predrok Flashcards
Javna radiotelevizija
Javna radiotelevizija (npr. BBC, RTV Slovenija) je medijski servis, ki deluje v javnem interesu. Njen cilj je zagotavljati kakovostne in nepristranske informacije, izobraževalne in kulturne vsebine ter razvedrilo.
Ne obstaja ena sama univerzalno sprejeta teorija, ki bi popolnoma opredelila, kaj točno je javni televizijski servis in kako naj deluje. Različne države imajo različne modele financiranja in upravljanja. Nekateri poudarjajo neodvisnost od politike in komercialnih interesov, drugi vidijo javni servis kot instrument države ali kot konkurenco zasebnim medijem.
John Reith
John Reith je bil prvi generalni direktor BBC (od 1927 do 1938) in je oblikoval temeljna načela javne radiotelevizije. Njegov pristop je bil znan kot “Reithov model”, ki temelji na treh ključnih načelih:
Obveščati (informirati javnost z verodostojnimi in nepristranskimi novicami)
Izobraževati (nuditi vsebine, ki prispevajo k splošni izobrazbi in kulturi)
Razvedriti (ponujati kakovostno zabavo brez pretiranega komercialnega vpliva)
Kriza institucije
Javne radiotelevizije se danes soočajo s številnimi izzivi:
- Finančni pritiski: Zmanjšanje proračunov in nezanesljivo financiranje zaradi političnih odločitev ali zmanjšanja prihodkov iz oglaševanja.
- Politizacija: Vpliv vlade ali političnih strank na uredniško politiko.
- Konkurenčnost: Vzpon digitalnih platform, zasebnih medijev in pretočnih storitev (npr. Netflix, YouTube) zmanjšuje gledanost tradicionalne javne radiotelevizije.
- Zaupanje javnosti: Kritike zaradi pristranskosti, pomanjkanja raznolikosti ali neustreznega prilagajanja potrebam mlajših občinstev.
3 osnovne funkcije RTV:
kulturna institucija
politična institucija
družbena institucija
Dualni televizijski sistem
-soobstoj dveh različnih modelov televizijskih ustanov v določenem medijskem okolju: javni radiotelevizijski servisi in komercialne televizije.
-ta sistem je pogost v Evropi, kjer se javne RTV razvijajo v skladu z idejo javnega servisa (interesa), medtem ko komercialne televizije sledijo tržnim interesom (za dobiček)
Javni RTV servis vs. komercialna televizija
JAVNI RTV SERVIS:
-neprofitna organizacija, ki deluje v interesu javnosti
-informira, izobražuje, zabava
-finančno podprti z prispevki, oglaševanjem, Financiranje je pogosto zakonsko urejeno, da se zagotovi stabilnost in neodvisnost.
-RTV Slovenija, BBC
KOMERCIALNA TELEVIZIJA:
-profitna organizacija, ki deluje na podlagi tržnih zakonitosti
-glavna naloga: ustvarjanje dobička, predvsem preko oglaševanja
-čim večja gledanost
POP TV, Kanal A, Planet TV, CNN, Fox News
PATERNALISTIČNA PERCEPCIJA
-izhaja iz razsvetljenskega prepričanja o vlogi medijev kot orodja za izobraževanje, izboljšanje in osveščanje javnosti
-razsvetljenski misleci poudarjali potrebo po zagotavljanju dostopa do znanja in kulture kot temeljnega stebra demokracije
-javna RTV je dojemana kot učitelj/avtoriteta, ki ve kaj je najboljše za javnost
-javni servis mora prevzeti vodilno vlogo pri oblikovanju družbene zavesti, tudi če javnost sama tega ne zahteva
-poudarek na informativnih, kulturnih in izobraževalnih vsebinah
javna RTV v Evropi:
Odstopanje od običajnega modela kapitalistične produkcije:
Odstopranje je tega modela je posledica::
1. OMEJITVE FREKVENC
-v času razvoja RTV so bile frekvence za oddajanje radijskih in tv signalov omejen vir, kar je zahtevalo njihovo regulacijo, zaradi omejenega števila frekvenc je država vzpostavila nadzor nad njimi
-regulacija frekvenc je omogočila, da so vsebine služile javnosti, ne zgolj tržnim interesom. To je bil temelj za razvoj javne RTV kot storitve, ki je dostopna vsem državljanom
- KONVERGENCA JAVNEGA DOBRA IN JAVNEGA SERVISA
-medijske vsebine imajo lastnosti javnega dobrega-so neekskluzivne (dostopne vsem) in neizčrpne (poraba ene osebe ne zmanjša dostopnosti za druge)
-kapitalistični model tega ne upošteva, saj je usmerjen v tržno ekskluzivnost in prodajo
-javni servis: inf, izobr, kult - IZKUŠNJA PROPAGANDE 2. SV. VOJNE
-med drugo svetovno vojno je postalo jasno kako močno lahko mediji oblikujejo javno mnenje in služijo političnim ciljem
-po vojni mnoge evropske države uvedle javne RTV kot način za preprečevanje zlorabe medijev v propagandne namene - ZARADI DRŽAVNE INTERVENCIJE RTV POLITIZIRANA
-ker so države prevzele nadzor nad frekvencami in financiranjem javnih RTV servisov je bil politični vpliv neizogiben
-vlade pogosto izkoriščajo javno RTV za krepitev svojega vpliva in manipulacijo javnega mnenja
Evropska RTV
Javne radiotelevizije (RTV) so še vedno ključni akterji na evropskem medijskem trgu, kljub vse večji konkurenci zasebnih ponudnikov in spletnih platform.
Javne RTV so se morale prilagoditi komercializaciji in digitalnim spremembam, saj se trg vedno bolj seli na splet.
Javne RTV so se morale prilagoditi komercializaciji in digitalnim spremembam, saj se trg vedno bolj seli na splet.
Komercializacija
Številni javni servisi (npr. RTVE, RAI) so začeli delno uporabljati oglaševanje kot dodaten vir financiranja.
Pritiski po zmanjšanju javnega financiranja so vodili v iskanje novih tržnih strategij.
Pojavlja se boj za gledanost, kar vodi v vključevanje popularnih vsebin, ki so bile prej domena komercialnih medijev.
Uporaba novih tehnologij
Streaming platforme (BBC iPlayer, ZDF Mediathek, RTV 365) omogočajo ogled vsebin na zahtevo.
Vključevanje v družbena omrežja (YouTube, Instagram, TikTok) za doseganje mlajše publike.
Razvoj podcastov in digitalnih vsebin za prilagoditev novim načinom konzumiranja medijev.
Eksperimentiranje z umetno inteligenco in personalizacijo vsebin.
-komercialnost in kultura, komercialni želijo le privabiti čim več občinstva, javni pa želijo ohraniti kulturo, izobraževanje. Pojavlja se tveganje da bi te teme bile pozabljene. EU pa spodbuja raznolikost in ohranjanje kulturne dediščine
Eden izmed glavnih izzivov javnih RTV je uravnoteženje med komercialnostjo in kulturno funkcijo.
Tveganja komercializacije
Povečano zanašanje na tržne modele lahko ogrozi neodvisnost in kakovost vsebin.
Pritisk za večjo gledanost lahko vodi v tabloidizacijo in senzacionalizem.
Manj sredstev za niche vsebine (dokumentarci, umetnost, manjše jezikovne skupnosti).
Ohranjanje kulturne vloge
Javni RTV še vedno igra ključno vlogo pri ohranjanju nacionalne identitete, jezika in kulturne dediščine.
Financira manj komercialno privlačne vsebine (gledališče, umetniški filmi, izobraževalne oddaje).
Sodeluje s filmsko in kulturno industrijo ter podpira domačo produkcijo.
Financiranje
-oglaševanje in subvencije- nestabilna vira
-naročnina- bolj stabilen in predvidljiv vir, vendar od ponudnika storitev ne zahteva, da upošteva želje občinstva
1. Oglaševanje in subvencije – nestabilna vira
🔹 Oglaševanje
- Nekateri javni servisi (npr. RTVE, RAI, ARD) delno ali v celoti uporabljajo oglaševanje, da dopolnijo proračun.
- Nestabilen vir, saj prihodki nihajo glede na ekonomsko situacijo in konkurenčnost oglaševalskega trga.
- Prevelika odvisnost od oglaševanja lahko vodi v komercializacijo in prilagajanje vsebin množičnemu okusu, kar je v nasprotju z javno funkcijo RTV.
🔹 Državne subvencije
- Vlade lahko financirajo javne RTV servise prek proračunskih sredstev.
- Politično tveganje – oblast lahko vpliva na vsebine z zmanjšanjem financiranja ali pritiski na uredništvo.
- Nestabilnost: v času gospodarskih kriz so lahko subvencije zmanjšane.
2. RTV-pristojbina – stabilen in predvidljiv vir
🔹 Kaj je RTV-pristojbina?
- Redno plačilo gospodinjstev za dostop do javne RTV, ne glede na to, koliko jo dejansko uporabljajo.
- Višina pristojbine je običajno določena z zakonodajo in se lahko spreminja (npr. v Nemčiji je to mesečni prispevek na gospodinjstvo, v Veliki Britaniji “licence fee” BBC).
🔹 Prednosti
✅ Stabilnost in predvidljivost – RTV ve, koliko sredstev bo imela na voljo.
✅ Neodvisnost od trga – ni potrebe po tekmovanju z zasebnimi mediji za oglaševalski denar.
✅ Manjši politični vpliv, če je pristojbina določena neodvisno od vlade.
🔹 Slabosti
❌ Ne upošteva neposrednih želja občinstva – ljudje plačujejo, ne glede na to, ali uporabljajo RTV vsebine.
❌ Družbena nepriljubljenost – ljudje jo lahko dojemajo kot “prisilen davek”.
❌ Težave pri zbiranju – v nekaterih državah (npr. na Madžarskem) so pristojbino ukinili, ker je bilo pobiranje neučinkovito.
Odgovornost
Poslanstvo teh medijev je sestavljeno iz treh glavnih elementov, ki morajo biti upoštevani v programski ponudbi.
1. Kulturno pedagoška logika
- Poudarek na izobraževanju in kulturi: Javni RTV servisi morajo poskrbeti za bogatenje kulturnega življenja in izobraževanje občinstva. To vključuje zagotavljanje kakovostnih kulturnih vsebin, umetniških programov, dokumentarcev, filmov ter vsebin, ki omogočajo osebno in intelektualno rast.
- Raznolike vsebine: S programi, ki spodbujajo kulturno razumevanje in ustvarjalnost, javni RTV servisi pomagajo v ustvarjanju kulturne identitete in ohranjanju kulturne dediščine.
- Dostopnost vsebin: Poudarek je tudi na dostopnosti in raznolikosti, da se omogoči širok dostop do kulturnih vsebin različnih skupin in interesov.
2. Položaj v civilni družbi
- Neodvisnost in kritična funkcija: Javni RTV servisi naj bi igrali ključno vlogo v demokraciji, tako da omogočajo neodvisno obveščanje in kritično refleksijo družbenih vprašanj. To vključuje zagotavljanje pluralnosti mnenj in zagotavljanje informacij, ki niso podvržena tržnim ali političnim pritiskom.
- Civilna družba: Javni RTV servisi so nosilci odgovornosti za spodbujanje demokratičnega dialoga in razprave v civilni družbi. Povezujejo različne skupine in omogočajo vključevanje različnih perspektiv v družbeno debato.
- Spodbujanje družbenega soglasja in povezanosti: Javni mediji imajo nalogo spodbujati družbeno kohezijo in integracijo različnih segmentov družbe. To pomeni, da mora biti njihova programska ponudba zasnovana tako, da povezuje ljudi in gradi skupni občutek pripadnosti ter socialne povezanosti.
- Socialna odgovornost: Javni RTV servisi morajo prispevati k socialni vključenosti, zmanjševanju socialnih razlik in zagotavljanju enakopravnega dostopa do informacij in vsebin za vse skupine v družbi.
Upoštevanje teh elementov v programski ponudbi
- Programska odgovornost pomeni, da morajo javni RTV servisi vključevati vse zgoraj omenjene elemente v svojo programsko shemo. To pomeni, da morajo programski sklopi vsebovati:
- Izobraževalne in kulturne vsebine, ki spodbujajo intelektualno in kulturno rast.
- Kritične in objektivne informacije, ki so potrebne za demokratično odločanje in oblikovanje mnenj.
- Vsebine, ki spodbujajo družbeno povezanost in enakopravnost, ter odpravljajo socialne in kulturne vrzeli.
Javni RTV servisi tako niso zgolj mediji, temveč tudi nosilci odgovornosti za celostno spodbujanje družbene odgovornosti, kulture, izobraževanja in socialne kohezije v družbi.
