OBLIGACIJE - SPLOŠNI DEL Flashcards
Dispozitivna narava zakonskih določb OZ
Udeleženci lahko uredijo obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v OZ. Tega ne morejo, če iz posamezne določbe ali njenega smisla izhaja kaj drugega (= kogentne ali prisilne določbe).
Izjeme od načela dispozitivnosti so:
(1) kogentne ali prisilne določbe – potrebno je neposredno uporabiti zakonsko normo ne glede na voljo strank;
(2) sklepanje pogodb po samem zakonu – zainteresirani lahko zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene;
(3) omejitve v korist drugih temeljnih načel obligacijskega prava.
Načelo avtonomije volje strank
Udeleženci v pravnem prometu prosto urejajo obligacijska razmerja. Ne morejo jih urejati v nasprotju:
(1) z ustavo,
(2) s prisilnim predpisi,
(3) z moralnimi načeli.
Prosto urejanje v teh okvirih pomeni, da subjekti obligacijskih razmerij:
● sami odločajo, ali bodo sploh sklenili obligacijsko razmerje;
● si sami izberejo sopogodbenika;
● sami določijo vsebino obligacijskega razmerja
Omejitve načela avtonomije volje strank
(1) pogodbe, ki jih je po zakonu treba nujno skleniti – pravni sistem sili udeležence v sklepanje določenih o.r. tudi proti njihovi volji (npr. avtomobilsko zavarovanje);
(2) pogodbe, ki jih je po zakonu treba skleniti z določenim udeležencem – npr. predkupna pravica;
(3) ničnost pogodb, če:
1) je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv;
2) pogodba nima kavze (podlage) ali je kavza nedopustna;
3) je razvezni ali odložni pogoj v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi ali moralo.
(4) zakonsko obvezne sestavine pogodb – posamezne pogodbe morajo vsebovati sestavine, ki jih določa zakon;
(5) obvezna oblika pogodbe – zakon za posamezne pogodbe določa, da morajo biti sklenjene v določeni obliki: pisno ali v obliki notarskega zapisa;
(6) omejitve v korist ostalih načel obligacijskega prava.
Načelo enakopravnosti udeležencev obligacijskih razmerij
Udeleženci v o.r. so enakopravni.
Gre za pravno enakopravnost. Dejansko so subjekti o.r. ekonomsko, intelektualno ali kako drugače v neenakopravnem položaju. Zato skuša pravo z različnimi instituti zagotoviti tudi siceršnjo enakopravnost. Primeri takšnih institutov so:
● ničnost oderuške pogodbe,
● splošni pogoji poslovanja,
● izpodbojnost pogodbe, sklenjene pod grožnjo, itd.
Načelo vestnosti in poštenja
Udeleženci o.r. morajo spoštovati načelo vestnosti in poštenja:
(1) pri sklepanju o.r.;
(2) pri izvrševanju pravic iz o.r.; in
(3) pri izpolnjevanju obveznosti iz o.r.
V (pravnem) prometu morajo ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.
Načelo vestnosti in poštenja:
● velja za vse udeležence o.r. pri poslovnih ali neposlovnih obveznostih;
● nalaga dolžnost upoštevanja interesov vseh udeležencev istega razmerja;
● razteza se na vse faze o.r.
Načelo skrbnosti
Obligacijsko pravo pozna 3 vrste skrbnosti:
● skrbnost glede na vrsto razmerja:
Udeleženci o.r. morajo pri izpolnjevanju obveznosti ravnati s skrbnostjo, zahtevano v pravnem prometu za ustrezno vrsto o.r.
1) skrbnost dobrega gospodarja – velja za fizične osebe;
2) skrbnost dobrega gospodarstvenika – velja za pravne osebe.
Za presojanje skrbnosti glede na razmerje uporabljamo objektivna merila.
● skrbnost glede na poklicno dejavnost:
3) skrbnost dobrega strokovnjaka:
Udeleženci v o.r. morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati:
z večjo skrbnostjo,
po pravilih stroke, in
po običajih.
Za presojanje skrbnosti glede na poklicno dejavnost uporabljamo subjektivna in objektivna merila.
Prepoved zlorabe pravic
Pravice iz o.r. so omejene z enakimi pravicami drugih. Izvrševati jih je treba:
● v skladu s temeljnimi načeli, in
● v skladu z njihovim namenom.
Pri izvrševanju pravic se morajo udeleženci o.r. vzdržati ravnanja, ki drugim udeležencem otežuje izpolnitev obveznosti.
Navidezno izvrševanje pravice pomeni, da nosilec pravice ravna z izključnim ali očitnim namenom drugemu škodovati.
To načelo prepoveduje izvrševanje pravic v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila pravica z zakonom ustanovljena in priznana.
Sankcija za zlorabo pravice je, da sodišče odkloni pravno varstvo zlorabljene pravice.
Načelo enake vrednost dajatev - načelo ekvavilence
Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev.
Zakon določa, kdaj ima kršitev načela pravne posledice.
Načelo velja le pri dvostranskih odplačnih vzajemnih pogodbah.
Najbolj pomemben izraz tega načela je institut čezmernega prikrajšanja (laesio enormis): oškodovana stranka ima pravico zahtevati razveljavitev pogodbe, če je bilo med obveznostmi strank očitno nesorazmerje.
Pomanjkanje ekvivalence ne pomeni ničnosti. Sodišče na ekvivalenco NE pazi po uradni dolžnosti.
Načelo pacta sunt servanda
Tudi načelo pogodbene discipline. Udeleženci o.r. so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.
Obveznost ugasne le:
● s soglasno voljo udeležencev; ali
● na podlagi zakona.
Prepoved povzročanja škode - neminem laedere
Vsak se je dolžan vzdržati ravnanja, ki lahko drugemu povzroči škodo (neminem laedere).
To načelo je izhodišče glede temelja odškodninske odgovornosti. OZ uveljavlja načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom.
Temeljne sankcije na področju odškodninskega prava so:
(1) za premoženjsko škodo:
1) vzpostavitev prejšnjega stanja (restitucija);
2) denarna odškodnina, če restitucija ni možna.
(2) za nepremoženjsko škodo denarno zadoščenje (satisfakcija).
Načelo mirnega reševanja sporov
Udeleženci o.r. si morajo prizadevati, da rešujejo spore z usklajevanjem, posredovanjem ali na kak drug miren način.
Udeleženci naj sami brez posredovanja sodišč razrešijo spor, s čimer prihranijo čas in stroške.
