej oblasti. Delitev državne oblasti pomeni, da je državna oblast razdeljena na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo. Država sicer še vedno deluje kot organizacijska celota, vendar pa so njene temeljen naloge delijo med različne organe.
Zakonodajno vejo oblasti v Sloveniji predstavljata državni zbor in državni svet, ki tvorita parlament.
Izvršilno vejo oblasti predstavljata vlada in predsednik republike.
Sodno vejo oblasti predstavljajo redna in specializirana sodišča, na čelu katerih je Vrhovno sodišče. Poseben položaj v sistemu delitve oblasti ima Ustavno sodišče, ki je na eni strani pristojno predvsem za odločanje o ustavnosti zakonov, na drugi strani pa odloča tudi o ustavnih pritožbah v zvezi s kršitvami temeljnih človekovih pravic. V prvem primeru Ustavno sodišče razveljavlja zakonske določbe, ki so v nasprotju z URS, zato deluje v tem pogledu kot negativni zakonodajalec. V drugem primeru pa lahko Ustavno sodišče razveljavlja sodne odločbe v okviru varstva temeljnih pravic.
Bistvo načela delitve oblasti je v preprečevanju monopola političnega odločanja, kar se zagotavlja s tem, da so med vejami oblasti vzpostavljena organizacijska in funkcionalna razmerja, ki preprečujejo, da bi ena veja oblasti preglasila in podredila drugi dve.
Sistem zavor in ravnovesij je v Sloveniji konkretiziran na sledeči način:
- odnos zakonodajna - sodna oblast: sodnike voli državni zbor, ki voli tudi del članov sodnega sveta. Državni zbor sprejema zakone, katerih skladnost z ustavo presoja Ustavno sodišče. Državni zbor voli ustavne sodnike na predlog predsednika republike. Državni zbor je dolžan upoštevati odločitve ustavnega sodišča, v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe pa je državni zbor vezan na mnenje ustavnega sodišča.
- odnos izvršilna zakonodajna oblast: vlada je odgovorna državnemu zboru (nezaupnica, interpelacija), vlada in ministri morajo odgovarjati na posamezna poslanska vprašanja. Državni zbor imenuje generalnega državnega tožilca. Vlada državnemu zboru predlaga sprejem zakonov in drugih predpisov.
- odnos izvršilna - sodna oblast: minister za pravosodje sprejema Sodni red
Naštejte nekaj institucij, ki jih ne bi mogli uvrstiti v zakonodajno/sodno/izvršilno oblast
Računsko sodišče, Ustavno sodišče, Sodni svet
Načelo pravne države
“Slovenija je pravna in socialna država” Pojem pravne države je izražen kot načelo, Ki ga URS natančno ne opredeljuje. Pravna država zlasti pomeni vezanost vseh državnih organov na pravne predpise (zato vladavina prava), kot nasprotje njihovi samovolji in arbitrarnosti. Ustava in drugi pravni akti morajo zagotavljati človekove pravice in svoboščine ter njihovo pravno varstvo pred nedopustnimi posegi države. Svobodna pravna država zahteva, da državna oblast temelji in se izvršuje le na podlagi ustave in zakonov (omejitev in kontrola državne oblasti), pri tem pa mora zagotavljati človekove pravice in svoboščine, pravičnost, pravno varnost, torej tudi temeljne vrednote družbe. S tega vidika je posebej pomembno načelo ustavnosti in zakonitosti.
Pojem pravne države je sicer tako tesno povezan z demokracijo kot obliko političnega sistema, v širšem pomeni pa tudi z nekaterimi drugimi ustavnimi načeli, nr. delitev oblasti, neodvisnost sodstva, enakost pred zakonom, pravna varnost, itd.
Načelo pravne države izraža pravno kakovost države, zato jo je treba zagotavljati ne le s formalnih, temveč zlasti z vsebinskih vidikov (z vidika načela pravičnosti).
Prenos suverenosti na EU. Pod kakšnimi pogoji? Kaj določa 3a člen URS
Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot.
Pred ratifikacijo mednarodne pogodbe iz prejšnjega odstavka lahko državni zbor razpiše referendum. Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali. Državni zbor je vezan na izid referenduma. Če je bil referendum izveden, glede zakona o ratifikaciji take mednarodne pogodbe referenduma ni dopustno razpisati.
Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.
V postopkih sprejemanja pravnih aktov in odločitev v mednarodnih organizacijah, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, vlada sproti obvešča državni zbor o predlogih takih aktov in odločitev ter o svoji dejavnosti. Državni zbor lahko o tem sprejema stališča, vlada pa jih upošteva pri svojem delovanju. Razmerja med državnim zborom in vlado iz tega odstavka podrobneje ureja zakon, ki se sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
Kako se izvršujejo ČPTS? Ali je mogoča njihova razveljavitev in omejitev? Kaj lahko uredi zakon?
Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave.
Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.
Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.
Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve.
Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri.
S to ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva, in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini.
Določba prejšnjega odstavka ne dopušča nobenega začasnega razveljavljanja ali omejevanja pravic, določenih v 17., 18., 21., 27., 28., 29. in 41. členu.
ABSOLUTNE ČP:
- nedotakljivost človekovega življenja
- prepoved mučenja
- varstvo človekove osebnosti in dostojanstva
- domneva nedolžnosti
- načelo zakonitosti v kazenskem postopku
- pravna jamstva v kazenskem postopku
- svoboda vesti
Absolutne in relativne pravice
Po URS pravice ločimo na absolutne in relativne. Prve so tiste, ki jim ustava podeljuje absolutno varstvo (teh pravic nobenem primeru ni dopustno omejevati in odvzeti) na primer prepoved smrtne kazni ter med pravicami, katerih varstvo je v določenih izjemnih primerih oziroma okoliščinah omejeno. Začasna razveljavitev ali omejitev človekovih pravic je dopustna le v vojnem ali izrednem stanju, ni pa dopustno niti začasno razveljaviti ali omejiti nekaterih najbolj temeljnih človekovih pravic.
V skladu s URS so v Sloveniji vsakomur zagotovljene človekove pravice ne glede na narodnost, raso, splo, jezik vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družben položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino (načelo pravne enakosti). Človekove pravice se uresničujejo neposredno na podlagi URS. Človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva, in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini.