Osnovni principi, Praga, 1994, Svet Evrope
Osnovni principi javne radiotelevizije po Pragi, 1994, Svet Evrope so temeljni smernici, ki zagotavljajo odgovorno, neodvisno in pluralistično delovanje javnih medijev. Vsak izmed teh principov ima pomembno vlogo pri oblikovanju in zagotavljanju visokih standardov za izvajanje javnih medijskih nalog.
1. Geografska univerzalnost in univerzalnost dostopa
- Zagotavljanje dostopa za vse državljane: Javni RTV servisi morajo biti dostopni vsem ljudem v državi, ne glede na njihov geografski položaj, socialni status ali tehnološke zmožnosti. Programi in vsebine naj bodo dostopne širokemu krogu uporabnikov, bodisi prek televizije, radia ali spletnih platform.
2. Zastopanost vseh interesov in okusov
- Pluralnost in raznolikost vsebin: Javni mediji morajo zagotavljati vsebine, ki odražajo raznolike interese, potrebe in okuse vseh skupin v družbi, vključno z različnimi kulturnimi, jezikovnimi in političnimi skupinami. Programi naj spodbujajo pluralizem mnenj in ne promovirajo enostranskih pogledov.
3. Plačevanje po načelu enakosti
- Enakopravno financiranje: Javni RTV servisi morajo zagotavljati, da so sredstva za njihovo delovanje pridobljena na način, ki je pošten in enak za vse uporabnike. To vključuje ustrezno porazdelitev finančnih bremen (npr. z RTV-pristojbino), kjer vsak uporabnik prispeva k financiranju na enak način, ne glede na svojo uporabo RTV storitev.
4. Nepristranskost oz. neodvisnost
- Neodvisnost vsebin: Javni mediji morajo delovati brez zunanjih političnih, komercialnih ali drugih vplivov, ki bi lahko oblikovali ali zmanipulirali vsebine. Nepristranskost pomeni zagotavljanje poštenega poročanja in uravnoteženih mnenj, brez pristranskosti ali politične agende.
5. Izobraževanje javnosti
- Vloga izobraževalnih vsebin: Javni RTV servisi imajo pomembno nalogo, da zagotavljajo informacije, ki spodbujajo izobraževanje in izboljšanje splošne razgledanosti javnosti. To vključuje programiranje, ki je informativno, izobraževalno in kulturno bogato, s ciljem dviga splošnega znanja in kritičnega razmišljanja med gledalci in poslušalci.
6. Posebna skrb za manjšine
- Vključenost vseh skupin: Javni mediji morajo skrbeti za dostopnost in zastopanost manjšinskih skupin, bodisi etničnih, jezikovnih ali kulturnih manjšin, v programih. Pomembno je, da so te skupine slišane in vključene v družbeno debato.
7. Spodbujanje konkurenčnosti pri kakovosti
- Kakovost vsebin: Javni RTV servisi morajo spodbujati kakovost in inovativnost v svojih vsebinah. To pomeni, da morajo tekmovati na področju ustvarjanja visokokakovostnih programov, ki izstopajo zaradi svoje vsebine, produkcije in ustvarjalnosti, ne le zaradi količine.
8. Usmerjanje k liberalizaciji in ne omejevanju programskih producentov
- Prožnost in inovacije: Javni RTV servisi naj ne omejujejo proste konkurence v produkciji programov. Spodbujati je treba kreativnost, inovativnost in sodelovanje z zunanjimi producenti, s čimer se povečuje raznolikost vsebin in omogoča širša ustvarjalna svoboda.
9. Služenje interesom javnosti
- Servis javnemu interesu: Ključna naloga javnih RTV servisov je, da delujejo v interesu javnosti in da programi odražajo zainteresiranost, potrebe in vrednote širših družbenih skupin, ne pa specifičnih interesov posameznikov ali komercialnih subjektov. To vključuje spodbujanje socialne odgovornosti in skupnih vrednot.
Zaključek
Svet Evrope je v svojih priporočilih iz Prage 1994 opredelil temelje za oblikovanje javnih RTV servisov, ki morajo biti odgovorni do vseh državljanov in skrbiti za pluralnost, neodvisnost, izobraževanje ter vključevanje manjšin in raznolikih interesov. Javni RTV servisi naj ne služijo zgolj komercialnim ali političnim interesom, temveč interesu širše družbe.
„Tehnična“ definicija PSB
Javni servis (PSB) je medijska institucija, ki zagotavlja dostop javnosti do množičnih komunikacijskih kanalov, služi javnemu interesu in oblikuje, odpira in vzdržuje prostor za javne razprave.
principi PSB
univerzalnost dostopa,
enake možnosti za vse državljane ne glede na njihovo materialno pozicijo,
različnost vsebin,
odprt prostor za javne debate,
odgovornost do javnosti.
Prihodnost PSB (M. Tracey, 1998)
Prihodnost javnega radiotelevizijskega servisa (PSB) po M. Tracey, 1998 osvetljuje pomembne izzive in spremembe, ki jih bodo javni mediji morali sprejeti v prihodnosti. Tracey je predvidel več ključnih trendov, ki vplivajo na delovanje in prihodnost PSB:
1. Konkurenca za potencialno občinstvo in finančna sredstva bo ostrejša
- Konkurenčnost na medijskem trgu bo postajala vse bolj intenzivna. Povečana konkurenca med različnimi medijskimi platformami (npr. kabelskimi in satelitskimi televizijami, spletnimi platformami in socialnimi mediji) pomeni, da bo javnim RTV servisom težje pritegniti in obdržati občinstvo.
- Poleg tega se bo konkurenca za finančna sredstva stopnjevala, saj bodo javni mediji tekmovali z komercialnimi subjekti, ki ponujajo vsebine in storitve po privlačnih cenah.
2. Izpolnjevanje želja občinstva in ne potreb
- Namesto da bi javni mediji izpolnjevali potrebe družbe (npr. izobraževanje, informiranje in kulturna obogatitev), bodo vedno bolj usmerjeni v izpolnjevanje želja občinstva, ki jih bo določala predvsem tržna logika.
- Ta premik bo lahko povzročil, da bodo javni mediji začeli ponujati vsebine, ki so bolj prilagojene trenutnim trendom in željam občinstva, kot pa vsebine, ki bi služile širšim družbenim potrebam in izobraževalnim ciljem.
3. Komercialni viri in neposredno plačevanje programov bodo postali glavni viri financiranja
- Komercialni viri financiranja (oglaševanje, sponzorstva) ter neposredno plačevanje programov (npr. naročnine ali plačljive vsebine) bodo postali glavni viri financiranja za javne medije. To bi lahko zmanjšalo njihovo neodvisnost in poudarilo komercialne interese, ki ne nujno ustrezajo javnemu interesu.
- S tem se lahko poveča tveganje, da bodo javni RTV servisi postali preveč tržno usmerjeni, kar bo vplivalo na kakovost in raznolikost njihovih vsebin.
4. Zaradi razvoja komunikacijskih tehnologij bodo države vse manj sposobne regulacije
- Razvoj novih komunikacijskih tehnologij (internet, digitalizacija, mobilne platforme) bo zmanjšal vpliv državne regulacije nad medijskim sektorjem. Države bodo imele manj nadzora nad tem, kaj se predvaja in kako se vsebine dostavljajo občinstvu, saj bodo nove tehnologije omogočile globalni dostop do vsebin.
- To bo povzročilo večjo decentralizacijo medijskega prostora, kjer bo težje vzdrževati standardizacijo in kvalitetno regulacijo.
5. Informativne in izobraževalne vsebine vse manj občinstva
- Zaradi vpliva komercialnih medijev in tržnih zahtev bo manjše povpraševanje po informativnih in izobraževalnih vsebinah. Občinstvo bo vse bolj privlačeno z lahkotnimi zabavnimi vsebinami, ki so pogosto manj zahtevne in bolj prilagojene trenutnim trendom.
- To pomeni, da bodo javni RTV servisi imeli težave pri zagotavljanju svoje tradicionalne vloge izobraževalnih in informativnih medijev, kar bi lahko zmanjšalo njihov družbeni vpliv.
6. Trg ustvarja nove oblike kulturnih praks
- Tržno usmerjeni mediji bodo ustvarjali nove oblike kulturnih praks, ki bodo temeljile na komercialnih interesih in trendih. To vključuje večji poudarek na potrošniških vsebinah, medijski zabavi in družbenih medijih.
- Novi medijski ekosistemi bodo spodbujali novi kulturni pristopi, ki bodo bolj povezani s trenutnimi tržnimi potrebami in potrošniškimi trendi, namesto s širšimi kulturnimi in izobraževalnimi cilji.
Zaključek:
Prihodnost javnih radiotelevizijskih servisov (PSB) bo v veliki meri odvisna od njihovega prilagajanja novim tehnologijam, komercializaciji in spremembam v potrebah občinstva. Medtem ko bo konkurenca na trgu in komercialni pritiski naraščali, bodo morali javni mediji najti ravnovesje med tržnimi zahtevami in javnim interesom, da ohranijo svojo vlogo v družbi kot odgovoren, pluralen in izobraževalen medij.
Najpomembnejši dejavniki vpliva v zadnji dekadi:
Najpomembnejši dejavniki vpliva na javno radiotelevizijo v zadnji dekadi:
1. Uveljavljanje novih tehnologij
- Digitalizacija in internet: Razvoj novih tehnologij je dramatično spremenil medijsko krajino. Digitalna televizija, internetne platforme in mobilni mediji so odprli nove možnosti za dostop do vsebin. To pomeni, da javni RTV servisi ne tekmujejo samo z drugimi tradicionalnimi mediji, temveč tudi z spletnimi storitvami in novimi oblikami medijev (kot so socialni mediji, podcasti, video na zahtevo itd.).
- Povečana dostopnost vsebin: Na voljo so nove oblike dostopa do vsebin, kot so streaming platforme, ki so povzročile spremembo v načinu porabe medijskih vsebin. Javni mediji so morali prilagoditi svoje storitve, da ostanejo konkurenčni in relevantni.
- Tehnična inovacija: Javni RTV servisi so morali vlagati v nove tehnologije za izboljšanje kakovosti prenosa (npr. 4K, HDR) ter interaktivne funkcionalnosti (aplikacije, mobilne storitve), da bi ostali v koraku z napredkom in potrebami uporabnikov.
2. Politični in ekonomski dejavniki
- Politični vpliv: Javni RTV servisi so pogosto podvrženi političnim pritiskom, saj so financirani iz javnih sredstev in morajo odgovarjati različnim vladnim regulativam. Politična neodvisnost javnih medijev je lahko ogrožena, zlasti v državah, kjer obstajajo poskusi politične instrumentalizacije medijev.
- Ekonomska kriza: Ekonomski dejavniki, kot so finančne krize, so vplivali na sposobnost javnih RTV servisov, da vzdržujejo visoko kakovost programov. Zaradi zategovanja proračunov so mnogi javni mediji primorani zmanjšati stroške, kar je pogosto vplivalo na kakovost in obseg vsebin.
- Povečana konkurenca: Komercialni mediji in digitalne platforme so ustvarili večjo konkurenco za oglaševalske proračune. To je vplivalo na financiranje javnih medijev, saj so se morali spoprijeti s zmanjšanjem prihodkov in povečano konkurenco za oglaševalska sredstva.
3. Kulturni dejavniki
- Sprememba v kulturnih potrebah in željah: S pojavom globalizacije in digitalizacije so se kulturne preference občinstva spreminjale. Mladih občinstvov je vse manj zanimalo tradicionalno televizijsko gledanje, raje so se odločali za on-demand vsebine in internetske platforme. To je izzvalo potrebo po prilagoditvi programskih shem, da bi zadostili novim kulturnim normam in interesom.
- Kulturna pluralnost: Z večjo mednarodno povezanostjo so se kulturne prakse in vrednote razširile, kar pomeni, da so morali javni RTV servisi začeti zagotavljati raznolike kulturne vsebine, ki odražajo različne skupine znotraj družbe, vključno z manjšinami, etničnimi skupinami in različnimi kulturnimi identitetami.
- Vpliv socialnih medijev: Socialni mediji so postali pomemben kulturni dejavnik, saj so občinstvu omogočili večjo interakcijo z vsebinami in izmenjavo mnenj. Javni mediji so se morali prilagoditi tem spremembam in začeti integrirati socialne medije v svoje vsebine (npr. vključevanje komentarjev, interaktivnih funkcij).
Zaključek:
Javna radiotelevizija v zadnji dekadi doživlja velike spremembe zaradi vpliva novih tehnologij, političnih in ekonomskih dejavnikov ter kulturnih premikov. Vse to pritiska na javne medije, da se prilagodijo novim razmeram, hkrati pa ohranijo svojo vlogo v družbi kot neodvisni, pluralni in izobraževalni mediji, ki služijo širšim javnim interesom.
DILEME RTV
Konkurenca
Financiranje
Restrukturiranje in reorganizacija
Radiotelevizije morajo zadovoljevati:
potrebe javnosti (informirati in zabavati),
potrebe lastnikov (dobiček) in
oglaševalcev (dostop).