Pravni podlagi za mirno rešitev spora sta:
● pogodba o poravnavi v OZ; in
● sodna poravnava v Zakonu o pravdnem postopku.
Načelo solidarnosti
OZ tega načela ne opredeljuje – načelo izhaja iz vsebine samih določb.
Stranki si morata, kolikor je možno, prizadevati za upoštevanje interesov nasprotne stranke.
Primeri upoštevanja načela solidarnosti:
● dolžnost obvestila,
● dolžnost upnika preprečevati povečevanje škode,
● nihče ne sme drugega pustiti v nevarnosti, če ga lahko reši, ne da bi sebe spravil v nevarnost.
Načelo dobre vere in poštenja
Splošnega pravila o varstvu dobre vere naše pravo nima. V posameznih primerih določa to varstvo in njegov obseg. Primeri:
● pri navideznem (simuliranem) pravnem poslu se navideznost ne more uveljavljati nasproti dobroverni 3. osebi;
● pravna oseba, ki sklene posel preko svoje sposobnosti (ultra vires), odgovarja 3. osebi za škodo, ki jo je utrpela.
Vrste obveznosti glede na pravni naslov
(1) Poslovne obveznosti nastanejo s pravnim poslom. Potrebna je pravnoposlovna volja.
Sem spadajo:
1) izjava volje – dana mora biti z namenom nastanka pravnih posledic;
2) pravni posel – skupek relevantnih okoliščin, ki morajo biti izpolnjene za nastop pravnih posledic;
3) pogodba – soglasje.
(2) Neposlovne obveznosti nastanejo na podlagi dogodka, ki nima narave voljnega ravnanja.
Sem spadajo:
1) delikt – nastane na podlagi krivdnega ravnanja;
2) kvazidelikt – nastane zaradi nastanka škode, za katero oseba odgovarja ne glede na krivdo;
3) kvazikontrakt – nastanejo zaradi okoriščanja na eni strani in prikrajšanja na drugi strani brez pravnega temelja.
Vrste obveznosti glede na pravno varstvo
(1) Civilne obligacije – so obligacije, ki jim pravo priznava popolno pravno varstvo. Možno jih je iztožiti.
(2) Naturalne obligacije – niso iztožljive, vendar so vseeno plačljive. Nimajo pravnega varstva in niso prisilno izvršljive. Naturalna obligacija je moralna dolžnost, katere izpolnitve ni mogoče uveljaviti. Če se izpolni, izpolnitve ni možno terjati nazaj.
Naturalne obligacije so:
1) obveznosti iz igre ali stave;
2) zastarane obveznosti;
3) obveznosti oseb z omejeno poslovno sposobnostjo.
Vrste obveznosti glede na omejitev
(1) Omejene obveznosti – omejitev lahko nastopi na 2 načina:
1) kot omejitev dolga – dolžnik je dolžan plačati celoten dolg le, če dolg ne preseže meje, določene:
• s pravnim poslom, ali
• z zakonom.
2) kot omejitev jamstva – če dolžnik ne izpolni obveznosti, jo lahko upnik izsili s posegom v dolžnikovo premoženje.
(2) Neomejene obveznosti.
Vrste obveznosti glede na pravni temelj
(1) Kavzalne obveznosti – veljavnost pravnega posla je odvisna od kavze (podlage).
(2) Abstraktne obveznosti – veljavnost pravnega posla je NEodvisna od kavze (podlage).
Vrste obveznosti glede na način izpolnitve
(1) Pozitivne obveznosti dolžnika vežejo na:
1) dajatev (dare) – upnik pridobi na stvari stvarno ali obligacijsko pravico.
Pri naknadni nemožnosti se subjektivna nemožnost upošteva.
2) storitev (facere) – namen pravnega posla se poskuša doseči z delom.
Pri naknadni nemožnosti se subjektivna nemožnost ne upošteva.
Iz kršitve pozitivne obveznosti nastane institucijski zahtevek.
(2) Negativne obveznosti dolžnika vežejo, da nekaj opusti ali trpi (non facere).
Iz kršitve negativne obveznosti nastane restitucijski zahtevek (vrnitev v prejšnje stanje).
Alternativne ali izbirne obveznosti
So obveznosti, ki imajo 2 ali več predmetov, vendar mora dolžnik dati le enega. Pravico izbire ima dolžnik, če ni drugače dogovorjeno (o.o.d.d. = ob odsotnosti drugačnega dogovora). Obveznost preneha, ko dolžnik izroči izbrani predmet. (§ 384 OZ)
Velja nespremenljivost izbire: izbira je opravljena in nespremenljiva, ko stranka s pravico izbire obvesti drugo stranko o izbranem. (§ 385/(1) OZ)
Učinek izbire je fikcija enostavne obveznosti, ki učinkuje ex tunc: po opravljeni izbiri se šteje:
○ alternativna obveznost za enostavno; in
○ izbrana stvar za edini predmet obveznosti
od samega začetka obveznosti. (§ 385/(2) OZ)
Trajanje pravice do izbire:
○ dolžnik ima pravico izbire, dokler ni v prisilni izvršbi dolgovana stvar izročena upniku po njegovi izbiri (§ 386/(1) OZ);
○ upnik ima pravico izbire v roku, določenem za izpolnitev. Če v tem roku ne izbere, ga lahko dolžnik pozove, naj izbere, in določi primeren rok. Po izteku še tega roka preide pravica izbire na dolžnika (§ 386/(2) OZ) – to se imenuje neprava izbira: če ima upnik pravico izbire in je ne opravi, pride v zamudo, s čimer preide pravica izbire na dolžnika.
Izbiro lahko stranki zaupata 3. osebi = izbira, zaupana tretjemu. Če tretji ne opravi izbire, lahko vsaka stranka zahteva, naj izbiro opravi sodišče (§ 387 OZ).
Nemožnost izbire pri alternativni obveznosti
Nemožnost izbire – zaradi določenega dogodka lahko pride do uničenja določenega enega ali več predmetov v izbiri, da se izbira zmanjša ali postane nemogoča, ker ostane le še 1 predmet. Nemožnost izbire je lahko:
1) nezakrivljena – če postane kakšen predmet obveznosti nemogoč zaradi dogodka, za katerega ne odgovarja nobena stranka, se obveznost omeji na preostale predmete. (§ 388 OZ)
2) zakrivljena (§ 389 OZ) – pri tem moramo razlikovati:
• kdo je zakrivil nemožnost izbire (dolžnik ali upnik), ter
• kdo je nosilec izbire (dolžnik ali upnik).