Določba prejšnjega odstavka ne dopušča nobenega začasnega razveljavljanja ali omejevanja pravic, določenih v 17., 18., 21., 27., 28., 29. in 41. členu.
ABSOLUTNE ČP:
- nedotakljivost človekovega življenja
- prepoved mučenja
- varstvo človekove osebnosti in dostojanstva
- domneva nedolžnosti
- načelo zakonitosti v kazenskem postopku
- pravna jamstva v kazenskem postopku
- svoboda vesti
Svoboda vesti
Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno.
Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.
Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.
Pravice manjšin v URS. Zakaj imamo urejeno varstvo manjšin v Sloveniji? Ali imajo Italijani, ki živijo v Kopru in Italijani, ki pridejo v Slovenije različne pravice?
Manjšine načeloma varujemo zato, ker cenimo raznolikost. Skozi zgodovino se je pokazalo, da je ravno raznolikost manjšin razlog, da se manjšine poskuša iztrebiti oziroma pregnati z ozemlja, ki ga zasedajo.
Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino. Skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije.
Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti. Vrsto in obseg teh pravic in ugodnosti določa zakon.
Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.
Avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti ter njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da svobodno uporabljajo svoje narodne simbole in da za ohranjanje svoje narodne identitete ustanavljajo organizacije, razvijajo gospodarske, kulturne in znanstvenoraziskovalne dejavnosti ter dejavnosti na področju javnega obveščanja in založništva. V skladu z zakonom imata ti narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku ter do oblikovanja in razvijanja te vzgoje in izobraževanja. Zakon določa območja, na katerih je dvojezično šolstvo obvezno. Narodnima skupnostima in njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da gojijo odnose s svojima matičnima narodoma in njunima državama. Država gmotno in moralno podpira uveljavljanje teh pravic.
Na območjih, kjer ti skupnosti živita, ustanovijo njuni pripadniki za uresničevanje svojih pravic svoje samoupravne skupnosti. Na njihov predlog lahko država pooblasti samoupravne narodne skupnosti za opravljanje določenih nalog iz državne pristojnosti ter zagotavlja sredstva za njihovo uresničevanje.
Narodni skupnosti sta neposredno zastopani v predstavniških organih lokalne samouprave in v državnem zboru.
Zakoni, drugi predpisi in splošni akti, ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja predstavnikov narodnih skupnosti.
Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon.
ČPS iz URS - naštejte nekaj ČPS. Politične ČP? Je pravica do pribežališča človekova pravica? ČP s področja intelektualne lastnine? Kam bi umestili pravice narodnih skupnosti?
V ustavnih členih od 14. do 16. so vsebovane izhodiščne oziroma splošne določbe glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so pred zakonom enaki.
V Ustavi so človekove pravice in temeljne svoboščine razvrščene v šest skupin:
- temeljne in izhodiščne pravice in svoboščine
- temeljna procesna jamstva
- osebnostne pravice in svoboščine
- politične pravice in svoboščine
- ekonomske in socialne pravice
- pravice narodnih skupnosti
OSEBNE PRAVICE IN SVOBOŠČINE nedotakljivost človekovega življenja prepoved mučenja svoboda gibanja pravica do zasebne lastnine in dedovanja pravica do osebnega dostojanstva in varnosti švarstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic nedotakljivost stanovanja varstvo tajnosti pisem in drugih občil varstvo osebnih podatkov svoboda izražanja pravica do poprqavka in odgovora svoboda vesti pravica do ugovora vesti
VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC V KAZENSKEM POSTOPKU IN DRUGIH POSTOPKIH PRED DRŽAVNIMI ORGANI varstvo osebne svobode odreditev in trajanje pripora varstvo človekove osebnosti in dostojanstva enako varstvo pravic pravica do sodnega varstva javnost sojenja pravica do pravnega sredstva pravica do povračila škode domneva nedolžnosti načelo zakonitosti v kazenskem postopku pravna jamstva v kazenskem postopku pravica do rehabilitacije in odškodnine prepoved ne bis in idem
POLITIČNE PRAVICE IN SVOBOŠČINE pravica do zbiranja in združevanja volilna pravica sodelovanje pri upravljanju javnih zadev pravica do peticije izročitev pribežališče
SOCIALNE IN EKONOMSKE PRAVICE svoboda dela pravica do socialne varnosti pravica do zdravstvenega varstva pravice invalidov zakonska zveza in družina pravice in dolžnosti staršev svobodno odločanje o rojstvih otrok pravice otrok
KULTURNE PRAVICE izobrazba in šolanje avtonomnost univerze svboda znanosti in umetnosti pravice iz ustvarjalnosti izražanje narodne pripadnosti pravica do uporabe svojega jezika in pisave
PRAVICE NARODNIH IN ETIČNIH SKUPNOSTI
posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti so določene v 64. členu.
Kje državljani uresničujejo svoje človekove pravice vsakodnevno in kako?
Pred upravnimi organi (npr. upravne enote), ki odločajo v upravnem postopku. Upravne zadeve so npr. izdaja potnega lista in ostalih osebnih dovoljenj in listin, gradbenega dovoljenja, obrtnega dovoljenja, odločanje o odmeri davka, itd.
Upravni postopek predstavlja skupek postopkovnih pravil za vodenje in odločanje, po katerih se morajo ravnati organi državne uprave, drugi državni organi, organi SLS in nosilci javnih pooblastil, kadar odločajo o upravnih zadevah. Gre za vnaprej točno določena procesna pravila, katera so zajeta predvsem v procesnem zakonu, ZUP, pa tudi v posebnih postopkovnih določbah vsebovanih v drugih zakonih. Pravila veljajo neodvisno od materialnega predpisa ter odločujočega organa v upravni zadevi. Za varstvo pravic strank je zelo pomembna tudi sodna kontrola zakonitosti konkretnih upravnih aktov, ki jo ureja ZUS.