Oblike medijskih sistemov
Centralizirani medijski sistemi
Medijski sistem v tranziciji
Odprti in pluralističen medijski sistem
Centralizirani medijski sistemi
Državni monopol medijev: Država nadzoruje večino ali vse medije (televizija, radio, tisk, spletne platforme), Alternativni in neodvisni mediji so omejeni ali prepovedani, vsebina medijev pogosto usmerjena v podporo vladi
Finančni nadzor
Administrativni nadzor: Stroge licence in dovoljenja za delovanje medijev, država odloča ustanovitelje medijev in njihovo upravljanje
Pre-izdaja za politično cenzuro (vodi k lastni cenzuri): medijske vsebine morajo biti odobrene pred objavo–novinarji in uredniki se zato pogosto zaradi strahu pred sankcijami sami cenzurirajo
Zakoni, ki omejujejo kritično novinarstvo: Strogi zakoni proti “razžalitvi države”, kritiziranju države, novinarji se soočajo z zapornimi kaznimi ali drugimi sankcijami za kritično poročanje
Ovire za mednarodni pretok informacij: omejen dostop do tujih medijev in informacij, blokiranje spletnih strani in družbenih omrežij, spremljanje in filtriranje spletnih vsebin, pogosto pod pretvezo zaščite državne stabilnosti.
Tak sistem vodi k informacijski izolaciji, manipulaciji javnega mnenja in pomanjkanju demokratičnega nadzora nad oblastjo.
Medijski sistem v tranziciji
Medijski sistemi v tranziciji so tisti, ki se preoblikujejo iz enega modela v drugega – najpogosteje iz centraliziranega in državnega v pluralistični in odprti sistem.
Deregulacija medijskega sistema: Odstranitev državnega nadzora, Povečanje konkurence, Ukinitev cenzure
re-regulacija: Vzpostavitev novih pravil
prva regulacija ne zasebnih in komercialnih medijev ter tistih področij, ki so bila do tedaj ne regulirana.
Osrednje značilnosti odprtih in pluralističnih medijskih sistemov
Svoboda govora in izražanja
Anti-monopolni zakoni v množičnih medijih: Preprečevanje koncentracije lastništva medijev v rokah peščice vplivnih posameznikov ali korporacij, Spodbujanje konkurenčnega medijskega okolja
Institucionalna avtonomija medija (finančen nadzor): Mediji delujejo neodvisno od državne oblasti ali političnih strank, Javna sredstva za medije se dodeljujejo na transparenten način, brez političnih vplivov.
Medijska funkcija: izražanje široke palete mnenj v družbi
watchdog funkcija- nadzornik oblasti, omogočajo dostop do zanesljivih informacij
Razširjena definicija PBS in obveznosti medija: informativna, izobraževalna in kulturna vloga, profesionalni in etični standardi poročanja
Javne institucije za izvajanje pravice do komuniciranja
Osrednje strukture v Zahodni Evropi glede na obliko nadzora:
- Unitarni javni sistem (formalna oblika nadzora, ki je izvajan v javnem interesu; preko organa z dol. mandatom; nekomercialni prihodek)
-cilj: zagotavljanje kakovostne vsebine, ki ni podvržena tržnim pritiskom.
-BBC (VB), FR - Pluralistični javni sistemi
- Pluralizem je administrativne narave, kar pomeni, da je organizacija medijev vezana na jezikovne, socialne, politične in verske razlike v državi.
- Sistem omogoča več javnih servisov, ki predstavljajo različne interese v družbi.
- Švica (SRG SSR) – javni servis v štirih jezikih (nemščina, francoščina, italijanščina, retoromanščina).
- Belgija (VRT, RTBF) – različni javni servisi za flamsko in francosko govoreče prebivalstvo. - Mešanica javno-privatnih sistemov
- Sočasno delovanje javnih in zasebnih medijskih organizacij.
- Javni mediji pogosto tekmujejo s komercialnimi mediji za gledanost in oglaševalske prihodke.
- Italija (RAI) – javni servis, ki delno pridobiva sredstva iz oglaševanja.
- Španija (RTVE) – sistem s kombiniranim financiranjem.
Audiovizualna regulacija v Evropi
Televizija brez meja,
Amsterdamski protokol,
Konferenca v Birminghamu
Televizija brez meja
Prva zakonodaja EU o medijski regulaciji
Oblikovala legalni okvir, ki omogoča radiotelevizijam dostop do velikega evropskega trga
glavni cilj: prosti pretok televizijskih vsebin med državami EU ter spodbujati evropsko produkcijo
Amsterdamski protokol
Nacionalne vlade morajo same določati financiranje in definicijo javnega servisa (1997)
Konferenca v Birminghamu
Izpostavila, da mora obstajati različna regulacija za infrastrukturo in za vsebino.
Kritični pregled regulacije avdiovizualnih medijev v Evropi
- Neusklajenost med EU in Svetom Evrope
🔹 EU – osredotoča se na gospodarske vidike, kot so prost pretok avdiovizualnih storitev, konkurenčnost medijskega trga in zaščita potrošnikov (npr. Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah - AVMSD).
🔹 Svet Evrope – poudarja človekove pravice, svobodo izražanja in medijski pluralizem, predvsem prek Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in priporočil Odbora ministrov. - Svet ministrov v Pragi (1994) – 9 elementov za reševanje PSB
- Amsterdamska pogodba (1997) – Avtonomija držav pri definiciji PSB
Ker vsaka država sama določa vlogo PSB, obstajajo velike razlike v regulaciji med posameznimi državami. Nekatere države imajo močne javne medije (npr. BBC, ARD/ZDF), druge pa šibkejše in pod političnim pritiskom.
Regulatorji na evropski in nacionalni ravni
Morajo doseči ravnotežje med:
Doseganjem legitimnega splošnega interesa in
Vključevati nove storitve na trgu.
1️⃣ Doseganjem legitimnega splošnega interesa
Zagotavljanje pluralizma medijev (preprečevanje monopolov in koncentracije lastništva).
Zaščita potrošnikov (npr. omejitve oglaševanja, zaščita otrok pred škodljivimi vsebinami).
Ohranjanje javnega servisa (PSB) in dostopa do kakovostnih informacij.
Preprečevanje sovražnega govora in dezinformacij.
2️⃣ Vključevanjem novih storitev na trgu
Prilagajanje regulacije digitalnim in spletnim platformam (Netflix, YouTube, socialna omrežja).
Podpiranje novih poslovnih modelov in inovacij v medijskem sektorju.
Uravnoteženje pravil za tradicionalne medije in digitalne ponudnike (t.i. “level playing field”).
Spremembe v družbi
Politične, ekonomske in tehnološke spremembe stalno preoblikujejo medijsko regulacijo.
Politične – re-regulacija
Re-regulacija pomeni spreminjanje obstoječih pravil ali uvajanje novih pravil za zagotavljanje pluralizma in neodvisnosti medijev.
Ekonomske – komercializacija in de-regulacija
🔹 Komercializacija → Mediji postajajo odvisni od oglaševanja in tržnih pritiskov.
🔹 De-regulacija → Zmanjševanje državnega nadzora nad medijskim sektorjem in večja svoboda trga.
🔹 Povečan vpliv medijskih korporacij in monopolizacija (Disney, Netflix, Meta).
🔹 Javne televizije so pod pritiskom, saj konkurirajo komercialnim ponudnikom.
Tehnološke – re-regulacija in re-definicija, konvergenca
🔹 Re-regulacija in redefinicija → Nova pravila za spletne platforme in digitalne storitve.
🔹 Konvergenca → Združevanje različnih medijskih oblik (TV, internet, mobilne aplikacije).
🔹 Digitalizacija omogoča večjo interaktivnost in personalizacijo vsebin.
🔹 Pojav novih igralcev, kot so YouTube, TikTok, Netflix, Spotify, ki spremenijo trg.
Nova regulacija
Regulacija v VB
1️⃣ Communication Bill (2003)
✅ Posodobitev regulacije v dobi digitalnih medijev.
✅ Omogočanje konkurence med tradicionalnimi in digitalnimi platformami.
✅ Združitev regulativnih organov v enotnega regulatorja – OFCOM.
2️⃣ OFCOM – glavni regulator medijev v VB
✔ Zagotavljanje pluralizma medijev.
✔ Nadzor nad lastništvom in investicijami v medije.
✔ Varovanje svobode govora, ob upoštevanju pravil proti sovražnemu govoru in dezinformacijam.
✔ Vzpostavljanje samoregulacijskih smernic za industrijo.
3️⃣ Vsebina in tehnologija
🔹 OFCOM nadzoruje vsebine v televizijskih in radijskih programih, da zagotovi:
Nepristranskost in objektivnost novinarskih vsebin.
Zaščito otrok pred škodljivimi vsebinami.
Uravnoteženost političnih stališč v javnih medijih.
🔹 Tehnološka regulacija vključuje:
Prilagajanje pravil digitalnim platformam (Netflix, YouTube, socialna omrežja).
Spodbujanje širjenja dostopa do interneta in telekomunikacijskih storitev.
Regulacijo frekvenčnega spektra za oddajanje.
4️⃣ Investiranje in lastništvo
📌 Velika Britanija ima omejitve glede lastništva medijskih hiš, da prepreči monopolizacijo.
📌 OFCOM preverja, ali so medijske naložbe skladne z zakoni o konkurenci.
📌 Tuji vlagatelji imajo omejen dostop do lastništva britanskih javnih medijev.
5️⃣ Posebna vloga – Samoregulacija
📌 Britanska regulacija spodbuja samoregulacijo medijskih hiš.
📌 OFCOM določa splošne smernice, medijske organizacije pa same razvijajo etične kodekse.
📌 Primeri samoregulacije:
IPSO (Independent Press Standards Organisation) – nadzor nad tiskanimi in spletnimi novinarskimi vsebinami.
BBC Trust (prej BBC Board of Governors) – nadzor nad vsebinami BBC-ja.
Kako uravnotežiti nadzor in kakovost medijskih vsebin?
Da bi zagotovili učinkovit nadzor nad mediji, hkrati pa omogočili kakovostne vsebine, je potrebno najti ravnotežje med regulacijo, neodvisnostjo in inovacijami. To zahteva večplastni pristop, ki vključuje zakonodajo, neodvisne regulatorje, medijsko samoregulacijo in javni interes.
1️⃣ Neodvisna regulacija – preprečevanje zlorab in spodbujanje kakovosti
📌 Regulacija ne sme biti preveč restriktivna, saj lahko vodi v cenzuro in omejevanje svobode govora.
📌 Vloga neodvisnih regulatorjev (npr. OFCOM, ERGA, AKOS) je, da:
Preprečijo monopolizacijo medijskega prostora.
Nadzirajo objektivnost in resničnost informacij.
Postavijo pravila za zaščito občinstva (npr. pred sovražnim govorom ali lažnimi novicami).
✅ Ključ do uspeha: Regulatorji morajo biti neodvisni od političnega vpliva, vendar dovolj močni, da preprečijo zlorabe.
2️⃣ Spodbujanje javnega servisa in neprofitnih medijev
📌 Javni servis (PSB – Public Service Broadcasting) ima ključno vlogo pri zagotavljanju izobraževalnih, kulturnih in informativnih vsebin.
📌 Financiranje PSB mora biti stabilno in neodvisno (npr. prek RTV prispevkov ali javnih sredstev).
✅ Primer dobre prakse:
BBC (VB) – Kljub financiranju iz javnih sredstev ohranja uredniško neodvisnost in ponuja kakovostne vsebine.
ARD/ZDF (Nemčija) – Model večih neodvisnih javnih televizij za večjo pluralnost informacij.
👉 Rešitev: Javni servisi morajo biti tehnološko posodobljeni in prilagojeni digitalnemu občinstvu.
3️⃣ Kodeksi etike in samoregulacija
📌 Medijske organizacije morajo same postaviti profesionalne standarde za zagotavljanje kakovosti.
📌 Tiskovni sveti in neodvisna telesa (npr. IPSO v VB) skrbijo za etično novinarstvo.
📌 Samoregulacija preprečuje pretiran državni nadzor, hkrati pa ohranja odgovornost medijev.
👉 Rešitev: Uredniška neodvisnost, podprta z etičnimi smernicami in močnimi mehanizmi pritožb.
4️⃣ Podpora kakovostnemu novinarstvu in preprečevanje “infotainmenta”
📌 V dobi klikov in algoritmov je težko ločiti kakovostne vsebine od senzacionalizma.
📌 Treba je vlagati v preiskovalno novinarstvo, ki razkriva pomembne družbene probleme.
5️⃣ Digitalna regulacija in boj proti lažnim novicam
📌 Spletne platforme (Facebook, YouTube, TikTok) niso tradicionalni mediji, a močno vplivajo na javni diskurz.
📌 Treba jih je vključiti v regulacijo, ne da bi omejili svobodo izražanja.