Tako dobimo 4 kombinacije:
nemožnost izbire je zakrivil dolžnik (§ 389/(1) OZ) in:
dolžnik je nosilec izbire – obveznost se omeji na preostale predmete;
upnik je nosilec izbire – upnik lahko zahteva preostale predmete ali odškodnino.
nemožnost izbire je zakrivil upnik (§ 389/(2) OZ) in:
dolžnik je nosilec izbire – dolžnikova obveznost preneha, vendar dolžnik lahko zahteva odškodnino in izpolni s preostalimi predmeti;
upnik je nosilec izbire – dolžnikova obveznost preneha, vendar upnik lahko da odškodnino in zahteva preostale predmete.
Kaj so fakultativne obveznosti
1) Fakultativne obveznosti so obveznosti, ki imajo en predmet, vendar je dolžniku dopuščena oprostitev obveznosti z izročitvijo določenega drugega predmeta. (§ 390)
Drugi predmet, ki ga izbere dolžnik, se imenuje fakultativa ali fakultativni predmet obveznosti.
Latinsko: una res in obligatione, duae res in solutione (O1–S2) = 1 stvar je v obveznosti, 2 stvari sta v izpolnitvi.
• pravice dolžnika pri fakultativnih obveznosti – dolžnik lahko izkoristi fakultativo, dokler ne dobi upnik predmeta obveznosti v prisilni izvršbi. (§ 390 OZ)
• pravice upnika pri fakultativnih obveznostih:
o omejitev upnikovih zahtev = upnik lahko zahteva od dolžnika le predmet obveznosti. Ne more zahtevati fakultative. (§ 391/(1) OZ)
o nemožnost izpolnitve po dolžnikovi krivdi = če postane predmet obveznosti nemogoč zaradi dogodka v dolžnikovi odgovornosti, lahko upnik zahteva le odškodnino. Dolžnik se lahko oprosti odškodninske obveznosti z izročitvijo fakultative. (§ 391/(2) OZ)
Kaj so fakultativne terjatve
2) Fakultativne terjatve – pogodba ali zakon določa, da lahko upnik namesto dolgovanega predmeta zahteva drug določen predmet. Na upnikovo zahtevo je dolžnik dolžan izročiti drug predmet. (§ 392/(1) OZ)
Dolžnik trpi nevarnost glede uničenja predmeta obveznosti. Če se predmet uniči pred izbiro, upnik nima več izbirnega upravičenja.
Nadomestna izpolnitev (datio in solutum)
Pomeni, da se upnik sporazume z dolžnikom, da bo namesto dolgovanega sprejel kaj drugega. (§ 283/(1) OZ)
Za nadomestno izpolnitev je vedno potrebna privolitev upnika.
Dolžnik pri nadomestni izpolnitvi odgovarja za stvarne in pravne napake nadomestne stvari. (§ 283/(2) OZ) Odgovornost dolžnika za napake nadomestne stvari je enaka odgovornosti prodajalca za napake prodane stvari.
Če ima nadomestna stvar stvarne ali pravne napake, upnik lahko namesto zahtevka iz dolžnikove odgovornosti za te napake zahteva izpolnitev prvotne terjatev in odškodnino. (§ 283/(3) OZ).
Posebna pravila za čas izpolnitve denarne obveznosti
če se denarna obveznost po dogovoru plača s posredovanjem banke, je dolg poravnan, ko v banko z upnikovim računom prispe denarno nakazilo dolžnika v dobro upnika (§ 293/(1) OZ);
če se denarna obveznost po dogovoru plača po pošti, je dolg poravnan z vplačilom dolgovanega zneska na pošti;
če se denarna obveznost po dogovoru ne plača po pošti, je dolg poravnan, ko upnik prejme denarno nakazilo. (§ 293/(2) OZ)
Posebna pravila za kraj izpolnitve denarne obveznosti
denarne obveznosti se izpolnjujejo v kraju upnikovega sedeža / prebivališča (§ 295/(1) OZ);
če se plačilo opravlja z nalogom, se denarne obveznosti izpolnjujejo na sedežu organizacije (= banke), kjer ima upnik sredstva (§ 295/(2) OZ);
če upnik spremeni kraj sedeža / prebivališča po nastanku obveznosti in to poveča stroške izpolnitve, nosi upnik breme povečanja (§ 295/(3) OZ).
Kaj je naprotje monetarnemu nominalizmu?
Nasprotje načelu monetarnega nominalizma je načelo valorizacije denarnih obveznosti, po kateri se denarne terjatve in obveznosti obračunavajo po njihovi pravi in resnični vrednosti.
Izjeme od načela monetarnega nominalizma so:
primeri, ko OZ določa možnost valorizacije denarnih obveznosti; in
primeri, ko možnost revalorizacije določajo drugi predpisi.
Valorizacija denarnih obveznosti (§ 372/(1) OZ) – stranki se lahko dogovorita, da se višina denarne obveznosti določi glede na spremembe cen za blago ali storitve.
Spremembe cen izraža:
indeks cen, ki ga ugotavlja pooblaščena organizacija = indeksna klavzula;
gibanje tečaja tuje valute = valutna klavzula.
Stranke v obligacijskih razmerjih
Stranke so lahko fizične ali pravne osebe.
Fizične osebe so posamezniki, ki imajo splošno pravno sposobnost.
Pravne osebe imajo le specialno sposobnost in lahko sklepajo pravne posle le v mejah svoje specialne pravne sposobnosti.
Posredno ali indirektno zastopanje
Zastopnik ravna v svojem imenu in na račun poslovnega gospodarja. 3. oseba ne ve, da zastopnik ni pogodbena stranka. Zastopanec je v pravnoposlovnem razmerju le do svojega zastopnika, ki mora nanj prenesti učinke pravnega posla. Indirektno zastopanje je primerno, kadar stranka noče, da bi se razvedelo, da je ona prava stranka.
Neposredno ali direktno zastopanje
Zastopnik ravna v imenu in na račun zastopanca. 3. oseba ve, da nima opraviti s pogodbeno stranko, temveč z njenim zastopnikom. Zastopanec je upravičen in zavezan, kakor če bi posel opravil sam.
Vrste neposrednega zastopanja glede na podlago
Vrste neposrednega zastopanja glede na podlago (§ 69/(2) OZ) – upravičenost za zastopanje temelji na
- zakonu,
- drugem pravnem aktu ali
- izjavi volje zastopanca (pooblastitev)
Kdo ni zastopnik?