Značilnost upravnega razmerja je, da gre za razmerje neenakopravnih subjektov, saj pristojni organ odloči z odločbo, kot konkretnim upravnim aktom, o konkretni pravici, obveznosti ali pravni koristi, avtoritativno (z močnejšo voljo) in enostransko (brez pogajanj) z izdajo konkretnega in posamičnega upravnega akta.
Prepoved mučenja - kakšno prepoved še vsebuje konkretno določilo? Kdaj se lahko podvomi s svobodno odločitev posameznika? - zaporniki
Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Na človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve.
Kaj pravi URS o pravosodju, katere kategorije ureja? Kako bi tujcu opisali naš pravosodni sistem glede na Ustavo?
Pojem pravosodni sistem oziroma pravosodje zajema sodišča, državna tožilstva, odvetništvo, notariat, organe za postopek o prekrških, državno odvetništvo, sodne izvedence, cenilce, tolmače, sodne izvršitelje in stečajne upravitelje ter izvrševanje kazenskih sankcij in probacijo. Vsa ta področja regulira organizacijska zakonodaja, ki zagotavlja nemoteno delovanje celotnega pravosodnega sistema RS:.
Gre za označitev področja delovanja državne oblasti, ki se nanaša na različne dejavnosti v zvezi z opravo in izvajanjem sodne funkcije. Uporablja se tudi za označitev organov, ki delujejo na tem področju. V ožjem pomenu gre za sodstvo, v širšem pomeni pa za subjekte na področju pravosodja, ki ne sodijo v sam okvir sodne veje oblasti.
Ureja sodstvo, državno tožilstvo, notariat, odvetništvo.
Postopek za imenovanje sodnika (je enako kot tudi za državnega tožilca) Ali je ok, da sodnike voli državni zbor? Kako bi zagotovili, da odločitev ne bi bila politično obarvana.
Postopek je urejen v zakonu o sodniški službi.
Za sodnika je lahko izvoljen, kdor izpolnjuje splošne pogoje za izvolitev in posebne pogoje za izvolitev oziroma imenovanje na sodniško mesto, ki jih določa ta zakon.
Za sodnika je lahko izvoljen, kdor izpolnjuje naslednje splošne pogoje:
1.
da je državljan Republike Slovenije in aktivno obvlada slovenski jezik,
2.
da je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost,
3.
da je dopolnil 30 let starosti,
4.
da ima v Republiki Sloveniji pridobljen strokovni naslov univerzitetni diplomirani pravnik ali strokovna naslova diplomirani pravnik (UN) in magister prava oziroma je v tujini končal primerljivo izobraževanje s področja prava, ki se dokazuje s tujo listino o izobraževanju in priloženim mnenjem o izobraževanju ali z odločbo o priznavanju izobraževanja za namen zaposlitve ali z odločbo o nostrifikaciji,
5.
da je opravil pravniški državni izpit,
6.
da ni bil obsojen zaradi naklepnega kaznivega dejanja,
7.
da zoper njega ni bila vložena pravnomočna obtožnica ali na podlagi obtožnega predloga razpisana glavna obravnava zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodniki, ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, po izteku svojega mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo.
Oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka prejšnjega člena, je lahko izvoljena na sodniško mesto na okrajnem sodišču (okrajni sodnik), če ima najmanj tri leta delovnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu.
Oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 8. člena tega zakona, je lahko izvoljena na sodniško mesto na okrožnem sodišču (okrožni sodnik), če je uspešno opravljala sodniško funkcijo v trajanju najmanj treh let ali ima najmanj šest let delovnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu.
Oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 8. člena tega zakona, je lahko izvoljena na sodniško mesto na višjem sodišču (višji sodnik), če je uspešno opravljala sodniško funkcijo v trajanju najmanj šest let ali ima najmanj devet let delovnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu.
Za višjega sodnika je lahko izvoljen tudi univerzitetni učitelj prava, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 8. člena tega zakona, če je izvoljen najmanj v naziv docenta.
Oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 8. člena tega zakona, je lahko izvoljena na sodniško mesto na vrhovnem sodišču (vrhovni sodnik), če je uspešno opravljala sodniško funkcijo v trajanju najmanj 15 let ali ima najmanj 20 let delovnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu.
Za vrhovnega sodnika je lahko izvoljen tudi univerzitetni učitelj prava, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 8. člena tega zakona, če je izvoljen najmanj v naziv izrednega profesorja.
Prosta sodniška mesta razpiše Vrhovno sodišče Republike Slovenije v štirinajstih dneh od prejema obrazloženega mnenja predsednika sodišča. Predsedniku Vrhovnega sodišča Republike Slovenije obrazloženega mnenja ni treba dati.
Spremembe
Razpis se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Razpisni rok za prijave ne sme biti krajši od petnajst dni.
Sodni svet lahko v postopku izbire kandidatov zahteva od predsednika sodišča, da v roku, ki ga določi sodni svet, dopolni obrazložitev mnenja o ustreznosti kandidatov ali da mnenje o ustreznosti kandidatov ponovno oblikuje, in pri tem pridobi ter upošteva še dodatne podatke in dokazila.
Če sodni svet izbere kandidata, ki še ni izvoljen v sodniško funkcijo, ga je dolžan v skladu z določbami tega zakona predlagati državnemu zboru v izvolitev.
Če sodni svet opravi izbiro, predlaga državnemu zboru v izvolitev za vsako razpisano prosto sodniško mesto, za katerega je po opravljenem postopku izbire treba izvoliti sodnika, enega kandidata.
Če državni zbor ne izvoli kandidata iz prejšnjega odstavka, sodni svet lahko opravi ponovno izbiro med prijavljenimi kandidati, ki izpolnjujejo pogoje, in ravna v skladu z določbami tega zakona ali pa odloči, da se razpis sodniškega mesta ponovi.
Z imenovanjem na sodniško mesto sodnik pridobi naziv, ki ustreza temu sodniškemu mestu.
Če sodni svet izbere na sodniško mesto kandidata, ki je že izvoljen v sodniško funkcijo, ga imenuje na razpisano sodniško mesto in premesti na sodišče, pri katerem je to mesto razpisano.