📌 Platforme morajo odgovorno označevati dezinformacije in promovirati preverjene vire.
📌 Preveč regulacije = cenzura in zmanjšana svoboda medijev.
📌 Premalo regulacije = medijski kaos, monopolizacija in širjenje lažnih novic.
📌 Rešitev = kombinacija regulacije, samoregulacije in podpore kakovostnim vsebinam.
Posebnosti nacionalnega okolja
Razvoj in delovanje medijskih sistemov sta močno odvisna od nacionalnega konteksta, ki vključuje zakonodajo, politično klimo, ekonomske razmere, infrastrukturo ter jezik in kulturo.
1️⃣ Zakonodajni okvir 📜
Vsaka država ima svoj pravni sistem, ki določa pravila za delovanje medijev.
📌 Glavna vprašanja v zakonodaji:
✔ Svoboda tiska in govora (ali obstaja cenzura?).
✔ Lastništvo medijev (ali so dovoljeni monopoli?).
✔ Javni servis (PSB) (kako se financira, kakšno vlogo ima?).
✔ Regulacija digitalnih platform (nadzor nad dezinformacijami).
✅ Primeri zakonodajnih razlik:
Skandinavske države – močna zaščita novinarske svobode, neodvisen PSB.
Madžarska, Poljska – državni nadzor nad mediji in politične omejitve.
Francija – strogi anti-monopolni zakoni v medijih.
2️⃣ Politična klima 🏛️
📌 Mediji so pogosto odsev političnega sistema:
✔ Demokratične države – pluralnost medijev, svoboda izražanja, neodvisni regulatorji.
✔ Avtoritarne države – močan državni nadzor, cenzura, propaganda.
✔ Države v tranziciji – kombinacija državnega in zasebnega nadzora, pogosto kaotična regulacija.
✅ Primeri:
Severna Koreja – 100 % državni nadzor nad vsemi mediji.
Rusija – formalno obstajajo neodvisni mediji, a je nadzor nad kritičnimi glasovi velik.
ZDA – večja svoboda, a tudi vpliv velikih korporacij (Fox News, CNN).
3️⃣ Ekonomske razmere 💰
📌 Finančna moč države in medijev vpliva na kakovost vsebin.
✔ Močno gospodarstvo = več vlaganj v kakovostno novinarstvo.
✔ Slabo gospodarstvo = mediji so bolj odvisni od države ali oglaševalcev.
✔ Velikost trga = manjši trgi (npr. Slovenija) imajo manj oglaševalskega kapitala.
✅ Primeri:
Nemčija, VB – močan javni servis, stabilno financiranje.
Balkan, Vzhodna Evropa – večina medijev je odvisna od političnega financiranja ali tujih lastnikov.
Afrika – pogosto nizka investicija v medije, šibki regulatorji.
👉 Zaključek: Mediji v revnejših državah so pogosto bolj podvrženi političnim ali oglaševalskim vplivom.
4️⃣ Infrastruktura 📡
📌 Tehnični pogoji določajo dostop do informacij.
✔ Razvit digitalni trg = več spletnih platform in medijske konkurence.
✔ Dostop do interneta = ključni dejavnik za razvoj medijev.
✔ Geografske ovire = težji dostop do informacij v odročnih regijah.
✅ Primeri:
Estonija – ena najbolj digitaliziranih držav (e-uprava, digitalni mediji).
Afganistan – omejena internetna povezljivost, večina informacij prek radia.
Švica – večjezičen sistem, ki zahteva prilagojene vsebine v različnih regijah.
👉 Zaključek: Razvoj medijev ni mogoč brez dobre infrastrukture (internet, TV, radio).
5️⃣ Jezik in kultura 🗣️🎭
📌 Mediji morajo odražati nacionalne kulturne in jezikovne značilnosti.
✔ Države z več jeziki imajo pogosto večjezične javne servise.
✔ Kulturne preference vplivajo na vrsto medijskih vsebin (informativne, zabavne).
✔ Globalizacija in vpliv tujih medijev lahko ogrožata lokalne medijske vsebine.
✅ Primeri:
Kanada – stroga pravila za zaščito francoskega jezika v medijih.
Belgija – ločeni javni servisi za nizozemsko, francosko in nemško govoreče prebivalstvo.
ZDA – dominacija angleškega jezika, malo zaščite za manjšinske jezike.
👉 Zaključek: Medijski sistemi morajo upoštevati jezikovne in kulturne posebnosti, da ostanejo relevantni za lokalno občinstvo.
Trendi dualnega TV sistema
1️⃣ Gledalci dojemajo televizijsko pokrajino kot enotno 🎭📺
📌 “Viewing by appointment” (gledanje po urniku) pomeni, da so gledalci v preteklosti televizijo spremljali po vnaprej določenih časovnih terminih.
✔ Tradicionalni način spremljanja televizije – gledalci sledijo fiksnim programskim shemam.
✔ Javni in komercialni mediji se med seboj ne ločijo jasno v percepciji gledalcev.
✔ Zaradi digitalizacije in nelinearnih vsebin (Netflix, YouTube, VoD) ta trend slabi, saj gledalci pričakujejo vsebine “na zahtevo”.
✅ Primeri:
BBC in ITV v VB sta zgodovinsko delovala kot dualni sistem, a za gledalce je bila meja med obema pogosto zabrisana.
V Sloveniji RTV SLO in POP TV konkurirata, a gledalci jih pogosto dojemajo kot del iste televizijske pokrajine.
2️⃣ Komercialni sektor pritiska na programske vsebine 💰📊
📌 Komercialna televizija ima osnovni cilj maksimizacije dobička, kar pomeni:
✔ Več oglasov in vsebin, ki pritegnejo množično občinstvo.
✔ Prednost zabavnim vsebinam (resničnostni šovi, lahkotni formati) pred izobraževalnimi in kulturnimi vsebinami.
✔ Pritisk na javni servis, da se prilagodi komercialnim trendom.
✅ Primeri:
BBC v VB se je moral prilagoditi konkurenčnim kanalom, kar je prineslo več lahkotnih vsebin.
RTV SLO mora v prime-time program uvajati bolj komercialno privlačne vsebine, da ostane relevantna.
3️⃣ Uravnoteženje komplementarnosti in konkurenčnosti ⚖️
📌 Javni in komercialni sektor morata sodelovati, a tudi tekmovati.
✔ Konkurenčnost – oba sektorja tekmujeta za gledalce, oglaševalski denar in vpliv.
✔ Komplementarnost – javna televizija nudi vsebine, ki jih komercialna ne (izobraževalni, kulturni, dokumentarni program).
✅ Primeri:
Nemčija (ARD & ZDF vs. RTL, ProSieben) – javni servisi ohranjajo kakovostne vsebine, komercialni kanali pa prevladujejo pri zabavi.
Francija (France Télévisions vs. TF1, M6) – javna televizija se osredotoča na informativne vsebine, komercialna na zabavo.
Medijski sistem v ZDA
📌 Komercialna odvisnost
✔ Večina medijskih hiš je v zasebni lasti in financirana iz oglaševanja.
✔ Glavni cilj je dobiček, ne nujno javni interes.
✔ Velik vpliv korporacij in oglaševalcev na uredniške odločitve.
📌 Minimalna državna regulacija
✔ Prvi amandma zagotavlja skoraj popolno svobodo govora in medijev.
✔ FCC (Federal Communications Commission) je regulator, a ima omejene pristojnosti.
✔ Vsebina ni pod strogo regulacijo (razen obscenosti, lažnih informacij v oglaševanju itd.).
✅ Primer: Fox News, CNN, MSNBC – različne politične usmeritve, a vsi delujejo na tržnem principu.
Dileme ameriškega medijskega sistema
📌 1. Koncentracija lastništva in vpliv velikih korporacij
✔ Malo lastnikov nadzira večino medijev – Comcast, Disney, Warner Bros. Discovery, Paramount, News Corp.
✔ Vpliv kapitala na vsebine → manj raznolikosti v novinarstvu, prevlada mainstream narativov.
✔ Korporativni interesi lahko vplivajo na uredniške odločitve.
👉 Etični izziv: Ali so mediji še vedno neodvisni, če jih financirajo veliki poslovni interesi?
📌 2. Polarizacija medijev in vpliv na družbo
✔ Mediji (npr. CNN vs. Fox News) pogosto promovirajo politično pristranskost.
✔ Nastajanje “mehurčkov informacij” – ljudje gledajo samo medije, ki potrjujejo njihova prepričanja.
✔ Slabljenje zaupanja v novinarstvo zaradi politično motiviranih vsebin.
👉 Etični izziv: Kako zagotavljati nepristransko poročanje v komercialnem okolju?
📌 3. Dezinformacije in “Fake News”
✔ Z minimalno regulacijo ni učinkovitega nadzora nad dezinformacijami.
✔ Širjenje lažnih novic prek socialnih omrežij in nekaterih medijev.
✔ Primer: dezinformacije o volitvah, cepljenju, podnebnih spremembah.
👉 Etični izziv: Kako uravnotežiti svobodo govora in odgovornost medijev za resnične informacije?
📌 4. Digitalizacija in padec tradicionalnih medijev
✔ Propad tiskanih medijev – manj preiskovalnega novinarstva.
✔ Rast spletnih platform – Google in Facebook prevzemata oglaševalski trg.
✔ Mediji vse bolj odvisni od “clickbait” vsebin za preživetje.
👉 Etični izziv: Ali kakovostno novinarstvo lahko preživi v digitalni dobi?
3️⃣ Možni načini izboljšanja ✅
📌 Uravnotežena regulacija – zaščita novinarske integritete, a brez omejevanja svobode govora.
📌 Podpora neodvisnemu novinarstvu – financiranje preiskovalnih medijev in neprofitnih organizacij.
📌 Izboljšanje medijske pismenosti – ozaveščanje javnosti o dezinformacijah in političnih pristranskostih.
Regulacija medijskega sistema v ZDA: Communication Act in Anti-Trust Act
V ZDA temelji regulacija medijev na minimalnem državnem nadzoru in tržnih zakonitostih. Dva ključna zakona, ki oblikujeta ameriški medijski sistem, sta:
1️⃣ Communication Act (1934) 📡📜
📌 Cilj: Vzpostaviti regulacijo nad radiofrekvencami in medijskim trgom, ne da bi omejili svobodo govora.
Ključne določbe:
✔ Ustanovitev FCC (Federal Communications Commission) kot glavnega regulatorja.
✔ FCC ima izključno avtoriteto za dodeljevanje in urejanje radijskih ter televizijskih frekvenc.
✔ Zagotavljanje javni interes, priročnost in nujnost (Public Interest, Convenience, and Necessity – PICON).
✔ Preprečevanje monopolov v radiodifuziji.
✔ Oblikovanje Fairness Doctrine (kasneje ukinjene), ki je zahtevala nepristransko poročanje.
👉 Praktičen vpliv: FCC nadzoruje razporeditev radijskih in TV-frekvenc, ne posega pa v uredniške odločitve.
2️⃣ Anti-Trust Act (Sherman Act, 1890 in Clayton Act, 1914) ⚖️📊
📌 Cilj: Preprečevanje monopolov in ohranjanje konkurence na trgu, vključno z medijskim sektorjem.
Ključne določbe:
✔ Omejitev koncentracije lastništva – preprečevanje, da bi ena medijska korporacija nadzorovala preveč trga.
✔ Preprečevanje proti-konkurenčnih praks (karteli, prevladujoči tržni položaj, dogovori o cenah).
✔ Vpliv na medijsko združevanje in prevzeme (npr. preprečitev monopolizacije radijskih in TV-postaj).
👉 Praktičen vpliv: FCC in Anti-Trust Act skupaj omejujeta koncentracijo lastništva, vendar so velike medijske združitve (npr. Disney in Fox, Warner Bros. Discovery) še vedno dovoljene.
dominiranje treh družb
Dominacija treh največjih ameriških televizijskih mrež: NBC, ABC in CBS
V 20. stoletju so ameriško televizijsko pokrajino obvladovale tri glavne mreže:
📺 NBC (National Broadcasting Company) – ustanovljena 1926, lastništvo Comcast
📺 ABC (American Broadcasting Company) – ustanovljena 1943, lastništvo Disney
📺 CBS (Columbia Broadcasting System) – ustanovljena 1927, lastništvo Paramount Global
1️⃣ Dominacija v zlati dobi televizije (1950–1980)
✔ V času pred kabelsko televizijo so bile NBC, ABC in CBS edini glavni igralci na TV-trgu.
✔ Imeli so skoraj popoln monopol nad novicami, zabavnimi in športnimi vsebinami.
✔ Oglasi so bili glavni vir financiranja, kar je močno vplivalo na uredniške odločitve.
2️⃣ Izguba monopola (1980–danes)
✔ Pojav kabelskih kanalov (CNN, Fox, HBO) in satelitske televizije je zmanjšal vpliv velikih treh.