● organ pravne osebe – organ ni zastopnik, temveč je le del pravne osebe;
● sel – le posreduje voljo poslovnega gospodarja. Sel je “živi nabiralnik”. Če se sel zmoti, izjava velja, vendar jo lahko poslovni gospodar izpodbija kot lastno izjavo zaradi zmote.
● posrednik – ne sklepa pravnega posla niti v lastnem niti v tujem imenu, temveč le izvršuje pripravljalna dejanja, ki vodijo k sklenitvi določenega pravnega posla, in nudi pojasnila.
Predpostavke za veljavnost zastopanja
(1) Pravna sposobnost zastopnika; in
(2) Poslovna sposobnost zastopnika
OZ ne zahteva popolne poslovne sposobnosti zastopnika.
Pooblastitev
- POOBLASTITEV = enostranska izjava volje, s katero zastopanec zastopniku podeli pravno moč zastopanja. Pri tem je zastopnik samo upravičen, ni pa zavezan. Pooblastitev določa obseg pravic in ni objavljena navzven.
Pooblastitelj je lahko:
● fizična oseba, ki ima poslovno sposobnost; in
● pravna oseba v okviru svoje pravne sposobnosti.
Splošno ali generalno pooblastilo
(1) Splošno ali generalno pooblastilo dovoljuje vse pravne posle iz rednega poslovanja pooblastitelja (§ 76/(2) OZ).
Posebno pooblastilo je potrebno za posebej opredeljene izjeme rednega poslovanja:
1. prevzem menične obveznosti;
2. sklenitev poroštva;
3. sklenitev poravnave;
4. odtujitev ali obremenitev nepremičnine;
5. spustiti se v spor;
6. sklenitev arbitražnega sporazuma;
7. odpoved pravici brez povračila (§ 76/(3) OZ).
Posebno pooblastilo je potrebno za vse posle, ki ne spadajo v redno poslovanje oz. spadajo tja, pri čemer pooblaščenec nima splošnega pooblastila.
Prekoračitev zastopanja
Zastopnik lahko:
● preseže okvir poslov, za katere je pooblaščen – v tem primeru pravica zastopanja sploh ne obstaja;
● prekorači svoje pravice v zvezi s posli, za katere je pooblaščen – v tem primeru obstaja pravica zastopanja, vendar se ne opravlja v dogovorjenih mejah.
Splošno pravilo glede prekoračitve: posel ne velja brez odobritve zastopanca (= principal). Če zastopnik prekorači pooblastila, je zastopani v zavezi samo, kolikor odobri prekoračitev (§ 72/(1) OZ). Posel, sklenjen v prekoračitvi, ni sam po sebi neveljaven, temveč je neveljaven, če ga zastopanec ne odobri.
Če zastopanec noče odobriti pogodbe, sklenjene v prekoračitvi pooblastil, zastopnik in zastopanec solidarno odgovarjata za škodo, povzročeno dobroverni stranki, ki ni vedela in ni bila dolžna vedeti za prekoračitev (§ 72/(5) OZ).
Do odobritve je posel negotov.
Kakšne pravice ima dobroverna stranka, ki ni vedela za prekoračitev zastopanja?
(1) razvezno upravičenje dobroverne stranke – dobroverna stranka, ki ni vedela in ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil, lahko takoj, ko izve za prekoračitev, izjavi, da je pogodba ne zavezuje. Pri tem ji ni treba čakati, da se zastopanec izreče o pogodbi. (§ 72/(4) OZ)
(2) fikcija neodobritve – če zastopanec ne odobri pogodbe v običajnem roku, se šteje, da je odobritev zavrnil. Običajni rok je rok, potreben za proučitev in ocenitev pogodbe ustrezne vrste. (§ 72/(2) OZ). Pogodba spričo molka zastopanca še ne velja za odobreno. Zastopanec mora dati izjavo, da naj se taka pogodba razveže. Če takšne izjave ne da v primernem roku, se pogodba avtomatično razveže.
Falsus procurator
Se v OZ imenuje pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba = oseba, ki pooblastila sploh nima (falsus procurator = lažni zastopnik, neupravičeni zastopnik).
Prenehanje pooblastila
(1) Preklic
(2) Smrt:
1) pooblaščenca – pooblastilo preneha s smrtjo pooblaščenca (§ 79/(2) OZ);
2) pooblastitelja – izjemoma pooblastilo ne preneha, če:
1. se pravni posel ne more prekiniti brez škode za pravne naslednike;
2. pooblastilo velja za primer smrti pooblastitelja:
● po njegovi volji; ali
● glede na naravo posla. (§ 79/(3) OZ)
(3) Prenehanje pravne osebe:
1) kot pooblaščenca: pooblastilo preneha s prenehanjem pravne osebe kot pooblaščenca, če zakon ne določa drugače (§ 79/(1) OZ);
2) kot pooblastitelja – izjemoma pooblastilo ne preneha, če se pravni posel ne more prekiniti brez škode za pravne naslednike (§ 79/(3) OZ);
(4) Z izpolnitvijo posla, za katerega je bilo dano pooblastilo;
(5) Z iztekom roka ali nastopom razveznega pogoja.
Pooblastilo po zaposlitvi
Nekatere osebe opravljajo delo, povezano s sklepanjem in izpolnjevanjem določenih pogodb. To so:
● prodajalci v trgovinah,
● delavci v gostinstvu (natakarji),
● delavci pri poštnih in bančnih okencih, itd.
Te osebe imajo na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom pravico sklepati in izpolnjevati ustrezne pogodbe. Obseg pooblastila določa že narava delovnih obveznosti na delovnem mestu, na katerem oseba dela, že po samem zakonu.
Pravice trgovskega potnika
Trgovski potnik je pooblaščen le za posle glede prodaje blaga, ki so navedeni v pooblastilu (§ 81/(1) OZ). V dvomu trgovski potnik nima pravice sklepati pogodb, temveč lahko le zbira naročila (§ 81/(2) OZ).
Trgovski potnik, ki lahko sklepa prodajne pogodbe, brez posebnega pooblastila ni pooblaščen za:
● sklepanje pogodb na kredit; in
● sprejemanje kupnine. (§ 81/(3) OZ)
Trgovski potnik ima pravico:
1. sprejemati za pooblastitelja izjave glede napak blaga (reklamacije);
2. sprejemati za pooblastitelja izjave glede izpolnitve pogodbe, sklenjene z njegovim sodelovanjem;
3. v imenu pooblastitelja ukreniti vse potrebno za ohranitev pooblastiteljevih pogodbenih pravic. (§ 81/(4) OZ)
Kdaj je obveznost deljiva?