Sodnik nastopi sodniško službo z dnem, ko pred predsednikom državnega zbora izreče naslednjo prisego: “Prisegam, da bom sodniško funkcijo opravljal-a v skladu z ustavo in zakonom ter sodil-a po svoji vesti in nepristransko.”
Ureditev, po kateriDZ voli sodnike je problematična, ker je DZ predvsem političen organ, ni strokoven organ in praviloma v njem ne sedijo pravni strokovnjaki. Kot takšen ne more presoditi, ali je nek kandidat za sodnika dovolj pravno.strokovno usposobljen. Če torej odločitev o izvolitvi sodnika ne more biti strokovna, je lahko le politična. Na ta način prihaja do nevarnega razmerja, ko se nestrokoven organ, postavlja nad nestrokovnega (Sodni svet)., se spušča v njegove strokovne odločitve in deluje kot njegova instanca.
Bistvena pomanjkljivost volitev sodnikov v DZ je tako okoliščina, da kljub zahtevam pravne države o ravnovesju vseh treh vej oblasti, lahko državni zbor zavrne izvolitev brez kakršnegakoli razloga, lahko pri tem odloča tudi povsem politično in ne upošteva izpolnjenih pogojev za izvolitev pri posameznem kandidatu.
Odločitev ne bi bila politično obarvana če bi o tem odločal Sdni svet.
Kaj je pravica do sodnega varstva?
Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.
Neodvisnost sodišča pomeni nemožnost vsakršnega vplivanja ali pritiska na konkretne sodne odločitve v imenu posameznika, skupine, medijev, organizacije ali organa, zlasti izvršilnega.
Načelo neodvisnosti sodišča je v ustavi konkretizirano z določbami o neodvisnosti sodnikov, izvolitvi, trajanju, prenehanju, odvzemu in nezdružljivosti sodniške funkcije, imuniteti sodnikov. Sodišče mora biti do strank v sporu nepristransko. Vsak ima pravico do naravnega sodnika.
Ustavna pravica do sodnega varstva je procesna pravica, ki posamezniku ne zagotavlja vsebinsko pravilne odločitve. Temeljna upravičenja, ki mu pripadajo, so pravica začeti postopek pred sodnim organom, pravica, da se postopek konča, praviloma z vsebinsko odločitvijo sodišča, in pravica, da postopek ne bo tekel nerazumno dolgo.
Neodvisnost sodstva. Na kaj so sodniki vezani pri odločanju
Temeljno načelo za delovanje sodstva je nedvomno načelo neodvisnosti , ki naj zagotavlja nepristransko sojenje. Sodniki morajo odločati neodvisno, zaradi česar jim mora biti zagotovljeno, da delujejo brez omejitev in da so zavarovani pred morebitnimi vplivi, pritiski in grožnjami ter sploh pred vsakršnim vmešavanjem v njihovo delo.
Neodvisnost sodstva je nujen pogoj tudi za uveljavljanje načela pravne države. Načelo neodvisnosti se povezuje z nekaterimi drugimi načeli, kot so zlasti trajnost sodniške funkcije, nepremakljivost sodnikov, sodniška imuniteta in nezdružljivost funkcij. Načelo nepristranskosti sojenja zagotavlja tudi ustavna garancija, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic pred sodiščem.
Načelo neodvisnosti sodstva se povezuje z načelom zakonitosti, po katerem je sodnik pri odločanju vezan samo na ustavo in zakon in ne sme odločati arbitrarno.
Pri izvajanju sodne oblasti je torej sodnik po ustavi vezan le na ustavo in zakon, k čemur dodaja zakon še vezanost sodnika na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Sodnik ni vezan na pravne akte, nižje od zakona, in jih ni dolžan upoštevati (exceptio illegalis). Je pa sodnik dolžan upoštevati zakon, razen če meni, da je protiustaven.
Kako je organizirano sodstvo v RS? Kdo izvaja sodno vejo oblasti? SODNIKI (pazi ne sodišča) Kaj je sodnik ustavno pravno gledano? Nosilec in izvajalec sodne oblasti, Kako se delijo sodišča?
Ureditev in pristojnosti sodišč določa zakon.
Izrednih sodišč ni dovoljeno ustanavljati, v mirnem času pa tudi vojaških sodišč ne.
V RS ureditev na splošno določa zakon o sodiščih. Organizacijo in pristojnost pa trije zakoni - Zakon o sodiščih, Zakon o upravnem sporu, in ZDSS.
Sodišča ločimo na sodišča splošne pristojnosti in specializirana sodišča. Organizacija temelji na instančnosti sodnega odločanja kot organizacijski posledici ustavne pravice do pravnega sredstva.
Na prvi stopnji odločajo okrajna in okrožna sodišča ter delovna in socialna ter upravno sodišče.
Na drugi stopnji Višja sodišča in na tretji stopnji Vrhovno sodišče.
V RS je 44 okrajnih sodišč, 11 okrožnih, 4 višja ter eno Vrhovno.
Načelo prepovedi retroaktivnosti. Kdaj je retroaktivnost dovoljena?
Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj.
Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.
Pravno varnost in predvidljivost pravnih predpisov krepi zlasti načelo prepovedi povratne veljave (retroaktivnosti) pravnih aktov. Zakoni in drugi predpisi lahko urejajo in s tem sankcionirajo pravna razmerja samo za naprej (ex nunc), ne pa tudi razmerij, ki so nastala pred sprejetjem predpisa, torej za nazaj (ex tunc).
To pravilo ima po ustavi le eno izjemo, ki vendarle dopušča povratno veljavnost predpisa, vendar z izpolnitvijo štirih pogojev:
- retroaktivnost lahko določi samo zakon
- povratno veljavo imajo lahko samo posamezne določbe zakona (ne pa celotni zakon)
- retroaktivnost je dopustna:
• če to zahteva javna korist in
• če se s tem ne posega v pridobljene pravice.
V kazenskem pravu nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in zanj ni predpisal kazni, še preden je bilo storjeno (nullum crimen nulla poena sine lege praevia), pa tudi, da se kazniva dejanja ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši.
Predsednik RS. Katere funkcije ima? Ali bi Milan Kučan spet lahko postal predsednik? DA
Kaj pa Borut Pahor? Lahko, ampak bi moral počakati en mandat. Ali predsednik RS uživa imuniteto? NE
Predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil.