✔ Vzpon Fox (1986) in kasneje digitalnih platform (Netflix, YouTube) je še bolj razpršil trg.
✔ Kljub temu NBC, ABC in CBS še vedno ostajajo ključni igralci v klasični televiziji in novicah.
3️⃣ Danes: Kdo resnično dominira?
✔ NBC je pod Comcastom (eden največjih telekomunikacijskih gigantov).
✔ ABC je pod Disneyjem (ki obvladuje tudi ESPN, Hulu in druge).
✔ CBS je pod Paramount Global (ki ima tudi MTV, Nickelodeon, Showtime).
💡 Novi medijski igralci: Netflix, Amazon Prime, Apple TV, Disney+ ogrožajo tradicionalno TV-dominacijo.
👉 Kaj misliš – ali bodo klasične televizijske mreže preživele digitalno dobo? 😃
ZDA kritizirajo evropsko medijsko politiko:
Ameriški model medijskega sistema je tržno usmerjen, medtem ko je evropski model pogosto reguliran in temelji na javnem interesu. Kritike evropske medijske politike, predvsem iz ZDA, so osredotočene na naslednje točke:
1️⃣ Ne spodbuja inovacij in ekonomske učinkovitosti
📌 V ZDA prevladuje prepričanje, da prosti trg spodbuja inovacije, saj podjetja tekmujejo za gledalce.
📌 Evropske regulacije, kot so kvote za evropsko produkcijo in financiranje javnih medijev, lahko zavirajo konkurenco.
📌 Kritiki menijo, da državna regulacija preprečuje razvoj novih poslovnih modelov (npr. zasebni pretočni servisi v konkurenci z javnimi mediji).
👉 Argument EU: Javni mediji zagotavljajo kakovostne vsebine, ki niso odvisne od oglaševalskih pritiskov.
2️⃣ Omejuje posameznikovo svobodo izbire
📌 V ZDA velja prepričanje, da trg sam uravnava ponudbo in povpraševanje, brez potrebe po državnem vmešavanju.
📌 Evropske kvote za lokalne vsebine (npr. 30 % evropskih vsebin na Netflixu) naj bi umetno omejevale izbiro gledalcev.
📌 Nekateri menijo, da prisilno financiranje javnih medijev (npr. RTV-prispevek) ni pravično do vseh državljanov.
👉 Argument EU: Če bi trg sam določal vsebine, bi lahko prevladala komercializacija in senzacionalizem, medtem ko javni mediji zagotavljajo kulturno in izobraževalno vrednost.
TRG kot edino merilo uspeha
📌 V ZDA je dobiček in gledanost glavno merilo uspešnosti medija.
📌 Evropska politika pa postavlja poudarek na pluralizem, kulturno raznolikost in javni interes, ne le na finančne kazalnike.
📌 Kritiki menijo, da državne subvencije umetno vzdržujejo medije, ki brez njih ne bi preživeli.
👉 Argument EU: Če bi bil trg edini kriterij, bi lahko manjšinski jeziki, kulturni programi in preiskovalno novinarstvo izginili.
💡 Ameriška kritika evropske medijske politike temelji na prepričanju, da trg sam zagotavlja najboljše rešitve.
💡 Evropski odgovor je, da je medijska krajina več kot le biznis – gre za kulturo, izobraževanje in demokracijo.
Dva modela komercialne televizije v ZDA
- Tradicionalni model oglaševalsko podprte televizije.
- Plačljiva televizija.
-
Oglaševalski model:
- V tem modelu produkcijske družbe prodajo programske pravice velikim televizijskim korporacijam, kot so nacionalne televizijske mreže (npr. NBC, ABC, CBS)
- Te velike korporacije nato prodajo oglaševalski čas nacionalnim oglaševalskim agencijam, ki iščejo možnosti za oglaševanje svojih izdelkov in storitev.
- Lokalne televizijske postaje so vključene v distribucijo programa, saj so jim dodeljene programske pravice za predvajanje vsebine v določenih geografskih območjih. Te postaje privabljajo lokalne oglaševalce in prilagajajo svojo programsko shemo, da dosežejo čim večje število gledalcev, kar je ključnega pomena za pridobivanje prihodkov od oglasov.
-
Plačljivi model:
- V tem modelu produkcijske družbe prav tako prodajo programske pravice velikim korporacijam, vendar te pravice ne gredo direktno do nacionalnih postaj, temveč so usmerjene v kabelske sisteme.
- Kabelski operaterji ali plačljive platforme (kot so DirecTV, Comcast, Sky itd.) nato ponudijo vsebino svojim naročnikom, ki plačujejo mesečne pristojbine za dostop do specifičnih kanalov ali paketov programov.
- Ta model je tipičen za kabelske in satelitske televizijske storitve, kjer gledalci plačajo za dostop do specifične vsebine (filmi, športni programi, specifični kanali), pri čemer oglaševanje ni glavni vir prihodkov.
Oba modela imata svoje prednosti: oglaševalsko podprt model omogoča brezplačen dostop do vsebine, vendar oglaševanje vpliva na gledalsko izkušnjo, medtem ko plačljivi model omogoča bolj ciljno usmerjeno in brezskrbno gledanje, vendar zahteva plačilo za dostop do vsebine.
TV prostor v ZDA
- Pomembna značilnost je razlika med lastništvom postaj in nadzorom nad produkcijo ter distribucijo programov, s katerim se ukvarjajo televizijske mreže. * Filiale ali TV postaje prepuščajo osrednjo uredniško politiko mrežam, ki jih oskrbijo s programskimi vsebinami in zakupijo oglaševalski prostor, zato pripadata programska odgovornost in prihodek televizijski mreži.
Televizijske mreže** (kot so NBC, ABC, CBS, Fox) imajo osrednjo uredniško politiko, ki določa, katere vsebine bodo predvajane na njihovih kanalih. Te mreže imajo nadzor nad produkcijo programov in pogosto odločajo o tem, katere serije, oddaje ali filmi bodo del njihove programske sheme.
- Po drugi strani pa lokalne televizijske postaje ali filiale teh mrež pogosto lastniško pripadajo drugim podjetjem. To pomeni, da lokalne postaje niso nujno lastnice vsebine, temveč delujejo kot distributerji programov, ki jih zagotavljajo nacionalne televizijske mreže.
Oglaševalski prostor je pogosto rezerviran za nacionalne oglaševalske agencije, ki oglašujejo na televizijskih mrežah. Te mreže so odgovorne za prodajo oglaševalskega prostora v svojih programih in ustvarjajo prihodek iz oglasov.
- Čeprav lokalne postaje pogosto predvajajo vsebino mreže, oglaševalski prihodki (vključno z nacionalnimi in lokalnimi oglasi) pogosto pripadajo televizijski mreži, saj te mreže prodajajo oglaševalske pakete za svoje oddaje, vključno s tistimi, ki jih predvajajo njihove filiale.
- Lokalni kanali zaslužijo prihodke, vendar je večina teh prihodkov preusmerjena na televizijske mreže. Zaslužek iz oglaševalskega prostora, ki se prodaja na programih, ki jih postaje predvajajo, je glavni vir prihodka za mreže.
- Lokalni kanali pogosto zaslužijo tudi z lokalnimi oglasi in oglaševanjem na svojih lokalnih programih, vendar so ti prihodki manjši v primerjavi z nacionalnimi oglasi, ki jih nadzoruje mreža.
V tem sistemu so torej televizijske mreže v ZDA odgovorne za proizvodnjo, distribucijo in oglaševanje programov, medtem ko so lokalne postaje osredotočene predvsem na predvajanje teh vsebin in pridobivanje lokalnih oglasov. Ta struktura omogoča, da imajo nacionalne mreže nadzor nad vsebino, medtem ko lokalne postaje pomagajo pri distribuciji in pridobivanju dodatnih prihodkov.
- Komercialna televizijska industrija, sestavljena iz 1611 tv postaj, ki oddajajo 24ur na dan, 7 dni v tednu.
- 80 % gospodinjstev v ZDA plačuje naročnino za kabelski priključek.
Javna televizija v ZDA
- Nekomercialna RTV obsega 16 % vseh radijskih postaj in 23 % vseh
televizijskih postaj. - Korporacija za javno radiotelevizijo je posebna kategorija.
Javna televizija v ZDA, zlasti PBS (Public Broadcasting Service), ima posebne naloge in cilje, ki jih zasleduje v svoji programski strategiji. Ena od ključnih značilnosti je, da osredotočajo na kumulativno tedensko gledanost, kar pomeni, da si prizadevajo doseči čim večje število gledalcev skozi celoten teden, ne le v posameznih programskih urah.
Ključne značilnosti programske strategije javnih medijev v ZDA:
-
Kumulativna tedenska gledanost:
- PBS in drugi javni mediji se osredotočajo na to, da zgradijo stalen in raznolik program skozi celoten teden. Namesto da bi ciljali na visoko gledanost v posameznih večernih urah, kot to počnejo komercialne mreže, PBS pogosto polni programske vrzeli na trgu, kjer ni veliko konkurence. To pomeni, da izberejo programe, ki privabljajo redne gledalce, vendar niso nujno namenjeni masovnemu občinstvu, temveč specifičnim interesnim skupinam.
-
Ciljanje na manjšinske skupine:
- Ena izmed ključnih nalog javnih medijev v ZDA je, da ponujajo programe, ki so namenjeni manjšinskim skupinam v družbi. To vključuje vsebine, ki so kulturno in jezikovno specifične ter osredotočene na interese, ki morda niso ustrezno pokriti na komercialnih kanalih. To omogoča javnim medijem, da dosežejo širšo paleto gledalcev ter ponujajo vsebine, ki odražajo različne skupine in njihove edinstvene potrebe.
-
Poudarek na manjšinskih interesih:
- Programska strategija javne televizije pogosto vključuje tematske vsebine, ki zadostijo interesom manjšinskih skupin. To lahko vključuje vsebine za etnične manjšine, LGBTQ+ skupnosti, manjše jezikovne skupine, invalidne osebe in druge družbene segmente, ki morda ne dobijo dovolj pozornosti v tradicionalnih komercialnih programih.
-
Racionalno delovanje:
- Kljub svoji neodvisnosti in misiji zagotavljanja vsebin, ki niso nujno komercialno usmerjene, mora PBS in drugi javni mediji kljub temu skrbeti za racionalno delovanje. To pomeni, da morajo biti finančno učinkoviti, upravljati z omejenimi sredstvi in poskrbeti, da bodo njihovi programi dosegli ciljno občinstvo, hkrati pa ostali kakovostni in dostopni.
- Javna televizija je tudi pod pritiskom, da zagotovi trajnostno financiranje, saj so njihova sredstva omejena. Zato je pomembno, da ustvarjajo programe, ki so ne le izobraževalni in kulturni, temveč tudi učinkoviti in finančno vzdržni.
-
Raznolikost in izobraževalne vsebine:
- Javna televizija v ZDA pogosto ponuja vsebine, ki so kulturno bogate in izobraževalne. To vključuje širok spekter programov, kot so dokumentarci, izobraževalne serije, otroške oddaje, glasbeni nastopi in kulturni dogodki. Poleg tega si prizadevajo, da bi njihovi programi imeli dolgoročen učinek na gledalce, saj niso namenjeni le kratkoročnemu pritegnitvi pozornosti, ampak so osredotočeni na kakovost in trajnost.
Zaključek:
Javna televizija v ZDA se torej osredotoča na natančno ciljanje manjšinskih interesov in kumulativno tedensko gledanost, kar pomeni, da njihovi programi pokrivajo širok spekter interesov, ne da bi se omejevali na komercialno uspešne vsebine. Vendar pa se morajo hkrati prilagajati tudi tržnim pogojem in imeti racionalno poslovno strategijo, da zagotavljajo finančno vzdržnost in kakovost svojih vsebin.
- 172 licenc in 349 delujočih postaj.
- Imetniki dovoljenj so kategorije: * lokalne skupnosti, * univerze, * lokalne oblasti, * državne agencije.
Javni televizijski sistem
(PBS)
Ključne značilnosti PBS:
Iskanje novih virov financiranja:
Ker PBS ni odvisen od oglaševalskih prihodkov kot komercialne televizije, se mora prilagajati spremembam v financiranju.
Eden od ključnih trendov je uporaba novih tehnologij in uporabniške konvergence, kar pomeni prilagajanje vsebin digitalnim platformam, pretočnim storitvam in spletnim medijem.
PBS skuša izkoristiti sinergijske učinke, kar pomeni sodelovanje z različnimi partnerji, kot so univerze, raziskovalne ustanove in neprofitne organizacije, da bi pridobil dodatna sredstva.
Struktura organizacije:
PBS je krovna organizacija, ki skrbi za svoje članice (64 % programskih
vsebin). Regionalna združenja producirajo program za članice.
* Ostali program iz drugih virov (univerze, šole, agencije).
zda
* Javne in komercialne postaje - dve različni kategoriji.