(1) se lahko dolgovano razdeli in izpolni v delih z enakimi lastnostmi kot cel predmet – obstaja možnost delitve; in
(2) se z delitvijo ne zmanjša vrednost celega predmeta – delitev ne zmanjša vrednosti celote.
Sicer je obveznost nedeljiva. Obveznost je nedeljiva tudi, če:
1. stranki označita razmerje za nedeljivo; ali
2. zakon določa razmerje kot nedeljivo.
Solidarne obveznosti
(1) če gre za solidarnost dolžnikov (pasivna solidarnost, § 395/(1) OZ):
1) vsak solidarni dolžnik odgovarja upniku za celotno izpolnitev obveznosti;
2) vsak upnik lahko terja celotno izpolnitev od kateregakoli solidarnega dolžnika, dokler se obveznost v celoti ne izpolni; in
3) obveznost preneha takoj, ko jo en solidarni dolžnik izpolni – vsi dolžniki so prosti.
Vsak solidarni dolžnik lahko dolguje (§ 395/(2) OZ):
1. z drugačnim rokom izpolnitve;
2. pod drugačnimi pogoji; in
3. z drugačnimi odmiki.
Pasivna solidarost upniku zagotavlja večje varstvo njegove terjatve.
(2) če gre za solidarnost upnikov (aktivna solidarnost; § 407/(1) OZ):
1) vsak solidarni upnik lahko terja od dolžnika celotno izpolnitev obveznosti; in
2) obveznost dolžnika nasproti vsem solidarnim upnikom preneha takoj, ko je en solidarni upnik poplačan.
Izbor dolžnika (§ 407/(2) OZ): dolžnik lahko izpolni upniku po lastnem izboru, dokler izpolnitve ne zahteva določeni upnik. Dolžnik je dolžan izpolniti upniku, ki terja prvi.
Nastanek solidarnih obveznosti
Solidarne obveznosti lahko nastanejo na 2 načina:
(1) s pravnim poslom ali pogodbo – solidarnost mora biti izrecno dogovorjena. Izjema od tega načela je domneva solidarnosti dolžnikov pri gospodarskih pogodbah.
(2) z zakonom:
1) odgovornost udeležencev pri povzročitvi škode;
2) odgovornost pri alternativni vzročnosti (npr. skupina demonstrantov meče kamne, izmed katerih eden zadane mimoidočega v glavo – demonstranti odgovarjajo solidarno, ker se ne ve, kdo je kamen vrgel).
3) odgovornost pri nepojasnjeni vzročnosti;
4) odgovornost obeh staršev za škodna dejanja otroka, mlajšega od 7 let (§ 142/(1) OZ), na katerega niso pazili;
5) odgovornost obeh staršev in otroka, starega med 7 in 14 let (§ 143 OZ), na katerega niso pazili.
Regres med solidarnimi udeleženci na pasivni strani
1) Pravica izpolnitelja do povračila (regresna pravica, § 404/(1) OZ): dolžnik, ki izpolni obveznost, ima pravico od vsakega sodolžnika zahtevati povrnitev njegovega deleža obveznosti.
2) Nevplivanje odpusta ali zmanjšanja dolga (§ 404/(2) OZ): če upnik kateremu sodolžniku odpusti ali zmanjša dolg, to ne vpliva na pravico izpolnitelja do povračila.
3) Porazdelitev deleža neplačljivega sodolžnika (§ 404/(3) OZ): če sodolžnik ne more plačati svojega deleža, se ta delež sorazmerno porazdeli na ostale sodolžnike.
4) Delitev na enake dele (§ 405/(1) OZ): na vsakega dolžnika pade enak del o.o.d.d. ali če ne izhaja iz pravnih razmerij med udeleženci kaj drugega.
5) Izjema delitve na enake dele (§ 405/(2) OZ): če je solidarna obveznost sklenjena v izključnem interesu določenega solidarnega dolžnika, je ta dolžan povrniti celoten znesek dolžniku–izpolnitelju.
Regres med solidarnimi udeleženci na aktivni strani
1) Pravica upnika zahtevati njegov delež (§ 415/(1) OZ): vsak soupnik ima pravico zahtevati svoj delež od upnika, ki je prejel izpolnitev.
2) Delitev na enake dele (§ 416/(2) OZ): vsakemu solidarnemu upniku pripada enak delež, če iz razmerja med njimi ne izhaja kaj drugega.
Nedeljive obveznosti
Nedeljive obveznosti so obveznosti, za katere je značilno, da je predmet izpolnitve:
(1) naravno nedeljiv – po delitvi ne bi bil več istovrstna stvar;
(2) pravno nedeljiv – nedeljivost določa pravna norma (npr. odškodninske obveznosti).
Razlika med solidarno in nedeljivo obveznostjo
Razlika med solidarno in nedeljivo obveznostjo je, da upnik nedeljive obveznosti ne more poljubno porazdeliti med dolžnike, temveč lahko od več dolžnikov zahteva izpolnitev celote. To lahko stori le enkrat, medtem ko upnik pri solidarni obveznosti zahteva izpolnitev celote večkrat od vsakega dolžnika, večih dolžnikov hkrati ali vseh dolžnikov, dokler ni poplačan.
Skupinske ali kolektivne obveznosti
Aktivna kolektivnost pomeni, da lahko le več upnikov skupno in hkrati zahteva izpolnitev.
Pasivna kolektivnost pomeni, da morajo vsi dolžniki skupaj in hkrati opraviti izpolnitev.
Kolektivno razmerje pozna le en dolg oz. eno terjatev. Kolektivno terjatev lahko uveljavljajo le vsi upniki skupaj. Kolektivni dolg lahko izpolnejo le vsi dolžniki skupaj.
Pasivna kolektivna obveznost
(1) Pasivna kolektivnost – nastane zaradi skupnega premoženja dolžnikov. Takšno skupno premoženje tvori del premoženja, ki je ločen od ostalega premoženja vsakega posameznega kolektivnega dolžnika.
Pri nas poznamo le skupno premoženje zakoncev, ki oba solidarno odgovarjata s skupnim in posebnim premoženjem za:
○ obveznosti, ki bremenijo oba; in
○ obveznosti, ki jih en zakonec prevzame za tekoče vzdrževanje družine.