Predsednik republike se izvoli na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah.
Za predsednika republike je kandidat izvoljen z večino veljavnih glasov.
Predsednik republike je izvoljen za dobo petih let, vendar največ dvakrat zaporedoma. če se mandatna doba predsednika republike izteče med vojno ali med trajanjem izrednega stanja, mu mandat preneha šest mesecev po prenehanju vojnega ali izrednega stanja.
Za predsednika republike je lahko izvoljen le državljan Slovenije.
Volitve za predsednika republike razpiše predsednik državnega zbora. Predsednik republike mora biti izvoljen najkasneje 15 dni pred potekom mandatne dobe prejšnjega predsednika.
Funkcija predsednika republike je nezdružljiva z opravljanjem druge javne funkcije ali poklica.
Predsednik republike:
- imenuje državne funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom;
diplomatskih predstavnikov; - opravlja druge zadeve, določene s to ustavo.
- predstavlja RS
- je vrhovni poveljnik obrambnih sil
- postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanike republike in sprejema poverilna pisma tujih
- odloča o pomilostitvah;
- podeljuje odlikovanja in častne naslove;
- razglaša zakone;
- poda mnenje o posameznem vprašanj,
- predlaga US, da se izreče o skladnosti mednarodne pogodbe z URS;
- izdaja listine o ratifikaciji;
- razpisuje volitve v državni zbor;
- skliče sejo novo izvoljenega državnega zbora,
- razpusti državni zbor
- predlaga kandidata za predsednika vlade DZ
- zahteva sklic izredne seje DZ
- predlaga izvolitev: sodnikov US, 5 članov sodnega sveta, varuha človekovih pravic, guvernerja Banke Slovenije, člane računskega sodišča
- če se DZ ne more sestati zaradi izrednega in vojega stanja, odloča o razglasitvi tega stanja, nujnih ukrepov in o uporabi obrambnih sil
- izdaja uredbe z zakonsko močjo
- Na zahtevo državnega zbora mora predsednik republike izreči mnenje o posameznem vprašanju.
Kdo nadomešča predsednika RS?
V primeru trajnega zadržka, smrti, odstopa ali drugega prenehanja predsednikove funkcije do izvolitve novega predsednika funkcijo predsednika republike začasno opravlja predsednik državnega zbora. V tem primeru je treba razpisati volitve za novega predsednika republike najkasneje v 15 dneh po prenehanju funkcije prejšnjega.
Predsednik državnega zbora začasno opravlja funkcijo predsednika republike tudi med zadržanostjo predsednika republike.
Kako odgovarja predsednik republike?
politično odgovarja zgolj volilcem, ki so ga neposredno izvolili.
Če predsednik republike pri opravljanju svoje funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, ga državni zbor lahko obtoži pred ustavnim sodiščem. Le-to ugotovi utemeljenost obtožbe ali obtoženega oprosti, z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov pa lahko odloči o odvzemu funkcije. Potem ko ustavno sodišče dobi sklep državnega zbora o obtožbi, lahko odloči, da predsednik republike do odločitve o obtožbi začasno ne more opravljati svoje funkcije.
Ustavna obtožba. Kakšne so možne odločitve ustavnega sodišča?
Če predsednik republike pri opravljanju svoje funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, ga državni zbor lahko obtoži pred ustavnim sodiščem. Le-to ugotovi utemeljenost obtožbe ali obtoženega oprosti, z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov pa lahko odloči o odvzemu funkcije. Potem ko ustavno sodišče dobi sklep državnega zbora o obtožbi, lahko odloči, da predsednik republike do odločitve o obtožbi začasno ne more opravljati svoje funkcije.
Predsednika vlade ali ministre lahko državni zbor pred ustavnim sodiščem obtoži kršitve ustave in zakonov, storjene pri opravljanju njihovih funkcij. Ustavno sodišče obravnava obtožbo na način, kakor je določen v 109. členu.
Uvedbo postopka o obtožbi predsednika republike lahko državnemu zboru predlaga najmanj 30 poslancev. Vsebovati mora opis očitane kršitve ustave ali hujše kršitve zakona in predloge dokazov o očitani kršitvi. Uvedbe tega postopka ni mogoče predlagati v času od razpisa predsedniških volitev do razglasitve volilnih rezultatov.
V drugi fazi državni zbor obravnava predlog obtožbe, o katerem mora odločiti najpozneje v 60 dneh po vložitvi predloga. V nasprotnem se šteje, da je predlog zavrnjen. Predsednik republike lahko skladno z načelom kontradiktornosti na predlog obtožbe odgovori. Državni zbor odloča o obtožbi z večino glasov vseh poslancev.
Tretja faza postopka ugotavljanja odgovornosti predsednika republike je v pristojnosti ustavnega sodišča. To lahko pred odločitvijo o obtožbi z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov odloči, da obtoženi do odločitve začasno ne sme opravljati svoje funkcije.
Ustavno sodišče lahko z odločbo obtoženega oprosti, če ugotovi, da obtožba ni utemeljena. Če pa ugotovi kršitev ustave ali hujšo kršitev zakona, ima na voljo dve možnosti: ugotovi zgolj utemeljenost obtožbe ali pa ugotovi utemeljenost obtožbe in z dvotretjinsko večino vseh sodnikov odloči, da obtoženemu preneha funkcija. Edina sankcija, ki jo lahko izreče ustavno sodišče je torej politična, tj. prenehanje funkcije.
Kaj je volilna pravica? Kako je s tujci in volilno pravico?
Volilna pravica je splošna in enaka.
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.
Zakon lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci.
Spremembe
Zakon določi ukrepe za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti.
Tujci imajo v RS izjemoma volilno pravico in sicer na lokalnih volitvah in volitvah v Evropski parlament volilno pravico uresničujejo na volišču, ki se določi na podlagi prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji.
Volilna pravica temelji na 43. členu URS, ki pravi, da lahko zakon določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci:
- predstavnike lokalnih interesov imajo osebe s stalnim prebivališčem v volilni enoti
Pravico voliti člana občinskega sveta imajo pod pogoji iz prvega odstavka tega člena tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče v RS.