* Ključna razlika z Evropo!
Ključna razlika z Evropo
V Evropi imajo javne televizije (kot so BBC, ARD, RTV Slovenija) stabilnejše financiranje (davki, naročnine) in pogosto dominantno vlogo.
V ZDA je javna televizija manjša in odvisna od donacij, večina gledanosti pa pripada komercialnim postajam.
Z drugimi besedami:
V Evropi javna televizija prevladuje, v ZDA pa komercialna.
Dileme
radiotelevizijske
politike
- Nemogoče ločiti poslovno politiko od televizijske politike in
televizijskega programa.
V sodobnih medijih je nemogoče ločiti poslovne odločitve od televizijskega programa, saj vsaka sprememba v financiranju, lastništvu ali organizaciji vpliva na vsebine, ki jih televizija predvaja. - Organizacijska politika močno povezana s programsko.
-poslovna politika neposredno vpliva na program, saj določa, kaj bo predvajano, kako bo producirano in komu bo namenjeno.
V ZDA lokalne PBS postaje same odločajo o določenem delu programa, vendar je osrednja organizacija (PBS) krovni ponudnik vsebin. - Spremenjeno medijsko okolje določa okvire delovanja organizacije.
Digitalizacija, spletne platforme in pretočne storitve spreminjajo način konzumiranja televizijskih vsebin.
Klasični televizijski modeli (zlasti javni servisi) morajo najti nove strategije, da ostanejo relevantni.
Primer: Tradicionalne televizije se vse bolj selijo na spletne platforme, podcaste in socialne medije, da dosežejo novo občinstvo. - Dilema med konkurenco in kvaliteto. (Ali gre za večjo raznolikost?)
📌 Vprašanje: Ali večja konkurenca pomeni boljšo kakovost vsebin ali zgolj večjo raznolikost?
➡ Argument za konkurenco:
Več ponudnikov = več vsebin in izbire za gledalce.
Manj monopolnega nadzora nad programom.
Trg se prilagaja potrebam občinstva, kar vodi do inovacij in kakovostnih produkcij.
Primer:
Nastanek Netflixa, HBO Max, Disney+ je prisilil tradicionalne televizije, da izboljšajo produkcijo in uvedejo pretočne storitve.
➡ Argument proti konkurenci:
Kvaliteta ne pomeni nujno uspeha na trgu – zabavne, senzacionalistične in komercialne vsebine pogosto premagajo kakovostne informativne ali kulturne programe.
Več ponudnikov lahko vodi do površnih in ponavljajočih se vsebin, ker vsi želijo pritegniti največ gledalcev.
Javne televizije lahko izgubijo relevanco, če jih komercialni mediji izrinejo s trga.
Primer:
Resničnostni šovi in lahkotne novice pogosto dobijo večjo gledanost kot dokumentarci ali raziskovalno novinarstvo.
📌 Zaključek: Večja konkurenca zagotavlja raznolikost, a ne nujno kvalitete.
- Kultura oblikuje potrošnikov okus, tržne sile določajo kulturo, zato trg
zadosti potrebam in željam, ki jih sam ustvari.
Dileme
radiotelevizijske
politike
Na treh ravneh:
- Kako definirati TV: Ali kot del družbene infrastrukture in pomembno
družbeno institucijo ali kot akterja na svobodnem trgu?
📌 Zaključek: Idealna rešitev je mešan model, kjer obstajata tako javna kot komercialna televizija, ki se medsebojno dopolnjujeta. - Ali definiramo gledalce kot državljana v demokratični družbi ali
izključno kot potrošnike na trgu? - Ali programska raznolikost upada s konkurenco, ali pa pomeni
konkurenca povečanje programske raznolikosti?
📌 Zaključek: Konkurenca lahko prinese raznolikost, vendar samo, če obstaja dovolj različnih poslovnih modelov in ne vsi lovijo isto publiko.
Medijska organizacija
Medijska organizacija deluje na presečišču poslovnih, družbenih in kulturnih vplivov, ki določajo njeno strategijo, vsebine in odnos do občinstva.
Vsaka medijska hiša (RTV, POP TV, Netflix, BBC) ima svoje poslanstvo, ki vpliva na vsebino in način delovanja.
Javne televizije (RTV Slovenija, BBC) dajejo prednost informiranju in izobraževanju.
Komercialne televizije (POP TV, Kanal A) pa se osredotočajo na gledanost in oglaševalski trg.
Etičnost v medijskem
upravljanju
- Treba je sprejemati odločitve, ki niso zgolj rutinske, ampak posegajo
na področje vrednot in etičnega ravnanja.
📌 Medijske odločitve niso samo rutinske, ampak vključujejo vrednote in odgovornost.
Uredniki in novinarji pogosto odločajo, kaj objaviti in česa ne.
Medijske organizacije se soočajo z vprašanji, kot so objektivnost, zasebnost, senzacionalizem in politična nepristranskost.
Vodstvo mora uravnotežiti poslovne cilje (dobiček, gledanost) in etične norme (resnica, javni interes).
- Etika odraža družbene norme o tem, kaj je moralno prav in kaj ne.
📌 Etika temelji na družbenih normah in vrednotah, ki se sčasoma spreminjajo.
Kaj je bilo sprejemljivo nekoč, danes morda ni več (npr. stereotipi v medijih).
Različne družbe imajo različne etične standarde – kar je dovoljeno v ZDA, morda ni dovoljeno v Evropi.
Etika je povezana tudi s svobodo govora in odgovornostjo do javnosti.
Primer: V nekaterih državah je popolnoma dovoljeno objavljati nasilne ali eksplicitne prizore, drugje pa jih cenzurirajo zaradi etičnih in moralnih razlogov.
- Ne obstaja univerzalno sprejet etični kodeks v elektronskih medijih.
- Vsaka medijska organizacija lahko sprejme lastni etični kodeks.
5 etičnih dolžnosti v medijih (Christians et al. 1997, Media ethics):
5 etičnih dolžnosti v medijih (Christians et al. 1997, Media ethics):
1. Odgovornost do samega sebe. (Integriteta medijskih profesionalcev, da
sledijo lastni vesti.)
Pomembno je, da se ne podajajo pod pritisk drugih interesov (npr. oglaševalcev, politikov) in ohranijo svoj poklicni moralni kompas.
Ta odgovornost pomeni tudi poštenost in točnost pri delu, da se izognejo zavajanju ali manipulaciji informacij.
Primer: Novinar, ki poroča o politiki, mora preveriti vse informacije in jih predstaviti objektivno, ne glede na svojo politično usmerjenost.
2. Odgovornost do javnosti (upoštevanje interesov javnosti).
To pomeni, da morajo novinarji poročati o pomembnih zadevah, ki vplivajo na družbo (politika, zdravstvo, okolje), in ne le o tistih, ki so komercialno zanimive.
Pomembno je, da zagotavljajo točne, relevantne in verodostojne informacije, ki pripomorejo k obveščenosti in izobraženosti javnosti.
3. Odgovornost do lastnikov in do organizacije.
Medijski strokovnjaki morajo uporabiti profesionalni pristop in spoštovati politiko svojega podjetja, hkrati pa se morajo izogibati konfliktom interesov.
Novinar, ki dela v korporativnem mediju, mora upoštevati smernice podjetja, vendar mora poročati tudi o morebitnih nepravilnostih v podjetju, če to vpliva na javnost.
4. Odgovornost do stroke.
Medijski profesionalci morajo ohranjati visoke standarde kakovosti v svoji stroki in spodbujati natančnost, poštenost in nepristranskost v poročanju.
Novinarji in uredniki se morajo stalno izobraževati in posodabljati svoje znanje, da bi sledili novim trendom in tehnologijam v medijskem prostoru.
5. Odgovornost do družbe.
📌 Skrb za dobrobit širše skupnosti
Mediji morajo upoštevati vpliv svojih vsebin na družbo kot celoto.
To vključuje spodbujanje družbene odgovornosti, kot so spoštovanje različnih kultur, zaščita okolja, zagotavljanje dostopa do informacij ter spodbujanje socialne pravičnosti.
Mediji so odgovorni, da ne širijo nasilja, sovražnega govora ali diskriminacije, temveč spodbujajo razumevanje in spoštovanje med različnimi skupinami.
Primer: Televizijski programi morajo biti odgovorni, da ne širijo stereotipov ali negativnih prikazov manjšinskih skupin.
Sprejemanje etičnih
odločitev
- etične odločitve imajo daljnosežne posledice (odločitve vplivajo na druge v
organizaciji in širši družbi),
Etika v medijih vpliva ne samo na posameznike, ampak tudi na družbo kot celoto.
Npr. odločitve o tem, ali objaviti določeno informacijo, lahko vplivajo na javno mnenje, politične procese, družbene vrednote.
Pri tem morajo novinarji in uredniki vedno upoštevati, kako njihove odločitve vplivajo na širšo skupnost, ne le na takojšnje koristi medija ali organizacije. - etične odločitve imajo več alternativ (zaradi časovne stiske je natančno
pretehtanje onemogočeno),
Novinarji in uredniki se morajo hitro odločiti, pri tem pa pogosto mora prevladati tisto, kar se zdi najbolj etično v danih okoliščinah. - etične odločitve dajejo mešane rezultate (prednosti in slabosti),
Etika v medijih ni vedno črno-bela. Odločitve pogosto prinašajo mešane rezultate: nekaj pozitivnega in nekaj negativnega.
To pomeni, da ni vedno mogoče doseči popolnega izida. Novinarji in uredniki morajo sprejeti določene kompromisne rešitve, ki uravnotežijo koristi in morebitne slabosti.
Primer: Objavljanje izčrpnih podrobnosti o zločinu bo morda pomagalo pri obveščanju javnosti, vendar bo morda tudi povzročilo dodatno stisko žrtvam in njihovim družinam. - večina etičnih odločitev ima negotove posledice
📌 Nepredvidljivost
Eden največjih izzivov etičnih odločitev je njihova negotovost.
Odločitve pogosto nimajo takojšnjih in jasnih posledic, zato se lahko posledice spremenijo s časom.
Nekateri mediji so se morali soočiti s posledicami odločitev, ki so bile sprva videti kot etične, vendar so se izkazale za škodljive na dolgi rok.
- etične odločitve imajo osebne implikacije (pogojene so z vrednotami, stališči
in osebnimi značilnostmi posameznika).
To lahko privede do pristranskosti ali subjektivnosti, če se odločitve ne opirajo zgolj na etične smernice.
V upravljanju medijev
Obstajajo 4 ključna področja, ki se soočajo z etičnimi odločitvami:
- Služenje javnosti in tržišču.
Mediji morajo usklajevati dve nasprotujoči si nalogi: služenje javnosti in zadovoljitev potreb tržišča.
Dilema nastane, ko je treba odločati, ali naj se prednost da komercialnim ciljem ali javnemu interesu.
Primer: Televizijska postaja lahko izbira med predvajanjem zabavnega, gledanega programa (ki bo pritegnil več oglasov) ali pa resnega dokumentarnega programa, ki je v javnem interesu, vendar morda ne bo tako gledan. - Dileme o programu (konflikt med osebnim prepričanjem zaposlenega
in usmeritvijo organizacije).
Na primer, novinarji morda ne želijo poročati o določeni temi, ker se z njo osebno ne strinjajo, vendar morajo upoštevati uredniške smernice svojega medija.
Primer: Novinarji morda ne želijo poročati o kontroverznem političnem kandidatu zaradi osebnih političnih prepričanj, vendar to nalogo nalaga uredniška politika njihovega medija. - Etika v informativnem in aktualnem programu (problem resnice in
natančnosti, pravica do zasebnosti, zaupnost virov, pritiski oglaševalcev).
Etika informativnega programa vključuje vprašanja resnice in natančnosti pri poročanju. Mediji morajo poročati o dejstvih, ki so preverjena in zanesljiva.
Pri tem se pojavljajo tudi vprašanja o pravici do zasebnosti posameznikov, zaupnosti virov ter vplivih oglaševalcev in njihovih pritiskov na vsebino programov - Etika v oglaševanju (odgovornost do javnosti, do moralnih načel
posameznikov, do tekmecev, oglaševalcev, do podjetja).
V oglaševanju morajo mediji uravnotežiti odgovornost do javnosti z interesom oglaševalcev.
Oglaševanje mora biti odgovorno, pošteno in ne sme zavajati potrošnikov. To pomeni, da se mora izogibati oglaševanju, ki bi lahko škodovalo družbi, zavajalo potrošnike ali bilo v nasprotju z moralnimi načeli.
Politične funkcije medijev
Mediji imajo pomembno vlogo v politični skupnosti, saj so ključni za informiranje volivcev, oblikovanje mnenja in omogočanje političnega nadzora. S tem, ko mediji povezujejo različne dele politične skupnosti, igrajo pomembno vlogo v demokratičnem procesu.