Med zakoncema obstaja regresno razmerje.
Kolektivne obveznosti lahko postanejo deljene, če se izpelje postopek razdelitve skupnega dolga.
Aktivna kolektivna obveznost
(2) Aktivna kolektivnost – dolžnik lahko plača le vsem upnikom skupaj. Aktivna kolektivnost nastane:
○ z dogovorom; ali
○ po zakonu – npr. do delitve skupnega premoženja imata le oba zakonca skupno pravico zahtevati odškodnino, če kdo uniči njuno skupno premoženje.
Pogodbe v korist tretjih
Ena stranka (promitent) se drugi stranki (promisar) zaveže, da bo pogodbo izpolnila tretjemu (beneficiar). Prava ali pristna pogodba v korist tretjega je pogodba, pri kateri ima tretji pravico zahtevati izpolnitev pogodbe. Neprava ali nepristna pogodba v korist tretjega je pogodba, pri kateri tretji ni upravičen zahtevati izpolnitve, temveč je le dogovorjeno, da mu bo promitent izpolnil.
Pravice beneficiarja
● beneficiar lahko svoje pravice aktivno uveljavlja;
● beneficiar mora čakati, da mu izpolnitelj korist ponudi;
● obseg beneficiarjevih pravic je odvisen od vsebine pogodbe.
Čas nastanka beneficiarjeve pravice
(1) teorija o akrescenci – pravica nastane in traja, dokler beneficiar ne izjavi, da jo odklanja (razvezni pogoj). Korist beneficiar pridobi že s tem, da je pogodba sklenjena.
Ugovor k tej teoriji je, da ne moremo nekoga siliti, naj sprejme posel.
(2) teorija o akceptiranju – pravica nastane šele, ko se beneficiar o njej izjavi (odložni pogoj). Do takrat obstaja le pravno zavarovani interes beneficiarja, ki ga imenujemo pričakovanje. Beneficiar korist pridobi, ko pristane nanjo.
Tipični primeri pogodb v korist tretjega
Tipični primeri pogodb v korist tretjega:
● zavarovalna pogodba (življenjsko zavarovanje);
● transportna pogodba (prejemnik pridobi pravico šele, ko blago prispe v namembni kraj);
● izročilna pogodba (pravica za tretjega nastane z izročitvijo zemljišča pod pogojem, da tretji izročitev sprejme).
Ko je pogodba v korist tretjega veljavno sklenjena in tretji še nima pravice, da bi se o njej izjavil, pravica še ni prišla v premoženje tretjega niti kot pričakovanje. Pravica je golo upanje in se lahko prekliče, dokler tretji ne izjavi, da sprejema naklonjeno korist.
Kaj so konsenzualne pogodbe
(1) Konsenzualne pogodbe so pogodbe, ki so sklenjene na podlagi samega sporazuma takoj, ko je doseženo soglasje (konsenz) med strankama.
Kaj so oblične pogodbe?
Oblične pogodbe so pogodbe, pri katerih se zahteva, da je volja izražena v določeni vnaprej predpisani obliki. Velja načelo konsenzualnosti, ki se mu dodaja pogoj oblike za veljavnost pogodbe.
Smisel, zaradi katerega je določena oblika, je:
○ zavarovanje stranke pred nepremišljenim dejanjem;
○ nesposobnost stranke (potrebna je oblična odobritev skrbnika ali državnega organa);
○ potreba po evidenci nad dogajanjem v pravnem prometu;
○ javni interes.
Kaj so realne pogodbe?
(3) Realne pogodbe so pogodbe, ki so veljavne le, če stranki po sporazumu izročita druga drugi predmet izpolnitve. To so:
1) pogodba o ari;
2) pogodba o nadomestni izpolnitvi (datio in solutum);
3) darilna pogodba;
4) posodbena pogodba.
Kaj so enostransko obvezne pogodbe?
(1) Enostransko obvezne pogodbe (contractus unilateralis) so pogodbe, pri katerih nastane obveznost le za eno stranko, ki je dolžna nekaj izpolniti, ter upravičenost za drugo stranko, ki ima od pogodbe le koristi. Takšni pogodbi sta darilna pogodba in prodajno naročilo.
Kaj so dvostransko obvezne pogodbe?
(2) Dvostransko obvezne pogodbe (contractus bilateralis) so pogodbe, pri katerih sta obe stranki hkrati upravičeni in zavezani iz pogodbe – obe stranki sta dolžnik in upnik:
1) Vzajemne pogodbe (contractus bilateralis aequalis) so pogodbe, pri katerih je izpolnitev ene stranke odvisna od izpolnitve druge stranke. Nasprotna stranka ima možnost ugovora neizpolnjene pogodbe (exceptio non adimpleti contractus). Obe stranki nosita nevarnost naknadne nemožnosti izpolnitve ene stranke.
2) Nevzajemne pogodbe (contractus bilateralis inaequalis) so pogodbe, pri katerih obveznost ene stranke ni odvisna od obveznosti druge stranke.
Kaj so odplačne pogodbe?
(1) Odplačne ali onerozne pogodbe so pogodbe, pri katerih mora dolžnik plačati za tisto, kar je prejel od upnika. Gospodarske pogodbe so praviloma odplačne (prodajna, zakupna, gradbena, licenčna pogodba). Vse vzajemne pogodbe so odplačne. Vse odplačne pogodbe niso vzajemne.
Kaj so neodplačne pogodbe?
(2) Neodplačne (lukrativne) ali liberalne pogodbe so pogodbe, pri katerih za dajatev ali storitev ene stranke ni potrebna protidajatev ali protistoritev druge stranke. Ena stranka ima od pogodbe le moralno korist. Značilnosti neodplačnih pogodb:
1) vsaka zmota ima za posledico izpodbojnost;
2) dolžnik ne jamči za napake v izpolnitvi;
3) ne velja pravilo o čezmernem prikrajšanju in ni ugovora neizpolnitve;
4) tretje osebe (upniki dolžnika) lahko neodplačno pogodbo izpodbijajo, če so bili z njo oškodovani (actio Aquiliana).
Kaj so aleatorne pogodbe?
(1) Aleatorne pogodbe ali pogodbe na srečo so pogodbe, v katerih je obveznost ene stranke določena vnaprej, medtem ko je obveznost druge stranke viseča. Vrednost izpolnitve je odvisna od negotovega dogodka. Primeri: loto, stave, žreb, zavarovalna pogodba.