Kaj je zagotavljanje enakih možnosti na volitvah?
Zakon določi ukrepe za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti.
Najmanj 35% od skupnega števila kandidatov mor biti na volitvah v DZ zastopan vsak spol.
V volitvah v Evropski parlament in Občinski svet pa mora biti najmanj 40% od skupnega števila kandidatov zastopan vsak spol.
Vidite problem z enakostjo volilne pravice v našem sistemu? DA POVZROČA ANOMALIJE Ali poznamo izjemo od splošne in enake volilne pravice?
Izjema splošne in enake volilne pravice je posebno varstvo madžarske in italijanske narodne skupnosti. Pripadniki imajo poleg pravice volitev poslancev v DZ tudi pravico da volijo v DZ dva predstavnika italijanske in madžarske narodne skupnosti.
Volilni sistemi v RS
Volilni sistem v širšem obsega predpise o volilni pravici organizaciji volitev, postopku in tehniki volitev, o razdelitvi mandatov itd. Volilni sistem v ožjem pomenu pa je samo sistem razdelitve mandatov. Skupek predpisov, ki urejajo volitve, imenujemo volilno pravo.
Na državni ravni imamo proporcionalni sistem pri volitvah v Državni zbor in v Evropski parlament: mandati se delijo v volilni enoti po Droopovem količniku, na ravni države pa po d’Hontovem količniku. Država je razdeljena na 8 volilnih enot, vsaka ima 11 okrajev, 2 posebni volilni enoti pa sta enoti madžarske in italijanske narodne skupnosti (manjšine).
Pri volitvah v EP je država ena volilna enota, zato se mandati delijo le po d’Hontovem količniku.
Pri volitvah predsednika republike imamo večinski volilni sistem.
Pri volitvah v Občinski Sveti imamo proporcionalni in večinski sistem. Večinski sistem v primeru, da se v Občinski svet imenuje manj kot 12 članov. Če ima občinski 12 ali več članov, pa se zopet uporablja proporcionalni sistem.
Droopov količnik izračunamo tako, da skupno število oddanih glasov vseh volivcev v neki enoti delimo s številom poslancev, ki se volijo v volilni enoti (11), čemur dodamo še enega, tako torej dobimo število 12.
Volitve v državni zbor. Spremenjeni 80. člen URS.
Volitve so urejene v 80. členu ustave, ki določa, da se poslanci volijo s splošnim, enakim, neposrednim in tajnim glasovanjem. Posebej določa, da se v državni zbor izvoli po en poslanec italijanske in madžarske narodne skupnosti. Končno pa določa tudi, da volilni sistem ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev. Ustava določa tudi, da se poslanci državnega zbora volijo po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem volilnem pragu za vstop v državni zbor.
Splošne volitev so tiste, ki jih je treba opraviti, ko se volijo vsi poslanci državnega zbora. Redne so tiste, ki se izvedejo vsako četrto leto pred potekom mandatne dobe poslancev. Redne volitve se opravijo najprej dva meseca in najpozneje petnajst dni pred potekom štiri let od prve seje prejšnjega državnega zbora. Predčasne volitve se opravijo, če se državni zbor razpusti pred potekom redne štiriletne volilne dobe. Predčasne volitve se opravijo najpozneje dva meseca po razpustu državnega zbora.
Volitve v državni zbor razpiše predsednik republike.
Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.
Zakon določa, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca, ter nezdružljivost funkcije poslanca z drugimi funkcijami in dejavnostmi.
Državni zbor potrdi poslanske mandate. Proti odločitvi državnega zbora je v skladu z zakonom mogoča pritožba na ustavno sodišče.
Pristojnosti DZ? Je mogoče poslance odpoklicati? Razpustitev DZ, imuniteta poslancev DZ? Koliko domen DZ imamo).
Značilno za našo pravno ureditev državnega zbora je, da določa nekatere pristojnosti državnega zbora, ki jih sicer parlamenti v parlamentarnem sistemu nimajo. Pri nas državni zbor voli oz. imenuje več najvišjih državnih funkcionarjev.
Državni zbor opravlja vse funkcije sodobnega parlamenta, ki jih v grobem lahko razdelimo zlasti na zakonodajno funkcijo, volilno funkcijo in nadzorno funkcijo. V tem okviru in na podlagi svojih pristojnosti je pooblaščen sprejemati različne odločitev. Večinoma imajo te odločitve pravno obliko in veljavo, torej gre za pravne akte.
V okviru zakonodajne funkcije državni zbor zlasti sprejema spremembe ustave, zakone in druge splošne akte, poslovni, državni proračun in zaključni račun proračuna, ratificira mednarodne pogodbe in razpisuje referendum.
V okviru svoje nadzorne funkcije državni zbor zlasti odreja parlamentarno preiskavo, odloča o zaupnici in nezaupnici vladi in odloča o obtožbi predsednika republike, predsednika vlade in ministrov pred ustavnim sodiščem.
V okviru volilne funkcije državni zbor voli ter imenuje in razrešuje visoke državne funkcionarje, zlasti predsednika vlade in ministre, predsednika in podpredsednika državnega zbora, predsednike, podpredsednike in člane delovnih teles državnega zbora, generalnega sekretarja državnega zbora, sodnike ustavnega sodišča, sodnike in pet članov sodnega sveta, guvernerje centralne banke, člane računskega sodišča, varuha človekovih pravic, informacijskega pooblaščenca itd.
Poleg tega je zelo pomembne pristojnost državnega zbora, da odloča o razglasitvi vojnega in izrednega stanja ter o uporabi obrambnih sil.
Kdaj je DZ sklepčen? S kakšno večino odloča? Kako je z javnostjo glasovanja?
Parlament je sicer sestavljen iz posameznikov, ki so pooblastilo (mandate) za odločanje dobili na volitvah, vendar pa je po svoji sestavi in delovanju kolegijski telo.