Politična skupnost
Vlada: Mediji pomagajo pri obveščanju javnosti o vladnih ukrepih, odločitvah in politikah, hkrati pa omogočajo spremljanje delovanja vlade in njenega nadzora.
Parlament: Mediji igrajo vlogo pri poročanju o zakonodajnem procesu, ko obveščajo državljane o zakonih, ki so v pripravi, sprejetju novih zakonov in delovanju parlamentarnih organov.
Politične stranke: Mediji omogočajo političnim strankam, da komunicirajo z volivci, predstavijo svoje politične programe in se odzovejo na aktualna vprašanja. Prav tako omogočajo volivcem, da spremljajo politične razprave in se odločajo, katera stranka predstavlja njihove interese.
-mediji pridobijo inf. s strani politične skupnosti in jih posredujejo splošni javnosti
-mediji omogočajo splošni javnosti izražanje mnenj in kritik politične skupnosti
Mediji so tudi nadzorniki in kritiki oblasti. Novinarji in uredniki imajo nalogo opozarjati na napake, korupcijo in morebitne zlorabe moči v političnih strukturah. S tem zagotavljajo transparentnost in odgovornost.
Mediji so tudi nadzorniki in kritiki oblasti. Novinarji in uredniki imajo nalogo opozarjati na napake, korupcijo in morebitne zlorabe moči v političnih strukturah. S tem zagotavljajo transparentnost in odgovornost.
Mediji so most med politično skupnostjo in splošno javnostjo. Povezujejo volivce z vsemi deli politične skupnosti in omogočajo, da se oblikujejo politična stališča, odločanja in participacija v demokratičnih procesih. Volivci skozi medije spremljajo politično dogajanje, prejemajo informacije in oblikujejo svoja mnenja o političnih temah.
Normativne teorije medijev
Normativne teorije medijev so teorije, ki se osredotočajo na to, kako naj mediji delujejo v različnih družbenih in političnih sistemih. Ena od osrednjih funkcij, ki jih te teorije pripisujejo medijem v demokraciji, je omogočanje svobodnega in odprtega tekmovanja med idejami v političnem procesu.
glavna funkcija medijev v demokraciji mora biti prispevanje k svobodnemu in odprtemu tekmovanju med idejami v političnem procesu
Demokracija
mediji v demokraciji – kot posredniki med politiko in javnostjo
vsaj tri politične oziroma posredniške funkcije
Funkcije medija
Informacijska funkcija
Funkcija izražanja
Funkcija kritiziranja (watch dog)
Informacijska funkcija
mediji morajo informirati javnost o političnih ciljih, vladnih strategijah, o predlaganih načrtih in političnih spremembah. Informacijska funkcija je seveda najstarejša izmed osnovnih funkcij medija in je večinoma funkcija »od zgoraj navzdol« (top-down)
Funkcija izražanja
poudarja pomen medija kot kanala, preko katerega lahko posamezniki ali skupine izražajo različna stališča in uresničujejo svojo politično, kulturno in družbeno identiteto.
Funkcija nadzorovanja
(kritiziranja)
se nanaša na pomen medija kot psa čuvaja (watch dog) v družbi
Funkcija nadzora medijev v demokraciji je ključna za zagotavljanje preglednosti, odgovornosti in pravičnosti v političnem in družbenem sistemu. V tej vlogi mediji delujejo kot “psi varuhi”, ki spremljajo in nadzirajo delovanje vlade, političnih strank in drugih oblasti, da bi preprečili zlorabe moči ter zagotovili, da oblast ne deluje v nasprotju z interesi in pravicami državljanov.
V tej vlogi se medijsko delovanje predpostavlja kot omejevanje moči vladajoče skupine v državi
Mediji kot “psihi varuhi” zagotavljajo, da oblasti ne zlorabijo svojega položaja za lastno korist, temveč delujejo v skladu z zakonodajo, pravicami državljanov in demokratičnimi načeli.
Vloga psa čuvaja
»Vloga ‘psa čuvaja’ je nad vsemi drugimi medijskimi funkcijami in je tista, ki vpliva na to, kako bodo mediji sploh organizirani. Zagovorniki tradicionalnega liberalizma zatrjujejo, da lahko množični mediji obstajajo neodvisno od vlade le, če so podvrženi toku svobodnega trga. Takrat, ko medij postane predmet državne regulacije, v trenutku izgubi pikrost svoje vloge ‘psa čuvaja’ in postane rohneči ‘rotweiler’ v službi države.« (Curran 1990: 84).
Citirani stavek se nanaša na vlogo medijev v demokratičnem sistemu, še posebej na “psa čuvaja” medijev, ki naj bi nadzirali in omejevali moč oblasti. Avtor, Curran (1990), s tem poudarja, da bi morali mediji delovati neodvisno od države, da bi lahko učinkovito opravljali svojo nalogo spremljanja oblasti in zagotavljanja odgovornosti, kar je ključno za zaščito demokracije.
Ideja javnega psa čuvaja
Ideja javnega psa čuvaja je dejansko zaščitna funkcija, saj običajno določa vlogo medija v smislu nadziranja vlade, zaščite javnosti in preprečevanja tistim z močjo, da bi presegli svoje pristojnosti
Reprezentativna funkcija…
Reprezentativna funkcija medijev se nanaša na vlogo medijev pri predstavljanju, odražanju in oblikovanju stališč, vrednot, interesov in identitete družbenih skupin. Mediji imajo nalogo, da reprezentirajo družbene teme, politične dogodke, kulturne razprave in druge pomembne vidike, tako da jih prenašajo na širšo javnost. S tem omogočajo, da se glasovi različnih skupin slišijo in da se družbeni problemi obravnavajo v širšem javnem diskurzu.
Reprezentativna funkcija medijev se v sodobnem času vedno bolj povezuje s tržno logiko in komercializacijo medijev. V tem kontekstu mediji ne služijo več samo obveščanju, informiranju ali kultiviranju demokratičnih vrednot, ampak morajo v prvi vrsti zadovoljiti tudi ekonomske cilje in interes širše javnosti, da bi ohranili svojo obstojnost in financiranje.
S porastom komercializacije medijev se vse bolj pojavlja tržna logika, kjer mediji ne delujejo zgolj kot kanal za prenos informacij, ampak kot podjetja, ki morajo zadovoljiti gospodarske cilje. To pomeni, da morajo prilagajati svojo vsebino interesom široke javnosti, da bi povečali gledanost, prepoznavnost ali prihodke iz oglaševanja.
se medijem dodaja reprezentativna funkcija, saj se ukvarjajo z dogajanjem, ki zrcali zanimanje javnosti (ljudstva). Reprezentativna vloga se danes kaže v usmerjenosti medija, da bi ugodil interesom najširše javnosti, dobil njeno podporo in si omogočil razvoj.
Ekonomska vloga v družbi
Ob politični in družbeno-kulturni blaginji lahko komunikacijska tehnologija prispeva k ekonomski produkciji dobrin in storitev, saj postaja ekonomski razvoj vse bolj odvisen od komunikacijskih tehnik.
Ekonomska »racionalnost« družbe pomeni gospodarnost in doseganje čim večje produktivnosti.
Te tehnologije omogočajo hitrejše pretakanje informacij, boljšo povezanost med različnimi gospodarskimi akterji in povečanje produktivnosti, kar pripomore k večji gospodarski učinkovitosti.
Te tehnologije omogočajo hitrejše pretakanje informacij, boljšo povezanost med različnimi gospodarskimi akterji in povečanje produktivnosti, kar pripomore k večji gospodarski učinkovitosti.
Komunikacijske tehnologije omogočajo hitrejše in bolj učinkovito prenašanje informacij, kar pripomore k večji produktivnosti na različnih področjih, od proizvodnje do storitev. S tem se zmanjšajo stroški, povečuje hitrost proizvodnih procesov in izboljšajo komunikacijski tokovi znotraj podjetij in med njimi.
S pomočjo komunikacijskih tehnologij se ustvarjajo novi trgi in priložnosti za globalno poslovanje. Podjetja lahko zdaj trgujejo na globalnem trgu z lažjim dostopom do informacij o potrebah in željah potrošnikov po vsem svetu. Spletne platforme omogočajo neposredno povezovanje kupcev in prodajalcev, kar zmanjša transakcijske stroške.
Razvoj informacijske tehnologije in medijskih platform odpira vrata za nove industrije in poslovne modele. Na primer, digitalni marketing, e-trgovina, spletna izobraževanja, internet stvari (IoT) in druge inovacije so omogočile nastanek novih ekonomskih panog, ki vplivajo na globalno gospodarstvo.
Ekonomska racionalnost družbe pomeni iskanje načinov, kako doseči čim večjo produktivnost ob čim manjših stroških.
dodajanje četrte, ekonomske dimenzije k demokratičnim funkcijam množičnega medija.
Kongres v ZDA o svobodi medijev
Mediji morajo delovati glede na določena merila, in sicer:
1. resnično in jasno poročati o dnevnem dogajanju, in sicer v kontekstu, ki daje dogajanju ‘pravi pomen’;
Mediji morajo poročati o dnevnem dogajanju na način, ki ga postavi v pravilen kontekst, da omogočijo javnosti razumevanje dogodkov. To pomeni, da poročanje ne sme biti pristransko ali manipulativno, ampak mora odražati dejstveno stanje stvari in ga predstaviti v pravem kontekstu, kar omogoča informiranim odločitvam.
- predstavljati forum, ki omogoča izmenjavo mnenj in kritik;
Mediji morajo služiti kot platforma za izmenjavo različnih mnenj in idej, kar omogoča javnosti, da sodeluje v demokratičnem procesu. To vključuje možnost, da ljudje izražajo svoja mnenja in se kritično odzovejo na pomembna družbena vprašanja. Pomembno je, da mediji omogočijo odprt dialog in ne postanejo orodje za monopolizacijo mnenj. - morajo izražati jasno sliko osnovnih družbenih skupin;
Mediji morajo zagotavljati pošteno in jasno sliko različnih družbenih skupin, da se prepreči marginalizacija ali napačna predstava o določenih skupinah. To vključuje reprezentacijo manjšin, premožnejših in revnejših slojev ter drugih kulture ali interesnih skupin, ki se ne smejo prezreti. - jasno morajo predstavljati cilje in vrednote družbe;
Mediji morajo izražati temeljne vrednote in cilje družbe, kot so demokracija, svoboda, enakost in pravičnost. - omogočati morajo popoln dostop inteligenci do medijskih sistemov
Intelektualna elita, vključno z novinarji, raziskovalci in akademiki, mora imeti popoln dostop do medijskih sistemov. To pomeni, da morajo imeti možnost raziskovanja in analiza, ter ustvarjanje vsebin, ki so lahko kritične ali informativne, ne da bi bile omejene z komercialnimi ali političnimi interesi.
(Commission on Freedom of the Press 1947: 20–30).
Povezanost sistema in medijev
Jasna povezanost med stratifikacijskim sistemom v družbi in procesom komuniciranja v množičnih medijih.
Povezanost kot: višji socialni status v družbi pomeni večjo družbeno in ekonomsko moč, s tem pa večji dostop do MM in nadzora procesov komuniciranja.
medijski sistemi
Paternalistični medijski sistemi
Definicija: Paternalistični medijski sistemi so tisti, v katerih mediji prevzemajo vlogo “skrbnikov” ali “guardianov” javnosti, torej zagotavljajo informacije in vsebine, ki so v skladu z javnim interesom. V teh sistemih se pogosto omejuje svoboda medijev v imenu zaščite javnosti ali širšega družbenega dobrega.
Takšen model je pogosto značilen za avtoritarne režime ali za države, kjer se močno poudarja družbeni red in varnost. Nekatere evropske države imajo tudi oblike javnih medijev, ki delujejo v okviru paternalističnega sistema.
Komercialni medijski sistemi
Definicija: Komercialni medijski sistemi so tisti, v katerih mediji delujejo na osnovi tržnih zakonitosti in so v glavnem financirani preko oglaševanja in drugih komercialnih dejavnosti. V tem sistemu so mediji predvsem orodje za ustvarjanje dobička in si prizadevajo za privabljanje čim večje gledalske ali bralske publike, da bi povečali prihodke od oglaševanja.
Vendarle pa ostaja ključna naloga medijev uresničevanje javnega dobra in javnega interesa.
V ZDA je Reston izrazil skrb, da imajo mediji večji vpliv na mnenje ljudi kot izobraževalne ustanove, kot so šole in univerze.
Osnovni koncepti politološke znanosti
Politika je ključni del našega vsakdana in vključuje odnos med posameznikom ter politično močjo, kjer se oblikujejo odločitve, ki vplivajo na celotno družbo. Politika ni statična, ampak je dinamičen proces, ki se nenehno spreminja, prilagaja novim okoliščinam, potrebam in izzivom.