Kaj so komutativne pogodbe?
(2) Komutativne pogodbe so pogodbe, pri katerih vrednost izpolnitve ene stranke popolnoma ustreza vrednosti nasprotne izpolnitve. Vrednost izpolnitve je znana že ob sklenitvi pogodbe oz. se lahko oceni.
Kaj so adhezijske pogodbe?
(1) Tipizirane ali adhezijske pogodbe so pogodbe, ki se ponavljajo in so postavljene vnaprej s strani ene stranke. Druga stranka jih je dolžna sprejeti takšne, kakršne so.
Vsebino tipizirane pogodbe določajo splošni pogoji pogodbe. Splošni pogoji zavezujejo le dobroverno stranko (= stranka, ki so ji bili splošni pogoji znani ali bi ji morali biti znani, § 120/(2) OZ). Če so splošni pogoji nejasno formulirani, nosi riziko nejasnosti sestavljalec pogojev. Splošni pogoji morajo biti objavljeni na običajen način (§ 120/(2) OZ). Če stranka ne pozna vseh zapisanih splošnih pogojev, je njena nevednost ne varuje, če so bili pogoji objavljeni na običajen način.
Pogosto se za adhezijske pogodbe uporablja izraz formularne pogodbe.
Fiduciarni posli
Fiduciarni posli so pogodbe o zaupanju, ki želijo ustvariti začasno stanje, po preteku katerega stranki z novo pogodbo spet ustvarita prejšnje stanje. Poznamo 2 fiduciji:
● fiducia cum creditore contracta = fiducija namesto zastave: namesto zastavne pravice se ustanovi varščina. Fiduciant obdrži stvar, medtem ko ima fiduciar varščino v obliki lastninske pravice, ustanovljene s posestnih konstitutom.
● fiducia cum amico contracta = lastniška fiducija: nekdo odsvoji stvar drugemu, ki se mora izkazati kot upravičenec, toda pridobljenih stvari trajno ne potrebuje (inkaso cesija).
Kdaj je pogodba sklenjena?
Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah [§ 15]. Stranki se sporazumeta, ko nastane soglasje volj ali konsenz, če niso predpisane še druge predpostavke za sporazum (oblika, izročitev stvari).
Kaj so pogajanja in kako so urejena?
Pogajanja so predpogodbena faza, v kateri bodoča sopogodbenika oblikujeta svojo pogodbeno voljo. Pravno relevantna pogajanja morajo zavzemati bodoče bistvene elemente pogodbe.
Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo. Vsaka stranka jih lahko prekine, kadar hoče [§ 20/(1)]. Vendar imajo pogajanja določene neposredne in posredne pravne posledice.
(1) Neposredne pravne posledice pogajanj se kažejo v odškodninski odgovornosti stranke, ki je zlorabila pogajanja (culpa in contrahendo) – stranka odgovarja za škodo, povzročeno drugi stranki:
1) če se je pogajala brez namena skleniti pogodbo [§ 20/(2)]; in
2) če je namen skleniti pogodbo opustila brez utemeljenega razloga [§ 20/(3)].
(2) Posredne pravne posledice pogajanj – iz pogajanj je možno izluščiti pravo pogodbeno voljo strank. Pogajanja so pomembna za razlago posameznih spornih določb pogodbe.
Kaj je ponudba in kako je urejena?
Ponudba je predlog za sklenitev pogodbe določeni osebi, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe. S sprejemom ponudbe se pogodba sklene [§ 22/(1)].
Ponudba je enostransko obveznostno dejanje.
Bistveni elementi ponudbe so:
(1) animus contrahendi – ponudba mora izražati voljo za sklenitev pogodbe. Določena mora biti tako, da z golim naslovnikovim “DA” nastane veljavna pogodba.
Stranki lahko pustita stranske točke pogodbe za kasneje, če sta se dogovorili o bistvenih sestavinah. V tem primeru se šteje pogodba za sklenjeno. Če se stranki kasneje ne dogovorita o stranskih točkah, jih uredi sodišče. Pri tem upošteva pogajanja med strankama, prakso, vzpostavljeno med strankama, in običaje. [§ 22/(2)]
(2) ponudba mora biti naslovljena na določeno osebo:
1) splošna ponudba – naslovljena je na nedoločeno število oseb: predlog, naslovljen na nedoločeno število, je vabilo k dajanju ponudb [§ 22/(3)].
2) realna ponudba: razstavljanje blaga z označitvijo cene se šteje za ponudbo [§ 23];
3) katalogi in oglasi: poslani katalogi, ceniki, tarife, obvestila, oglasi v tisku, letaki, oglasi po radiu in televiziji, oglasi po internetu, in drugi oglasi so le vabila k ponudbi pod objavljenimi pogoji. [§ 24/(1)]
Pošiljatelj katalogov in oglasov odgovarja za škodo, nastalo ponudniku, če brez utemeljenega razloga ne sprejme njegove ponudbe. [§ 24/(2)]
4) oblika ponudbe: če zakon zahteva za sklenitev pogodbe posebno obliko, mora biti zavezujoča ponudba dana v tej posebni obliki. [§ 27/(1)]
Pravne posledice ponudbe
(1) Sistem vezane ponudbe pomeni, da ponudnik (oferent) ne more preklicati ponudbe po tem, ko jo je stranka že prejela: ponudnika ponudba veže, razen če:
1. to obveznost (vezanosti na ponudbo) izključi, ali
2. izključitev obveznosti (vezanosti na ponudbo) izhaja iz okoliščin posla. [§ 25/(1)]
(2) Sistem nevezane (netrdne) ponudbe pomeni, da ponudnik lahko ponudbo prekliče. Preklic ni dopusten, ko naslovljenec sprejme ponudbo (akceptira).
V praksi velja sistem vezane ponudbe, če ponudnik izrecno ne izjavi, da ne želi biti vezan.
Ponudnika ponudba veže, razen če:
● to obveznost (vezanosti na ponudbo) izključi, ali
● izključitev obveznosti (vezanosti na ponudbo) izhaja iz okoliščin posla. [§ 25/(1)]
Kaj je predpogodba?
Predpogodba je pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo kasneje sklenjena druga glavna pogodba. [§ 33/(1)] Predpogodba je pogodba o tem, da bosta stranki sklenili drugo pogodbo. Izpolnitev predpogodbe je sklenitev glavne pogodbe.