Temeljno pravilo odločanja vsakega kolegijska telesa je, da veljavno sklepa le, če je na seji navzoče določeno število njegovih članov, kar se imenuje sklepčnost ali kvorum in ga navadno tvori večina članov telesa, lahko pa celo tretjina ali tudi manj članov. Za običajne odločitve navadno zadošča večina navzočih članov (relativna večina), za pomembnejše pa je pogosto potrebna absolutna večina, torej večina vseh članov. Podobno kot številni sodobni parlamenti tudi državni zbor sklepa, če je na seji navzoča večina poslancev, kar določa že ustava (86. člen), v skladu z njo pa tudi poslovnik državnega zbora.
Državni zbor lahko odloča z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev (relativna navadna večina), z večino glasov vseh poslancev (absolutna navadna večina), z dvotretjinsko večino navzočih poslancev (relativna kvalificirana večina) in z dvotretjinsko večino vseh poslancev (absolutna kvalificirana večina).
Med odločitvami, ki se sprejemajo z dvotretjinsko večino vseh poslancev, sta najpomembnejši sprejemanje spremembe ustave ter sprejemanje zakonov, ki urejajo volitve glavnih državnih organov.
Z absolutno navadno večino se pri ponovnem odločanju sprejema zakon, za katerega državni svet zahteva, naj državni zbor o njem ponovno odloči (veto državnega sveta), s tako večino pa se sprejemajo tudi nekatere volilne odločitve (na primer volitve predsednika vlade, ustavnih sodnikov itd.).
Državni zbor praviloma odloča z javnim glasovanjem, v določenih primerih pa odloča s tajnim glasovanjem (npr. nekaterih volitvah, imenovanjih in razrešitvah)
Kateri predpis ureja delovanje DZ? Kakšne vrte predpis je to?
Vsebino poslovnika določa sam poslovnik, po katerem se s poslovnikom ureja organizacija in način dela državnega zbora ter uresničevanje pravic in dolžnosti poslancev. Ustava pa omejuje vsebino poslovnika na ureditev dela in poslovanja državnega zbora. Z vidika subjektov, na katera se nanaša poslovnik, lahko ugotovimo, da ureja položaj in pravila ravnanja vseh tistih subjektov, ki na nek način sodelujejo v delu in poslovanju državnega zbora.
Gre za akt siu generis, ki ga DZ sprejme z 2/3 večino glasov navzočih poslancev in ureja način dela in organizacijo DZ.
V delu, ki ureja sprejemanje aktov DZ in postopek sprejema ima položaj zakona.
Parlamentarna preiskava
v 93. členu ustava določa, da lahko državni zbor odredi preiskavo o zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zahtevo tretjine poslancev državnega zbora ali na zahtevo državnega sveta. Ustava ureja parlamentarno preiskavo zgolj načelno, postopek njene izvedbe, preiskovalna pooblastila in položaj udeležencev v preiskavi urejata zakon in poslovnik o parlamentarni preiskavi, inkriminacijo nekaterih kaznivih dejanj, storjenih v zvezi s parlamentarno preiskavo, pa kazenski zakonik.
Namen parlamentarne preiskave je raziskati nepravilnosti (kršitve, nedopustno ravnanje, zlorabo pooblastil ali javnih funkcij ipd.), ki niso v pristojnosti ustavnega ali rednega sodišča, povzročene s strani nosilcev javnih funkcij ali javnih pooblastil, če imajo te nepravilnosti zaradi svoje teže pomen za splošni interes in pomenijo kršitev ustave, zakonov in drugih predpisov ali so zoper ustavne norme.
Preiskava se ne usmerja v dejanja, ki se redno obravnavajo v sodnih postopkih; morebitna med preiskavo odkrita dejanja ali ravnanja, ki spadajo v pristojnost sodišč, pa se odstopijo v nadaljnje obravnavanje pristojnim državnim organom.
Če v neki zadevi teče kazenski postopek, to ni ovira, da ne bi bila o njej izvedena parlamentarna preiskava, vendar le v okviru pristojnosti državnega zbora.
preiskovalne komisije so lahko izključno poslanci državnega zbora. Sestavlja jo predsednik in njegov namestnik ter najmanj pet članov.
Predsednik preiskovalne komisije se izvoli izmed poslancev, ki so vložili zahtevo za uvedbo parlamentarne preiskave. Preiskovalna komisija ima sekretarja, strokovno pomoč pa ji lahko nudi eden ali več strokovnih svetovalcev.
Postopek parlamentarne preiskav obsega:
- pripravljalna preiskovalna dejanja
- oblikovanje in sprejem dokaznega sklepa
- izvajanje dokazov
- posvetovanje in sklepanje o ugotovitvah preiskave
- izdelavo in sprejem poročila za državni zbor.
Zakonodajni postopek
Zakonodajni postopek je parlamentarni postopek, ki poteka na podlagi pravil, s katerimi so urejene posamezne faze v postopku sprejemanja zakona ter pravice in dolžnosti udeležencev v tem postopku. Ker gre pri sprejemanju zakona navadno za najpomembnejše odločitve parlamenta, poteka v več stopnjah ali fazah, kar omogoča, da je odločitev o zakonu čim bolj pretehtana.
Faze zakonodajnega postopka potekajo v samem parlamentu, še pred tem pa je potrebno še tisto dejanje, ki sproži zakonodajni postopek – zakonodajna iniciativa.
V naši ureditvi imajo zakonsko iniciativo subjekti, ki jo imajo navadno tudi v drugih parlamentarnih sistemih po svetu. Zakon lahko torej predlaga vlada, vsak poslanec in najmanj pet tisoč volivcev (88. člen URS). Sprejem zakonov pa lahko predlaga državnemu zboru tudi državni svet (97. člen).
Ko je zakon sprejet v državnem zboru, še ne začne veljati takoj, temveč je za njegovo uveljavitev potrebna še razglasitev (promulgacija) zakona in njegova objava (publikacija). Po ustavi (91. člen) razglaša zakone predsednik republike, in sicer najpozneje v osmih dneh po njihovem sprejemu. Ustava (154. člen) tudi določa, da zakon (kot tudi drug zapis) začne veljati petnajst dni po objavi, razen če je v njem določeno drugače.