Proces odločanja (decision-making) – Pomeni proces, v katerem se sprejemajo odločitve, ki vplivajo na življenje ljudi v družbi. To vključuje politične akterje, organizacije in institucije, ki so odgovorni za sprejemanje teh odločitev.
Proces odločanja (decision-making) – Pomeni proces, v katerem se sprejemajo odločitve, ki vplivajo na življenje ljudi v družbi. To vključuje politične akterje, organizacije in institucije, ki so odgovorni za sprejemanje teh odločitev.
Obnašanje posameznikov v družbi z namenom doseganja kolektivne odločitve
. Gre za proces, v katerem posamezniki, skupine ali organizacije aktivno sodelujejo pri oblikovanju in sprejemanju odločitev, ki so pomembne za skupnost kot celoto.
POLITOLOŠKA ZNANOST
NAJSTAREJŠA IN NAJMLAJŠA IZMED DRUŽBOSLOVNIH ZNANOSTI (osnovne politične filozofije v stari Grčiji; kot neodvisna disciplina se pojavila v ZDA).
politična aktivnost
problem, ki ga rešujemo s sprejemanjem odločitev
konflikt, ki daje sodbam politični značaj
Politična aktivnost je proces, skozi katerega posamezniki, skupine in institucije sodelujejo pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na širšo družbo. V tem procesu se pogosto pojavljajo konflikti, ki so običajno osnova za politične odločitve. Ti konflikti in odločitve, ki iz njih izhajajo, dajejo političnim dejanjam njihov politični značaj.
politična moč
Zmožnost doseči željene cilje (WEBER)
Max Weber, eden ključnih teoretikov politične moči, je razločil dva tipa moči, ki sta pomembna za razumevanje politične dinamike:
moč (“POWER TO”) – sposobnost doseči željene cilje
omogoča uresničevanje ciljev
moč (“POWER OVER”) – sposobnost avtoritete, da nadzoruje državljane
V političnem kontekstu ta oblika moči pomeni, da ima vlada ali drugi avtoritativni akterji zmožnost uveljaviti svojo voljo nad drugimi, bodisi z zakonodajo, regulacijo, represijo ali drugimi ukrepi, ki omejujejo svobodo posameznikov.
inštrumenti politične moči: pravni sistem in moč prisile
Pravni sistem: Zakonodaja in sodni postopki so ključni instrumenti, ki omogočajo uresničevanje politične moči. Zakonodaja določa pravila igre v družbi, pri čemer je uporaba zakonodajnih ukrepov pomembna za ohranjanje politične moči in izvajanje volje oblasti.
Moč prisile: V primeru, da drugi mehanizmi ne zadostujejo, lahko pride do uporabe prisilnih sredstev, kot so vojska, policija ali druge varnostne sile.
Vlada
Vlada je organizacija, ki ima pooblastilo za izvajanje politične moči znotraj določene države ali politične enote. Njena glavna naloga je sprejemanje odločitev, ki urejajo delovanje družbe, zagotavljanje reda, varnosti in stabilnosti ter izvajanje zakonodaje in politik. Vlada skrbi za izvajanje odločitev v imenu države in njenih prebivalcev
Ljudje, ki so pooblaščeni, da izvajajo politično moč (vladajoča skupina).
Proces izvajanja nadzora v državi.
Metode, ki so uporabljene za vladanje v posamezni družbi (demokracija, totalitarizem…).
ŠTIRJE POMENI VLADE
ŠTIRJE POMENI VLADE
1. Aktivnost ali proces vladanja
Nanaša se na dejansko izvajanje oblasti, vodenje države
- Pogoji, v katerih se nahajajo te aktivnosti ali procesi (stanje vladanih ljudi)
Pogoji, v katerih se nahajajo aktivnosti ali procesi vladanja, se nanašajo na stanje vladanih ljudi, kar vključuje različne družbene, politične, gospodarske in kulturne dejavnike, ki vplivajo na način, kako se izvaja oblast. - Ljudje, ki so prevzeli odgovornost za vladanje
Vlada kot skupina posameznikov (predsednik vlade, ministri, drugi uradniki), ki so odgovorni za vodenje države in sprejemanje odločitev. - Načini, metode ali sistem, s katerimi je posamična družba vladana
Na vlado vpliva družbeno okolje in zgodovinska tradicija.
Politični proces
Politični proces je niz povezanih korakov, preko katerih se oblikujejo, izražajo in uresničujejo politične odločitve v družbi. Gre za dinamičen sistem, v katerem različni akterji (posamezniki, skupine, stranke, institucije) izražajo svoje interese, jih združujejo in skozi politične mehanizme vplivajo na oblikovanje politik ter odločitev oblasti.
- Artikulacija interesov
Artikulacija interesov je proces, v katerem posamezniki in skupine izražajo svoje potrebe, želje in zahteve do oblasti. Gre za prvi korak političnega procesa, kjer javnost oblikuje politične pobude. - Agregacija interesov (politične izbire, alternative)
Agregacija interesov pomeni združevanje in usklajevanje različnih interesov v širše politične alternative. Gre za proces, kjer se oblikujejo politične platforme, programi in zakonodajne pobude. - Pretvorba združenih interesov (volitve)
- Odločitve, ki jih sprejmejo politične avtoritete
V Sloveniji so tri glavne veje oblasti, ki delujejo ločeno, a medsebojno povezano, da zagotavljajo ravnotežje moči in preprečijo koncentracijo oblasti v rokah ene institucije. Te tri veje so:
- Zakonodajna veja oblasti (Državni zbor)
Državni zbor je najvišji organ zakonodajne oblasti v Sloveniji in je sestavljen iz 90 poslancev, ki jih volijo državljani na splošnih volitvah.
Glavna naloga Državnega zbora je sprejemanje zakonov, odločanje o državnem proračunu, nadzorovanje dela vlade in drugih organov ter izvajanje odločitev v zvezi z zunanjimi in notranjimi zadevami.
Poslanci sprejemajo in spreminjajo zakone, odločajo o referendumu, ratificirajo mednarodne pogodbe in imajo različne druge naloge, povezane z oblikovanjem javnih politik.
Državni svet v Sloveniji je posvetovalni organ, ki dopolnjuje zakonodajno vejo oblasti, vendar nima zakonodajnih pristojnosti, kot jih ima Državni zbor. Državni svet deluje kot predstavnik interesov lokalnih skupnosti, interesnih skupin in drugih posebnih družbenih skupin.
Naloge Državnega sveta:
Posvetovalna vloga: Državni svet ima predvsem posvetovalno vlogo pri sprejemanju zakonodaje. Ko Državni zbor sprejme zakon, ga lahko pošlje Državnemu svetu na mnenje, preden se dokončno potrdi. Če Državni svet poda negativno mnenje, to ne ustavi sprejemanja zakona, vendar lahko povzroči dodatno obravnavo v Državnem zboru.
Zakonodajna vloga: Državni svet lahko predlaga zakone in spremembe obstoječih zakonov, vendar ti predlogi niso obvezni za Državni zbor.
Zagovarjanje interesov: Državni svet skrbi za interese različnih skupin, kot so občine, delodajalci, delojemalci, kmetje, obrtniki, upokojenci itd.
Sestava Državnega sveta:
Državni svet ima 40 članov, ki jih izvolijo različne skupine:
Predstavniki lokalnih skupnosti: 22 članov, ki jih izvolijo lokalni sveti občin.
Predstavniki interesnih skupin: 18 članov, ki jih izvolijo različne interesne skupine (npr. sindikati, gospodarske zbornice, organizacije kmetov, obrtnikov itd.).
- Izvršilna veja oblasti (Vlada)
Izvršilno oblast v Sloveniji predstavlja vlada, na čelu katere je predsednik vlade.
Vlada izvaja zakonodajo, sprejema uredbe in odredbe ter skrbi za izvajanje zakonov, pripravlja zakone in predloge za spremembe ter upravlja javne storitve.
Ministri, ki sestavljajo vlado, so odgovorni za posamezna ministrstva in zadeve, kot so zdravstvo, izobraževanje, notranje zadeve, finance itd.
Vlada sprejema proračun, usklajuje politiko na mednarodni ravni ter zagotavlja delovanje vseh ključnih državnih institucij. - Sodna veja oblasti (Sodišča)
Sodna veja oblasti je neodvisna in vključuje različna sodišča, ki zagotavljajo pravičnost in uveljavitev zakonodaje.
Najvišje sodišče v Sloveniji je Vrhovno sodišče, ki skrbi za enotno uporabo prava in odloča v zadevah, ki so izjemno pomembne za pravni sistem.
Poleg Vrhovnega sodišča so v Sloveniji tudi okrajna sodišča, okrožna sodišča in specializirana sodišča, ki rešujejo različne vrste primerov, kot so civilni, kazenski, gospodarski in upravni postopki.
Sodišča zagotavljajo pravno varstvo državljanov in odločajo o sporih med posamezniki, podjetji in državo ter nadzorujejo, da se zakoni pravilno izvajajo.
(Dahl)
Kriteriji za demokratični politični proces:
- učinkovitost participacije
👉 Državljani morajo imeti realno možnost sodelovati v političnih procesih – to vključuje izražanje svojih interesov, sodelovanje v javnih razpravah in političnih organizacijah. - volilna enakost
👉 Vsak glas mora imeti enako težo, ne glede na družbeni status, bogastvo ali izobrazbo. To pomeni, da volilni sistem ne sme diskriminirati določenih skupin. - razumevanje
👉 Državljani morajo imeti dostop do relevantnih informacij, ki jim omogočajo sprejemanje informiranih političnih odločitev. Dostop do neodvisnih medijev, transparentnost oblasti, javne razprave o političnih vprašanjih. - nadzor nad delovanjem
👉 Državljani morajo imeti možnost vplivati na politične odločitve in nadzirati oblast, da ta ne deluje v nasprotju z njihovimi interesi. - enake možnosti
Dahlovi kriteriji zagotavljajo, da demokratični sistem ni zgolj formalen, temveč omogoča aktivno in enakopravno udeležbo vseh državljanov. Če ti pogoji niso izpolnjeni, demokracija postane pomanjkljiva ali celo lažna.
Princip pluralizma
Pluralizem je politični in družbeni koncept, ki temelji na ideji, da mora v družbi obstajati več različnih interesnih skupin, pogledov in vrednot, ki se med seboj svobodno izražajo in tekmujejo.
-je neposreden rezultat svobode in enakosti, če so ljudje svobodni in enaki, imajo različna mnenja in vrednote, jih izražajo
Konflikti, ki izhajajo iz pluralizma, niso grožnja, ampak naravni del zdrave demokratične razprave.
Država
Značilnosti države:
Značilnosti države:
Teritorialno definirano združenje
Obsega (nujno) vse osebe na tem teritoriju
Poseduje monopol nad nasiljem na tem območju
Država je edini zakoniti izvajalec prisile (vojaške in policijske).
Vzpostavlja red in varnost ter sankcionira kršitve zakonov.
Ima državno telo (skupino ljudi), ki izvajajo monopol nad nasiljem v njenem imenu
Politični sistem
Politični sistem je proces, v katerem se zahteve in podpora iz družbe pretvarjajo v odločitve in politike, ki vplivajo na družbo.
INPUTI
zahteve
Podpora
OUTPUTI
odločitve ali politike
Politična podpora
Politična podpora se nanaša na podporo, ki jo državljani izkazujejo političnemu sistemu, institucijam in vladnim organom.
Podpora (dve vrsti):
a.) odprte aktivnosti (participacija v volitvah)
- vključuje vidno in neposredno sodelovanje v političnem procesu.
b.) orientacije ali stanje duha (naš patriotizem, čustvena naravnanost)
objekti podpore
Objekti podpore:
- Politična skupnost kot celota (osnovno soglasje znotraj družbe)
- Politični režim (člani družbe morajo podpirati pravila politične igre - proceduralno soglasje)
- Vlada
Družbeni kontekst demokratičnega vladanja
Družbeni kontekst demokratičnega vladanja se nanaša na širok spekter dejavnikov, ki oblikujejo in vplivajo na delovanje demokracije.
A. družbeno okolje
B. socio-ekonomski faktorji vpliva na demokracijo (demokratizacija in modernizacija povezani)
C. politično kulturni faktorji demokracije (skupek vrednot, stališč; režim mora spoštovati določene osnovne vrednote, da dobi kredibilnost v javni sferi)
družbeno okolje
Objektivne družbene značilnosti:
Ekonomska blaginja
Raven izobrazbe
Industrijski razvoj
Subjektivne družbene značilnosti:
Norme
Prepričanja
Stališča
Pravni okvir demokracije
Pravni okvir demokracije je ključnega pomena za zaščito temeljnih svoboščin posameznika ter zagotovitev, da so oblasti omejene in odgovorne. Zakon in svoboda sta v demokraciji neločljivo povezana, saj mora biti zakon postavljen tako, da zagotavlja pravice in svoboščine državljanov, hkrati pa omejuje zlorabo oblasti.