Predpostavke za veljavnost predpogodbe (kdaj predpogodba zavezuje?):
(1) vsebovanje bistvenih sestavin glavne pogodbe – predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe. [§ 33/(3)]
(2) rok za sklenitev glavne pogodbe – stranki lahko:
1) določita rok za sklenitev glavne pogodbe; ali
2) ne določita roka za sklenitev glavne pogodbe – v tem primeru je treba glavno pogodbo skleniti na dan, ko mora biti sklenjena po naravi posla in okoliščinah.
(3) nespremenjene okoliščine – klavzula rebus sic stantibus: predpogodba ne veže, če se okoliščine po njeni sklenitvi tako bistveno spremenijo, da stranki v takšnih okoliščinah gotovo ne bi sklenili predpogodbe. [§ 33/(6)]
(4) oblika, če je predpisana: predpisi o obliki glavne pogodbe veljajo tudi za predpogodbo, če je predpisana oblika pogoj za veljavnost [§ 33/(2)].
Izpolnitev predpogodbe
Izpolnitev predpogodbe – v OZ je zagotovljeno pravno varstvo zaradi nesklenitve glavne pogodbe. Ker je vsebina bodoče glavne pogodbe določena s predpogodbo, je možno predpogodbo iztožiti tako, da sodba nadomesti glavno pogodbo:
1. na zahtevo zainteresirane stranke naloži sodišče drugi stranki, ki noče skleniti glavne pogodbe, naj to stori v določenem roku. [§ 33/(4)]
2. tožbo na sklenitev glavne pogodbe mora stranka vložiti v 6 mesecih od dneva:
● ko je potekel v predpogodbi določen rok za sklenitev glavne pogodbe; ali
● ko mora biti glavna pogodba sklenjena po naravi posla in okoliščinah, če stranki v predpogodbi nista določili roka. [§ 33/(5)]
Čas sklenitve pogodbe
OZ uveljavlja recepcijsko teorijo: pogodba je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo o sprejemu. [§ 21/(1)]
Kraj sklenitve pogodbe
Kraj sklenitve pogodbe – pogodba je sklenjena v kraju, kjer je imel ponudnik sedež ali prebivališče v trenutku, ko je dal ponudbo. [§ 21/(2)]
Katere so predpostavke za veljavnost pogodbe?
Predpostavke za veljavnost pogodbe so: ● sposobnost strank; ● soglasje oziroma volja; ● možnost in dopustnost; ● oblika, če je predpisana.
Pravna sposobnost fizičnih oseb
Pravna sposobnost je sposobnost biti subjekt pravic in dolžnosti.
Poslovna sposobnost fizičnih oseb
Sposobnost stranke, da lahko sama ustvari voljo, ki jo pravni red zahteva za uspešno sklepanje pravnih poslov. Pomeni zavest in voljo: ● sklepati pravne posle, ● se zavezovati na podlagi teh poslov, ● pridobivati pravice, ● prevzemati obveznosti.
Kaj je šepav pravni posel?
Ker zavezujejo le sopogodbenika omejeno poslovno sposobne osebe, nje pa ne, se za njih uporablja naziv šepavi pravni posel (negotium claudicans). Do avtorizacije tak pravni posel ne velja. Po avtorizaciji velja, kot bi bil veljaven že od dneva sklenitve. Gre za izpodbojen pravni posel. Izpodbija ga lahko mladoletnik. Sopogodbenik ima pravico zahtevati od njegovih staršev, naj se izjavijo, ali bodo posel avtorizirali ali ne.
Deliktna sposobnost fizičnih oseb
Sposobnost prevzeti odgovornost za posledice, ki nastanejo s prepovedanim dejanjem. Odgovornost je:
● subjektivna ali krivdna – krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnost; [§ 135]
● objektivna – zanjo je značilno že samo razmerje med subjektom odgovornosti in storilecm delikta.
Odgovornost mladoletnika
I. 0 do 7 let: mladoletnik do dopolnjenega 7. leta ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči [§ 137/(1)]. Za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov otrok do dopolnjenega 7. leta, odgovarjajo starši ne glede na svojo krivdo [§ 142/(1) = objektivna odgovornost], vendar so odgovornosti prosti, če so podani razlogi za izključitev odgovornosti po pravilih objektivne odgovornosti. [§ 142/(2)]
II. 7 do 14 let: mladoletnik od dopolnjenega 7. leta do dopolnjenega 14. leta ne odgovarja za škodo, razen če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati [§ 137/(2)]. Starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil 7 let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde [§ 142/(4)].
Starši odgovarjajo z obrnjenim dokaznim bremenom, ker pravo izhaja iz domneve, da je otrok povzročil škodljivo posledico zaradi zanemarjanja s strani staršev.
Če odgovarja poleg staršev za škodo tudi otrok, je njihova odgovornost solidarna [§ 143 OZ].
Otrok po dopolnjenem 7. letu starosti odgovarja, če je bil ob povzročitvi škode razsoden.
III. od 14 let naprej: mladoletnik z dopolnjenimi 14. leti odgovarja po splošnih pravilih odgovornosti za škodo [§ 137/(3)]. Starši odgovarjajo subsidiarno – če je škodo povzročil za razsojanje zmožen mladoletnik, ki škode ne more povrniti, lahko sodišče, kadar to terja pravičnost glede na premoženjsko stanje staršev in oškodovanca, naloži staršem, da morajo (v celoti ali deloma) povrniti škodo, čeprav zanjo ne odgovarjajo.
Pravna sposobnost pravnih oseb
Je enako definirana kot pri fizičnih osebah z razliko, da pravna oseba ne more biti nosilec določenih pravic, ki so po naravi takšne, da jih imajo lahko le fizične osebe (npr. osebne pravice – osebnostne pravice pravnim osebam priznavamo z izjemo telesne integritete).
Pravna sposobnost pravne osebe je funkcionalno opredeljena – pravna oseba lahko pridobiva pravice in prevzema obveznosti, ki so vezane na namen, za katerega je ustanovljena oz. področje njenega delovanja.
Kakšna mora biti volja kot predpostavka za sklenitev pravnega posla?
● resnična;
● svobodna;
● prosta zavestnih in nezavestnih napak.
Napake volje
(1) nezavestno nesoglasje:
1) zmota,
2) sila ali grožnja (strah),
3) prevara.
(2) zavestno nesoglasje – neresnična volja:
1) mentalna rezervacija,
2) izjavi v šali, igri, na gledališčem odru, pri pouku postavljeni primeri,
3) simulirani pravni posli.