Redni zakonodajni postopek
Po poslovniku državnega zbora se zakonodajni postopek deli na tri faze: prvo, drugo in tretjo obravnavo zakona. Že za prvo fazo je treba predložiti v celoti izdelan, torej pravno redigiran predlog zakona. Predpisana je tudi vsebina predloga zakona, ki mora vsebovati naslov zakona, uvod, besedilo členov in obrazložitev.
Uvod mora vsebovati zlasti oceno stanja in razloge za sprejetje zakona, cilje, načela in poglavitne rešitve predloga zakona, oceno finančnih posledic predloga zakona za državni proračun in druga javna finančna sredstva, navedbo, da so sredstva za izvajanje zakona v državnem proračunu zagotovljena, prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenosti predlagane ureditve pravu Evropske unije ter druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona.
Še pred prvo obravnavo zakona oz. še pred vložitvijo predloga zakona se lahko opravi predhodna obravnava zakona, in sicer o temeljnih vprašanjih in družbenih razmerjih, ki jih je treba urediti z zakonom. Ta predvsem pomaga predlagatelju zakona, ker mu omogoča, da že vnaprej preskusi svoje zamisli in predloge v državnem zboru.
Prva obravnava
V njej je predlagatelj zakona predstavil predlog zakona in se je opravila razprava o temeljnih izhodiščnih vprašanjih, torej o razlogih, ki zahtevajo sprejem zakona, ter o načelih in ciljih zakonskega predloga.
Po sedanji ureditvi se v prvi obravnavi predloga zakona praviloma še ne obravnava, temveč se zakon le posreduje poslancem ali se opravi splošna razprava, določi predsednik državnega zbora matično delovno telo in mu dodeli predlog zakona v obravnavo.
Druga obravnava
Druga obravnava predloga zakona pomeni osrednjo in vsebinsko najpomembnejšo fazo zakonodajnega postopka. V tej obravnavi sta dve (pod)fazi, od katerih prva poteka v matičnem delovnem telesu, druga pa v državnem zboru kot celoti (na plenumu).
V obravnavi predloga zakona na odboru se lahko vlagajo amandmaji, torej predlogi za dopolnitev ali spremembo besedila posameznega člena zakona. Amandmaje lahko vlagajo poslanci, poslanska skupina, zainteresirano delovno telo in delovno telo, ki je pristojno za vprašanja javnih financ, končno pa tudi vlada, kadar ni predlagateljica zakona. Z amandmajem se lahko predlaga sprememba ali dopolnitev posameznega člena ali naslova zakona, lahko pa tudi novi členi oz. črtanje posameznega člena.
Tretja obravnava
V tretji obravnavi predloga zakona razpravlja in sklepa državni zbor o predlogu kot celoti in le izjemoma o posameznih členih zakona, in sicer le o tistih členih, h katerim so bili vloženi amandmaji.
Zakon je sprejet, če je število glasov, oddanih »za«, večje od števila glasov, oddanih »proti«, torej je zakon sprejet z večino opredeljenih glasov, razen seveda, če je za sprejemanje posameznega zakona predpisana zahtevnejša večina.
Ko je zakon sprejet, pripravi končno besedilo zakona zakonodajno-pravna služba, ki nima pri tem nobenega pooblastila za vsebinsko spreminjanje zakona, temveč opravi le pravno in jezikovno redakcijo sprejetega besedila.
Skrajšani in nujni zakonodajni postopek
Poleg rednega zakonodajnega postopka pozna poslovnik tudi krajši postopek, in sicer skrajšani in nujni postopek. Ta postopka naj bi se uporabljala le izjemoma, kadar so za to podani posebni pogoji, zaradi katerih ni mogoče ali pa ni smotrno izvesti rednega zakonodajnega postopka.
Krajši postopek se od rednega razlikuje po tem, da omogoča bistveno hitrejše sprejetje zakona, saj dopušča združitev vseh treh faz v eno samo, ki se opravi na isti seji državnega zbora, tako da se na isti seji opravita druga in tretja obravnava. Takšen postopek se izvede, če gre za manj zahtevne spremembe in dopolnitve zakona, za prenehanje veljavnosti posameznega zakona ali njegovih posameznih določb. Za manj zahtevne uskladitve zakona z drugimi zakoni ali s pravom EU ter za spremembe in dopolnitve zakona v zvezi s postopkom pred ustavnim sodiščem oz. z odločbo ustavnega sodišča.
Tudi nujni postopek za sprejem zakona naj bi se uporabljal le izjemoma, in sicer tedaj, ko je treba hitro sprejeti zakon zaradi interesov varnosti ali obrambe države ali zaradi odprave posledic naravnih nesreč ali zato, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države.
Volitve vlade. Kakšne so večine? Tudi: Kako se formira vlada.
Predsednik republike po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin predloži državnemu zboru kandidata za predsednika vlade.
Predsednika vlade voli državni zbor z večino glasov vseh poslancev, če ni s to ustavo drugače določeno. Glasovanje je tajno.
Če kandidat ne dobi potrebne večine glasov, lahko predsednik republike po ponovnih posvetovanjih v štirinajstih dneh predloži drugega ali ponovno istega kandidata, prav tako pa lahko predlagajo kandidate tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. če je bilo v tem roku vloženih več predlogov, se glasuje o vsakem posebej, in sicer najprej o kandidatu predsednika republike, če ta ni izvoljen, pa še o drugih kandidatih po vrstnem redu vložitve predlogov.
Če ni izvoljen noben kandidat, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve, razen če državni zbor v oseminštiridesetih urah z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev ne sklene izvesti ponovne volitve predsednika vlade, kjer zadošča za izvolitev večina opredeljenih glasov navzočih poslancev. Na ponovnih volitvah se glasuje o posameznih kandidatih po vrstnem redu števila glasov, dobljenih pri prejšnjih glasovanjih, nato pa o novih, do volitev vloženih kandidaturah, med katerimi ima prednost morebitni kandidat predsednika republike.
Če tudi pri teh volitvah noben kandidat ne dobi potrebne večine glasov, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve.
Ministre imenuje in razrešuje državni zbor na predlog predsednika vlade.
Predlagani minister se mora pred imenovanjem predstaviti pristojni komisiji državnega zbora in odgovarjati na njena vprašanja.
